122
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
(odlomek iz romana Krtov kralj*)
Za ropotanjem je po klancu gor štorkljal ohujšan starec.
Boltežar je vzel iz tulca daljnogled.
Ga med pestmi raztegnil. Stotniku ponudil: Kmetu so se s ploske pleše tresli dolgi, zmršeni lasje. S hrbta mu je do cokle visel raševinast plašč, okrog vratu ujet z jermenom. Kučmo je oprtav nosil na volneni vrvci. Nogo, najbrž iztrgano v kolenu, je zatikal v okovan panjič, pa je
bilo, ko da krašplja v lesenem vrču - vsakič ga je divje vrglo z ramo v zrak in k tlom.
Vmes pa je z gabrovim okleščkom mahnil po čebru, ki mu je na platnenem pasu plesal s prsi.
Vrh ovinka je obstal, zakričal.
Kričal, ko da bi ga strel zadel skoz trebuh.
Tiho zmogel ducat sežnjev. Se v pozor vkopal kraj poti.
Poropotal. Se s stokom zlomil v kljuko, ko da bo po štirih šel naprej. Pa z muko poravnal obraz k trdnjavi, bled, ožet, porasel s čopki redkih rjavih dlak.
Oči, je stotnik meril z daljnogledom - izstopile so mu kot mučencu pod cerkvenim stropom v Bovcu.
Mir se je ko dim pretikal, se vijugal v kolobar krog hladnih žarkov, zasajenih od strani v mokri mah.
Kmet se je pokrižal s čela dol.
In jim zaklical mimo dveh, treh zob, grdo velikih v črnih ustnicah:
- Vam govorim, jaz, Leopold Zamuda, korporal pri tretji lovski Baja-ličevi stotniji. Nogo mi je strel zmesaril v Rablju. Padar pa odžagal pri
* Delo bo izšlo jeseni pri Cankarjevi založbi
Saša Vuga
123
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Celovcu - od pomladi v 1797. sem, kot sem. Zato me ženino sorodstvo kliče Polde Kripelj. Mi o svetkih pride v senožet na pomagaj. Ponižna prošnja gre od mene k vam, tovariši cesarski: Ne streljajte na nas! Sem vaš kot vi. Sem star nadvojvodov soldat! Najprej me je poklestilo v Pontablju. S kuharjem sem zad za hramom Janeza Krstnika vedro vzdigoval - njega je razrezalo v vodnjak. Mene pa zagnalo skoz zaprta vrata v zakristijo, h kipu sv. Boštjana, v kot. Zmeraj sem, povsod, ujel pod kožo kos topovske krogle, pa sem zdaj težak kot mežnarjeva pušica o binkoštih. Ponižno prosim: Strmec je tako ali tako že prizadet! Vsi so nam pokradli vse. Kokoši polovili. V izbah jih je kot smeti. Ne streljajte še vi na nas - bo hitro kres od naše beračije. Tri otroke zmorem, živeža pa nič! Davi so mi petelina vrgli pod sekiro. Mene pa spustili sem, ker ne bom niti njim ne vam, so rekli, v prid, v sprid. Ne streljajte, ponižno prosim! Rekli so, naj rečem: Ne zalivajte s krvjo drevesca, ki ne raste. Kaj da bo iz vas, se z mene bere. Vsak naj gre, od koder je prišel v trdnjavo, pa bo mir! Vam govorim, jaz, Leopold Zamuda, korporal pri tretji lovski Bajaličevi stotniji v 1797. Hudega takrat dovolj! Hujšega ne vam ne nam današnji dan, ponižno prosim. Ostanite zdravi. Vas pozdravlja Polde Kripelj, Strmec, korporal.
Obrnil se je kot v vrveh vrh natezalnice.
Zagnalo ga je z ramo v zrak in k tlom.
Je že zaropotal domov, nazaj nizdol po cesti k Strmcu.
Ni po vsakdanje rastel dan kot vsak dan ta dan.
Rastel je v nemir - sonce je na svetlem nebu stalo kot prozoren pajek v mreži, srebrasto spleteni s hriba v hrib.
Herman je obesil tulec z daljnogledom na hrbtišče stola.
Se ogledal k sencam prek trdnjavske strehe: Tu so, tam, za bruni po robeh, za kladami, topovoma obakraj kraj koles, klečali in čepeli, v kapi na podbradni jermen, zdeli na komolcih, strelci, s prsti v pesteh, z izdrto šibiko za polnjenje, z napetim petelinom, sivi, z belkasto, pološčeno nabojnico, potegnjeno s hrbta na bok.
Žmerili kot miš iz ajdove, plesnive moke v jutro, ki jim je sušilo vlago z brad, iz preperelih cunj pa ne - korporal Zamuda, zvirast kakor črv s trnka, jih je prevzel.
Boltežar je zgrabil Lajoša za uhelj. Ga v širokem loku treščil stran. Potresel s strelnim prahom mastno kroglo. Jo previdno zrinil v drugi top. Huzarju z lunto zamrmral: Ne vem, zakaj se največ mojškrov imenuje Leopold, večina med kovači tod pa Franc - ko je od Strmca veselo podr-dralo.
Hip, so že uzrli pod ovinki praznično kočijo. Dolgo, vitko kot v Benetkah čolni. Z dvema hlapcema v črnikastih klobukih zadaj. Pa z voznikoma v belih nogavicah spredaj.
Konji so, živahni serci, dva za dvema, peketali kot na svatbo. In metali goste grive v zrak.
124
Saša Vuga
Vprega, krog in krog opeta z žolto, modro, cofasto vrvjo na rdeče vozle, je drvela na tenko vzmetenih, tenkcenih kolesih - kot brez njih.
Ko da jo serci vlečejo dva vatla s tal.
Na treh blazinjenih klopeh, obitih z medeninastim žebljičevjem kot z glavicami spukanih marjetic, je — tu, tam po tri — pet pijanih častnikov kričalo, pelo, vriskalo in žvižgalo, v razpetih suknjičih in v kapah na korajžo.
Šesti je sedel pri dnu, nagrbljen. Rigal, vreščal, z glavo med koleni. Bruhal na visoke, blesketave škornje. Se lovil za nizki, narezljani plot, ki je od zadka na dva prapora razgrajeval kočijo čez klopi do kozla na dve tulipanasti svetilki.
Prah in znoj na bedrih iskrih konj.
Batistne pentlje v kitkah mladih hlapcev.
Penasti ovratnik iz poceni čipk okrog obritih in razgretih lic voznikov -ekvipaža je prišla nemara daleč od drugod.
Iz Strmca gotovo ne.
Saj se je skoro potlej vrgel zad za njo kornet na rjavem konju, da bi jo zadržal, vrnil - hkrati sta topova na trdnjavski strehi odskočila.
Herman se je v krikih strelcev hitro sklonil, da bi se pod sajastima dimoma, ki sta se pletla v žveplen oblak, razgledal: Ena krogla je udarila pod pot. Nastlala cesto s kepami prsti, ki se je pod kopiti razbran&la v gnoj.
Druga se je skotalila kot po balinišču. Se razpočila v ognjene curke -častnika v visokih škornjih je privzdignilo s kolen. Možgani so se mu počasi stresli iz lobanje kot ugasel, orošen pepel iz bronasto zelenkaste kadilnice.
Zaradi lepšega je kmalu potlej škrbasto zaprasketalo iz trdnjavskih pušk. Dimasti trakovi so trenutek, dva strmo štrleli s strehe, z lin.
In se pod plehkim soncem zavozlali v nič.
Francoz je še poldrugo uro ležal sredi ceste, vznak.
In kot s pogreba vkreber izgubljen.
Potlej sta se pripodila s Strmca dva jezdeca z izdrtima pištolama. V dragonskih hlačah. Razoglava. Čez život opasana v križ s širokim, belkastim jermenjem. Z bajonetom pod hrbtom — ponižala sta se.
Ujela častnika vsak pod svojo pazduho.
Oddirjala: Mrlič je smešno hitro kobacal s konicami gosposkih škornjev, ko da prizadevno teče v tla.
Za truplom je ostalo ducat sivkastih in rdečih pack.
In bela rutica, ki si je z njo gospod otiral usta.
Herman je spet spravil daljnogled.
Vstal, da bi čez poldne legel - vlaga naokrog je zaudarjala po žveplu, oglju. Po solitru. Kdo je spet na mastno kroglo sipal strelni prah. Kdo spet zabijal ščetko topu v golt. Zagozdo tolkel pod kolo.. Brkljal z bakreno žico v luknjico nad nabojiščem. Prežal tik za panjem. Z gležnji stiskal puškino kopito. Tlačil s palcem svinec v cev. Zamahoval po njem globoko noter, s
125                                                                         Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
šibiko - tam spodaj pa je v mir vstajal Strmec, pomladanski spričo belih hiš, umitih streh.
Ampak v huzarjih, je poveljnik bral z nabreklih, steklovinastih oči, ampak v huzarjih in kljub zakričani prošnji Leopolda Kriplja, korporala v tretji lovski Bajaličevi stotniji, spremenjen v brlog.
Postlan s kostmi.
Naphan z gnilobo - prav od Strmca bo zarjovelo. Prav z ovinka se bo zalomastila pošast, ki jo že teden dni napoveduje strah.
Ali bi ga razsuli, preorali, kljub Zamudovim trem otročičkom, petelinu, ki ne bo več pel - nasmehnil se je: Leopold bi, star nadvojvodov vojak, že moral vedeti, da bi trdnjavske krogle padale do Strmca samo, če bi jih v zraku poprijeli angeli, jim dali vetra izpod svojih repetnic.
Od hriba z jutranje se je čez goro na večerno stran vzbočila sinjina. Ptiči so se stresli z vej z obešencem — ko je pred vhodom spodaj Bojan Kavka iz Kočevja, moder kot vse majhne seme, predejal iz roke v roko vedro z vodo.
In pripravil prst.
Lasje so se mu zadaj tresli kot kobilji rep, sprhnel od preveliko slane moče: Kraj strohnelega in poteptanega šotora plemenitih sester iz Veleso-vega pri Cerkljah, godk na kitarin, sta stala starka v črni ruti, kot izdolbena iz osmojene lipovine. In brljav možiček pod zakmašnim, že natrganim klobukom: Sem Bettina. On Pelos. Oba pa po domače Fortunat. Kje je, gospod soldat, gospod poveljnik?
Bojan Kavka je požugal z zgrbljenim kazalčkom.
Jima zviška razodel:
-  Ga ni.
Boltežar je, nagnjen izza topa, vprašal s strehe:
-  Kaj naj mu povem?
Bettina je oči privzdignila kot v Boga:
-  Prosila bi, naj bi natančno streljali, za hitro smrt. Boltežar ji je pokimal:
-  Bomo, bomo. Bom povedal.
Kot čez kamen so Bettini solze lile z lic:
-  Oh, dobri ste, oh, dobri ste, oh srečna vaša mati! Bojan Kavka iz Kočevja je strogč razprl žabjo rokico:
-  Menda!
Zabil pogačasto glavo v vrat. In zgrabil vedro.
Z veje so k obešencu letele ptice.
Pele.
Čas hiti - grdo hitim s prispevkom, zadnjim, za podrobno, glavno poročilo. Mimo so megle. Sijal je sinji dan. V negodnih koncipientskih letih bi to zjasnjeno vremenoslovje štel za znamenje. Zdaj vidim v njem le pratiko. Samo pomlad, na primer: Sv. Filip napija, Zofija popija, po sv. Servati se mraza ni bati.
126
Saša Vuga
Predel ni več brezmadežna trdnjava, kot sem tu in tam prebiral v starih potopisnih knjižicah s Vorarlberškega, bastidn devičnik.
Tod smrdi, po žveplu. Po solitru. Saj je kakor bolh okoli nas. Tripalčni plohi vrh kladare so dopoldne prvič zaječali od grmenja iz topov. Poslednjič stisnili iz vejnih žil sladkobno vlažni vonj po smrečju, po macesnovini. V klancu proti Strmcu je za pol rjuhe sivkastih, krvavkastih marog v izpranem prahu.
Ptič se še oglaša, šoja - nič.
Nekakšna prinčevska kočija vsakršnih objestnosti, nabita čednih pa napitih častnikov, na žolte praporce, svetilke, na vzmeteh, brez letne ali zimske strehe, je pripeketala kot k inavguraciji - česa, česa le, nesrečni Bog! Saj niso- vedeli, ne kam gredo, še manj, kaj delajo, kot zmeraj vsepovsod večina med vojščaki.
Kakšen mir - nebo pa kot pred strelo z jasnega!
V meni tli.
Me v živo žaga kot napeta vrv: Kaj storiti?
Kadar kod zarjove možnar, se celo križpotje zmede: Leva smer se v desno zvrne. Desna kam drugam zbeži - le treznost, pravim, Joseph, treznost! Kot je trezen stotnik Herman: S koncem enega cesarstva ni, gospod, cesarstev konec!
Saj, jutri bo zarana sonce spet požmerilo čez ljubi svet.
Kdor bo preživel, ta bo sodil.
Mrtvim pa bo sodil Bog.
Težavno pišem, pa čeprav je noč - v trdnjavi mrgoli kot v podganjem gnezdu. Vsak se spet in spet pretika kam. Leze mimo čumnat gor. Skreblja po strmih lestvah dol, v skrbeh za svoj splašeni, mali nič.
Kdaj kdaj se potlej, oni kot premražena krilata mravlja, oni kot ožgana vešča, zberejo tjavdan pod leščerbo na nizkem stropu. Pa molče - se mar poslavljajo? Si kaj naročajo, kot se spodobi v zadnji uri za ljudi?
Hip, se razbeži vsak skoz mrak.
Kdo se bo jutri zvegnil kot pol prazna vreča, s kroglo v prsih? Hropnil svoj poslednji: Aah? Si do kosti pesti olupil, ko si jih bo spričo bolečin mašil čez črne ustnice? Ali se tretji dan, v hreščanju, v zubljih, s skokom reševal nikamor dol - se bo mar sonce še smejalo tretji dan čez nas?
Huzarske sence spodaj, pasje od kocin, v sekirah, puškah, v samokresih - če se kdaj nasmehnejo, si le zobe pokažejo.
Si s tolažilno, prazno mrdo pihnejo skoz nos.
Skomignejo, ti okostnjaki v zguljenih mondurah - kdo bo jutri tu? Kdo pa drugod? Pa res drugod? Ah, loterija, loterija z eno samo premijo: Da bi le bilo, kot je bilo!
Umiraš — umrejo zate vsi.
Vse. Ves svet.
Kolikokrat bo jutri, bo pojutrišnjem umrl na Predelu svet?
127
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Le treznost, pravim, Joseph, treznost.
Kot one, ki ga huzarji kličejo gospod Pajac, Millennio Vacca - streznil se je. Se spremenil v dehtiv spominček nase.
Če se tu, tam le za tren prikaže, hitro gre, spodvihano kot pes v plohi. Z nogo drsa. Tre s čeljustjo. Skoz brado se v čopih redči. Kmalu bo kot krastav eremit v cilindru, žabast v plešo prek obradka, z uhlja k uhlju - čaj mi kuha, lipov, drenov. Nama ga ceremonialno nosi. Piškav, ogledav, lakajski - kaj mi hoče?
Ga tenko držim, kot na povodcu, kratko.
Pravzaprav ga le na znanje jemljem, odgovarjam ne.
Nocoj je, siromaček v ploskih gumbih, pomencal:
- Gospod! Moje načelo je: Če že propadaš, kot gospod propadaj!
