Regulacija učiteljskih plač v deželnem zboru goriškem. (Konec.) Še pozimi 1902. je bil odkritosrčen prijatelj učiteljstva izmed italijanskih poslancev sedaj ubegli dr. G. Luzzatto. Obljubil je na shodu učiteljstva svojo pomoč. Pred vstopom v sejo dne 2. januarja 1903. pa je tudi on izjavil, da je vezan po klubovem sklepu v interesu italijanske stranke, da bo glasoval za pridržek. Dr. Gregorčič in klerikalni drugovi so bili principijalno nasprotni in so celo od napredne skupine pričakovali, da se zakon onemogoči, če ne drugače, z abstinenco. Zastopnika Kra&a, dasi napredna, sta bila po volilcih siljena glasovati zoper. Tako je moglo učiteljstvo pri vstopu v sejo januarja 1903. od 21 poslancev šteti le na moj glas. Zakon pa, kakor se je predlagal, je bil nemogoča stvar, ker so se sprejela določila, ki so proti zdravi administrativni politiki in katerih vlada na noben način ne bi mogla sprejeti. Sprejem zakona je bil poleg tega odvisen od zagotovitve vladne podpore. V imenu italijanskih poslancev je predlagal dr. Verzegnassi v to svrho sledeče: »Zakon stopi v moč, ko bo potrjen zakon glede šolske takse na zapuščine, sprejet v seji 27. julija 1902. in brž ko bo zagotovila visoka vlada c. kr. okrajnim šolskim svetom skupno podporo 60.000 K na leto, ki bi se razmemo porabila za posamezne šolske zaloge, in brž ko visoka vlada dovoli, da se normalni Šolski zalog združi s pokojninskim zalogom za učitelje na ljudskih šolah« . »Dr. Gregorčič je prijel na ta predlog prvi za besedo in doslovno izjavil: »Stavil se je dodatni predlog in s tem, kar je predlagal dr. Verzegnassi, moratn reči, se ujemam«. Po llVi ur trajajoči debati, katero sem provzročil in razvnel jaz, so prišli gospodje iz ravnotežja. Prejasno se je ob debati pokazala neodkritosrčnost proti učiteljstvu. Ko se je jasno pokazalo, da se tak zakoa ne more potrditi po rladi, bil je klerikalni poslanec italijanski msgr. Faidutti prvi, ki je proti koncu debate kratko izjavil: »Ne morem torej glasovati za junktim, ker bi se s tetn zanikalo najvišje potrjenje.« In za njitn šele se je osvestil dr. g. Luzzatto, ki je poprej slovesno obljubil učiteljstvu, da bo zanj, in je potem v klubu obečal glasovati za junktim, končno vsled debate takorekoč pritisnjen na steno in izjavil, da mora biti proti vsakemu pridržku. Osupel po nepričakovanetn odporu gg. Faidutti in dr. Luzzatto je Verzegnasi ves zmeden odtegnil svoj predlog glede junktima, in zakon je bil v moje največje presenečenje enoglasno sprejet, seveda še vedno v nemogoči obliki. Prišlo je seveda do tega, do česar je moralo priti: vlada je odrekla potrditev vsled stilizacije §§ 10 in 16, katera sta si arogirala nadzorstvo deželnega odbora nad deželnim šol- skim svetom pri upokojevanju učiteljev, t. j. pri zgolj admi- nistrativni stvari.  Naše slovensko učiteljstvo se gotovo spominja boja nižjeavstrijskih učiteljev proti Luegerjevemu projektu, vezati imenovanje in nadziranje učiteljev na deželni odbor, oziroma na klerikalno stranko. Učiteljstvo je takrat poudarjalo vse- skozi potrebo svobodnega postopanja deželnega šolskega sveta. Vpliv deželnega zbora goriškega zaradi narodnostnih razmer bi gotovo ne vplival ugodno na neodvisnost sloven- skega učitelja na Goriškem, ako bi imel pri tem deželni odbor goriški zadnjo besedo. Načrt zakona jc ležal potem do jeseni 1904. deloma pri vladi, deloma nepotrjen pri deželnem odboru goriškem in se je potem v premenjeni obliki in sicer tako, kakor ga je precizirala vlada, predložil zopet mescca novembra 1904. Gibanje učiteljstva je naraslo takrat do tako krepkih pojavov, da se od 1. 