Naročnina« Trstu znese: Za celo leto . 1 gold. 20 s. Za pol leta . — „ 00 „ Za 3 mesece . — „ 30 „ (to velja tudi za tržaško okolico.)
Za druge kraje s pošto:
Za celo leto . 1 gold. 80 s. Za pol leta . — „ 80 „ Za 3 mesece . — „ 40 „ (majhni razloček med tira iu med programom izvira iz neke pomote.)
ILIRSKI PRIMORJAN
poducivcn in omikavcn list za slovensko ljudstvo.
'Hvalo zasluži si vso, kdor združa koristno se sladkim (Hor.).
OŠ*? Naročnina naj se uredništvu naprej plačeva, in to v gosp. Kozleijevi hiši „nella Drogheria Angeli in Piazza delle legna št. 1" v Trstu (Trieste). Tam se bodo tudi oddajale vse pisma. — Sicer ta list se bo tudi prodajal (vsak natis po 5 soldov) v tobakar-nicah nasproti Poste, blizo „Chiozza" in ,,al Ponte della Fabbra".
Leto 1866.
Pri sv. Ivanu v Vrdeli, 4 marca.
Štev. 5.
Štev. 6 našega lista pride na 18 tega meseca. —
Za zdaj ne bo zapopadal tako imenovanih zabavnih sestavkov, ali po nemškem „Unterhaltiingslecture", dokler se ne odpravi neko napotje, ki se je te dni nenadno prikazalo. —
Tiste gospode, ki so se oglasili kot naročniki našega lista, in so ga dozdaj tudi prijemali, pa niso še plačali naročnine, lepo prosimo, naj jo izročijo ali pošljejo zgori omenjenemu gosp. Angeli-u brž ko bo mogoče.
AVSTRIJA
(Dualizem.) V—. Kaj je to dualizem! — Mi smo že pod štev. 2 svojega lista rekli, da Ogrsko pridruženo mu Hrvaško in Slavonijo vred je od nekdaj imelo svojo ustavo ali konštitucijo, čeravno je niso imele tudi druge avstrijanske dežele. Potem je pa Ogrsko imelo svojo posebno, namreč ustavno ali kon-štitucijonalno vlado („governo", „regirengo ?), in to od leta 1526 naprej pod vsakokratnim avstrijanskim vladarjem kot svojim kraljem, in ostale (druge) avstrijanske dežele tudi svojo, pa po latinskem tako imenovano absolutno, in po našem jeziku neomejeno ali nasebno vlado pod ravno tistem vladarjem poprej kot nadvojvodom, pozneje pa kot cesarjem. — Razloček je bil tedaj ta, da na Ogrskem ali, kakor se tudi navadno pravi, unkraj mejne reke Litave, so si prebivavci po svojih poslancih v zboru vkup s kraljem sami dajali postave za svojo deželo, in sploh sami, tako rekoč, gospodovali nad njo, da je pa v omenjenih ostalih (drugih) deželah vladar v vsih njihovih zadevah samovoljno zapovedoval, tedaj samovoljno in s pomočjo svojih višjih služabnikov ali uradnikov potrebne postave dajal in jih po svojih podložnih uradih (pisarnicah, „oficijih ?«) izponoval. — liavno temu se pa pravi po latinskem dualizem, ali pa po našem dvojna (dvevr&tna) vlada. Ogrska ustavna vlada je bila obstala do leta 1848 , namreč do takrat, ko so se bili Ogri pod svojim razglašenim vojdačem ali napeljevavcem („ kapo-to m" ?) Košutom zoper Avstrijo spuntali, in silno tirjali slobodnosti („frajosti ?«) še vede od tiste, ki so jo do tada imeli. Potem pa, ko so bili s pomočjo orožja zmagani, je avstrijanska vlada upeljala tudi tam, čeravno z nekim malim razločkom in pa le začasno to, kar je bilo od nekdaj ve-
ljavno v drugih avstrijanskih deželah, sicer dokler se tam kaj druzega ne napravi. Od takrat je pa preteklo skorej sedemnajst let, in ravno zdaj si naša vlada že drugi krat močno prizadeva, da se saj vendar poravna ta stvar z Ogri. Potem, kar se bo zastran tiste opravilo, se bo neki vsa Avstrija prenaredila ali popravila.