Ne pokimal nisem ne povzel.
Zato je dolgo in natančno pihal v čaj - le kaj mi hoče?
Se mi vmes, zaripel, opravičeval, ker ga je pred županovo soprogo, Jadvigo, vsrkala tako rekoč peripetija: V hipih domoljubne vznesenosti dobim tančico iz krvavih pik čez vid - ko da bi mu telečja kri obrizgala naočnike.
No, se zgodi, poznam, se kdaj zgodi pri kratkovidnih konjedercih in mesarjih - o, bi zdaj s Hozanico udobno stopal v rjavo sonce, v listje po širokih dunajskih cestah, v nedeljski vonj po lipah, krčmah, po kostanjih, k Štefanovi cerkvi na večernice, oh, bi!
Ampak - le kaj mi hoče?
Pozno v mraku sem izplačal stražo.
Ji zaupal zadnje navodilo: Do poslednjega pobijte, v čumnati, med spanjem, kar v okovih, ponarejevalce - pod št. 1/ če bi se primerilo, da bi umanjkalo nasprotnih navodil. Pod št. 2/ pa: Če bi med spopadom, ki se bliža, padel.
Prvi paragraf je drugemu v sorodu kot piščanec kuri.
Sšmi naj presodijo.
Sami store, do konca gibčni v pamet ko doslej.
Zahvalil sem se jim za pridnost. Vsakega po licu potrepljal - v odreve-nelih sunkih so si kapo vrgli z las.
Čeprav smo se menili v temnem kotu in je bajonetu, zasajenemu pod strop, v prstanu mrlel ostanek lojne sveče, sem razločno videl: Šlo jim je na jok. Raskava osuplost jim je vzela dih. Jih čez obraz postarala z bradičjem gub. Roke so jim v mezlanastih, prekratkih suknjičih hotele iz rokavov, bele kakor kost. Mezince, palce so utrujeno mečkali v dlan.
Je tudi meni ganjenost besede zredčila.
Tesno zalivala oko kot rože stekla v oknih na Silvestrovo. Zamislil sem se v tla, postlana s slamo - nisem kot rezbar, ki bi skoz reve, stradež, v nevarnostih rezljal in stružil kip Device matere? Ko bi pa segel k čopiču, da bi Gospe posrebril čipke na škrlatnem plašču, zvezdice pozlatil v pajčolanu prek pšeničnih las - bi zgrabil kladivo! In, nor od žalosti, raztreščil mojstrovino, da je ne bi Atila dobil v plen.
128
Saša Vuga
Če jaz ne morem kakor Cezar v triumf z Vercingetoriksom v verigah skozi Dunaj, drug ne bo!
Moji predstojniki me bodo razumeli.
Me postumno čislali: Podelal je, naš upoštevani tovariš Joseph Sluga, kot nihče!
Mi na sodniji kod v Salzkammergutu posvetili majceno dvorano za razprave, nov hodnik na ploščice, dvorišče za obešanje iz roda v rod, kaj vem, arhiv - treznost, pravim, Joseph, treznost: Naj bo noč devetkrat črna, modrecem se prav iz nje zablisne svit!
Somrak, ta prva veža v nič, me misel obtrkava, me greni.
Zato bi zgodovini rad s teh zadnjih listov razodel prigodo s kokošmi, če bi mi v dneh, ki bodo, vrh temena počila že preperela konjska žima z mečem.
Naj odidem čist, od koder sem prišel - h Gospodu.
S kurami pa je bilo tako: Usoda me je najprej vpregla k službi v Velikovcu. Mlad, zelenkasto vročičen koncipient, sem si verjel, da bom kot padar piškav zob ozdravil svet.
Sodnijo smo imeli v starem farovžu, tik zad za hramom sv. Magdalene. Krog in krog je hiralo pol ducata betežnih, razvejenih lip. Če jih je kdaj oblilo sonce, so pognale list. Vzbrenčale od čebel. Pa nam dajale vse bolj plehko senco na kamnito mizo - to ni poglavitno.
To pa je: Zaradi treh zadavljenih kokoši, te naj bi rabile za dokaz, so me gospoda višji obtožili poneverb.
Razložil sem, kako zaman sem tekal za lastnikom pernatega corpusa delicti. Ne enkrat čez lica točil znojne srage, ko sem rinil v hrib, od hiše k hiši in z beležnico povpraševat.
Corpus delicti je že spuščal vonj.
In mrgolel od bolh, črnikastih uši - ne vem, kako živinski dohtarji strokovno rečejo živalcam, ki si jih kokoš pri živem kljuje izpod kril.
Pa sem dokaz ukazal darovati kotlu za občinske reveže, ki ga osebno nadzoruje Faust Belauscher, član kapitlja, starček svilnatih, bohotno belih las in kot kragulj nepodkupljiv v oči.
Naj poudarim, kar sem poudarjal: Niti v krčmah niti v velikovških pivotočih ali v ledenicah pri mesarjih ni bilo dovolj primernega ledu, da bi obsul, pokril ali nadel corpus delicti in naravi upočasnil tek.
Odvetnik Hiob Jukundus Hissenfahne, spretni zagovornik rokomavha, nabiralca presnih drekcev v postiljonskem konjskem hlevu, kurjega tatu Josepha Feldnerja, je v moji vestnosti ugledal greh.
In do jeseni metal na papir resnico, prvega in petnajstega v mesecu: Gospoda! Joseph Sluga, koncipient, ki je doslej, priznam, izpričal obetaven pravniški talent, se je grobo pregrešil zoper zakonik! Tam jasno piše, prevedeno v naš primer: Vse tri zadavljene, vendar še ne zadahnjene kokoši bi prodal. In izkupiček vrnil, ob zapisniku, okradencu, torej lastniku, torej kurerejcu v delovne roke!
129
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Trenutek, sem 19. v listopadu glas ostro povzdignil v kar se da premišljeno sestavljenem nasprotnem spisu: Ni lastnika, spoštovani doktor Hiob Jukundus Hissenfahne! In ga več ne bo: Zakaj nihče na kmetih ni prijavil v šestih mesecih do tega dne, 19. v listopadu, kraje treh kokoši!
Prerahljani Hiob Jukundus Hissenfahne se je spet, razburjeno, spoteg-nil čez papir: Naj mi nadarjeni pripravnik Joseph Sluga ne zameri, če sem se sinoči spomnil na pregovor, ki ga ob nedeljah kdaj ujamem s prižnice: Kdor laže, krade! Iz pridanih listin je dovolj razvidno, da je v petek, na Ahaca mučenika dan, prijavil krajo treh kokoši nesnic Theodor Polanc, cerkovnik pri Marijinem vnebovzetju v Vovbrah, čebelar.
Ne oporekam, ne, sem sunkoma povzdignil glas v nič manj premišljeno sestavljenem nasprotnem spisu:
- Ampak ne zadavljenih!
Še preden je Hiob Hissenfahne, zagovornik malo vrednega kradljivca Feldnerja, prišel do sape, so me v metež, mrak, v žamete, pa s pletenim kovčkom prek hrbta, prestavili na sever.
Skratka - madež so mi zbrisali.
Zaprli sebi ust pa ne: Da sem zaplenjeni corpus delicti v diru nesel h kotlu za občinske reveže, ker mu je s kuharsko umetelnostjo po krščansko stregla tolsta Lucika, nečakinja že prej citiranega člana stolnega kapitlja, staroste med našimi duhovniki, Belauscherja.
Kaj naj bi, sam proti vsem, kot le pozabil?
Zdaj sem lahcen, sem spočit - kot po velikonočni spovedi.
In me je malo ali nič več strah trenutka, ki mi gre nasproti.
Ker ne vem ne hipa, ure niti dne za morebitni minus, plus, čeprav bi z roko segel vanj kot Adam k jabolku, tako je blizu - mar ne bi navrgel, v hitrici in za gospodo, ki bo tehtala skoz ta poslednji dokument, kje smo nasedli, doživeli kod v teh zmešnjavah brodolom?
Podatki so iz zvitka kar se da zanič popisanih, na pol strohnelih, z žoltimi marogami prekritih listov.
Stotniku, gospodu Hermanu, poveljniku, jih je zapustil svoje dni poročnik Tutmirleid, saperski bataljon št. 5, kot piše pod naslovom desno -pravzaprav naslova vrh papirja ni. Je le pošastna, zmanjšana podoba ženske, kakršnih je petindvajset po lesenih stenah čumnat, nage in orjaške, z dojkami čez trebuh, ko dva zvonca, kembljasta od bradavic. S šopom črne mete vrhu nog, me kačje zapeljivo gleda.
Tik pod razležano peto ji stoji napis die Goettliche Elisabeth, Božanska Elizabeta.
V gleženj, tolikšen kot grenadirski škorenj, pa se ji ovija debel gož s podpisom Caesdreus legatus Tutmirleid, aedificator arcis munitissimae Predli, sudpte manu pinxit. 1809.
Pod to inskripcijo, gotovo znamenjem, dogovorjenim, skritim, v 1746. strogč predpisanim po Vzorčniku za zemljemerske mape Terezijanskega katastra in vojaško zemljevidnih kart v cesarstvu, z njim v nadvojvodovem
130
Saša Vuga
glavnem stanu častniki oznamenujejo Predel, je ducat vnemarno narisanih odvečnosti, nekakšnih ptičkov popkarjev ali kalinov kratkih repetnic, v resnici pa grd6 naskakovalnih, grešnih, do nesramnosti zravnanih moških lunt.
Celo pokveka Bojan Kavka iz Kočevja, ta nam v dveh platnenih vozatajskih vedrih nosi od Predelice vodo, bi brž uganil, da gre za naperjene francoske možnarje, ki kanijo Božanski Elizabeti, torej nam, trdnjavi, prizadeti zlo - paralelizem je močno preprost. Pa si ne morem kaj, da ne bi tudi iz tega razbral iztrošenosti in utrujenosti naše prav hudo preskušene strategično obrambne domišljije.
Treznost, pravim, Joseph, treznost.
Prosil sem poveljnika, naj mi to zmedo preperelih spisov, risb, načrtov podari - nikar, je rekel. Gre za rojstni list. Brez tega dragocenega izpričevala bi bilo, ko da trdnjave na Predelu nikdar ni bilo.
No, prav - Predel je torej le tako rekoč.
Iz nas, beguncev.
Iz pol bebavih, pol podivjanih, kašljavih vojakov.
In iz smrekovega, hojevega, kaj vem, iz macesnovega, vlažnega lesa.
Ga do predvčerajšnjim še ni bilo.
In je vprašanje, ali do pojutrišnjem še bo.
Ko da bi kdo postavil kam strašilo - pa od zoprnika terjal, naj se ga hudo boji.
Če rečem Strmec na Predelu, sem že bliže - ali ne. Naj razložim: Je spodaj Strmec. Potlej mi, Predel. In le nazadnje, vrh ovinkov, klancev, ko se cesta prevali, Predel, uborna reč, zaselek, brez kapelice, jelenjih rogovil po stenah hiš ali nemara kužnih znamenj naokrog: Se pravi, nič.
Nekoč je tu, navajam Tutmirleida, enorok Tirolec, korporal, posojal konja vpregam za priprego. Z dvema hlodoma v verigah sneg oral do Bovca dol, nazaj - sta kljusi šli od garij, let. Je kmalu odkorakal korporal. Se je udrla streha, zid napel. In so čez prag v popotnika le še koprive kimale. Se v zasneženih dneh dihur zapiral v hlev brez vrat.
Zdaj grem nazaj: Vijugavo s Predela mimo nas, Predela, je do Strmca poltretja milja.
Tu je božji hram, oj, je - naj mu kar cerkev rečem, strogega tehtalca rajnkih duš, mogočnega nadangela in zmagovalca nad peklenščkom, Mihaela.
Če zmore Strmec doli 119 glav, se jih 29 na Predelu gori spet sprašuje, krog ognjišča, v rdečkasti temi, ko praska mraz kot medved po lesenih voglih, kdo se je v dedih kdaj, pa s čim, zameril Bogu.
S Strmca nizdol je k Bovcu, na okroglo, 15 kilometrov.
Petdeset jih je k Tolminu.
K Mostu, ki mu sv. Maver milost prosi, pa jih bo kar 55, nikar po bližnjicah ali z gore, temveč po poti tik Predelice, Koritnice in vzdolž skrivnostno sinjih pen vrh bele vode Soče.
131
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Naj pade sem moja Entschuldigung ali opravičilo: Gospoda višji so, menda, pri priči konotirali, da uporabljam nove mere, kilometre, ki se kot v dobrih letinah tobak razraščajo s Francoskega - jaz jih ne pišem, jih le prepisujem iz nepismene rabarbare cesarskega poročnika in zemljemerca Tutmirleida, snovalca in graditelja zanič utrdb.
Če naj dopišem, da je z Adrije do nas v višino 1000 metrov. Da je med grapami tod naokrog dva ducata pohlevnih njiv, pod črni gozd zaliznjenih kot sivkasti ovseni flancati - ovčjih planin pa niti ene več. Da pridelujejo krompir, fižol. Da sadno drevje, kolikor ga je, steguje kisle vejice kot parazol, če mu neurna burja strga platno s špic. In da so hribi todle, tam tako navpik, da nam pomagaj Bog, vedo gospoda višji vse: Se pravi, nič.
Po tem naj se, kot je pri nas v navadi, orientirajo.
Drugih omemb ne bom navajal, saj jih ni.
Naj kot grenak curiosum vendar zabeležim: Je Miha, stotnikov tra-bant, zakričal davi Gašperju: Obesi cunjo in polkovni prapor!
Se čez čas ozrem: Visoko z droga se s trdnjave vije kakor himna v veter ljubljena zastava, šestkrat prestreljena, slavna in cesarska - bom odslej, sem se pri priči zaobljubil, če seveda bom, vsako Cunjo pisal z veliko začetnico.
Le treznost, pravim, Joseph, treznost.
Vse morebitno drugo bodo, upam vsaj, gospoda višji brez težav čez leta brali v Militaerische Zeitschrift - nemarnost Tutmirleidove solate se naravnost kriminalno kaže v tem, da je tjavdan prezrl našo zemljepisno latitudo, longitudo, širino in dolžino. Naj mu, kdor bo službeno razčlenjeval ta list, pritakne po vojaški jurisdikciji pravšnjo piko.
Še za sever, jug ni najti vrh strani strelic!
Ali vsaj tolstih angelčkov po vrhnjih kotih, da bi pihali, kot od škrbin v zobeh zmehurjeni, primerne vetre čez Predel - kako naj zdaj poveljnik ve, kam bo zanašalo žvepleni dim od pušk, topov?
Obeta se nam torej strahovita zmeda.
Kašelj, riganje. Debela moča iz krmežljastih oči.
Pomeriš na Francoza, pok - pa razstreliš krtino!
Sicer pa je poveljnik Herman častnik zanesljive roke. Časti vdan. In, se mi vidi, do pogina zvest prisegi - še dopisniška panešplja, grintavi one, hornist Millennio Vacca ga pri domovinoljubju čez vse pretega čisla.
In postavlja včasih sebi vštric.
Hozanica mi je iz kovčka, brez besed, odsekano, podaljšana v obra-dek, žmulasta kraj ust, na lepem rekvirirala dve spalni srajci. Srajco na naborke. In batistno srajco z vzdignjenim ovratnikom - to sem posebno ljubosumno hranil za prihod na Dunaj.