1902. dalje, ko se je to gibanje v celi svoji energiji prvič pojavilo, nihče izmed deželnih poslancev ni upal resno postaviti se v bran ali vsaj ne kazati javno nasprotstva. Ali vkljub temu, da je italijanski list »II Gazzettino popolare« 25. septembra 1904. pisal: »La mancanza di danaro e una scusa sciocca, addirittura puerile«,*) so bili vendar poslanci slovenske klerikalne stranke vezani na svoje kmetiške volilce in so iskali način pokritja, ne da bi bilo treba seči po zvišanju izravnih davkov. Italijanski poslanci pa ali takorekoč zastopniki furlanskega veleposestva, so bili z ozirom na to, da bi breme na izravnih davkih zadevalo posebno le-to iz različnih pretvez na fmančne težkoče proti zvišanju izravnib davkov. Iz namišljenih nacionalnih motivov pa so bili proti ustanovitvi deželnega šolskega zaloga. Ustanovitev deželncga šolskega zaloga bi spravila takoj iz sveta vprašanje po pokritju učiteljskih plač. Odkar so slovenski poslanci 1. 1899. in 1900, kakor jim Italijani očitajo, nekako za hrbtom in skrajno nerodno prišli s predlogom zaradi ustanovitve deželnega šolskega zaloga in je pri tetn pokazala tudi vlada precej odločno voljo, ta zalog po položaju izsiliti, so porabili Italijani ta neprevidni način postopanja v vrliko narodno manifestacijo in so v to svrho razkričali, da bi bila ustano*) Pomanjkanje denarjaje bedast izgovor, naravnost otročjL vitev deželnega šolskega zaloga pogin financ mesta goriškega. V zasedanju meseca novembra 1904 torej ni šel boj več za zakon sam, marveč le za pokritje. Italijani so odločno odklanjali ustanovitev deželaega šolskega zaloga. Klerikalna slovenska stranka ni imela pravega poguma s celo močjo se zavzeti zanj. S potrebno energijo bi se bilo dalo to izsiliti, in mislim, da bi se bil dal italijanski zastopnik učiteljstva, poslanec Falconer, s primerno akcijo končno pridobiti za glasovanjc za deželni šolski zalog. V zasedanju 1904. se slovenskim poslancem ne more očitati, da niso storili vse mogoče, da se spravi zakon v veljavo. Napredna frakcija, zastopana po meni, je zahtevala ustanovitev deželnega šolskega zaloga, bila je pa ne glede na to za brezpogojen sprejem zakona in voljna glasovati za vsak predlog, ki bi sankcijo zakona omogočil. Pri dotični seji sem stvarno predočil ves ekonomičen položaj Goriške in mesta Gorice. S številkami sem dokazal in to na podlagi podatkov, katere je zbralo deželno računovodstvo, da je žalostnega finančnega položaja kriva mestna uprava sama in da deželno zastopstvo ne bo nikdar protivno pomagati mestu pri sanaciji mestnih financ, ako se nasprotno kaže solidarna volja urediti deželne potrebščine po zahtevah zdravega financiranja. Dokazal sem tudi s številkami, da bi pomenilo sprejetje deželnega šolskega zaloga znatno olajšavo za celo Furlanijo in za vse slovenske okraje in da bi se le pri mestu tnoralo preskrbeti nov vir dohodkov, da se preveč ne obremeni hišnih posestnikov, kar pa bi se dalo brez drugega storito s posebnim zakonom. Tukaj si dovoljujem le na kratko navajati nekoliko glavnih številk. Izboljšanje učiteljskih plač po predloženem načrtu bi zahtevalo povišanje troškov za Furlanijo in mesto goriško 60.000 kron, za slovenske okraje pa 53.000 kron. Ker pa so bili mesto goriško in nekateri okraji že poprej potom personalnih doklad učiteljstvu začasno izboljšali nekatere dobodke, bi znašala višja dejanska potrebščina skupaj le 106.700 kron. Opozarjal sem, da je italijanska stran na boljšem pri pokojninskem zalogu, in sicer približao za znesek 10.000 K. Italijanska stranka dobiva namreč iz normalnega šolskega zaloga 10.058 kron, slovenski okraji pa le 3090 kron. Na globab zaradi šolskih zamud se je izterjalo v slovenskih okrajih 2202 kroni, dočim je dal furlanski okraj le 79 kron 50 vinarjev. Ker bije italijanska stranka posebao na večjo davčno moč mesta Gorice in Furlanije, sem opazarjal, da znaša davčni odbitek za italijansko stran 133.000 kron, dočira za slovensko stran le 30.000 kron. Navidezno znaša predpisani izravni davek za Gorico in gradiščanske okraje 1,079,400 K, za slovenske pa 511300 K. Ako se pa jemlje v poštev navedeni odbitek, ako se izloči iz gradiščanskega glavarstva 6 slovenskih občin, potem postane razmerje v toliko drugačno, da je italijanska davčna moč na predpisanih izravnih davkih le 831.000 K, slovenska pa 596.000 Kt ne glede na to, da je pri tem popolnoma izključena davčna rhoč Slovencev