Kratkocasen in poducen list za slovensko ljudstvo. Izhaja 10. in 25. vsakega mesca. Velja celoletno 2 gold. 50 kraje. — polletno 1 gold. 30 kraje. List 5. V Celovcu 10. marca 1873. Leto V. Slepi berač pa nja otrok. (Povest s kmetov; posl. J. Božič.) (Konec.) Leta tek<5. Misel na zanemarjenega otroka vodji in njegovej soprogi marsiktero veselje pogreni. Kakor megla se je vlačila nad njihovima glavama. Ni se dala iz glave izbiti, da, še to jo je nekako pomnoževalo, ker soproga ni imela otrok. Nekega dne je bila vodjeva žena namenjena na sprehod se peljati. Kočija jo čaka v veži, s ktere se je hodilo tudi v ječo. Soproga je bila že s služabnikom pred vezjo, ali do kočije še ne more, ker je ravno prišel voz z novimi jetniki. Bila je to majhna, žalostna družina, ki je grede skozi vežo imenitno gospd zaderževala. V sredi med žandarmi stopa z nekim zaupljivim obrazom nekaj jetnikov, morda že starih znancev, in med njimi tudi par tacih obrazov, ki bi jih tudi najslabši malar gerše namalati ne mogel — take človeške podobe, v kterih je bila hudobija kakor vtelesena videti. Bila sta dva požigalca. Ker ju nek kerčmar ni hotel več v svoji hiši imeti, zato ker mu nista hotla ali mogla več stanovnine plačevati, zažgala sta mu jo in tako pozneje pravici v roke prišla. Glasoviti Brankobranchini bi ju javaljne hotel kot svoja nekdanja tovarša spoznati. In vendar je bil eden izmed nju prav tisti angleški kldven ali burkež, drugi pa njegova ljubica, bivša komedijan-tova žena. V sredi med jetniki pa je stopal mladeneč rumenkastih las, modrih oči, in milega neznansko žalostnega obraza. Okoli vratii je nosil bakreno svetinjico, kakor jo prinesd včasi učenci za pohvalo iz šole. Kaj pa počne zdaj gospa? Ogleduje se po jetnikih in ko zapazi obraz mladenča in svetinjico okoli vratii, namah zarudi jej lice. Koj potem postane bleda ko smert in da ne bi bil služabnik jej na pomoč priskočil, zgrudila bi se bila gotovo na tla. To se je preočitno zgodilo, da ne bi bili vsi zapazili. Vse gleda na mlado lepo gospd. Tudi prišli mladeneč. Naenkrat postane tudi on rndeč in bled ob enem ter stoji kakor pribit in kar nič ne čuti, ko ga žandarem precej dobro s puškinim kopitom po herbtu sune ter naprej potisne. On pa se ne zmeni zato, marveč nepremakljivo na gospo gleda in proti njej roke vzdiguje. Kaj, ali jo mar hoče objeti? Naka! On le čaka, da bi se mu gospa v naročje vergla. Tako je bude sanjal gori pod streho v svojem zračnem ležišču pod stopnicami. To je bila tista lepa žena z ru- menkastimi lasmi in modrimi očmi, ki ga je v sanjah tako milo pogledala, objela in moj „sin" imenovala. A zdaj ga ne objame! Služabnik pelje tresočo zdajci nazaj. Mladeneč pa gleda za-njo, kakor za kako čudno zvezdo, ki se naenkrat uterne in je ni več. Zdaj mu jih pa žandarem še toplejše pridaja in on mora naprej. To pa niso bile nobene sanje in tudi niso mogle biti; kajti ta gospa nikakor ni mogla biti kaka komedij antovka in tukaj tudi ni bilo tistega mosta, na kterem jo je v sanjah videl; nak, tu je bil le tisti most, po kterem se hodi iz življenja v smert, iz družbe poštenih ljudi med sodergo vsake baze! Na sprehod danes ni bilo več misliti. Gospa gre v svoje sobe ter hitro da poklicati vodjo, naj k njej pride. Pogovarjata se potem dolgo, prav dolgo. Potem pa gre vodja v svojo pisarno ter da po jetničarju poklicati ravno prišlega mladenča, otroka slepega berača. Kmalu stoji ta pred njim v pisarni. Ostro ga prime vodja ter mu ukaže, naj pove zdaj odkritoserčno in natanko vse, kar ve o sebi se spomniti. Mladeneč to stori. A vodji še vendar ni bilo zadosti, še več in več bi bil rad od njega zvedel. Kakor znano, bilo je to, kar je pripovedoval o svojem življenju, kaj priprosto pa žalostno; le to, kako so ga bili vjeli in potem obsodili, bilo je nekako mikavno, posebno za sodnika. Okoliščine, ki so zoper njega pričale, bile so tako prepričalne, da ga je moral tudi najmiloserčniši sodnik obsoditi. Tudi to, kako je vse pripovedoval in tožbo skušal ovreči, ni prav za prav nasprotovalo obsojenju. To pa, kar je o šterkolinu pravil, bilo je tako nedoločno in temno, da kar nič niso mogli zaznati, kje in kako bi se dalo o tistem šterkolinu kaj zvedeti. Mislili so si torej, da jih je mladeneč kako speljal. Nekako otročje-smešno se je pa vsem zdelo, kako da je mogel verjeti besedam šter-kolinovim, ki ga ni nikdar poprej videl in se po imenu ne poznal in s kterim je le eno uro pred govoril, preden je bil gospodar njegov oropan; da, res čudno se je moralo vsem zdeti, kako da je on svojega gospodarja zapustiti in tako meni nič tebi nič po svetu iti mogel ter da je tudi šterkolinu verjel in denar od njega vzel, češ, da so ga na njegove besede komedijanti v službo vzeli. Da bi ga bili porotniki sodili, gotovo bi bil zaradi pomanjkanja dokazov za nedolžnega spoznan; kajti marsikaj se je dalo omeniti, kar je zelo dvomnost budilo in kazalo, da mladeneč ni kriv. Zakaj neki je on že veliko poprej, preden je bil berač okraden, njega zapustil? Raji naj bi bil bliže njega ostal! Bolj gotovo in lože bi bil potem zvečer hudobijo izpeljal. Koko je mogel, kakor je bilo