G. W. F. Hegel
ZNANOST LOGIKE I.
Alenka Zupančič
ETIKA REALNEGA
Jacques Lacan
SPISI
G. W. F Hegel
ZNANOST LOGIKE II.
Stojan Pelko
OČIVIDCI
Zdravko Kobe
AUTOMATON TRANSCENDENTALE I.
Jelica Šumič-Riha
AVTORITETA IN ARGUMENTACUA
Zbornik
PRIMER SCHREBER
Jacqueline Rose
ŽENSKOST IN NJENO NELAGODJE
Zbornik
FILOZOFIJA V OPERI II.
Zbornik
CLAUDEL Z LACANOM
Jacques Lacan
SEMINAR XI - ŠTIRJE TEMELJNI
KONCEPTI PSIHOANALIZE
Spinoza
DVE RAZPRAVI
Alain Badiou
ETIKA
Slavoj Žižek
KUGA FANTAZEM
Zbornik
PISAVA IN TRANSCENDENTALNO
Jacques Derrida
O GRAMATOLOGIJI
G. W. F Hegel
FENOMENOLOGIJA DUHA
G. W. F Hegel
UM V ZGODOVINI
Jacques Derrida
O DUHU
Alain Badiou
SVETI PAVEL
Zbornik
MAZOHIZEM IN ZAKON
1 94245
RAZPOL 13
Mreža Scilicet II obsega poleg Ornicar?, glasila Freudovskega polja, ki
je izhajalo v Parizu, še ostalo lacanovsko usmerjeno periodiko, ki je
nastala v raznih deželah s podporo Fondation du Champ freudien. Gre za
- angleščino: Newsletter of the Freudian Field; francoščino: La Cause
freudienne; italijanščino: La Psicanalisi; nemščino: Wo Es war; portu-
galščino: Falo; slovenščino: Razpel; in španščino: Freudiana.
Naslovi publikacij mreže Scilicet II: Newsletter of the Freudian Field,
Department of English, The University of Missouri-Columbia, 107 Tate
Hall, Columbia, MO 65211, ZDA: La Cause freudienne. 31, rue de
Navarin, 75009 Pariz, Francija; La Psicanalisi, via Biferno, 1-00199,
Rim, Italija; Wo Es war, Verlag Turia & ant, Weinberggasse, A-1190
Dunaj, Avstrija; Falo, rua Aracaju 62, Barra Salvador, 40160 Bahia,
Brazilija; Razpol. Društvo za teoretsko psihoanalizo, Komenskega 11.
1000 Ljubljana, Slovenija; Freudiana. Muntancr 499, 4a, 08022 Barce-
lona, Španija.
KAZALO
Uvodnik 5
Jacques Lacan, Narobna stran psihoanalize
I. Produkcija štirih diskurzov 9
II. Gospodar in histerik 27
III. Vednost, sredstvo užitka 39
IV. Resnica, sestra užitka 57
V. Lacanovsko polje 75
XII. Nemoč resnice 93
Alenka Zupančič, Štirje diskurzi v luči vprašanja
presežnega užitka 113
Juliet Flower MacCannell, Še nekaj času primernih misli
o vojni in smrti 157
Slavoj Žižek, Stalinizem in kapitalizem kot dve plati
diskurza univerze 193
Mladen Dolar, Hegel na narobni strani psihoanalize 227
Povzetki 257
Abstracts 260
členi so:
S„ označevalni gospodar
S2, vednost
S, subjekt
a, presežni užitek
Uvodnik
Piše se leto 1969, v zraku je - in še nekaj časa bo - leto 1968, in
v tem »simbolnem« zraku Lacan začne enega svojih najpomembnej-
ših seminarjev, L'envers de la psychanalyse, Narobna stran psiho-
analize. Zgrabiti analizo na njenem narobnem koncu, ponoviti, po-
novno prehoditi Freudov projekt po narobni strani - in kaj je narobna
stran psihoanahze? Diskurz. »Diskurz kot brez besed,« pravi Lacan,
kar pomeni nič drugega kot to, da govorica strukturira naš svet na
neki precej bolj temeljni ravni, kot je enostavno raven izmenjave
besed in izjav. Diskurz je družbena vez, paradigma določenih temelj-
nih družbenih razmerij (in ne-razmerij), pa tudi paradigma družbenih
ekonomij, tj. načinov, kako družba vključi vase in obravnava tisti
problematični element, ki nastopi skupaj z označevalcem in se vselej
kaže kot njen ireduktibilni manko/presežek.
Kje nas drži užitek? In kje smo prav preko njega pripeti na druž-
beno? Lacanov ključni preboj zadeva prav to postavko: naši tudi
najbolj partikulami načini uživanja so, še bolj kot z našo osebno
zgodovino in njenimi »travmami«, določeni s tipom družbene vezi,
v kateri in preko katere živimo. Ta opominje morda še pomembnejši
trideset let kasneje, v naših časih, ko nam poglavitna forma ideologije
ponuja in predlaga »osebno srečo, zadovoljstvo in izpolnitev« kot
umik iz družbene realnosti »krutega kapitalizma« in »brezdušnega
potrošništva«. Ko »nedeljsko družinsko srečo« ponujajo kot vrnitev
k (izgubljenemu) avtentičnemu načinu uživanja in kot branik pred
pohlepnostjo kapitalistične produkcije. Tu je psihoanaliza neomajna:
vsa ta ponujana sreča je že dolgo strukturirana kot »pohlepna kapi-
talistična produkcija«, imperativ »Bodite srečni!«, »Uživajte!« (v
samih sebi, v svojem delu, v svojih partnerjih, v svoji družini) paje
najlepši izraz in dokaz tega. Lacan ob tem vprašanju skuje pojem
5
UVODNIK
6
presežnega užitka, v katerem Freud sreča Marxa (in presežno vred-
nost), od tod se odpre nova perspektiva na vprašanje vrednotenja
uživanja (in njegovega prodajanja).
Teorija diskurzov je torej tudi mesto intervencije psihoanalize v
politiko. A ne v smislu, da bi psihoanaliza ponudila svojo »rešitev«
ali še en, nov modus uživanja. Ponujenih rešitev in novih modusov
uživanja je kvečjemu preveč, in če kaj, potem je pomen analitičnega
dejanja najprej v tem, da v njem nekoliko zaškrta kolesje na videz
neproblematičnega vrtenja neštetih možnosti in rešitev. Lacan dejan-
sko - in drzno - reče tole: tisto najbolj subverzivno, kar lahko storim,
je, da ne pravim, da imam rešitev. Nimamo rešitve! Danes reči »Ni-
mamo rešitve« je lahko že samo po sebi določena rešitev, kar velja
tudi za drago reklo, ki bi ga morali kot slogan na svoja vrata pribiti
vsi psihoanalitiki, ki dajo kaj nase: Pri nas vam ni treba uživatil Če
je danes kakšen užitek vreden tega, da ga dejansko plačamo, je to
nemara prav ta.
Jacques Lacan
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
Pričujoči tekst je prevod 1., 2., 3., 4., 5. in 12. poglavja oziroma predavanja
Lacanovega Seminarja XVII: L'envers de la psychanalyse, Seuil, Pariz 1991.
Prevedla Alenka Zupančič.
I
Diskurz kot brez besed.
Mesta pred-interpretirajo.
Razmerje vednosti do užitka.
Hlapec, oropan svoje vednosti.
Želja po vednosti.
Dovolite mi, dragi prijatelji, da se še enkrat ustavim ob vaši
asistenci, v vseh pomenih besede', še posebej danes, ko mi nekateri
izmed vas sledijo že v moji tretji premestitvi.
Še prej pa lahko storim vsaj to, da pojasnim, zakaj sem tu, in se
tako zahvalim zaslužnim. Gre za nekakšno posojo, s katero želi
Pravna fakulteta ustreči nekaterim mojim kolegom iz École Pratique
des Hautes Etudes, h katerim me je prijazno pridružila. Naj se torej
tu zahvalim, sam, mislim pa, da tudi z vašo asistenco^ Pravni
fakulteti, še posebej njenim vrhovom, zlasti gospodu dekanu.
Kot ste morda izvedeli iz razglasa, bom tu govoril le drugo in
tretjo sredo vsakega meseca - pa ne, da mi ne bi ponudili prostora za
vse srede -, tako da bom drugi dve sredi prost, seveda zato, da se
posvetim drugim službovanjem. Mislim, da že lahko najavim, da
bom prve srede v mesecu, vsaj deloma, to pomeni vsakič drugič,
torej prvo sredo v decembru, februarju, aprilu in juniju, imel na
1. Fr. assistance lahko pomeni navzočnost, prisotnost, pa tudi pomoč, podporo.
2. Cf. op. 1 - tudi tu Lacan igra na oba osnovna pomena besede.
9
PRODUKCIJA ŠTIRIH DISKURZOV
JACQUES LACAN
10
univerzi v Vincennesu ne seminar, kot je bilo napačno objavljeno,
temveč nasprotno nekaj, kar sem, da bi dobro poudaril, da gre za
nekaj drugega, skrbno poimenoval štirje impromptuji, ki sem jim
dal nek humoristični naslov, za katerega boste izvedeli na mestih,
kjer je že objavljen.
Kajti, kot boste videli, mi odgovarja, da takšen namig pustim
obviseti v zraku, takoj se bom okoristil s tem in se tu opral očitka
vesti, ki mi je ostal od srečanja z neko osebo - način, kako sem
sprejel to osebo, seje kasneje v premisleku izkazal za kaj malo prijaz-
nega - pa ne da bi kaj takega hotel, tako je pač izpadlo. Nekega dne
je neka oseba, ki je morda tu in ki tega seveda ne bo dala vedeti,
stopila k meni na cesti, ko sem ravno sedel v taksi. V ta namen je
ustavila svoje malo motorno kolo in me nagovorila - Ali ste to vi,
doktor Lacan? - Da sem, odgovorim, in zakaj?-Ali boste nadaljevali
s svojim seminarjem ? - Seveda, prav kmalu. - Kje pa ? In tu, ne brez
razloga, to mi bo že verjela, sem odgovoril - Boste videli. Vsled
česa seje odpeljala s svojim malim motornim kolesom, ki gaje po-
gnala s tako naglico, da sem ostal tam ves osupel in s pekočo vestjo.
To pekočo vest sem si hotel danes olajšati, pojasniti svoje razloge in
se tej osebi, če je tu, opravičiti.
Resnično, to je prav gotovo priložnost, da opozorimo, kako nikdar
in nikakor ni izgred [l'excès] nekoga drugega tisto, zaradi česar sami
nastopimo, vsaj na videz, kot da smo vsi iz sebe [excédés]. Razlog je
vselej v tem, da ta izgred sovpada z nekim vašim izgredom. Ker sem
bil sam v tistem trenutku v stanju prezaposlenosti [excès de pré-
occupation], sem se brez dvoma zato pokazal v neki luči, za katero
sem hitro uvidel, da je neumestna.
Vstopimo na tej točki v našo letošnjo snov.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
1
Menil sem, da bi moral ta seminar nasloviti Narobe psihoanaliza
[La Psychanalyse à l'envers].
Ne mislite, da ta naslov karkoli dolguje aktualnemu dogajanju,
ki se dojema kot prekucništvo določenega števila mest. Za to bom
podal naslednji dokaz. V nekem tekstu iz leta 1966, natančneje v
enem od tistih uvodov, ki sem jih napisal v času zbiranja mojih Spisov
in ki le-te skandirajo, tekstu, ki nosi naslov De nos antécédents, sem
na strani 68 označil svoj diskurz za ponovitev, tako sem rekel,
freudovskega projekta z narobne strani [reprise du projet freudien à
l'envers]. Precej pred dogodki se je torej zapisalo - ponovitev z na-
robne strani.
Kaj to pomeni? Lani sem pogosto vztrajal na razločitvi tega, kaj
je diskurz, kot neka nujna struktura, ki v marsičem presega govor
[la parole], saj je slednji vselej bolj ah manj priložnosten. Prednost
dajem, sem dejal, in nekega dne celo objavil, diskurzu brez besed
[sans paroles].
V resnici lahko diskurz čisto dobro shaja brez besed. Shaja v
določenih temeljnih razmerjih. Le-ta pa se, dobesedno, ne bi mogla
ohranjati brez govorice. Preko govorice se vzpostavi določeno število
stabilnih razmerij, v notranjost katerih se seveda lahko vpiše nekaj,
kar je širše in seže dlje kot dejanska izjavljanja. Le-teh prav nič ne
potrebujemo za to, da bi se naše obnašanje, naša dejanja eventualno
vpisovala v okvir določenih prvotnih izjav. Kaj bi bilo v nasprotnem
primeru s tem, s čimer se srečujemo v izkustvu, še posebej analitičnem
- na slednjega se v tem zglobu sklicujemo le zato, ker gaje prav ono
označilo - kaj bi bilo s tem, kar srečujemo pod vidikom nadjaza?
Obstajajo strukture - drugače jih ne bi mogli imenovati -, s kate-
rimi lahko opredelimo to, kar je moč ločiti od onega v obliki, ki sem
se mu lani dovolil dati poudarek neke posebne rabe - torej to, kar se
dogaja spričo temeljnega razmerja, ki sem ga opredelil kot razmerje
11
JACQUES LACAN
Brez dvoma se tu, okoli besede vednost, nahaja tista točka
dvoumnosti, ob kateri moramo danes dobro poudariti to, na kar sem
že večkrat opozoril vaša ušesa, po več poteh, stezah, prebliskih,
kratkih opazkah.
Naj ponovim za tiste, ki so si zapomnili, tiste, ki jim to morda še
blodi po glavi? Lansko leto sem vednost poimenoval užitek Drugega.
12
enega označevalca do nekega drugega označevalca. Od tod izhaja
vznik tega, kar imenujemo subjekt - spričo označevalca, ki, ob priliki,
deluje kot zastopnik tega subjekta pri nekem drugem označevalcu.
Kako umestiti to temeljno obliko? To obliko bomo letos, če se
strinjate, brez odlašanja zapisah na nek nov način. Lani sem jo zapisal
iz zunanjosti označevalca S, - iz katerega izhaja naša definicija
diskurza, tistega, ki ga bomo izpostavili v tem prvem koraku - krogu,
označenem s kratico A, to se pravi polju velikega Drugega. Toda, če
to nekoliko poenostavimo, vzemimo S, in, označeno z znakom S^,
baterijo označevalcev. Gre za tiste označevalce, ki so že tu, medtem
koje v točki začetka, kamor se umeščamo, da bi zaznamovali to, kar
v tem pripada diskurzu, diskurzu kot statusu izjave, Sj treba videti
kot nekaj, kar intervenira. Intervenira v označevalno baterijo, ki je
nimamo nikoli pravice imeti za razpršeno oziroma za nekaj, kar ne
bi že tvorilo mreže tega, kar se imenuje vednost.
Diskurz se postavlja od tistega trenutka dalje, ko s svojo inter-
vencijo v definirano polje, ki se v tem trenutku kaže kot polje, že
strukturirano z vednostjo, začne nekaj zastopati. To, kar predpostavlja,
njegov -ÚTOKeíixevov, je subjekt, kolikor predstavlja to specifično
potezo, ki jo je treba razlikovati od živečega individua. Slednji je
prav gotovo mesto subjekta, njegova markirna točka, vendar ni istega
reda kot to, kar subjekt vpelje spričo statusa vednosti.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
To je en primer. Če upravičeno velja, da verige, da zaporedja črk
te algebre ne smemo spreminjati, potem s tem, ko se prepustimo tej
operaciji četrtinskega obrata, dobimo štiri strakture, ne več, pri čemer
vam prva na nek način kaže izhodišče.
Na papirju hitro in brez težav pridemo do ostalih treh.
9
3. v francoščini je poudarek tudi na preiiodu iz nedoločnega člena {un) na določni
člen {le).
13
Zabavna zadeva. To je formulacija, ki dejansko ni bila še nikoli
izustena. Ni več nova, kajti že lani sem jo pred vami lahko opremil z
zadostno mero verodostojnosti, govoril o njej ne da bi vzbudil kake
posebne ugovore. In prav tu je ena izmed točk snidenja, ki sem vam
jih napovedal za letos.
Dopolnimo najprej to, kar je bilo najprej na dveh nogah, potem
na treh, in dodajmo še četrto.
Na tej zadnji sem vztrajal že dolgo, še posebej pa lani, saj je bil
dovolj dolgo moj seminar namenjen natanko temu - D'un Autre à
l'autre [Od Drugega k drugemu^], kot sem ga naslovil. Ta drugi,
mali drugi, z razvpitim /, je bil prav tisti, ki ga na tej ravni algebre,
označevalne strukture, označujemo kot objekt a.
Na tej ravni označevalne strukture nam je treba vedeti zgolj nekaj
o načinu, kako to deluje. Kaj iz tega izide, pa lahko vidimo, če vse
skupaj zapišemo tako, da sistem zavrtimo za četrtino obrata.
O tej famozni četrtini obrata govorim že precej dolgo in tudi ob
drugih priložnostih - zlasti odkar je izšlo tisto, kar sem napisal pod
naslovom Kant s Sadom -, tako da ste si lahko mislili, kako bomo
nekoč morda prišli do tega, da zadeva ni omejena zgolj na primer
tako imenovane sheme Z in da za ta četrtinski obrat obstajajo še
dragi razlogi, ne le čisti slučaj imaginarne predstavitve.
JACQUES LACAN
14
S tem zgolj natančneje opredelimo nek aparat, na katerem ni prav
nič vsiljenega, kot bi dejali v neki določeni perspektivi, za nobeno
abstrakcijo realnosti ne gre. Prav nasprotno, vselej je že vpisano v
to, kar deluje kot realnost, o kateri sem pravkar govoril, v realnost
diskurza, kije že v svetu in ki ta svet podpira, vsaj tisti svet namreč,
ki ga poznamo mi. In ne le da je vanj že vpisano, temveč spada med
njegove oboke.
Seveda je prav malo pomembna oblika črk, kamor vpisujemo to
simbolno verigo, če je le količkaj razločna - to zadošča, da se lahko
kaže nekaj, kar pripada konstantnim razmerjem. Takšna je ta formula.
Kaj pravi? Umešča nek trenutek. Nadaljevanje tega, kar bomo
razvili v tem našem srečanju, nam bo povedalo, kakšen smisel gre
dati temu trenutku. Formula pravi, da prav v trenutku, ko S, inter-
venira v že konstituirano polje drugih označevalcev, kolikor se ti že
kot taki artikulirajo med seboj, čim torej intervenira pri drugem ozna-
čevalcu, sistematično vznrkne tole, S, kar smo imenovali subjekt
kot razcepljen. Letos moramo ta celotni status še bolj poudariti.
In končno, že od nekdaj smo poudarjali, da iz te poti izide nekaj,
kar se definira kot izguba. To označuje črka, ki se bere kot objekt a.
Nismo pozabili označiti točke, iz katere сфато to funkcijo izgub-
ljenega objekta. Iz Freudovega govora o posebnem pomenu ponav-
ljanja pri govorečem bitju. Dejansko pri ponavljanju ne gre za kateri-
koli učinek spomina v biološkem smislu. Ponavljanje je v določenem
razmerju s tem, kar je meja te vednosti in kar se imenuje užitek.
Zaradi tega gre pri formuli, daje vednost užitek Drugega, za neko
logično artikulacijo. Seveda užitek Drugega, kolikor - kajti ni nobe-
nega Dragega - ga kot polje vzpostavi intervencija označevalca.
Brez dvoma mi boste tu dejali, da se skratka vseskozi vrtimo v
krogu - označevalec, Dragi, vednost, označevalec, Dmgi, vednost
itd. Vendar pa nam prav tu termin užitek omogoča pokazati točko,
kjer se vplete aparat. Na ta način nedvomno izstopimo iz tistega, kar
pri tem avtentično pripada vednosti, kar je prepoznavno kot vednost.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
15
da bi se obrnili k mejam, k njihovemu polju kot takemu, tistemu
polju, s katerim se drzne soočiti Freudov govor.
Kaj izhaja iz vsega tega, kar ta govor artikulira? Ne vednost, tem-
več zmeda. No, tudi iz zmede moramo izbrskati razmislek, kajti gre
za meje in za to, da izstopimo iz sistema. Da izstopimo iz njega
zaradi česa? - zaradi sle po smislu, kot da sistem potrebuje smisel.
Sistem ne potrebuje ničesar. Toda mi, šibka bitja, kakršna se sreču-
jemo tekom letošnjega leta ob vseh preokretih, mi potrebujemo smi-
sel. No, tuje eden.
Morda to ni resnični smisel. Vendar pa bomo gotovo videli, da
obstaja mnogo tehmorda ta ni resnični, katerih vztrajnost nam ravno
nakazuje dimenzijo resnice.
Bodimo pozorni na samo dvoumnost, ki jo je v psihoanalitični
neumnosti dobila beseda Trieb, namesto da bi se poskusilo dojeti,
kako se ta kategorija artikulira. Ta kategorija ni brez predhodnikov,
reči hočem, daje beseda že služila določeni rabi, ki sega daleč, vse
do Kanta, to pa, čemur služi v analitičnem diskurzu, bi zaslužilo, da
se ne prenaglimo in je ne prevedemo prehitro z instinkt. Vendar pa
do teh zdrsov ne prihaja brez razloga, in čeprav že dolgo vztrajamo
na tem, da je tak prevod napačen, se imamo vendar pravico z njim
okoristiti. Seveda ne za to, še posebej ob tej temi, da bi posvetili
pojem instinkta, temveč da spomnimo, kaj v Freudovem diskurzu
oživlja to rabo - in da se enostavno potrudimo, da bi ta diskurz zaži-
vel drugače.
Popularno vzeto je ideja instinkta ideja neke vednosti - neke ved-
nosti, za katero ne moremo reči, kaj pomeni, vsekakor pa velja, in to
ne brez razloga, da je njen rezultat ohranjanje življenja. Nasprotno
pa, če podelimo nek smisel temu, kar Freud izjavi o načelu ugodja
kot bistvenem za delovanje življenja, in sicer, da je načelo ugodja
tisto, kjer se ohranja kar najnižja napetost, ali nismo s tem že rekli
nečesa, kar nadaljevanje njegovega diskurza razkriva, kot da mu je
vsiljeno? Namreč nagon smrti.
JACQUES LACAN
2
Rekel sem tem, kar jaz rečem, ne govorim o tem, da jaz sem." In
le čemu, saj se to konec koncev vidi, zahvaljujoč vaši asistenci^ Ne
gre za to, da slednja govori meni v prid. Včasih, in to kar pogosto,
govori namesto mene.
Kakorkoli že, pravico, da tu kaj rečem, mi daje nekaj, kar bi imeno-
val bistvo te manifestacije, ki so jo v zaporedju tvorile različne publike
[assistances], ki sem jih pritegnil glede na mesto, kjer sem govoril.
Veliko mije bilo do tega, da bi nekje priključil naslednjo opazko,
kajti zdelo se mi je, da je danes, ko se nahajam na nekem novem
mestu, za to primeren dan. Mesto je imelo vselej svojo besedo pri
stilu tega, kar sem imenoval ta manifestacija, ob kateri ne bom zamu-
dil priložnosti za opozorilo, da je povezana z običajnim pomenom
besede interpretacija. To, kar sem rekel z, za in v vaši asistenci, je
potrebno v vsakem od teh časov definirati kot vselej že interpretirana
geografska mesta.
To bo moralo najti svoje mesto v malih vrtečih se kvadripodih, ki
sem se jih danes začel posluževati in h katerim se bom še vrnil. Da
pa vas ne pustim povsem v praznem, vam bom takoj nakazal nekaj v
zvezi s tem.
4. J'ai dit ce que je dis, 7'e ne parle pas de ce que je suis. »Ce que je suis« lahko
pomeni tako »to, kar sem«, kot »to, da sem«. Za drugo možnost smo se odločili
zato, ker se v naslednjem stavku Lacan opre na ta, drugi pomen.
5. Cf. op. 1.
16
Ta pojem mu je vsilil razvoj izkustva, analitičnega izkustva, v
kolikor se strukturira iz diskurza. Ne smemo namreč pozabiti, da za
iznajdbo nagona smrti ni treba opazovati obnašanja ljudi.
Nagon smrti imamo tu. Imamo ga tam, kjer se nekaj dogaja med
vami in tem, kar jaz rečem.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
6.  Gre za ulico, kjer se nahaja École normale supérieure.
Če bi moral inteфretirati to, kar sem govoril na Sainte-Anne med
leti 1953 in 1963, če bi moral zadeti žebljico na glavico inteфreta-
cije - inteфretacije v smislu, kije nasproten analitični interpretaciji
in ki daje lepo čutiti, koliko je analitična inteфretacija obrnjena
drugam kot 1тефге1ас1ја v običajnem pomenu izraza -, bi dejal, da
je bilo, kot resnično zvenečo struno, najbolj občutiti zabavnost.
Najbolj značilna osebnost tamkajšnjega poslušalstva, ki je bilo
brez dvoma zdravniško obarvano - vendar pa je bilo tudi nekaj na-
vzočnikov [assistants], ki niso bili zdravniki -, je bila tista, ki je
spenjala moj diskurz z neprestanimi gagi. To bi izbral za najbolj
značilno potezo tega, kar je deset let tvorilo bistvo moje manifestacije.
Dokaz več, zadeve so se začele kisati šele tedaj, ko sem trimester
posvetil analizi vica.
To je velik oklepaj, in prav dolgo ne bom več mogel iti v tej
smeri, vendar moram dodati še značilno potezo inteфretacije v
okolju, v katerem ste me zapustili zadnjič. École normale supérieure.