Ogri pa, kakor se vidi, tirjajo zdaj v poglavitnem skorej ravno to, kar so že v poprejšnjih časih imeli, vpiraje se pri tem na svoje jstare pravice in pa na tako imenovano pragmatično sankcijo, to je na tisto postavo, ki jo je bil dal nekdanji avstrijanski vladar Dragutin (Karel) Šesti leta 1713 (ne tedaj leta 1772, kakor se je po neki zmoti tiskalo pod štev. 2). V ti postavi je bilo rečeno, da v pomanjkanju možkih cesarjevih naslednikov ali dedičev („verbov«) imajo nasledo-vati njegove zarodnice (vnuke i. t. d.), v pomanjkanju tistih pa hčeri njegovega brata Jožefa , kakor tudi njegov možki in ženski zarod, in to vselej po prvo-rodstvu, namreč tisti (tista) med njimi, ki bo prvo-rojen. Rečeno je tam nadalje, da vse avstrijanske dežele imajo ostati vselej skupne in tedaj nerazdru-žene, in da ostanejo pa obvarovane tudi v prihodnost vse dotadašnje stare ustavne pravice ogrskega kraljestva. — Po tem se bo tedaj izcimil spet dualizem, kterega se marsikteri boje, zlasti Slavjani, ki nahajejo v njemu nevarnost unstran in tastran Litave za svoje narodne zadeve, ker tam bi neki Ogri (Madjari), tukaj pa Nemci nad ostalimi narodi, posebno nad Slavjani, svojevoljno gospodovali, kakor nekdaj. Upamo pa, da v tem so se časi vendar na bolje obrnili, naj le trobijo in tulijo naši že dobro poznani sovražniki karkoli hočejo, in da ne bo več tako, zlasti če se bodo Slavjani pridno in skrbno posluževali pripomočkov., ki so zdaj v njihovi oblasti, kar se tiče njihove narodnosti.
Tržaško-mestne in okolične zadeve.
(Deželni zbor.) .—■ Kaj se je neki opravilo v našem deželnem zboru, ki se je bil začel 23 novembra 1865 in je pa jenjal na 14 februarja t. 1., tedaj po dveh mesecih in 22 dnevih? Undan smo brali v nekem tukajšnjem listu, da se je opravilo mnogih in važnih reči! Ktere so pa tiste prav za prav?
1. Na 29 decembra se je sklenila odprava ali po pravem prenaredba tako imenovanega kolesa za izro-
čitev najdencev (podvrženih otročičev nepoznanih šta-rišev) v tukajšnjo bonišnico.
2.	Na 7 februarja se je sklenilo razdelevanje tukajšnjih gorskih zemljišč v tri dele („tale"J, namreč v zemljišča, ki bi jih obdelovali kmetje kot zasebni posestniki, v zemljišča za napravo gojzdov, in v zemljišča za pašo.
3.	Tudi na 7 februarja se je sklenilo razširjenje tržaškega mesta čez dosadanje njegove meje.
4.	Na 14 februarja se je sklenila molba (prošnja) v podobi nekega spominopisa („memorialea) na cesarja zastran zaželjenega oprostenja ali rešitvi od soldaške službe za Trst in za njegovo okolico.
Ta zadnji sklep je morda najvažniši od vsih, saj kakor se zdi; kaj da nam bo pa prinesel , bomo videli. Nekteri pravijo, da bo težko potrjen. — Na-te> to je vse!
Kar se tiče zgori omenjene molbe, poslala se bode na Dunaj po navlašnji komisiji. Izvoljeno je za to pet meščanov z gosp. Zupanom vred.