že zgorej rečeno, ta slabotni in boječi mla- — 34 — deneč naenkrat toliko moči in serčnosti dobiti ? In zakaj je sedel in čakal pri „zelenem lovcu" toliko časa, ko bi bil lehko ubežal ? Ta vprašanja so bila tako važna in morala so se tudi v preudarek vzeti. In res so je tudi sodniki, ki so Bogomira sodili, preudarjali, a kakor so bila tudi važna, vendar ga niso mogli popolnoma za nedolžnega spoznati. Mislili so si pa nazadnje tako, da, če je res kje tisti šterkolin, da je on rop nasvetoval ter ga izpeljal, Bogomir pa da mu je roko in mavho deržal. Tako tedaj je bil glede na te okoliščine za sokrivega spoznan, glede" na une pa, ki so pregreho zmanjševale, bila mu je kazen znižana na dve leti ječe. Vodja se je pa iz vsega tega prepričal, da je le-ta mladeneč, zdaj jetnik, res njegov sin. To so tudi razodevale oči in obraz njegov. Prav takošna je bila Zalika, ko jo je z zelenega oknica svojega neznatnega stanovanja pervikrat doli na tetinem vertu zagledal; ravno take modre oči so se k njemu gori svetile. Vodja ni maral popred Bogomira za svojega sina spoznati, predno ni njegova nedolžnost na dan prišla, predno ni bilo vse pozabljeno in se beraški otrok ni česa naučil in poboljšal. To je bil po svojem stanu dolžen storiti, drugače ne bi bil smel nikomur o njem kaj ziniti, najmanj pa ministru, svojemu tastu. Bogomir ne sme tedaj med drugimi jetniki bivati, dobi toraj svojo posebno izbico in mora pri domačem vertnarju delati. Da bi se kaj naučil in izobrazil, naprošen je bil duhoven v jetnišnici, naj ga v posebnih urah uči in vadi v kerščanskem in druzih naukih. Bogomiru se godi zdaj tako dobro, da misli, da ni več v ječi, ampak v raju. Nikedar ni v svojem življenji kaj tacega doživel, nikedar celo na kaj tacega mislil ne. Nič boljšega si več ne želi; edino to bi še rad, da bi se mu sanje uresničile. Pa to se kar ni hotlo zgoditi. Po nobeni ceni ne more več zagledali tiste lepe gospe, ki jo je v veži videl. Da je bila večkrat blizo njega in da ga je skrivši opazovala in s solznimi očmi gledala, tega se ve da ni kar nič vedel, še sanjalo se mu ni. Pa tudi za to ni vedel, da sta bila vodja in soproga njegova kar zelo vesela, ko sta slišala, kako da se pridno uči, kako zel6 da je hvaležen duhovniku, ki ga je podučeval, in vodji za toliko srečo, ki jo je v ječi našel. Rad bi bil tudi povedal, kako da je v njegovo serce živo vtisnjena podoba tiste lepe gospe in kako da jo goreče ljubi, ako bi se ne bil bal gospoda učenika, ki bi bili lahko potem rekel, da se mu le sanja in da tiste gospe nikjer ni. Uči se torej kar najbolj pridno in tako misli, da bo prej ali slej že vreden postal, tisto gosp6 še enkrat videti. In kdo ve, če je tudi ne bo? Na svetu je vse mogoče! Med tem je pa vodja na vse kriplje delal, da bi se kje izvohal in zasačil tisti Brankobranchini mlajši, ki nam je znan po imenu: šterkolin. Vodji na ljubo je policija na vse kraje vohane razposlala, da bi ga kje zasačili. A se je znal tiček tudi dobro skrivati. Še le potem, ko je bil Bogomir obsojen in vsa ta reč pozabljena, derznil se je tudi on s svojimi ukradenimi zlati na dan, ter je mislil ž njimi daleč na tuje kam ubežati. Pa mu je spodletelo. Zasledili so ga po zlatih, kterih je nekaj zmenjal, pa ne vedel za znamenje, ki jim ga je bil berač naredil. Njegov sklep je bil, na semnji nekaj živine nakupiti in potem kot živinsk kupec čez mejo uiti. O mraku zapusti torej svoje skrivališče, da bi si vse potrebne reči pripravil in nakupil. Pa ni bil še par korakov daleč,' že zapazi, da mu dva sumljiva človeka sledita. Vide, da gresta za njim, noče po ulicah bežati, marveč sklene berž na kako streho priti in potem po strehah beričem ubežati. Skoči tedaj kar najhitreje mogoče v pervo vežo in potem po stopnicah naprej. Že je blizo gornjega poda, kar ga nekaj zaderži. Velik človek stoji tu ter steza roke po njem. Šterkolin hoče po vsakej ceni naprej mimo tega moža, kajti vedel je dobro, da sta mu za herbtom dva, spredaj pa le eden. Hoče tedaj hitro mimo njega, pa pri tej priči skoči velik pes pred-nj ter mu brani naprej. Kaj je bilo zdaj početi ? V obupnosti prime svoj nož ter ga porine možu v trebuh. Tako misli, da bo sedaj brez ovire lahko vtekel. Ali tabart se je opekel. Hudo zadeti mož se na vse gerlo zadere ter se verze z vso močjo, kar je je še imel, nad-nj, ravno tako tudi njegov pes in tako ga prider-žujeta, da ne more naprej. Dasi-ravno je bil močen in uren, vendar ne more si zdaj pomagati. Zgubi ravnotežje in vsi trije se zvernejo kakor v klopčič zviti po stopnicah doli. To je bila pa spet ovira za beriče, da niso mogli naprej. A jim tudi ni bilo treba tega. Zgrabijo tukaj naglo tistega, katerega so iskali in dognali so jo. — Zdaj pa pride tudi na dan, da ranjeni mož ni nihče drug, kakor slepi berač. Ko so mu bili zlati ukradeni, ni maral več tamkaj gori pod streho stanovati. Preseli se v drugo pa ne več tako samotno hišo. Namesto Bogomira vzel si je psa za vodnika, ki se je bil kmalu tega dela privadil. Starec je s psom ravnokar z mosta domu prišel, kar zasliši na verhu stopnic, da nekdo hitro za njim gre. Z rokami je hotel