Jih v lugu prala.
Jih tri dni sušila, da je vrh trdnjave mahedralo v noč kot ples prikazni. Jih skrbno razrezala v podolgovate Cunje za obvezovanje ranjencev - zakaj jezljivost, sem mar branil?
132                                                                                                               Saša Vuga
Tam čepi, v kotu. Na otepu slame.
Šibka kot madona spričo napadalno gole, goltne in orjaške Goettliche Elisabeth na steni. S šobo nemo brbota nad rožnim vencem. Gleda skozme, če se ji približam. V revnih nedrjih pa ji konec jemljeta koščena netopirca, dva premražena sestradanca bolehavo razpetih perutnic: Misli, da ju bo s toploto poživila.
S svojo?
Se razdaja, se - le meni ne, ki bi jo v teh trenutkih odločitev dvakrat bolj potreboval. Mar meni, da pogumnim, močnim in odločnim ni v usodnih dneh do ženske pomoči? Pa ni Gospod, ko je zaradi Eve Adamu zalomil v rebra, vendarle drugače sodil?
Netopirjev nam visi pod stropom kot po toči rjastih grozdičkov z brajde. Kar nateplo se je siromačkov, nekam skrivšema, skozi tem6. Kateri se zaziblje kdaj, vzfrfota. Kateri spet kot mokra Cunja pade. Se v polkrog-cih meče skozi prah na tleh - gre za malenkosti, menda. Pa vendar: Kar visijo, vsepovsod, celo v čumnati z uklenjenimi ponarejevalci spodaj, v soju leščerbe, in kot v peklu.
Ne le od netopirjev, bolh, uši - največ od mravelj, majcenih, rumeno rdečih, v krilcih ali ne, moramo skoz vsakršno ponižanje.
So pridivjale iz razpok.
Čudaško migale, ko da vsaka nosi kamenček v glavi.
Dirjale sem, tja - ležeš, da bi se spočil za vse, kar bo: Že lezejo na tebe kot scefrani, dolgi prsti rjave rokavice!
Jaz si čez obraz zvečer pogrnem Cunjico, namočeno v kis. Prek Cunje zvlečem staro nogavico - Bojan Kavka iz Kočevja pa je pod oteklimi očmi kot flavta, tolikanj so mu navrtale nosnic obakraj v nos.
Pomladi pa ni mar za nas, cesarstvo ali Bonaparta - kot neurje vre v deželo. Trave vstajajo. In rano davi se je pasel v bregu onkraj, kot od zore risan, mlad srnjak.
Bo ples po jajcih, v okovanih coklah, bo.
Zato le treznost, pravim, treznost, Joseph.
Vnelo se je na številko 13 velikega travna 1809. Obveščevalna poročila treh redovnic iz Velesovega pri Cerkljah, je drgetavo zabeležil Joseph Sluga, so meso postala: Počil je, kot se v analih reče, prvi strel.
Ob osmih je na vzhod, zahod pred Strmcem zatrobilo na kikirik.
Dva hlevarja sta pripeljala konja - hrzal je. Z bedresi mlel. Glavo potiskal vnic. Živahno kresal s podkvijo sem, tja po kamenitih tleh, da so se v stotnikovem daljnogledu iskre vžigale.
Žival, spočita od noči, s črnikastimi packami ožgana v plemeniti trup, je vzpeketala kot v naskok. Zravnala beli, prečesani rep. Zarezgetala. Se pognala v drnec. Pa zaplavala v enakomernih, veličastno mirnih skokih -straže vrh trdnjave so jo gledale kot volk v kletki, shiran, mrk, betežen, psa na jutranjem potepanju, je Herman stlačil daljnogled.
In ga porinil v tulec.
133
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Dan se je obetal zračen, čist, visok. Penast od oblakov. Sonce jih je robilo z rdečkastimi nitmi.
Jezdec se je s klancev bližal, ko da bi drobil po kosjem petju: Po vejah se je ščebet zatišal, sproti mrl.
Kraj Predelice je blisnil žarek. Se odkrila skala v mraku izpod smrek -Herman se je spet ozrl po huzarjih: Pač, kot shiran volk v zasmrajeni kletki. Stali so. Tjavdan sedeli. Pa sloneli tik topov. Si s skorjasto dlanjo vnemarno postavljali napušč k očem - ko da se, v krpah in kosmati, s salutiranjem poslavljajo od vsega, kar ni Predel.
V piskrcih iz litega železa je pod rahlo sapo rdelo oglje.
Strelec v enem škornju, v enem čevlju na bakrene gumbke je čepel za tramom. Grizel bilko, pozlačeno v slamnati svetlobi. Si kazalec spet in spet obešal v murček na rumenem uhlju - stotnik se mu je nasmehnil. Mladi strelec se je pod zadrego stresel. Mu skomignil - čez hrbet je na pleteni vrvci tovoril kljunast medeninast vrč za čaj.
Zvrh lestve ven se je priplazil Miha, s pisemcem:
-  Čemu, zaboga, molk od regimentske godbe? Joseph Sluga. Herman je zapustil stol.
Sodnikov listek zamečkal v žerjavico. Podplat prislonil topu ob kolo. Zabil komolec k stegnu. Si podprl s prsti vrat, od ključnice k zatilju -jezdec je najprej s kopitanjem, pa z žilastimi, tenkimi nogami belca planil od ovinka: Sam v belem. Brez ognjenega orožja. S kratkim, posrebrenim mečem v modri nožnici.
Kornet, je strelec z murčkom stotniku pokazal.
Nič ko tisti, ki se je pognal za ekvipažo pijanih častnikov, da bi jo vrnil, jo zadržal - pogajalski praporček na črni palici si je zataknil k sedlu, v tok za samokres, pa mu je v lastovičji rep obrezano hodnično platno ploskotalo mimo dolgih in nečimrno tenko zašiljenih pšeničnih brkov.
Spet se je nekdo priplazil. Hermanu molil sodnikov listek:
-  Ali bo, nazaj grede, odkril zasedo kraj poti? Joseph Sluga. Praporščak na cesti spodaj je s pestjo zadržal konja.
Sprožil desno dlan v zrak - zal dvajsetletnik, slok in belopolt, nakodran kot z lasuljarskimi kleščami.
Pa s plavo kitko na bel trak.
Zavreščal je z otroškim glasom, da se jim mudi.
Je dan, izjemoma, prijeten za pohod.
In da ne mislijo preveč pomišljati: Naj, vi tam notri, pod poveljstvom častnikov takoj odprejo ven! Orožje odlože v skladovnico. Puške obakraj v piramido. Se na cesti, kjer stojim, zvrste v pohodni ešalon, skrbnč in s čelom proti Strmcu. Poveljniku so, z našim spoštovanjem, ki mu gre, dovoljeni konj, sablja in pištola.
Stotnik mu je odgovoril, da si bo poveljnik pipico prižgal ob ognju za nažiganje topov. Dan da je, res, kot se spodobi za pomlad v hribih - ne razumem, je kornet poskočil.
134
Saša Vuga
Molčal. Stal v sedlu. Se sesedel.
Jaz enako ne, mu je, brezhibno mrzel, Herman dal na znanje.
Jezdec je potresel z uzdo. Dlan obrnil k strehi - ta se je kot s sajastimi dimniki obrasla s čakami huzarjev: Terjam, da mi odgovarjate v jeziku pesnikov in izobražencev!
Kornet je rastel v srd: Sam car na Ruskem, Aleksander, vaš prijatelj, krasno bavardira ali klepeta, gospod, v moji materinščini! Vi pa tako z menoj, ko da me kepate s pol kuhanimi češpljevimi cmoki!
Herman se mu je posmehnil v jezo: Če že vdirate v cesarstvo, mladi mož, se navzemite vsaj jezika, ne?
Kornet je divje mahnil, ko da briše tablo: Gre prehitro, gre prehitro prek vseh mej! Kam bi prišli!
Stotnik je prikimal: Kamor boste.
Slu je zmanjkalo besed.
Zato si je zmomljal: Oh, kakšen plemič! Kakšen častnik, če mu ni francoščina v mar, kot vidim! Kakšen nič.
Na bela lica sta se mu zariplo vrisala kolačka.
Spet se je pognal s stremen:
-  Je, kar sem slišal, vse?
Med njimi, njim je dan svetlo napredel molk.
Kornet si je potisnil sabljo za hrbet.
Potegnil iz obsedelne bisage sliko. Prst uperil v drevo, ki je pod njim na pol sedel, uplahnjen, črn, v vrat kot stara golovratka, zlepljen v lase okrog vrvi, obešenec:
-  Možje! Pri vas vas častniki pošiljajo ko dezerterje v smrt. Pri nas nas pa obišče vsak četrtek cesar - njuhanec deli! Da ne bi v prazno tvezel, tu: Podoba naj spregovori! Nepodkupljivo, k srcu, od srca: La prise ali ščepec! Z naslovom spodaj pa Napoleon offrant sa tabatiere aux grenadiers. Zato se nam, kar meni, vdajte! V vasi tam vas čakajo kozličkovo meso v pečeni kaši. Petje marsejeze v kranjščini. Pa dobršen kozarec vina!
Molk je trepetal v sončni dan ko davi pajčevina v rosi. Žarek vrh Predelice se je razblisnil v ducat migetanj. Strelec z murčkom je pomižal, dvakrat, trikrat. Se zakrohotal.
Herman je prijel za daljnogled kot za biljardno palico - Francoz jim je vzdigoval, molil, obračal risbo v brezovem okviru kot pogolten in stiska v duhovnik priprošnjikovo podobo za poljub med ofrom: Grenadir, brkat, suhljat, od sonca in vetrov olupljen v nos, je v velikanski črni čaki na perjanico in s telečnjakom pod odejo, zvito v štrukelj, stal kot smreka raven pred Napoleonom. Z desno je ostro pozdravljal, z levo je mehko kljuval v cesarjevo tobačnico — je Bonaparte nosil drobcene ostroge na petah. Klobuk, siv plašč z odvihanim ovratnikom. In zadaj, pod hrbtom, v usnjeni rokavici, s srebrom okovan jahalni bič.
135
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Kornet je s prstom pikal k sliki.
Si dva prsta nosil v nos.
Herman se je zasmejal parlamentarcu v opičje opletanje:
-  Ah, zdaj razumem! Gre za eine Prise Schnupftabak!
-  Oglejte si vendar, gospod, očarane vojakove oči!
-  Sem si jih že, gospod. Zahvaljeni.
-  Besedo torej terjam, zadnjo! Stotnik je spet stlačil daljnogled:
-  Ni nobene več.
Kornet je trznil. Molčal, kot olesenel v sedlu.
Se globoko zlomil s konja, v leskovje. Iskal - obesil sliko v grm dobrovite. Se premeril s Hermanom na strehi. Vzkliknil:
-  Ali vas ni škoda?
-  Nas? Pa vas? Samo za to smo tu, ste tam!
-  Mar ni med nami več poti?
-  O, je, menda: Na njej stojite.
Sel je cmihnil kot otrok, če se mu kraj potoka ladja potopi.
Zagnal je štiri prste k čelu, za pozdrav.
In kot potrt, začuden spričo neuspeha, kriknil:
-  Prav, napadli bomo! Z vami Bog!
Odjahal je, kot je prišel: Iz drnca mu je žival zaplavala v enakomernih, veličastno mirnih skokih proti Strmcu.
Zamišljen belcu v grivo, ni opazil kopastih hrbtov, na preži tik pod cesto in nad njo.
Star korporal bi jih pri priči ločil, v rjavkastih, oglodanih, na pol strohnelih plaščih v grmih, ki so gnali popje. Na odjužnih tleh, ki so se krila z mladim zelenilom trav. Po nasajenih bajonetih, ki so izza vej štrleli kot ledene sveče — spet se je prikazal Miha.
S pisemcem.
In mračen spričo plezanja po lestvah gor:
-  Odlično! Tudi hornist M.V. je mojih misli. Joseph Sluga.
Tik preden je kometov konj zašel med zgornje hiše v Strmcu, je izza lope nad ovinkom poskakala čez oskrbljen zidek dvajsetnija.
Se na cesti poravnala.
Jo na krik pritličnega, prsatega poročnika v nadkolenskih, žoltih škor-njih jadrno, krdelasto ubrala na Predel - poročnik je skakljal sem, tja. Hrbtensko korakal. Zdirjal. Stal. Se upočasnil. Hitel. Pa z rokami telovadil, sunkoma, oglato, kot livrirani redar v praznične kočije pred stebriščnim vhodom v mestno zabavišče, je pomislil Herman. Zamrmral:
-  Meso za tipanje, ki naj ga scvre naš strelni prah in jim odkrije, v Strmcu, kje kar se da natanko smo. In koliko nas je.
-  Predvsem pa, kolikanj nas bo, gospod, v hlačah. Herman se je sceloma obrnil. Z dolgim daljnogledom vred:
-  Ah, vi ste, Jankovič! Tako približno, pač.
136                                                                                                               Saša Vuga
Ponosni Jankovič je, pomlajen, jezljiv, prekrižal lakte čez orožje, stisnjeno zad za široki pas iz rjavkaste, z rastlinskim vzorčevjem ožigane kravine - Herman je odrinil stol, da bi se strelec z murčkom ne spotikal:
-  Kdo pa vas je davi, stotnik, bril?
-  Pajac s cilindrom! Zrezal me je kot Francoza!
Z lic je bil čez nos krvav, pobeljen s črtami galuna:
-  Ali kot Francoz, bedak! Ono tam doli so pa Lahi.
-  Jih razločite? Jaz jih še ne.
-  Gredo brez bojnega roga. Plesaje kot proti plesišču.
Zadaj je rožljal topič, s podstavkom na rumenkaste in bele proge. Vlekla sta ga strelca, na vrveh. Trije pa so porivali voziček za smodnik, predivo, mast in krogle.
Spričo dolgih bajonetov, ki so s pušk žareli v žarkih vrh ostrin, sta s strehe videla, ko da droblja od Strmca navzgor ploščat, raztegnjen, štirikoten jež - ali krtača za strgljanje konj, je Jankovič odrinil strelca z murčkom.
Tolikanj zamižal, da se mu je koža s pol obraza zgrbila ob stisnjeno oko.
In se prek muhe in cevi, ki se je vnemala od majcenih zelenih sonc, nataknjeno prepričal, ali so huzarji pravšnje naravnali top.
Zravnal se je.
Zbežal izza zaviha na rokavu zmrvljen kos žvečilnega tobaka. Ga zataknil s palcem strelcu z murčkom v usta. Šel slovesno, mrk, ob drugi top. Se sklonil. Žmeril - si spet s prstoma in kot za hostijo poiskal v rokav.
Mir jih je pijanil kot popito žganje. Dan slepil.
Pa je tihoto v hipu in ostro razsračila debela šoja.
Spolznila v tihotapski, nizki let - ko da bi jim kdo sneg usul za vrat, so se vojaki stresli. Se zagrebli k puškam. Z nohtom praskali, je Herman slišal, v noht.
Dvajsetnija je, z vozičkom, vzniknila izpod ovinka.
Zakorakala po ravnem, vedro, kot v jabolčnjak rabutat.
Častnik, v prsi kot napihana kokoš, je poštrlel z dlanjo - takrat je vrh trdnjave krehnil top. Krogla je letela čudno dolgo, ko da noče s čistega neba na tla. Razgnala grušč tri sežnje pred poročnikom, ta je še zmeraj tiščal dlan v zrak. S hresčanjem, v loku odskočila. -Strla na vozičku pol kolesa. Prdtežniku zadaj nalomila nogo prek hrbta, da se mu je podplat prislonil k rami - desetniji sta se vrgli leva v grapo, druga v breg.