Kako je pa to, da ne gre tje prav noben poslanec naše okolice? Ali ne bi se zdelo morda dobro, ako bi bil kak poslanec te okolice tudi o temu kaj zinil ? (V.)
* V našem mestnem svetovavstu se je undan sklenilo, da se postavijo varhi (čuvarji) za polja tržaške okolice. Tudi dobro ! Hvala velika našemu svetovav-stvu ! Saj pač vemo, kaj da se godi brez takih varhov po tukajšnjih zemljiščih, zlasti kar se tiče sadja (za ktero bi si morali pa naši ljudje kaj bolj prizadevati, kakor se zdaj prizadevajo ; tujci si že vedo kaj ž njim pridobivati v našem Trstu. —V.)
(Iz tržaške okolice.) P. V maloktcrih krajih imajo starši tako lepo priložnost za poduk svojih otrok kakor v tržaški okolici (t. j. kjer so že šole). Šole jim delajo le majhne stroške ali celo nikakih ne. V drugih krajih, postavim na Krajnskem, morajo šolnino le tisti plačevati, ki otroke imajo, kar v ti primeri veliko znaša. Prepričal sem se sam tega.
Zdaj mi pa dovolite , da obširniše od tržaško -okoličnih šol govorim.
Do leta 1854 so bile šole le v Bazovici, četnari, Skednji, Barkoli, Proseki, Križi in Občini. V teh šolah so bili v začetku visokoč. duhovni za učitelje postavljeni, pozneje so jim bili pridani svetni učiteljski pomočniki in še pozneje so bili nekteri omenjenih pomočnikov stanovitno potrjeni (definitivni). Leto 1848 je doneslo marsikaj slabega pa tudi dobrega. — Dobrega za tržaško-okolične šole je doneslo, da je bil postavljen pri mestni gosposki duhovni šolski sporo-čevavec (referent) visokoč. gosp. Dominik Bonifacio, pošten ltaljan, ki je zdaj tudi .kanonik. On pozna pravice našega jezika in rad se meni slovenski z na-š mi kmeti, ki imajo pri njemu opraviti. Pa tudi v šolah vedno učencom marsikaj lepega na srce govori.
—	On je ltaljan, pa kako se je slovenščine naučil?
—	Da se je te naučil , potoval je rad po mili slovenski zemlji posebno ob Bleškem jezeru; kjer je u takih
hišah stanoval, ki zunaj slovenskega niso druzega jezika govorili. Tako se lepo naš jezik časti! Omenjeni gospod je spoznal, ko je v to službo stopil, da je v okolici še več šol in cerkev potreba. Pod njim tedaj je bila napravljena šola pri sv. Ivanu v Vrdeli, v ktero sta bila postavljena učitelj za fante in učenica za dekleta. Enako se je pozneje napravila v llojani šola, v obeh krajih pa tudi lepi novi cerkvi.
Med Prosekom irt Kontovelom se je sezidalo novo lepo šolsko poslopje, kjer sti zjedinjeni šoli omenjenih dveh vasi z dvema učiteljema. Napravlja se je dekliška šola v Občini in Skednji, pa gotovo bodo, kakor se sliši, nove šole osnovane tudi v krajih kjer jih še ni, le da bi ljudje, kjer so šole, to dobroto bolj spoznali in svoje otroke pridniši vanje pošiljali, ne pa tako malo kakor se, žalibog ! zdaj godi. Mnogo je takih staršev, ki svoje komaj 10—11 let stare otroke iz šole vzamejo, ter jih delati (mavto nositi) pošiljajo in pravijo: „Moj bubec (fant) je saldo (močno), inže-njožo (brihten), njegovi paroni (gospodarji) so z njim forte (močno) kontent (zadovoljeni) in vse bore (krajcarje) darnov prnese." Mislijo si tudi, v kako velik dobiček so jim v tem času otroci; tega pa ne premislijo, da jim kratijo dušno hrano, zavoljo kterega dja nja bodo v večnosti strašno težek odgovor dajali. Žalostno resnico moram povedati, da mnogi starši imajo veči skrb za živino v hlevu, nego za svoje otroke. Upajmo pa, da bo s časom tudi v ti zadevi boljši. Kako korist šola otrokom donaša, o tem bomo prihodnjič govorili.