E.N.S. - začetnice zvenijo res veličastno. Stvar se vrti okoli bivajo-
čega. Vselej je treba znati izkoristiti črkovne dvounnnosti, še posebej,
ker gre za tri prve črke besede enseigner [poučevati]. Skratka, na rue
d'Ulm^ smo prišli do tega, daje bilo to, kar sem govoril, poučevanje.
Prej to ni bilo povsem očitno. Celo priznano ni bilo. Profesorji,
še posebej zdravniki, so bili zelo zaskrbljeni. Ker ni šlo za medicino,
se je razraščal dvom, ali je zadeva vredna naziva poučevanje, vse do
dneva, ko so prišli fantje s Cahiers pour l'analyse, ki so se šolali na
tistem koncu, kjer - kot sem rekel že mnogo pred tem, prav v času
gagov - zaradi šolanja ne vemo ničesar, vendar pa to izvrstno po-
učujemo. Da so tako inteфretirali to, kar sem govoril - danes govorim
o neki inteфretaciji, ki ni analitična -, pač ima nek smisel.
Seveda ne vemo, kaj se bo zgodilo tu. Ne vem, ali bodo prihajali
študentje prava, vendar pa bi bilo to za inteфretacijo dejansko
17
JACQUES LACAN
3
Vrnimo se k naši temi.
Prišli smo do našega instinkta in naše vednosti, kot se, na kratko,
umeščata s tem, kar Bichat definira z življenjem. Življenje, pravi -
in to je kar najgloblja definicija, če od blizu pogledate, ni niti najmanj
banalna - je skupek sil, ki se upirajo smrti.
Preberite, kar je dejal Freud o upiranju življenja stremljenju k
nirvani, kot so imenovali nagon smrti v trenutku, ko ga je Freud
vpeljal. V osrčju analitičnega izkustva, ki je izkustvo diskurza, se
nedvomno pojavlja to stremljenje po vrnitvi k neživemu. Freud gre
do tod. Vendar, pravi, ta mehurček - podoba se dejansko vsiljuje ob
poslušanju teh strani - vzdržuje dejstvo, da se življenje vanj vrača
zgolj po vselej istih poteh, ki jih je enkrat dobro začrtalo. Kaj je to? -
če ne resnični smisel tega, kar najdemo v pojmu instinkta, implikacije
neke vednosti.
To stezo, to pot poznamo, gre za vednost, ki jo imamo od predni-
kov. In kaj je ta vednost? - če ne pozabimo, da Freud vpelje to, kar
18
odločilno. Verjetno bo to obdobje daleč najpomembnejše od vseh treh,
kajti letos gre za to, da psihoanalizo zgrabimo na njeni narobni strani
in da ji morda prav podelimo njen status, v tistem pomenu besede, ki
mu pravimo juridični. To je bilo v vsakem primeru vselej konec
koncev povezano s strukturo diskurza. Če pravo ni to, če se prav tu
ne dotaknemo načina, kako diskurz strukturira realni svet, kje potem
iskati to točko? Zato nismo tu nič manj na mestu kot kje drugje.
Priložnosti, ki jo nudi to mesto, torej nisem sprejel zgolj zaradi
komodnosti. Vendar pa utegne to povzročiti tudi manjše motnje v
vašem kroženju, vsaj za tiste, ki so bili vajeni drugega konca. Nisem
povsem prepričan, da je ta prostor prav prikladen za parkiranje.
Vendar pa vam je konec koncev v ta namen še vedno na voljo rue
d'Ulm.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
7.  Fr. plus-de-jouir, presežni užitek, je mogoče prebrati tudi kot »nič-več-
uživanja«. Lacan pogosto (in tudi v pričujočem odstavku) igra na oba pomena.
19
sam imenuje onstran načela ugodja, kar pa ni narobe obrnjeno ugod-
je. Vednost je to, kar naredi, da se življenje ustavi na neki meji na
poti proti užitku. Kajti pot proti smrti - za to namreč gre, govora je
o mazohizmu - pot proti smrti ni nič drugega kot to, kar se ime-
nuje užitek.
Obstaja neko prvotno razmerje vednosti do užitka, in sem se vplete
to, kar vznikne v trenutku, ko se pojavi aparat označevalca. Odtlej je
razumljivo, da funkcijo označevalca povežemo s tem njegovim vzni-
kom.
To zadošča, bodo rekli, zakaj bi morali vse pojasniti? In izvor
govorice, zakaj pa ne? Vsakdo ve, da se je za to, da bi pravilno
strukturiran neko vednost, potrebno odreči vprašanju izvorov. Ko to
artikuliramo, presegamo tisto, kar moramo letos razviti in kar se
umešča na raven struktur. Gre za ničevo iskanje smisla. Toda, kot
sem že rekel, upoštevati je treba, kaj smo.
Torej bom nadaljeval. V zglobu nekega užitka - in ne kateregakoli
užitka, slednji mora nedvomno ostati neprosojen - v zglobu nekega
med vsemi privilegiranega užitka - pa ne po tem, da bi bil to seksualni
užitek, kajti ta užitek umešča v zglob prav izgubo seksualnega užitka,
kastracijo - v razmerju do zgloba s seksualnim užitkom vznikne v
freudovski fabuli o ponavljanju zasnova nečesa radikalnega in se
utelesi v črkovni shemi. Koje tako v nekem prvem času vzniknil Sj,
se ponovi pri S,. Iz tega vstopa v razmerje vznikne subjekt, ki ga
nekaj zastopa, neka določena izguba, ob kateri seje izplačalo potruditi
se k smislu, da bi razumeli njeno dvoumnost.
Ni naključje, če sem lani ta isti objekt, za katerega sem po drugi
strani rekel, da se okoli njega v analizi organizira celotna dialektika
frustracije, imenovaipresežni užitek''. To pomeni, daje izguba objekta
tudi zev, luknja, odprta nečemu, za kar ne vemo, ali je reprezentacija
JACQUES LACAN
20
manka uživanja, ki se umešča iz procesa vednosti, kolikor slednja tu
dobi povsem drug poudarek, ker je odslej vednost, ki jo naglasa
označevalec. Toda, alije to sploh isti objekt?
Razmerje do užitka nenadoma poudari ta funkcija, kije zaenkrat
še virtualna in ki se imenuje funkcija želje. Prav tako je to razlog,
zakaj to, kar se tu pojavi, artikuliram kot presežni užitek, ne pa izha-
jajoč iz prenapenjanja ali transgresije.
Zadržimo se malo, prosim vas, ob tem blebetanju.
Če kaj, potem analiza pokaže - tu se sklicujem na tiste, ki imajo
malce drugačno dušo od one, za katero bi lahko rekli, tako kot Barres
pravi za truplo, da blebeta - natanko to, da ničesar ne transgresiramo.
Vtihotapiti se ni isto kot prekoračiti [transgresser]. Videti na pol
odprta vrata ni isto kot prestopiti njihov prag. Še bomo imeli prilož-
nost naleteti na to, kar tu vpeljujem - ne gre za transgresijo, temveč
gre prej za to, da nekaj, kar pripada redu užitka - nek prebitek -,
vdre, pade v polje.
No, morda je celo to tisto, kar je treba plačati. Zaradi tega sem
vam lani rekel, da Marx ta a prepozna kot delujoč na ravni, ki se
artikulira - iz analitičnega diskurza in ne iz katerega drugega - kot
presežni užitek. To Marx odkrije kot tisto, kar se dejansko dogaja na
ravni presežne vrednosti.
Seveda ni Marx izumil presežne vrednosti. Vendar pred njim nihče
ni vedel, kam se umešča. Umeščala se je na to isto dvoumno mesto,
za katerega sem pravkar rekel, daje mesto dodatnega dela, presežnega
dela. Kaj nam to kupi? pravi, če ne prav užitka, ki pa mora nekam
iti.
Kar pri tem bega, je dejstvo, da če plačamo užitek, ga imamo, od
trenutka pa, ko ga imamo, je zelo nujno, da ga potratimo. Če ga ne
potratimo, ima to celo vrsto posledic.
Pustimo zadevo zaenkrat v zraku.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
4
Kaj počnem? Že enostavno s tem, da sem ga umestil, vas posku-
šam pripraviti do priznanja, da ta aparat na štirih nogah, s štirimi
pozicijami, lahko služi za definicijo štirih temeljnih diskurzov.
Ni naključje, da sem vam kot prvo podal prav to formo. Nič ne
pravi, da ne bi mogel izhajati iz čisto drugačne, iz druge na primer.
Vendar obstaja dejstvo, določeno z zgodovinskimi razlogi, daje ta
prva forma, tista, ki se izreka izhajajoč iz tega označevalca, ki zastopa
subjekt pri nekem drugem označevalcu, še prav posebej pomembna,
zakaj v tem, kar bomo letos govorili, bo med štirimi postavljena kot
tista, ki artikulira diskurz gospodarja.
Mislim, da vas ni treba opozarjati na zgodovinsko pomembnost
diskurza gospodarja, saj ste vendarle zbrani skupaj na tem prostoru,
ki se mu reče univerzitetni, in zato veste, da filozofija govori zgolj o
tem. Tudi še preden je govorila zgolj o tem, torej preden je to ime-
novala s pravim imenom - pri Heglu je to vsaj očitno in prav posebej
ponazorjeno -, je bilo že razvidno, da se je to, kar nas zadeva v
pogledu diskurza, pa naj bo ta še tako dvoumen, in kar se imenuje
filozofija, pojavilo na ravni diskurza gospodarja.
Ne vem, do kam utegne seči to, kar vam imam danes pokazati,
kajti ne smemo se več obirati, če želimo obkrožiti vse štiri diskurze.
Kako se imenujejo drugi? Takoj vam bom povedal, zakaj ne? -
pa čeprav zgolj zato, da vas zmamim. Tale, drugi na tabli, je diskurz
histerika. To se ne vidi takoj, vendar vam bom pojasnil.
In potem preostala dva. Eden od njiju je diskurz analitika. Drugi
pa - ne, tega vam zanesljivo ne bom povedal. Če bi to danes kar tako
izgovoril, bi lahko povzročilo preveč nesporazumov. Videli boste -
gre za nek zelo aktualen diskurz.
Vrnimo se torej k prvemu. Utemeljiti moram, zakaj oznake tegale
algebričnega aparata podajajo strukturo diskurza gospodarja.
21
JACQUES LACAN
8. Knecht, ki nastopa v slavni Heglovi dialektiki gospodarja in hlapca, so v
francoščino prevajali zesclave, kar v prvi vrsti pomeni »suženj«. V slovenščini
imamo za to dve različni besedi in glede na kontekst bomo tu prevajali esclave
zdaj s »suženj«, zdaj s »hlapec«, bralca pa opozarjamo, da Lacan v obeh
primerih uporablja isto besedo.
9. Izraz savoir-faire puščamo v originalu, ker v slovenskem prevodu (spretnost,
veščina) izgubimo aluzijo na vednost (savoir), ki je za Lacanovo izpeljavo
ključnega pomena.
22
Hitro rečeno, S, je označevalec, funkcija označevalca, na kar se
opira bistvo gospodarja. Na drugi strani - morda se spominjate tega,
kar sem lani večkrat poudaril - sužnju* pripada polje vednosti, S^.
Če beremo pričevanja, ki jih imamo o življenju v antiki oziroma o
tem, na kak način se je govorilo o življenju - glede tega preberite
Aristotelovo Po/ii//:o -, potem ni nobenega dvoma, daje suženj opre-
deljen kot opora vednosti.
V antični dobi suženj ni enostavno neki razred, kot je to naš moder-
ni suženj, je neka funkcija, vpisana v družino. Suženj, o katerem
govori Aristotel, je prav toliko v družini kot v državi, še bolj v prvi
kot v drugi. In sicer zato, ker ima ntko savoir-faire"^. Preden pa zvemo,
ali se vednost ve, ali je mogoče utemeljiti subjekt na perspektivi
neke vednosti, ki bi bila na sebi povsem transparentna, je pomembno
znati izčrpati register tega, kar ta savoir-faire izvorno je.
Kaj se pravzaprav dogaja pred našimi očmi in daje smisel, nek
prvi smisel - naleteli boste tudi na druge - filozofiji? Zahvaljujoč
Platonu so nam o tem na srečo ostale sledi, in da bi lahko to, za kar
gre, postavili na pravo mesto, je ključno spomniti se teh sledi, saj če
je vendarle kak smisel v tem, kar nas zaposluje, je ta lahko zgolj v
postavitvi stvari na njihovo mesto. Kaj zaznamuje filozofija v vsem
svojem razvoju? Tole - krajo, rop, odvzem vednosti sužnju, in sicer
z njej lastno operacijo gospodarja.
Da bi se o tem prepričali, zadošča, da smo malo izvedeni v Plato-
novih dialogih, in Bog ve, da se že šestnajst let trudim, da bi si tisti,
ki me poslušajo, to izvedenost pridobili.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
10. Cf. op. 8.
23
Začnimo z vpeljavo razlike v to, čemur bi ob tej priliki rekel dva
obraza vednosti, artikulirani obraz in ta savoir-faire, kije tako sorodna
živalski vednosti, ki pa pri sužnju ni povsem brez tega aparata, ki iz
nje naredi kar najbolj artikulirano jezikovno mrežo. Uvideti moramo,
da je mogoče to drugo plast, artikulirani aparat, prenesti, to je pre-
nesti iz sužnjevega žepa v žep gospodarja - če so v tisti dobi sploh
imeli žepe.
V tem je ves napor osamosvojitve tega, kar se imenuje episteme.
Zabavna beseda, ne vem, če ste o njej že kdaj razmišljali - postaviti
se v dober položaj, beseda je skratka ista kot verstehen. Gre za to, da
najdemo položaj, ki omogoča, da vednost postane vednost gospo-
darja. Funkcija episteme, v kolikor je opredeljena kot prenosljiva
vednost, poglejte si Platonove dialoge, je vselej v celoti izposojena
od obrtnih tehnik, to se pravi od služnih tehnik. Gre za to, da se iz
njih iztrga bistvo, da bi lahko ta vednost postala gospodarjeva vednost.
Potem pa seveda to pospremi drobni vzvratni sunek, kije natanko
to, kar imenujemo lapsus, vrnitev potlačenega. Ampak, reče nekdo.
Kari Marx ali kdo drug.
Poglejte si dialog Menon, tisto mesto, kjer gre za koren števila 2
in njegovo neizmerljivost. Nekdo reče - Toda poglejmo, naj pride
suženj, dragi dečko, in videli boste, on ve. Postavljajo mu vprašanja,
vprašanja gospodarja seveda, in suženj seveda odgovori na vprašanja
to, kar ta vprašanja že narekujejo kot odgovor. Tu najdemo neko
obliko posmehovanja. Gre za način, kako smešimo osebo, ki jo takole
vrtimo na ražnju. Srž zadeve, namera je v tem, da se pokaže, da
suženj ve, kar pa se mu prizna zgolj v tem ovinku posmeha; pri tem
pa ostane prikrito, kako ne gre za nič dragega kot za to, da sužnja
oropamo njegove funkcije na ravni vednosti.
Da bi to, kar sem pravkar rekel, dobilo svoj smisel, bi bilo treba
videti, in to bo naš korak prihodnjič, kako se pozicija hlapca'" arti-
JACQUES LACAN
24
kulira v pogledu užitka. To vprašanje sem načel že lani, v obliki
nekega pitoresknega hinta. Ponavadi se reče, daje užitek privilegij
gospodarja. Nasprotno paje, kot vsakdo ve, zanimivo tisto, kar tukaj
to demantira.
Na kratko, pri tem gre za status gospodarja. Danes sem vam za
uvod hotel povedati le to, kako zelo nas ta status zanima, način,
kako se izraža, paje bolje prihraniti za nek naslednji korak. Zanima
nas tedaj, koje tisto, kar se razkrije in se hkrati zvede zgolj na kotiček
pejsaža, funkcija filozofije. Glede na to, da sem letos časovno bolj
omejen kot druga leta, tega brez dvoma ne bom mogel razviti. A to
ni pomembno, naj kdo prevzame to temo in iz nje naredi, kar hoče.
Filozofija v svoji historični funkciji je to iztrganje, lahko bi celo rekel
izdaja, sužnjeve vednosti, da bi se pretvorila v vednost gospodarja.
Ali to pomeni, da je to, kar vidimo vznikniti kot znanost, ki naj
nam dominira, sad te operacije? Tudi tu ugotavljamo - čeprav v teh
zadevah ni potrebno hiteti - da niti najmanj ne gre za to. Ta modrost,
ta episteme, narejena tako, da se lahko zateče k vsem dihotomijam,
je pripeljala zgolj do neke vednosti, ki jo lahko označimo s terminom,
ki je služil Aristotelu samemu za opredelitev gospodarjeve vednosti -
namreč teoretska vednost. Ne v šibkem pomenu, ki ga dajemo tej
besedi, temveč v tistem poudarjenem, ki ga ima beseda theoria pri
Aristotelu. Edinstvena napaka. K temu se vračam zato, ker je to živec
mojega diskurza, njegov stožer - šele v trenutku, ko je nekdo, na
podlagi odpovedi tej, če lahko tako rečem, slabo pridobljeni vednosti
prvič izločil iz strogega razmerja S, do S, funkcijo subjekta kot tako -
imenoval sem Descartesa, takšnega Descartesa, kot ga lahko arti-
kuliram, ne brez soglasja precejšnjega dela tistih, ki se s tem ukvar-
jajo -, šele v tem trenutku se rodi znanost.
Razlikovati velja med časom, ko pride do obrata, lastnega poskusu
prenesti vednost iz sužnja na gospodarja, in časom ponovnega odhoda
te vednosti, ki ga motivira zgolj določen način, kako v strukturo
postavimo vsako možno funkcijo izjave, v kolikor jo podpira zgolj
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
25
artikulacija označevalca. To je en primer, ki že nakazuje, kakšne
uvide lahko prinese tisti tip dela, ki vam ga letos predlagam. Ne
mislite, da se zadeve končajo pri tem.
Kar tu razvijam, ima od trenutka, ko na to opozorimo, vsaj značaj
odpiranja oči za nekaj očitnega - kdo lahko zanika, da filozofija
nikdar ni bila nič drugega kot fascinirajoč podvig v prid gospodarju?
Na drugem koncu imamo Heglov diskurz in njegovo nebuloznost,
ki se ji reče absolutna vednost. Kaj bi lahko pomenila absolutna
vednost, če izhajamo iz definicije, ki sem si jo dovolil postaviti kot
poglavitno za naše postopanje v oziru vednosti?
Morda bomo prihodnjič začeli na tej točki. Vsekakor bo to eden
naših začetkov, kajti obstaja tudi drugi, ki ni nič manj pomemben in
kije še prav posebej blagodejen zaradi naravnost dušečih nebulozno-
sti, kijih slišimo od psihoanalitikov in ki zadevajo željo po vednosti.
Če obstaja kaj takega, glede česar bi nas morala psihoanaliza siliti
k trdovratnem vztrajanju, je to dejstvo, da želja po vednosti nima nič
z vednostjo - razen seveda, če se pustimo odpraviti s prazno in opol-
zko besedo transgresija. To razlikovanje je temeljno in ima pomemb-
ne konsekvence s pedagoškega vidika - želja po vednosti ne vodi k
vednosti. K vednosti vodi - dovolih mi boste, da to pojasnim z večjo
ali manjšo zamudo - diskurz histerika.
Dejansko je tu treba postaviti neko vprašanje. Ali si gospodar, ki
izvede to operacijo premestitve, bančnega prenakazila, vednosti hlap-
ca, želi vednosti? Ali želi, da bi vedel? Resnični gospodar, to smo na
splošno videvali vse do neke nedavne epohe, vidimo pa to vse redkeje,
resnični gospodar ne želi prav nič vedeti - želi, da reč deluje. In
zakaj bi hotel vedeti? Saj obstajajo zabavnejše stvari kot to. Kako je
filozof gospodarju vdahnil željo po vednosti? Tu vas zapuščam. Gre
za majhno provokacijo. Če je med vami kdo tak, ki bo do prihodnjič
uganil, za kaj gre, mi bo to povedal.
26. november 1969
п
GOSPODAR IN HISTERIK
Vednost, ki se ne ve.
Histerizacija diskurza.
Vednost in resnica.
Pol-rekanje.
Uganka, citat, interpretacija.
Te štiri formule je dobro imeti pred seboj kot referenco.
Tisti, ki so prisostvovali mojemu prejšnjemu seminarju, so lahko
slišali, da sem spomnil na formulo, po kateri označevalec, za razliko
od znaka, zastopa subjekt za nek drug označevalec. Ker nič ne pravi,
da drugi označevalec o tem kaj ve, je jasno, da ne gre za predstavljanje
[representation], temveč za zastopnika [représentant].
Preko tega sem istega dne lahko ponazoril to, kar sem imenoval
diskurz gospodarja.
27
JACQUES LACAN
1
Če je diskurz gospodarja mogoče zvesti na en sam označevalec,
iz tega sledi, da nekaj zastopa. Če to imenujemo nekaj, s tem že
rečemo preveč - zastopa x, prav to paje treba pri tej zadevi pojasniti.
Prav nič ne nakazuje, na kakšen način bi gospodar vsiljeval svojo
voljo. Nedvomno je za to potreben nek pristanek, in če se ob tej
priložnosti Hegel lahko skliče zgolj na smrt kot označevalca abso-
lutnega gospodarja, je to tokrat nek znak - znak, da ta psevdo-izvor
ne razreši ničesar. Če naj se to nadaljuje, mora gospodar dejansko
vstati od mrtvih, namreč iti skozi preizkušnjo - šele tedaj se vidi, da
je res gospodar. Hlapec je na istem - le da se je odpovedal soočenju
s to preizkušnjo.
Uganka funkcije gospodarja se torej ne razkrije takoj. Opozarjam,
ker je to že na poti - neki poti, ob kateri se nimamo kaj pretvarjati, da
smo jo odkrili mi, in ki ni pot teorije nezavednega -, da ni prav nič
samoumevno, da se vsa vednost, s tem, koje vednost, kot taka tudi ve.
Kar odkrivamo v izkustvu že najmanjše psihoanalize, pripada
redu vednosti in ne redu poznavanja ali predstavljanja. Gre prav za
nekaj, kar označevalec S, poveže z drugim označevalcem v neko
umno relacijo.
To so precej zaprašeni izrazi, bi rekel, če lahko poslužujoč se te
metafore opozorim na poudarek, ki ob priliki pritiče izrazu vednost.
Vendar pa v nekem takšnem razmerju - in sicer prav kolikor se
ne ve - počiva temelj tega, kar se ve, kar se nemoteno artikulira kot
mah gospodar, kot jaz, kot tisti, ki o tem nekaj ve.
Kljub vsemu paje od časa do časa moč opaziti, da se to zatakne.
Tu izbruhne celotna faza lapsusov in spotikljajev, od koder se razkriva
nezavedno. Vendar pa se slednje še precej bolje in daljnosežneje
razkriva v luči analitičnega izkustva.
Od časa do časa si dovolimo prebrati kakšno biografijo, če je to
mogoče in če imamo dovolj dokumentov, iz katerih je moč razbrati.
28
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
29
za kaj neko življenje verjame, je verjelo, da mu je usojeno, korak za
korakom, in da lahko ob priliki celo vidimo, kako je življenje verjelo,
daje to usodo sklenilo.
Vendar paje v luči tega pojmovanja, da ni gotovo, da se vednost
ve, mogoče razbrati, na ravni katere nezavedne vednosti poteka delo,
ki izdaja to, kar je dejansko resnica vsega, kar seje verjelo biti.
Nanašajoč se na shemo diskurza velikega G lahko rečemo, da
tu prav delo hlapca, ki tvori neko nerazodeto nezavedno, neopazno
razkriva, ali je to življenje vredno, da o njem govorimo. Zaradi
tega je iz resnic, iz resničnih resnic, vzniknilo toliko zavojev, utvar
in napak.
Psihoanalitično izkustvo torej vednost postavlja v center, na zatož-
no klop. To nam že samo na sebi nalaga dolžnost izpraševati, ki se
nima kaj omejevati. Če naj povemo vse, gre za to, da vednost na
noben način in v nobenem trenutku, niti kot upanje v prihodnost, ne
more tvoriti zaprte celote - slednje se je zdelo dvomljivo že pred
nastopom psihoanalize.
Morda so se skeptiki tega zdvomljenja lotili nekoliko nizko, govo-
rim o tistih, ki so si nadeli to ime v času, koje dvomljenje konstituiralo
neko šolo, o čemer imamo le zelo medlo predstavo. Toda konec
koncev, morda je bilo to vredno truda, kaj pa vemo? Kaj vemo o
tem, glede na to, kar nam je od skeptikov ostalo? Morda je bolje, da
o tem ne sodimo. Od njihove vednosti nam je morda ostalo le to, kar
so od njih uspeh pobrati drugi, tisti, ki niso vedeli, od kod izhajajo
skeptične formule radikalnega zdvomljenja v vso vednost, a fortiori
v totalizacijo vednosti.
Predstava, da vednost lahko tvori celoto, je, če lahko tako rečem,
imanentna politiki kot taki - kar nam lepo pokaže, kako majhen je
vpliv šol. Da je ta predstava imanentna politiki kot taki, vemo že
dolgo. Imaginarna ideja celote kot jo daje telo, celote, ki se opira na
preverjeno obliko zadovoljitve, na to, kar je konec koncev zaokro-
ženo, je bila vselej uporabljana v politiki, uporabljala jo je stranka
JACQUES LACAN
30
političnega pridigarstva. Kaj je lepšega, a tudi manj odprtega? Kaj
bolj spominja na zaprtje, lastno zadovoljitvi?