braniti, da ne bi se bila neugodno zadela. Šterkolin — tat pa je v temi mislil, da ga starec nalašč čaka in vjeti ali vsaj priderževati skuša. Poprej je bil sin — oni nadepolni — očeta svojega okradel, zdaj pa, o joj, tudi umoril. Bil je namreč hudo ranjen in je tudi kmalo umeri. Zdaj je pa tudi na dan prišlo, kako je z Bogomirom. Ko hudodelnik vidi, da mu gre za kožo, ne taji dalje in vse odkritoserčno in natanko razodene, kakor se je bilo zgodilo. Bogomirova nedolžnost in čast je bila rešena. Nemudoma zdaj vodja zapove, Bogomira oprostiti. Obhajali so na to kar lep in vesel praznik. Tu pa se vendar spet prikaže tista lepa gospa, prime Bogomira za roke, ga objema in poljubuje ter imenuje svojega nesrečnega ljubega sinčeka. Ravno tako tudi vodja. Našel je zdaj Bogomir naenkrat očeta in mater, ki pa nikakor nista bila komedijanta, kakor je popred o njima sanjaril in se naposled tudi bal, temveč bila sta kar zelo imenitna, ki sta ga v lepo, srečno življenje vpeljala. Sanje, ki jih je kedaj kot vodnik slepega berača sanjal, zdaj so se mu izpolnile. O srečni Bogomir! Božja previdnost. (Spisal Fr. Eup.) Leta 1848 je puntarski hrup preletaval tudi naše kraje. Nekteri kmetje, ki so bili od grajščinskih oskerb-nikov znabiti zares tlačeni, vzdignili so se zoper nje s silo, napačno sodeč novo podano jim svobodo. Da ob ta-cih priložnostih ni šlo vse gladko in brez kervavih pretepov, to si lahko mislimo; pa pustimo splošni spomin dostikrat žalostnih dogodeb, in obernimo se do tega, kar sem sam doživel. Takrat sem bil še majhen otrok, komaj sem dopolnil peto svoje leto. Bilo je popoldne nekega vročega poletnega dne. Rajna moja mati so sedeli na veznem pragu, in imeli so mojega najmlajšega brateca na ro- _ 35 — kah; jaz sem pa s kužekom se igral po trati pred hišo. Zdaj stopijo oče iz hiše, bili so za na pot napravljeni. Kratki jopič jim je po enej strani visel čez ramo, v roci pa deržijo puško, ker bili so tudi lovec. Vendar takrat je nosil pri nas strelno orožje in dolge kodraste lase vsak, kdor se je za moškega štel, pokaj ga ne bi imel premožen kmet, ki je še mladih let! Oče stopijo pred mater, naslonijo se na svojo puško in rečejo: »Lena, z večerjo nič ne čakaj na-me, jaz grem v grad!" Mati se tega ustrašijo in začnejo očetu braniti; saj tudi nebo se napravlja na hudo vreme, v grad je pa dve uri hoda in to večidel po gori. Tudi jaz sem pritekel, in za suknjo cukal očeta, da naj ostanejo pri nas. „Vsi gredo" iz vasi, zakaj bi pa jaz doma ostal, sram bi me bilo," tako rečejo oče, denejo puško čez ramo, in se obernejo proti lesovji. Komaj odidejo oče, že začnejo debele srage kapati, nebo se je z oblaki prepreglo in od daleč je začelo votlo doneti. Mati vstanejo in pokličejo pestuno Nežo, da naj pogleda za malo Miciko, ker je ni pred durmi niti v hiši. Neža išče in išče, pa nikogar ne najde ; ona gre še k sosedu pogledat, pa tudi tam otroka ni; saj nam niso-pustili te gerde navade, da bi otroci le po vasi lajnali. Dež je začel gosteje padati, in napravila se je huda nevihta, da so hlapec in dekli z voloma in orodjem pritekli na dom. Doma je pa vse v strahu in zmedi. Vse kote in kraje smo bili že preiskali, pa sestrice ni bilo dobiti nikjer. Ako bi pod kakim drevesom bila zaspala, saj bi dež jo prebudil; ako bi bila kje blizo doma, saj bi klicanje in vpitje jo privabilo. Tako je z iskanjem minulo kaki dve uri, pa o otroku ni več sledu. Ko je strah dosegel največo mero in glasen jok donel po hiši, pokažejo se oče za oglom skednja; nekaj imajo na rokah in naglo proti hiši hitijo. Oni stopijo v izbo vsi mokri, da se je cedilo od njih; bili so tudi vsi potni, da jim je znoj stal na obrazu, in sapa težko se vzdi-gala iz pers. Mati že hočejo jokajoča naznaniti zgubo, ko oče razgernejo jopič, in v njem zavito pokažejo nam Miciko. — To smo se čudili! toliko vem, da smo se sukali okoli očeta, in vsak je tako ali tako stegnil roko po otroku, ko da bi hotel se prepričati, če je zares tukaj. Perva spregovorijo mati: „Kje si pa našel jo? Mi smo iskali jo ves čas, odkar si odšel; še vsi smo v strahu!" Med tem se otrok prebudi, pogleda nekako plaho okoli sebe, in se nasmeji rekoč: „Ni več gerdih ciganov!" Kje so oče dobili otroka, kaj se je ž njim godilo, kaj pomenjajo čudne njegove besede: tako vprašanje je bilo vsem nam na jeziku, pa oče nam dajo kmalo odgovor. Ko so nekoliko odložili mokro svojo obleko, nam pravijo: „Šel sem skoz les proti gradu; ravno preden se je ploha vlila, srečam tropo ciganov, ki so sedeli na razpotji in kuhali. Čvetero jih je bilo: mož je sedel bolj v stran in je puhal tobak, dve babi ste pa čepeli pri ognju, nek veči fant je pa ravnokar hrašče prinesel. Naenkrat se zažene glasen krik: „tata, tata!" in Micika prileti mi naproti!" »Naglo spoznam, kaj se je moralo goditi, vidim pa tudi, da boj se štirimi ne bo ravno prijazen, če bo ga treba. Otroka potegnem k sebi, vstopim se k nekemu drevesu, napnem petelina na puški, in začnem vpiti na cigane, da naj se prec spravijo dalje, sicer postrelim potepuhe, ki so mi otroka ukradli. To je cigane osupnilo, baje so mislili, da je moja dvocevka nabasana; da