Hip divjih krikov.
Zmeda iz kričanj: So se že streli zgrizli skoznjo.
Se je predel v belih štulah k smrekam dim.
Huzarji so, zabuhli, cunjasti, obupani, z grgranjem, z vrišči drli izza skal. Medvedasto lovili strelce v ozkih hlačah. Jih lomili. Jih podirali. Jih z bajonetom parali. Jim kakor klešče trgali pod vrat.
Pehali so jih z brega dol, iz grape ven.
137
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Jim s kratko sabljo klestili pesti v okleščke.
Rjuli, padali. Se kotalili, sami ali v smrt objeti s strelcem, z nožem v njem, z njegovim v sebi.
Jankovič je naveličano potegnil prste od gizdavega pasu.
Zabil si je kazalca v uhlje. Se, široko razkoračen v škornjih, nasmeh-ljal. Otožno gledal k strelcem, ki so jih huzarji stiskali v kolobar. Začel žvižgljati. Sikati. Pa z bedrom suvati v korak. Se rahlo, prožno vzdigovati s pet - Herman ga je dregnil v laket.
Jankovič se je kot iz polnočnih sanj ozrl, z vlago na očeh.
Se levo, desno kot nerad odmašil.
Stotniku potožil:
-  Če ne slišim, je kot ples pod slivami. Pa me zmehča. Lopataste roke je spet prekrižal v pas:
-  Se ranjenci med bojem derejo kot guslar, ne?
Čez pot se ni več puhal dim - izpraznjene pištole so rabile temu, drugemu kot kij.
Cvenkale so sablje.
Tu se je, visoko tam zabliskala sekira, ko se je suh, mlad Francoz ostro zanihal. Se izpulil spod pološčenih jermenov. Pustil suknjič in kos črne srajce v presenečenih huzarjevih pesteh. Se zliznil v zajčji dir proti Predelu, da so se mu v soncu videli zobje in mu je tenka kitka s pentljo mršila iz plavih las - pod klancem pa obstal.
Zabolščal sem in tja v trdnjavo.
Vzkliknil. Stal.
Počasi padel, sredi ceste, na kolena.
Stisnil dlan ob dlan, v prošnjo - strelec z murčkom je v naglici grobo pomeril. Krogla je začofnila Francozu v bok.
Zgrabil se je, ko da se bo hitro nesel proč.
Je z drugo puško strelec zgrešil - svinec je zapraskal v prah.
S tretjo puško je Francoza na kolenih pičil med oči.
Truplo se je plosko položilo na hrbet. In se oddahnjeno sprožilo, s palci tik obakraj hlač, v pozor.
Čez čas je fant postal rdečelas. In rdečkasto brkat pod sinjim, pol rumenim, izklesanim nosom.
Strelec je, prislonjen s pleči k tramu, vajeno nasul smodnik v ponvice. Ovil s predivom krogle. Jih podrgnil v mast. In drugo zad za drugo s šibiko zabil v tri puške - zadnji vrh cevi je v nacefranih vibah dihal dim.
Ko je vsem trem trdo zatisnil kremen v petelina, jih napel in jih odložil na doseg, se je strmč zazrl v Hermana:
-  Gospod, nikdar ga nisem videl.
S palcem si je pokljuval kraj murčka, h klancu dol:
-  Nič ni bilo navzkriž med nama, pa sem ga ubil.
138
Saša Vuga
Jankoviču je prezir na mah razgnal otožnost iz oči:
-  Tega si se pa kasno spomnil, kasno!
Strelec se je gledal vzdolž obleke, do konic na škornjih:
-  Kdo bo nosil greh, nas je učila babica ponavljati. Ob ustih, v gubah, se mu je nabirala tobačna slina:
-  Ah! Sem rekel le zato, ker se tako navadno reče.
Zvrnil se je na komolce. Si ožel obraz. Ošinil truplo, ki se je poleglo kot na pare, s plitvo, rdečkasto blazino pod lasmi. In si obakraj, s prstan-cem, poribal spodnjo veko - Herman se je spet, s sočutno radovednostjo, na pol pedi zamislil Jankoviču v brivske rane:
-  Je pajac v roke drhtel od bojnega navdušenja?
-  Kako? Ah, ne, gospod vendar, strahu!
Pa se je vrh trdnjave v hipu stišalo.
Še krogla je brez cvileža, namazano zdrsela topu v cev, ko se jim je z ovinka gor, živo, zarezala podoba: Mrtvi so ležali, ranjeni, sedeli, ko da jih je zgubil pijan voznik. Med zveganim topičem in vozičkom, ki se je prevrnil v jarek, pa sta se sama dajala, nič upehano, pritlikavi poročnik s tenko sabljo, podivjan, od strganega suknjiča kot v brezrokavniku, da se mu je do pazduhe belilo z laktov kot z dveh kašnatih, odlakanih klobas.
In zgrbljeni narednik Golko, spredaj do kolen zapet v plašč, razparan po hrbtu, skakav, pa s frfotavimi ostanki srajce kot v gosjih repetnicah.
Prežal je s sekiro.
Prežal z britvijo na žolt ročaj.
Zamahnil onemu v zamah - raztrgal se je krik.
Francozu je obraz obvisel ob obradku, je pogledal Herman, kot zarip-njena usnjena krinka. Mu kot z vrvce bingljal - podržal ga je. Sekal s sabljo. Ga spet s prsti lepil, spet zaman, k izbolščenim, strašljivim, močeradastim očem.
Pa se je Golko v sunku zavrtel kot grbast angel mlečno belih kril. Poročnika udaril s topim koncem v tilnik - nad pritlikavim Francozom se je razletelo kot modrikasta, rumeno rdeča karnevalska luč.
Visoka škornja sta na tleh še hip, dva brcala, lišajasta spričo sesirjene krvi, prahu - boj je jenjal.
Z grma je spet cvrknil ptič.
Je potlej šlo, kot po navadi gre: Vrh strehe so z navdušenjem mečkali pest v pest.
Ali pogledovali, zleknjenih obrvi, zmedeni, s skrbjo, čez klavnico po cesti k Strmcu - pred prvo hišo je, zalita s soncem, s hribčkom senc na steni, stala gruča častnikov, podčastnikov, prekrižanih v roke ali z dlanjo na sablji. V ozkih konjeniških golenicah. V kapah na perjanico in s šlemi na greben, v dvorogeljnikih, robljenih s srebrnim trakom, s krajevci globoko do ramen.
Nobeden ni nič videl od ovinkov, smrek.
139                                                                         Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Nobeden se ni zganil, kamnat, mignil. Se ogledal k osedlancem, ki jih je na dveh povodcih osem držal prek obeh komolcev v tesen kolobar okoli sebe kakor panj čokat vojak v beli kamižoli brez pasu - le tu pa tam je blisnilo iz kratkih daljnogledov.
Ugasnilo.
S klanca gor so se porezani, obtolčeni huzarji vlekli, kobacali, ujeti z lakti drugim krog vratu. Štorkljah ob muževni veji, zlomljeni v priročno berglo.
Trije so, s krvavo cunjo na očeh, tiščali prste prednjim v hrbet. Stopicali za prvim - ta je nosil štiri pare škornjev s prsi dol. Pod vsako pazduho pa častnikova, nadkolenska, žolta.
Mrtve so pustili z mrtvimi - so prvi odkorakali tja prek v rjavih, preperelih krpah. Drugi so, Francozi, šli razgaljeno, kot mučeniki po cerkvah: Le kos povaljane, hodnične cape jih je kril čez trebuh.
Ali pljusk umazane, črnikaste krvi.
Brezglavemu pritlikavcu so položili na srebrikaste naramnike krzneno čako. Med razgaljene roke trobento - je poročnik bil kot postiljon, ki se je zleknil v travo vzdolž poti, si pahnil kapo čez oči, sezut, ker bi si rad noge oddahnil.
Plenijo, bedaki, plenijo, je Herman gledal v mrgolenje.
V huzarja, ki je na potrganem francoskem suknjiču vročično praznil žepe v svoj nabiti žep: Komu na čast? In sebi, le doklej, v prid? Če bi v Strmcu več vedeli, spodbodli v drnec tistih osem konj — bi jih sesekali kot gospodinja glavico čebule.
Star huzar v brkih, metlastih, rumenih od glinene pipe, ki mu je štrlela z ust, je pahnil v vrata.
Stopil, s samokresom, iz trdnjave.
Se odmočil v curku, motnem kakor hruškov mošt.
Se vnemarno prislonil ob drevo z obešencem. In s pipo zdaj, brž potlej s samokresom mahal tistim v klance dol, naj pohite - drugi so se vračali pod breg, v grapo, s svežnji belkastih francoskih oblačil v naročju kot pohuljen medved, ki hlača od hleva kam z ubitim jarcem.
K Hermanu se je, na mah, kot iz pozabe, temen, siv, slovesen od čestitk, tresav v naočnikih, s čeljustjo prižrmljal Millennio Vacca: Bi gospod posebno zanj, kronista Heimata, ponovil strel iz topa, saj računa blisk in dim, eksaktni padec krogle na sovražnika tenkč ovekovečiti še za Carinthio.
—  Oh, z veseljem! Vendar pod pogojem.
—  Pod vsakršnim, gospod!
—  Da vas privežemo, zavezanih oči, pred cev. Millennio Vacca je pomlel.
Zadrsnil s peto.
Pa spuhtel kot šantav pes pred klopotanjem konjederčevih kopit.
(Nadaljevanje in konec prihodnjič).
256
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
(Odlomek iz romana Krtov kralj*)
(Nadaljevanje in konec)
O pozni uri se je stotnik vzpel po lestvah, k strehi. Spotoma postal. Naročil Gašperju, naj ljubeznivo izbeza v njunem že devetem skrivališču Hildo od Melfhnov in francoskega ubežnika. Naj jima da na razpolaganje, skrivaj, poveljnikovo čumnato.
Naj oddrobi sladkorja s čoka.
Prepečenca.
Jima postreže z medom, z žganjem, če ga je še kaj: Budalo Bojan
Kavka iz Kočevja naj ne zganja zgage s svojo učenostjo, ko bo pricoklal z vodo.
Če bi Gani le kanil vdreti, žugati s kazalčkom in ponavljati, kako zelo ga tudi na Predelu ni - da se bo zjutraj moral sprehoditi skozi dvajset palic.
Ali osem ur viseti na zapestjih s trama dol.
-  Zakaj ga ne odpravimo k naredniku, v zasedo, h Golku?
-  Kdo bi nam pa, Gašper, potlej krajšal čas že s tem, da je?
Od mesečine je pokrival grape ko tenak pršič.
Obakraj ceste, z lučjo zasnežene, so se kot z omrzlega mahu napenjale, puščičaste, zobate, smreke. S hribov naokrog, zadremanih v tihoto, se je zdaj tu, tam s slemena sprožil plaz svetlobe.
Top se je pred Hermanovim stolom blesketal, ovit v lunin žled.
Stotnik je roko zaprl, jo razprl - pest mrliča.
Poiskal k ubitemu Francozu spodaj: Ležal je, na pol zasut od zvezdnate noči, ko da se je spotaknil, pijan, v zamet.
* Delo bo letos izšlo pri Cankarjevi založbi.
Saša Vuga
257                                                                Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Nocoj nihče v Strmcu ni kresal, kuril.
Niti žvižga ni dajal od kod, še manj glasu.
V trdnjavi je pri linah kdo zakrehnil.
Herman je ukazal stražam kraj obeh topov, naj ležejo.
Drug poleg drugega so se spustili v kot. Zganili kapo pod uho. In se čez nos pokrili s plaščem. Ducat, več - poldrugi ducat, jih je meril: Pa kot zraven jame, da bi jih ob zori kdaj zmetali v grob.
S pritličja je, na slami, spolzki od krvi, skoz litanije stokanja že od večera rezko kašljal ranjenec. Se mu je krogla zaorala v pljuča. Se nabreknila pod kožo na hrbtu. Je kašelj bil, odsekan, suh, kot sekanje sekire v ploh.
S sinjine so svetile, daleč, streščene, črepinje zvezd.
Pa je od Bovca spolznil žolt oblak, zabuhel kot kresilna goba. Hitro plul, okrogel, sam - brž potlej se je s Strmca ostro zazibalo. Ko da bi kdo pregrnil s črno pelerino kurnik, je pogledal stotnik.
Se prislonil s peto topu ob kolo: Je izza treh dreves vstala luna.
Zamrlela čez nebo, mehurjasta, le sebi v soj.
Kar je pred hipom še bilo kot na božično noč, je padlo v nič.
In je kot pajek, če ga veter spihne z mreže dol, razpete v bičke krog tolmuna, iz teme pristal, da sta mu cokli čofnili za dober palec v zateptano prst, malenkostni, bolj kot navadno čemerikasti Durjava, mršavi ključar pri župniku Jerneju Kiklju, strokovnjak za krste.
Stotnik je pomignil, naj se odpočije v stol. Durjava se je pa zravnal. Zabrbotal, da bo kar stal:
-  Saj me ni dosti, s kapo vred, v višino!
Prav, je Herman sedel. Se možiceljnu zamislil prek ramen - na kolera-basti lobanji je še zmeraj nosil polšjo čepico. Vendar rumenkasto zavoljo let, grdo izribano pod mastni rob.
Tudi žvižgljal je skoz kljunati nos, v oči upadel kot pri crkli ribi, reven pod obleko, zguban, ko da ga nikoder notri ni, le v žepih komaj, z ruto iz surove volne krog vratu, zadirčno strog in zamerljivo siten v sive ustnice:
-  Sem čudno tu kot vse, kar je dandanes kod! Podobnih dni še Jernej Kikelj, naš gospod, ne pomni - spričo starosti je ob spomin, hudo. Hudo bo, gospod častnik, jah! Kar nas je tod, ondod kraj Soče, smo zelenih lic. In brez moči: Ko zjutraj vstaneš, moraš brž k počitku, da bi, ko boš vstal, lahko zaspal. Je ženskam, njim, lahko. Vse njihovo jim rabi za pohujšanje! Za v zibko ne - le mačke jočejo skoz noč nad Kobaridom, psi zavijajo. Otroci ne - če jih je kaj, se posušijo, preden jih pokliče v grob. Device dirjajo skoz prah s koles vojaških voz. In če jim korporal zažene s kozla pol komolca hleba, padejo, ga na kolenih lomijo, poljubljajo kot zlodejev rogljič - nak, ni ga, ne, miru ne reda več v Bovcu, kar je naš gospod izgubil pamet. Odposlal že trinajst pisem v Gorico, na škofijo: Naj se jim, prevzvi-šeni, mudi! Ker naj Terezijo, kuharico, razglasijo s hitro pošto v Rim za
258
Saša Vuga
blaženo. Pod binkoštmi pa za svetnico mučenico. Saj je, cerkvi vdana kot župniščna dekla, doživela javno smrt z vrvjo, ker je iz domoljubne jeze kradla pri Francozih za krščanstvo. V dokaz je še današnji dan pod podom za krompir v kleti vreča prepečenca hkrati in plesnivega fižola raklovca. Pisker masti. En čevelj z luknjo. Šest ostrog, povezanih z bakreno žico kot šop zakristijskih ključev. Latvica mazila proti garjam - v sili prav okusno z njim ocvreš dve jajci na oko. Ulansko kratko kopje z belkasto zastavico na cof. Čebriček drobnih gumbov iz lesa, podčastnikom za spodnjice. Skrivnosten konjski zob, v platneni vrečki. Bojni rog, vendar zasekan s sabljo. Tri šivanke z vijoličasto, preperelo nitjo. Suha riba, dolga kot poleno, čarno smradna. Bajonet, odlomljen pod konico. In za funt kositrnih, docela novih jušnih žlic. Če bi Terezija vse to pustila Bonapartu v prid, bi huje prej in kar se da bridko bilo po nas. Zato ne prosi, v Kristovem imenu terja, župnik, naj jo slavni zbor postavi Urhu, priprošnjiku, za družico, služkinjo, ancillo v cerkev - za pobarvan kip, oltar in čipke, svečnike pa bo že Bovec dal. Jo zdaj pogreša, Kikelj, kot samaritan betežnika. Težak v vest. Mu ne da spati od vreščavih sanj vsak ponedeljek. Žuga, dela s palmo vetrc. Mu očita, da jo je na hip zatajil - pa čeprav ni pod Francozi niti perca petelina pevca več nikjer v Bovcu. Misli, da ga, privoščljiva, zlobna od krivic, peha v grob, ker se je on, gospod od prižnice, obdržal. Ona pa si je, nevedna kuharica, dan na dan in samo zanj, umazala roke. Kdor je pri živem, naj pomaga mrtvim, slavni zbor! Zato je meni prav in Bogu nič manj všeč, da bo Bovčan iz roda daleč v rod častil Terezijo, ki je še božji bič, Napoleon, ni spravil v strah.