Povezanost te podobe z idejo zadovoljitve je tisto, proti čemur se
moramo bojevati vsakič, ko naletimo na nekaj, kar tvori vozel v tem
delu, v delu prinašanja na dan po poteh nezavednega. To je ovira,
meja ali bolje motek, v katerem izgubimo smer, in kjer se počutimo
blokirani.
Nenavadno je videti, kako je iz neke doktrine, ki jo je Marx zasno-
val na funkciji boja, razrednega boja, kljub temu nastalo to, kar je v
tem trenutku problem, s katerim se soočamo vsi, namreč ohranjanje
diskurza gospodarja.
Slednji seveda nima strukture starodavnega gospodarja, ki se
umešča na mesto, zaznamovano z velikim G. Umešča se na mesto
na levi, ki ga kot klobuk pokriva U. Povedal bom, zakaj. V slednjem
zaseda mesto, ki ga bomo začasno imenovali dominantno, S , ki ga
opredeljuje to, da ni vednost o vsem [savoir-de-tout], ne gre za to,
temveč vse-vednost [tout-savoir]. Bodite pozorni na to, kar zase trdi,
da ni nič drugega kot vednost, in čemur v vsakdanji govorici rečemo
birokracija. Težko bi rekli, da v tem ni nič problematičnega.
V mojem prvem nastopu, tistem izpred treh tednov, smo izhajali
iz tega, da je v prvem statusu diskurza gospodarja vednost delež
sužnja. In mislim, da sem nakazal, ne da bi to lahko zadnjič razvil,
ker je bilo za to na žalost premalo časa, da pride v premiku od antič-
nega k modernemu gospodarju, ki se mu reče kapitalist, do preobrazbe
na mestu vednosti. Prišel sem celo do tega, da sem rekel, kako filo-
zofska tradicija ni brez odgovornosti za to pretvorbo.
Tako da je proletariat zato, ker je bil nečesa razlaščen - nečesa,
kar je bilo prej seveda obča last -, usposobljen uporabljati izraz razla-
ščenost, ki opravičuje tako podjetje kot uspeh revolucije.
Ali ne občuti, da to, kar mu je povrnjeno, ni nujno njegov delež?
Kapitalistično izkoriščanje ga dejansko opehari za njegovo vednost,
s tem, ko jo naredi neuporabno. Tista vednost pa, ki mu je vrnjena v
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
2
Tega se ne bom lotil na tisti ravni, na kateri sem pred dvema
letoma upal speti to zanko, kije ostala razklenjena, zanko dejanja, v
katerem se utemeljuje in instituirá psihoanalitik. Tega se bom lotil
na ravni analitikovih intervencij, koje enkrat izkustvo že vzpostav-
ljeno v svojih natančnih mejah.
Če obstaja neka vednost, ki se ne ve, to sem že dejal, je postavljena
na raven S^, ki ga imenujem dragi označevalec. Ta dragi označevalec
31
določenem tipu sprevrnitve, je nekaj dragega - je gospodarjeva
vednost. Zato je s tem zgolj zamenjal gospodarja.
Kar ostane, je dejansko bistvo gospodarja, namreč to, da ne ve,
kaj hoče. Takšna je resnična straktura diskurza gospodarja. Hlapec
ve mnogo stvari, predvsem pa ve, kaj hoče gospodar, četudi slednji
tega ne ve, kar ni nič neobičajnega, saj sicer ne bi bil gospodar. Hlapec
to ve in v tem je njegova funkcija hlapca. Zaradi tega tudi vse skupaj
deluje, kajti, kakorkoli že, to je kar dolgo delovalo.
Dejstvo, da vse-vednost preide na mesto gospodarja, nikakor ne
osvetli, temveč še malce bolj zamegli to, za kar gre, namreč resnico.
Od kod izhaja, da naj bo na tem mestu označevalec gospodarja?
Kajti to je nedvomno gospodarja, ki kaže skelet nove tiranije ved-
nosti. To je tisto, kar preprečuje, da bi se na tem mestu v teku gibanja
zgodovine, kot morda upamo, pojavilo to, kar pripada resnici.
Znamenje resnice je zdaj dragod. Proizvesti ga mora to, kar je
nadomestilo antičnega sužnja, to se pravi tisti, ki so tudi sami pro-
dukti, kot pravimo, potrošni tako kot dragi produkti. Potrošniška
družba, se reče. Človeški material, kot so v nekem trenutku dejali -
ob ploskanju nekaterih, ki so v tem videli nežnost.
Na to je veljalo opozoriti, kajti sedaj moramo preizprašati, za kaj
gre v psihoanalitičnem dejanju.
JACQUES LACAN
32
ni sam. Trebuh Drugega, velikega A, jih je poln. Ta trebuh, tak poša-
sten trojanski konj, daje oporo fantazmi neke vednosti-totalitete. Pa
vendar je jasno, da njegova funkcija predpostavlja nekaj, kar pride
in udari od zunaj, sicer ne bi iz njega nikoli nič prišlo. In Troja ne bi
bila nikdar zavzeta.
Kaj vzpostavi analitik?
Veliko slišim govoriti o diskurzu psihoanalize, kot da bi to kaj
pomenilo. Če nek diskurz opredelimo s tem, kar je njegova domi-
nanta, potem obstaja diskurz analitika, kar pa ni isto kot psihoana-
lizirajoč diskurz, diskurz, ki je dejansko prisoten v analitičnem
izkustvu. Kaj analitik vzpostavi kot analitično izkustvo, je moč
enostavno povedati - vzpostavi histerizacijo diskurza. Drugače
rečeno, gre za strukturno vpeljavo, v umetnih pogojih, diskurza
histerika, ki je tu označen z velikim H.
Lani sem ga poskusil izostriti rekoč, daje ta diskurz obstajal, da
bi v vsakem primeru obstajal, pa naj je psihoanaliza tu ali ne. To
sem dejal na nek slikovit način, ko sem dal temu diskurzu njegovo
najobičajnejšo oporo, tisto, iz katere je za nas izšlo poglavitno izku-
stvo, namreč ovinek, vijugasta sled, na kateri počiva ta nesporazum,
ki ga v človeškem rodu tvorijo spolna razmerja.
Ker imamo označevalec, se moramo razumeti, in prav zato se ne
razumemo. Označevalec ni narejen za spolna razmerja. Odkar je
človeško bitje govoreče, fuč, je konec s to popolno, harmonično
kopulacijo, ki pa jo tudi sicer ni mogoče najti nikjer v naravi. Narava
v tem pogledu nudi neskončno število vrst, ki, vsaj večinoma, ne
prinašajo nobene kopulacije, kar kaže, kako malo je v načrtu narave,
da bi to tvorilo neko celoto, neko zaokroženost.
Kakorkoli že, enoje gotovo - če za človeka to poteka v vijugah,
je za to zaslužno neko one, ki to dopušča, najprej s tem, da zadevo
napravi nerešljivo.
Prav to pomeni diskurz histeričarke, marljiva kot je. Ko tako reče-
mo, histerika napravimo za žensko, vendar to ni njen privilegij. Veliko
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
П. Fr. homme - kar pomeni tudi »človek«.
moških se spusti v analizo in so že zaradi tega prisiljeni prečkati
diskurz histerika, kajti to je zakon, pravilo igre. Gre za to, da spo-
znamo, kaj iz tega sledi za razmerje med moškim in žensko.
Vidimo torej histeričarko, ki kot le more fabricira moškega - mo-
škega", ki bi ga poganjala želja po vednosti.
Ob tem sem se ustavil v mojem zadnjem seminarju. Ugotavljamo,
daje zgodovinsko gledano gospodar počasi opeharil hlapca za nje-
govo vednost, da bi iz nje napravil vednost gospodarja. Ostaja pa
skrivnost, kako se mu je lahko porodila želja po tem. Če mi verjamete,
gospodar želje ni prav nič potreboval, kajti hlapec mu jo je izpolnil
še preden je sploh vedel, kaj utegne želeti.
O tem bi bil razpredal zadnjič, če ne bi ta očarljiva stvar planila
iz realnega - pravijo mi, da iz realnega dekolonizacije. Baje gre za
nekega pacienta, kije služil v naših podpornih enotah v stari Alžiriji
in so ga vtaknili sem. Kot vidite, očarljiva norija, zaradi katere vsaj
do določenega trenutka, kajti iti moram naprej, ne bom mogel razviti,
katero vez postavljam med filozofski diskurz in diskurz histerika,
kajti zdi se, daje bil filozofski diskurz tisti, kije gospodarju vzbudil
željo po vednosti. Za katero histerijo bi lahko tu šlo? Tu je neko
področje, ki ga ne gre oskruniti. Če je med vami kaj takih, katerih
mišljenje jo rado popiha malce naprej od tega, kar pripoveduje govor-
nik, bodo tu našli priložnost, da urijo svoj talent. Zagotavljam jim,
da se mi pot zdi obetavna.
Naj bo tako ali drugače, če naj podamo neko širšo formulo kot je
umestitev histerije na nivo razmerja moški-ženska, recimo, da zgolj
iz tega, kar tu vpisujem o diskurzu histerika, še vedno ni moč razbrati,
kaj je to S. Toda če gre za njegov diskurz in če zaradi tega diskurza
obstaja nek moški [homme], ki ga poganja želja po vednosti, za ved-
nost o čem potemtakem gre? - za vednost o tem, kakšna je vrednost
nje same, te osebe, ki govori? Kajti, kolikor je ta oseba objekt a, je
33
JACQUES LACAN
12. V francoščini je ta Lacanova formulacija elegantnejša, namreč: association
libre maîtresse.
34
odpadek, odpadek zaradi učinka diskurza, na njegovi vselej kje
zalomljeni poti.
V končni instanci histeričarka hoče, da vemo, kako govorici
spodleti zajeti obseg tega, kar lahko ona, kot ženska, razkrije o užitku.
Vendar histeričarki to ni najpomembneje. Pomembno ji je to, da drugi,
ki se mu reče moški, ve, kako zelo dragocen objekt postane ona v
tem kontekstu diskurza.
Ali ni tu konec koncev sam temelj analitičnega izkustva? - če
rečem, da drugemu kot subjektu dodeli dominantno mesto v diskurzu
histerika, potem to pomeni, da histerizira svoj diskurz, iz njega naredi
ta subjekt, ki se ga prosi, naj se ne ozira na nič drugega kot na štiri
zidove, ki ga obkrožajo, in proizvaja označevalce, ki tvorijo, če naj
povemo vse, to prosto asociacijo kot gospodarico'^ tega polja.
Reči, kar vam pade na um, kako bi lahko to do česa pripeljalo, če
bi ne bilo določeno, da v tem naključnem izstopanju označevalcev
ni nič takega, kar - prav zato, ker gre za označevalce - se ne bi
nanašalo na to vednost, ki se ne ve in ki dejansko opravlja delo.
Vendar pa ni razloga, da subjekt o slednji tu ne bi vedel malce
več. Kaj se lahko zgodi s to obilno produkcijo S,, če si analitik ne
vzame besede? Zagotovo marsikaj.
Analitik, ki posluša, lahko zabeleži velUco stvari. S tem, kar lahko
izusti nek povprečni sodobnik, če se ne ozira na nič, lahko naredimo
ekvivalent majhne enciklopedije. Če bi bila zadeva zabeležena, bi
vsebovala ogromno ključev. Kasneje bi lahko celo izdelali, dali
narediti majhno elektronsko napravo. In nekaterim ta ideja pade na
um - izdelajo elektronsko napravo, zahvaljujoč čemu mora analitik
zgolj potegniti listek, da jim lahko odgovori.
Poglejmo, kaj je v igri tu, v analitikovem diskurzu. On, analitik,
je gospodar V kateri obliki? To moram prihraniti za naša prihodnja
srečanja. Zakaj v obliki al
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
3
Kaj je vednost kot resnica? Tu bi bilo primerno reči - Kako vedeti,
ne da bi vedeli?
To je uganka. To je odgovor - daje uganka - med drugimi primeri.
In dal vam bom še enega.
35
Na njegovi strani se nahaja S^, vednost - pa naj to vednost pri-
dobi poslušajoč svojega analizanta ali pa gre za že pridobljeno in
določljivo vednost, kar lahko na določeni ravni omejimo na analitikov
savoir-faire.
Vendar pa je treba pri tej shemi razumeti - in to je naznačeno že
s tem, da se v diskurzu gospodarja nahaja na mestu hlapca, kasneje,,
v diskurzu moderniziranega gospodarja, pa na mestu gospodarja -
da to ni ista vednost.
Na katerem mestu je v diskurzu na skrajni desni? Na tistem mestu,
ki nam ga Hegel, najsublimnejši vseh histerikov, v diskurzu gospo-
darja označi kot mesto resnice.
Dejansko ne moremo reči, daje Fenomenologija duha v tem, da
izhajamo iz Selbstbewusstsein, ki naj bi bila dojeta na najbolj nepo-
sredni ravni čutnosti, kar bi pomenilo, da se vsa vednost ve že od
začetka. Čemu potlej vsa ta fenomenologija, če bi šlo le za to?
Toda tisto, kar imenujem histerija tega diskurza, se ravno izogiba
razločku, ki bi omogočil opaziti, da četudi ta historični stroj, ki je
dejansko zgolj sprevod šol in nič več, ne bi nikoli prišel do absolutne
vednosti, bi to služilo zgolj obeleženju ukinitve, spodletelosti, konč-
nega izbrisa tega, kar edino motivira funkcijo vednosti - dialektike,
ki jo tvori z užitkom. Absolutna vednost bi bila zgolj in enostavno
ukinitev tega člena. Kdor od bhzu preučuje Fenomenologijo, o tem
ne more dvomiti.
Kaj nam zdaj prinese položaj    na mestu resnice?
JACQUES LACAN
36
Oba imata isto značilnost, ki je lastna resnici - resnico lahko vselej
rečemo le na pol. Naša draga resnica epinalskih podob, ki prihaja iz
vodnjaka, ni nikoli nič drugega kot truplo.
V Italiji, na nekem predavanju, za katerega so me ne vem zakaj
prosih in za katerega nisem bil, to vem, preveč dobro pripravljen,
sem se sklical na Himero, ki uteleša natanko izvirni značaj diskurza
histerika. In Himera postavi uganko možu Ojdipu, ki je morda že
imel kak kompleks, prav gotovo pa ne tistega, kateremu je dal svo-
je ime. Himeri odgovori na nek določen način in tako postane Ojdip.
Na Himerino vprašanje bi se našlo mnogo drugih odgovorov. Na
primer, lahko bi rekel - dve nogi, tri noge, štiri noge, to je Lacanova
shema. To bi imelo povsem drugačen rezultat. Lahko bi rekel, to je
človek kot dojenček. Dojenček začne na vseh štirih. Se postavi na
dve, si spet pomaga s tretjo in se v istem hipu ravno kot žoga požene
v trebuh svoje matere. To je tisto, čemur dejansko, in upravičeno,
pravimo Ojdipov kompleks.
Mislim, da vidite, kaj tu pomeni funkcija uganke - je neko pol-
rekanje [mi-dire], kot je Himera neko pol-telo, pripravljeno na to,
da izgine takoj, ko je bila dana rešitev.
Vednost kot resnica - to definira, kakšna mora biti struktura tega,
čemur pravimo inteфretacija.
Če sem dolgo vztrajal na razliki med ravnjo izjavljanja in ravnjo
izjave, je bilo to zato, da bi funkcija uganke dobila svoj smisel.
Uganka je verjetno to, neko izjavljanje. Nalagam vam, da iz njega
naredite izjavo. Znajdite se s tem kakor veste in znate - kot je to
storil Ojdip - in nosili boste posledice. To je tisto, za kar gre pri
uganki.
Toda obstaja še nekaj drugega, na kar le redko pomislimo, česar
sem se sam od časa do časa dotaknil, to počohal, vendar pa me je po
pravici povedano dovolj zadevalo, da mi o tem ni bilo udobno
govoriti. Temu se reče citat.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
37
Kaj je citat? V nekem tekstu, kjer bolj ali manj dobro napredujete,
če ste na primer na hvaležnem področju družbenega boja, kar na
enkrat citirate Manca in dodate - je rekel Marx. Če ste analitik, citirate
Freuda in napišete - je rekel Freud -, to je bistveno.
Uganka, to je izjavljanje - in znajdite se, kar zadeva izjavo. Citat,
to je - jaz postavim izjavo, kar pa zadeva ostalo, prepuščam vam
skrb za trdno oporo, ki jo najdete v imenu avtorja. To zelo dobro de-
luje in nima nobenega opravka z bolj ali manj majavo funkcijo
avtorja.
Kadar citiramo Marxa ali Freuda - teh dveh imen nisem izbral
po naključju -, je to povezano z udeleženostjo predpostavljenega
bralca v nekem diskurzu. Na svoj načinje tudi citat neko pol-rekanje.
Je neka izjava, za katero vam nakažejo, daje sprejemljiva le, kolikor
ste že udeleženi v določenem diskurzu, strukturiranem na ravni
temeljnih struktur, ki so tu na tabli. To je edina točka - ali bi jo
doslej lahko pojasnil? -, zaradi katere je citat, zaradi katere je dejstvo,
da citiramo nekega avtorja ali pa ne, na drugi stopnji lahko pomemb-
no. To vam bom ponazoril in upam, da ne boste zamerili, kajti gre za
nek primer, ki nam je domač.
Vzemimo, da v drugem času citiramo nek stavek in povemo od
kod je, povemo ime avtorja, na primer g. Ricœur. Vzemimo, da
citiramo isti stavek in ga postavimo pod moje ime. Smisel nikakor
ne more biti v obeh primerih isti. Upam, da sem vam na ta način dal
čutiti, kaj imenujem citat.
In ta dva registra, kolikor sta udeležena v pol-rekanju, sta medij
1п1ефге1ас1је in tisto, v imenu česar, če lahko tako rečemo, inter-
pretacija intervenira.
1п1ефге1ас1јо - tisti, ki se je poslužujejo, to opazijo - pogosto
vzpostavlja uganka. Uganka, kolikor jo je mogoče najti v spletu
psihoanalizirajočega diskurza, ki jo vi, 1тефге1, ne morete nikoli
sami dopolniti, ki je ne morete imeti za priznanje, ne da bi lagali.
Citat paje po drugi strani, včasih vključen v isti tekst, takšna izjava.
JACQUES LACAN
38
Lahko šteje kot priznanje, s pogojem, da jo priključite celotnemu
kontekstu. S tem pa se skhčete na njenega avtorja.
Kar dejansko preseneča pri tej instituciji analitičnega diskurza, ki
je gibalo transferja, ni to - kot naj bi po prepričanju nekaterih trdil -,
da naj bi bil analitik umeščen v funkcijo subjekta, za katerega se
predpostavlja, da ve. Če psihoanalizantu tako zlahka damo besedo -
prav tako namreč dobi to svobodo -, to pomeni, da mu priznamo, da
lahko govori kot gospodar, to se pravi kot šklopotalo, da pa rezultati
ne bodo tako dobri kot pri resničnem gospodarju, ker mora to pripe-
ljati do neke vednosti - vednosti, ki jo kot talca vzame za poroštvo
tisti, ki že vnaprej pristane na to, da bo prodiikt psihoanalizantovih
umovanj, namreč psihoanalitik, kolikor mu je kot temu produktu
namenjeno, da gre na koncu v izgubo, da je eliminiran iz procesa.
Kaj pomeni, da lahko zasede to mesto, ki je na ravni diskurza
gospodarja mesto gospodarja? Že v enostavnem delovanju razmerij
gospodarja in hlapca je jasno, daje želja gospodarja želja Drugega,
je namreč želja, ki jo prestreže hlapec.
Vprašanje ni v tem, mesto česa zavzame anahtik, da bi sprožil
gibanje investicij subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve - sub-
jekta, ki s tem, daje priznan kot tak, že zbuja to, kar imenujemo transfer.
Anahtik se napravi za analizantov razlog želje. Kaj pomeni ta
bizarnost? Alijo moramo imeti za prigodo, zgodovinski vznik, ki bi
ga prvič videl svet?
Prehitevajoč nadaljnji razvoj poti, ki nas bo morda pripeljala do
velikega ovinka, bom rekel le to, da se je ta funkcija pojavila že prej
in da se Freud ni kar tako rad vračal k tolikim predsokratikom, med
drugimi k Empedoklesu.
Ker vem, da je od dveh naprej ta predavalnica zasedena, bom
danes in odslej naprej zaključeval petnajst minut do dveh. Zmenek
vam napovem drugo sredo v januarju.
17. december 1969
ш
VEDNOST, SREDSTVO UŽITKA
Kako sem preveden.
Dominante in strukturna dejstva.
Ponavljanje in užitek.
Produkcija entropije.
Resnica, to je nemoč.
Dali so mi rdečo kredo, zelo rdečo. Rdeče na črnem, ni nujno, da
bo to berljivo.
To niso nove formule, saj sem jih že zadnjič napisal na tablo.
Koristno jih je imeti tu pred seboj, ker - tako enostavne so, tako
enostavno jih je mogoče izpeljati drugo iz druge, saj gre zgolj za
krožno premeno, členi ostanejo v istem zaporedju - naše zmožnosti
mentalnega predstavljanja menda niso tolikšne, da bi lahko nadome-
stile zapis na tabli.
Nadaljevali bomo torej s tem, kar počnem tukaj, pri čemer se ta
tukaj zmerom zgodi ob istem času, tukaj ali drugod, ob sredah ob
pol enih, že sedemnajst let.
Vredno je opozoriti na to v trenutku, ko se vsi veselijo vstopa v
novo desetletje. Zame bo to prej prilika, da se obrnem k tistemu, kar
mi je dalo preteklo desetletje.
39
JACQUES LACAN
1
Pred desetimi leti sta dva izmed mojih učencev predstavila nekaj
takega kot lacanovske teze, pod naslovom Nezavedno, psihoanali-
tična študija.
Lahko rečemo, da se je to zgodilo po prinčevi samovolji. Zgolj
princ je zmožen liberalnega dejanja'^ pri čemer liberalno dejanje
pomeni arbitrarno dejanje in pri čemer arbitrarno pomeni ne pod-
vrženo nobeni nuji. Nobena nuja ni glede tega v nobenem pomenu
silila princa, mojega prijatelja Henrija Eya, da na dnevni red kongresa
v Bonnevalu postavi Nezavedno in da njegovo redakcijo vsaj delo-
ma zaupa dvema mojima učencema.
To delo je bilo na neki način merodajno. In to ne brez razloga.
Pričalo je o tem, kako so se moji učenci mishli lotiti razširjanja tega,
kar sem rekel ob neki zanimivi temi, saj ni šlo za nič manj kot za
nezavedno, se pravi za tisto točko, iz katere se je vzpelo moje po-
učevanje - in sicer lotiti razširjanja tega znotraj določene skupine.
To skupino je zaznamoval nekakšen predpis glede tega, kar sem
govoril. Njen interes za slednje se je dejansko kazal v nečem, kar
sem v nekem predgovoru nedavno prevedel kotprepovedano mlajšim
od 50 let. Ne pozabimo, da smo bili v letu 1960 in torej daleč - ali
smo danes kaj bližje? prav to je vprašanje - od vsakega spodbijanja
avtoritete - med dragim tudi avtoritete vednosti. Tako da se je to
prepoved, izrečeno na precej čuden način - eden od njiju jo je celo
primerjal z nekakšnim monopolom, monopolom vednosti - to prepo-
ved se je enostavno spoštovalo.
To vam pove, kakšno delo se je obetalo tistim, ki so se ga bili
voljni lotiti - med takšnimi poslušalci razširjati nekaj zares nezasli-
šanega.
13. Pri besedi liberalen poleg pomena »svobodomiseln« ne gre spregledati tudi
pomena »širokosrčen«, »radodaren« - Lacan igra na oba pomena.
40
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
41
Kako SO to storili? Prepozno je, da bi zdaj delal bilanco, kot tudi
ni bilo govora, da bi jo delal tedaj, in sicer iz enostavnega razloga,
daje bilo dovolj že videti, kako to prodira v povsem nepripravljena
ušesa, ki niso slišala še prav ničesar od tega, kar sem lahko artikuliral
v dotedanjih sedmih letih. Seveda tudi napram tistim, ki so se lotili
tega dela dešifriranja, to ni bil trenutek, da bi storil kaj, kar bi izgledalo
kot korigiranje njihovega dela. Kar je tudi prav, saj je bilo v njem
veliko odličnih elementov.
To danes omenjam zaradi neke disertacije, nedavne disertacije,
ki je nastala na meji frankofonskega področja, tam, kjer se hrabro
borijo za ohranitev pravic. Disertacija o tem, kar morda neprimerno
imenujejo moje delo, je bila napisana v Louvainu.
Ne pozabimo, daje ta disertacija univerzitetna, in opazimo lahko
najmanj to, da se moje delo slabo priklada univerzi. Zato je za usodo
takšne teme disertacije koristno, če umesti tisto, kar univerzitetnega
je že prispevalo k razširjanju omenjenega dela, še vedno med nare-
kovaji. In zato je v njej tudi izpostavljen eden od avtorjev bonneval-
skega poročila, in sicer na način, zaradi katerega sem v svojem pred-
govoru moral poudariti, daje treba razlikovati med eventualnim pre-
vodom mojih izjav in tistim, kar sem dejansko rekel.