pa ni se norčevati z očetom, ki brani svojega otroka, to tudi ciganje vedo-. Zvitosti in prekanjenosti ima sicer ta ciganski rod zadosti, serčnosti pa v njem ni. Počasi so pobasali svojo šaro in cunje, ter preklinjevaje se podali naprej. Ko krenejo za hrib, podam se tudi jaz, najhitreje ko je bilo mogoče, na dom, zakaj dež je začel močno padati. Da Miciko dežja obvarujem, sem jo malo v jopič zavil, in medpotoma mi je mirno zaspala. Ubogi otrok, gotovo je veliko strahu prestal!" Tako so pravili oče; zdaj pa naj še povem, kako je prišla moja sestrica med to čudno družino. Že zjutraj ste se plazili dve ciganki po vasi; da je ena zaostala, to je moralo biti nalašč. Naša hiša pa stoji bolj na samem, ne daleč od brezja, za kterim se steza dolgo pogorje. Popoldne je igrala triletna deklica za hišo, letaje okoli skednja in verteca. Ko je bil otrok tako sam, priskoči iz sirkovega polja neka ciganska babura, zagrabi dete in ga nese v goro, kjer so čakali še drugi ciganje. Kaj se je godilo pozneje, to sem že povedal. Ciganov nihče ni več dalje zasledoval, pa vem, da jih dolgo dolgo ni bilo videti; tista tropa pa menda nikoli ni več prišla v naš kraj. Tako so oče rešili svojega otroka ciganskega življenja, vso družino pa bridke in nepozabljive zgube. Vendar še nekaj je bila sreča tega dne. Že drugi dan je bilo slišati, da so kmetje zares priderli v grad, tam čudno razsajali in se grozili. Briča so oklestili, pisarja otepli, oskerbnik je pa komaj ubežal po nekih stranskih vratih v bošk. Umorili bi ga bili, ako bi ga bili dobili. Da med to druhaljo oče niso bili, zadolžil ali vzročil je oni primerljej. Zdaj pa, ko premislim to dogodbo bolj prevdarno in mirno, pride mi na misel pregovor: „Kar Bog stori, vse prav naredi." Največa lepota. (Zložil Grumov Ivan.) Pojdi človek v ptuja mesta Pojdi daleč v širen svet V afrikanske vroče pušče, V kraje, kjer je večen led, Reci „z Bogom" našim hribom In v slov6 rokd podaj, Peljaj se po morski cesti, V lepo Indijo veslaj! V ladij o dragin naloži Kar'rodi jih Afrika; Diamante, drage kamne, Cente žlahtnega zlata, Peljaj se čez sinje morje, V novi blagoslovljen svet, Tam poišči vso krasoto, In potem se verni spet. Sredi terga nam razstavi Dragocenih lepotij, In začudenim nam pravi Kje se to in to dobi. Slednjič bo se vsem zakladom Čudit nehalo serce, Prazno bode ino pusto Kakor .bilo je poprej. Naj je kaka reč ua svetu Se tak redka in krasna, Nikdar ne bo poživila Ia nasitila serca. Kakor blisk bo zaplamtelo, Ko prešine ti nebo, Toda ravno tako urno Bo v živanji vgasnilo. Le edino dobro djanje Je kar večno za-nj živi; Šerce nikdar ni prepolno Blažih duševnih moči. Naj je tudi dobro djanje Culo že se tisočkrat, Vedno je človeku novo, Cuje vedno ga tak rad. — 36 — Katarina II., ruska carica. (Spisal Fr. Jaroslav.) (Konec.) Čez nekoliko let se ponovi vojska med Kusko in Turško (1787. L). Katarina je nakanjala pregnati Turke iz Evrope, in na mesto turškega carstva povzdigniti gerško carstvo v Carigradu, in tu namestiti ruskega kneza. Ona je znala nakloniti avstrijskega cesarja Jožefa II., da je udaril na Turke. Katarina prav za prav ni dosegla svoje velike sverhe, a vendar je s to vojsko pridobila velike dobičke Kuskej. Njena vojvoda Potemkin in Suvarov sta pobila mnogokrat Turke; Potemkin je osvojil Očakov, Suvarov pak Izmajlov. V tem mestu so se Turki terdovratno branili, in dvakrat so odbili ruski napad. Razserjeni vojaki ruski, osvojivši mesto, poklali so 25.000 Turkov. Tudi avstrijska vojska je srečno napredovala proti Turkom, ali kmalo zboli cesar Jožef in umerje, in tako zgubi Katarina svojega močnega zaveznika. Pruska in Angleška ste gledali zavidljivo na napredek ruske vojske, in zato ste spodbadali švedskega kralja, da Katarini napove vojsko. Katarina je bila tako primorana odstopiti od svoje namere, da verze Turke iz Evrope, in naredi s sultanom mir 1792. L, v katerem dobi od Turkov mesto Očakov, pa prostor zemlje med rekama Dnjestrom in Bugom. Katarina pa ni Poljske pustila izpred oči. Še ko se je pervi pot vojevala s Turki, znala je nagovoriti Prusko in Avstrijsko, da so sternili meje Poljskej, v katerej so vladali nepretergani nemiri. Avstrijska in Pruska privolite na Katarinin predlog, in 1772. 1. so pervi pot te deržave delile poljske pokrajine. Ruska je dobila gubernijo Potocko in Mogilevsko, in si prideržala skerbeti, da se ne poravna poljski upor. Dvajset let potem je ona spet dobila priliko vplesti se v zadeve poljske deržave. Takrat so na Poljskem vladali različni razdori. Ljudje, katerim je narodna neodvisnost bila pri sercu, giedali so oprostiti se ruskega upliva. Ali Katarina je imela svoje ljudi na Poljskem, ki se v Tergovišču dogovore, da pozovejo Katarino na pomoč proti nasprotnej stranki. Katarina je tedaj že bila naredila mir s Turki, Avstrijska in Pruska ste bili vpleteni v vojsko s Francozi, in zato so Katarini bile proste roke na Poljskem. Ona pošlje svojo vojsko na Poljsko 1792. 