-  Mar ne bi sedli? Noč hladi. Vas čaka pot. Ali ste nehali? Ključar je srknil sapo v nos.
Napel mezlan na ploskih prsih - stotnik ni besed poslušal.
Meketavo spevnost pa: Od vseh narečij, kar jih je nabiral kot vojak uši, mu je Durjavovo najbolj prepevalo.
Pa se mu potlej brž odlilo skoz uho.
Ko da bi se upijanjal s sirotko, je spet pomislil.
Se zazrl pod ovinek dol: Nekakšni mehki šumi so se skrivali za debla. Lezli mimo skal. S podplatom tipali kraj starih smrek, da ne bi jecnila kod suha veja, štor.
Je luna plula na temi kot žolta buča s svečo.
Hiše v Strmcu so, mračne, žalostne, spominjale na mlahave, marogaste šotore v plundri. Hrib se je od hriba ločil le po sinji črti vrh slemen. In spodaj, v čumnati, je ranjeni huzar vse bolj počasi, medlo sekal vase.
Herman se je vnemarno zagledal v starca. V ihto, ki mu je napihovala lica, da jo je pritiskal v nos. V zamero, ki se mu je vihala obakraj ust:
-  Odkod na mah vaš molk? Tako lepo ste vse povedali.
-  Če mi prepovedujete besedo, grem!
-  Kako? Ah, prav. Lahko.
-  Nak, ne, dokler vam ne povem, čemu sem tu!
-  Ali še niste?
-  Nak!
259
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Sunil si je v hlače, ko da bo potegnil nož.
Izvlekel pismo, vlažno kot ovsen obkladek, v smrdljivi cunji. Velepo-čaščenemu gospodu častniku, ukazovatelju vrh lin Termopil, klicanih Predel, torej Leonidu, ki mu z brevirjem vsako jutro, in zvečer z molitvijo še zmorem stran držati iškarijota Efidlta daleč od hrbta, le njemu v pest, zaupno -stotnik je odlomil rjav pečat JK in jagnje s križem:
-  Spredaj prazno, zadaj nič. Gre za pomoto?
-  Če bi več pisalo, bi bil jaz odveč! Durjava si je s cunjo drgnil z veke k veki:
-  Hja! Preveč pomembna reč, da bi jo župnik metal na papir! Povprašal, kaj mrmra ko duše v vicah po trdnjavi, da mu mrzlo leze srh
pod vrat. Se ob odgovoru Huzarji, ranjenci odkril, pokrižal. Se pokril. S kazalcem, s palcem usta namečkal v figo. Mižal od pomembnosti. Zakrilil s prsti — molčal.
Stotnika premeril na četrt oči: Če je gospod pripravljen, bi mu pošto dal. Bo videti, približno, ko da sem pogoltnil list v Bovcu. Pa ga, na Predelu zdaj, nazaj dajem. Naslov je tam. In tam pečat, prelomljen - pismo se glasi: Veleposlanemu cesarskemu nadčastniku. Predel, moj blagoslov, pozdrav, ki ju z iskrenostjo zaupam prek izkušenega, zvestega cerkovnega ključarja! Časi so, da bolj umazanih ne bo: Ljudje so trojni, ne kot po navadi dvojni - greš, se ti do gležnja v mrzli gnoj udre! Otroci kolnejo kot protestantski pridigar. Kadijo glinaste francoske pipe v hlevih. Bruhat pa letijo na župnijski vrt! Samo zato se rdeči ribez tik ograje obotavlja v rast. Odrasli, bi se torej reklo: Matere, očetje, sem lahko primaknete po svoji prostovoljni sodbi kakšno teto, strica komaj, botra nič, pa se ubijajo za sprotni otrobnjak, da so pod noč kot pretepen vojaški konj. In brez navdiha za pogled v rožnato nebo, kjer biva, kot vemo, Gospod. In Mu s srebrnih korov levo, desno angeli, arhangeli pojo na slavo - v vlažnih, črnih kuhinjah odrinejo črepinjo z žlico. Pomrmrajo, so mi rekli, da celo po laško kdo: A Dio grazie, anch'oggi ho mangiato, kar bi pomenilo, da so tudi danes jedli. Se zavlečejo kot vol z oranja, brez molitve, spat. Nekoč je mimo Kobarida gor, ob Soči, mahalo v popotnika izbrano cvetje. Zlasti oleandri v čebrih. Ali cipreske, Jezusova drevca - danes pa še starec več ne veka v jutro, ko na tnalu cepi drva kraj poti. Ni rož, ni pesmi - blagor hiši, kjer se pesem sliši! Mlade pevke v cerkvi, sem opazil, pa čeprav molčim, zatikajo v bogaboječne kitice kosmato grinto, da po žaltavem smrdi okrog oltarja, po kadilu ne! Menda jim je hudič razdelil bukvice, ki jih je v 1609. papežev legat Dal Zian poslal 10, kot je zapovedi, mojemu častitemu prapredniku Bernardu Chioccioli, da bi zabil v lutrovsko preklinjanje klin s klinom - jih v kletev torej tolkel z bolj rejeno kletvijo. Je pa ta žlahtni smrad obležal na podstrehi v zakristiji, ker je na sv. mučenice Domitile dan Bernardo Chioc-ciola zapustil bovško lečo. Se skrivšema, v nevihtni noči, zmuznil v Trst: Na muli je tovoril posrebren pribor za dva in 20 kur, dva keliha in dva čebriča slane skute. Dam na zadnje, ker me daje sram: Pa svojo tolsto, plavolaso, škrbasto priležnico Avrelijo! Sta v pristanišču ondi potlej malo kradla, malo vmes ovajala gospodom od orožništva tatove. Doživela lepo starost, pa
260
Saša Vuga
čeprav je kdo, se zanj ne ve, eksžupniku v Bovcu, Chioccioli, enkrat zavdal
—  vendar brez pristnega lekarnarskega znanja. Zdaj, ko veste vse, bi šel naprej: Oh, moj gospod, je meni prav vseeno, če smrdim! Česa vsega niso zmetali v Kristusa: Da si ne cedi las, ušiv. In da pomeni, živ, nevarnost podeželskim kraljem - o, tudi postim se, kar mi je Terezija, kuharica, šla v pokončno smrt, pod gavge. Bičam se pa ne. Aj, bi z veseljem druge - se mi roka trese. Ker ni kur, mi radodarno znašajo na kup enako dragocen prašičji gnoj. Tam rano zjutraj in pod zvezdno noč, ob torkih, praznikih nedeljah pa čez dan, kot Job rešujem, s potrpljenjem, poglobljeno, kar se pač rešiti da. Sem tam dognal, da več požanje strelni prah, gospod, kot božji strah. Zato vam pišem, preponižen, s prošnjo: Da bi strast krotil, ljudi kot jarčke vračal k Bogu, potrebujem četo srčnih mož in vsaj dvecolski top v zvonik. Povedano v številkah: 12 kremenjač, ni poglavitno, ali naših ali bonapartovskih. 120 češpelj ali svinčev - ker pa prosim, naj ne hodim k vam z resničnimi potrebami, torej s številko 240 v podloženi vreči. Item 7 funtov strelnega prahu. Id est navadnega 6 funtov, itemque funt finega za v ponvice. Jaz, veste, puško že od prej imam, brezhibno skrito v votlem kipu -tudi vam naj, žal, patrona zoper kugo ne izdam. Je pa Francoz, ki je v 1327. priromal k bolnim Lahom. In 16. v velikem srpanu svetel konec vzel. Zato bi prosil za polkovniški pistojski pistolet z vdelano koščeno lilijo na ročaju, hvala. Potlej pa: Šest sabelj, bajonetov 6 in 12 grenadirskih čak na cof. Vsaj 10 gamaš, vendar nikar z raztrganim ali s preveč obrabljenim jermenjem! Prapor v cesarskih barvah na rumene resice. Patent v tulcu, da me kot cesarjev substitut postavljate za komandanta garde v Bovcu, sine obligo do kogarkoli, brez obveznosti. Le s poudarjeno pravico judiciranja in judika-cije, sojenja in izvršitve sodbe. Ker pa vam ni s hijacintami postlano, prosim: Vse predmete moje prošnje, do poslednjega, čimprej znosite iz trdnjave v noč in desno, smer Trbiž, do hudournika Laštanovec. V koritu boste brž odkrili skalo z vklesanim križem: Nekomu je ta čer, ko se je s ceste zvrnil, ker je silil, pijan, preveč v svojo smer, vzela dih. Darilo položite kar se da skrbno sem zadaj, v grušč. Ga zavarujte s povoščenim platnom, s kamni obteženim po robeh. Zakrijte s smrečjem, to počasi oveni
—  tako bomo po vaši smrti vse našli, kot pravkar zmenjeno. Končal bi z naukom svetopisemskih talentov: Ne zapravljati ne zakopati, le množiti za prihodnje dni! Bom vašo smrt, gospod, bodite, prosim, brez skrbi, kot monumentum saeculi vnesel v farno kroniko. Se vam zahvalim iz vdanega srca, dodam: Z oboroženo bovško četo kanim hitro obnoviti mitnico - naj plača, Lah, ko bo spet kramo rinil na vozičku mimo nas! Nov veter bo, kjer se nam je na glavo zlival dež! Verujem vase — sem! Ko boste slišali, raztrgajte, sicer bo pismo padlo nepoklicancem v roke. Obratna pošta ni potrebna - preveč zaupam v našo vojsko, da bi ji, pa čeprav, kdaj po nemarnem ne verjel. Bartholomdeus, pdrochus, subscripsit in Plez Grande, 1809.
Ključar je zvrnil dlan, češ da je pismu kraj. Z bledikasto čemernim licem čakal na pohvalo.
261                                                                         Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Pa se stresel.
Se ozrl — se odkril, pokrižal. Se pokril:
-  Mi je skoz drob in v pamet nekam mraz!
-  Mar niste strokovnjak za krste?
Od ovinka gor se je, nevarno žameten, odvezal šum - ko da se srne selijo iz grape v breg. In da jim parkeljci mehčajo v vlažno listje. Stotnik se je oberoč prislonil k topu:
-  Ne bi sedli? Noč zori. Vas čaka pot. Bo slana padla.
Starec je roko zalomil pod hrbet, ko da se bo na štiri prste praskal. Se zavegnil. Zeval. Nekajkrat na peto s pete skočil. In iz hlač privlekel drugo pismo, svaljkasto, v smrdljivi krpi. Kdor že je tam gori. Ki nas brani, častnik je! Zato pa bo užival, tudi ko ga več ne bo. Pri vseh naprej obrnjenih duhovih Bovca spoštovanje - Herman je pretrgal vrvco, spentljano iz ostankov. List odgrnil prek dlani:
-  Spredaj prazno, zadaj nič, Durjava! Starec se je modrijansko posmehljal. Prek šob navrgel:
-  Ne, sedel? Nak, ne bom! Je smrt prišla po vaškega čevljarja Zveriko, zadihana od hoje, kašljava. Mu šla na limanice - še dandanes, žalostno prilepljena, v stolu ždi. Le ob nedeljah kdaj pa kdaj in po latinsko kolne. Zverika pa je pokopal že četrto ženo. In se dal oklicati enkrat za trikrat s peto: Taka je ta reč, gospod, ki smo jo zvedeli od starega Sovdata v zimskih urah, ko se je podiral sneg čez okno, pa je od hudobnih senc mrlelo v žloto vrh peči. Je v pismu notri vse kot pri pisanju revnega gospoda Kiklja. Vendar — vse narobe. Važno pa, sicer bi me zaman čakali na Predel.
-  Da vas je čakal kdo, Durjava? Kdo?
-  He, he, vsi čakamo na koga! Ali kaj na nas.