V tem kratkem predgovoru, ki sem ga napisal k disertaciji, ki bo
izšla v Bruslju - jasno je, da ji bo moj predgovor olajšal vzlet -, sem
moral poudariti - in v tem je tudi edina korist tega predgovora -, da
ni isto reči, da je nezavedno pogoj govorice ali pa da je govorica
pogoj nezavednega.
Pravim, daje govorica pogoj nezavednega. Način, kako to preva-
jajo, izhaja iz razlogov, ki bi jih bilo v njihovih podrobnostih seveda
mogoče pripisati strogo univerzitetni motivaciji - in to bi zagotovo
daleč pripeljalo in vas bo morda pripeljalo dovolj daleč za letos. Iz
povsem univerzitetne motivacije skratka izhaja razlog, da oseba, ki
me prevaja - ker je šolana v stilu in v obliki uveljavljanja univerzitet-
nega diskurza -, pa četudi misli, da me komentira, lahko zgolj obrne
JACQUES LACAN
42
formulo, se pravi da ji da nek domet, ki je, to je treba reči, strogo
nasproten resnici, v ničemer homologen tistemu, kar govorim.
Težava, ki nastopi, ko se me prevaja v univerzitetni jezik, bo se-
veda zadela vse tiste, ki se bodo tega iz kakršnegakoli razloga lotili,
in resnici na ljubo so avtorja disertacije, o kateri govorim, vodili
najboljši razlogi, neizmerna dobra volja. Ta disertacija torej, ki bo
izšla v Bruslju, pa vendarle ohranja vso svojo ceno, ceno primera, ki
ga ima sama po sebi, pa tudi ceno primera glede na to, kar na nek
način obvezno potvori, ko nekaj, kar ima svoje lastne zakone, prevede
v univerzitetni diskurz.
Te zakone moram utrditi. So tisti zakoni, ki naj bi dali vsaj po-
goje za nek strogo vzeto analitični diskurz. Razume se, da to ostaja
podvrženo temu, da - kot sem lani poudaril - že samo dejstvo, da tu
govorim iz tribune, dejansko vsebuje tveganje zmote, nekakšen
element loma svetlobe, zaradi katerega v določenem oziru pade pod
učinek univerzitetnega diskurza. Tu obstaja nekaj, kar izhaja iz nekega
temeljnega neravnovesja.
Seveda se nikakor ne identificiram z neko določeno pozicijo.
Zagotavljam vam, da vsakič, ko tu govorim, zame zagotovo ne gre
za karkoli, kar vam imam povedati, ali za kakšen kaj jim bom pa
danes povedal? V tem pogledu mi ni igrati nobene vloge, v pomenu,
v katerem funkcija tistega, ki poučuje, pripada redu vloge, mesta, ki
gaje treba zasedati, mesta, kije nedvomno določeno mesto prestiža.
Od vas nočem tega, temveč prej nekakšno strukturiranost, ki mi jo
narekuje naloga, da moram omenjeno utiranje podvreči temu pre-
izkusu. Brez dvoma bi kot vsakdo ušel tej strukturiranosti, če ne bi
moral pred tem morjem ušes, med katerimi je morda tudi par kritičnih,
ob tej strašni možnosti pojasniti poti, ki jo ubirajo moja dejanja glede
na to, da obstaja nekaj takega kot psihoanalitik.
Tak je moj položaj. Status, ki ustreza samemu temu položaju, do
sedaj nikakor ni bil urejen, razen kot posnemanje številnih drugih
utečenih položajev, kot spodbujanje k njim, kot podobnost z njimi.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
2
Položaj psihoanalitika artikuliram na sledeč način. Pravim, daje
v glavnem narejen iz objekta a.
V moji artikulaciji strukture diskurza, kolikor nas ta zanima in,
recimo, kolikor jo vzamemo na temeljni ravni, kjer je bila pomembna
za psihoanalitični diskurz, je ta položaj v osnovi položaj objekta a,
kolikor ta objekt a označuje natanko tisto v učinkih diskurza, kar
nastopa kot najbolj neprosojno in je že zelo dolgo prezrto, aje ven-
darle bistveno. Gre za tisti učinek diskurza, ki je učinek izvržka.
Malce kasneje bom poskusil opredeliti njegovo mesto in funkcijo.
Za to torej v osnovi gre pri položaju psihoanalitika. Vendar pa se
v njem ta objekt razlikuje še po nečem, namreč po tem, da se nahaja
na mestu, od koder se diskurz razporeja, od koder seva, če lahko
tako rečem, njegova dominanta.
Dobro čutite zadržanost, ki je na delu v rabi te besede. Če rečem
dominanta, to pomeni natanko to, s čimer konec koncev označujem.
43
To V tem primeru privede do hladnih praks selekcije, do določene
identifikacije z enim likom, do določenega načina obnašanja, celo
do določenega človeškega tipa, katerega oblika ni prav nič nujna, pa
tudi do rituala ali pa kakega drugega postopka, ki sem ga v boljših
časih, v starih časih, primerjal z avto-šolo, in sicer ne da bi kdorkoli
protestiral. Med mojimi tedanjimi učenci me je nekdo, ki mi je bil
zelo blizu, celo opozoril, daje prav to v resnici želja vsakogar, ki se
poda v analitično kariero - da bi tako kot v avto-šoli dobil vozniško
dovoljenje, po predvidljivih poteh in na podlagi istega tipa izpita.
Seveda je pomembno - reči hočem omembe vredno -, da po dese-
tih letih vendarle uspem artikulirati to pozicijo psihoanalitika na
način, ki ga imenujem njegov diskurz, recimo njegov hipotetični
diskurz, saj vam prav to letos predlagam v raziskavo. Namreč - kako
je s strukturo tega diskurza?
JACQUES LACAN
44
da bi jih med seboj razlikoval, vsako od struktur teh diskurzov, ko
jih različno imenujem, kot univerzitetni diskurz, diskurz gospodarja,
histerika in analitika, glede na različne položaje teh temeljnih
členov. Recimo da - ker tej besedi ne moremo takoj dati neke druge
vrednosti - dominanta imenujem tisto, kar mi služi za poimenovanje
diskurza.
Beseda dominanta ne implicira dominacije, v pomenu, v katerem
bi ta dominacija odlikovala - kar sicer ni gotovo - diskurz gospodarja.
Recimo, da lahko na primer tej dominanti damo različne substance,
glede na razhčne diskurze.
Vzemimo dominanto diskurza gospodarja, katere mesto zaseda
S|. Če bi ga imenovah zakon, bi storili nekaj, kar je subjektivno
povsem upravičeno in kar bi zagotovo odprlo vrata nemalo zanimivim
uvidom. Gotovo je, na primer, da zakona - s tem mislim zakon kot
artikuliran, prav tisti zakon, med zidovi katerega najdemo zavetje,
zakon, ki tvori pravo - ne smemo imeti za homonim tega, čemur se
sicer reče pravica. Nasprotno, prav dvoumnost, obleka, ki jo ta zakon
dobi, ker ga avtorizira pravica, je tista točka, ob kateri lahko naš
diskurz morda bolje izpostavi resnične vzvode, hočem reči tiste, ki
omogočajo dvoumnost in zaradi katerih zakon najprej in predvsem
ostaja vpisan v strukturo. Ne obstaja sto načinov delanja zakonov,
pa naj jih motivirajo dobri nameni in navdih pravičnosti ali ne, ker
morda obstajajo zakoni strukture, zaradi katerih bo zakon vselej za-
kon, ki se umešča na to mesto, ki ga imenujem dominanta v dis-
kurzu gospodarja.
Na ravni diskurza histerika je jasno, da to dominanto vidimo nasto-
piti v obliki simptoma. Diskurz histerika se umešča in organizira
okoli simptoma.
Tu imamo priložnost za nek uvid. Če to mesto ostaja isto in če je
v določenem diskurzu mesto simptoma, nas bo to privedlo do tega,
da bomo to mesto izpraševali kot mesto simptoma tudi, kadar služi v
kakem drugem diskurzu. In prav to vidimo v naši dobi - zakon, kije
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
45
postavljen pod vprašaj kot simptom. In da bi to pojasnili, ne zadošča
reči, da postane vidno v luči naše dobe.
Malo prej sem rekel, kaj lahko zaseda to isto dominantno mesto,
ko gre za analitika. Sam analitik mora tu na nek način zastopati učinek
izvržka diskurza, namreč objekt a.
Ali to pomeni, da bomo s prav takšno lahkoto okarakterizirali
dominantno mesto, ko gre za univerzitetni diskurz? Kako naj ga dru-
gače imenujemo? - da bi vstopili v te vrste ekvivalenco, za katero
smo pravkar dejali, da vsaj kot vprašanje obstaja med zakonom, simp-
tomom in izvržkom, kolikor je slednji tisto mesto, kije v psihoana-
litičnem dejanju namenjeno analitiku.
Naša zadrega pri odgovora na vprašanje, kaj je bistvo, dominanta
univerzitetnega diskurza, nas mora ravno opozoriti na nekaj v našem
raziskovanju - kajti pred vami rišem prav poti, окоИ katerih v tem
izpraševanju blodijo moje nedoločene misli, preden najdejo točke
gotovosti. Tu bi nam torej lahko prišlo na misel poiskati tisto, kar se
nam v vsakem od teh diskurzov kaže kot povsem gotovo - tako gotovo
kot simptom, ko gre za histerika - in bi lahko označilo vsaj eno mesto.
Nakazal sem vam že, daje v diskurzu gospodarja a mogoče na-
tančno identificirati s tistim, kar je prišlo iz neke delovne misü,Marxo-
ve, namreč s tem, kar simbolno in realno spada k funkciji presežne
vrednosti. Imeli bi torej že dva termina in od tod bi morda zadoščalo,
da ju rahlo modificiramo, jima damo lahkotnejši prevod, da bi ju
transponirali v drage registre. Tu se oblikuje naslednji predlog - ker
je treba okarakterizirati štiri mesta, bi nam morda vsaka od teh štirih
permutacij lahko v svojem osrčju izdala mesto, kije najbolj v ospre-
dju, kar bi tvorilo nek korak v tistem redu odkritja, ki se imenuje
straktura.
Kakorkoli že jo preizkušate, vam bo ta ideja naredila otipljivo
nekaj, česar na prvi pogled morda ne vidite.
Neodvisno od tega mesta, za katerega sem vam rekel, daje morda
prav tisto, ki nas zanima, poskusite v vsaki od teh - imenujmo jih
JACQUES LACAN
3
Zakaj se moramo utesnjevati s tem rokovanjem z označevalcem in
njegovo eventualno artikulacijo? Ker se nahaja med danostmi psiho-
analize.
Reči hočem, da se nahaja v tem, kar je prišlo na um nekomu, kije
bil, glede na svojo izobrazbo, tako malo kot Freud vpeljan v te vrste
elaboracijo tipa parafizikalne znanosti, fiziologija, opremljena s
prvimi koraki fizike, in še posebej s termodinamiko.
To, kar je Freud, sledeč žili, niti svojega izkustva, formuliral v
nekem drugem času, je še toliko bolj pomembno, saj v prvem času,
v času artikulacije nezavednega, ni nič sililo v to smer.
46
tako - figur diskurza enostavno izbrati neko drugo mesto, definirano
s pomočjo zgoraj, spodaj, desno, levo. Ne glede na to, kako se lotite
zadeve, nikoli ne boste prišli do tega, da bi vsako do teh mest zasedala
drugačna črka.
Poskusite v obratni smeri in za pogoj igre vzemite, da v vsaki od
štirih formul izberete drugo črko. Ne boste prišli do tega, da bi vsaka
od teh črk zasedala drugačno mesto.
Poskusite. Na koščku papirja to zlahka izpeljemo, pa tudi s pomočjo
te male rešetke, kiji pravimo matrica. Ob tako nizkem številu kombi-
nacij že eksemplama risba zadošča, da to takoj povsem očitoo ponazori.
Tu obstaja določena označevalna povezava, ki jo lahko postavimo
kot povsem temeljno. To enostavno dejstvo nam daje priliko, da pona-
zorimo, kaj je struktura. Če postavimo formahzacijo diskurza in če
si znotraj te formalizacije določimo nekatera pravila, namenjena nje-
nemu preizkusu, naletimo na nek element nemožnosti. Prav to v stro-
gem pomenu leži v osnovi, v temelju strukturnega dejstva.
In to, kar nas zanima na ravni analitičnega izkustva, je v strukturi.
In to nikakor ne zato, ker bi bili tu že na neki visoki ravni elaboracije
ah pa bi si to vsaj domišljali, temveč že od samega začetka.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
47
Nezavedno omogoča umestiti željo, v tem je smisel Freudovega
prvega koraka, ki je že v celoti, ne le implicitno, temveč primerno arti-
kuliran in razvit v Traumdeutung. To je za Freuda že dognano dejstvo,
ko v nekem drugem času, tistem, ki ga odpre Onstran načela ugodja,
reče, da moramo računati s funkcijo, ki se imenuje kako? - ponavljanje.
Kaj je ponavljanje? Preberimo Freudov tekst in poglejmo, kaj pravi.
Tisto, kar zahteva ponavljanje, je užitek, termin, ki je označen
kot tak. Kolikor obstaja iskanje užitka kot ponavljanje, se proizvede
tole, kar je na delu v Freudovem odločilnem koraku - tisto, kar nas
zanima pri ponavljanju in kar se vpisuje iz neke dialektike užitka,
gre strogo vzeto proti življenju. Prav na ravni ponavljanja je Freud
na nek način prisiljen, in sicer zaradi same strukture diskurza, artiku-
lirati nagon smrti.
Hiperbola, fabulozna in, resnici na ljubo, škandalozna ekstrapo-
lacija za vsakogar, ki bi identifikacijo nezavednega in nagona vzel
dobesedno. Gre namreč za to, da ponavljanje ni zgolj funkcija ciklov,
kijih vsebuje življenje, ciklov potrebe in zadovoljitve, temveč funk-
cija nečesa drugega, nekega cikla, ki za seboj potegne izginotje tega
življenja kot takega in ki je vrnitev k neživemu.
Neživo. Horizont, idealna točka, točka zunaj predvidenih okvirov,
a smisel te točke se zariše v strukturalni analizi. Povsem lepo se
zariše iz tega, kar spada k uživanju.
Zadošča, da izhajamo iz načela ugodja, ki ni nič drugega kot
načelo najmanjše napetosti, minimalne napetosti, ki se mora ohranjati,
da vztraja življenje. To pokaže, da užitek prestopa njegove bregove
in da načelo ugodja vzdržuje prav mejo v pogledu užitka.
Kot nam kažejo vsa dejstva, izkustvo, klinika - ponavljanje temelji
na vrnitvi užitka. In ob tem dejansko sam Freud pove, da se v samem
tem ponavljanju proizvede nekaj takega kot izostanek, spodlet.
Tu sem ob svojem času izpostavil sorodnost tega s Kierkegaar-
dovimi izjavami. Prav zaradi tega, ker je izrecno in kot tako ponovljeno,
ker je zaznamovano s ponovitvijo, bo tisto, kar se ponavlja - in glede
JACQUES LACAN
48
na tisto, kar to ponavlja -, vselej v izgubi. V izgubi česarkoli hočete,
v izgubi hitrosti - obstaja neka izguba. Freud od vsega začetka, od
artikulacije, ki jo tu sežemam, vztraja na tej izgubi - v samem ponav-
ljanju obstaja izguba užitka.
Tu je v Freudovemu diskurzu vir funkcije izgubljenega objekta.
In seveda ni treba opominjati na dejstvo, da se celotni Freudov tekst
izrecno vrti окоИ mazohizma, dojetega samo v razsežnosti iskanja
tega pogubnega užitka.
Zdaj pa pride tisto, kar je prispeval Lacan. Zadeva to ponavljanje,
to prepoznanje užitka. V Freudovem tekstu si, da bi ji dal nek pomen,
ki v njem ni izostren, izposojam funkcijo uname poteze, se pravi
najenostavnejše oblike zaznamka, kije strogo vzeto vir označevalca.
In postavljam - to v Freudovem tekstu ni vidno, vendar pa tega psiho-
analitik nikakor ne more obiti, zavrniti ali se temu izogniti - da vse,
kar nas analitike zanima kot vednost, izvira iz uname poteze.
Psihoanalitik dejansko izhaja iz določenega obrata, v katerem se
vednost očisti, če lahko tako rečem, vsega, kar bi bilo lahko v dvo-
umnem odnosu z naravno vednostjo in kar bi lahko razumeli iz ne-
vemčesa, kar naj bi nas vodilo v našem svetu, s pomočjo nevemkakš-
nih brbončic, ki bi se v nas že od rojstva znale v tem svetu orientirati.
Seveda ne obstaja nič takega. Ko nek učeni psiholog dandanes -
hočem reči ne tako dolgo tega, štirideset ali petdeset let - napiše
nekaj, kar nosi naslov Čutenje, vodič življenja, seveda ne trdi ničesar
absurdnega. Toda to lahko formulira na ta način natanko zato, ker
nam je celotni razvoj znanosti pokazal, da ne obstaja nobena so-
naravnost med tem čutenjem in tistim, kar se iz njega lahko rodi kot
strah pred tako imenovanim svetom. Če nam stroga znanstvena obrav-
nava, preučevanje čutila vida ali sluha, kaj pokaže, je to prav nekaj,
kar moramo vzeti takšno, kot je, in sicer ravno skupaj s koeficientom
napačnosti, v katerem nastopa. Med svetlobnimi valovanji obstaja
ultravijoUčno, ki ga sploh ne zaznavamo - in zakaj ga ne bi zaznavali?
Na drugem končuje enako z infrardečo. Enako velja za uho - obsta-
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
49
jajo zvoki, ki jih ne slišimo več, in ne vemo najbolje, zakaj se stvar
ustavi tu in ne malce dalje.
V resnici takšno pojasnilo pomaga dojeti zgolj to, da obstajajo
filtri in da se s temi filtri znajdemo kakor vemo in znamo. Pravijo,
da funkcija ustvari organ. Nasprotno, organa se poslužujemo, kot
pač moremo.
To nekaj, o čemer je v zvezi z mehanizmi mišljenja rezonirala
neka celotna tradicionalna filozofija, ki se je po poteh, ki jih pozna-
te, prek seštevka tistega, kar dobimo na ravni abstrakcije, posplošitve,
trudila to izgraditi na nekakšni redukciji, prefiltriranju domnevno
osnovnega občutenja - Nihil fuerit in intellectu quod, etc. - alije ta
subjekt, ta subjekt, ki gaje mogoče deducirati kot subjekt spoznanja,
ta subjekt, ki ga je mogoče skonstruirati na način, ki se nam danes
zdi tako umeten, izhajajoč iz aparatumih baz, iz življenjskih organov,
ob katerih je dejansko težko reči, kako bi lahko shajali brez njih - ali
je to tisto, za kar gre pri označevalni artikulaciji? - tisti artikulaciji,
kjer lahko nastopijo oni prvi termini razčlembe, ki jo podajamo tukaj,
najelementamejši termini, ki kot sem rekel povezujejo en označevalec
z drugim in ki že učinkujejo s tem, daje označevalec v svoji definiciji
praktičen le, če je nek smisel v trditvi, da za nek drug označevalec
zastopa subjekt, subjekt, in nič drugega. Ne, subjekt spoznanja in
subjekt označevalca nimata nič skupnega.
Nemogoče je uiti tej izjemno poenostavljeni formuli, daje nekaj
spodaj. Vendar pa tega nečesa ravno ne moremo z ničimer označiti.
To ne more biti nek etwas, je enostavno nek spodaj, nek subjekt, nek
■Ú7toKEÍ|j.evov. Celo mišljenju, ki je bilo tako zaposleno s premišlje-
vanjem o - primarnih in ne skonstruiranih - zahtevah ideje spoznanja,
kot je bilo Aristotelovo, je že zgolj vpeljava logike, že zgolj dejstvo,
dajo je vpeljal v krogotok vednosti, vsililo strogo razlikovanje med
ovKTÍa in vsako samo po sebi, vsakim bistvom.
Označevalec se torej artikulira tako, da zastopa subjekt za drugi
označevalec. Od tod izhajamo, da bi dali smisel temu izhodiščnemu
ponavljanju, kolikor to ponavljanje meri na užitek.
JACQUES LACAN
14. Fr. les coeurs ingénues d'ingénieurs - neprevedljiva besedna igra med ingénues
(prostodušni, naivni) in ingénieurs (inženirji).
50
Vednost na neki ravni obvladujejo, artikulirajo povsem formalne
nujnosti, nujnosti pisave, kar danes pomeni nek določen tip logike.
Ta vednost pa, ki jo lahko opremo na izkustvo modeme logike, ki je
sama po sebi in v prvi vrsti rokovanje s pisavo, ta tip vednosti je
prav tisti, ki je v igri, ko gre za to, da v analitični kliniki izmerimo
učinek ponavljanja. Z dmgimi besedami, vednost, ki se nam zdi
najbolj očiščena, čeprav je povsem jasno, da je na noben način ne
moremo pridobiti iz empirizma z očiščevanjem, je prav tista vednost,
ki je vpeljana že od začetka.
Ta vednost tu pokaže svoje korenine, v tem ko se v ponavljanju,
in za začetek v obliki uname poteze, izkaže za sredstvo užitka -
natanko užitka, kolikor ta prestopi meje, ki jih postavlja člen ugodja
običajnim napetostim življenja.
Iz tega formalizma, če še naprej sledimo Lacanu, izhaja, kot smo
rekli malo prej, da obstaja izguba užitka. In na mestu te izgube, ki jo
vpelje ponavljanje, vidimo vznikniti funkcijo izgubljenega objekta,
tega, kar imenujem a. Kaj to postavlja pred nas? - če ne te formule,
da - na najelementarnejši ravni, ki je raven impozicije uname po-
teze - delujoča vednost proizvede, recimo temu tako, neko entropijo.
To se piše e,n,t. Lahko pa bi napisali tudi a,n,t, kar bi bila posre-
čena besedna igra.
To nas le težko preseneti. Saj menda veste, da - ne glede na to,
kaj v svojih prostodušnih srcih mislijo inženirji''* - energetika ni nič
drugega kot to, da čez svet postavimo označevalno mrežo?
Izzivam vas, da na kakršenkoh način dokažete, da sestopiti 500
metrov s težo 80 kilogramov na hrbtu in nato isto težo ponesti 500
metrov nazaj gor, ni nič, nobeno delo. Poskusite, spravite se na delo,
dobili boste dokaz nasprotnega. Toda, če na to poveznete označevalce,
če torej stopite na pot energetike, je absolutno gotovo, da ni bilo
nobenega dela.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
51
Ko vstopi označevalec kot aparat užitka, nas torej ne sme pre-
senetiti, da se pojavi nekaj podobnega entropiji, kajti entropijo so
definirali prav tedaj, ko so začeli na fizikalno orodje lepiti ta aparat
označevalcev.
Ne mislite, da se šalim. Ko kjerkoli že zgradite centralo, seveda
zbirate energijo in lahko jo celo akumulirate. No, aparati, ki so tu na
delu, da lahko tovrstne turbine delujejo, vse do tega, da lahko ener-
gijo zapakiramo, so proizvedeni s to isto logiko, o kateri govorim,
namreč funkcijo označevalca. Dandanes stroj nima nič opraviti z
orodjem. Nobena genealogija ne vodi od lopate k turbini. Dokaz je v
tem, da lahko povsem legitimno rečete stroj majhni risbici, ki jo
naredite na papirju. Zadošča že nek nič. Zadošča že, daje vaše črnilo
prevodno, in imeli boste zelo učinkovit stroj. In zakaj ne bi bilo
prevodno, ko paje že sam zaznamek sprevodnik naslade?
Če nas analitično izkustvo kaj uči, to zadeva prav svet fantazme.
Če se dejansko zdi, da se gaje analiza lotila prva, je razlog v tem, da
niso imeli pojma, kako se iz njega izviti, razen prek zatekanja k
bizarnosti, k anomaliji, od koder izhajajo ti termini, ta imena, ki
delujejo kot priponke in zaradi katerih imenujemo to mazohizem,
ono sadizem. Ko postavimo te izme, smo na ravni zoologije. Vendar
pa kljub temu obstaja nekaj povsem temeljnega, namreč povezava-
v samem temelju, v samem korenu fantazme - s to slavo, če lahko
tako rečem, zaznamka.
Govorim o zaznamku na koži, pri katerem se v tej fantazmi
navdihuje nihče drug kot subjekt, ki se identificira kot objekt užitka.
V erotični praksi, o kateri govorim, v bičanju, če naj ga izrecno ime-
nujem, za primer, da bi bil slučajno tu kdo povsem gluh, užitek dobi
prav tisto dvoumnost, zaradi katere se prav na nivoju užitka in na
nobenem drugem dotaknemo ekvivalence giba, ki zaznamuje, in tele-
sa, objekta užitka.
Čigavega užitka? Ali gre za tisti užitek, ki nosi slavo zaznamka,
kot sem jo imenoval? Alije gotovo, da to pomeni užitek Drugega?
JACQUES LACAN
52
Seveda je to ena od poti, po katerih Drugi stopi v njen svet in seveda
je ni mogoče ovreči. Toda prav v sorodnosti zaznamka s samim užit-
kom telesa se nakazuje, kako se razcep, po katerem se narcizem loči
od objektnega razmerja, vzpostavi izključno izhajajoč iz užitka in
po nobeni drugi poti.
