Justin Bateman
EVALVACIJSKO POROČILO
0 ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
UVOD
V štirih dneh maja 1994 sem imel kon-
zultacije z osemnajstimi študenti, ki so
končali tečaj o duševnem zdravju v skup-
nosti v Ljubljani. Tečaj, znan kot »Tem-
pus«, je potekal že tretje leto in se je v
tistem času končeval.
Prosili so me, da s temi konzultacija-
mi pomagam pri evalvaciji tečaja, kar naj
bi bil del celostne evalvacijske metode.
Moji sklepi in priporočila temeljijo na
gradivu, ki sem ga zbral med temi konzul-
tacijami in iz drugih stikov z nekdanjimi
študenti Tempusa in s projekti v zvezi z
duševnim zdravjem v Ljubljani. Čeprav je
metoda nekoliko impresionistična, sem
vendarle izkoristil priložnost, da z tam-
kajšnjimi delavci na področju duševnega
zdravja in študenti Tempusa preskusim
svoje delovne hipoteze, in prepričan sem,
da je to poročilo relevantno.
Upam, da bo poročilo koristilo or-
ganizatorjem tečaja in študentom, pa tudi
drugim, ki so prosili za izvod. Morda
nisem vedno povsem razumel določenih
vidikov tečaja in slovenske ureditve na
področju duševnega zdravja. Struktura
skrbstva in kultura sta v Sloveniji drugač-
ni kakor v moji deželi. Jezik, v katerem so
študenti govorili z menoj in v katerem
pišem o tem, ni bil njihov materni jezik.
Vnaprej se opravičujem, če je zaradi tega
prišlo do kakšnih napak, vendar sem pre-
pričan, da se ljudje, ki v Sloveniji delujejo
na področju duševnega zdravja, zavedajo
teh razlik ter bodo lahko temu prilagodili
in si v skladu s tem interpretirali moj ko-
mentar.
Prvi del tega poročila, ki naj bi bÜ v
pomoč pri evalvaciji tečaja, temelji na po-
vratni informaciji, ki sem jo dobil od štu-
dentov.
Drugi del, razumevanje sedanjih po-
treb slovenskih delavcev na področju du-
ševnega zdravja v skupnosti, temelji na
gradivu, ki sem ga zbral pri študentih, pa
tudi na mojih lastnih opažanjih in na moji
poklicni oceni situacije, kakor sem jo
videl.
PRVI DEL
K EVALVACIJI TEČAJA TEMPUS
TEČAJ JE IMEL MOČAN VPLIV NA ŠTUDENTE
Vedno znova so me med konzultacijami
presenetile trditve študentov, da je imel
Tempus nanje močan in izrazit vpliv.
Večina študentov je želela poudariti, da je
tečaj zanje zelo pomemben. Rečeno je
bilo, da je:
Nekaj velikega, izjemna izkušnja.
Brez kakšne moje spodbude so mi pripo-
vedovali, da je povzročil velike in izrazite
spremembe v njihovem življenju, tako
zasebnem kakor poklicnem. Nekdo je po-
ročal:
Odprle so se mi oči.
Lahko rečem, da se le dvema od vseh štu-
dentov in študentk ni zdelo, da je Tem-
pus kdovekako vplival nanju, in sploh ne
dvomim, da je ta tečaj temeljito in ver-
jetno trajno vplival na večino.
383
JUSTIN BATEMAN
VPLIV JE BIL POZITIVEN
Študentje so se v splošnem strinjali, da so
njihovi celostni vtisi o tečaju pozitivni.
Nekateri so kratko malo rekli, da so »zelo
zadovoljni« z njim, ali pa so bili »zelo ve-
seli«, da sodelujejo v njem. Nekdo ga je
opisal kot »zelo dober študij«, nekdo drug
kot »fantastično idejo«. Zavedal sem se ne-
navadnih občutkov lojalnosti tečaju, tako
da tudi omembe pomanjkljivosti in kriti-
ka niso prizadele pozitivnih občutkov.
Organizatorji tečaja so lahko na to
po pravici ponosni. To gotovo niso pri-
pombe, ki bi jih normalno pričakoval od
ljudi, ki so končali kakšen program uspo-
sabljanja. Verjamem, da bi bil za veliko
sodelavcev in organizatorjev vrhunec ka-
riere, če bi se vsaj nekaj študentov odz-
valo na tak način.
Zavedal sem se, da študenti mislijo
veliko več kot le program usposabljanja,
ko govorijo o »Tempusu«. Pojem »Tem-
pus« se nanaša tudi na dejansko skupino
študentov in mentorjev, na ideologijo, ki
je za programom, in celo na poznejše
projekte, ki so se jih lotili študentje. Ko
govorim o »tečaju«, mislim torej tudi ta
širši pojem.
TEČAJ JE POZITIVNO VPLIVAL NA ŠTUDENTE
NA VEČ NAČINOV
Učinke, o katerih so študentje prepričani,
da jih je pri njih povzročil tečaj, lahko
razvrstim na več tipov. Opišem jih lahko
tako:
1. Vlil je moč. To se je pojavilo tako
na osebni kakor na poklicni ravni. Kar
zadeva osebno raven, je nekaj študentov
poročalo, da so se med tečajem ovedli
lastne rasti. Ko je neka študentka poja-
snjevala, kako močno je vplival nanjo, je
povedala, da se mu je pridružila v času,
ko je v življenju »iskala nekaj«; ko se je
vključila, se je imela za »dolgočasno«, med
tečajem pa se je »pomladila«.
Pogosteje je bilo izraženo vlivanje
moči na policni ravni. Neka študentka je
menila, da ji je tečaj obnovil ljubezen do
izbranega poklica socialne delavke. Dru-
ga se je po osmih letih dela v vzdušju
poklicne osamljenosti in frustracij zaradi
svojih naprednih idej počutila okreplje-
no, ker je tečaj podpiral enake ideje.
2.	Poklicno zaupanje. Več študen-
tov je na novo doživelo poklicno zaupa-
nje, občutek, da so zaradi tečaja »trdnejši«
pri svojem delu.