1., in ko se Pruska izjavi, da ob svojih mejah ne more terpeti deržave, v katerej vladajo neprenehani nemiri, dogovori se s pruskim kraljem, do zopet zmanjšajo meje poljskej deržavi. Ruska vzame blizu 4000, Pruska pa blizu 1000 kv. m. 20.000 mož poljske vojske je pomešano v rusko vojsko, ker poljskej deržavi ni bilo dovoljeno imeti več nego 16.000 vojakov. Oez leto dni Poljaki, oplakajoči veličino, slavo in neodvisnost svoje deržave, sopet se uprejo in poskušajo se osvoboditi tujega jarma. Pa ta poskus je izkopal grob poljskej deržavi. Suvarov, ruski vojvoda, premaga poljsko vojsko, osvoji prestoljno mesto Varšavo, in Ruska, Avstrijska in Pruska razdele med seb<5 vse poljske pokrajine 1794. 1. Kosciusko, odličen poljski vojvoda, od Rusov razbit in sam v boju ranjen, sprevidivši osodo svoje domovine, izrekel je strahovite besede: „Finis Po-loniae!" t. j. konec Poljske! katere besede so se tudi resnično poterdile. Tako je nehala Poljska, slavna in velika evropska deržava, katera je bila nekdaj Evropi za-slomba proti navalom barbarskih narodov na iztoku. Kar niso mogli učiniti Tatari in Turki, to so učinili notranji razdori; zavoljo njih je propala poljska deržava. Kakor nekdaj Elizabeta, kraljica angleška, tako je tudi Katarina imela svoje ljubljence, ki so jej v der-žavnem vladanju močno pomagali. Najznatnejši njen ljubljenec je bil Potemkin, premagovalec Turkov pri Oča-kovu. Govori se, da je on mogel carico na vse pripraviti, toliko je znal uplivati na-njo. Enkrat je Katarina potovala po pokrajinah od Turkov prisvojenih. Potemkin je poleg celega pota sredi pustih krajev v različnej daljavi dal postaviti lesenih koč, katere so se od daleč videle, kakor vasi in mesta, in iz različnih krajev je nagonil narod, ki je ob potu pozdravljal carico, in s tem omamil Katarino, daje menila, da so njene dežele polne naroda, ki v vsem napreduje. Potemkin pa je res tudi mnogo učinil za napredek ruske deržave, on je močno pomagal carici v izverše-vanju njenih velikih namer. Katarina je znatno povzdignila rusko moč, in uterdila je važnost ruske deržave v Evropi. Pod njeno vlado so sezidali mnogo mest, prekopali mnogo kanalov, naredili novih potov, povzdignili razne zavode za nauk in umeteljnost in obdelali pustinje, pod njeno vlado je cvela tergovina, popravljeni so bili mnogi zakoni, in odpravljene brezštevilne razvade v deržavnem vladanju; ona je z berzimi koraki v naobra-ževanju zbliževala Rusko ostalej Evropi. Med drugimi njenimi velikimi namerami dolžnost je omeniti, da je poskušala oslabiti angleško moč v Bengaliji v izhodnjej Indiji, in povzdigniti oblast velikega Mogula. Katarina je rada poslušala, kedar so jo hvalili. Branila je učenjake, ti pa so jo slavili v svojih delih, ter nazivljali jo: „Semiramida na severu". Bila je dokaj učena, imela je odbrano knjižnico, ter je tudi z dosti srečo poskušala knjige spisovati v nemškem, francoskem in nemškem jeziku. Katarina je bila srednje velikosti, krasnega lica, imela je velike ljubeznjive oči, katere so zvekševale njene dražesti. V privatnem življenji je bila ona najprijetnejša ženska na carskem dvoru. Katarina je zaslužila s svojimi velikimi deli, da so jo zgodopisci imenovali „silno". Rusi čislajo njen spomin, in priznajo v njej po Petru drugo osnovaljko sedanje veličine in sile svoje domovine. Katarina je umerla v 68. 1. svoje starosti 9. nov. 1796. 1. Narod ruski je tugoval in oplakoval svojo silno vladarico. Tamuli in Santali. (Spisal L. Gorenjec, Podgoričan.) Užž je znano — vsaj nekaterim „Besednikovim" bralcem, da zdanji Hindi nijso starodavni ali pervotni bivatelji vshodne Indije. Prišli so v Indijo pred zgodovinskimi časi in pretepli in prilastili si prabivatelje, katerih so nekoliko pomorili, nekoliko pa posužili. Ali kljubu vsakojakim tisočletnim stiskam še zmerom živi seme pervotnih indiških bivateljev, ki pa so, da-si imajo jezik različen in različna narečja, vendar-le po splošnej jezikoslovskej sodbi tistega večega plemena: Tamuli ali Dravidi. Večina teh po Indiji raztresenih plemen je do današnjega dne ohranila si jezik, zvlasti običaje. Dokler so bivali po ravnotah, tako dolgo časa so bili sužni, ka-koršni so še zmerom na Kanaru, Malabaru in po krajinah južne Indije. Sužnost se jim je v množnih letih priljubila tako, da, ko je angleški parlament proglasil jim svobodo, — da so ti sužni reveži sami prosili, da bi še dalje smeli tako živeti. Nekatera plemena, živeča — 37 — no lesovih, po gorah ali pa po gorskih globelih, morala so zmagovitcem priseči davek ali pa roboto. Tisti per-votni bivalci, ki so ohranili si popolno samosvojstvo in svobodo, z njo vred pa tudi barbarsko surovost, ti so tisti, kateri bivajo gozdem po globinah, po gozdnih vi-sočinah in nepristopnih močavah. Graul, oskerbnik luteranske misije v Lipsku, ki je pervi spisal tumulsko slovnico, seznanil se je do dobrega s prabivalci na malabarskem pobrežji, na Cejlonu in po drugem indiškem svetu, — do korena segnol njihovim običajem in njih verstvu. Njih bogovi — sporoča, da so hudobni. Siva in njegova soproga sta hudobca. Grozna je zvlasti Kali, noči boginja, ki ima merjaščevo glavo in na kervoločnem tigru jezdari po grobiščih. Tamulske narodne pesni opevajo, da ima ta grozna boginja rada človeške žertve. Ker imajo ta plemena