* (N6k našiliec.) V—. Mož, o kterem hočemo tukaj nekoliko govoriti, je naš rojak, ali — našinec, je, hvala Bogu! še živ, in mu pa srčno želimo, naj v lepem zdravju še veliko let živi. Rojen je leta 1802 pri sv. Ivanu v Vrdeli pod Grižo. Njegov rajnek oče je bil kmet, posestnik in ob enem tudi cerkovnik („mežnar") v mali stari cerkvici sv. Ivana, pred ktero stoji še zmirej ponosna in široka, več kot stoletna lipa. Naš rojak, kot še majhen fant, se je bil s pomočjo nekega duhovnika tam blizo pri tako imenovani Tičarci nekaj laškega brati naučil (o slovenščini si takrat noben človek še sanjal ni!). Po tem ko je bil nekaj odrasel, je očetu pomagal v kmetijstvu in tudi v cerkvici. Bolj pozno je šel za strežaja („malavarja") k zidarstvu, pri kterem je nosil mort (Bmavtow), in sicer pa tudi takrat (leta 1815), kadar rajnek Jože EggenhofFner, hidravlikar ali mašinar pri vodah, in pa lastnik tako imenovane Bajte, to je, sadanjega Bošketa, si je bil dal zidati hišo za ondašnjo gostivnico. Ker je bil pa naš rojak zelo priden, brhek, gibčen, vedo-željen, zale in prikupne (dopadljive) podobe, se je bil gosp. Eggenhofiner vanj tako rekoč zaljubil, in ga pa k sebi vzel, da se pri njemu hidravlike ali vodoslovja uči. Kamorkoli je bil zavolj pripravljenja kakega vodnjaka („štirne") ali za kaj tacega hodil, ga je vselej pri sebi imel. Naš rojak se je bil pa potem sčasoma tako izuril, da si je dobil službo pri tadašnjem cesarskem vodstvu (direčijonu) zidarije v Trstu, pod ktero so spadale taki at tudi hidravlične zadeve Pozneje pa je bil prestopil v službo srenjske mestne gosposke
(magistrata) kot nadzornik vodnjakov (fontaniere), pri kteri službi je se dan današnji — že več ko itir deset let! Poznan je naš rojak povsod, ne samo tukaj, te-moč tudi drugod kot zelo pripraven in vešt v vsem tem, kar sploh zadeva opravila zastran vod. Poglejmo, kako sprčbo („atteštat"), postavimo, mu je bil poslal iz Benetek leta 1859 maršal Nugent: „Blagorodni gospod!
„Brez nobenega zadržka Vam potrdim, da kadar „sem imel vojaško poveljstvo v Trstu , pozneje pa rglavno poveljstvo v notranji Avstriji, in na ilirskem „Primorju leta 1833 do leta 1836, kakor tudi v ,naslednjih letih , ste zvršili (opravili) za soldaške „potrčbe veliko hidravličnih del prostovoljno in brez „plaeila, in to z najboljim vspehom (namreč tako, „da ni moglo biti bolje), zlasti pa, kar se tiče pri-„pravljenja potrebne pitne vode v Poli in na tržaškem gradu.
a V Benedkah, 28 februarja 1859.
Vaš najponižniši
Nugent maršal."