Med tistimi, ki so poročali o takem
učinku, jih je veliko delalo v šolah — kot
učitelji, socialni delavci ali svetovalci. Ta
skupina študentov iz šolstva je poročala,
da je bil neposreden učinek sodelovanja
pri tečaju tudi ta, da se jim je izboljšal
poklicni status in da so bili kolegi in
vodilni pripravljeni sprejeti inovacije in
spremembe, ki so jim jih predlagali.
Neka študentka je poročala, da la-
hko zdaj pozitivno vpliva na prakso; dru-
ga, da je zdaj bolj kritična do sistema in
spreobrača kolege k svojim pogledom;
naslednja je povedala, kako kolegi, ki opa-
žajo, da je mirnejša in bolj obvladana,
sprejemajo njen novi delovni stil. Številne
pomembne spremembe in inovacije, ki
so jih te študentke dosegle v svojih šolah,
trdno podkrepljujejo njihovo mnenje, da
se jim je poklicni status resnično spre-
menil. Če se jim status ne bi izboljšal,
dvomim, da bi bili kolegi in vodstva tako
pripravljeni sprejeti spremembe.
3.	Več znanja. Študentje, s katerimi
sem imel konzultacije, so jasno nakazali,
da je bila bistvena korist od tečaja znanje,
ki jim ga je dal. Nekateri, ki jim je bilo po-
dročje duševnega zdravja na začetku po-
polnoma novo, so izjavili, da so dobili vse
znanje od Tempusa. Drugi, ki so imeli
kakšne predhodne izkušnje, so pridobili
še več znanja in so tudi menili, da jim je
bil tečaj v pomoč tako pri konceptuali-
zaciji novüi teoretskih okvirov kakor pri
tem, da so jih vpeljali v prakso.
4.	Spremenjen odnos. Študenti so
menili, da je tečaj podprl spremembe v
njihovem mišljenju in delu. Spremembe v
odnosih so se nanašale v glavnem na k
uporabniku usmerjeno perspektivo. Ka-
že, da je tečaj dobro obdelal to temo in s
tem močno vplival na način mišljenja pri
študentih. Rekli so, da so zaradi tečaja
spremenili odnos do uporabnikov in
postali pozorni na njihove potrebe. To so
384
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
imeli za nekaj posebno novega; nekateri
so poudarili, da je bil v končni fazi naj-
pomembnejši prispevek Tempusa to, da
je razvijal vrednosti in koncepte dobre
prakse.
5. Vzajemna podpora in poklicne
zveze. Tečaj je omogočil podobno misle-
čim delavcem, da se povežejo in si izme-
njujejo izkušnje. To je bila skupna tema v
vseh konzultacijah. Neka profesionalka z
dolgoletnimi izkušnjami je to na kratko
povzela tako:
Bila sem čisto sama, dokler nisem prišla
k Tempusu.
Zaradi povezav, ki jih je ustvaril Tempus,
lahko študentje zdaj uporabljajo drug
drugega veščine, znanje in energijo v
skupnih projektih. Zanimivo je, da pri
tem ne gre zgolj za tradicionalna znanja
skrbstvenih poklicev — slišal sem, da so
študenti, ki se spoznajo na računalništvo
in izdajateljstvo, pomagali drugim pri
projektih, ki so zahtevali taka znanja.
Dobil sem občutek, da gre za močno
in trajno mrežo delavcev nove vrste, ki se
znajo zateči drug k drugemu, kadar kaj
potrebujejo.
UDELEŽENCI TEČAJA SO BILI Z VSEH VETROV
Prihajam iz poklicne kulture, kjer so viri
duševnega zdravja namenjeni ljudem, ki
imajo resne težave v duševnem zdravju,
zato sem bil presenečen, iz kako razno-
vrstnih delovnih okolij so prihajali štu-
dentje. Čeprav naj bi šlo za pobudo na
področju duševnega zdravja v skupnosti,
je bilo očitno, da so bili tu tudi študentje,
katerih poklicne zveze s področjem du-
ševnega zdravja, kakor sem razumel, so
bile šibke. Resda so bili zraven predstav-
niki psihiatrije, prostovoljnih organizacij
s področja duševnega zdravja in sveto-
valnih organizacij, a bili so tudi ljudje iz
služb za mlade, delavci, ki so se želeli spe-
cializirati za aids, ljudje, ki so želeli razviti
službe za ženske, in znatno število učitel-
jev iz šol. Neka študentka je zagotavljala,
da je delo z duševno motenimi sploh ne
zanima. Nedvomno se je na tem tečaju
zbrala zelo mešana družba. Vendar so mi
študentje rekli, da je tako široka definicija
področja duševnega zdravja zanje ko-
ristna.
Tečaj mi je dal veliko prostora za razis-
kovanje tega, kaj hočem, ker ni šlo za
ozko definicijo duševnega zdravja.
To mnenje so ponavljali tudi drugi; »svo-
boda« in »odprtost« Tempusa je po nji-
hovo dovoljevala študentom izbrati tisto,
kar so sami želeli. S tako široko osnovo je
tečaj omogočil študentom z različnimi
poklicnimi interesi razviti in raziskati te
interese, celo če zveza med temi interesi
in delom na področju duševnega zdravja
ni bila kdovekako trdna. Študentje so bili
za to hvaležni.
Študentje, ki so bili šibko povezani s
področjem duševnega zdravja, so na splo-
šno poročali, da so doživeli stopnjo v
tečaju, ko so začeli dvomiti o tem, da bi
bil relevanten za njihovo lastno področje.
Kako je nekdo poročal, je bilo včasih
težno najti podobnosti.
Nekdo drug:
najprej sem mislia, da to ni zame, po-
zneje pa sem poskušala najti kaj za svoje
delo.
Tisti, ki so poročali o tem, so menili, da
tako doživljajo tudi nekateri drugi štu-
denti. Vendar kaže, da so ti študenti sča-
soma konceptualno povezali tečaj in svo-
je delo. Tisti, ki so si prizadevali odkriti,
kako je tečaj relevanten zanje osebno, v
splošnem poročajo, da je bil končni izid
uspešen in so se težave počasi razrešile.
