Štefan Jerko Za očeta vonovi so že odpeli pozdravno pesem svetemu večeru. Mračilo se je. Sneg je naletaval, in vedno več ga je bilo na zmrzlih tleh. V kotu neke izbe je brlela svetilka pred skromnimi jasel- cami. Njen plamen je skrivnostno obžarjal božje čudo v hlevčku. Pri peči sta pa sedeli Minka in Ivanka tesno druga ob drugi. Janko je ravnokar prišel domov; pri teti je pomagal naptavljati jaselce. »Ata bi morali že tudi priti,« je pripomnila Ivanka in se ozrla v sestro. »O, saj bodo prišli! Kmalu bodo tu. Saj jih Bogek varuje,« jo je tolažila Minka. »Pa kruha nama bodo prinesli!« se je zaveselila Francka. Ata pa le ni hotelb biti ... »Veš kaj, Minka ? Jaz jih bom šel pa iskat. Mogoče so pa ata v snegu kam zašli?« »Nikar ne hodi! Poglej, koliko je že snega. Pa noč se dela. Naju bo doma strah.« »Strah ? I Nocoj strah ? Na sveti večer ? Ali ne veš, da stoji nocoj v vsaketn kotu en angel?« ¦ Janko je res odšel v sneg, v mračno noč. Težavna je bila njegova pot. Sneg se mu je usipal za vrat in mel pod nogami. Veje v gozdu so čudno, skrivnostno vzdihovale pod sneženo težo. Skoro se je Janka po- lotil strah. - V tem je zapel zvon Mariji v pozdrav. Lepše in slovesnejše je donel njegov glas: cerkvenik je zvonil v zvoniku in ne pod zvonikom. Zvonov glas je pregnal po vseh hišah strah. Janko \e dospel do kapelice sredi gozda. Pokleknil je malo in po- molil. Ves truden je bil. Samo malo bi počiJ, in bilo bi dosti. Potem bi šel naprej. Ali skoro ga je omamilo, in objelo ga je spanje. V njem je zasanjal ... Vso družino je videl doma v hiši. Tudi pokojna mamica je bila pri mizi. V kotu so stale jaselce, vse razsvetljene. Ob mizi pa oče in otroci, in so peli božične pesmi. Angeli so jim odpevali. Pa kako lepo! Oh, ko bi mogel vedno poslušati to prekrasno angelsko petje! Bližala se je pa enajsta ura. Mama so že prinašali obleko. «Otroci! Zdaj boste pa šli . . . « »Z nami!« poseže angel iz hišnega kota- » . . . k polnočnici. Tam bo šele lepof« » . . . v nebesa! Tam je še lepše,« je pristavil angel. In res! Prvi angel je prijel mamo, drugi ata, tretii Minko, četrt Ivanko in njega, pa so odšli ... Zašumelo je po gozdu. Odpadale so suhc veje in pokale pod nogami. Motna svetloba se je sempatja zabliskala skozi drevje. Po poti je šel zapoznel drvar ¦— Jankov oče. V rokah je nesel košarico in v njej nekaj priboljška za praznike. Že je bil pri kapelici. »Kdo pa je tam ?« se je začudil in privzdignil svetilko. »Moj Bog, ali je mogoče ? Janko ? Naš Janko!« Urno je postavil košaro na tla in se sklonil k Janku. Še je dihal. Košaro si je navezal drvar na hrbet in rahlo dvignil Janka v naročje. Breme je bilo sicer težko, a vendar je mož na vso moč hitel proti domu. Dolgo se Janko doma ni zavedel. In ko se je zavedel, je raoral potem še dolgo časa ležati v postelji. Močno se je bil prehladil in veliko je trpel vsled prehlajenja. A trpljenje mu je lajšalo zavest, da je izvršil nepremišljeno namero vsaj iz ljubezni do očeta.