Obrazi iz odgojilne povestnice pri paganih. Sokratje podučeval le mladeuče in može, žen pa nikdar ne. Zenske je spoštoval, pa menda se uiu niso sposobne zdele za njegovo podučevanje, kajti on je le bolj pamet obdeloval in zahteval premišljevanjp; pri ženskih pa bolj serce prevaguje. Podučeval ni samo brez plače, temuč tudi, kako in kjer se muje dopadalo in ktprega je hotel. On sam od lega tako govori: ,,Prav za prav niseni nikjer in nikoli nnbenega podučeval; kedar me je pa kdo pri mnjih opravkih ali pri mojih pogovorih hotpl poslosati, mu tpga nisem zavidal, naj bo že mlad ali star". Sokrat pa je iniel tudi posebpn dar za učenika. Njpgov duh je bil veder in čil, in znal je druge zbujati; bil je pa tudi nravno resnoben. Za to je pa tudi imel tako moč do svojih učencev. Hotel je, da vsa vednost naj človeka pripelja do nrave in čednosti, da bo življenje prav razumel. JVlogel je tudi reči, da se čednost da naučiti, ker jo je kazal v svojeni živIjenji. Govon on od npke skrivnc moči, ktpro uaj ima učenik do učencev; (a inoč je bila Ijubezen in spoštovanje učencev do njega. To se je naj bolje vidilo nad tistiin mladenčem, kteri je bil tako lahkomišljen, razujzdan in slave lilepen — nad Alcibijadom. Sokratova modrosl je bila djanska. On ni bil vsegavedež, tudi Ipga ui terjal od svojih ucencev, ainpak hotel je, da bi bili djansko pametno mislili. Sokrat jo namreč vse izpeljeval na djansko naravo in na spoznanje verskih resnic. Njegovo učilo pred vsem je, zavoljo ktere so ga tako slavili, pa tudi sovražili. ,,Ti bi zniironi", rekel inu je Hippias iz Elide, 9le druge izprašpval in v kozji rog vganjal, sam pa nikdar ne odgovarjal in svojih inisel povedal". Poslednje sicer ni res, kpr Sokrat je odgovarjal in svoje miscl razodeval, pa bolj nikavno, tako da je zmote razdeval in druge napeljeval, da so resnico, ktero je on mislil, sami najdili in povpdali. Naredilseje, kakor da bi kaj ne vedil ali razumel,.in iskal je pravega pod- 13* učenja pri vsaki priložnosti, bodi si da so bili njegovi učenci veseli ali žalostni, seje pogovarjal z njimi, sije mislil njih stan, njih okolisčine in je tako podučeval. V dvomljivih rečeh je začel pri obče znanih resnicah; njegovo sklepovanje je potemtakem postalo tuatematično resnično, in je prepričevalo in za saboj potegovalo. Kar dan današnje imenujemo Sokratovo nietodo, ni takošna, kakoršno je on imel v navadi. On ni namreč nobene posebne vednosti ali sisteme učil, ampak hotel je človeka le napeljati, daje modro mislilin živel; dandanašnji se pa te metode poslužimo, kedar hočemo kakšno reč komu razjasniti. Sokratova metoda ima dvojno stran, nikavno in positivno ali stavilno. Perva je Sokratova zabavljiva bespda. Modroslovec se nevednega dela, in se od tpga, s kterim se pogovarja, daje podučevati; vedno izpraševaje ga pa tako v zadrege spravi, da ne ve ne naprej, ne nazaj. In v tej zadregi pa učenec |pozna, da tega ni vedil, česar si je domišljeval; človek sam sebi ne zaupa. Po tej metodi bi človek le spoznal, da nič ne ve. Veliko takšnih pogovorov je le v to namerjalo. Positivna stran pa je bila, da je druge k dobrim mislini napeljeval. Modri je namreč tega, ktprega je izpraševal, neprestano izpraševal, in ker je njegove zapopadke razjasnoval, je zbujal v njein misli poprej neznane. Navezal ali začel je svoje govorjenje s konkretno rečjo, t. j. takošno, kakoršno razumevamo s počutkinii, je prideval naj bolj navadne predstave od te reči in razjasnoval z naj bolj navadnimi prikaznimi iz vsakdanjega življenja; in ko je primprjal posamesne reči med sabo in ločil slučajne reči od bistvenih, je razlozil splošno