Zadeva je nedvoumna. Na ravni Onstran načela ugodja Freud
poudarjeno zaznamuje tisto, kar je konec koncev resnična opora,
konsistentnost zrcalne podobe aparata jaza; od znotraj ga vzdržuje
ta izgubljeni objekt, in sam je zgolj obleka tega objekta, preko kate-
rega v razsežnost subjektove biti stopi užitek.
Dejansko, če je užitek prepovedan, je jasno, da v igro stopi zgolj
prek nekega prvega naključja, eventualnosti, slučaja. Živo bitje, ki
normalno deluje, gladko teče v ugodju. Če je užitek opazen in če ga
ustoličita unama poteza in ponavljanje, ki ga postavi za znamenje,
če pride do tega, lahko to izhaja zgolj iz zelo majhnega odklona v
smeri užitka. Konec koncev ti odkloni ne bodo nikoli ekstremni,
tudi v praksah, ki sem jih omenil malo prej, ne.
Ne gre za transgresijo, za vdor v neko polje, ki ga prepovedujejo
meje forsiranja življenjskih regulativnih aparatov. Dejansko se užitek
nakaže in dobi svoj status zgolj v tem učinku entropije, izgube. Prav
zato sem ga najprej vpeljal s terminom Mehrlust, presežni užitek.
Natanko zato, ker je bilo ugledano v razsežnosti izgube - nekaj
zahteva kompenzacijo, če lahko tako rečem, tega najprej negativ-
nega števila -, je to nekaj, kar je prišlo udarit, zazvonit na obode
tega zvona, postalo užitek, in to užitek, ki ga je treba ponavljati.
Zgolj razsežnost entropije privede do tega, da lahko dobimo nazaj
nek presežni užitek.
In tuje tista razsežnost, ki zahteva delo, delujočo vednost, kolikor
ta, pa naj to ve ah ne, najprej izhaja iz uname poteze in nato iz
vsega, kar se bo lahko označevalno artikuliralo. Od tod se vzpostavi
ta razsežnost užitka, ki je pri govorečem bitju tako dvoumna in ki
lahko prav tako teoretizira in v religijo povzdigne življenje v apatiji.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
15. GldLgo\ s'appareiller pomeni (med drugim) spariti se, povezati se v par. Lacanu
je poleg tega pomembna beseda appareil, aparat, orodje, ki odzvanja v tem
glagolu (čeprav prehodna oblika glagola, ki jo tu uporabi Lacan, izhaja iz
druge etimologije kot neprehodna, ki je dejansko vezana na appareil). Ker je
ta aluzija na aparat pomembna tudi v nadaljevanju, smo se odločili za ta,
raz.širjen prevod.
16. Neprevedljiva besedna igra med l'être humain (člove.ško bitje) in humus
(humus).
17. Lacan skuje glagol s 'apparoler, in sicer iz besede parole (govor, beseda) in po
kopitu prej omenjenega i 'appareiller. S 'apparoler torej evocira vse te pomene:
53
apatija pa je hedonizem. To lahko povzdigne v religijo, pa vendar
vsakdo ve, da to množico - Massenpsychologie je naslov enemu
Freudovih spisov iz tega obdobja - animira, zaposluje in jo vpisuje
v drug red vednosti, kot pa mu pripadajo te harmoniziraj oče vednosti,
ki Umwelt povezujejo z Innerwelt, prav funkcija presežnega užitka
kot takega.
Tu je vdolbina, zev, ki jo bo seveda najprej napolnilo določeno
število objektov, ki so na nek način vnaprej prilagojeni, prirejeni za
to, da lahko služijo kot zamašek. Nedvomno se tu zaustavi klasična
analitična praksa, da bi poudarila te različne člene, oralnega, anal-
nega, skopičnega, vokalnega. To so različna imena, s katerimi lahko
kot objekt označimo tisto, kar pripada a-ju - toda a kot tak v strogem
pomenu izhaja iz tega, da je vednost ob svojem izvoru zvedena na
označevalno artikulacijo.
Ta vednost je sredstvo užitka. In, ponavljam, kadar dela, proizvede
entropijo. Ta entropija, ta točka izgube, je edina točka, edina redna
točka, prek katere nam je dostopno to, kar pripada užitku. Tako se
prevede, sklene in motivira tisto, kar zadeva vpad označevalca v
usodo govorečega bitja.
To ima bolj malo opravka z njegovim govorom. Opravka ima s
strukturo, ki s tem stopi v aparatni par'^ Človeško bitje, ki ga tako
nedvomno imenujemo zato, ker je zgolj humus govorice,'^ se mora
zgolj spogovoratiti" s tem aparatom.
JACQUES LACAN
4
Če teh terminov ne bi že obravnaval v različnih lučeh, ki pripomo-
rejo k našemu razumevanju, se jih seveda in nedvomno ne bi drznil
takole uvesti. Vendar paje bilo tu že opravljeno precejšnje delo.
Ko vam govorim o vednosti, ki da se najprej nahaja v diskurzu
gospodarja na ravni hlapca'^ - kdo drag kot Hegel nam je pokazal,
da nam bo hlapčevo delo podalo resnico gospodarja? In to seveda
resnico, ki slednjega spodbija. Toda v resnici morda že lahko podamo
še drage oblike sheme tega diskurza in pogledamo, kje Heglova kon-
strakcija, ki je na silo zaprta, zeva, ostaja zevajoča.
Če obstaja nekaj, česar mejo določa naš celotni pristop in kar je
obudilo analitično izkustvo, gre prav za to, da lahko o resnici govo-
rimo zgolj, kolikor nakažemo, da je dostopna zgolj iz pol-rekanja,
daje ni mogoče reči cele, in sicer zato, ker onstran njene polovice ni
več kaj reči. To je vse, kar lahko rečemo. Tu se torej diskurz odpravi.
Ne govorimo o neizrekljivem, ki nekaterim tako ugaja.
Vendar pa sem zadnjič ta vozel pol-rekanja ponazoril, ko sem
nakazal, kako je treba ob njem poudariti, za kaj pravzaprav gre pri
govor, aparat, sparjenje ali povezavo v par. Na.š, neizogibno okorni prevod »spo-
govoratiti«, smo skovali upajoč, da sugerira vsaj nekatere izmed teh pomenov.
18. Fr. esclave, cf. op. 8.
54
Z nečim tako enostavnim, kot so moji štirje mali znaki, sem vam
lahko malo prej predočil, kako zadošča, da to unamo potezo pospre-
mimo še z eno potezo, za S,, da bi lahko iz tako dovoljenih označe-
valcev po dragi strani umestili smisel te uname poteze, njeno vstavitev
v užitek, da bi umestili Dragega - tisto, po čemer je sredstvo užitka.
Od tod naprej se začenja delo. Z vednostjo kot sredstvom užitka
se proizvede delo, ki ima nek smisel, nek nejasni smisel. Ta nejasni
smisel je smisel resnice.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
55
interpretaciji, kar sem artikuliral kot izjavljanje brez izjave in kot
izjavo s pridržanim izjavljanjem. Nakazal sem, da gre pri tem za
osisene, ravnotežne točke, gravitacijske osi interpretacije, zaradi česar
mora naša teza globoko prenoviti vprašanje resnice.
Kaj je ljubezen do resnice? Nekaj, kar se roga manku biti resnice.
Ta manko biti lahko imenujemo tudi drugače - manko pozabe, ki
nas spomni nase v tvorbah nezavednega. To ni nič takega, kar bi
pripadalo redu biti, karšnekoli polne biti. Kaj je ta neuničljiva želja,
o kateri govori Freud, ko zaključuje zadnje vrstice Traumdeutungl
Kaj je ta želja, kije ne more nič spremeniti, ne upogniti, ko se spre-
minja vse? Manko pozabe je isto kot manko biti, kajti biti ni nič
drugega kot pozabiti. Ljubezen do resnice je ljubezen do te šibkosti,
katere tančico smo odstrli, je ljubezen do tega, kar resnica skriva in
kar se imenuje kastracija.
Ne bi smelo biti potrebno, da podajam ta, tako knjižna pojasnila.
Zdi se, da med analitiki, in še zlasti med njimi, zaradi teh nekaj
tabujskih besed, s katerimi je zapackan njihov diskurz, nihče nikoli
ne opazi, kaj je resnica, namreč nemoč.
Na tem je zgrajeno vse, kar zadeva resnico. Bistvo ljubezni je
nedvomno v tem, da obstaja ljubezen do šibkosti. Kot sem dejal,
ljubezen pomeni dati tisto, česar nimaš, se pravi tisto, kar bi lahko
popravilo to izvorno šibkost.
V istem zamahu se pokaže, se razpre ta vloga - ne vem, če naj jo
imenujem mistična ali mistificirajoča -, ki so jo v določeni tradiciji
vselej dajali ljubezni. Ta univerzalna ljubezen, kot rečejo, s katere
cunjo mahajo, da bi nas pomirili, je prav tisto, v čemer mi vidimo
tančico, tančico, ki predstavlja oviro resnici.
Kot sem že nakazal zadnjič, se od psihoanalitika gotovo ne zahteva
to, kar izhaja iz tega subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, iz
katerega so - razumevajoč ga kot običajno, se pravi malo mimo -
hoteli utemeljiti transfer. Pogosto sem vztrajal na tem, da se za nas
predpostavlja, da vemo bore malo. Analitik vzpostavi nekaj drugega.
JACQUES LACAN
56
povsem nasprotnega. Analitik tistemu, ki bo začel, reče tole: Dajte,
povejte karkoli, to bo krasno. Njega analitik vzpostavi kot subjekta,
za katerega se predpostavlja, da ve.
Konec koncev to ni tako nepošteno, saj se v našem primeru analitik
ne more zanesti na nikogar drugega. In transfer sloni na tem, da
meni, ubogemu bedaku, nek tip reče, naj se obnašam, kot da vem, za
kaj gre. Rečem lahko karkoli in to bo vselej do nečesa pripeljalo.
Kaj takega se vam ne zgodi vsak dan. Ni čudno, da povzroči transfer.
Kaj definira analitika? Saj sem rekel. Od vselej sem govoril -
vendar pa nikoli ni nihče nič razumel, in poleg tega je to naravno,
nisem jaz kriv -, da od psihoanalitika pričakujemo analizo. Seveda
pa moramo poskusiti razumeti, kaj pomeni pričakovati od psiho-
analitika.
To je tako blizu, tule, na dosegu roke - konec koncev se mi le
venomer zdi, da ponavljam iste stvari - delo je zame, presežni užitek
paje za vas. Od psihoanalitika pričakujemo, kot sem rekel že zadnjič,
da poskrbi, da njegova vednost deluje v členu resnice. Prav zato se
omeji na pol-rekanje.
To sem rekel že zadnjič, in k temu se bom še vrnil, ker ima dolo-
čene posledice.
Formula, ki sem jo pogosto komentiral, namreč Wo es war, soll
Ich werden, se naslavlja na analitika in samo na analitika. Če analitik
poskusi zasesti to mesto zgoraj levo, ki določa njegov diskurz, je to
prav zato, ker nikakor ni tam zaradi samega sebe. Tam, kjer je bil
presežni užitek, užitek drugega, tja moram priti jaz, kolikor izrekam
psihoanalitično dejanje.
14. januar 1970
IV
Logika in resnica.
Wittgensteinova psihoza.
Polizer in Univerza.
Sadov humor
Na ravni strukture, ki jo poskušamo letos artikulirati, analitični
diskurz sklene obračanje treh drugih, kiji imenujem - če naj spomnim
za tiste, ki prihajajo zgolj občasno - diskurz gospodarja, diskurz
histerika, ki sem ga danes postavil v sredino, in nato diskurz, ki nas tu
prav posebej zanima, saj gre za diskurz, ki se umešča kot univerzitetni.
Toda če analitični diskurz sklene premik za četrtino kroga, iz kate-
rega se strukturirajo ostali trije, to ne pomeni, da jih razreši in omo-
goči, da stopimo na narobno stran. To ničesar ne razreši.
Narobna stran ni noben kraj. Gre za razmerje teksture, teksta,
tkanine, če hočete. Vendar pa ima ta tkanina določen relief in nekaj
ujame. Seveda ne vsega, kajti tej besedi, ki obstaja zgolj v govorici,
prav govorica kaže njeno mejo. Kaže, da tudi v svetu diskurza nič ni
vse, kot pravim - ali, bolje, vse kot tako se spodbija zaradi tega, ker-
in se hkrati celo opira na to, da - mora biti omejeno v svoji rabi.
57
RESNICA, SESTRA UŽITKA
JACQUES LACAN
1
Resnično, nekaj si zasluži, da to že od tega začetka poudarimo -
resnica ni beseda, s katero gre rokovati zunaj stavčne logike, kjer iz
nje napravijo vrednost, zvedeno na vpis, na rokovanje s simbolom,
ponavadi velikim R, njeno začetnico. Kot bomo videli, je ta raba še
prav posebej brezupna. Prav v tem je njena blagodejnost.
Vendar pa povsod dragod, in še posebej - to moram povedati,
obstaja razlog - pri ženskah analitičarkah ta beseda izzove neko nena-
vadno drhtenje, nekaj, kar jih že dalj časi sili k temu, da analitično
resnico pomešajo z revolucijo.
Opozoril sem že na dvoumnost te besede revolucija, ki v svoji
rabi v kontekstu mehanike nebesnih teles lahko pomeni vrnitev na
začetek. Tako da se to, kot sem že takoj dejal, kar lahko analitični
diskurz doseže v razmerju do ostalih treh redov, v določenih ozirih
nahaja v treh dragih strakturah.
Ni naključje, če so ženske manj kot njihovi partnerji zaprte v ta
cikel diskurzov. Moški, samec, možatež, tak kot ga poznamo, je dolo-
čena stvaritev diskurza - vsaj nič od tega, kar je v njem mogoče
analizirati, ne dopušča drage definicije. Za ženske tega ne moremo
reči. Vendar pa je dialog možen zgolj, če se nahajamo na ravni diskurza.
Preden zadrhti, bi si zato ženska, ki jo navdihuje revolucionarna
vrednost analize, lahko rekla, da ima lahko v primerjavi z moškim
mnogo več koristi od tega, kar imenujemo določena kultura diskurza.
Ne gre za to, da bi ji manjkalo dara, nasprotno. In ko jo stvar
zagrabi, postane eminentni vodič v tem ciklu. Prav to definira histe-
ričarko in zato sem prekinil zaporedje mojega običajnega zapisa in
jo na tabli postavil v središče.
58
To nas vpelje v predmet naše današnje bistvene teme, in pokazati
bi morali, kaj je to narobna stran. Narobna stran [envers] zveni po-
dobno kot resnica [vérité].
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
19. v francoščini je bolj poudarjena besedna igra, ki nastane zaradi rime med
poulet (piščanec) in sujet (subjekt).
20. Fr sychanalisse namesto psychanalyse.
21. V francoščini se ta del stavka glasi; mais pas sans foie sans doute, dans les
deux sens du mot. Foie pomeni jetra, in se izgovarja enako kot beseda foi (vera).
59
Seveda pa je jasno, da če beseda resnica v njej sproži to posebno
drhtenje, to ni naključje.
Toda celo v našem kontekstu resnica ni lahko dostopna. Kot pri
nekaterih ptičih, o katerih so mi govorili, ko sem bil majhen, jo je
mogoče ujeti zgolj tako, da ji na rep natresemo sol.
To ni lahko. V mojem prvem berilu je prva zgodba nosila naslov
Zgodba o polovici piščanca. In res je govorila o tem. Tega ptiča ni nič
lažje ujeti kot druge, če je pogoj v tem, da mu rep potresemo s soljo.
Kar učim, odkar sem artikuhral nekaj o psihoanalizi, bi lahko
nosilo naslov Zgodba o polovici subjekta^^.
V čem je resnica razmerja med to zgodbo o polovici piščanca in
zgodbo o polovici subjekta? To lahko vzamemo z dveh zornih kotov.
Lahko rečemo, daje prva zgodba, ki sem jo prebral v berilu, določila
razvoj moje misli, kot bi dejali v kakšni univerzitetni disertaciji. Ali
pa bi lahko, z zornega kota strukture, zgodba o polovici piščanca za
njenega avtorja predstavljala nekaj, v čemer se je odražala nevem-
kakšna slutnja, ne sikoanalise,^° kot pravijo v Le Paysan de Paris,
temveč tega, kako stojijo reči s subjektom.
Gotovo paje to, daje bila tam tudi slika. Slika polovice piščanca,
ki je bila profil s prave strani. Druge, odrezane strani se ni videlo -
tiste, kjer seje verjetno nahajala resnica, kajti na desni strani je bila
narisana polovica brez srca, a verjetno ne tudi brez jeter in vere.^'
Kaj to pomeni? Daje resnica skrita, a morda ne odsotna.
Če bi bilo tako, bi bili vsi veseli. Treba bi se bilo zgolj dobro
naučiti vse, kar je mogoče vedeti. Konec koncev, zakaj pa ne? Ko
nekaj rečemo, ni potrebno dostaviti, daje to res.
JACQUES LACAN
22. Le pas-de-sens: Lacan igra na dvoumnost besede pas, ki lahko nastopa kot
nikalnica (torej: »ni-smisla«, »brez-smisla«), lahko pa pomeni »korak« (torej
»korak-smisla«). Za razumevanje nadaljevanja je potrebno imeti pred očmi
tudi nikalniški pomen, ki se v prevodu izgubi.
23. Francoski izraz za vic je mot d'esprit, v njem že nastopa mot (beseda), kar
naredi zgornji Lacanov prehod od »vica« k »besedi« elegantnejši.
60
Okoli tega se vrti neka celotna problematika sodbe. Veste, da g.
Frege to vprašanje postavi v obliki hozirontalne črtice in ga razlikuje
od tega, za kar gre, ko trdimo, da je nekaj res, in sicer tako, da na
skrajno levo postavi vertikalno črtico. To tako postane trditev.
Toda, kaj je revsnično? Moj Bog, to, kar se reče. In kaj se reče?
Stavek. Toda stavka ni mogoče opreti na nič drugega kot na označe-
valec, kolikor ta ne zadeva objekta. Razen če - kot tisti logik, čigar
ekstremizem bom takoj izpostavil - ne postavite, da obstajajo samo
psevdo-objekti. Mi se držimo tega, da označevalec ne zadeva
objektov, temveč smisel.
Kot predmet stavka obstaja zgolj smisel. Od tod dialektika, iz ka-
tere smo izhajali in ki jo imenujemo korak-smisla, z vso dvoumnostjo."
To se začne pri ne-smislu, ki gaje skoval Husserl - zeleno je en
za. Vendar pa to lahko ima nek smisel, če gre na primer za volitve z
zelenimi in rdečimi kroglicami.
Toda tisto, kar nas povede na pot, kjer bit izhaja iz smisla, je
tisto, kar ima največ biti. Kakorkoli že, prav na tej poti so se odločili
napraviti ta korak-smisla, po katerem tisto, kar ima največ biti, ne
more ne obstajati.
Smisel ima, če lahko tako rečem, na skrbi bit. Smisel celo nima
drugega smisla od tega. Toda že pred časom so opazili, da to ne
zadošča, da bi odtehtalo - ja, ravno težo eksistence.
Nenavadno paje, da ne-smisel ima svojo težo. Zgrabi te v želodcu.
In tu je Freud storil odločilni korak, ko je pokazal, daje prav v tem
vzorčnost vica, besede, ki nima ne repa ne glave.^"*
Kar seveda ne olajša tega, da rep potresemo s soljo. Gre prav za to,
da resnica odleti. Resnica odleti v trenutku, koje nočete več zgrabiti.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
24. Celotni od.stavek temelji na neprevedljivi besedni igri, kjer iz Veau í/'or (zlato
tele, dobesedno »tele iz zlata«) pridemo najprej do veau qui dort debout, torej
vola, ki spi stoje, pri čemer se besedica dort (spi) izgovarja enako kot d'or.
Nato pa iz stoječega spanca pridemo na to, daje vol iz trdega zlata, d'or dur,
v čemer je vsebovana tudi beseda ordure (umazanec, smrduh).
25. Dobesedno »težka želja po trajanju«, cf. tudi prejšnjo opombo.
Sicer pa, kako bi mogli, ko pa nima repa? Osuplost in razsvetljenje.
Kot se spominjate, lahko že majhna in sicer plehka zgodbica iz
replik na Zlato tele zadošča, da zbudi to tele, ki spi stoje. Zato vidimo,
daje, če lahko rečemo, smrduh iz trdega zlata-'*.
Vstopita Eluardov le dur désir de durer^^ in želja po spanju, ki je,
ne da bi to opazili, ravno največja uganka, ki jo Freud poda v meha-
nizmu sanj. Tega ne gre pozabiti. - Wunsch zu schlafen, reče, ne
schlafen Bedürfnis, potreba po spanju, ne gre za to. Delovanje sanj
določa ta Wunsch zu schlafen.
Nenavadno je, da ta namig dopolni s tem, da nas sanje prebudijo
ravno tedaj, ko bi lahko spustile iz rok resnico, tako da se zbudimo
zgolj zato, da lahko še naprej sanjamo - sanjamo v realnem oziroma,
če smo natančnejši, v realnosti.
Vse to nas osupne. Osupne nas z določenim mankom smisla, tam,
kjer se resnica, tako kot narava, vrne v galopu. In celo v takšnem
galopu, da komajda prečka naše polje, že izgine na drugi strani.
Odsotnost [absence], o kateri sem govoril malo prej, je v franco-
ščini proizvedla nek zanimiv prenos. Če vzamemo besedo rani [brez],
ki naj bi izhajala iz latinskega sine, kar pa je malo verjetno, ker je
bila njena prva oblika nekaj podobnega senz, potem opazimo, da
smo absentia v ablativu, kakor se uporablja v pravnih spisih in od
koder izhaja ta termin brez repa in glave, ki je sans, da smo torej to
besedico že proizvedli na samem začetku naših današnjih izvajanj.
Kaj torej? Senz in nato sans [etpuis sans], аИ ne gre za neko moč
[puissance]! - za neko vse drugačno moč, kot je potencialnost [en
puissance], kije imaginarna virtualnost, kije moč zgolj kot varljiva -
pač pa za tisto, ki spada k biti v smislu [être dans le sens], kar ni isto
61
JACQUES LACAN
26. Pri vseh zgornjih formulacijah v francoščini pas sans ostaja nespremenjen,
medtem ko smo v slovenščini nikalnico pas prisiljeni spreminjati.
27. Fr sans-passé: neprevedljiva besedna igra, ker se ta izraz izgovori skoraj
identično kot s'en passer, moči shajati brez. Lacan je to formulacijo uporabil
v predhodnem stavku.
62
kakor biti v polnem smislu [être sens plein], kar je prej tisto, kar biti
uhaja, kot se zgodi ravno v vicu.
Kot vemo, se to tudi vselej zgodi v dejanju. Kakršnokoli dejanje
vzamemo, pomembno je tisto, kar mu uhaja. In prav analiza je tu
naredila odločilni korak, ko je vpeljala spodletelo dejanje [acte
manqué] kot tako, ki je konec koncev edino dejanje, za katerega
skoraj zagotovo vemo, daje vselej uspelo.
Okoli tega obstaja neka cela igra litote, katere težo in poudarek
sem poskusil pokazati v tem, kar imenujem ne-brez [le pas-sans].
Tesnoba ni brez objekta. Nismo brez razmerja z resnico.^^
Toda alije gotovo, dajo bomo našli intus, v notranjosti? Zakaj ne
ob strani? Heimlich, unheimlich - ob branju Freuda si je vsakdo
lahko zapomnil, kaj skriva dvoumnost te besede, ki s tem, da ni v
notranjosti, jo pa evocira, poudarja natanko vse tisto, kar je tuje.
Ob tem sami jeziki prav nenavadno variirajo. Ali ste opazili, da
angleška beseda homeliness pomeni po domače [sans façon] ? Pa ven-
dar gre za isto besedo kotHeimlichkeit, a poudarek je malce drugačen.
Zato se tudi sinnlos v angleščino prevaja z meaningless, se pravi
z isto besedo, ki nam bo za prevod Unsinn dalane-smisel [non-sensé].
Vsakdo ve, da dvoumnost korenov v angleščini omogoča nena-
vadna izogibanja. Po dragi strani pa bo prav nenavadno in kvazi
edinstveno angleščina brez imenovala without - z zunaj.
Res se zdi, da nam je resnica tuja, s tem mishm naša lastna resnica.
Seveda je z nami, a ne da bi nas zadevala toliko, kot se rado govori.
Rečemo lahko zgolj to, kar sem rekel malo prej, namreč danismo
brez nje. Kar je skratka litota dejstva, da lahko čisto dobro shajamo
brez tega, da bi bili na njenem dosegu.
Od brez preidemo k ne-brez in od tod k brez-preteklosti^'^.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
2
Tu bom napravil majhen preskok k avtorju, ki je najmočneje for-
muliral tisto, kar izhaja iz postavke, da resnica obstaja zgolj kot vpi-
sana v nek stavek, in iz artikulacije tega, kaj od vednosti kot take -
vednosti, ki se vzpostavlja na temelju stavka - lahko strogo vzeto
deluje kot resnica. Se pravi iz artikulacije tega, za kar lahko - ne
glede na to, kdo ali kaj ta stavek izreka - rečemo, daje resnično.
Gre za nekoga z imenom Wittgenstein, ki ga je, če lahko tako
rečem, lahko brati. Zagotovo. Poskusite.
To zahteva, da se znate zadovoljiti s tem, da se vseskozi gibljete
znotraj nekega sveta, ki je strogo vzeto svet kogitacije, ne da bi v
njem iskali kakšen sadež, kar je vaša razvada. Veliko vam je do tega,
da bi v košaro nabrali jabolka, pa čeprav bi jih pobrali s tal. Vse je za
vas bolje od tega, da ne bi nabrali nobenih jabolk.