take oblačne na- i zore o božanstvu, got-ovo nij nič čudovitega tudi to, ker jim je ce!6 kolera — boginja. V Sururu, devet milj se-vero-vshodno daleč od Pune se je o neko vej priliki na bazaru bila prikazala ženska, ki je proglašala, da je kolera. Lasje so jej divje plavali okrog glave, telo pa, do cela golo, pobarvano je imela rudeče in rumeno. V enej roci je deržala meč, v enej pa persteno posodo z ognjem. Pred njo je korakal korušelj godcev, piskali so strašno razglašeno na različne piščali; za babo je bila neizmerna versta praznih revnih voz, kajti noben voznik, katerega je srečala in ukazala mu, naj se pridruži versti, nij derznil se, da ne bi je bil slušal. Boginja kolere je skakala in divjala, pa z gotovo smertjo pretila vsakomu, kedor bi utegnil dvomiti o njenej božjosti; kazala je za seboj vozove in grozila se, da so pripravljeni, da odpeljejo nevernim trupla. Smertna groza se je lotila vseh bivalcev, kateri so jo videli in slišali; pa ko hitro je njih obupno kričanje bilo uradniji pro-derlo do ušes, zaperli so boginjo, spremstvo pa razgnali na vse strani. Na Malabarskem obrežji so bramini znamenito vojsko sestavili iz samih prabivateljev. S temi vojščaki so se najpopreje bili stepli s Portugalci, kateri nijso mogli prehvaliti njih bojne ročnosti in serčnosti. Ti vojščaki se imenujejo „najeri". V sedmem letu se vsak „najer" jame učiti, kako je treba bojevati; bojni učitelj učenca natare z oljem in uči in nauči ga bojevati se ščitom in mečem. Izučenec pa stopi pred svojega fevdalnega gospoda, kateri ga opaše z orožjem, objame, ukaže: „brani bramine in krave," in sprejme ga med svojce. „Najer" ide na boj vselej popolnoma nag, suče kopje naprej in nazaj, strelja z loči nenavadno urno in zvesto — in bori se z ravnim dvoreznim mečem. Se svojo urnostjo je strašen protivnik v lesnem boji ali pa v germovji, a če je ud smerti odločenih voJDikov, sam bojuje, kedar je treba, se sto sovražniki. Tako jih Barros popisuje, pa dan denes nijso več tako serčni, ne več tako izverstni vojniki. Ker so nehali boji z Evropci, opešali so tudi „najeri" ; popreje so za pasom nosili meče, zdaj pa imajo za njimi samo navadne nože. O nravnosti Tamulov-, katerim je veliko mesto Ma-dras, Graul ne govori preprijazno. Tamulu je pokoj najslajši užitek, če pa ga kakove razmere šegačejo, zna biti nadnavadno derzovit. Njegovo lenost najkorenitejše priča anekdota, ki nam jo je zapisal Tiruwalluver. Ta imenitni pesnik je Tamula slišal, kako je pel, ko je vodo zajemal, namreč: „Kraj bambusovega lista je spala . . . ." Tu je ponehal peti, kajti vedro je bilo polno prav o teh besedah. Pesnik bi bil jako rad izvedel, kaj bi moglo spati kraj lista, torej je drugega dne zopet rano zjutraj prišel k studencu, zat6 ker je znal, da bode Tamul dalje pel svojo pesen — in sicer od tam, kder je bil prenehal popreje ta dan. A resnično je pevec začel peti dalje: „Kaplja rose." — Največi strasti Tamulom ste laž in mesenost. Njim je razlika med resnico in ^dejansko resnico," in sleherno malost s prisego poterjujd. Meseno3t jih zelo" tare in siromaši. Nič Tamulu nij prijetnejše, nego ženitba; pa ta slepa hlepnost jih dosti potov pahne v zamotanost in zadrege v domačnosti. Mlada zaročenca nij mata ob čem živeti, pa vendar navadno dolgo časa slavita svatbo, katera mora biti mogoče sijajna. Zasnub-Ijenca spremlja hrumna godba, odičena sta z izposojenimi dragotinami in z dragim kamenjem, po svatbi pa se vresničuje prislovica: o svatbi z betom, po svatbi pa pol leta s psom. Tamulke morajo jako pokorne biti svojim možem, njim je svet zakon to, kar nam: „Mulier taceat in ecclesia." Citanje in pisanje je Tamulkam nečastno, za tega dčlj tudi nij, da bi o njih omiki mogli govoriti; nij čuda torej, da so zelo" praznoverne! Pervi popotni Evropci, ko so bili prišli v Indijo in na sosedne otoke, naleteli so v raznih krajinah na stvari, ki nijso znali, ali so zveri ali ljudje\ Gasi pa časi se prikažejo na takih mestih, kder Evropci žive; učenjaki sode, da so to morda zarodki prastarega naroda, ki so ga zaterli Tamuli, kakor so Ta-mule uničili Indi. Mogoče pa je tudi, da so to Tamuli sami, le da so natorno pohabljeni in zveriženi. O teh ljudeh nekedo v »Časopisi azijske druščine" sporoča to-le: „1824. ali 25. leta so na kavovih verteh gospoda Pid-dingtona v Palmu težakovali Tamuli. Kmalu po njih prihodu na vertove so se jeli prikazovati ljudje in hodili gledat delalce. Vertnar je začel povpraševati, kaj to po-menja. Povedali so mu, da sta z delalci vred prišla neko v mož in žena, in da onadva tako zanimata ljudi. Zato so z vseh strani vreli skupaj, da bi videli ta človeka, ki so ju pitali z opicama. Te prikazni nijste umeli težakov Dangurov, temuč govorili ste po svoje. Mož je bil majhen, imel je plošnat nos in čudovito zakrivljene brazde ustom ob kotih in po obrazi; ti nabori so delali tako podobo, kakoršno imajo mošnje. Iz černe gerde kože so mu rastle rudečkaste berke, roki pa je imel nenavadno dolgi. Ko je sedel na drevesnem štoru, lehko je človek veroval, da je orangutan (simia Satvrus). Ženska je bila tudi gnjusna in do cela podobna njemu. Po