resnico in razjasnil zapopadke. Da bi bil n. p. povedal, kaj je pravičnost, je pokazal posainesne zglede pravičnosti, in iz tega je izpeljeval splošni zapopadek te čednosti. Iz tega tudi spoznamo, kam je uieril Sokrat s svojo izpeljavo, da bi bil namreč reč definiral Cp°pi~ sal). Jaz pa popisujem reč, če povem kaj je, kakošna je, in kaj ima v sebi. Zakaj je Sokrat tako delal, se lahko razumč. Le zato je razlagal posamesno čednost, da bi človeka priznanje te reči ob posameznem primerljeju vodilo. Človek se inora zavedati nravnega djanja. V pretečenein stoletji so Sokratovo uietodo začeli na ves glas hvaliti in posnemati. Za vse predmete je bila dobra in izverstua, kakor nektere zdravila, ktere se po svelu izklicujejo. Z besedami in vprašanji igrati, jim je bilo po Sokratovo učiti. Kdor hoče po Sokratovi metodi učiti, mora naj poprej vediti, da Sokrat nigojil ucenili, da ni liotel učiti svojih učencev nove sisteme, da ni imel določenih učilnih ur, in da ni napravljal izpraševanj in preskušenj. On je hotel svoje učence v dobrem podučevati, kjer je priložnost imel, da bili dobro vedili, še bolj pa spolnovali. Pravi Sokratiker tedej ne podučuje drugej, kakor tam, kjpr se niu prilika ponuja ia kjer so serca pripravne, ga poslušati in nauke sprejemati. Koliko časa bi pa človek mogel čakati na takošne priložnosti ? Sokratova metoda uči misliti in delati, vednosti ne. Predmete, pri kterih duh leprejema, izkluči. Sokratova metoda le uč/ misli poroditi. Kaj pa naj se rodi? Sokrat ne pusti, da bi ucenci porod zavergli, preden da spoznajo, da je spaka. Ali to otroci spoznajo? In ko bi bilo to mogoče, ali smejo presojevati družbine postave in resnice svete vere? Pokorsčina pod postavo je tukaj perva dolžnost, ktera se tirja od rejnika. In poslednjič: ali se tako Iahko daje posnemati Sokratov humor, ,,njegova izurjenost v besedovanji ?" Ko bi se Sokratiker zmirom mogel pripravljati za svojo besedovanje! Kako bo pa odgovarjal učencem, ki ga vse križem prašajo, ker že pregovor pravi, da en sam norec več more vprašati, kakor sedem pametnih odgovarjati. Iz tega se lahko spozna, pri kterih predraetih se daje Sokratova inetoda porabiti, pri kterih da ne. Sokrat je zahteval od učencev, da svobodno in samostalao premišljuje. In v tej reči so ga tožili njegovi sovražniki; rekli so namreč, da mladost zapeljuje, ker jih hoče učiti modrovati zoper starše in prednike in da bogove zaničuje. Pomisliti je trpba, da so bile Atene ta čas pri kraji, vstava in vera niste itneli veljave. Sokrat je hotel trohnelo deržavo na boljšo podlago postaviti in vdihniti praznim oblikom boljšega duha. Tedaj je napčnost odkrival. V tem so pa vidili njegovi zoperniki nevarnost za deržavo. Nad Alcibijadom in Kritijem, ki sta bila oba učenca Sokratova, so imeli dokaze za njihove tožbe. Meletos, Anitos in Likon so ga zatožili in 1. 399. je bil obsojen, da ima strup piti. Desiravno bi bil lahko iz ječe potegnil, pil je vendar, pokoren poveljem svoje gosposke, strupeni kozarec. Njegova stanovitnost je izvirala iz njegove vere, da je duša neumerjoča. Atenci so se močno kesali nad smertjo blazega modrijana. Njegove sodnike so iz dežele spodili, in kar v življenji ni dosegel, dosegel je po njegovi smerti, povsod so spoznali njegove zaslugein njegovo modrost, in postavili mu podobo iz brona. Njegovi učenci, dasiravno med sabo v mislih različni, vendar v ljubezni do učenika zedinjeni so močno obžalovali njegovo zgubo, in dolgo se je ohranil spomin moža, kterega je delfiški orakel sani naj modrejšega imenoval, dasiravno jo modri večkrat sani od sebe pripovedoval, da le to ve, da ničesar ne ve.