Na marsiktere kraje so ga ljudje vabili, naj jim pomaga, kjer je bilo kaj treba za kar si bodi v hidravličnih zadevah. Povsod je bil tako srečen po svoji umetnosti, da je vselej željam tistih poponoma zadostil, kteri so potrebovali njegove pomoči (sicer če mu se niso protivile posebne težave — saj nima pač moj-zesove moči in oblasti, da bi delal čudeže). Zategadel so ga pa tudi javni listi (naj se li berejo !) , postavimo bivši „Journal des osterreichischen Lloyd" in „Diavo-letto" v Trstu, kakor tudi nemški list „Allgemeine Zeitung", večkrat pohvalili, in ravno zato je bil še celo vabljen v službo na tuje dežele, namreč v Italjo (to je, v Florenco) po grofu Castellani-tu, na Grško v Atene, v Pariz na Francozko po francozkem hidrav-likarjem Richardu , s kterim se je bil tukaj v Trstu seznanil, v London na Angležko po nekem angležkem inženirju, in clo — v severno Ameriko; on pa ni hotel zapustiti svoje domovine, če vendar dozdaj ni zvršil ali izpeljal vse, kar se tukaj že zdavno želi, — če ni, pravimo, že dozdaj pripeljal Reke v Trst, da-siravno je bil zavolj tega že večkrat še celo v smrtni nevarnosti po globokih votlinah pod zemljo , ni kriv on, temoč kriva je marsiktera nepremagljiva zapreka, zlasti pa — pomanjkanje pripomočkov, ki mu jih je bilo treba, ki pa mu niso bili dozdaj dovoljeni , da doseže svoj namen. —
Vrh tega si je pa ta mož še nekaj drugih zaslug pridobil. On je namreč tudi jako skrbel za svojo domačijo, kolikor mu je bilo le mogoče, zlasti kar se tiče šolskih in cerkvenih reči. Vemo dobro, da tudi po njegovem uplivu, to je po njegovem trudu in pri-zadetju se je bila pred nekimi leti primerno in po potrebi razširila zgori omenjena cerkvica sv. Ivana v Vrdeli, in da po enakem njegovem trudu in prizadetju se je bila že leta 1847 tam narodna (slovenska) šola na njegove in njegovih rojakov stroške napravila, clo brez poprejšnjega dovoljenja od strani mestne gosposke, ki je pa bila le nekaj pozneje prevzela skrb zanjo. — On je po tem ostal poverenik (ogleda al komisar) te narodne šole, kar je še dan današnji. To je res kaj dobrega in vse hvale vredna naprava.
Vemo nadalje, da ta mož si je tudi bil zelo prizadeval za sezidanje sadanje nove lepe cerkve v Vrdeli, in da se je v tej, kakor v drugih opomenjenih zadevah clo znebival svojega primoženja, kolikor je le premogel, da se kaj potrebnega napravi, čeravno naj-večo zaslugo ima pri tem, se ve, naš visokočastiti in milostljivi škof in pa mestna gosposka. — Leta 1848 je bil vodil (dirigiral) tudi delo na novi cesti čez Farned, kar nam je tudi dobro znano.
Naj bo pač pohvaljeno, kar je pohvale vredno — po pravici in po zaslugi!
„No, in kdo je pa neki ta mož , ta našinec?" Odgovor: Jakop Svetina je, poznan v tukajšnjih krajih pod imenom „sjor Jakomo." Slava njemu! Zivio naš rojak! (V.)
* V cerkvi sv. Ivana v Vrdeli so bili zadnji dan svečana t. 1. krščeni trojčiki; vsi so zdravi. To je pač velik blagoslov božji!
* Visokočastiti škof Juri Dobrila v Poreču, je dobil od cesarja na 17 februarja t. 1. poslavitev, namreč tako imenovani „red železne krone druge vrste", in to za dosadanje izvrstno njegovo delovanje koristno toliko cerkvi koliko državi.
* Na 22 preteklega meseca februarja je hrvaško poslanstvo izročilo cesarju v Budimu na Ogrskem svojo adreso, in je ob enem prosilo dovoljenje jugo-slavjanske visoke šole ali vseučilišča („universiteta") v Zagrebu, poglavitnem hrvaškem mestu. — Ogri so tudi že izročili svojo adreso.
* Cesar in cesarice sta se imela neki včeraj iz Ogrskega na Dunaj vrniti.