VREDNOSTI TEČAJA SO PRENOSLJIVE
NA DRUGA DELOVNA PODROČJA
Ključni dejavnik, zaradi katerega je tečaj
sčasoma postal relevanten za tako razno-
vrstne udeležence, je bila njegova preno-
sljivost.
Ker je bil fokus tečaja delo z ljudmi,
so študentje menili, da je to prenosljivo
385
JUSTIN BATEMAN
na druga področja, kjer gre za na ljudi os-
redotočeno delo. Pomembna tema tečaja
je zadevala vrednosti, ki so nujno rele-
vantne za vsa skrbstvena področja.
Mogoče je tudi, da široka definicija
področja duševnega zdravja, kakršno so
vpeljali organizatorji tečaja, pelje k manj
stigmatizirajočim in bolj kulturno speci-
fičnim konceptom.
Skrbi me, ali niso pri tako širokem
konceptu duševnega zdravja zanemarje-
ne potrebe ljudi z resnimi kroničnimi in
dolgotrajnimi težavami. Izkušnje v drugih
deželah, kjer se skupnostno delo na po-
dročju duševnega zdravja razvija že dalj
časa, nedvoumno pokažejo, da obstaja ne-
varnost prerazporeditve virov, namenje-
nih duševno resno prizadetim, med ljudi
v bolj začasni življenjski krizi. Iz tega, kar
so poročali študentje, vem, da je tečaj
pokril tudi »težji« del duševnega zdravja.
Kljub temu, da je veliko inovacij, ki izvi-
rajo iz tečaja, vrednih vse pohvale, neko-
liko obžalujem, da ne bodo vse izboljšale
življenjske ravni najresneje prizadetih.
V bran odločitve, da tečaj razvije ze-
lo širok koncept duševnega zdravja, lah-
ko rečem, da je odprl povsem novo temo
v slovenskem skrbstvu — temo duševnega
zdravja v skupnosti — in da bi bil mo čno
omejen, če bi sprejel samo ljudi, ki delu-
jejo ali želijo delovati na področju dušev-
nega zdravja. Nekje je treba začeti.
USPOSABLJANJE SE PRENAŠA V PRAKSO
Študentje so bili na splošno trdno pre-
pričani, da jim veščine, znanje in vred-
nosti, ki so jih pridobili s tečajem, kori-
stijo pri njihovem sedanjem delu. Zgled,
kako je tečaj vplival na prakso študentov:
študentka, ki je bila prej pri svetovalnem
delu z otroki »živčna« in je občutila mo-
čan pritisk, da jih mora spremeniti na
bolje, je postala bolj sproščena in je spre-
jela izhodišče, da morajo spremembe, če
že, priti od samih otrok. Vse govori za to,
da je tečaj povzročil realne spremembe v
delovni praksi študentov.
Neki učinek je segel precej dalj od
osebne poklicne prakse študentov. Neka-
teri so poročali, da so vpeljali pomembne
spremembe v svoje ustanove. Študentka,
na primer, ki dela v šolstvu, je očitno do-
segla znaten napredek pri delu. Vplivala
je na ključne osebe na šoli, vključno s
tem, da jih je seznanila z relevantno litera-
turo. Priporočila je nekatere spremembe
v šolskih pravilih, ki jih ni sprejela samo
njena šola, temveč še sedem šol z istega
administrativnega okrožja. Na šolo je vpe-
ljala timsko delo in pravilo, da so socialni
delavci in psihologi vključeni v problem-
ske konference. Drugi študenti so pripo-
vedovali podobne zgodbe.
Najopaznejši pa je razvoj za Slove-
nijo popolnoma novih projektov. Tu ne
moremo razpravljati o tem, koliko in ka-
ko ga je povzročil Tempus, koliko pa kaj
drugega. Stroga evalvacija bi zahtevala
veliko več raziskovanja, kakor je bilo
mogoče z mojimi konzultacijami. Zaradi
velikega vpliva na študente, o katerem so
poročali, lahko dovolj zanesljivo domne-
vamo, da je bil vpliv tečaja pomemben
pri tistih projektih, ki so jih vpeljali štu-
dentje. Sami študentje menijo, da je bil
tečaj pri teh inovacijah zelo koristen:
Posledica tečaja je, da so se stvari začele
dogajati.
Vsi najboljši slovenski projekti izhajajo
iz Tempusa.
Med novimi projekti, ki so jih razvili štu-
dentje programa Temus, so tudi ti:
•	Projekt zagovorništva za ljudi s
težavami v duševnem zdravju, ki je očitno
neposreden rezultat tečaja. Trenutno v
njem dela več študentov Tempusa.
•	Nova duševnozdravstvena organi-
zacija z imenom Šent, ki jo je izoblikovala
druga skupina študentov, daje ključne du-
ševnozdravstvene usluge. Ta organizacija
je vzpostavila dnevni center, varno delav-
nico, stanovanjsko skupnost, svetovanje
in možnost samopomoči.
•	Projekt, da bi omogočili šolarjem s
posebnimi potrebami ostati v navadnih
šolah, je skupinska akcija več študentov iz
šolstva.
•	Cela vrsta dejavnosti, namenjenih
potrebam žensk — pomoč po telefonu.
386
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
projekt svetovalnice, ženski center. Orga-
niziran je bil tudi teden usposabljanja za
pomoč spolno izrabljenim.
Seznam projektov, na katere je vpli-
val Tempus, se bo še daljšal. Nekateri so
za zdaj na stopnji načrtovanja, in če se jim
bo posrečilo dobiti sredstva, bodo precej
prispevali k razvoju skupnostnih služb v
Sloveniji. Tempusov študent je napisal os-
nutek projekta v zvezi z aidsom, študen-
tka nov program za ljudi z učnimi teža-
vami, spet druga vzpostavlja klub gluhih.
Tudi drugi študenti so skicirali projekte,
ki jih želijo vzpostaviti v prihodnosti, ko
bodo imeli za to dovolj časa.
TEČAJ JE IMEL NEKATERE POMANJKLJIVOSTI
Organizacijske zadeve
Večina negativne kritike, ki so jo podali
študentje, se nanaša na pomanjkljivosti v
splošni organizaciji. Študentje so na to
zlahka navezali občutke frustriranosti iz
preteklosti, kar kaže, da gre za močne
občutke. Kakor se je izrazil nekdo:
Takrat je bilo to zelo pomembno.