S kazalcem, s palcem si je usta namečkal. Pomižal. Molčal. Stotnika premeril na četrt oči. Počakal. Zinil: - Če je kdo pripravljen, sem. Pismo se glasi: Gospod poveljnik, v naglici škrebljam. Pero mi z vajeno roko drvi sem, tja v papir. Saj znam sestavljati ne le kupčijske spise in račun do sto. Ker mimo mene Bovec nima izobraženca. Odkar se je tako spahnilo s Kikljem, župnikom. Da mu je kup gnoja bolj posvečen ko tabernakelj. In renči z dvorišča, predrugače-nega v hlev. Kot nam je z ihto svojčas treskal z leče. Pa čeprav sem ga, nikoli skop, nadevan s spoštovanjem. Sedemkrat pod večer obiskal. Da bi ga vpisal za hudiča v pasijon. In mu ponujal za nasprotni Ion tri straže tu, tri straže tam tik ob nebo. Ki ga na rdečih raklah nosijo nad najsvetejšim. Da bi ploha, blisk ne zamočila župnika. In mu v Gorici pravijo kar baldahin.O-sorno me je gledal in mrmral. Da bo ustrelil za menoj. Če ne bom pravšnje hitro zropotal s podplati stran. Zato ponavljam, ker pravilno sklepava. Da je gospod na ves napredek nor. In bi župnišče rad prezidal v trdnjavo. S
262
Saša Vuga
topom streljal na kartečo iz cerkvenih lin. V Francoza zjutraj, in čez dan v nas. Zvečer pa na cesarske grenadirje. Bog da mu vsak ponedeljek, s konjeniškim bobenčkom, na znanje da. Naj ne dovoli. Da bi Ga kdo kdaj, hudič, iz Bovca spodil. Mu verjamete, ha, ha? Boga na lepem vidi. Kjer Ga po krajevnih običajih ni. Posledice pa kot navadno šavsnejo med nas. Da bi obvarovali Kiklja pred strohnelo pametjo. Vrnili jutri Bovcu včerajšnji sijaj, prosim. S pošto, dano prek molčečnega, izkušenega, zvestega cerkvenega ključarja. Vse, kar je od vas nesramno terjal Jernej Kikelj, župnik. Prepustite nam. Dodajte, kajpada, dvecolski top. Vozič za strelni prah, zelenkasto prepleskan. Belca z žoltim sedlom. Praznično čelado mojih mer, s perjanico. Ni poglavitno, ali z našo ali z bonapartovsko. Ulansko pa, srebrno, zlato naokrog in podloženo z mehkim rdečim usnjem. Z Bovcem, veste, je tako. Da nikdar noče siromaka za poveljnika. Seveda ne sme manjkati paradni, sinji plašč. Ki plapola nadvojvodi med ježo konju z boka. Te stvari poznate globlje kakor jaz. Vas ne bi v teh, za nas usodnih dneh, nadlegoval s podrobnostmi. Zato ne pozabite na polkovniške, pološčene, peklensko črne nadkolenske škornje. Kakršne iskreno rad obuje k belim hlačam Bonaparte. Vse, kar je natlačil v svojo prošnjo Kikelj, naj drži. Vendar s podrobnostjo. Malenkost preden vam bo cunja smrti padla čez oči. Pošljite v Bovec korporala s pisemcem. Da bi se mi zastonj ne vzdignili kot tih vihar. Drug tik za drugim, sence, skozi noč. S coklami v rokah. In se po daljšnicah spustili s hriba k hudourniku Laštanovec. V koritu naj, pred skalo s križem, čaka vaš vojak. S seznamom, z leščerbo. Spoznal me bo po pametnem obličju. Bom preveril. Ali se v resnici stanje sklada s tem dogovorom. In vam ga hitro vrnil v boj. Da ne bi belec rezgetal. Naj melje zob v nagobčni torbi. Spoštovani moj. Ubili boste, z enim strelom, štiri muhe. Župnika zaščitili pred župnikom. In Bovec z njim. Procesiji omogočili slovesno stražo. S častnikom v šlemu na greben. In z golo sabljo spredaj. Se za večne čase Bovcu vrinili v pasijon. Kot vmesna slika Romanja v Emavs. Natanko pa Gospod sprejema na Predelu rimskega narednika Martina med svetnike. Naj vam bo za Ion. Obratna pošta ni potrebna. Zvestemu, molčljivemu cerkvenemu ključarju ne zaupam. Je preveč, v teh nevarnih urah, ženi vdan. Pod njenim krilom ždi premraženo kot jezdec pod šotorom. Če ga iz teme škrofita veter, dež. Ker je vse zmenjeno. Bom jenjal. In beležim z nepopisnim spoštovanjem. Pa s klobukom v roki. Se priklanjam. Jaz, Junko v Bovcu, izobraženec. Podpis na štiri pentlje, vozel in tri pike je verodostojno moj. Dano 1809. takisto v Bovcu. Sem pozabil. Bom dodal: Nikjer omenjena trobenta. Za povzdig duha. Naj bo z rdečkastim jermenom. Na banderce. Kar se da zloglasna. Ko bom vanjo z belca pihnil, naj se sliši. In kljub hribom v deveto vas. Beležim kakor prej. S klobukom v roki, jaz. Junko.
Durjava je premolknil. Se pokril, pokrižal. Čakal.
Tožbe ranjencev na slami spodaj so se zvezale v pogrebni spev.
Ko da pod plahtami opravljajo, vsak za vsemi, bilje.
263                                                                 Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
V grapah naokrog se je zatišalo.
Nevarnost je počepnila za smreko, kamen, panj - do svita bo počivala, je stotnik slutil. Potlej bo, kot po navadi, blisnil čez ljudi nov dan.
Pokimal je Durjavi v žolto polhovko.
Z dlanjo zaribal sem, tja po topu. Sedel v stol, da je poškripnilo. Z očmi na plesnjavi, podpluti luni zamrmral:
-  Aha. No, prav. Kako pa v Bovcu?
-  Mirno, da pomagaj Bog! Pa vijoličasto, kot pred Golgoto.
Glavarja ni in ne nikogar, ki bi zganjal red. Francoz da ali ustreli ali prijateljsko pusti - ne dreza vate, če zahropneš kraj poti. Cesarski jezik tone, laški raste: Ga pa daleč naokrog le kdo ume.
So na vozičku za mrlake pripeljali od Ogleja tajnika v nakodrani lasulji, rjavi, zvrhani uši. In v nogavicah, pa tako natrganih, da je pisar v koščene nogice kot v prepereli črni mreži. V jutro, v mrak momlja besedice: Moj Bog, o ti vendar, moj Bog! In tiplje, kot polsten podplat opit, vzdolž hiš opoldne gor in dol nikamor.
Nad vhod si je pribil leseno pest s poldrugi seženj dolgim mečem. Sliši na Florijan Santacavallo. Naj upravlja, so mu rekli, kakor ve, če zna - tako ali tako bo zmeraj prav.
Odločil se je za črviv urbar, ki mu ga je s podstrešja treščil Jernej Kikelj, ko mu je Santacavallo s kljuko ropotal v temi, moledoval, naj mu razkaže v masna vina, da bi hitro izračunal dac.
Se knjigi pravi Herrlichkeit, Gerechtigkeit wie auch Robat in Amt Goertz, torej gospostvo in pravica, tlaka po kanclijah na Goriškem, z letnico 1523 - ob sobotah mora Bovec k Soči rib lovit za kuhinjo francoskih častnikov, jim je Florijan Santacavallo velel iz urbarja. Pa jim hkrati na skrivaj oznanil, naj bo tepec, kdor bi ga jemal zares.
Poseda v sajah, kraj ognjišč, s paličico za sprehod prek nog. Si kdaj pa kdaj z velikim robcem sune v nos. Na lepem hlipne, plane. Jim pove: Da je le meč in knjiga in pod njima kdo, pa bo! In gre čez vrt in ven in gor in dol, na desno sključen, z vekami na meh v pomladanski zrak.
Ima pa čedne črne čeveljce na račji kljun.
In velik prstan z belim kamnom.
Luna se je skozi noč levila v čadasto rumenkast soj.
Durjava se je zgubal. Požvrgljal v nozdrveh. Se križal.
Zamrmral, z vzmahedranimi rokami kot pritlikavi preroki, da sta Bovcu v smrkav prid enako Kikelj kot Junko.
Pač, zapeljujeta.
Obljubljata pečene zlatoroge ob fižolovo solato - ju poslušaš, navsezadnje treščiš z usti v tla. Da od začetka ni skrivnost, kako sta prvi, drugi skoz in skoz do konca nora. On ju je, oh, kdaj, pod veter dal kot mačji meh. Razvohal njun uspeh: Da je na pokošenem polju še kopriva očarljiva.
264                                                                                                    Saša Vuga
In razkošna šoja pod nabreklim nebom, ko v soparnem niču vse molči kot bet.
Ne bosta njega, nak.
Bo čakal boljših dni, čeprav se mu, po sivi mreni vidi, srbežu, iz dneva v dan grdo iztekajo - prek pisem vas, Durjava vendar, štejeta k zaupnim, hvalita!
Nečimrno je skolobaril prste k hlačam: Kvečjemu Junko po zasluženju.
Sem, gospod, le njega spustil, v kotu krčme, h Kikljevi poslanici!
Nič mar mi ni, bom le od vprašanja vprašal:
-  Je pošteno? Starcu je kokošji vrat poskočil iz volnene rute:
-  Rad imam ljudi, ki so mi komaj ali nič všeč. Pristavil je, da zmeraj da, kot mu je dano. Nikdar več.
In da mu je Florijan Santacavallo v ponedeljek dvakrat skozi pest zašepetal, kako ima Francoz vašo trdnjavo le za napadalno vajo mladih častnikov, nabranih spotoma od vsepovsod.
Francoz da vas, gospod, ne jemlje v pretiran mar: Kladaro bo po šolsko stolkel. S petjem odkorakal po tej nepomembni cesti gor - Durjava da ga je ostro zavrnil: Nepomembni, če pa jo je v zglednem drncu prejahal sam Napoleon?
Santacavallo je dlani pogrnil čez ročaj na palici. Glavo prislonil kot rumena žaba na lokvanjev list: Takrat je naš gospod bil general. Zdaj so pa cesar. Merite iz teh binokelnov, gospod ključar, na cesto za Predel, pa vam bo vse pri priči jasno ko ta beli dan, je zvrnil, sive veke k oknu, ki ga je v svinčenih packah pleskal dež.
- Aha. No, prav, če je vsaj tako. In vsaj v Bovcu.
Nak, ni prav, je starec poškrebljal: Sem pravzaprav edinole zato prišel, ker se bojim za nepoškodovanost svoje žene. V leta leze - huje ji hudič praskeče ven in noter tam, kjer druge ženske v Bovcu skrivajo spodobnost.
Se ji laže: Jaz imam natanko tako tebe rad!
V resnici pa hudo trpi. In si želi, naj mi gospod ne piše v smrtni greh, prav grozovitega poraza na Predelu. Žena čaka, veste, 25. huzarski regiment, ki je naskakoval dekline pri Pontablju: Da bi 2. četa rovokopov, s kvartirmojstrom Frandoličem vred, šla čeznjo - mar so res ostanki te zdesetkane cesarske vojske tu?
Herman ga je gledal. Gledal - si odkimal.
Starec je zavil obraz v svetniški sij.
Tenko zajokal. Sopnil.
Se priklonil, ko da bo pokleknil predenj.
Se odkril. Pokrižal. Se pokril - in zvrh trdnjave stopil v noč, mehko kot Kristus prek razburkanih valov.
265
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Vse bolj smo ladja norcev - pa ne več v megli. Hitim s prispevkom, drugim zadnjim, za podrobno, glavno poročilo. Mar bom grešnik jaz? Mar ona, on, ki v teh nočeh in dneh počenjata le greh?
Spet mi je pozlu šel priklenjen laški ponarejevalec - znorel je. Rjovel kot pijanec v lopi z žganjekuho. Drugemu priklenjencu grizljal v hrbet, ostro kot lakotna podgana.
Se, zahvaljen Bog, zaletel v steno.
In obležal, kot z rdečo kapusovo glavo vrh vratu.
Bi vendar rekel, da ni čistih poročil.
So ga nemara drugi zaleteli?
Le zato, ker ga je v um zmehčala pokončanost ranjencev v slami krog in,krog, pod leščerbo - ne rečem, luč je motna, mastna od sopar, ki se kadijo iz razparanih trebuhov.
Je še mene stresel kodrast, mlad huzar, na mah postaran v bornega stoletnika: Mu je francoska sablja padla čez obraz, pa sta mu zrasla dva napihnjena, višnjevkasta nosova. Zrkli sta mu zlezli iz očnic. Mu pecljasto bingljali kot nagniti češnji. Šel si, ti je sem in tja sledila kot črnikast, steklovinast, zvirast črv punčica. Kraj ust se mu je penil, prhal močnik iz razbitih zob.
In zrak, najbrž je zrak pripravil v bes sušičnega jetnika: Smrad je notri tak, da bi ga še to moje lahceno pero težko prebodlo - pa molčim.
Zaprl sem iz čumnate.
V zatohli veži k lini poiskal. Zadihal: Človek je samo pobeljen grob. Vse prav, dokler mu boža skozi krizanteme las zefir. Pa vse narobe, če odpahneš vanj - Hozaničin prihod mi je surovo strgal misel.
Santala je, s kropom v čebričku.
Sopasta, ko da me ni.
In od komolcev dol pa gor krvava. Še prek lic, ko da je tudi sama bodla, pokala v Francoze kraj poti.
Ne vem, ne vem, kaj bo s to žensko! Jaz nerad pozabim, če me kdo prezre. Pobožam jo, se zježi v kot - ko da sem jo popraskal z grebljico! Ali s strgalom za goved. Ne vem. Bom poračunal. Zdaj le ugotavljam: Se razdaja kot novopečen samaritan! Vse moje srajce, svoje kikle je na kose zrezala - saj mi je svojčas kdaj ocvrla na oko celo pol gnezda jajc, na Dunaju, seveda vsakič spet postreženih z očitkom, da zapravljam. Res ne vem.
Zakaj v stiski sem: Za druge dela čas.
Za nas samo junaštvo.
Stotnik, naš poveljnik, ta je pa čudak.
Prek ordonančnikov mu spet in spet pošiljam listke. Mu svetujem, kaj velja storiti. Tu mu, tam, ko se zaprede v strah, usmerjam križni ogenj iz topov. Mu šepetam lisjaštva znamenitih vojskovodij, Krasova na primer, preden so ga Parti pokončali - on pa meni nič nazaj!
266
Saša Vuga
Ko da me ni!
Čeprav sem prostor pod Božansko Elizabeto predvčerajšnjim spremenil v Hauptquartier, v prav ličen glavni stan. Po mizi razpostavil svoje samokrese. Enega, za vsak primer, zatlačil v plašč. Dolil črnila v tintnik. Si narezal pisemc. Jih pred roko zložil. In kukalo stegnil na dveh rogovilcih k Strmcu nizdol: Zdim na stoličku. Gledam. Videno pri priči sporočim na streho - pa Če mi te dni nihče ne reče hvala, mi bo jutri drug.
Povedano preprosto: Cesar, domovina. Dunajski župan.
Ali jaz sam, kar je na koncu koncev poglavitno. Sebi zvesti bo težavam kos. Drugo pa bo šlo kot crkli krapi v mlaki.
Pravzaprav - že gre.
Vse bolj smo ladja norcev - pa ne več v megli.
Grem torej sam, exempli grada, za primer, pod večer gor in kot kokoš v kurniku, k smodnišnici. Da bi zajel v usnjeno vrečko pravšnjo mero strelnega prahu za v samokresne ponvice - od vrat me dvakrat pasje gleda, zdramljen, žalostno naježen, Lajoš. Mi pokaže s taco, da bi rad čez prag. Nemara kinkat v predivo za topove. Prav.
Z levo ga pobožam. Si odprem: Dve lepi trupli sta ležali, goli kot oplenjen grenadir, na vrečah, balah, zasmehljani v sen.
Je sončni prah bil kotlovinasto pobarvan od zahoda.
V kotih se je zbiral mrak.
In od sramu sem si cilindrov krajec sklatil nad oko.
Če bi gospa nosila rožnato gartrožo v laseh, gospod pa lovske brke pod grofovskim nosom, bi pomislil: Glej, alkova, Joseph! Kamrica za prepovedane ljubimce s stenskih oljnatih podob. Sem jih že ducat videl, slik, v gradovih, ko smo se okrog vseh svetih zbrali na kljunače. In si po kamnitih vežah trkali s pelinkovcem za hitri, za natančni strel - ah, nič gospa, nikar gospod, le tista Hilda od Melihnov ali kod že, krajevna vojakinja in v triumf povzdignjena s solzavimi besedami župana v Trbižu, Milosti, je vnemarno kot nimfa, Če jo piči Pan, roko držala pod odejo nekam, vrženo prek sramežljivosti.
Vendar tako, da ji je zmanjkalo blaga vrh čednih stegen. Tam pa ji je skodrano pohujšanje zakrivala široka dlan na dolge prste plahega francoskega prebežnika.
Vendar tako, bi sem pripomnil, ko da jo bo še iz sanj in ljubeznivo božal. Z ustnicami ji poljubljal vrat. In z razoranim, moškim licem na povesiu razmetanih las.
Vendar tako, bi paglavec iz Ottakringa brž razbral: Ta usta je samo ljubezenski dvoboj, kjer po navadi zmagovalca ni, potisnil Hildi z dojk v dremež.