v Gorici in prištet davek tujih akcijskih društev, zaradi česar znaša dejanska davčna moč obeh narodnosti na izravnih davkih gotovo le pol in pol. Se do večje razlike se pride, ako se ozira na dohodke \z posrednih davkov. Vsa premoč Italijanov pri posrednih davkih izvira iz dohodkov v mestu. Užitnino pa plača konsument. Ogromen del konsuma, katerega reprezentuje mesto goriško, pade na roTaŠ slovenskcga konsutnenta. Zakaj Gorica je središče slovenskega ekonomičnega življenja, in mesto goriško živi ob ekonomični moči soške in vipavske doline in Brd, ter skoraj ne dobiva krajcarja iz Furlanije. — Vsi stvarni razlogi niso bili v stanu premakniti italijanske strankc. Zastopnik učiteljstva g. Falconer je bil le toliko omajan, da je moral končno naivno priznati, da je zanj merodajno le polno zaupanje v predsednika italijanskega kluba dra. Maranija in da se on zanaša, da bo ta tudi znal izposlovati najvišjo sankcijo glede po Italijanih predlaganega pokritja. Slovenski poslanci so sklenili, da glasujejo v prvi vrsti za deželni šolski zalog, v drugi vrsti za posredovalni predlog dra. Gregorčiča, ki se glasi: »Naj se vsota 250.000 K, katero prispeva deželni zalog okrajnim šolskim zalogom, poviša na 400.000 K po prejšnjem razmerju.« Jaz pa sem preciziral poseben predlog, naj bi se člen II. glede pokritja glasil tako-le: »Potrebščine, nastale vsled tega zakona, kolikor presegajo dosedanje potrebščine, se imajo pokriti na isti način in v istem razmerju s prispevki iz deželnega zaloga, kakor dosedaj z vsoto 250.000 K. V posebno pokritje prispevkov iz deželnega zaloga se bodo nalagale posebne davščine, to je doklade 20% na užitnino vina, mošta, mesa in samostojno davščino od vsakega hl potočenega piva 1 K 70 v.« Po tem predlogu bi bila mesto goriško in Furlanija mnogo na boljem kakor dotlej in ker plača pretežno užitnino slovenski konsument, bi dejansko tudi iz narodno-ekonomičnega stališča ne smelo biti nikakega ugovora od italijanske strani. Predlogi slovenskih poslancev so se vsi odklonili z 11 italijanskimi glasovi, dasi sem poudarjal, da nikakor ne more zdrava finančna uprava privoliti v pokritje šolskih potrebščin po samostojnih dokladah na užitnini potom posamcznih šolskih okrajev in ne cele dežele. Načia pokritja kakor ga predlagajo Italijani, je najneracijonalnejši in bije prav t obraz zdravemu finančnemu gospodarstvu. Izrekel sem javno v seji, da so Italijani s tem pokazali, da jim ni za sprejetje zakona, ker mora biti vsak deželni poslanec prepričan, da vlada takega načina pokritja ne more sprejeti. To sem še posebno poudarjal v zasedanju 1903. in 1904., da sem stavil od leta do leta italijansko večino pred alternativo, ali podati se ali pa spoznavati, da delajo na to, da se zakon ne sprejme. Energičen nastop učiteljstva pa mi je bil porok, da si bojjznalo učiteljstvo potom javnih nastopov pridobiti pri volilcih toliko zaslombe, da bodo morali zastopniki odgovarjati za svoje postopanje. In dejanski so bili vsi koraki deželnega odbora pridpbiti potom prošenj najvišjo sankcijo za predlagaao pokritje zaman. To se je moralo pa že a priori vedeti, ako se je trezno računilo. Pred pričetkom letošnjega zasedanja sta bili glede učiteljskega predloga obedve stranki italijanska in slovenska prepričani, da se mora zakon, sprejeti in obenem primerno pokritje. Kako, tega si nobena stranka ni bila prav v svesti. Nastop učiteljev je narastel toliko in je postal tako energičen, da so bili vsi poslanci prepričani, da se ta zakon mora uveljaviti. Kako pa priti do pokritja, ne da bi bili gospodje poslanci v nasprotju s stališčem 1. 