Če nekaj časa bivate pod tem jabolkom, katerega vejevje, to vam
zagotavljam, je lahko dovolj, da zelo tesno priklene vašo pozornost,
manj ko se za to trudite, bo za to bivanje vendarle značilno, da iz
njega ne boste mogh potegniti nič - razen trditve, da lahko za resnično
opredelimo zgolj skladnost z neko strukturo, za katero, če za hip
izstopim iz sence tega jabolka, niti ne bom rekel, daje logična, tem-
več, daje gramatikalna, kar avtor sam pravilno pove.
Gramatikalno strukturo ta avtor izenači s svetom. Svet je grama-
tikalna struktura. In, kratko rečeno, resnični je zgolj sestavljeni stavek,
ki vsebuje celoto dejstev, ki tvorijo svet.
Če se odločimo v vse skupaj vpeljati element negacije, ki omogoča
to celoto artikulirati, bomo lahko razločili celo množico pravil, ki
tvorijo logiko, toda ta množica - pravi Wittgenstein - je tavtološka,
se pravi tako butasta kot tole - karkoli izjavite, je to bodisi resnično
bodisi napačno. Izjaviti, daje bodisi resnično bodisi napačno, je nujno
resnično, vendar pa to tudi ukine smisel.
63
JACQUES LACAN
28. V tekstu tu sledita še dva stavka, ki pa sta smiselna (in potrebna) zgolj v raz-
64
Vse, kar sem vam povedal, zaključi v propoziciji 6.51, 2, 3, 4,
kajti oštevilči jih - vse, kar sem tu povedal, je strogo vzeto Unsinn,
se pravi, da ukinja smisel.
Reči ni mogoče ničesar takega, kar ne bi bilo tavtološko. Gre za
to, daje bralec, potem koje šel skozi dolgo kroženje izjav, za katere
verjemite, daje vsaka zelo privlačna, na koncu premagal vse, kar je
bilo izrečeno, da bi zaključil, da ni mogoče reči ničesar drugega - da
paje vse, kar je mogoče reči, zgolj ne-smisel.
Morda sem vam nekoliko hitro povzel Wittgensteinov Tractatus
logico-philosophicus. Dodajmo zgolj to opazko, da ni mogoče ničesar
reči, da nič ni resnično, razen če izhajamo iz ideje, kije v jedruWittgen-
steinovega postopka, daje dejstvo atribut elementarnega stavka.
Elementarni stavek imenujem tisto, kar bodo sicer postavili med
narekovaje, pri Quinen na primer, kjer razlikujejo izjavo od izjav-
ljanja. To je operacija, ki se je - čeprav sem svoj graf zgradil prav na
njenih temeljih - ne obotavljam imenovati arbitrarna. Dejansko je
jasno, daje dopustno reči - kar je Wittgensteinova pozicija -, da goli
in enostavni trditvi ni treba dodati nobenega afirmativnega znaka.
Trditev se izreka kot resnica.
Kako potemtakem stopiti iz Wittgensteinovih zaključkov - če ne
tako, da mu sledimo prav tja, kamor ga vleče, namreč k elementar-
nemu stavku, katerega oznaka za resnično ali napačno mora v vsakem
primera, pa naj bo resnična ah napačna, zagotoviti resnico sestav-
ljenega stavka.
Kakršnakoli so dejstva sveta, rekel bom še več, karkoli že izjav-
ljamo o svetu, svet tvori tavtologija celote diskurza.
Vzemimo kar najbolj enostaven stavek, enostaven v gramati-
kalnem pogledu. Stoiki se niso kar tako naslonili nanj, da bi ga vpeljali
v najenostavnejšo obliko implikacije. Jaz ne bom šel niti do tod,
vzel bom le njen prvi ud, kajti kot veste, je implikacija razmerje
med dvema stavkoma. Dan je. To je gotovo minimum.^*
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
merju do tega, kako se zadevni stavek glasi v francoščini. Namreč: II fait jour.
Lacan doda: »// je tu nevtralen. U fait, cela fait - to ima v tem primeru isti
smisel.« Lacan skratka poudari, da »il« tu ni osebni zaimek, kar je sicer v
francoščini, temveč uvaja brezosebno obliko. i
65
Wittgenstein tudi svet opre zgolj na dejstva. Nič, če ni oprto na
splet dejstev. Pa tudi nič drugega kot nedostopno. Artikulira se zgolj
dejstvo. To dejstvo, daje dan, je narejeno zgolj iz tega, daje izrečeno.
Resnica je odvisna - in tu moram znova vpeljati dimenzijo, ki jo
arbitrarno razlikujem - zgolj od mojega izjavljanja, se pravi od tega,
če jo ob tem izjavim. Resnično ni notranje stavku, kjer se izreka
zgolj dejstvo, dejstvenost govorice.
Res je, daje to dejstvo, dejstvo, ki ga v tem primeru vzpostavlja
to, da ga rečem, medtem ko je res. Toda, da je res, to ni dejstvo, če
izrecno ne dostavim, daje poleg tega res. A kot dobro opozori Witt-
genstein, je ta dostavek odveč.
Kar pa imam reči namesto tega odvečnega, je, da moram resnično
imeti razlog, da to rečem, kar se bo pojasnilo v nadaljevanju.
Vendar pa ravno ne rečem tega, da imam razlog, nadaljujem, se
pravi nadaljujem z mojo dedukcijo, in ta dan je morda kot lažnost -
čeprav je resnično - vključim v svoje napeljevanje na to, da bi morda
pri nekom zbudil vero, da bo jasno videl moje namene.
Neumnost, če se smem tako izraziti, je v tem, da izoliramo dej-
stvenost tega dan je. Čudovito plodna neumnost, saj iz nje izhaja
natanko tisto, na podlagi česar lahko do skrajnih konsekvenc priženemo
nekaj, kar sem tudi sam vzel za podlago, namreč, da ni metagovorice.
Ni druge metagovorice, kot so vse te oblike sleparij, če lahko
tako označimo te nenavadne operacije, ki izhajajo iz tega, daje člove-
kova želja želja Drugega. Vsaka sleparija počiva na tem, da hočemo
nekomu biti njegov Drugi, s tem mislim veliki Drugi, tam, kjer se
zarisujejo figure, v katere se bo ujela njegova želja.
Tako tudi ta tako imenovana wittgensteinovska operacija ni
drugega kot izredna parada, kot detekcija filozofske sleparije.
JACQUES LACAN
66
Ni dragega smisla kot smisel želje. To lahko rečemo, ko smo
prebrali Wittgensteina. Obstaja zgolj resnica manka, ki ga skriva
omenjena želja, da bi bila lahko ravnodušna do tistega, kar najde.
V nobeni dragi luči se bolj gotovo ne pokažejo nasledki tega, kar
logiki že od nekdaj govorijo, pa čeprav nas to zgolj zaslepi z videzom
paradoksa tega, kar se imenuje materialna implikacija.
Veste, kaj je to. Enostavno implikacija. Ime materialna soji nadeli
šele nedavno, kajti kar naenkrat so si pomeli oči in počasi ugledali,
kakšen škandal se skriva v implikaciji, govorim o tisti, ki jo je
zagovarjal nek stoik. Gre namreč za to, da so legitimne naslednje tri
implikacije, da seveda napačno implicira napačno, da resnično impli-
cira resnično, da pa nikakor ni gotovo, da napačno ne implicira
resničnega, saj gre v celoti vzeto za to, kar je implicirano, in če je
slednje resnično, je resnična tudi celotna implikacija.
Vendar pa to nekaj pomeni, zakaj ne bi mogli, če malce zamak-
nemo besedo implicira, opaziti nečesa, kar bije v oči, namreč - kot
so dobro vedeli v srednjem veku, ex falso sequilar quodlibet -, da če
ob priliki napačno vsebuje tudi resnično, to pomeni tudi, da lahko
resnično izhaja iz česarkoh.
Če pa po dragi strani zavračamo, da resnično vsebuje napačno,
da ima lahko napačno nadaljevanje - kajti prav to zavračamo, sicer
ne bi bila možna nobena artikulacija stavčne logike -, pridemo do te
nenavadne ugotovitve, da ima torej resnično neko genealogijo, da
gre vselej nazaj do nekega prvega resničnega, od katerega ne more
več bolj nazaj.
Ta namig je tako nenavaden in tako v nasprotju z vsem, o čemer
priča naše življenje, s tem mislim naše življenje subjekta, da bi to že
samo na sebi lahko postavilo pod vprašaj postavko, po kateri je
resnico mogoče izolirati kot atribut - atribut česarkoli, kar se lahko
artikuhra skupaj z vednostjo.
Kar zadeva analitično operacijo, je njena značilnost v tem, da v
to polje vstopa na dragačen način od tistega, ki je, če lahko tako
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
3
Resnica - vračamo se k prvim načelom - je seveda neločljiva od
učinkov govorice kot takih.
Resnica se lahko umešča zgolj iz polja, kjer se to izraža - kjer se
to izraža, kakor se more. Torej je res, da ni resničnega brez napačnega,
vsaj načeloma. To je res.
Napačno pa je, da brez resničnega ni napačnega.
Reči hočem, da se resnično nahaja zgolj zunaj vsakega stavka.
Reči, daje resnica neločljiva od učinkov govorice kot takih, pomeni
mednje vključiti nezavedno.
Nasprotno pa reči, kot sem spomnil zadnjič, daje nezavedno pogoj
govorice, tu dobi svoj smisel, kije v tem, da hočemo, da za govorico
jamči nek absolutni smisel.
Eden od avtorjev diskurza Nezavedno, podnaslovljenega psiho-
analitična študija, je to tedaj napisal tako, da je S postavljen nad
samega sebe, da se nahaja pod in nad prečko, kije sicer uporabljena
arbitrarno glede na mojo rabo. Ta tako označen označevalec, katerega
smisel bi bil absoluten, zlahka prepoznamo, saj temu mestu lahko
ustreza samo eden - namreč Jaz.
Jaz, kolikor je transcendentalni, pa tudi, kolikor je iluzoren. To je
operacija zadnjega korena, namreč operacija, iz katere se iredukti-
bilno zagotavlja tisto, kar označujem z artikulacijo univerzitetnega
diskurza - in to kaže, da ga tu ne srečamo po naključju.
Transcendentalni Jaz je tisti, ki ga kdorkoh, kije na določen način
izjavil neko vednost, skriva kot resnico, je S,, Jaz gospodarja.
67
rečem, utelešen v Wittgensteinovem diskurzu, se pravi neka
psihotična divjost, ob kateri zbledi dobro znana Ockhamova britev,
ki pravi, da lahko sprejmemo samo nujne logične pojme.
JACQUES LACAN
68
Jaz, identičen samemu sebi, je prav tisto, iz česar se vzpostavlja
S J čistega imperativa.
Imperativ je natanko mesto, kjer se razvije ta Jaz, kajti vselej je v
drugi osebi.
Mit idealnega Jaza, Jaza, ki obvladuje, Jaza, prek katerega je vsaj
nekaj identično samemu sebi, namreč izjavljalec, je natanko tisto,
česar univerzitetni diskurz ne more eliminirati iz mesta, kjer se nahaja
njegova resnica. Iz vsake univerzitetne izjave katerekoh filozofije,
pa čeprav tiste, ki jo konec koncev lahko označimo kot njej povsem
nasprotno, če bi seveda bila filozofija - namreč Lacanov diskurz -,
neizogibno vznikne Jazo-kracija [Je-cratie].
Seveda nobena filozofija ni zvedljiva zgolj nanjo. Za filozofe je
bilo vprašanje vselej bolj prožno in patetično. Saj se spomnite, za
kaj gre, vsi to bolj ali manj priznavajo, nekateri med njimi, namreč
prodomejši, pa povsem jasno - rešiti želijo resnico.
To je - v namenu, da bi odvrnil to čer, se ji izognil - enega od
njih, pri moji veri, privedlo zelo daleč, vse do tega, daje kot Wittgen-
stein končal pri tem, da če iz resnice naredimo pravilo in temelj
vsake vednosti, ni mogoče reči ničesar več, vsaj nič takega, kar zadeva
resnico kot tako. Prav gotovo je omenjeni avtor poziciji analitika
blizu po tem, da se popolnoma eliminira iz svojega diskurza.
Malo prej sem govoril o psihozi. Tu obstaja neko tako izrazito
stičišče najbolj gotovega diskurza in nevemčesa frapantnega, kar se
nakazuje kot psihoza, da to omenjam enostavno zato, ker čutim nje-
gove učinke. Nenavadno je, daje univerza, kot je angleška Univerza,
temu dala svoje mesto. Ločeno mesto, to v tem primeru vsekakor
lahko rečemo, izolirano mesto, k čemer paje svoje prispeval sam avtor,
ki se je od časa do časa zatekel v majhno hišo na deželi, da bi se vrnil
k in nadaljeval s tem neumestljivim diskurzom, za katerega lahko reče-
mo, da postavlja na laž celo diskurz Russelovih Principia mathematica.
Wittgenstein ni želel rešiti resnice. Rekel je, da o njej ni mogoče
reči ničesar, kar pa ni gotovo, saj imamo z njo vsak dan opravka.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
69
Toda kako Freud definira psihotično pozicijo v nekem pismu, ki sem
ga že večkrat citiral? Prav s tem, kar, nenavadna stvar, imenuje Un-
glauben, ne hoteti ničesar vedeti o tistem koncu, kjer gre za resnico.
Za univerzitetnika je zadeva tako patetična, da lahko rečemo, da
je Politzerjev govor z naslovom Temelji konkretne psihologije, k če-
mer gaje vzpodbudil analitični pristop, prav fascinantni primer tega.
Vse obvladuje ta napor izstopiti iz univerzitetnega diskurza, kije
Politzerja izobrazbeno formiral od nog do glave. Jasno čuti, da tu
obstaja neka pot, po kateri bi se lahko izmotal iz njega.
Prebrati je treba to knjižico, kije bila ponatisnjena v žepni izdaji,
ne da bi, kolikor jaz vem, karkoli dokazovalo, daje avtor odobril ta
ponatis, saj vsi vemo, kako dramatično je doživljal to, da so z rožami
zasuh nekaj, kar je najprej nastopilo kot krik upora.
Nenavadno je, da tem ostrim stranem o psihologiji, zlasti univerzi-
tetni psihologiji, sledi nek korak, ki to na nek način zvede nazaj nanjo.
Toda tisto, zaradi cesarje dojel, kje obstaja upanje, da se izmota iz te
psihologije, je bilo, da je poudaril sledeče - česar ni v tistem času
poudaril nihče: da je bistvo Freudove metode pri obravnavi tvorb
nezavednega v tem, da zaupamo pripovedi. Poudarek je na tem dejstvu
govorice, iz katerega je, po pravici povedano, lahko izšlo vse.
V tistem času - to je anakdotično - ni bilo govora, da bi se komu,
pa čeprav na Ecole normale, sanjalo, kaj je lingvistika, zato je ven-
darle nenavadno, da je na ta način zaznal, kje je vzvod, ki zbuja
upanje za to, kar malce nenavadno imenuje konkretna psihologija.
To knjižico morate prebrati, in če bi jo imel tu, bi jo brali skupaj.
Morda jo bom nekoč tu uporabil za material našega srečanja, vendar
pa vam imam povedati dovolj stvari, da se vendarle ne morem zamu-
jati ob nečem, česar pomenljivo nenavadnost lahko opazi vsak od
vas - da prav tedaj, če hočemo izstopiti iz univerzitetnega diskurza,
neizogibno stopimo vanj. To si sledi korak za korakom.
Kakšen ugovor bo namenil izjavam, reči hočem terminologiji meha-
nizmov, ki jih postavi Freud v svojem teoretičnem razvijanju? - če
JACQUES LACAN
70
ne tega, da Freudu s tem, ko samostojna dejstva obloži s formalno
abstrakcijo, kot se zmedeno izrazi, uide tisto, kar je po njegovem za
psihologijo bistveno, namreč da nobenega psihičnega dejstva ni
mogoče izgovoriti drugače, kot da ohranimo to, kar on imenuje
dejanje jaza in, še bolje, njegova kontinuiteta. Tako je napisano -
kontinuiteta Jaza.
Prav to je nedvomno omogočilo prej omenjenemu poročevalcu,
daje blestel na Politzerjev račun, na katerega se mimogrede skliče,
da bi se takole malo prikupil svojemu tedanjemu občinstvu. Univer-
zitetnik, ki se je po drugi strani izkazal za junaka - kakšna lepa
priložnost, da ga potegnemo na dan. Zmeraj prija, če imamo od časa
do časa enega, a ni dovolj, da ga izkoristimo, ne da bi hkrati lahko
dokazali nezvedljivost univerzitetnega diskurza v razmerju do
anahze. Vendar pa ta knjiga priča o nekem nenavadnem boju, saj
Politzer ne more, da ne bi čutil, kako zelo blizu je analitična praksa
temu, kar sam idealno oriše kot povsem zunanje polju vsega, kar se
je dotlej delalo kot psihologijo. Vendar ne more drugače, kot da znova
naleti na zahtevo Jaza.
Sam seveda v tem ne vidim nič nezvedljivega. Omenjeni poro-
čevalec se tega prezlahka reši s tem, da reče, kako se nezavedno ne
artikuhra v prvi osebi in se za to oboroži s to ali ono od mojih izjav,
ki zadevajo dejstvo, da subjekt prejme od drugega svoje sporočilo v
spre vrnjeni obliki.
To zagotovo ni zadostni razlog. Nekje drugje sem lepo povedal,
da resnica govori Jaz. Jaz, resnica, govorim. Vendar pa niti omenje-
nemu avtorju niti Pohtzerju ne pade na pamet, da je zadevni Jaz
morda brezštevilen, da ni nobene potrebe po kontinuiteti Jaza, da bi
se množila njegova dejanja.
Bistvo ni v tem.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
4
Ali ne bomo vpričo te rabe stavkov, preden se raziđemo, pred-
stavili tole? - Otrok je tepen. Prav stavek tvori to celotno fantazmo.
Ali jo lahko opremimo s čim, kar bi označevala termina resnično in
napačno?
Ta zgledni primer tega, česar ni mogoče eliminirati iz nobene
definicije stavka, opozarja, da če se ta stavek vzdržuje iz nekega
subjekta, je to nedvomno subjekt, kot je Freud takoj pravilno zana-
liziral, ki ga cepi užitek. Cepi, reči hočem, da tisti, ki izreka, da
otrok wird, vertu, verdit, verdoie,^"^ tepen, geschlagen - igrajmo se
še malo -, da tepeni otrok pozeleneva, se šali'" - vertu, to so tegobe
teganasproti-ti [vers-tu], taje hkrati tisti, ki ga tepe in ki ni imenovan,
kakorkoli se že stavek izreka.
Ti me tepeš ie tista polovica subjekta, katere formula je povezana
z užitkom. Seveda prejme svoje lastno sporočilo v sprevmjeni obli-
ki - to tukaj pomeni svoj lastni užitek v obliki užitka drugega. Prav
za to gre, ko fantazma podobo očeta poveže s tem, kar je najprej nek
drugi otrok. To, da oče uživa, da ga tepe, tukaj vnese poudarek smisla,
tudi tistega one polovične resnice - kajti tisti, ki se identificira z
drugo polovico, z otroškim subjektom, ni bil ta otrok, razen če, kot
pravi Freud, rekonstituiramo vmesni stadij, ki se nikoli in nikakor
ne utelesi v spominu -, kjer se dejansko nahaja on. On je tisti, ki iz
tega stavka naredi oporo svoje fantazme, ki je tepeni otrok.
Tako smo dejansko znova prišli do tega, da je telo lahko brez
oblike. Oče ah katerikoli drugi, ki tu igra to vlogo, zagotovi funkcijo,
priskrbi mesto užitka, niti ni imenovan. Bog brez oblike, prav s tem
imamo opravka. Zapopasti ga je mogoče le kot telo.
29. Lacan od nemškega wird (ein Kind wird geschlagen) preide k vertu (krepost),
od tod pa k verdit, verdoie (pozeleni, ozeleni).
30. Fr. il badine - Lacan igra tudi na aluzijo na šibo (la badine), ki jo lahko zbudi
ta izraz.
71
JACQUES LACAN
72
Kaj ima telo in ne obstaja? Odgovor - veliki Drugi. Če vanj verja-
memo, v tega velikega Drugega, ima telo, ki ga ni mogoče eliminirati
iz substance tistega, kije rekel Sem, kar Sem, kar je čisto draga oblika
tavtologije.
Preden vas zapustim, si bom dovolil nekaj povedati o tem, kar je
v zgodovini tako očitno, da je prav čudno, da tega ni nihče dovolj
poudaril ali pa sploh ne - materialisti so edini pravi verniki.
Izkustvo je to dokazalo - govorim o najbolj nedavnem zgodovin-
skem izbrahu materializma v 18. stoletju. Bog je materija. In prav,
zakaj pa ne? - to je bolj trdno kot vsi ostah načini utemeljitve boga.
Toda nam drugim to ne zadošča. Ker imamo ravno logične
potrebe, če mi dovolite ta izraz. Ker smo bitja, rojena iz presežnega
užitka, kar je rezultat posluževanja govorice.
Ko rečem posluževanja govorice, s tem nočem reči, da se je mi
poslužujemo. Mi smo njeni uslužbenci. Govorica nas zaposluje, in
preko tega ono uživa. Zato je edina možnost za obstoj Boga ta, da
On - z velikim O - uživa, da je On užitek.
Zato je najbolj intehgentnemu materialistu, se pravi Sadu, jasno,
da smrt nikakor ne meri na neživo.
Preberite Saint-Fondove nastope na sredini7M//e/ie in videli boste,
za kaj gre. Če reče, da smrt ni nič dragega kot nevidno sodelovanje
pri naravni operaciji, je seveda jasno, da zanj po smrti vse ostane
živo - vse oživlja želja po užitku. Ta užitek lahko imenuje narava,
toda iz celotnega konteksta je jasno, da gre za užitek. Užitek česa?
Edinstvenega bitja, ki mora reči zgolj - Sem, kar Sem.
In zakaj je tako? Kako Sade to tako dobro čuti?
Tu pride v poštev to, daje videti sadističen. Zavrne namreč, da bi
bil to, kar je, kar pravi, da je. Ko tako besno pozove, naj darajemo
naravi v njeni morilski operaciji, iz katere se vselej rojevajo nove
oblike, kaj pravzaprav stori? - kaj dragega kot pokaže svojo nemoč,
da bi bil kaj dragega kot instrament božjega užitka.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
31. Lacan tu uporabi besedo souhait in ne désir, vendar v slovenščini te razlike ni
mogoče ohraniti.
73
To je Sade teoretik. Zakaj je teoretik? Morda bom imel, kot
ponavadi, čisto na koncu čas, da vam to povem.
Praktik je nekaj drugega. Kot veste iz določenega števila zgodb -
pričevanja o katerih so sicer prišla izpod njegovega peresa - je praktik
enostavno mazohist.
Ko gre za užitek, je to edina pametna pozicija, kajti utrujajoče se
je izčrpavati v vlogi instrumenta Boga. Mazohist pa je prefinjeni
humorist. Ne potrebuje Boga, zadostuje mu njegov lakaj. Ustali se v
tem, da uživa v sicer razumnih mejah, seveda, in kot vsak pravi mazo-
hist - ob branju se to takoj vidi - se zabava. Je humoristični gospodar.
Zakaj hudiča je torej Sade teoretik? Zakaj ta izčrpavajoča želja"", ki
je povsem zunaj njegovega dosega, ta zapisana želja, označena kot
taka? - da bi morala te delce, v katere razpadejo fragmenti raztrganih,
razkosanih, razčetverjenih življenj po tem, ko so podvržena kar
najbolj nenavadnim dejanjem, dejansko zadeti še druga smrt, če naj
bi temu prišli do konca. Na čigavem dosegu je ta druga smrt?
Seveda je na našem dosegu. To sem izjavil že davno tega ob
Antigoni. Vendar pa kot psihoanalitik lahko opazim, daje druga smrt
pred prvo in ne za njo, kot je sanjal Sade.
Sade je bil teoretik. Zakaj? Ker ljubi resnico.
Saj ne, da bi jo hotel rešiti - ljubijo. Dajo ljubi, dokazuje to, da
jo zavrača, da očitno ne opazi, da s tem, ko ga razglasi za mrtvega,
tega Boga dejansko poveličuje, priča Zanj - priča s tem, da on, Sade,
pride do užitka zgolj s pomočjo teh majhnih sredstev, o katerih sem
govoril prej.
Kaj lahko pomeni to, da če ljubimo resnico, pademo v nek tako
očitno simptomatični sistem? Tu se nekaj zarisuje - če se postavi kot
usedlina učinka govorice, kot tisto, zaradi česar učinek govorice od
užitka iztrga zgolj ono, kar sem zadnjič označil kot entropijo pre-
JACQUES LACAN
32. V slovenščini beseda afera nima tako sramežljivega prizvoka, saj se uporablja
skoraj izključno v kontekstu prešuštva. Če bi želeli ohraniti Lacanov poudarek
(ne pa besede), bi morali ta stavek prevesti nekako takole: »Freud je imel, kot
temu sramežljivo pravijo, posla s svojo svakinjo«.
Drugi problem je beseda svakinja, v francoščini belle-soeur, dobesedno »lepa
sestra«. Beseda sestra, ki je za Lacanovo vpeljavo te prigode ključna tudi v
naslednjem odstavku, se v slovenščini izgubi.
