Listek. Podoba sv. Jožefa. Hrvaški spisala Evgenija Šah. Na nebu je vzšlo zlato jutranje solnce in vsprejelo sestrico zemljo v svoje ognjeno naročje, izvabivši jej biserne solzice, jutranjo rosico. V blišču poletnega jutra se je tresla zemlja in je po nočnem mraku po^tala vedra in čarobna kakor duša, kadar se je oprostila greha in oblekla obleko milosti božje. Tudi v revno sobico neke mestne hiše, visoko vzgoraj pod streho, kjer po velikih mestih siromaki stradajo, prodre skozi majhno okence zlati žarek solnčnega sija. Ali blesteči žarek vstrepeti pred terano pošastjo revščine, ki je zrla z ledenim pogledom iz tega revnega človeškega zavetišča v zlato, čarobno jutro; plaho zamiglja na bledem čelu zelo bolne žene, katera je vzdihovala na siroraaški postelji; v naglici spreleti Ijubko ličice trinajstletne deklice, ki je enako angelju sklohila svojo glavico nad bolno mater. »Zlaticamoja«, izpregovori mati, »Zlatica moja, lačna sem!« — »Sladka mamica«, začne Zlatica, »bila sem pri vseh naših sosedah, ali one, katere bi nam gotovo rade kaj dale, sirote same ničesar nimajo, druge pa so pred menoj vrata zaprle. Gelo gospa onega uradnika, za katerega ste prej šivali, se je zadrla na mene: >Kaj me nadleguješ? Pomagala sem vam že nekaterikrat ali dan za dnevom ljudi nadlegovati, to je že nesramno.« »Oh, moj Bog!« izvije se težek vzdih iz prsi bolnice. — Bila je to pridna in poštena žena pomorskega kapitana Pavla N. Zivela sta v prelepi edinosti in ljubezni, kakor je to le tedaj, ako se dve krepostni srci zjedinita na sveti podlagi Kristusove vere, brez katere podlage je vsak zakon zgradba, postavljena na pesek, katero uniči prvi vihar Ijudske strasti, podre prvi potres neporazumljenja in nejedinosti. Bog je njuno zvezo blagoslovil z dvema otrokoma, z Zlatico in z Mirkom. No, Mirka so v tretjem Ietu njegovega življenja odvedli angelji za svojega tovariša. Istega leta — Zlatica je ravno dovršila deveto leto — izve kapitan, da mu je v Indiji urarl bogat sorodnik, ki se je davno prej tjekaj izselil, pa o njem ni bilo več duha ne sluha. Naznanilo se mu je, da mu je strijc umrl brez otrok in mu sporočil celo svoje veliko imetje in da je potrebno, da se napoti sam tje. Kapitanova rodbina je čedno živela, pri hiši sicer ni bilo pomanjkanja, pa tudi izobilja ni bilo. Vest, ki so jo prejeli, jih je razveselila, ali ne zato, ker se jim je bilo nadejati velikega bogastva in izobilja, nego zato, ker so premišljali, kako bodo dobra dela opravljali, dela ljubezni, katera so mogli do sedaj le v mali meri opravljati. Bila je ta rodbina plemenitega in usmiljenega srca. Kapitan se odpravi na pot. Zlatica je točila pri slovesu gorke solze, pa plakala je tudi dobra njena mati; saj je Indija daleč, morje pa nezanesljivo. >Bode že Ijubi Bog čul nad vama«, je tolažil pobožni oče svojo rodbino, «in angelj varih bo varoval mene in vas.« Priporoči Se Zlatici, naj vsak dan moli v čast prebl. Devici Mariji in sv. Jožefu, katerega je kapitan posebno iskreno častil. Baveč se nekoliko s slikarstvom, je enkrat naslikal tudi podobo sv. Jožefa z detetom Jezusom. Ta slika se mu je zelo dobro posrečila in so jo pohvalili tudi nekateri veščaki, katerim jo je bil pokazal. Podobo je djal v lep okvir in jo poklonil svoji Zlatici. Kapitan se odpelje, njegova rodbina pa je preživljala dneve v molitvi in pri vsakdanjem delu. Toda nekega usodepolnega dne dobi gospa žalostno sporočilo, da se \e ladja, katere poveljnik je bil nje mož, vsled morskega viharja močno poškodovala in da so se vsi potniki in tudi poraorščaki do zadnjega potopili. Zalostna žena v prvem hipu omedli vtiskom te velike nesreče, ali vendar ne obupa. Verovala je v Boga, zaupala v njegovo usmiljenje, ki skrbi za ptiee v zraku, za lilije na polju, Ijubila ga je v tej nesreči tembolj, ker }e vedela, da je to roka večne ljubezni, katera se je z ostrim mečem dotaknila njenega srca. Vroče solze so padale ženi na lice, dokler niso bleda usta zaSepetala s krSčansko udanostjo sledečih besed: »Oče, ne moja, nego tvoja volja naj se zgodi!« Kaj naj bi sedaj počela? Sorodnikov ni imela, znancev pa malo takih, ki bi ji mogli pomagati. Preseli se iz pomorskega mesta v neko veliko mesto, kjer je lahko z delom svojih rok preživljala sebe in svoje dete. — Tu je preživela štiri leta, ko se je loti huda, dolgotrajna bolezen, ki jo spravi na kraj groba in z njo tudi nje premilo dete pahne v propad skrajne revščine in nadloge. Našlo se je seveda tudi dobrih Ijudij, ki so ji včasi pritekli na pomoč, ali ljudska srca so spremenljiva, kakor lice sreče. Redka in preredka so ona zlata srca, katerim se nikdar čelo ne zmrači, kadar siromaška roka potrka na vrata. »Sladka mamica, ravno se spominam, da še imam nekaj, kar lahko prodam in vam kupim krepilne hrane.« — »In kaj je to, moje dete?« odvrne mati. — »Glejte, podobo sv. Jožefa», odgovori Zlatica in pokaže s prstičem na podobo, ki je visela nad posteljo bolnice na razpokani steni. — »Oh, ljubka moja«, vzdihne bolnica, »ali to sliko oddaš, ki te še edina spominja tvojega dragega očeta ? Oh, Jaz znam, kako rada imaš to podobo, saj vsak dan pred njo toli pobožno moliš.« »Da, ljubljena mamica moja, ta podoba mi je dražja, nego vse drugo na svetu razun — vas, sladka moja mamica. Vi, oh vi, ali mi niste dražji nego ta podoba? Spomin na mojega preljubljenega očeta bo živel v mojem srcu, dokler bom živela, če tudi prodam to podobo, da vam kupim hrane.« »Ti si dober otrok, Zlatica moja, Bog te blagoslovi!« izpregovori mati ganjena in pritisne na svoje izmučene materinske prsi svojo drago, ljubljeno hčerkico.« — »Če bi le kdo hotel kupiti podobo. Zateranela }e v naši revni sobi, tudi okTir je že poškodovan.« — »Poskusila bom, mamica, sv. Jožei bo prosil za naju.« In vzame podobo s stene, jo milo pogleda s svojim otroškim očesom, jo poljubi s svetim spoštovanjem, potem objarue drago svojo mamico in odide. (Konec prihodnjič.) Smešnica. Mladi zdravnik (ob uri ordinacije pogleda v čakalnico ter vpraša): «Kdo že najdalje čaka». Krojač: «Jaz gospoddoktor, že čakam od lanskega leta».