Nedvoumno je bilo izraženo nezadovolj-
stvo zaradi netočnosti. Nekateri študentje
so to opisali kot »verižno reakcijo«: če so
zamujali na srečanja vodje tečaja, so sča-
soma začeli opuščati točnost tudi študen-
tje. Posledica je bila pogosto ta, da so štu-
dentje in celo vabljeni predavatelji dolgo
čakali, preden so lahko začeli.
Študentje so našteli še druge prime-
re neustrezne organizacije: preveč nejas-
nosti o tem, kaj natanko se pričakuje od
njih, prelomljeni dogovori o financiranju
študentov na študentski praksi, neustre-
zen prenos informacij med organizatorji
tečaja. Zlasti o tistem delu tečaja, ki je bil
namenjen temu, da študenti predstavijo
projekte, s katerimi se ukvarjajo, so štu-
dentje menili, da bi lahko bil precej bolje
strukturiran in da je bilo za predstavitve
namenjenega daleč premalo časa. Poleg
tega pri doslejšnji evalvaciji nikoli niso
imeli dovolj časa za to, da bi izrazili svoje
občutke.
Z zanimanjem sem spraševal študen-
te, ali se jim zdi pomanjkljiva organizacija
kulturen pojav ali bolj nekaj, kar je pove-
zano z organizacijo tega tečaja. Očitno je
bilo, da se je o tem med študenti veliko
razpravljalo, in prevladovalo je mnenje,
da pri tem ne gre za kulturo. Študentje so
priznavali organizatorjem tečaja marsika-
tere veščine in kakovosti, toda smisla za
strukturirano organizacijo niso šteli med-
nje.
Čeprav so študentje izrazili precej-
šno frustriranost zaradi organizacije, so
büi odnosi med organizatorji in študenti
na splošno odkriti in vzajemno koristni.
Prepričan sem, da so o teh problemih od-
krito razpravljali in da se vsaka stran do-
bro zaveda pogledov druge strani.
Mislim, da je bil stil vodenja, ki so ga
ponudili organizatorji tečaja, mestoma
močno drugačen od tistega, ki so si ga
želeli študentje. Obdobja nestrukturira-
nosti v učnem procesu so lahko resda ko-
ristna, vendar je to v tem tečaju postalo
neobvladano. Žal kaže, da v mešani sku-
pini mentorjev, članov tima, ki je organi-
ziral tečaj, ni bilo nikogar s posebnimi
organizacijskimi veščinami, ki so jih očit-
no zahtevali študentje. Vizijo, karizmo in
politično sposobnost, pognati tak pro-
gram usposabljanja v tek, morajo spre-
mljati pritlehne organizacijske veščine.
Čeprav bi bilo pretirano pričakovati, da
bo imela vse te kvalitete ena sama oseba,
bi bilo to mogoče v timu. O dinamiki v
skupini mentorjev ne vem ničesar, je pa
neka študentka opazila, da so tudi tam s
težavo obvladovali notranje konflikte.
Posledica vsega tega je bila, z bese-
dami neke študentke:
Tečaj ni razvil vseh svojih potencialov.
Druge izražene pomanjkljivosti
Poleg kritik, ki so letele na organizacijo,
sta le še dve študentki izrazili kritiko, in
sicer vsaka svojo. Ena je menila, da se je
tečaj preveč usmeril k »načelom in pra-
ksi« in da je bilo premalo teoretske per-
spektive. Druga je menila, da je, gledano
387
JUSTIN BATEMAN
za nazaj, tečaj zamudil redko priložnost,
da bi podprl spremembe tako, da bi v
proces vključil ključno osebje.
Če hočeš kaj spremeniti, moraš kontak-
tirati in pripeljati ljudi, ki imajo moč —
politike, oblast, psihiatre —, iz Slovenije
in ne le iz tujine.
KLJUČNI ELEMENTI TEMPUSOVEGA USPEHA
Med konzultacijami sem raziskoval, zakaj
je imel tečaj na splošno tako dobre u-
činke, kakor so jih opisovali študentje.
Opazni so bili štirje bistveni elementi:
1. Praksa. Govoreč o svojem doživ-
ljanju tečaja, so študentje pogosto menili,
da je bila za njihov učni proces veliko
vredna izkušnja s študentske prakse. Za
nekoga je bila to
čisto posebna izkušnja.
Za marsikoga je bila študentska praksa
neposredno uporabna pri delu doma.
Celo če praksa ni izpolnila pričakovanj,
so jo imeli študentje v splošnem za ko-
ristno. Nekdo je rekel:
bilo je strašno, a veliko vredno.
Med koristmi od prakse je bila pogosto
omenjena priložnost, da se študentje u-
čijo iz primerjave. Kaže, da so študentje
spremenili poglede na potrebe svojih
služb tako, da so analizirali komparativne
prednosti in pomanjkljivosti službe, v
kateri so bili na praksi. Izogibali pa so se
golemu posnemanju službe.
Očitno je bila izkušnja s prakse za
nekatere študente tudi stresna, in neka
študentka je menila, da ni bilo od nje no-
bene koristi.
Imam premalo informacij, da bi ana-
liziral faktorje, ki so vplivali na to, kako je
bila kakšna praksa ocenjena, toda tisti, ki
so bili skupaj v Londonu, so očitno zlasti
cenili izkušnjo, da so odmaknjeni od var-
nega vsakdanjega okolja in postavljeni v
situacijo, v kateri so lahko vzpostavili te-
sne odnose s praktiki različnih poklicev.
2.	Multidisciplinama narava teča-
ja. Nekateri študentje so rekli, da je bila
to tista »velika stvar«, ki je zaznamovala
ves tečaj in njegov uspeh. To je bilo zelo
pomembno ne le zaradi tega, ker so raz-
lične perspektive poglabljale tečaj, tem-
več tudi zato, ker je omogočilo, da se mul-
tidisciplinarno sodelovanje nadaljuje tudi
po tečaju.