74
sežnega užitka, potem, in ravno tega ne vidijo, je resnica kot zunaj
diskurza - ja, sestra tega prepovedanega užitka.
Pravim je sestra, kajti sorodna je zgolj po tem, da če se na ta
pecelj, iztrgan užitku, dejansko navezujejo najtemeljnejše logične
strukture, se po drugi strani postavlja vprašanje, kateremu užitku
ustrezajo te zmage, do katerih danes prihajamo na področju logike.
Na primer ta, da konsistentnost logičnega sistema, naj bo še tako
šibak, kot temu pravijo, obstaja le, če se označi moč, ki jo ima kot
učinek nekompletnosti, kjer se zarisuje njegova meja. Kateremu
užitku ustreza ta način, kako se sam logični temelj izkaže za
počenega? Drugače rečeno, kaj je tukaj resnica?
Če pozicijo resnice v razmerju do užitka označujem za sestrsko,
tega ne počnem kar v tri dni, niti po naključju, razen če to izjavim v
diskurzu histerika.
Čudno, nedolgo tega je nekdo šel Američanom predavat o nečem,
kar smo vsi vedeli. Freud je imel, kot temu sramežljivo pravijo, afero,
an ajfair, s svojo svakinjo.In potem? Že dolgo smo vedeli, kakšno
mesto med Freudovimi interesi zaseda Mina Bemays. Če to naslo-
nimo na nekaj jungovskih tračev, pri stvari ne spremenimo ničesar.
Toda gre mi za ta položaj svakinje. Ali ni Sade, za katerega vsakdo
ve, da ga je ojdipska prepoved ločila od njegove žene - kot že od
nekdaj pravijo teoretiki dvorske ljubezni, v zakonu ni ljubezni -, ali
ni Sade tako ljubil resnice prav zaradi svoje svakinje?
Zapuščam vas ob tem vprašanju.
21. januar 1970
v
Freud maskira svoj diskurz.
Sreča falosa.
Sredstva uživanja.
Hegel, Marx in termodinamika.
Bogastvo, lastnost bogataša.
Šli bomo naprej in da bi se nemara izognili enemu od možnih
nesporazumov, bi vam rad povedal naslednje približno pravilo - refe-
renca nekega diskurza je tisto, za kar sam priznava, da hoče obvladati.
To je dovolj, da ga uvršča v sorodnost z diskurzom gospodarja.
V tem je prav težava tistega, ki ga želim kar se da približati ana-
litičnemu diskurzu - nahajati se mora na nasprotnem koncu od vsake
volje, vsaj priznane, po obvladovanju. Pravim vsaj priznane, saj ne,
da bi jo moral prikrivati, pač pa ker konec koncev ni težko kadarkoli
znova zdrsniti v diskurz gospostva.
75
LACANOVSKO POLJE
JACQUES LACAN
1
Kljub vsemu je jasno, daje najbolj pereče tisto, kar se v diskurzu
nanaša na užitek.
Diskurz se tega vseskozi dotika, ker iz tega izvira. In čim se po-
skusi vrniti k temu izvoru, ga razburka. Prav po tem spodbija vsako
pomiritev.
Freudov diskurz je nenavaden, to je treba reči, kar najbolj
nasproten koherentnosti, konsistentnosti nekega diskurza. Subjekt
diskurza se ne ve kot subjekt tega diskurza. Da ne ve, kaj govori, to
še gre, to so vselej nadoknadili. A Freud pravi, da ne ve, kdo govori.
Vednost - mislim, da sem na tem že dovolj vztrajal, da vam je
vstopilo v glavo -, vednost je stvar, ki sejo govori, kije rečena. No,
in vednost govori sama od sebe, to je nezavedno.
Tu je Freuda moglo napasti tisto, čemur bolj ali manj na široko
pravimo fenomenologija. Da bi ugovarjali Freudu, ni bilo dovolj
spomniti, da se vednost neizrekljivo ve. Napasti je bilo potrebno
76
Dejansko od tod izhajamo v nauku o diskurzu zavesti, in to se je
ponovilo, se vseskozi in v nedogled ponavlja. Eden mojih najboljših
prijateljev, ki mi je zelo blizu, seveda v psihiatriji, je k temu dodal
svoj čudovit prispevek - diskurz sinteze, diskurz zavesti, ki obvladuje.
Njemu sem odgovoril v nekaterih nastopih, ki sem jih imel že
pred časom na temo psihične kavzalnosti in ki pričajo, da sem se, še
preden sem vzel v roke analitični diskurz, že znal nekoliko orientirati,
zlasti, ko sem mu rekel približno tole - Kako naj vse te psihične
dejavnosti ne dojemamo kot sernj, če vsak dan znova in znova poslu-
šamo to verigo, kije bastard usode in inercije, metov kock in osuplosti,
lažnih uspehov in spregledanih srečanj, ki tvorijo vsakdanji tekst
nekega človeškega življenja ?
Ob mojem diskurzu se ne nadejajte ničesar subverzivnejšega od
tega, da ne pravim, da imam rešitev.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
77
tisti Freudov poudarek, po katerem lahko kdorkoli ve - vednost se
loči, vednost se našteva, se razkosa in - kar ni samoumevno - tistega,
kar se govori, rožnega venca, ne govori nihče, sam se odvija.
Če mi dovolite, sem hotel začeti z nekim aforizmom. Videli boste,
zakaj sem se zadržal. Zadržal sem se, kot to vselej počnem, a na
srečo pred dvanajsto enaintrideset, kolikor je ura, tako da tokrat ne
bi prepozno končali. Če bi začel, kot si vedno želim, bi začel abruptno.
Ker si to želim, tega ne počnem, uvajam vas, prihranim vam pretrese.
Začeti sem hotel z aforizmom, katerega očitnost boste, upam, uvideli,
saj seje prav zaradi tega Freud uveljavil kljub protestom, ki so sprem-
Ijah njegov vstop v svet trgovanja z idejami. Vsiljuje se tole - Freud
ne trapa.
To je vsililo tisto prisotnost, ki jo ima v današnjem času. Verjetno
iz istega razloga obstaja še nekdo, za kogar vemo, da kljub vsemu
dobro prenaša čas. Za enega in drugega, za Freuda in za Marxa je
značilno, da ne trapata.
To opazimo takole - če jima oporekamo, vselej tvegamo, da nam
bo zdrsnilo, gladko nam zdrsne v trapanje. V zmešnjavo spravita
diskurze tistih, kiju želijo ujeti. Neizprosno in zelo pogosto jih oka-
menita v nekakšen konformistični, zaostali akademski rekurz.
Naj ti oporečneži, če smem tako reči, kar trapajo! Nadaljevali
bodo Freuda, razvrščeni bodo v določenem redu, prav glede na tisto,
za kar gre. Konec koncev se lahko vprašamo, zakaj od časa do časa
Temu ali Onemu rečemo trap. Je to tako razvrednotujoče? Ali niste
opazili, da če rečemo, da je kdo trapast, to prej pomeni, da ni-tako-
trapast? V slabo voljo spravlja to, da ne vemo prav dobro, v čem ima
opravka z užitkom. In zato mu rečemo trap.
Prav v tem paje odlika Freudovega diskurza. On je na višini. Je
na višini diskurza, ki se drži kolikor je mogoče blizu tistega, kar se
nanaša na užitek - kolikor je mogoče blizu glede na dotedanje prakse.
To ni komodno. Ni komodno umeščati se v to točko, kjer diskurz
vznikne, ali pa, ko se vrne, kjer diskurz nasede v okolici užitka.
JACQUES LACAN
33. Beseda déconnerje sestavljenka iz dé in con, pri čemer je con erotični izraz za
žensko spolovilo oziroma vagino; cíéconner bi torej v zgornjem kontekstu lahko
prevedli tudi kot »odvaginiti«.
34. Lacan si iz glasbene terminologije izposodi tehnična izraza plain-chant (iz
lat. cantus planus), koral oziroma osnovni glas, ter déchant (iz lat. discantus),
diskant oziroma najvišji glas. Razmerje med obema je hkrati razmerje med
osnovnim glasom in stranskim oz. spremljevalnim glasom, in Lacan igra
predvsem na to razmerje. Glagol déchanter, s katerim začne zgornjo izpeljavo,
ima poleg glasbenega pomena (menjati ton oz. preiti k stranskemu tonu) tudi
78
Seveda se v tem Freud kdaj izmakne, nas zapusti. Zapusti vpra-
šanje ženskega užitka. Po zadnjih novicah je v zadnji številki
IntemationalJoumal ofPsycho-Analysis gospod Gillespie, eminent-
na oseba, ki seje odlikovala po vseh mogočih trgovanjih med različ-
nimi tokovi, ki so teh zadnjih petdeset let prečkali analizo, izrazil
veselje, prav nenavadno veselje spričo dejstva, da bodo določeni
eksperimenti, ki naj bi jih na univerzi v Washingtonu opravili o vagi-
nalnem orgazmu, vrgli svežo luč na predmet te razprave, namreč na
to, ali je v razvoju ženske primaren nek užitek, ki se najprej zvede
na ekvivalent moškega užitka.
To delo nekoga z imenom Masters in neke z imenom Johnson v
resnici ni povsem nezanimivo. Vendar pa, ko vidim - ne da bi lahko
bral sam tekst, pač pa prek določenih citatov -, da naj bi največji
ženski orgazem izhajal iz celostne osebe, se sprašujem, kako naj bi
bil kinematografski aparat, ki snema v barvah, vstavljen v prive-
sek, ki predstavlja penis, in ki od znotraj ujame, kaj se dogaja na
steni, ki ga ob njegovem vnosu obdaja, zmožen zajeti omenjeno ce-
lostno osebnost.
Morda je to zelo zanimivo kot priloga na rob temu, kar nam
omogoči reči Freudov diskurz. A prav tu dobi svoj smisel beseda
trapati [déconner]", tako kot rečemo ubrati drugi glas [déchanter].
Morda veste, kaj je diskant [déchant] - nekaj, kar se napiše ob rob
korala [plain-chant], tudi to je mogoče peti, lahko nastopa kot sprem-
ljava, vendar pa le ni tisto, kar pričakujemo od korala.'"
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
2
Ne bomo govorili o užitku kar tako.
Dovolj sem vam že povedal o njem, da veste, da je užitek
neskončna naloga in da ko enkrat stopimo vanj, ne vemo, do kod se
bo to nadaljevalo. Začne se pri ščegetanju in se konča z divjimi
plameni. Vse to je užitek.
Zadev se bom lotil prek nekega drugega faktorja, za katerega ne
moremo reči, daje v analitičnem diskurzu manjkal.
Če preberete pravi pravcati jubilejni koфus, ki sestavlja omenjeno
številko International Journal, vidite, kako si avtorji čestitajo k
solidarnosti, ki jo je pokazalo teh preteklih petdeset let. Prosim vas,
da to preizkusite - vzemite katerokoli številko iz teh petdesetih let
in nikoli ne boste vedeli, katerega datuma je. Vsaka številka govori
isto. Vselej je enako brez okusa in, ker psihoanaliza ohranja v dobri
formi, srečujemo tudi vseskozi iste avtorje. Le zaradi utrujenosti so
od časa do časa zmanjšali svoje sodelovanje. Eden od njih se izrazi
na eni sami strani. Čestitajo si, daje teh petdeset let lepo potrdilo te
prve resnice, daje namreč vzvod analize dobrota in da sta z leti na
razširjen preneseni pomen: zmanjšati pričakovanja, izgubiti iluzije. Glede na
kontekst smo to malce približno prevedli z »ubrati drugi glas«.
79
Prav ker obstaja toliko diskantov, je tu potrebno z vso ostrino
spomniti na to, kar bi lahko imenoval poskus ekonomske redukcije,
ki mu Freud podvrže svoj diskurz o užitku.
Tako ga ne maskira brez razloga. Videli boste, kakšen učinek
ima, če je izrečen direktno. A prav to je tisto, kar se mi je zdelo, da
moram danes storiti v neki obliki, ki vas bo, upam, zbodla v oči,
čeprav vas ne bo poučila o ničemer, razen o pravem tonu tega, kar
odkrije Freud.
JACQUES LACAN
80
srečo postali prav posebej očitni, na račun postopnega brisanja
Freudovega diskurza, trdnost in slava odkritja, ki ga imenujejo auío-
nomous Ego, se pravi Ego v zavetju pred konflikti.
To izhaja iz petdesetih let izkustva, zahvaljujoč vbrizganju treh
psihoanalitikov, ki so vzcveteli v Berlinu, v ameriško družbo, kjer je
ta diskurz trdno avtonomnega Ega nedvomno obljubljal mikavne
rezultate. Dejansko ne bi mogli storiti boljšega za vrnitev diskurza
gospodarja.
To nam omogoči neko predstavo o povratnih učinkih, o retrogre-
sivnih učinkih, če lahko tako rečemo, vsakega poskusa transgresije,
kar je analiza vendarle v nekem trenutku tudi bila.
Torej bomo zadeve povedali na določen način in okoli besede, ki
jo boste s pomočjo omenjene številke zlahka našli, saj gre prav tako
za eno vsakdanjih tem analitične propagande - angleško se to imenuje
happiness, francosko pa temu rečemo bonheur [sreča].
Razen, če jo definiramo precej žalostno, namreč da pomeni biti
tak kot vsi drugi - in autonomous Ego bi utegnil konec koncev pome-
niti prav to -, je treba reči, da nihče ne ve, kaj je to sreča. Če verja-
memo Saint-Justu, kije to sam izrekel, je od njegovega časa naprej
sreča postala politični faktor.
Poskusimo tu utelesiti ta pojem prek neke druge abruptne izjave,
za katero vas prosim, da opazite njeno osrednje mesto v freudovski
teoriji. Obstaja zgolj sreča falosa.
Freud to zapiše v vseh mogočih oblikah, tudi naivno, ko reče, da
se najpopolnejšemu užitku najbolj približa moški orgazem.
Vendar pa je v freudovski teoriji poudarek na tem, da je srečen
samo falos - in ne njegov nosilec. Tudi tedaj, ko ga zgoraj omenjeni
ponese - ne zaradi radodamosti, temveč iz obupa - v naročje part-
nerice, ki naj bi bila užaloščena, ker sama ni njegova nosilka.
To je tisto, kar nas vsekakor uči psihoanalitično izkustvo. Nosilec
prej omenjenega, kakor se izražam, se trudi, da bi partnerica sprejela
to privacijo, a zaradi tega so vsi njegovi ljubezenski napori, drobne
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
81
pozornosti in nežne usluge zaman, saj s tem oživi omenjeno rano
privacije. Te rane potemtakem ne more kompenzirati zadovoljitev,
ki bi jo za njeno pomiritev imel nosilec, zaradi njegove prisotnosti
je nasprotno oživljenja, namreč zaradi prisotnosti tistega, žalovanje
za katerim povzroča to rano.
Prav to nam je razkrilo tisto, kar je Freud znal potegniti iz diskurza
histeričarke. Od tod je mogoče razumeti, da histerija simbolizira
prvotno nezadovoljenost. Poudaril sem, kako histerija promovira
nezadovoljeno željo, pri čemer sem se oprl na minimalni primer, ki
sem ga komentiral v spisu, katerega naslov ostaja Vodenje zdravljenja
in principi njegove moči, namreč sanje tako imenovane lepe mesarice.
Spomnite se, imamo lepo mesarico in njenega moža fukača, ki je
pravi zlati trap, zaradi česar mu mora pokazati, da ji ni do tega, s
čimer bi jo rad zvrha napolnil, kar pomeni, da to ne bo uredilo ničesar
bistvenega, pa čeprav to bistveno ona ima. Tako. Vendar pa ne vidi,
ker tudi njo omejuje njen mali horizont, da bi, če bi to bistveno svoje-
ga moža pustila neki drugi, sama našla presežni užitek, kajti prav za
to v sanjah gre. V sanjah tega ne vidi, in to je vse, kar lahko rečemo.
Obstajajo pa drage, ki to vidijo. Na primer Dora, ona vidi. Z
oboževanjem objekta želje, kar je na njenem horizontu postala tista
ženska, s katero se obdaja in ki v tekstu nosi ime gospa K., tista, ki
jo bo občudovala v obliki dresdenske Madone, s tem oboževanjem
zamaši zahtevo po penisu. In to nam omogoča reči, da lepa mesarica
ne vidi, da bi bila, tako kot Dora, konec koncev srečna, če bi ta
objekt prepustila dragi.
Obstajajo še drage rešitve. Zgornjo sem omenil, ker je najbolj
škandalozna.
Obstaja mnogo dragih prefinjenosti v načinu, kako nadomestiti
ta užitek, katerega aparat, ki je dražbeni aparat in ki se konča v
Ojdipovem kompleksu, privede do tega, da je izključen prav zato,
ker je edini, ki bi osrečeval. V tem je strogo vzeto pomen Ojdipovega
kompleksa. In prav zato je v analitični preiskavi zanimivo vprašanje,
JACQUES LACAN
82
kako je v dopolnilo prepovedi faličnega užitka prineseno nekaj, česar
izvor smo postavili povsem drugam kot v falični užitek, namreč v
tisto, kar se umešča iz funkcije presežnega užitka in kar ta funkcija
določa s svojo mrežo, če lahko tako rečemo.
Tu zgolj opominjam na eklatantna dejstva Freudovega diskurza,
ki sem jih že mnogokrat poudaril in ki jih žehm vključiti v položaj,
s katerim skušam opisati razmerja diskurza do užitka in glede na
katerega predstavljajo neko sicer ne osrednjo, pač pa z njim povezano
konfiguracijo. Zato opominjam nanje in dodal bi še en poudarek, ki
naj bi spremenil vašo očaranost nad idejo, da se Freudov diskurz
osredinja okoli biološke danosti spola.
Tu bom priznal, da tega nisem odkril že zdavnaj. Vselej najslabše
vidimo najvidnejše reči, tiste, ki se najbolj kažejo. Kar naenkrat sem
se vprašal - pa kako se v grščini reče spoli
Najhuje je to, da nisem imel francosko-grškega slovarja, sicer pa
ta tudi ne obstaja, obstajajo samo majhni, neugledni. Našel sem ge-
nos, ki seveda nima nič opraviti s spolom, ker pomeni celo vrsto
drugih reči, rod, poreklo, zaploditev, reprodukcijo. Nato se je na ob-
zorju pojavila druga beseda, a njene konotacije so precej drugačne -
physís, narava.
Ta razdelitev živih bitij, kjer se del njih deli na dva razreda, z
vsem, za kar vidimo, da to prinaša s seboj, namreč zelo verjetno
vpad smrti, kajti zdi se, da druga bitja, ki niso seksuirana, ne umirajo
toliko - to nikakor ni tisto, nikakor ni tisti poudarek, ki je na delu,
kadar rečemo spol. Seveda nikakor ne gre za to biološko referenco.
Kar nam pokaže, da moramo biti zelo, zelo previdni, preden pomi-
shmo, da funkcijo spola v Freudovem diskurzu izpostavlja sklicevanje
ne zgolj na kakršenkoh organicizem, temveč celo na biologijo.
Tu opazimo, da je spol, skupaj s poudarkom, ki ga ima za nas in
z redom svoje rabe, s svojim pomenskim obsegom, sexus. V razmerju
do grščine bi bilo treba nadaljevati raziskavo v drugih pozitivnih
jezikih, v latinščini pa se to povsem jasno navezuje na secare. V
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
83
latinskem sexus je implicirano tisto, kar sem najprej poudaril, namreč
da se celotna igra vrti okoli falosa.
Seveda v spolnih razmerjih obstaja še kaj drugega kot falos. Ven-
dar pa privilegij tega organa izhaja iz tega, da lahko na nek način
dobro izoliramo njegov užitek. Misliti gaje mogoče kot izključenega.
Če uporabimo močne besede - ne bom vam tega namakal v sim-
bolizem -, ima prav lastnost, ki jo lahko imamo v celotnem polju
spolnih aparatov za zelo lokalno, zelo izjemno. Dejansko ne obstaja
veliko živali, pri katerih bi bil odločilni organ parjenja nekaj, kar je
mogoče tako dobro izolirati v njegovih funkcijah nabrekanja in upa-
danja, ki določajo tako imenovano orgazmično krivuljo, kije zlahka
opredeljiva - ko je enkrat končano, je končano. Post coitum animal
triste, so že rekli. Sicer pa to ni pretirano. A dobro zaznamuje, da se
on pač čuti frustriranega. V tem je nekaj, kar ga ne zadeva. Stvari
lahko vzame drugače, vse skupaj se mu lahko zdi zelo veselo, vendar
pa se je Horacu zdelo, da je prej žalostno - in to dokazuje, da je še
ohranil nekaj iluzij glede razmerij z grško physis, s popkom, ki bi
tvoril spolno željo.
Ko vidimo, da Freud vendarle tako predstavi stvari, jih to postavi
na njihovo mesto. Če v biologiji obstaja kakšen, nikakor ne koren,
pač pa odmev ali približna podobnost tej poziciji, katere diskurzivne
korenine bomo sedaj nakazali, če obstaja kaj, kar bi nam, ko bi po-
mahalo bye-bye domeni biologije, dalo grobo idejo o tem, kar pred-
stavlja to dejstvo, da se vse vrti okoli tega zastavka, da eden nima
tistega, za kar drugi ne ve, kaj bi z njim počel, bi bilo to približno
tisto, do česar pride pri določenih živalih.
Nedavno sem videl, in zato vam o tem govorim, zelo lepe ribe,
monstruozne, kot pač mora biti vrsta, pri kateri je samica približno
take velikosti, samec pa je takle, čisto majcen. Pripne se na njen
trebuh, in pripne se tako dobro, da tkiva postanejo nerazločljiva -
celo pod mikroskopom ne vidite, kje se začne tkivo enega in kje
tkivo drugega. Tu je torej, pripet z usti, in od tod izpolni, če lahko
JACQUES LACAN
84
tako rečemo, svoje funkcije samca. Ni rečeno, da to ne poenostavi
problema spolnih razmerij, saj samec na koncu ves utrujen resorbira
svoje srce, svoja jetra, od tega več nič ne ostane, tam je, obešen na
pravem mestu, zveden na to, kar čez nekaj časa edino ostane v tej
mali živalski vreči, namreč v glavnem moda.
Artikulirati je potrebno, kako je s to falično izključitvijo v veliki
tradicionalni človeški igri, ki je igra želje.
Želja ni v razmerju neposredne bližine s tem poljem. Naša tradicija
jo postavlja kot to, kar je, namreč Eros, prezentifikacija manka.
Ali tu lahko vprašamo - Kako lahko karkoli želimo? Kaj manka?
Nekoč je nekdo rekel - Pa nehajte se že utrujati, nič ne manjka,
poglejte poljske Ulije, ne pletejo niti ne predejo niti, one so v božjem
kraljestvu.
Jasno je, da je za takšne izzivalne govore treba biti prav tisti, ki
se je identificiral z negacijo te harmonije.
Tako so vsaj to razumeli, razlagali, ko so to označili za božjo
Besedo. Da bi lahko do te mere zanikal očitno, je moral biti Beseda
sama. Tako so si vsaj to predstavljali. Sam ni rekel veliko. Če
verjamemo njegovim učencem, je rekel -5em Pot, Resnica, Življenje.
A da so iz njega naredili Besedo, priča o tem, da so ljudje vendarle
približno vedeli, kaj govorijo, ko so menili, da se lahko do te mere
izneveri samo Beseda.
Res je, da si poljsko lilijo lahko predstavljamo kot telo, ki je v
celoti predano užitku. Vsako etapo njene rasti kot identično nekemu
občutju brez oblike. Užitek rastline. V vsakem primeru mu ni mogoče
uiti. Morda biti rastlina pomeni neskončno bolečino. Konec koncev
se nihče ne zabava s sanjanjem o tem, razen mene.
Z živaljo je drugače, ker ima nekaj, kar razlagamo kot ekono-
mijo - možnost gibanja, da bi dosegla predvsem najmanj užitka. To
imenujemo načelo ugodja. Ne ostanimo tam, kjer se uživa, kajti Bog
ve, kam lahko to pripelje, kot sem rekel malo prej.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
85
A dejstvo je, da vendarle poznamo sredstva užitka. Malo prej
sem vam govoril o ščegetanju in o mesu v plamenih. Tu vemo, kako
se stvari streže. Vednost je konec koncev prav to. Načeloma nihče
noče tu iti predaleč, a to vendarle mika.
Prav to je Freud odkril okoli leta 1920 in tuje na nek način točka,
kjer njegovo odkrije spremeni smer.
Njegovo odkritje je bilo v tem, daje razčlenil nezavedno, in sam
trdim, da to ni moglo biti drugega kot postavka, da obstaja neka
popobioma artikulirana vednost, za katero, strogo vzeto, ni odgovoren
noben subjekt. Ko jo nek subjekt nenadoma sreča, ko se dotakne te
vednosti, ki je ni pričakoval, ga to - njega, ki govori - resnično zelo
zmede.
To je bila prva najdba. Freud je subjektom rekel - Govorite, govo-
rite no, ravnajte kot histerik, bomo videli, kakšno vednost boste
srečah, in glede na način, kako vas bo to pritegnilo ali pa, nasprotno,
kako boste to odbih, bomo videli, kaj se bo zgodilo. In to gaje nujno
pripeljalo do tega odkritja, ki ga imenuje onstran načela ugodja. Nam-
reč tega, da je tisto bistveno, ki opredeljuje, s čim imamo opravka
pri raziskovanju nezavednega, ponavljanje.