* 24. februarja t. 1. so tatji oropali poštni voz ne dalječ od Šent Petra, Pobrali so iz njega 5500 gl. — Kadar so bili Francozi tukaj, so take roparje brez vsega usmiljenja obesili.
* Pri žendarmeriji se je te dni nekaj prenaredilo. Namesto sedanjih 10 regimentov bo v prihodnjič 15 deželnih poveljstvov (komandov) z enim višjim oficirjem kot poveljnikom v vsakem glavnem deželnem mestu.
* V Bukrešu, glavnem mestu kneževin Molda-vije in Valahije (na Turškem) se je te dni izcimil skorej prav na tihem punt (revolucija), po kterem so djali v ječo kneza Kuza kot državnega dosadanjega poglavarja, in pa izvolili za poglavarja kneza Filipa od Flandrije, ki se je pa odrekel.
ZMES
Pogovor med gospodom Slavoljubom	in kmetom
Matevžem v neki gostivnici blizo	Trsta.
(Nadalje.) —V.
Matevž. Vi ste djali, de samu an jezik , al po vašem anu samu narečje jima veljet v bukvah jenu v listih za vse Slovence, kar nas je. Pej kokfi ga bojo
zastop'li vsi, za ke ga ne šrajejo, ne.....gavorijo,
sam ten reč, povsod?
Slavoljub. Za to so pa šole, da se ga ljudje prav naučijo; saj , kakor vidim , vaša tukajšnja gosposka (magistrat) vam je prav dobrih narodnih šol napravila, in pa v tem zelo skrbi za vas. Zraven tega bo tudi pridno branje knjig in listov kaj pomagalo, ki se dajejo na svitlo za ljudstvo, da se po tem podučeva tudi kar se tiče popravljenja svojega jezika.
M. Ma moreste pej ved't, karo vi, de jest nes'n miga biu v šuli. Jest san se, bi djau, diboto sam jenu po sreči brat navadu, še prou ne vem, kokii. Tačih je pa več v tih krajih. A či b' se b' li mogli uočet, ki nej b' lu šul, kokar san vre un-bot djau ?
SI. Po tem vidim, da tudi vi ste dobre glave, kakor mi se zdijo sploh vsi tukajšnji Slovenci, vaši rojaki, sicer ne bi si mogel razjasniti, kako da vse prav lepo, redno in pametno izpelje vaj o, česar se lotijo, bodi si pri zidanju, bodi si pri kamnotesju (štan-cariji) ali pri čem si bodi.
. M. Ja, ke bi tu pej tudi tokii dobru špendavali kar si s tem zasliiz'jo. Krku lep'ga b'se vid'lu. Ma nej toku. A krku naših pridnih jenu fadižnih žensk se lementirajo, jamrajo jenu jočejo de ... .
SI. Pa pustimo, pustimo rajši za zdaj to reč; saj bova drugi krat imela še priložnost govoriti o tem.
M Ja, j a pej tiidi prou žiher.
SI. Vi ste poprej rekel, da niste bil v šoli, in ste po tem hotel svojo misel na znanje dati, da vam ni mogoče razumeti vse, kar se piše in tiska v književnem jeziku. Jez pa sem prepričan , da pogostno branje bo tudi pri vas storilo, da sčasoma ne samo zapuščate navado, posluževati se v svojem govorjenju tujih besed, ampak da razumete tudi prav vse , kar nahajate v knjigah in v listih, če je le njihov zapopa-dek primeren za vas ; ker nektere knjige in listi niso za vsacega človeka, ampak so le za bolj učene ljudi.
M. Se bom ben pomujal jenu pojtisau, de st'rim po vašem konsilji. Pei vander vas prosim, de mi kej poprav'ste tiidi vi, če striin kaš'n faler, kadar bom z vami gavoru.
SI. Vam bom že; pa morate tudi pazljivo gledati na to, kar je v „Ilirskem Primorjanu" razjasnjenega med oklepi ali srpki ( ), da vam ne pogostama kaj popravljam, in pa po tem tudi preveč pogostama vaš govor ne pretrgujem.