znamenjih je Piddington od njiju izvedel, da sta doma v gorah, kder je nekoliko vasi njunega rodii; da je mož nekoga ubil, ter pobegnil se svojo soprogo, ker se je bal, da ga ne bi urad vjel, — na begu pa — da je slučajno sešel se z dangurskimi delalci, ki so oba kot nekovi zvlastitosti vzeli s seboj in ju žive. Kasnejše je v Kumaonu britanski komisijonar, Trail po imeni, videl nekega prav takega moža iz teraiskih gozdov in popis o njem se do cela ujemlje s Piddingtonovim popisom o omenjenih dveh čudovitcih. Take zverižene stvari človek veliko potov lehko vidi v Citagongu, pa tudi na močavah med Palmom, Cumbulpurom in Nerbudi med studenci se ptujcem posmehuj6 ostanki najstarejših indiških prabivateljev, katerih se ne mara do tiče sanskritski my-thus o opici Hanumanu, ki je baje pomagal Bamu, da je zmogel Cejlon. Hondi ali gorjanci so nekako bolj omikani, a njih posamezna plemena se prav malo stičo"; njih narečje polno persnih glasov in iz gerla, preminjajo se jako lehko v samostalnem govoru, kakor na Kavkazi ali po drugih gorskih krajinah. Ti gorjanci so le nekoliko milj narazen drug od drugega, pa se vendar ne umo" med seboj. Hondi so ljudje srednje visoki, tankih udov in okroglih obrazov nosove imajo tumpaste, oči žive, obličja okoščela, — 38 — usta nenavadno velika, kože pa so černe. Las so redkih, v čemur so podobni bivateljem za Gangesom, po jugo-azijskih otocih in v Avstraliji; podobni pa so jim tudi še zaradi drugih svojih lastnosti. Kar tiče njih vero, nijmajo nikakoršnega razodetja. Molijo natorne prikazni, najraji solnce in mesec, svoje praočete, junake, — ceste hudo in dobro, kakor navadno žive neomikani narodi. Ti njih bogovi so taki, kakoršni so sami-: zavistni, škodoželjni demoni, katerim mogd ugajati samo se stanovitnimi žertvami; najljubejši pa so jim ljudske žertve, te jih najvspešnejše krote. Takih žalostnih žertev jim darujejo po sto na leto. A če hote, da prav pošteno ustrežejo svojim bogovom, morajo jim dajati kupljene žertve, zat6 ker so jim ptuji ljudje milejši, v sili pa je dober tudi Hond. Pesni, ki jih pojd med darovanjem, te najkoreni-tejše jasne tega ljudstva domišljijo in živenje. O takih prilikah poj<5: ..Zemlji boginja! Ti si vsega zla izvor, tvoja pravična osveta hudo tlači nas vse. Mi te ne če-stimo všečno. Odpusti nam, mogočna boginja, naš živež je pičel! A če nas ne nadariš se svojo milostjo, ne verujemo, da bi kedaj še dosti okrevali. Boginja, ki si ljud seznanila se smertjo po rastlinji, se smertjo vsled neusmiljenega železa in bridkega jekla! O strašnoseznanje! Odpiisti, odpusti, pa bodemo pridno skerbeli za to, da bodo tvoji oltarji zmčrom okropljeni z ljudsko kervjo. Daj nam bogastvo! Pokrij zeleno zemljo z redečim kruhom! Napolni pašnike s čredami ovec, da bi bile druga poleg druge: da bi jih bilo toliko, da bi se gnjele, da se ne bodo prazne lise kazale z daljnih gor. O mogočna boginja, varuj nas po naših dolinah in ravninah — varuj plenečih zverij ! Prekanjena kača in derzoviti tiger naj naše otroke davita le v basnih, ki jih pripoveduj d sivoglavi starčki. Učini, da bi vsakoga skerbelo samo to, kako bi uredil skladišče za užitek, ki mu ga pošilja božanstvo, pa te bodemo čestili in množno slavili se žertvami. Pomni živenje, ki ti ga sploh žertvujemo! To so same kupljene žertve, ki ti jih darujemo!" Santali bivajo po goratej krajini na zahodnjej bengalskej meji od Gangesa do Kutaka. Nekov Angličan, ki je delj časa živel med njimi, v .Jndia Mail" o njih piše to-le: „ Santal je majhen, lepe rasti, miren in vesel; ima napeta ustna, širok nos, napete kosti pod čelom; berk ali brade nijma skoro prav nič, a uren je, pa tudi zelo" bojezljiv: boji se ljudij, plenečih zverij pa prav malo ali celo" nič. Santal je kmet; ker nij poslušen nikakoršnej kasti, zato" je svobodnejši nego je njegov in-diški sosed; živi ob bivolih, skopcih, ob perjadi, ob svin-skem mesu itd.; rad si streže tudi z močnimi pijačami in pleše se svojimi ženami in tovariši na dokaz svoje radosti ali pa gorke hvaležnosti. Ce pa nijma dosti omenjenega mesa, dobre so mu kače, žabe, mravlje. Sploh pa Santal rad uživa sleherno divjino in nič mu nij do tega, ali je zver sama ob sebi poginila ali ne. Ženske so debele in majhne, obličja prav prijetnega. Santali so jako enolično oblečeni; okrog telesa imajo vez, na vezi spredaj visi kos sukna. Ženske pa so spodobno oblečene; noše" veliko, ob njih viseče krilo, katerega imajo konec okrog kolkov, konec pa jim spredaj visi čez levo ramo, tako, da je gornjega života desna stran gola. Bogočestni santalski obredi so: molitve, žertve in plesi, o katerih se deležniki radi pijanijo. Darujejo pa, da tješe nevidnega duha, bivole, merjasce, koze in perotnino — in deležniki se krope s kervjo svetih žertev. Moški prisezajo na tigrovo kožo, a nezabljivo bi raz-žalil Santala, ko bi ga kedo silil, naj priseže, kajti pravica mu je sveta, zatd je lep izgled svojemu lažnji- vemu bengalskemu sosedu. Santale vladajo „perguniti" I in ,mangi," katere izbirajo izmed sebe. „Mangi" je per- 1 vostojnik vasi in odgovoren je zapregreške svojih ljudij,! ,pergunit" pa je