3.	Stiki z drugimi študenti. Kakor je
omenjeno zgoraj, je udeležba na tečaju
omogočila delavcem različnih profilov
izoblikovati trdne, učinkovite in trajne
odnose. Ta pojav se kaže v zgoraj omenje-
nih projektih, od katerih jih veliko vklju-
čuje Tempusove študente v sodelovanju z
drugimi. Več študentov je poudarüo, da
je pomembno vedeti, da pred tečajem
niso poznali nobenega drugega študenta,
vendar so med tečajem postali prijatelji,
tako da jih večina zdaj sestavlja delovno
in podporno mrežo. Tempusovi študen-
tje v glavnem še naprej pomagajo drug
drugemu in med tistimi, s katerimi sem
se sreča, sem dobil vtis, da v skupini vlada
solidarnost.
4.	Način dela na tečaju. Nekateri
študentje so dejali, da je bil bistven pri
tečaju način dela. Rekli so mi, da je delo v
skupinah in »delavnicah« (v nasprotju s
tradicionalnimi predavanji) spodbujalo
kreativnost in da je bilo zanje nova iz-
kušnja učenja. Nekateri so menili, da so
take učne tehnike z udeležbo sprva te-
žavne za ljudi, ki so navajeni na tradici-
onalnejši stil, ker jih silijo misliti s svojo
glavo in uporabljati svoje lastne resurse.
Rekli so mi tudi, da je imela pri tem
načinu dela pomembno vlogo vključitev
britanskih mentorjev.
SKLEP
Program Tempus je v Slovenijo vnesel
novo obliko usposabljanja. Po besedah
udeležencev je imela dramatičen in ugo-
den vpliv nanje, vlila jim je novo energijo,
jim prinesla novo trdnost pri delu in
spremenila njihove poglede in vrednosti;
zdaj so se osredotočili na potrebe tistih,
ki uporabljajo njihove storitve. Kon-
kretne znake Tempusove vrednosti lahko
388
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
opazimo v spremembah, ki so jih vnesli
študentje na svoja delovna mesta, in v
novih projektih na področju skrbstva v
Sloveniji. Tempusu se je posrečilo, da je
omogočil ljudem iz različnih skrbstvenih
poklicev sestaviti mrežo, v kateri lahko
sodelujejo pri celi vrsti novih pobud. Te-
čaj je trpel zaradi nekoliko pomanjkljive
organizacije, vendar je bila za njegov us-
peh bistvena temeljna struktura progra-
ma — multidisciplinama udeležba, nove'
metode usposabljanja in študentska pra-
ksa — in to očitno potrjuje, da je bil tečaj
dobro zastavljen. Čeprav je bÜ najsploš-
nejši okvir tečaja duševno zdravje v skup-
nosti, se veliko udeležencev ni posebej
zanimalo za potrebe duševno motenih.
Vendar pa so nauki tečaja prenosljivi na
druga področja, ker se je tečaj usmeril na
potrebe uporabnikov in dobro prakso v
razmerju med službami in njihovimi upo-
rabniki.
DRUGI DEL
TRENUTNE POTREBE
TEMP U SO VIH ŠTUDENTO V IN PROJEKTO V
(OPOMBE K RAZVOJU SKUPNOSTNIH SLUŽB
ZA DUŠEVNO ZDRAVJE V SLOVENIJI)
Programu Tempus se je posrečilo, da je
razvil celo vrsto novih socialnih projek-
tov in omogočil študentom vpeljati spre-
membe v domača delovna okolja. Zdaj je
treba zagotoviti, da se bo doseženi na-
predek ohranil. Zato sem na konzultaci-
jah spraševal študente tudi o problemih
in rešitvah v zvezi z njihovim sedanjim
delom. V nadaljevanju so orisani pogla-
vitni problemi in nekatere potencialne
rešitve.
POMANJKANJE DENARJA ZA PROJEKTE
Ni presenetljivo, da je bilo to v študent-
skih odgovorih najpogosteje omenjeno.
Glede na to, da veliko projektov obstaja
samo zaradi prostovoljnega dela osebja,
so močno podpirali načelo »ustrezno pla-
čilo za ustrezno delo«. Tu ne gre zgolj za
izboljšanje dohodka delavcev, ki so že an-
gažirani pri kakšnem projektu; če bi la-
hko ponudili plačo, bi lahko pridobili k
projektu več osebja, kar bi zmanjšalo
pritisk na obstoječe delavce. Za nekatere
projekte je bil poglavitni finančni prob-
lem v tem, da niso vedeli, kaj napraviti, da
bi prišli do sredstev; ljudje niso vedeli,
kako odpreti potencialne kanale financi-
ranja in kako zbirati sredstva na splošno.
Za nekatere je bila bistvena tudi traj-
nost financiranja. V splošnem poteka fi-
nanciranje od leta do leta. To projektom
ne daje nobene varnosti in zaradi tega je
učinkovito upravljanje projekta izjemno
težavno. Če bi država sprejela politiko
triletnega financiranja (vsaj za projekte,
ki so dokazali svojo vrednost), bi bila
situacija veliko boljša.
POMANJKANJE VLADNE POLITIKE ALI ZAKONA
Delavci so se pogosto pritožili, da morajo
delovati v političnem vakuumu, saj drža-
va ne daje nobenih jasnih smernic. To je
bilo najmočneje izraženo v zvezi z zako-
nodajo o duševnem zdravju, ki je prak-
tično ni, toda tudi delavci v šolstvu so si
želeli jasnejše politike. Študentje so ugo-
tovili, da je posamezniku izjemno težko
kaj dosti vplivati na politiko zunaj nepos-
redne delovne situacije in da je potrebno
širše gibanje.
Prav gotovo je potrebna bolj jasna
vladna politika o prioritetah v financira-
nju socialnega skrbstva. Trenutno veliko
različnih projektov tekmuje za sredstva
in ni vedno jasno, na kakšnih osnovah se
sprejemajo odločitve. Če financerji ne
določijo racionalno in objektivno, kakšne
vrste razvoj bi bilo treba po njihovo fi-
nancirati, bodo že tako skromna sredstva
še naprej dobivali tisti, ki najglasneje vpi-
jejo ali ki imajo skriven vpliv.