M. Bom vre gledau, krku bom mogu. Muj Buh! Kaj smo mi norci tačih reči badirali! Mi smo men'li, de je pej vse anu, nej se piše jenu šraja toku
ali toku, samu de je, jenu de se zastopi. Krku njih se čiid'jo, de se zdej toku piše, de je preveč na
visoku.—Kaj se vam zdi, gospud Slavoljub? Te dnji san pasal mimo tiste me te v Trsti, kamar se stav'jo letare na pošto, jena naspruti nje san vidu ano tablo, na kteri san brau :
„Prišel je Ilirski Primorjan" ki ga nejči tiidi prodajajo, kokar san zvedu, tam v dpalti. Ugenjaval, jenu ugenjaval san, kaj de prou pomeni „prišel je", jenu daj, daj! daj daj! san pej na zadnje vander uganu. „So falili", san si mislu; „so teli morde reč	je." Kaj nej pej toku, gospud Sla-
voljub ?
SI. V tej reči ni nobene zmote, Matevž!
M. Pač je an faler; sej mi rečemo san pršu.
SI. Koliko napčnih reči se še po nesreči pri vas nahaje! Vi razumite dobro italjanski ali laški; kaj ne?
M. Je, Buh vam dej dobru ! Kaj sanjaste , kali ? Koku bi ne? sej jimam trku afarju te v Trsti z Lah'mi. Kokfi bi ž njimi gavoru, če ne bi znou lašku? Pej kaj ceste s tem prašanjem?
Si. Kako rečete vi po italjansko: II fratello viene : M. Na zdej! pej kaj ceste naza j s tem prašanjem? Pej nej bo donka. Jest bom djau po našem jezici: „Brat pride."
Si. Tedaj ne rečete: „Brat prde." M. Pej tega bi se še telo! Sej tu je tudi skora kej ognjiisnega ; du bo toku pravu? (Nadalje sledi.)
(1 notranjskega). Šel je Mihec unidan od doma v neko vas. Na poti zagleda hudo žival, ktero precej za volka spozna. Od straha se trese in v mislih slovo od svoje ženke jemlje — kar mu 'puška z rame pade in še le zdaj se spomni, da bi ga ta vtegnila smrti rešiti. Zgrabi jo, petelina napne, zameži, sproži, pok ! — čez nekoliko časa spet oči odpre in od veselja poskakuje, ko vidi volka stegnenega ter zavpije: Jeli mogoče, da sem ga meže ustreli! Naloži si ga na ramo in vesel dalje koraka.
Lepo strelščino (Šussgeld) dobom. Pust je blizu. Ta dan pojdeva s ženko kosit v krčmo k Lovretu, po kosilu naji bo pa Jurče peljal v koršo okoli kala in večerjala bova pri Vrabci. Tudi ji hočem kupiti novo svilnato ruto, da bi vse bolj štimano, in korito bova zdaj lahko dala popraviti.
Take gradove zidaje pride v vas, stopi v županovo hišo in reče. "Oče župan, zdaj pa le hitro sem dobro sekiro, da odsekam gobec temu volku, kterega bom na svojim kraji izročil , da se mi strelščina izplača.
Oče župan pa zarenče: Oj raca buškarona, kdo vam je ukazal mojega psa ustreliti, tožil vas bom in mi boste morali ga plačati. Mihec se zdaj prestraši še skoraj bolj nego prej, ko je opazil volka, ki je pa le pes bil.'" Ves oklampan gre. domu in misli: šlo je na pusti dan kosilo pri Lovretu, šel je koršo okoli kala, šla je večerja pri Vrabci, šla je nova ruta in tudi korito se ne popravi.
Plačati je moral pri vsem spridenem veselji žu-panovega psa._______
Lastnik, izdatelj in odgovorni urednik je IVAN PIANO pri sv. Ivantl v Vrdeli.
V Trstu. Natis Avstrijanskega Lloyda.