329
Pesmi natakarice Pepce
Igo Gruden
i.
Od kod prišla sem, ste izpraševali me prvi, drugi, tretji še večer, iz govorice rojstni kraj ugibali in radi nje razvneli se v prepir.
V zadregi sem vas verno poslušala, sloveči pesniki in učenjaki, in gledala kot v daljo za oblaki, ko sem kozarce tiho pomivala.
Večer bila sem za večerom z vami in zdaj smo kakor ena si družina: pri vas postajam, vam prinašam vina, in večkrat kdo potreplje me po rami.
Pepita pravite mi in Pepina
in tudi Pepca kličete me včasi,
kot so klicali me doma na vasi,
kjer v griče vzpne savinjska se dolina.
Od tam prišla sem iz zatišja sveta in vam prinesla vonj domače zemlje: zato me pogled vaš mehko objemlje kot tih spomin na vaša mlada leta.
O Vinska gora, kdaj bom spet oblekla v preprosto nošo tvojih se deklet? Tako mi včasi je, da tja bi stekla in nikdar več si ne želela v svet.
2.
Nihče od vas nikoli me ni vprašal,
od česa mi je žalostno srce,
kot bi se v njem šentjanški zvon oglašal,
ki pel mi izpod Vinske je gore.
Nikomur nisem zalega storila, a mnoge pretrpela  sem bridkosti: o mati moja, ti mi vsaj oprosti, da sem v težavah samo te pustila.
In tudi ti, ki sem te res ljubila, slovo v besedi dala ti preprosti, kot tebi jaz, mi tudi ti oprosti, saj solz sem mnogo zate potočila.
Med vami, ki gosposki ste le gosti, komii naj človek bi vse to povedal? En  sam mi v dušo je nekoč pogledal, da vse zaupala sem mu skrivnosti.
Tako mi je od tistega večera, ko da mi v srcu roža je zacvela: jokala bi, smejala se in pela, vsa polna sem neznanega nemira.
Ko najini se ujamejo pogledi,
kot v sanjah ven iz sobe tiho grem:
s solzo v očeh se srečna skrijem v zmedi,
kaj v meni se godi, sama ne vem.
3.
Ti ljubi moj, zakaj sem te spoznala v nemiru svojih devetnajstih let! Doma v Šentjanžu mari bi ostala, umrla tam, kot sem prišla na svet.
Življenje teklo bi kot voda mirno, v veselju, žalosti šlo mimo mene: vsak dan bi delala, kar druge žene, in legla spat z molitvijo večerno.
330
Vse dni zdaj nate mislim do večera in dolge ure mi teko počasi, dokler korak se znani ne oglasi iz veže, ki jo zgodnji mrak zastira.
Ko malo prej si skrbno spletam lase in za večer se v pražnje preoblečem, ime si tvoje venomer šepečem, ko da molila zate bi in zase.
Kako težko mi pred ljudmi je skriti omamnost to, ki mi srce razganja, natakarica biti le vsakdanja, v brezupni sreči te skrivaj ljubiti.
A da le v tvoji biti smem bližini in da imaš me samo malo rad, ta misel me tolaži v bolečini, od nje preveva topla me pomlad.
4.
Vsa trudna spat se spravljam po polnoči, ko da odpravljam se na daljno pot: srca mi potolažiti ni moči, na tla bi sedla v najbolj temen kot.
V očeh se zbira mi prečudna megla, ko gledam z okna v ulico globoko in vanjo spuščam osamelo roko, če mimo šel boš, da bi te dosegla.
In vprašam se: zakaj ga ni pri meni, ko mlado mi telo za njim je bolno? Srce vznemirja dvomov mi vse polno, utehe nima v nadi več nobeni.
Nad mestom mesec ve za tvoja pota, za moje sanje in nemirne želje: za hip naj te pod okno vsaj pripelje, preveč duši ta strašna me samota.
331
Zastane dih ob vsakem mi koraku: morda pa on je ta popotnik kasni? Ko tone v noč po ulici brezglasni, mi senca roke gre za njim po tlaku.
Tako pred jutrom me iz sanj globokih predrami vetra šum, pomladni jug in pesem kosa z dimnikov visokih, ko da jo poje mi samotni drug.
5.
Saj nič od tebe nočem, ti moj ljubi, sebičnosti nobene v meni ni: tegob me reši ali pa pogubi, lepo bom nate mislila vse dni.
Le ena misel zdaj me včasi zbega, da morala bom hišo to pustiti, drugam po svetu, bogve kam oditi, kot z barko bi zaplavala od brega.
Morda bo sneg takrat že naletaval in mene bo v telo in v dušo zeblo, srce vse sanje mi kot v grob zagreblo, moj vzdih v pozdrav poslednji k tebi splaval.
Čeprav enkrat bom pred oltarjem stala, po stanu vdano si izbrala moža, se v srcu ne bo posušila roža, v spominih ji bom nate prilivala.
Do konca dni ti bom želela srečo,
ki vsako jo srce v življenju išče;
če pa pred mano tebe smrt obišče,
na grob prišla bom tvoj prižgat ti svečo.
Ko bom odšla po sivem jutru v zimi, zakaj, vprašali bodo, šla je preč; takrat se ti zamislil boš med njimi, a Pepce ne bo od nikoder več.
332