Ponavljanje ne pomeni - kar smo končali, začnemo znova, kot
prebava ali kakšna druga fiziološka funkcija. Ponavljanje je natančna
oznaka za potezo, na katero sem vas opozoril v Freudovem tekstu in
ki je enaka unami potezi, majhni palici, elementu pisave, poteze, ki
komemorira vpad užitka.
Zato je mogoče, da je ugodju v njegovem pravilu in njegovem
načelu storjena sila, ugodje se ukloni neugodju. Drugega ni mogoče
reči - ne ukloni se nujno bolečini, pač pa neugodju, kar ne pomeni
nič drugega kot užitku.
Tu se pokaže, kako vstavitev razmnoževanja, vstavitev genitalne-
ga, ploditvenega v željo, nima nobenega opravka s spohiodozorelostjo.
Govor o prezgodnji seksualizaciji ima seveda lahko svoj smisel.
Kar pri človeku imenujemo prvi seksualni pritisk, je zagotovo prav
JACQUES LACAN
3
Vdor v politično je mogoč zgolj, če pripoznamo, daje diskurz, in
to ne le analitični, lahko samo diskurz užitka, vsaj kadar od njega
pričakujemo delo resnice.
86
tO, kar O njem pravimo, namreč prezgodnji. Toda poleg tega dejstva,
da dejansko lahko implicira igro užitka, ni nič manj res, da preseka
med libidom in naravo ne bo vpeljala zgolj organska avto-erotika.
Poleg človeka obstajajo še drage živali, ki so se sposobne ščegetati,
namreč opice, a jih to ne privede do zelo dodelane elaboracije želje.
Nasprotno, prednost se tu nahaja v funkciji diskurza.
Ne gre zgolj za to, da govorimo o prepovedih, temveč enostavno
o neki dominantnosti ženske kot matere, in sicer matere, ki nekaj
reče, matere, od katere nekaj hočemo, matere, ki odreja in ki s tem
vzpostavi odvisnost malega človečka.
Ženska nadene užitku drznosti masko ponavljanja. Tu se predstav-
lja takšna, kot je, kot institucija maškarade. Svojega malčka nauči
paradirati. Vodi v smeri presežnega užitka, kajti ona, ženska, tako
kot roža, poganja korenine v samem užitku. Sredstva užitka se načelo-
ma odprejo, če pride do odpovedi zaprtemu in tujemu užitku, materi.
Sem se vrine široki dražbeni sporazum, ki obme tisto, kar lahko
imenujemo naravna razlika med spoloma, v seksualizacijo organske
razlike. Ta obrat implicira skupni imenovalec izključitve specifično
moškega organa. Od zdaj moški je in ni tisto, kar je v pogledu užitka.
Od tod pa se tudi ženska proizvede kot objekt, prav zato, ker na eni
strani spolne razlike ni tisto, kar je on, na dragi strani pa je tisto,
čemur se on kot užitku odpove.
Te opazke so ključnega pomena v trenutku, ko se ob govora o
narobni strani psihoanalize postavi vprašanje mesta psihoanalize v
politiki.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
87
Ce rečemo, daje za diskurz gospodarja značilno, da vsebuje neko
skrito resnico, to ne pomeni, da se ta diskurz skriva, da se potuhne.
Beseda skrit [caché] ima v francoščini svoje etimološke prednosti.
Prihaja od coactas, od glagola coactare, coactitare, coacticare - to
pomeni, da obstaja nekaj stisnjenega, nekaj kot pritisnjenega na nekaj
drugega, nekaj, kar moramo razgrniti, da bi postalo berljivo.
Jasno je, daje gospodarju njegova resnica skrita, in nekdo z ime-
nom Hegel je dejal, da mu je razkrita prek hlapčevega dela. Vendar
pa, ta Heglov diskurz je diskurz gospodarja, ki sloni na nadomestitvi
gospodarja z državo po dolgi poti kulture, da bi na koncu prišlo do
absolutne vednosti. Zdi se, da so ga dokončno ovrgli nekateri Marxovi
zadetki v polno. Tu nisem zato, da bi komentiral Hegla in tu ne bom
ničesar dodajal, samo pokazal bom, kako lahko s psihoanalitične
razgledne točke dovolj zlahka podvomimo najprej v to, da delo na
obzorju ustvari absolutno vednost oziroma sploh kakršnokoli vednost.
To sem pred vami že razvil in tega ne morem ponavljati. Je pa to
ena od osi, za katero bi želel, da se nanjo postavite, da bi dojeli, kaj
je analitični prevrat.
Če je vednost sredstvo užitka, je delo nekaj drugega. Četudi ga
opravljajo tisti, ki posedujejo vednost, pa je tisto, kar delo ustvari,
sicer prav lahko resnica, nikoli pa ni vednost - še nobeno delo ni
nikoli ustvarilo vednosti. Temu se nekaj postavlja po robu, do česar
nas privede natančnejše opazovanje razmerij, kijih ima v naši kulturi
diskurz gospodarja z nečim, kar je vzniknilo in iz česar je izhajal
ponovni pretres tistega, kar se je s Heglovega vidika ovijalo okoli
tega diskurza - izogibanje absolutnemu užitku, kolikor slednjega
določa to, da če gre za fiksiranje otroka na mamo, v družbenem
konsenzu postane izvoljeno mesto prepovedi.
Po drugi strani pa, ali nam formalizacija neke vednosti, ki naredi
problematično vsako resnico, ne nakazuje, da ne gre toliko za napre-
dek, ki bi nastal zaradi hlapčevega dela - kot da bi obstajal tudi
najmanjši napredek v njegovem položaju, prav nasprotno -, temveč
JACQUES LACAN
35. Tako na tem mestu kot na drugih, kjer Lacan uporabi to formulacijo, gre seveda
za aluzijo na »produkcijska sredstva« in ta aluzija bi bila jasnejša, če bi užitek
lahko uporabili v pridevniški rabi.
88
gre za prenos [transfert], za oropanje tega, kar je bilo v izhodišču
vednosti vpisano, pritajeno v svetu hlapca. Okoli tega se je moral
uveljaviti diskurz gospodarja. Hkrati pa seje prav zaradi tega, ker je
skratka stopil v mehanizem ponavljajočega se zatrjevanja samega
sebe, moral bati izgube, povezane s svojim lastnim vstopom v diskurz
in, če naj vse povem, je bil priča vzniku tega objekta a, ki smo mu
pripeli ime presežni užitek.
To, to in nič več je skratka tisto, kar je imel gospodar zaračunati
hlapcu, edinemu posestniku sredstev užitka^^
Gospodar se zadovolji s to malo desetino, z nekim presežnim
užitkom, za katerega tudi konec koncev nič ne kaže, da bi bil hlapec
nesrečen, ker ga da. Vse drugače je s tistim, kar se nahaja na obzorju
vzpona subjekta-gospodaija v neki resnici, ki se afirmira iz svoje
samoenakosti, s to jazokracijo, o kateri sem enkrat že govoril in ki
je, kot se zdi, bistvo vsake afirmacije v tisti kulturi, ki je med vsemi
kulturami doživela razcvet tega diskurza gospodarja.
Če ga od bliže pogledamo, je odvzem vednosti hlapcu celotna
zgodovina, katere etapam Hegel sledi korak za korakom - presenet-
ljivo, ne da bi videl, kam ta zgodovina vodi, in to ne brez razloga.
Nahajal se je še v polju newtonskega odkritja, ni bil priča rojstvu
termodinamike. Če bi se lahko opremil s formulami, ki so prvič po-
enotile to tako imenovano termodinamično polje, bi morda v njem
lahko prepoznal to vladavino označevalca, označevalec, ponovljen
na dveh ravneh, Sin še enkrat S,.
S|, to je jez. Drugi S,, spodaj, je bazen, v katerem se nahaja jez in
ki vrti turbino. Ohranjanje energije nima drugega smisla kot ta zazna-
mek instrumentacije, ki pomeni moč gospodarja.
Kar je prestreženo v padcu, se mora ohraniti. To je prvi zakon.
Na žalost pa v intervalu nekaj izgine ali, natančneje, ni razpoložljivo
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
36. Unité de valeur}t izraz, ki se ga v francoskem univerzitetnem sistemu uporablja
za predmet, ki ga študent vpiše.
89
za povratek, za ponovno vzpostavitev prvotnega stanja. To je tako
imenovano Carnot-Clausiusovo načelo, čeprav je k temu nemalo pri-
speval tudi nekdo z imenom Mayer.
Ali ta diskurz, ki v svojem bistvu daje prednost vsemu, kar spada
k izhodišču in h koncu, in zanemarja vse, kar lahko v intervalu pripada
redu nečesa, kar izhaja iz neke vednosti, ta možnost novega sveta,
teh čistih numeričnih resnic, števnega, ali to že samo po sebi ne
pomeni nekaj čisto drugega kot vzpon neke absolutne vednosti? Ali
ni sam ideal formalizacije, kjer obstaja zgolj še štetje - sama energija
ni nič drugega kot tisto, kar šteje, kar, če na določen način obračate
formule, vselej tvori isti seštevek - ali ni to zdrs, četrtinski obrat? -
zaradi katerega se na mestu gospodarja vzpostavi neka povsem nova
artikulacija vednosti, ki jo je mogoče v celoti zvesti na formule, na
mesto hlapca pa pride ne nekaj, kar bi se kakorkoh vpisovalo v red
vednosti, temveč nekaj, kar je prej njen proizvod.
Marx ta proces ožigosa kot rop. Vendar to stori, ne da bi opazil,
da se njegova skrivnost nahaja v sami vednosti - kot skrivnost reduk-
cije samega delavca na to, da ni več nič drugega kot vrednost. Ko
preide v zgornje nadstropje, presežni užitek ni presežni užitek, temveč
se vpisuje enostavno kot vrednost, ki jo je pripisati ali odšteti od
celote tega, kar se akumulira - kar se akumulira in česar narava je
bistveno transformirana. Delavec ni drugega kot enota vrednosti.
Naj bo to opomin tistim, ki ta izraz poznajo iz drugega konteksta.'*
Marx v presežni vrednosti razkrinka rop užitka. Vendar pa je ta
presežna vrednost spomenik presežnega užitka, ekvivalent presež-
nega užitka. Potrošniška družba črpa svoj smisel iz tega, daje tistemu,
kar v njej tvori, v narekovajih, človeški element, dan homogeni ekvi-
valent kateregakoli presežnega užitka, ki je produkt naše industrije
oziroma, če naj rečemo vse, imitacije presežnega užitka.
JACQUES LACAN
4
Če bi vam hotel dati snov za fantaziranje o tem, kje se začne
proces, katerega status je naša znanost, bi vam rekel, da se pozabavajte
s Satirikonom, ki sem ga nedavno ponovno prebral.
Kar je iz njega naredil Fellini, se mi ne zdi slabo. NikoU pa mu
ne bo oproščeno, da je zagrešil napako in napisal Satyricon, ko pa
vendar ni ipsilona; sicer pa ni slabo. Tekst je boljši, kajti v tekstu gre
zares, ne ustavijo se pri podobah, in vidimo, okoh česa se vrti. Če
naj vse povem, je to dober primer za razlikovanje med gospodarjem
in bogatašem.
V diskurzih, in sicer katerihkoli diskurzih, celo najbolj revolucio-
narnih, je krasno to, da stvari nikoli ne povedo direktno, kot sem
pravkar poskusil sam, vsaj malo - kolikor sem pač lahko.
Od časa do časa poškilim k nekaterim avtorjem ekonomistom. In
vidimo, kako je to za nas analitike lahko zanimivo, ker če je kaj
treba narediti v analizi, je treba vzpostaviti to drugo energetsko polje,
ki bi zahtevalo druge strukture od fizikalnih, namreč polje užitka.
Če ste Maxwell, lahko kolikor hočete poenotujete termodinamično
in elektromagnetno polje, vseeno boste ob gravitacijskem naleti na
kost, kar je zanimivo, saj so vsi začeh z gravitacijskim, kar pa konec
koncev niti ni važno. Kar zadeva polje užitka - ki se, čeprav sem to
želel, na žalost nikoh ne bo imenovalo lacanovsko polje, ker zagotovo
ne bom imel dovolj časa niti za to, da bi začrtal njegove osnove -, je
potrebnih nekaj opazk.
Odpremo knjigo nekoga z imenom Smith, Bogastvo narodov -
in Smith ni edini, vsi si s tem razbijajo glavo, Malthus, Ricardo in
drugi -, kaj je to, bogastvo narodov? Poskušajo definirati uporabno
90
A vendar se to prime. Presežni užitek je mogoče posnemati, to še
vedno zanima veliko ljudi.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
91
vrednost, ta že mora šteti, menjalno vrednost - vsega tega ni izumil
Marx. Nenavadno pa je, da odkar obstajajo ekonomisti, nihče ni -
tudi za hip ne, saj ne rečem, da bi se bilo treba tu ustaviti - prišel do
opazke, da je bogastvo lastnost bogataša. Tako kot psihoanalizo, to
sem enkrat rekel, dela psihoanalitik, to je njegova poglavitna
značilnost, izhajati je treba iz psihoanalitika. Zakaj ob bogastvu ne
bi izhajah iz bogataša?
Čez dve minuti moram končati, a vam bom vseeno povedal nekaj,
kar izhaja iz izkustva, ki ni posebej izkustvo analitika, temveč lahko
do njega pride vsak.
Bogataš ima neko lastnost. Kupuje, kupuje vse, skratka - pač veli-
ko kupuje. A v premislek bi vam rad ponudil to, da ne plačuje.
Predstavljamo si, da plača, in sicer iz računskih razlogov, ki so
povezani s pretvorbo presežnega užitka v presežno vrednost. Vendar
pa, kot prvo, vsakdo ve, da si redno dodaja presežno vrednost. Nobene
cirkulacije presežnega užitka ni. Zlasti pa obstaja nekaj, česar nikoli
ne plača, namreč vednost.
Dejansko v tem, kar se dogaja na strani presežnega užitka, ne
obstaja zgolj razsežnost entropije. Obstaja še nekaj, kar je nekdo
opazil, namreč da vednost implicira ekvivalenco med to entropijo in
neko informacijo. Seveda to ni isto, ni tako enostavno, kot je to rekel
gospod Brillouin.
Bogataš je gospodar zgolj - in to si lahko pogledate v Satirikonu -,
ker se je odkupil. Gospodarji, za katere gre na obzorju starega sveta,
niso poslovneži. Poglejte, kako o tem govori Aristotel - navdaja ga
z odporom.
Po drugi strani paje suženj, ko se odkupi, gospodar zgolj po tem,
da začne tvegati vse. Prav na ta način govori nihče drug kot sam
Trimalcion v Satirikonu. Zakaj lahko, od trenutka dalje, koje bogat,
kupi vse, ne da bi plačal? Ker nima nič opraviti z užitkom. Ne ponav-
lja tega. Ponavlja svoj nakup. Odkupi vse ali, natančneje, vse, kar se
JACQUES LACAN
37. Lacan igra na dvojni pomen glagolarac/ieter, ki v vsakdanji rabi pomeni »odku-
piti«, v religioznem kontekstu pa se nanaša na odrešenje in zveličanje.
92
pojavi, on odkupi. Je kot narejen za kristjana. Po svojem poslanstvu
je odrešeni."
In zakaj se pustimo kupiti bogatašu? Ker je to, kar vam da, ude-
leženo pri njegovem bistvu bogataša. Če kupite od bogataša, od raz-
vitega naroda, verjamete - prav v tem je pomen bogastva narodov -
da boste enostavno deležni ravni bogatega naroda. Vendar pa v tem
poslu izgubite vašo vednost, ki vam je dajala vaš status. To vednost
si bogataš pridobi pod ceno. Enostavno je ne plača, prav za to gre.
Danes smo prišli do meje tega, kar lahko rečem, preden izpraznim
dvorano. Za zaključek bom zgolj vpeljal vprašanje, kaj lahko sledi
iz tega, če presežni užitek, a, spet pride do besede, če je promoviran,
na ravni, kjer se odigrava funkcija bogataša, tista, za katero je vednost
zgolj aparat izkoriščanja. Tukaj je tisto, čemur funkcija analitika na
nek način daje neko jutranjo zarjo.
Prihodnjič vam bom skušal razložiti, v čem je bistvo tega. Vseka-
kor ne v tem, da bi iz zadevnega elementa naredili element gospostva.
Kot vam bom razložil, se dejansko vse vrti okoh neuspeha.
11. februar 1970
XII
NEMOČ RESNICE
Freud in štirje disicurzi.
Kapitalizem in Univerza.
Heglova lopovščina.
Nemoč in nemožnost.
Kaj zmore splavljenec?
Nahajamo se v nekem trenutku leta, h kateremu sodijo dolgi pre-
izkusi. To bom poskusil malo olajšati.
Na srečo gre h koncu, kot pravimo. Mikalo bi me celo, da bi
zadeve pustil pri tem, če vam ne bi moral kljub vsemu podati dveh
manjših dopolnil, ki naj bi izpostaviU bistvo tega, kar sem vam, upam,
prenesel letos - dve majhni točki prihodnosti, med katerima je
mogoče videti, če to malce od bliže zadrgnemo, v čem gre morda za
nekoliko nove pojme, v vsakem primeru pa take, ki jih zaznamuje
to, kar vselej poudarjam in kar lahko potrdijo tisti, ki z menoj delajo
na bolj praktični ravni, da se namreč držijo izkustva.
Ni izključeno, da to ne bi moglo služiti tudi drugje, na ravni nečesa,
kar se trenutno dogaja, ne da bi zaenkrat dobro vedeh, kaj. Seveda,
ko se stvari dogajajo, v trenutku, ko se dogajajo, nikoli ne vemo
dobro, za kaj gre, še posebej, če stvari prekrijemo z informacijami.
Toda konec koncev je tako, da se na Univerzi nekaj dogaja.
Na različnih krajih so presenečeni. Kaj jih je pičilo, študente,
naše male dragce, naše najljubše, miljenčke kulture? Kaj jim je?
Tako govorijo tisti, ki se delajo neumne, za to so plačani.
93
JACQUES LACAN
1
Pred osmimi dnevi sem obiskal Vincennes^^ da bi jedrnato nazna-
čil dejstvo, da sem se odzval na povabilo s tega kraja. Sicer pa sem
vam tu zadnjič to napovedal, da bi vam podal dobro izhodišče v
38. Univerza Vincennes je bila eno glavnih prizorišč študentskega gibanja in upora.
94
Pa vendar bi bilo mogoče, da bi nekaj od tega, kar govorim o
razmerju diskurza analitika do diskurza gospodarja, pokazalo pot,
ki bi na nek način dovolila slišati svoj glas in ki bi bila upravičena.
Zaenkrat se dogaja to, da vsi tekmujejo, kako bi zmanjšali težo
teh malih ponesrečenih, stisnjenih manifestacij, ki se bodo vedno
bolj dogajale le še v kotih. Motivirati, pojasniti - prav v trenutku, ko
pravim, da bi to lahko storil, bi vas rad opozoril na sledeče, namreč
da kolikor bi mi uspelo, kolikor bi mi uspelo, da tu nekaj zaslišite, bi
lahko bili prepričani, da sem vas zapeljal v zmoto. Ker konec koncev
se to zvede prav na to.
Danes bi želel artikulirati, kolikor je le mogoče enostavno, raz-
merje med tem, kar se dogaja, in rečmi, s katerimi si že nekaj časa
drznem rokovati, kar prav s tem daje določeno jamstvo, da se ta
diskurz drži. Drznem si rokovati z njimi na nek način, ki je konec
koncev povsem divji.
Ne obotavljam si govoriti o realnem, in to že nekaj časa, saj sem
prav prek tega storil prvi korak tega poučevanja. Potem pa z leti
izstopi tale formula, daje nemogoče realno. Bog nam je priča, da
tega ne zlorabljamo že v izhodišču. Zgodilo pa se mi je tudi, da sem
o resnici rekel nekaj, kar je bolj razširjeno. Pa vendar moram opozoriti
še na nekaj pomembnih stvari, in čutim se dolžnega, da na nekatere
opozorim danes, preden vse to pustim na dosegu nedolžnih, da se
tega vsevprek poslužujejo, kar se v mojih krogih često dogaja.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
95
referenci, s katero sem začel, in ki nikakor ni nedolžna - prav zato je
treba brati Freuda.
V Končni in neskončni analizi dejansko najdemo vrstice, ki zade-
vajo vprašanje analitika.
Rečeno je, da bi bilo zelo napak od analitika zahtevati veliko
dozo normalnosti in psihične korektnosti, to naj bi postalo preredko,
pa še to, da ne smemo pozabiti, kako analitično razmerje und endlich
ist nicht zu vergessen, daß die analytische Beziehung auf Wahrheits-
liebe, temelji na ljubezni do resnice, in d.h. auf die Anerkennung der
Realität gegründet ist, kar pomeni - na prepoznanju realnosti.
Realität je beseda, v kateri se znajdete, tudi če ne znate nemško,
saj je naznačena v naši latinščini. V Freudovi rabi tekmuje z besedo
Wirklichkeit, ki ob priliki prav tako pomeni to, kar prevajalci, ne da
bi iskali dalje, enoglasno in v obeh primerih prevajajo z realnost.
V zvezi s tem se spomnim, kako je resnično penasti bes popadel
nek par, še posebej enega od njiju - vendarle gaje treba imenovati,
saj ne gre za naključje, namreč Laplanchea, ki je odigral določeno
vlogo v peripetijah mojega razmerja z anahzo - ob misli, daje nekdo
drag - tudi njega bom imenoval, če sem že imenoval prvega, gre za
Kauffmanna - prišel na dan z idejo, da je potrebno to Wirklichkeit
razlikovati od te Realität. Dejstvo, da ga je v tej opazki, ki je bila
dejansko najvažnejša, prehitel nekdo drag, je pri prvemu od obeh
izzvalo neke vrste strast.
Ta izraz psevdo-prezira do zadevne skrbnosti je kljub vsemu nekaj
zelo zanimivega.
Stavek se konča takole - gegründet ist und jeden Schein und Trug
ausschließt, iz tega analitičnega razmerja je izključen vsak varljivi
videz in vsaka prevara. Stavek kot ta je zelo bogat. In takoj nato, v
naslednjih vrsticah - kljub malemu prijateljskemu pozdravu, ki ga
Freud mimogrede nakloni analitiku - nastopi to, da konec koncev
das Analysieren ne obstaja. Tu smo resnično čisto blizu, po vsem
videzu sodeč imamo opravka s funkcijo analitičnega dejanja. Das
JACQUES LACAN
96
Analysiren ne pomeni nič dragega kot tisto, kar sem uporabil za
naslov enega mojih seminarjev. Anahtično dejanje bi bilo tretji od
nemogočih poklicev, unmöglichen Berufe med narekovaji.
Freud tu citira samega sebe, ko se sklicuje na dejstvo, ki naj bi ga
že omenil - kje je to rekel? moja raziskava je nepopolna, morda v
pismih Fliessu - tri poklice, za katere gre in kijih v tem predhodnem
odlomku imemje Regieren, Erziehen, Kurieren, kar je seveda skladno
z občo rabo. Analiza je nova in Freud jo v serijo umesti z nadome-
stitvijo. Trije poklici, če sploh gre za poklice, so torej Regieren, Erzie-
hen, Analysieren, se pravi vladati, vzgajati, analizirati.
Ne moremo spregledati, kako se to troje prekriva s tem, kar letos
razlikujem kot temeljno sestavnost štirih diskurzov.
Diskurzi, za katere gre, niso nič dragega kot označevalna artikula-
cija, aparat, ki že zgolj s svojo prisotnostjo, s svojim obstojem, domi-
nira in vlada vsemu, kar lahko ob priliki vznikne besed [paroles]. To
so diskurzi brez besed, slednje se vanje naselijo kasneje. Tako si
lahko ob tem omamnem fenomenu, ki se mu reče vzeti si besedo,
rečem, da so nekatere določitve diskurza, v katerega se to umesti,
morda takšne narave, da se včasih zgodi, da si ne vzamemo besede,
ne da bi vedeli, kaj počnemo.
Glede na določen stil govora [parole], ki je bil v rabi v mesecu
maju, mi ne more ne priti na misel, da je eden od predstavnikov
malega a na ravni, ki ni osnovana v zgodovinskem, temveč prej v
predzgodovinskem, zagotovo domača žival. V tem primeru ne
moremo več uporabiti istih črk, vendar pa je povsem jasno, da je
tisto, kar ustreza našemu S - in za njegovo udomačitev, na primer za
udomačitev psa, je bila potrebna določena vednost -, lajež.
Ne more nam ne priti na misel, da če je lajež res to, če laja neka
žival, S J dobi nek smisel, ki ga lahko povsem normalno razberemo
na ravni, kamor se umeščamo, na ravni govorice. Vsakdo ve, da je
domača žival zgolj potegnjena v govorico neke prvobitne vedno-
sti, in da sama nima govorice. Seveda ji ne preostane nič dragega,
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
97
kot da nosi naokoli tisto, kar ima najbližjega označevalcu S, - nam-
reč mrhovino.
Pa saj to vendarle veste, gotovo ste imeli kakšnega psa, čuvaja
ali kakšnega drugega, kakšnega psa, ki ste ga poznah. Temu se ne
morejo upreti, obožujejo mrhovino. Poglejte Bathory, šarmantno žen-
sko na Madžarskem, kije rada od časa do časa razkosala svojo služin-
čad, kar je seveda najmanj, kar si lahko privošči človek določenega
položaja. