Poštnina plačana v gotovini.	Cena	2-50	Din.
OPERA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11934/35
Hoffiannove pripovedke
Premijera 27. oktobra 1934
IZHAJA ZA VSAKO PREMUERO
UREDNIK: CIRIL DEBEVEC
SEZONA 1934/35
OPERA
ŠTEVILKA 2
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja za vsako premijero	Premijera	27.	oktobra	1934
SMRT
nam je 9. oktobra t. 1. v Marscilleu zločinsko ugrabila našega vladarja kralja Aleksandra I. Karadjordjevica.
Kakor je bil pokojnik neustrašen na bojnem polju, se je po vojni z istim junaštvom boril za spravo in mir med narodi in ljudmi. Za to misel je zdaj tudi umrl. S svojo krvjo nas je zdaj vse zadolžil. V teni znamenju in v tem duhu smo dolžni, da opravljamo zdaj to delo, da ohranimo to zapuščino in jo opravljamo, zvesto in neomajno, po vseh močeh, ki nam jih je dala Usoda. Naša naloga je, da iskreno občutimo vso udano svetost in usodno pomembnost te žrtve in na nas vseh je, da bo zraslo iz te krvi novo in toplo, v vseobči ljubezni in širom vse zemlje visoko klijoče
ŽIVLJENJE.
Offenbach
Skladatelj »Hoffmannovih pripovedk« je kakor Mozart, Rossini ali Chopin v vrsti tistih glasbenikov, katerih tvorb« ne vsebujejo zemske težine, temveč hodijo na lahkih, božjih nogah. Nekdo je označil taka dela s primero, da so pisana s srebrnim svinčnikom. Nikjer ni čutiti borbe s snovjo, nikjer okornosti, povsod le sproščen, lahek in nadzemski duh.
Offenbacha so dolgo zapostavljali glasbeni pismarji in učenjaki. Tudi pri svojih rojakih Nemcih dolgo ni našel dobrih besed in zasluženega priznanja. Bil jim je samo »duhovit«, istočasno pa »prelahek« in brezvsebiuski. Glasbeni pismarji te vrste vidijo vsebino v patosu in teatralni dramatiki, v vsem lahkotnem in prešernem pa plitkost in lahkomiselnost. Offenbach pa je v glasbenem svetu pojava, ki bo imela vedno dovolj pristašev in oboževateljev pri vseh, ki potrjujejo in ljubijo življenje. Med temi je tudi nemški filozof Nietzsche, ki se je avtorja »Hoffmannovih pripovedk« spomnil v sledečem odstavku:
»Offenbach: Francoska glasba z Voltaire-ovim duhom, prosta, prešerna, ki se nekoliko sardonsko reži, ampak vedra, svetla ter duhovita do banalnosti (— on ne lepotiči —) in je brez prisiljenega lepotičenja bolne in plave dunajske mesenosti.«
»Židje so se v sferi umetnosti dotaknili genijalnosti s Heinejem in Offenbachom, tem duhovitim in prešernim satirom, kateri se kot glasbenik drži velike tradicije. Za vsakega, ki nima samo ušes, je pravo odrešenje od čuvstvenih in v temelju izprijenih skladateljev nemške romantike.«
Offenbachu očitajo, da se je zatekel k opereti iz denarne preračunljivosti in šele ob zahodu svojega plodovitega življenja da se je skesano po tolikih zmotah oddolžil resni muzi s »Hoff malinovimi pripovedkami«. Glasbeni estet in pisatelj Paul Bekker toži iz svojega profesorskega katedra: »Težko je odgovoriti na vprašanje: ali so se mogli prav tako razvijati bogati darovi tega redkega moža? Ali je bil potreben ta ovinek, ki je šel od velikih parodij in burk, da je prispel od idiličnih enodejank do ,Hoffmannovih pripovedk?*«
Tega ovinka v resnici nikdar bilo ni. Prevzemljiva fantastika in demonija »Hoffmanna« je skrita tudi v Offenbachovih »velikih parodijah in burkah«, le z razliko, da jo v teh delili niso videli in spoznali. Scenično okolje je drugo, duhovno središče pa je tudi v teh isto. Dr. Karl Neumann pravi: »Če prikliče Hoffmann z zvoki, ki udarjajo na uho kakor peklenski smeh, prikazen Kleinzacka, da stoji — rekli bi lahko — z gigantsko pritlikavostjo pred nami; če nas z marijonetno glasbo Olimpijinega dejanja brez rešitve žene v zapeljivo brezumje, ali če nas pograbijo ekstatične narkoze Giuliet-tinega ali strašne groze Antonijinega dejanja —; ali pa razantni kuplet kraljev v »Lepi Heleni«, ki nam sprosti satirične, elementarne sile, ki jih dotlej svet še ni poznal, dalje cancan »Pariškega življenja« (tout toume, tout danse), ki zagrabi vse glave, sobo in celo
10
vse poslopje, da se pričnejo v grandijozni vrtoglavosti vžigajočih ritmov zibati in vrteti. Če končno v peklenskem bahanalu »Orfeja« preplovi tok koribantičnega veselja vse jezove običajev —: povsod je na delu demon, kateremu parira na migljaj to in onostranski svet. Njegovo delo ni glasba, temveč čarovnija. Njegov učinek je trance, proti kateremu je vsak odpor zaman. Fakirski pogled prežene zavest — in prebogate slasti vzcvetejo v neznatnem glasbenem prosi oru, ognjeni dih preplove nedolžne melodije, rosna, kapljica neskončno odseva svet. Samo v tem se mi zdi, leži židovska kompo-
Zlata Gjungjenac-Gavella.	(Bož.	Jakac)
nenta Offenbachove tvorbe, ki jo je sovražno in površno nerazumevanje tolmačilo kot »nespoštljivost« in »židovski dovtip« ali podobno. Prav v splošnem ima židovski umetnik pri najmanjši realnosti najmočnejšo transcendenco. Njegova perspektiva ima svoje zatočišče naravnost v nadresničnosti. On raztopi realnost v nič, da pusti prostor pogledu v onostranski čudežni svet. Njegova umetnost ni barvni odsev življenja, temveč njegovo mistično čarobno zrcalo. Tako je tudi Offenbachova umetnost: na dnu glumaško čarovniških reči (ki jih nismo še nikoli videil v tej obilici), prav blizu prijemljivosti
—	če sežeš po nji, se raztopi in med tvojimi prsti ti ostane nič.«
Med prvimi, ki je spoznal v celoti vrednost Offenbachovega Viela, je bil dr. Karl Kraus. Zavzel se je močno za njegovo renesanso in
11
se tudi sam prvi lotil tega dela. Dolgo vrsto let so resnejše ocenjevali edino poslednje delo:
»Hofhnannove pripovedke«,
ki jih je zasledovala zla usoda kakor glavnega junaka Hoffmanna in skladatelja Offenbacha. Zd se, kakor bi imel Lindorf povsod svoje prste. Šele 1. 1902., ko je Gustav Mahler (v vsem svojem bistvu soroden E. T. A. Hoffmannovi postavi kapelnika Kreislerja) na novo naštudiral pripovedke, se je umiril Lindorfov duh in Offen-bachovo delo je šlo iz odra na oder povsod veličastno sprejeto. Offenbach ni doživel prve uprizoritve. Vse življenje je hrepenel in želel, da bi vsaj eno njegovih del uprizorili v pariški Opera co-mique. Vse, kar je zložil Offenbach, pa čeprav je bila najboljša komična opera, ni dobila vstopa v Opera comique, ker so jih pač smatrali samo za »spevoigre« ali »operete«. Vrata v to operno hišo, ki bi njegova dela nobilitirala, niso Offenbachu za njegovega življenja odprli. Prav, ko je bil	že na pragu in	samo	še čakal,	da dvignejo
veliki zastor, mu je to	življensko željo	preprečila — smrt. Krstna
predstava »Hoffmannovih pripovedk« je bila določena na jesen leta 1880. — v prvem oktobrovem tednu je Offenbach umrl. Težko bolni skladatelj je naganjal opernega ravnatelja, da bi pospešil delo in priprave za uprizoritev. Dekoracije in težka mašinerija pa je vzela mnogo časa, tako, da	je prišla opera	pred	občinstvo	šele 10. februarja 1881. Opera je	imela ogromen uspeh,	ki ga pa	skladatelj ni
več doživel. Operi comique, kjer je bila prva uprizoritev, je skladatelj zapustil samo klavirski izvleček z natančnejšimi navodili za instrumentacijo. To je izvršil po skladateljevi smrti njegov prijatelj Guiraud. (Instrumentator recitativov v »Carmen«.) Dokler je bil Offenbach še živ, so se vršile samo klavirske skušnje. Na smrt bolnega so nosili skladatelja v gledališče k tem skušnjam.
Skoraj istočasno s pariško prvo uprizoritvijo td morali izvajati »Hoffmannove pripovedke« tudi na Dunaju. Offenbach je o priliki obiska na Dunaju sam igral takratnemu ravnatelju Ringtheatra Jaunerju nekatere odstavke iz opere. Jauner se je navdušil za stvar in jo takoj sprejel v repertoar. Dobrih deset mesecev po pariški prvi uprizoritvi je bila 7. decembra 1881. tudi že dunajska. Delo je imelo tudi pri dunajskem občinstvu ogromen uspeh. V začetku druge uprizoritve pa je nastala strašna nesreča, ki je zahtevala stotine žrtev in nima primere v zgodovini gledaliških nesreč: Ringtheater je pogorel do tal in z njim ogromno človeških življenj. Od tega dne dalje si nihče več ni upal uprizoriti nesrečne opere, dokler ni presekal ta strah skladatelj in ravnatelj dunajske dvorne opere Gustav Mahler. Leta 1902. je sam vodil novonaštudiranega »Hoffmanna« in s to senzacijonalno uprizoritvijo dal pobudo tudi drugim gledališčem. Do tega leta in tudi še pozneje niso nekateri pevci in pevke sploh hoteli študirati nesrečonoseče opere. Vraža pa se je po velikih uspehih kmalu zgubila v nič in opera je nastopila svojo srečno pot po vsem svetu. V Berlinu se je zavzel za opero Hans Gregor in jo uprizoril v predelavi nadrežiserja Maksimiljana Morrisa. Za to berlin-
12
sko uprizoritev so morali šele napraviti avtentični klavirski izvleček »Hoffmannovih pripovedk«, ki je nato izšel 1. 1907. istočasno v Parizu in Leipzigu! Do tedaj je imelo vsako gledališče (če je sploh uprizarjalo to delo) svojega »Hoffmanna«.
*
Libreto Offenbacliove opere je nastal iz drame »Les Contes d’Hoffmann«, ki sta jo napisala Carre in Barbier. Dramo so igrali v pariškem Odeon theatru že 1. 1851. Junak igre je bil Ernst Theo-dor Wilhelm Hoffmann, znameniti nemški pisatelj, ki je iz ljubezni do Mozarta spremenil svoje tretje ime Wilhelm v Amadeus — odtod E. T. A. Hoffmann. Kmalu po smrti (1. 1822.) so njegova dela osvojila francoske čitatelje. Gerard de Nerval, Nodier, Saint-Beuve, Baudelaire, Balzac, Musset in poznejši so oboževali njegova dela. Hoffmann je postal tako rekoč duševni oče francoske novele. V Franciji je bil izredno priljubljen, zato ni čudno, da je bila napisana trideset let po njegovi smrti drama, v kateri so igrale njegove fantastične osebe iz njegovih pesnitev s samim pisateljem kot glavnem junaku na čelu. Drama je imela pet dejanj, ki odgovarjajo predigri, trem dejanjem in poigri v operi. Pisatelja Carre in Barbier sta ga s krepko in spretno roko postavila na oder mesto drugih oseb iz pravih Hoffmannovih pripovedk. Prvo in zadnje dejanje (v operi prolog in epilog) sta napisala pisatelja drame Carre in Barbier v duhu in načinu E. T. A. Hoffmanna. Ostala tri dejanja pa sta vzeta iz Hoffmannovih novel z razliko, da sta zamenjala osebe.
*
Predigra se godi v Numbergu, kaže pa prav za prav staro-berlinsko Luttrovo klet, ki še danes obstoja. V tej kleti je Hoffmann rad popival, oziroma kakor se je sam izražal: popival je, da se je »montiral«. Presedel je cele noči v dražbi svojih prijateljev, zato, da je pri vinu brzdal svojo neugnano fantazijo in svoje strasti. V tej Luttrovi kleti pijejo študenti in pričakujejo Hoffmanna. On ljubi pevko Stello; ampak svetnik Lindorf mu je nevoščljiv, zato bi ga rad opijanil, da bi zamudil Stello, ki pravkar poje vlogo Donne Ane v Mozartovem »Don Juanu«. Ta situacija je povzeta iz E. T. A. Hoffmannove novele »Don Juan«, v kateri se »potujoči entuzijast« (očitno pesnik) zaljubi v pevko. Ta donna Ana se žrtvuje umetnosti
—	kakor Antonija v tretjem dejanju opere: njena ljubezen do umetnosti jo tako prevzame, da se med predstavo zgrudi mrtva. Vedela in slutila je, da jo čaka takšen konec.
Lindorf je zlodej, ki nastopa v treh različnih postavah (Coppe-lius, Dappertutto, Mirakel), in so Hoffmannova protiigra. Lindorf in Mirakel sta izmišljena od francoskega libretista, vendar popolnoma v Hoffmannovem duhu.
V	vseh E. T. A. Hoffmannovih delih se bori dobro s »sovražnikom«; pri tem je zanimivo vedeti, da je mislil Hoffmann, da ga zasledujejo postave lastnih pesnitev, posebno po noči, ko je odhajal iz, Luttrove kleti. Tudi srečamo v Hoffmannovih pesnitvah motive:
13
igra med človekom in strojem. Prvo dejanje vsebuje ta motiv in je posneta v smislu novele »Peskar« (Der Sandmann) z nekaterimi dobrimi spremembami; na mesto študenta Nathanaela stopi Hoff-mann. Junakinja drugega dejanja je Giuletta, motivi so vzeti iz Hoffmannove zgodbe o izgubljeni zrcalni sliki (Doživljaj silvestrove noči). Pri Hoffmannu se zgodba dogaja v Florenci, opera pa nas pelje v Benetke, v mesto barkarol. Tretje dejanje- odgovarja Hoff-mannovi neimenovani pripovedki o svetniku Crespelu iz »Serapions-brtider«. Doktor Mirakel v tem dejanju je genijalno izmišljen in dodan od libretista. Ostale osebe ali njih imena v operi so vzete iz različnih E. T. A. Hoffmannovih pesnitev ali pa so plod; libre-tistove fantazije, kakor n. pr. Niklas, dobri Hoffmannov prijatelj v operi, katerega je skladatelj uvrstil med ženske pevske vloge.
Prolog konča v neki izdaji na ta način, da pride muza in krona Hoffmanna ter ga tako oškoduje za zamujeno Stello in tri druge ljubezni.
*
Življenje skladatelja Jacquesa Offenbacha je ena sama veriga bogatega dela, ki se je pretakala med uspehi in neuspehi. Po rodu je bil Offenbach Nemec, po duši pa Francoz. Rojen 21. junija 1819. v Kolnu, je prišel že kot deček v Pariz, kjer je posečal konzervatorij in študiral pri prof. Baslinu čelo. Po končanih študijah je dobil mesto v orkestra Opera comique. Poizkusil je tudi svojo srečo v koncertih kot virtuoz. Napravil je koncertno turnejo po Nemčiji, odkoder se je pa vrnil razočaran, ker ni zbudil pozornosti kot čelist, niti kot skladatelj manjših skladb za svoj instrument. Slučaj je hotel, da je po povratku iz turneje dobil prazno mesto kapelnika v Theatre franfais. Od tega časa dalje začenja doba njegovih uspehov kot skladatelj in dirigent. S svojo močno inicijativo je dvignil orkester nad dotedanjo višino. Njegov sloves skladatelja je začel rasti od skladbe do skladbe. Uvidel je, da je njegova moč v minijaturni glasbi in ker je otvoril svoje operno gledališče v Champs Elysees, je začel pisati in uprizarjati z velikim uspehom svoje »Bouffes-Parisiens«. Že par mesecev pozneje se je preselil v Theatre Compte, kjer je Offenbach deloval 11 let. V tem gledališču je krstil večino svojih del in če katero ni uspelo, je takoj napisal drugo. Leta 1858. »Orfeja v podzemlju«, katerega so izvajali z velikanskim uspehom v Theatre Compte okrog tristokrat, ne da bi uspeh popustil. S tem delom, ki so ga tudi izven francoskih mej igrali z velikim uspehom, je Offenbach zapustil pariški lokalni kolorit in prešel k duhoviti persiflaži. Prav takšen uspeh je imela njegova druga duhovita burka »Lepa Helena«. Osem let po teh velikih uspehih je pustil mesto gledališkega ravnatelja, pozneje od 1. 1872. do 1876. pa je še enkrat prevzel ravnateljsko mesto v Theatre de la Gaite. Odslej je definitivno odložil ravnateljsko službo in živel je edino za svoja dela, ki jih je insceniral na pariških odrih. Umrl je v Parizu 5. oktobra 1880. — pet mesecev pred prvo uprizoritvijo > Hoffmannovih pripovedk«.
14
Offenbach je napisal 102 gledaliških del. NajznamenitejŠe so: »Orfej v podzemlju«, »Pariško življenje«, »Lepa Helena«, »Kneginja Gerolstein«, »Madame Favart«, »Blaubart«, »Genovefa Brabant«. Opere: »Barcouf«, »Renske vile« in »Hoffmannove pripovedke-«.
Oscar Bie o „Hoffmannovih pripovedkah"
»Offenbach pa piše ,Hoffmannove pripovedke' in jih več ne konča. To delo nam je zamolčal. Zakaj? Bilo je njegov ,višji genre‘, po katerem je hrepenel vse življenje, kakor Auber ali Herold. Ali je bilo to samo častihlepje ali je bilo njegovo bistvo, in ali se je samo igral in se laskal, ko je delal vse drugo in vse drugo branil? Ali je bil tudi ta satirik v najglobljem jedru svoje nature liričen in otožen človek, ki se je moral omamiti, da mu ni bilo treba dvomiti, in ki nam je moral lagati, da mu ni bilo treba samemu sebi priznavati resnice? bi zdaj mu kane solza z oči in ta solza je zdaj nanj najlepši spomin. Hotel je, da bi mu prepevale punčke, in so res zazvenele v najprelestnejših valčkih, dokler se mu niso razbile. In je hotel kurtizane zazibati s čarobno puščobo, pa so ga uničile, ko so mu ukradle njegovo podobo. In virtuozinje je hotel zvabiti v triumfe umetnosti, pa so mu v tem, ko so pele, umrle. In vedno je bil to le enoinisti sovražnik, lutkar in ropar senc in življenja ubijalec, vedno isti je bil, ki mu je vsako ljubezen razbil. In zdaj sedi, ko ga muči protin in zdaj fantazira to opero oper in piše to godbo tako ljubeznivo, iskreno in hrabro, tako premo in pristno, najprej plesno, potem bohotno in navsezadnje tako nežno, za kakršno se- ne spomni niti, da bi jo kdaj slutil — pa mu stopi njegov doktor Mi-rakel na pot in mu naredi vseh dejanj prav poslednji zaključek in ga ugrabi, še preden je njega samega mogel spraviti v partituro. Veliko življenje zabavijivca je našlo ta čudežni usodni konec, ki je bilo v svojem otožju prav tako lepo ko v svojem delu.«
Razno
Ruski oporni pevcc Sobinov umrl. Pred kratkim so v Moskvi pokopali slavnega ruskega tenorista Sobinova. Pogreba se je poleg predstavnikov oblasti udeležila ogromna množica občinstva. Sobinov se je pred mesecem dni mudil v Pragi in Berlinu, od koder se je hotel vrniti v domovino preko Tallima, tam pa ga je zadela kap. Bil je eden izmed redkih sovjetskih odlikovancev, ki nosijo najvišje umetniško odlikovanje, častni sovjetski naslov »Narodni umetnik sovjetske zvezec. Lani ga je Moskva neskončno slavila ob njegovi 351etnici. Poleg svetovnega tenorskega glasu ga je odlikovala tudi resnično umetniška dramsko-igralska igra, ki je lastna skoro vsem ruskim prvini pevcem. Najboljša njegova partija je bil Lenski (»Onjegin«), nič manjši pa ni bil kot Alfred v »Traviati« in vojvoda v »Rigolettu«.
»Bombay Chamber Musič Society«, ki je bila v Bombayu ustanovljena na pobudo čehoslovaškega komponista W. Kaufmanna, je pred kratkim izvajala štiri komorna dela Smetane in pet Dvorakovih z velikim uspehom.