Postalo mi je tudi jasno, kakor je
bilo jasno številnim študentom, da je za
resnično spremembo na področju dušev-
nega zdravja v Sloveniji treba spremeniti
obstoječe zakone in napisati nove, kjer
jih še ni.
Pri tem si je treba najprej razjasniti
zakon, ki se nanaša na pravice uporab-
nikov, zlasti glede sprejema v bolnišnico.
Sedanje stanje, ko je po vsem sodeč mo-
goče odvzeti ljudem državljanske pravice
389
JUSTIN BATEMAN
brez ustrezne presoje, je problematično
za vsakogar, ki se ukvarja s človekovimi
pravicami v Sloveniji, in ima potencialno
škodljive učinke na status te nove države
v modernem svetu. Povedali so mi, da za
sprejem v bolnišnico zadošča, da sorod-
niki pokličejo policijo, ki odpelje osebo v
bolnišnico, kar temelji zgolj na praksi in
nima osnove v zakonu.
Študentje so tudi močno poudarili,
da bi moral obstajati zakonski okvir, ki bi
dovoljeval obstoj neprofitnih organizacij.
Trenutno so projekti, ki želijo preživeti
zunaj državnih služb, prisiljeni biti »dru-
štva« ali pa so pripojeni h kakšnemu dru-
štvu. Ta vrsta registracije prinaša s seboj
neprijetne zakonske zahteve, in plačeva-
nje davkov je le ena izmed njih.
POMANJKANJE JAVNE PODPORE
Odsotnost duševnozdravstvene politike
na vladni ravni se odraža v pomanjkljivi
podpori konceptom duševnega zdravja v
skupnosti na splošno.
POMANJKANJE JASNE POLITIKE ZNOTRAJ ORGANIZACIJ
Ni vedno država tista, ki jo je treba spod-
buditi k oblikovanju jasne politike. Vsaj v
eni nevladni organizaciji so delavci izra-
zili potrebo po jasnih ciljih in prioritetah,
da bi delali in se odločali v skladu z njimi.
Kaže, da je razlog za sedanje pomanjkanje
jasnosti deloma težava, da bi dosegli kon-
senz znotraj organizacije. Neki delavec je
dal predlog, ki ima po vsem sodeč prece-
jšnjo težo, da bi si zastavili cilje, prioritete
in politiko za eno leto, potem pa bi jih re-
vidirali. To bi odvzelo procesu odločanja
nekaj napetosti in odločitev ne bi bilo
treba sprejemati enkrat za vselej. To bi
olajšalo sklepanje kompromisov, hkrati
pa bi omogočilo delavcem, da ravnajo v
skladu s to politiko neko smiselno ob-
dobje, tako da bi organizacija dobila bolj-
ši vpogled, kako taka politika deluje v
praksi, in bi jo lahko v tej luči revidirali in
prilagodili.
INFORMACIJE O DUŠEVNEM ZDRAVJU
Študentje, ki so tesno, neposredno delali
z ljudmi, ki imajo težave z duševnim
zdravjem, so poudarjali, da za uporabnike
služb ni nobenih informacij. Brez infor-
macij o duševnih motnjah, možnih nači-
nov obravnave ali dostopnih služb so
uporabniki povsem onesposobljeni spre-
jemati odločitve ali poiskati pomoč, pre-
den se jim stanje poslabša.
MREŽE
1. Trajni stiki med študenti Tempusa
Veliko študentov je izrazilo željo, da bi
ohranili mentorske skupine. Veliko se jih
je povezalo v majhne skupine prijateljev
ali sodelavcev pri projektih, vendar so
nekateri izrazili potrebo tudi po stikih z
ljudmi zunaj teh krogov.
Sedanja postprojektna struktura
vključuje mesečna srečanja, na katerega
so vabljeni vsi mentorji in študenti tečaja.
O koristnosti tega so imeli študentje
različna mnenja. Na eni strani so bili štu-
dentje, za katere je bilo to nadvse po-
membno. Neka študentka je opisala, da je
zanjo tako srečanje trajen vir »energije in
entuziazma«. Ta študentka je menila, da
so delavci na Tempusu »posebna skupina
ljudi«, in nadaljevala:
Dogaja se nekaj čudnega — ne delamo
nič določenega, vendar je pomembno,
da se srečamo. To nas dela močnejše.
Na drugi strani pa so bili študentje, ki
očitno niso enako gledali na to in so pri-
hajali zgolj na »družabno zadevo«.
Srečevanje ima trenutno različne
funkcije za različne ljudi, in že to je bilo
za nekatere problem, ki zahteva takojšnjo
rešitev. Po njihovem mnenju srečevanja
nimajo jasnega cilja in nihče zatrdno ne
ve, ali gre za »poslovno ali družabno sre-
čanje«. To očitno vnaša neko napetost,
pri čemer tisti, ki mislijo, da bi morala
imeti srečevanja bolj poudarjen »poslovni
vidik« — se pravi, da bi tam predstavljali
stvari, dobivali strukturirano podporo
390
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
itn. —, menijo, da ima vse ohlapnejšo fun-
kcijo. Ni jim tudi jasno, koliko se želijo
pri teh srečanjih angažirati mentorji.
Če je namen sedanjih srečanj profe-
sionalna podpora študentom, potem, kot
kaže, tega ne dosegajo. Neka študentka je
priznala, da se na srečanjih izogiba pred-
stavitvi poklicnih problemov in da celo
ni govorila o svojem aktualnem projektu,
ker se boji razkriti svojo negotovost.
Nekaterim študentom taka srečanja
najverjetneje ne morejo koristiti, bodisi
ker ne čutijo osebne potrebe, bodisi ker
zaradi delovnih ali družinskih obveznosti
kratko malo nimajo časa.
Po moje so taka srečanja nedvomno
pomembna za nekatere študente in bi jih
bilo gotovo vredno ohraniti. Toda če nji-
hova funkcija ni razjasnjena, lahko drugi
zaradi nezadovoljstva nehajo prihajati.