Jaz, sirota, kaj storiti, aj, sem se čudaško zmislil stiha v abecedniku iz ranih dni - zakaj Francozu se je v mirnem planju blesketala s prsi hra-brostna svetinjica na vrvci v svilnatih cesarskih barvah, ki jo je nadvojvodov
267
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
pribočnik, sel, grof Stangengold, polkovnik, velel v kar se da nerazumljivi naglici razkazati z junakinje, s tega nič manj kakor tolminskega Andreja Hoferja, smo slišali med ceremonijo, krog vozička z veličastno ihtasto županovo gospo, v dežju.
Priprl sem,
Prijazno dregnil, s peto, Lajoša pol sežnja stran.
In se prislonil na podboj.
Bi zdaj pridal, kot pravzaprav od prvega prispevka za podrobno, glavno poročilo sem, samo za zgodovino: Ni ta penetracija grobega, infante-rijskega francoskega mesa v odlikovano Hildino vojaško ženskost strašna prispodoba vdora, ki ga je na dušo vzel Napoleon proti cesarski Avstriji?
Kako naj se drži Predel, če mu vrh strelnega prahu leži kot Amor nad zakonsko posteljo, krilat, s puščicami v srebrnem tulcu, z lokom, bonapar-tovec, čeprav begun?
Tolaži me kot apotekarsko mazilo za rhachiticum spoznanje, malo in v resnici nič, da sta se Hilda in Francoz grdo spopadala.
Šele po boju torej legla spat.
V dokaz citiram strahovit nered.
Še tolikanj izkušen, dlakocepski, star sodni pristav bi, kljub naočnikom, težavno v hipu zaobjel, čigavi pravzaprav so kosi razfrfranih oblačil. En škorenj, pomnim, je kot straža strumno stal za vrati. Drugi, v kotu, je zazeval vame iz kartečnih šiber v čebru.
Pa luknjica v vreči s strelnim prahom, da se je smodnik na tla potočil s tenkim curkom kot arkadijski studenec v senci mirte in cipres, dokler ga ni zacepila ogrizena lesena žepna pipa za tobak — je ondi med ljubezenskim pretepom kdo kadil?
Če bi imel za grivico več las na sebi, bi mi vnic skočili kakor mački rep!
Oj kdo, gospodje, ki boste razmišljali skoz ta moj list o težkem letu 1809, za kaj, za kdaj, čemu, je temu hribovskemu ženskemu kometu, pastirici ali kaj z melišč nad Sočo, velel dati tolikšen pečat, ki bi ga še nadvojvoda, cesarjev brat, s ponosom nosil na paradnem gvantu?
Nič - zaman sprašujem, srečen, če boste vsaj vi prišli do dna.
Se drugi klatijo po prašnih prestah cest prek domovine. Na škripavih, pol ciganskih, komedijantskih pol vozovih. S čisto mislijo dolžnosti v srcu. Pa s sovraštvom do sovražnika kot s črno hostijo v monštranci - nič.
No, nič.
Slabost ne le preprostega, zapečkarskega ljuda, marveč včasih oblasti je, vidim: Prej prisluhnejo zelenkastemu papagaju na rumenkast kljun kot sivemu sokolu v burji vrh macesna - prav, nič.
Dodano z bolečino zvestih, pa zato spregledanih: Saj ni le sreča opo-teča, kot se reče. Škarje, plahto tudi v Avstriji drži v rokah usoda. In ljudje, priraščeni kot udje, seski k vimenu in žarki k soncu ob oblast, ki se ji v teh poslednjih urah že postumno klanjam - niso kakor vsi krvavkasti pod kožo?
268                                                                                                               Saša Vuga
Se blažim z mazilom za rhachiticum. Se potolažim ne.
Naj vendar iz natančne službe še na znanje dam; kako mi je vam vdani Vacca, spoštovan hornist, prinašal po stopnicah poročila, divje zaskrbljen, ker da se ona dva skoz noč, viharno, po ves dan, navdušeno, povsod in burno, komaj na skrivaj, obžirata, nažirata, požirata, izžirata, zažirata, mi je v svojem znano slabem slogu meketal.
Zvončkljal iz torbe.
In smrdel, polepljen z gumbi, čeljustav v grmičkasto razmršeni, četve-rokotni bradi, bled: Ko da se jima kam mudi, gospod, pa morata še hitro nekaj malega do konca temeljito postoriti - ali na oltarju domovine, vprašam.
Mislim pa vrh strelnega prahu.
Sodite, obsodite - ni skrivnost, kako uradnik vidi vatel dlje kot tisti, ki s klobukom v pesti čaka pred uradom nanj.
Oni tam, dodam, Millennio Vacca, se na suho liže v ustnice, ker ga je slina zapustila od skrbi za naše dni.
In za Carinthio snuje, za Celovec, spis o tem, kako gosposke so zaplenjene francoske, bele uniforme na hrbtu huzarjev: Varčno in pravično je, če se ponosni pav okiti kdaj z nedeljskim vranjim perjem.
I
Tiho sem, previdno spet odprl v čumnato.
Po prstih, tihcema odgrnil s Hilde kos odeje, da bi konstatiral, kam drži rok6 Andreas Hofer, kaj v njej - končam, gospodje, v spoštljivem strahu, da bi pomladanski veter, ta potep, frivolno vrgel moj papir skoz okno zjutraj kdaj v spalnico vaših otrok.
In prosim za pardon.
Zakaj vse bolj smo ladja norcev - pa ne več v megli.
Je prvi mignil Bojan Kavka iz Kočevja.
Da jih ni - so pa bili.
Čez hrib se je natreslo zlatih peg in pack.
Dan se je razpiral ko deviško nov, drugačen.
Siv, suhljat huzar je onkraj topa, pol napihnjen, pol kosmatih lic, postal, ko da mu prvič zarja, tolikanj nedeljska, sije pred oči.
Sonce je zabodlo med oblake, bliskasto surovo ko dvorezni meč. Belkasta megla se je kadila s ceste v breg. In se potuhnila v srebrikast nič kraj lip in smrek. Prek Strmca so se na slamo streh postavljali kot mlaj pokončni dimi - v klanec se je vzela četa.
269
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Bolj krdelce, ducat ali kaj po dvojčkasto podobnih mož: Črnikastih in kratkih las. Brez kitke. Prožnih, čvrstih nog. In kot zagozda klinastih, razraščenih ramen.
So šli brez plašča, suknjiča.
V razpeti srajci na odvihane rokave - izza bobna, po goveje na vseh štirih in s cilindrom kot s čelado pred naočniki se je Millennio Vacca privoščljivo hehetal:
-  Je že po njih! Po njih, če jih pošiljajo pol gole v napad!
Joseph Sluga mu je kimal, pokroviteljsko, vprežen v roke s kukalom, ki mu je drhtelo od nemira. Spet vzmrmral, da se mu prsti stresajo le v hladnem vetrcu, ki pa obeta sinje jutro s črno pajčevino lastovičjih vragolij -Herman je sedel, s komolci na kolenih.
In z užitkom spremljal nevsakdanje čedno, zversko hojo strelcev v nizkih, ozkih škornjih, zvezanih s prekrižanim jermenjem.
Joseph Sluga je popihal.
Na kukalo zaigral kot na piščal:
—  Brez čak so! Kot menihi! V sivkastih volnenih kapicah! Millennio Vacca je, napet, z mezincem praskal krog po torbi.
Sonce jim je vrh kladare snemalo svilene, prve, dolge sence - ko da bi s kačjih pastirjev pukalo kreljutce, jih pogrinjalo tesno na tla.
Iz plitvih piskrcev se je žerjavica v svetlem mraku razdišavila v vonjave po kadilu.
Spodaj je iz vej visela, gnila in prerezana, obešenčeva vrv - tik pod zanko je iz premetane zemlje kos potegoval deževnika, oprt na krempeljce in z repom v zrak.
Huzarji so kot preperele vreče pomečkano legli k puškam.
Snivali krmežljastih, pordelih vek v ovinke dol - s poti jim je, spoteg-njeno, modrikasto, zobe kazalo truplo mladega Francoza, ki je zgrešil smer.
Za stotnikom so naveličano čakali Miha, Boltežar.
In neprespani, sitni Gašper: Sabljo je za ped jemal iz nožnice. Jo s treskom vračal. Krogle brcal kot balince. Hitro hodil prek trdnjave, ko da bi rad z lestev dol, pa kamorkoli spat - ponoči je do polnoči kvartal. Do svita kockal. In izgubil sedem grošev. Grizel si je svaljek brk. Se žrl.
S Strmca je plul, ko da ga je izstrelil top, oblak.
Skozenj je kot grahasta karteča privršala kanja.
Mrak po grapah je v rumenih pikah zelenel.
In ko da moli, se je suhceni huzar začudil: Ni nedelja?
Daleč spodaj, jih je stotnik štel, pa so kraj ceste dreveneli v prežo Golkovi ljudje - ta, stisnjen k deblu. Oni v mahu, ki se je kot griva las razmršil s panja. Tretji, v krošnji, kot otrok šibak ali najbrž opešan do kosti: Stal je na vejah kot na kozolcu. Zgrbljen, in privezan s pasom ob drevo. Pa s kratko puško meril, miren, oberoč, kot z okenske police.
Seme, je pomislil.
Seme: Preoblečeni kdo v bele hlače, kdo v suknjič z velikansko orhi-
270
Saša Vuga
dejo iz krvi prejšnjega lastnika na hrbtu so ga pri priči spomnili na maškare, ki bi z vreščanjem priplesale s plesa v karnevalski noči, pa z ovinka cepnile pod pot.
Slepec bi vas brž uganil, v belem - mar vas ducat, ki se je utrgal s Strmca, ne bo?
Približal se mu je Millennio Vacca, žabast kot pod stokom krogel, in z roko na krajevcu cilindra.
Se mu skril za stol:
-  Gospod, kaj mislite v tem našem odločilnem hipu?
Naj mu po premisleku odgovori, ker poglobljeno snuje spis za Heimat o poročniku Zugpflasterju in sedmih plavolasih korporalih iz Hochschvvaba, majhnih, vendar žilavih, ovitih vsak v en osmojen, potrgan regimentski prapor, ki so v pokih, zubljih sekali, oboroženi le s pestjo, ulanske konje, vržene v naskok, po nozdrveh in, posabljani, padli s prsobrana v legendo. Stvar bo domišljijska, za krepčilo pretepenega duha. Zato bi prosil za odgovor, ki naj bo do skrajnosti natančen.
Stotnik je pogledal skozenj kot v poletni kuhalici prek obada: Nič.
Vacca je pokimal. Se za pol pedi privzdignil. Se tik Hermana razgledal v klance k Strmcu:
-  Kadar ne mislite, na kaj takrat navadno mislite?
Spet se je stotnik vanj zazrl kot skoz prah med ježo v pasjih dneh -Millennio Vacca je lasuljo brade nosil čez svoj plešasti obraz kot lačen prerok:
-  No, me kaj prevzame. Kaj navduši. Kaj navda s hudobno, maščevalno domovinsko mislijo, ko da bi, mislim, vas prebral. Poglejte jih, Francoze - stopajo bolj elegantno vitko kot izkušen ris! Ko da korakajo vzdolž Bonaparta, ko da jih ne gledamo le mi pa Bog. Brez vsakršne ciganske krame po ramenih! Z nožem zadaj. S samokresom dvojcem zad za pasom spredaj. Z nasajenim kratkim bajonetom - puška jim sedi v drenov, plemenit prijem, vajeno kot oblic rokodelcu. Škoda, ker ni v vas vsaj malo, majceno podobarja.
-  Zato pa sem, gospod, celo brez not igral na gosli v Čedadu pri polnočnici! In me je pijan pleban do jutra držal potlej v župnišču, pri gubanicah in pikolitu, kraj razžarjene peči, da bi na strunah spremljal, kar bi on zapel. Je zunaj sneg cmokal, nič lepši ko ti gumbi tu: Piaf, je vsakič reklo, ko se je kot klošč pritisnil k steklu v oknu - onih dvanajst ondi? Preden bodo sem prišli, jih ne bo več na skrbi četne intendance za večerjo drevi. Sest jih bo razribal tale top, ostanek tisti - smem zapisati v Carinthio, da poveljnik Herman ni v nič dajal sovražnika, če se je ta kot na paradi spuščal v boj? Pa tudi risal sem, Florijana z vedrcem, in naokrog čebele, na končnice, za uljnjak.
Francoski strelci so na mah upočasnili hojo. Hitro, drug za drugim, vidno, večali razmik. Joseph Sluga je potlačil daljnogled.
271
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
In visokostno, kot z odporom, stopil k Hermanu.
Prepletel si je prste pod hrbet, zravnan, namrdnjen, ko da so mu vsi odveč in sam vsem. Se izzivalno zibal na podplatih. Bzikal. Žmeril levo, desno v breg. Se pohahljal - Millennio Vacca, skljukan stotniku ob stol, ga je opijal s kislim žolčem.
-  Pred križpotjem sem: Bi za Carinthio v Celovcu rad sestavil zgodovinski spis, kako gosposke so zaplenjene francoske bele hlače v 1809. na huzarjih. In mu dal za epigraf ugotovitev: Varčno in pravično je, če se ponosni pav okiti kdaj z nedeljskim vranjim perjem. Sem pa trčil, rekel bi, gospod, na dve nepremostljivi, kalni reki. Prvič: Epigraf mi noče v rime! Drugič, poslovilni boj poročnika Zugpflasterja in sedmih plavolasih korpo-ralov iz Hochschvvaba se mi je tako razlil po glavi, kot če bi v čeber z umazanim perilom treščil iz golide krop - znojim se. Si s peresom praskam kakor s trsko po zobeh: Se prvi spis kot vodna glista vtika v drugega. In ko dve glisti, družno, odpolzita prek možganov in skoz uhelj stran. Hip, že spet začnem, kot Prometej, ki bi le z ene noge stri Zeusove verige, pri francoskih uniformah za Carinthio - saj priložnost, zamujena, ne povrne se, nobena: Spis bi v letu 1809 cesarski vojski, če kaj vem, ustvaril modo, ki je niso vse od Ferdinanda II. Baletnika v 1629., ko so polkovnikom obesili razpihane ovratnike po španski šegi vrh železne plošče krog vratu, jemali v mar.
Herman je tjavdan prikimal.
Vnemarno premeril Slugo.
Pa živo dodal, naj z odločitvijo še ne hiti.
Moda je, si včasih pod nočjo na samem reče, smrti sestra - če te ta povzdigne, te brž ona pokosi. Je namreč res, da so ljudje, vsakokrat, vsi, rojeni v svet, ki od začetka sem ne ve, kaj navsezadnje s smrtjo. Strelci tamle, je mehko pokazal k Strmcu:
-  So rožnati od prepečenca v juhi, slame in salame. Marsovi sinovi so, kot nalašč za kadriljo, kotiljon in kanape, kjer bi nad njimi vzdihovale v mraku sveč gospe, v dojke ko dve majhni porcelanski pudrnici, s kodrci v tri nadstropja, v nohte pa kot gobčki beloušk - odpravljajo se, z jutrom pozlačeni, kot bogovi žet. Kdo seje, bi vas zdaj vprašal. Se nam pa mudi. Vemo samo, da smo obsojeni. V izbiri smrti kvečjemu svobodni - zmeraj pa izberemo najbolj hudo. Kaj več o modi, jaz vsaj, ne vem.