Zdenka Zikova, bivša naša primadona, sedaj članica dunajske državne opere, je imela 23. oktobra t. 1. v Pragi koncert, kamor se je v naglici pripeljala z avtom naravnost z Dunaja. Še dobro nam je v spominu uspeh njenega koncerta v Kopenhagnu. V Pragi je izjavila med drugim tudi to-le: »Stari plemeniti entuzijazem za gledališče še ni izumrl. Gledališče je še vedno vsaj toliko popularno kot je šport in to že nekaj pomeni za Dunaj ali katerodrugo mesto. Romantike v človeštvu niso ubili, vsaj dosedaj se jim to še ni posrečilo. Tudi v Kopenhagnu je bilo zanimivo: drug kraj, ljudje in drug jezik, toda izvrstno smo se razumeli v mednarodnem jeziku svetovne glasbe. Navzlic krizi in bedi je bilo še vedno silno zanimanja za opero in koncert. Štiri tisoč ljudi v ogromni koncertni dvorani Tivoli! ... Tako, vidite, je pevec povsod doma... Samo včasih, včasih se vendar viača spomin na domovino... Mesto Štefanovega stolpa na Dunaju — stolp sv. Vida v Pragi, Hradčani, praška Mala stran...!«
Opera-Comique je 1. septembra začela svojo letošnjo, sezono z »Manone, nato pa so peli »Lakmš«, »Tosco«, »Carmen«, »Cavallerio rusticano« itd.
Velika opera v Parizu bo sredi decembra slavila redek in veličasten praznik. Gounodova opera »Faust« bo iinela tisti večer (24. decembra) — 2000. uprizoritev. Poleg tega bo imela Velika opera letos premijere: »Beneški trgovec« (libreto po Shakespeareu priredil M. Zamocois, muziko zložil Reynald Hahn), »Edip« (besedilo od Flega, uglasbil Georges Enesc), »Samaritanka« (E. Rostand, vglasbil Max d’Allone). Novembra bo pela slavna francoska pevka Lily Tous »Lucijo Lamermoor«, nato pa se vrne v Ameriko.
Prihodnji operni spored
V	teku prihodnjega tedna se uvrsti v operni spored slovita Ja načkova opera »Jenufa«, ki je imela lani največji umetniški uspeh. V glavnih vlogah sodelujejo Thierry-Kavčnikova, Gjungjenac-Gavellova, Bernot-Golobova, G o -stič, Marčec, Rus in Zupan. Muzikalno vodstvo ima ravnatelj M. Polič, režijo C. Debevec.
Prva premijera v operi pa bo dunajska S t o 1 z o v a opereta »Izgubljeni valček« z Ribičevo, Poličevo, Štagljar-Ko-gejevo, D a n e š o m, Sancinom, Jankom, Zupanom, Pečkom in Železnikom. Dirigira A. N e f f a t. Režijo ima Ciril Debevec.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik-. Oton Župančič. Urednik: Ciril Debevec. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
16
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI
or/Mo
‘■Aunn/iij /jotfJč*
J,
Fantastična opera v šestih slikah, napisal 3^
Dirigent in režiser: N. Štritof.
Koreogf" G»lovin
Olimpija	
Giulietta	.
Antonija	• . •
Stella	
Andrej	
Košenilja	■
Pittichinaccio	.
Franc	
Lindorf	
Coppelius	. I
Dappertutto	
Mirakel	4
Nikolaj . .	
Glas matere	• 1
Hoffmann	• . . . . • j
Spalanzani .	
Natlianael	
Crespel	
Luther	
Herman	• • • • ■ 1
Schlehmil	
prevel Niko Štritof, uglasbil J. Offenbach.
Z. Gjungjenac
B. Peček
M. Rus
F. Bernot-Golobova M. Kogejeva J. Gosti 5 J. Rus I. Franci D. Zupan A. Sekula A. Perko V. Janko
Inscenator: B. Jakac,
ŠtudeI1W6> lutke itd.
Blagajna se odpre ob pol 20.
Parter: Sedeži	I. vratc
,	II. * III. vrste
.	iV.-Vi.	.
.	VII.. IX.	.
.	X.
.	XI.
LOtC Loj e v parterju .	.
„ I. reda 1 - S .
6-9 . .
.	Dm	42 -
.	.	37-
.	.	33--
.	.	28*-
.	.,	26-—
.	..	26-
.	.	140 —
.	.	140-—
.	.	160-
Dodatni ložm >e
VSTOPNICE se dobivajo v predprodaji pri gledallSk1
Predpisana taksa za P*
ob 20.
j
3 b»lk'
»jo
:on
Din	22-	Oalerija I Sedeži I. vrste . .	. Din 14'—
N	27-	„ 11. . . .	. .. 13--
n	27--	III. „ . .	. .. 13--
	23-	» IV		. 10 —
n	18-	„ V		. .. 10-
n	20--	Stojišče . , .	. 3--
n	10-	Dijaško stojišč*	. . 7--
Konec ob 23.
[ ^»fMa aladalllCu od 10. do pol 1. J* vračunana v conah
od 3. do S. ure
O
/^✓uo /toV1