Seveda je čisto mogoče imeti »poslovno«
srečanje in po njem še družabno, le da
mora biti razlika jasno definirana. Prav
nejasnost povzroča sedanje napetosti. Po-
tencialno bi lahko tako srečanje prav go-
tovo veliko ponudilo študentom, npr.
podporo, medsebojne razprave in nadalj-
nje usposabljanje.
2. Širše mreže
Novi socialni projekti se razvijajo v Lju-
bljani in drugje, vključujejo Tempusove
študente in druge, se ukvarjajo z dušev-
nozdravstvenim delom in tudi drugim.
Nekatere potrebe, ki so jih izrazili študen-
tje, bi bilo mogoče zadovoljiti s pomočjo
učinkovite mreže, ki bi jih povezovala.
Taka mreža bi lahko podpirala šir-
jenje informacij o virih financiranja, tako
za celostne projekte kakor za nadaljnje
izobraževanje. Več študentov mi je reklo,
da poskušajo v projektu, za katerega se
jim posreči odkriti vir financiranja, to
skriti pred drugimi, dokler si tega vira ne
zagotovijo zase.
Ne verjamem, da lahko taka situacija
koristi razvoju novih projektov. Taka tek-
movalnost sčasoma nujno načne najran-
Ijivejše projekte in zavre razvoj socialnih
služb, medtem ko bi imelo sodelovanje
vsestransko ugodne učinke.
Kakor razumem, so že bile pobude
za neke vrste mrežo nevladnih organiza-
cij, in študentje so v splošnem podpirali
zamisel o mreži, ki jo je predlagal eden iz-
med Tempusovih mentorjev.
NEVARNA TEKMOVALNOST
Za ilustracijo teh nevarnosti je več štu-
dentov omenilo tekmovalnost med orga-
nizacijama Šent in Altra. Obe sta aktivni
na področju duševnega zdravja v skupno-
sti, pri čemer je Šent ustanovilo nekaj od-
padnikov iz Altre, ki je pred nekaj leti
zaorala ledino v skrbi za ljudi z duševno-
zdravstvenimi problemi. Razcep je bil
precej boleč in je spet zadeval proble-
matiko »ohlapnosti« in »strukturiranosti«.
Kot zunanji opazovalec sem prisiljen skle-
pati, da je razcep zelo pozitiven za upo-
rabnike. Obstajata dve organizaciji, ki po-
nujata različne usluge: ena se osredotoča
na strukturirane programe, ki vključujejo
varno delavnico in dnevni center ter ji
psihiatrija še kar zaupa, druga pa ponuja
bolj nestrukturirane usluge, npr. zagovor-
ništvo, in glasneje kritizira tradicionalni
medicinski model. Nekateri uporabniki
so s pridom uporabili obe organizaciji.
Ker nobena posamezna služba ne more
zadovoljiti raznovrstnih potreb ljudi z
duševnozdravstvenimi problemi, je treba
pozdraviti razpon uslug, ki jih ponujata
obe. Vsaj tu ima uporabnik priložnost
izbirati. Kakor je rekla neka študentka:
Potrebni sta obe organizaciji.
Vendar imata od tega, da se vidita kot tek-
mici, škodo obe strani. Razvije se mito-
logija, ki onemogoča skupno delo. Neka
študentka je na primer menila, da je Šent
tako tesno povezan s psihiatrijo, da v res-
nici ni nobena alternativa medicinskemu
modelu. Ker sem se potrudil spoznati to
organizacijo, ne verjamem, da je to res.
V korist zametkom gibanja za du-
ševno zdravje v skupnosti si morata obe
organizaciji prizadevati, da skupaj podpi-
rata ljudi s težavami v duševnem zdravju.
391
JUSTIN BATEMAN
POTREBA PO NADALJNJI POKLICNI SUPERVIZIJI
Nekateri študentje so izrazili potrebo po
intenzivnejši superviziji. Razlogi za to so
bili različni: da bi omogočila študentov
potrebno čustveno odmaknjenost, da bi
lahko ocenili svoje delo, da bi jim poma-
gala predelati čustva, ki izvirajo iz nji-
hovega dela, in za edukacijsko orodje, ki
bi jim pomagalo v praksi sintetizirati ti-
sto, kar so se naučili na tečaju. Vsi ti ele-
menti so seveda znane funkcije poklicne
supervizije. Študentje so tudi poudarili,
da je ta oblika supervizije v Sloveniji raz-
meroma nova in da njihovi sedanji »su-
pervizorji«, vodje njihovih projektov, še
nimajo potrebnih veščin zanjo.
POTREBA PO UPRAVLJALSKIH VEŠČINAH
Potreba po supervizorskih veščinah je
element, ki ga vidim v povezavi z uprav-
Ijalskimi veščinami. Sodim, da so študen-
tje na tečaju pridobili celo vrsto veščin in
znanja o uporabnikih, toda zdaj, ko se
ukvarjajo z oblikovanjem in vodenjem
novih projektov, potrebujejo druge ve-
ščine in znanje. To, čemur so rekli »splo-
šne upravljalske veščine«, je študentom
dejansko pomenilo naslednje:
•	časovno načrtovanje,
•	veščine načrtovanja,
•	veščine dela z ljudmi (vključno z
dajanjem povratne informacije, komuni-
kacijo znotraj organizacije, obvladovanje
timske dinamike),
•	veščine, ki se nanašajo na stike z
javnostjo, promocijo in pritegovanje jav-
ne pozornosti,
•	veščine za pridobivanje sredstev,
•	dobre voditeljske veščine (neka-
tere projekte vodijo ljudje s tako močno
osebnostjo in je projekt tako močno iden-
tificiran z njimi, da drugi delavci nimajo
občutka, da je projekt kakorkoli »njihov«),
•	veščine za timsko delo (nekateri
študentje so menili, da njihov tim ne de-
luje tako dobro, kakor bi lahko, in so
obžalovali, da niti sami niti njihovi vodje
nimajo znanja in veščin, da bi to uredili).
Študentje so na splošno ugotavljali,
da sami in njihovi vodje potrebujejo vse
te veščine. Neka študentka mi je rekla, da
v Sloveniji obstaja fundacija za razvoj ne-
profitnih organizacij. Morda bi lahko ta
vir poskrbel za potrebno nadaljnje uspo-
sabljanje.
