Konjiček
Tinček, glej, k sosedu teee                   Da za hišo in po njivah,
In sosedovemu rece:                      •             Po cveticah in koprivah
,,Pojdi zdaj z nienoj, Matiček,       -             Dirjal bodeš mi naprej,
Da mi bodeš spet konjiček!                       Kakor nisi še doslčj!"
Uzdo bodem ti pripel,                                Z ramami Matižek migne
Sedlo ti na hrbet del,                                In kazalec k čelu dvigne:
198
,,Tinček, mati je dejala, " Da me bode kaznovala, Ako cvetje bom teptal In konjiče se igral — Vidiš, da odslej konjiček Biti več ne sme Matieek." Temno Tinček ga pogleda, Taka njemu je beseda: ,,Strahopetnež, naj jezi Mati se — le pojdi ti! Bodeva pa igri kraj Bolj na skritem zbrala zdaj. Doli za vasj6 potbk Globok teče in širbk, Ozka brv pa eez vodo Naju tja speljala bo, Kjer oŠesu mamke skrito Naju bo početje zvito — Pojdi, le ne boj se niž, Lahko meni si konjič!" — Sluša Tinčka, postoji, Meče na okrog oči, Ker nikogar ne zapazi, Tiho se od hiše splazi. —
*          *
Ej, kako ognjen konjiček Zopet danes je Matiček!
Skače, prlia in rezgeže,
Prst z nogami k višku meče,
Tinček zadaj pa na vrvi
Goni ga na ravnost k brvi:        ^
,,Hijo, vranec, hijo, h6 —
Le ne boj se — črez vod6!"
Gre konjieek in odzddi
Tinček ga po hrbtu gladi;
Gre — na brvi postoji,
Dalje spraviti ga ni,
češ, tu prilika je prava,
Da razvidi vsaka glava:
Gflej, pogumen res konjiček
Neposlušni je Matiček! —
K višku skoči — tal mu zmanjka —
Kaj zgodi se — ni uganka:
Koplje se, in vodo čisto
Pije Tinček ž njirn takisto! . . .
Moker, plašen iz valov
Vsak ubere pot domov.
Kaj pa bo doma, o jej,
Misliti ne sine naprej!
Kaj bi bilo? — čisto jasno:
Joka konj in Tinček glasno,
Mati, kakor je v navadi,
Vsacega pa s šibo gladi,
Da mu hlače osuši,
Nepokornost odpodi.
Modest