birnik 10—12 naselišč. Ker so Santali sploh jako mirno ljudstvo, za tega I delj imajo prav malo truda z njim njih uradniki. Santal I se nikoli nobeden ne vdinja v službo, temuč vsak dala j sam za-se in za svojo družino. Santali so tudi izbornij strelci in nič, kar ima kako vrednost, ne sme približati! se njih selišču; njihovemu šipu ne ubeži ne zajec, nejfl odleti ne ptič. Loke si najraji delajo iz bambusa ali izl različnega rastlinskega vlakna (navadno iz bauhinea gau- j dens); šipi iz lehke terstike imajo železna šilca in na I konci pavje pero. V biharskej pokrajini in v Bengalskej, med 24. in I 26. stopnjo severne širjave, bivajo Santali po goratih, močvirnih in gozdnatih krajinah. Ko so Angličani sč svojim gospostvom bili vgnjezdili se v Biharu in Ben- I galskej, poskušali so, kako bi proderli v divje pustine, I Santale prisužili in prisilili na davek. Ali nijsko imeli pravega vspeha: moralo jim je biti dosti, da so to go- I rato krajino le okrožili s terdnjavicami, v katere so na-1 gnali precej veliko vojščakov. Glavarje so slepili z letno I plačo, da nijso razbojniško plenili po sosednih krajinah. I Po letnino so glavarji časi pa časi prišli sami k načel- I pikom teh terdnjavic in ostali pri njih delj ali menj j ! časa. Kakor Indijanje in drugi neomikani narodje, tako 1 ! so tudi ti glavarji od Evropcev naučili se neredno živeti. I j Poneizmerili so se, ter vsak pot v nekolikih dneh zapili I plačo nekolikih mesecev. Stoperv — ko so se jim mošnje 1 do cela posušile, vernili so se vselej radi ali neradi — I j domov. Angleških uradnikov neumornemu prizadetju se je I | malo po malo vendar le posrečilo, da so mnogo teh vo- I j jevitih gorjancev pridobili angleškej vladi. Mnogo jih je ] J stopilo med angleške vojščake, nekateri pak so se na- 1 j selili po plodovitih račamahalskih krajinah in živili se s 1 j kmetijstvom. Ali kmalu so se jeli kesati zaradi te gre- J hote. Ptujstvo jim je presedalo, polastilo se jih je koper- j nenje po domačih gorah in po svobodnem živenji. Njih J nesterpnost se je večala tem bolj, čem bolj so bili v do- I tiki z naselniki, s penezniki in kalkutskimi skopuhi in ] oderuhi. Najhujša skerb pa se je lotila jih, ko so bili I Angleži železnico razpregli po račamahalskem svetu, kajti I mnogo ptuje soderge se je po njej speljalo med-nje, da I nij bilo več v varnosti ne njih imenje, neženstvo —- ni j njih mladezen. 1838. leta se je blizo 3000 Santalov naselilo ob 1 Gangesu blizu Boglipura, a 1851. leta jih je bilo uže I 82.796. Za bivalno torišče so jim odkazali 185 štirjaških milj; na tem svetu so se naselili v 1473 vaseh. To so tisti naselniki, katerim je skrivno terpenje 1855. leta vsplamenelo in razpoknilo se v očito in kervavo vstajo zoper angleške krutnike. Sočasno je na nekolikih krajih vstalo tu po 500, tu cel6 po 8000 vznemirjenikov, oro-ženih se šipi in loči, z motikami in vilami, mnogo jih je imelo tudi puške: začeli so klati in moriti AngHčane, Mohamedane, indiške bivatelje — in jeli so pustošiti razsežne mejne pasove. Angleški uradi so pete odmikali, slabejše množine Mohamedovih spahov pa so dobile po črepovih, da so v omedlevici pogagale. Vendar pa: ko so angleški načelniki — zopet na upor bili stepli svojo onemoglo vojsko, neusmiljeno se je sreča izneverila San-talom: kmalu so morali in začeli umikati se zbranim zmagujočim Angležem — serca so jim vpala po nekolikih spopadih — in pobegnili so v gore in na nepri-stopne višine, le 7000 blezu je zaostalo jih: ti so se — 39 — vdali Angležem, vdali njih milosti. Ubežnih Santalov angleški vojevode nijso mogli dohiteti iz mnogih vzrokov ne: zaradi nevarnih potov, zbog neugodnega vremena, jn zato ne, ker so imeli premalo načelništva, katerega je o posebnih bojnih pripetljajih angleškim vojevodam treba vsled njihove vojaške dejanjosti. Ko pa je bila ugodnost in ko je zopet dosti krepka bila vojska, nijso Angličani več bali se gorskih nevarnosti, ni kalužnega sveta: zmagovito so prodirali na san-talski svet, zmagovito morili glavarje in lastili si užitek. Samo na gori Sabčali so zajeli 20.000 govejskih repov in neizmerno mnogo žita. Mnoge krutosti so jih naposled oplazile tako, da se nijso več ustavljali, ko so Angleži mnogo stavb jim poderli svojej železnici na prid. Nijso jim prav nič kljubovali zat6 in tudi posameznim popotnikom se nij bilo treba jih bati. Po tem rogoviljenji jih mnogo sodi, da je angleška mogočnost na peščenih tleh v Indiji. Ali nij res to; ta-kovih sitnosti se angleškej vladi nij več treba prav nič bati, ker bivateljstvo v Indiji nij enotno, zat<5 nij lehko mogoče, ali pa celo" ne, da bi združeni vstali. Najmenj nevarni pak so prabivalci, ki jim nič nij do svojih sorodnikov in ker se zaradi različnih narečij nij porazu-meti ne mogo\ Angležem je najbolj na mari bilo to, kako bi Santale pokorili in oslabili, da ne bi več upali se vstati. Upotrebujejo jih, da jim delajo železnice, mostove in cčste ; kupujejo lesove od njih, s kratka: San-tali vsled angleških lisičnostij uničujd sami sebe, ptuj-stvo pa krepe. A to je prav „na robe svet!-' — Nikolaj Kopernik. (V slavo štiristoletnice spisal