Joseph Sluga je z nestrpnostjo pohrknil.
Kašljal. Zamrmral, da so Francozi na grozljiv streljaj, tu pa se menimo kot v ekstra sobi krčme Pri konjičku.
Ne da bi se mešal stotniku v pristojnosti, vendar: Kje pa je regimentska godba? In čemu oddaja v ta nevarno tihi dan le molk! Mar ne bi Golku v škripcih, grbastemu podnaredniku, poslali v grapo na pomoč vsaj intonacije iz Lullvjevih Fanfar - nazadnje pa, gospod: Le kaj počno docela nepoklicane prikazni vrh trdnjave, krog nabasanih ognjenih žrel?
Tu se rešuje, kar nam je ostalo - čast!
272
Saša Vuga
So mar pri takih operah eroicah celo pavlihe v dobrodošel pomagaj?
Je srčen bil, pokončen, čeden na oko, bom v dunajski pisarni za odlikovanja padlih in pogrešanih in komur treba, ne samo enkrat, na znanje dal. Izbirčen - nak!
Povedano z besedami beneških nigromantov: Zbolel je za družbo dušnih branjevcev! Ali pajacev in slamačev, ki jih niti Bog v neusmiljenem triumfu maščevalnih jerihonskih medeninastih trobent ne bo jemal zares, ker jih bo vzlet iz groba ven in gor pred zadnjo sodbo spotoma spremenil v to, kar so bili - v podgane!
Spodaj je drevo z vrvjo porumenelo od sinic.
Millennio Vacca je kot pes po bajerju odčofotal.
Pa se je Herman kot v stremenih vzdignil - Boltežar in Miha sta mu hitro šla ob stran. V širokih skokih ju je z lestve sem dohitel Gašper, z drobcem prepečenca med zobmi.
Huzarji so povesili ramena k puškam.
Tu je, tam v napetost škrtnil, kakor zrno toče v cinast pisker, zapoznel petelin.
Joseph Sluga si je z rutico otrl nos. Se stotniku oddahnil v stol. Pa v sunku vstal. Si krajevec pritisnil nad oči. Si zabrkljal prek žepov za kuka-lom: Herman je pokazal k Strmcu.
In Boltežarju zamrmral, da je Francoz poslal v napad mikleje. Koga, si je z brkov Gašper brisal krušne mrve. Stotnik je spod karabinke sunil šibiko. In mu zapraskal v tla miguelets - da gre za bojaželjne pirenejske hribovske razbojnike. Napoleon jih je predlanskim osorej spaberkoval v hermelinsko gibčne, krvoločne čete, da bi mu desetkali po Španskem in povsod upornike, v nočeh, megli, ponajvečkrat kraj cest v ovinkih, klancih, tiho, v hrbet, na mah.
Sluga je ponižal glavo.
Se brž potlej sceloma sesedel v stol. Se le na pol ogledal, s koncem vek, izpod cilindra: Ko da bi v klinu zašumela čez Predel, pritlično, kita divjih rac, so čez trdnjavo padle prve krogle.
Vrgel se je v kot, za ploh.
Si spet ponižal krajevec, tik obrvi - zdaj je srepel kot izza režice v čebeljem panju. Sonce mu ni raslo v sprid. Je blago grelo dan. Sušilo roso. Kot s svetilko na zrcalca drezalo skoz mračne kamre v gozdu nad potjo: Najprej je potlej hušknil dim iz vej, ki se je bil potuhnil mednje zgrbljeni, privezani, opešani huzar.
So kratki streli križem sekali kot razdivjani, popadljivi psi. So se že daleč zadaj trgali zagrljeni glasovi. Terjali v pokvečen zbor kot kriki ponorelih, pijanih romarjev, ki bi pol peli, pol grgrali litanije, se pa še prepirajo, kdo naj, najbolj obdarovan s pobožnostjo, začne.
Nazadnje je bilo, pod krajevcem na Slugovem cilindru, ko da sta si breg in grapa in kot na semnju segla v roke.
Vrv pred kladaro se je zvijala od ciciricanja sinic.
273
Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Na klancu k Strmcu je ducat strelcev, jih je Herman gledal, švignil kot na žvižg vsaksebi.
Šest naprej, šest nazaj - prek prazne ceste so pridrli Golkovi huzarji, pisani od slečenih francoskih cunj vrh svojih cap. Črni v čakah. Žolti pa krvavi od obvez krog las. Kdo bos. Kdo pregnjen k bergli, pa visok s pestjo v bliskih zavihtene sablje. Slepi od praznine naokrog. Prestrašeni od presenečenja. V vlažnem prahu zleseneli, izrezljani kot pastirci, je pomeril Joseph Sluga skoz kukalo, če bi jim repato zvezdo skril oblak.
Hip, hrušč - kot kamni, če jih z groblje pahne predse plaz, pa se jesensko listje rdeče razfrči, so prileteli mednje izza štorov, skal, lahkotno, kot v objem mikleji - v sivkastih volnenih kapicah, v rjavih škornjih, v temnih hlačah, kratkih las, brez kitk.
Joseph Sluga je potresel s prsti, da bi mu podoba odletela z leč. Mu ni: S strmine dol je kakor k plesu zdrčal po petah Španjol. Se nagnil levo, zmignil desno. Skočil za korak naprej. Z rokami sunil tesno v zrak. Zama-hedral z dlanmi. Poskočil k njim. Obvisel, skrčenih kolen, pol sežnja s tal. Pa se z visokega pognal nizdol. Kriknil - oberoč zapodil konjeniško puško: Slugi je ostudno zahreščalo v misli.
Bajonet je kot koščen kazalec v steklenico s črnim vinom dregnil drobnemu huzarju skoz oko in mu prebil lobanjsko dno, da mu je kost z brezbarvno kitko na izpran jermenček odletela kot slabo kovan, preluknjan tolar.
Mahal je kot v neurju poljski strah, s sekiro, proti Špancu. Jezik mu je kot zelena mušnica nabreknil izza zob. Z izbolščenim očesom je prek vek pogledoval k izlitemu. Pa vsakič trčil ob orlovski nos, ki se mu je na koncu zibala rumena kaplja. Se izpraznil kakor vreča v smrt - mikle je zatacal okoli sebe v petelinji ples. Ga vozil kot lisičji meh sem, tja čez poležane štrene žveplastega dima.
In ga kakor z gnojnih vil zagnal pod pot.
Sonce je kot zlato jezerce zalilo grapo.
Dim se je od pušk razdihal v nič.
Mikleji v belem, gornjih šest in spodnjih šest, so prazne samokrese dvojce zrinili pod pas. In se vrnili, skoz rezanje, prek ubitih, klepetavo, kakor z lova, k svojim.
Trupla so v podobi lectovega, nadrobljenega srca ležala s ceste daleč dol med grmi - Sluga jih je kar se da ostro razločil po zaplenjenih francoskih uniformah.
Ostrostrelcu, ki se je privezal v krošnjo, pa mikleji niso dali z vej - je zeval podse, rjul. Vsakič so ga piknili na bajonet, pa se je spet zaletel po drevesu gor.
So vmes grmadili, tik debla, v kolobar, kopico najbolj razmesarjenih oblek. Do nitk scefrali mah in znojne srajce. V pipicah potlačili tobak. S kresilom stresli v gobo isker - Bojan Kavka iz Kočevja je sedel na bobnu.
Kratkovidno mižal v sonce.
274                                                                                                                             Saša Vuga
In kot modrec nahahljan s kazalčkom migal, da ne njega ne nikogar pravzaprav še od nikoder ni.
Od preveliko vsega sem si s pestmi ožel obraz - pod mojo kožo čaka name smrt. Lobanja. Ta koščena žoga za grobarjev kramp.
Zdaj bi s prispevkom, tretjim zadnjim, za podrobno, glavno poročilo vtaknil pod zamašek pisemce.
In stekleničko vrgel v morje svojega brezupa.
Naokrog preži odmevna, veličastno mračna noč.
Ali sem jih zasovražil, te izlužene vojščake! So za gonjenje prašičev na božičnem knežjem lovu - za natančne strelce ne! Jim vrh udrtih, žoltih lic pokajo uljesa. Prsti se jim v figo krčijo kot krempeljci na moribundni sovi. Revščina srca. In grudice zelenkastih krmežljev v kotih vek.
Enemu se je prek mačjih brk ulegel smrkelj iz zmečkanih nozdrvi, kot crknjen lazar - s to svojatjo naj bi me Francoz in ko dojenčka z vodo kam izlil?
Gospod poveljnik: Jaz imam poslanstvo! Nisem na Predelu kar tako -11. regiment namesto sedmega edinole zato, ker so 9. razbili pri Pagnaccu, 3. pa se je pred Bonapartom v rit nabrcal za bolj bliskov beg v Beljak!
Jaz, honorabilni stotnik Herman, jaz pač ne!
Vi, gospod, kot hočete.
In jaz, gospod, kot vem.
Zakaj dokler se boste klavrno dobrikali čeljustnemu hornistu, ki bi ga pokončni kvartirmojster Krumm celo za parkeljna ne klical v dnino krog miklavževanj po častniških domovih, saj je v hudiču črni duh, ne kozoprščji smrad, kot menijo cerkovniki ob Nežiderskem jezeru.
Dokler se spuščali v disput s to tavžentrožo vsakršne neslanosti, s pritlično mislijo, da bi vas ta pisar s krevljanjem svojih bosih besedi postumno stlačil med okvirčke slavnih karantanskih brambovcev v Ca-rinthio.
Dokler prezirali strokovni svet cesarskega preiskovalnega sodnika, nak: Dotlej bom jaz ponavljal, v tihih šumih straž na strehi, v blodnem tarnanju na stelji spodaj, da si spomenik postavljate na lilast vamp za glistami zbolele mrhe v konjederčevi kareti, le na Petra, ki je skala, ne - naj se, ponižno prosim, kdor bo višjih bral te vrste, upošteva to kot krik, nikar kot stok.
In vse dotlej bova, gospod, na dveh bregeh.
Med nama pa naj kar šumlja kot curek pijancev pred gostilnico Pri Amadeusu Predelica - ah, da: Pobit huzar, zaobljen kot goban, z lasmi kot redko ajdovo strnišče, je v robidi vstal od mrtvih.
275                                                                         Sodnik preiskovalec Joseph Sluga, 1809
Sem štorkljal. Zataval tja. Štrbunknil v potok ali reko ali kaj že je Predelica tam desno spodaj, pikast po hrbtu ko tarča na strelišču.
Zibal se je kot v nečkah po sinji vodi.
Srajca se mu je zvrnila prek ušes.
Je radovedno bolščal v plitvo dno. In kdaj pa kdaj z dlanjo veslal, je na sredincu nosil kotlovinast prstan, če ga je zagugal tok: Do sončnega zahoda so mikleji trgali z zobmi v papirnate naboje. Strelni prah natresali v cevi. Pošiljali dve krogli hkrati zad za dvema prej v olupljeni hrbet.
Grapa se je križem kodrala od hitrih dimnatih trakov kot, bi dejal, za pustni ples dvorana od konfetov, od koriandolov - tako se jim je borni mrtvi videl živ.
O prvih zvezdah so spoznali zmoto, in bila je noč.
Poveljnik Herman torej - srčen, izobražen, čeden na oko, bi v dunajski pisarni za odlikovanja padlih in pogrešanih na znanje dal.
Pa iz poštenja brž dodal: Kot stotnik nedejaven.
Skoraj len. Tako rekoč zaspan.
In dnevu tjavendan vdan.
Je vame, pomnim, zmeraj žmeril, ljubezniv sicer, ko da bo kinknil. Naveličano le, z migi vek, ukazoval prek treh nasršenih oprod, ki so mu v jutro, v noč na preži stali kot nagrobni angeli, posebno Boltežar: Se je od svojih strela bal v hrbet?
Opazil nisem, da bi mahnil s sabljo. Vpil na boj.
V sovražnika razgaljal prsi, moštvu za krepčilni zgled.
Niti enkrat ni zgrabil prapora na križ ne meča, se pognal v obzidje kot Gottfried Bouillonski s križarji v Jeruzalem na bakrorezu mojstra Emila Signola mlajšega - le tu pa tam je kaj postranskega pripomnil.
Za primer: Ko so Francozi dali Špancem v napad, je v Golkovo zasedo švistnilo kot v rž pred žanjci.
Hitro sem se v sodri krogel splazil k stotniku.
Pred pričami zašepetal: Če bi Millennio Vacca majčkeno, gospod, po kapitolsko gagnil čeznje? Zmignil je: Saj ne napadajo trdnjave, nas.
Vztrajal sem: Jih z lajanjem pripravil v strah, kot on ume?
Oči je zvrnil čezme, nasmehljan sicer, ko da bo pihnil: Boj se bije tam, ne tu.
Podčrtal sem, primerno bled, v preplah: Rimljani so v nedeljo potlej, s pesmijo, z devicami, z dišavami, bogovom posvetili za pol kurnika gosi -odmahnil je, prijazno zamrmral.
Vendar od pokov nisem slišal, kaj.
Prepuščam vam, gospoda višji, ker poznate zgodovino do poslednjega ščepca kot svojo srebrasto, pološčeno tobačnico za njuhanec, vtis o tem, kako so jo takrat odnesli Galci. Ali kako jo bomo na Predelu mi. Povedano z nemirom očividca v letu 1809: Je ljubosumnost med voditelji ne le enkrat pristrigla zmagi rep!
276
Saša Vuga
Se nisem več, in sram me je, vmešal - zdaj bi le še čudež skrpal vrč.
Je lipam kri kapljala s popkov.
Smreke dim pokril kot sneg.
So krogle plenkale po plohih. Žvižgale, nič stokale - zadevajo, razbojniki, zaradi risanih cevi. Pri nas pa je starost zmehčala petelinom kljun: Kremeni plešejo kot v skorbutnih dlesnih!
Truden sem, ko da se gledam v ogledalu, to se pa megli.
Čeprav sedim, mi roka seže h križu, me podpre.
Grdo je plačal mršavi huzar visoko v krošnji strelsko spretnost -I Spancu, črnemu ko tretji sveti kralj, je prvi strel zagnal skoz usta, da so mu zobje skakali kot koščene kocke iz rubinastega, strtega kozarca.
Drugi svinec je zapičil v Španca, ki je s karabinko meril vanj. Mikle se je prijel za trebuh. Se nalomil v kljuko. Se zabolščal k rani - pa mu je kot kašast mošt med vrenjem, v ostrem brizgu, kri zacurknila iz hlač v obraz.
Zarjul je.
Se pred smrtjo v sebi vrgel v beg.
Padal. Padel. Po kolenih drsal.
Se pod pot podrl - strelcu, našemu, no, so pa podkurili.
Ko je skočil z vej v plamenih na sosednjo bukev, je omahnil: Kot pogrebci so ga, živega, kričavega mrliča, nesli na treh nasajenih, kratkih bajonetih k Strmcu nizdol.
Pod poldne so huzarji štuporamo pritovorili, skrivaj, Golka, ranjenega podnarednika, izza robidovja in skoz grmovje, k cesti.
Kriknil je, naj postoje. Zajokal. Spraznil samokres v zrak. In spustil iz pesti na škorenj ustreljenega Francoza pod kladaro španski nos.
Najbolj pa sem utrujen od sinic, veselih, žlahtnih ptičk - so mrgolele, ciciricale. In s kljunckom trgale v obešenčevo preperelo, mastno vrv v vejah.