1903. in 1904., pa je bila dilema. Iz te zagate je rešil deželni zbor tržaški namestnik knez Hohenlohe. Ta je bil obljubil učiteljstvu, da se zanj zavzame ter se je tudi izrekel, da bo delal na to, da vlada dovoli posebno davščino v pokritje večje potrebščiae za učiteljske plače. To je zastopnik vlade pri zasedanju tudi jasno in ne- dvomljivo naznanil, rekoč, da bo vlada dovolila v to svrho 10 % na užitnino vina in mesa in 4 krone na vsak hl podrobno potoČenega piva. Človek bi mislil, da poslanci odkritosrčno in drage volje sežejo po tem izbodu in sprejmejo vladno obljubo brez vsakega pridržka. No, žal! Moral sem zopet izjaviti v deželnem zboru, da način, kako se hoče pokriti večje potrebščine, ne odgovarja intencijam vlade in da so dotični členi glede pokritja koncipirani tako, da vlada zopet ne bo mogla potrditi zakona. In tako je tudi. Ako vlada vzdrži izjavo deželnega glavarja grofa Attemsa, potem nc more zakona sankcijonirati, ker manjka zopet pokritje; ali pa bi se morala vlada vdati sklepu deželnega zbora, da s tem ne zavleče rešitve učiteljskega vprašanja zopet za celo Icto ter bo morala privoliti ne v 10 %, ampak 20 % povišek na užitnino vina in mesa in 4 krone na vsak hl piva. Torej: ako vlada dovoli le 10 % povišek na užitnino vina in mesa in 4 K na vsak hl piva, potem pride zakon zopet nazaj in le tedaj, ako se posreči učiteljstvu ali pa poslancem na Dunaju pridobiti vlado za 20 % povišek, so pokrite potrebščine za učiteljske plače in ostane še precejšnja korist deželnemu zalogu za ostale deželne potrebščine. Po mojem mnenju je postopanje deželnega zbora v tem oziru neodkritosrčno, ker je ta izrabil obljubo vlade tudi na korist deželnemu zalogu, dasi je bila obljuba vlade namenjena le učiteljstvu. Italijanski poslanci so si v svesti prekernega položaja. Res je, da je dr. Marani v javni seji zaradi mojega predloga izjavil, da so bili italijanski poslanci prvotno za način po- kritja, kakor sem ga predlagal jaz v javni seji, da pa je bil dr. Gregorčič in z njim vsi slovenski poslanci za način po- kritja, kakor ga je pozneje predlagal šolski in finančni odsek. Ta izjava dr. Maranija pa nikakor ne krije italijanskih poslancev, ampak še veliko bolj poudarja njih neodkritosrčnost. Ako je italijanska stranka dvomila o pravilnosti pokritja, kakor se je zanj zavzemal dr. Gregorčič in drugovi, je mo- rala ona na ime večine ali že v odseku vztrajati pri lastnih nazorih ah je pa morala vjavni seji pristati na moj predlog, ki bi se bil sprejel z 12 proti 9 glasovom. Zato praviin, da so si italijanski poslanci v svesti neugodnega položaja in so tudi njih državni poslanci intervenirali pri finančnera ministrstvu, da bi se dosegla privolitev vlade v 20 °/0 povišek na užitnino vina in mesa. Končno prihajam do odločilne točke. — Zastopnik finančnega ministrstva je baje izjavil, da bo težko privoliti v tako visok odstotek že itak previsokega davka na užitnino na Goriškem, da pa je odvisno vse od tega, kako stališče zavzema namestnik tržaški. Kakor sem se ves čas, odkar je učiteljsko vprašanje v deželnem zboru, zavzemal brez pridržka za izboljšanje učiteljskih plač, tako tudi danes iskreno svetujem učiteljstvu, naj solidarno nastopi in kakor dosedaj po deputaciji namestniku pojasni položaj in izposluje njegovo pomoč. Deželne | flnance goriške itak kriče po povišaaju davčnih dohodkov, ; in po otvoritvi deželnega zavoda za umobolne bi vlada itak ! morala privolitt v povišanje doklad. Ako se v prehodni dobi | deželni zalog ukoristi 10 % doklad na užitnino, da bolj zdr?i ' ravnotežjc, potem ne more biti tako resnega razloga za vlado, \ da zakon zopet vrnezacelo leto nazaj. Ne dvomim, da c. kr. j namestništvo v Trstu ne odtegne učiteljstvu svoje pomoči in da tako končno pridemo do rešitve tega vprašanja. Pristavek: Po sklepu tega članka sem zvedel na kom- ! petentnem mestu, da se je namestnik osebno zavzel za j povišanje doklad na užitnino na 20 % in je storil na Dunaju I odločilne korake ter je zagotovljena torej končna rešitev tega vprašanja. Učiteljstvo stori svojo dolžnost, ako se zahvali za ugoden izid namestniku v Trstu — učiteljstvo pa naj to stori z zavestjo, da si je uspehpriborilo vbistvu samo po trdem boju, s svojo odločnostjo in organizacijo. Kadar pa pride do Četudi skromnega izboljšanja materijalnega položaja, naj ne pozablja, »da je učitelj kvas,ki mora dvigniti ljudsko maso«. Dr. H. Tuma.