NEVARNOST IZGOREVANJA
Veliko študentov, s katerimi sem govoril,
je očitno z velikim navdušenjem sodelo-
valo pri projektih, nekateri pri dveh, treh
ali štirih hkrati. Videl sem, kako natlačen
urnik imajo, hiteč iz službe k prostovolj-
nemu delu in nazaj. Razvijati nove soci-
alne projekte je resda vznemirljiv, a tudi
naporen proces, tako da me je začelo skr-
beti, kako dolgo lahko majhna skupina,
zapletena v toliko stvari, zdrži na tej ravni
aktivnosti.
Ko sem o tem povprašal študente,
so mi potrdili sume. Strinjali so se, da
imajo malo časa, pa veliko tekanja okoli,
kar še zveča vznemirjenost. Glede na hi-
tre spremembe v slovenski kulturi in or-
ganizaciji je razumljivo, da je prišlo do
tega. Toda spričo pomanjkanja strokovne
supervizije in upravljalskih veščin in ob
čustveno izčrpujočem delu z ljudmi, zla-
sti tistih s težavami v duševnem zdravju,
me zelo skrbi zaradi ravni stresa, ki ga
doživljajo ti delavci. Na to me je opozo-
rilo tudi nekaj anekdotskih zgodb, ki so
potrdile, da študentje na splošno delajo
pod močnim stresom.
Če ta situacija ne bo obvladana, ob-
staja resna nevarnost, da bodo slovenski
skrbstveni delavci z največ znanja in na-
vdušenja izgoreli (doživeli »bum-out«) in
da njihove dragocene in potrebne ener-
gije ne bo več. Nujno priporočam, da se v
skrbstveni sistem čimprej vpelje trening
obvladovanja stresa.
MANJKAJOČI POKLIC
Poseben stres izhaja iz tega, da v duševno-
zdravstvenem sistemu, ki nastaja v Slove-
niji, manjka ključen element. Ne obstaja
noben duševnozdravstveni poklic za delo
z ljudmi, ki ne živijo v bolnišnici. To ima
resne posledice za nastajajoče skupno-
stne službe, jih nevarno obremenjuje in
392
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
izkrivlja vlogo, ki bi jo morali igrati. Tako
mora vsaka skupnostna služba še naprej
skrbeti za ljudi, ki so jo zapustili, ali pa jih
prepustiti njihovi usodi.
To ilustrira primer stanovanjske
skupnosti. Če se skupnosti posreči reha-
bilitirati stanovalca, se ta preseli v bolj
samostojno bivališče in stanovanjska sku-
pnost sprejme novega stanovalca. Delavci
morajo zdaj poskrbeti ne le za novega sta-
novalca, temveč tudi za storitve na domu
bivšega stanovalca. Čim bolj je stanovanj-
ska skupnost uspešna, tem več je ljudi, za
katere mora hkrati skrbeti. To bo očitno
nevzdržno obremenilo sistem stanovanj-
skih skupnosti. Če bi obstajal manjkajoči
poklic, bi lahko ta izvajal skrb na domu
pri bivšem stanovalcu, stanovanjska skup-
nost pa bi se lahko osredotočila na sto-
ritve, za katere je namenjena.
Tudi Altrin program zagovorništva
se sooča s težavami, ki izvirajo iz odsotno-
sti ključnega poklica; delo, ki si ga zadaja
ta projekt, gre po moje daleč čez zagovor-
ništvo. Njihov način dela je pravzaprav
podoben tistemu, kar se v drugih deželah
imenuje profesionalno kazuistično delo
iSMse work). Program zagovorništva spri-
čo odsotnosti drugih služb privzema vlo-
go, ki bi jo moral imeti manjkajoči poklic.
Ta »manjkajoči poklic« je zlasti bist-
ven za uporabniško skupino. Brez njega
nihče ne bo sistematično spremljal upo-
rabnikov, ki potrebujejo celostne usluge,
ko zapustijo bolnišnični sistem. Medtem
ko delavce v drugih sistemih skrbi, kaj bo
z ljudmi, ki »padejo skoz mrežo«, tu sploh
še ni nobene mreže.
V drugih deželah obstajajo profesio-
nalci, ki jih zaposlujejo državne ustanove;
niso zdravniki, so pa usposobljeni za delo
na področju duševnega zdravja in delajo
z ljudmi pri njih doma. V Britaniji za isto
uporabniško skupino tekmujejo trije raz-
Hčni poklici: psihiatrična sestra, socialni
delavec za področje duševnega zdravja in
načrtovalec skrbi (care manager). Glede
na to, da Slovenija začenja brez takega
zgodovinskega ozadja, si je mogoče tu
predstavljati nastanek poklica, ki bo kom-
biniral vse tri vloge. Tudi to je problema-
tika, ki bi jo lahko vključili v zakonodajo
o duševnem zdravju.
Mislim, da sem med konzultacijami
naletel le na dva človeka, ki sta nekako
pokrivala to področje. To sta bili edina
socialna delavka s kakšnega centra za so-
cialno delo, ki je specializirala duševno
zdravje, in socialna delavka v zdravstvu,
pripojena zdravniški praksi, ki si je iz-
brala v glavnem delo na področju dušev-
nega zdravja. Možen način, kako zapolniti
praznino zaradi »manjkajočega poklica«,
bi bil razviti duševnozdravstveno kompo-
' nento usposabljanja za socialno delo, in
ne dvomim, da bi bilo to koristno. Vendar
zgolj tradicionalno socialno delo ne more
zapolniti te praznine, saj celostna skrb za
duševno motene v dvajsetem stoletju ne-
izogibno zahteva razumevanje učinkov
medikacije, kar lahko pričakujemo npr.
od medicinskih sester. Sam bi se tako od-
ločil za nov duševnozdravstveni poklic, ki
bi združeval veščine in znanje socialnih
delavcev, medicinskih sester in drugih.
Kakorkoli, brez neke oblike tega
»manjkajočega poklica« Slovenija ne bo
mogla kaj dosti napredovati na poti k
dobri, humani in učinkoviti skupnostni
skrbi za ljudi z resnimi problemi v dušev-
nem zdravju.
393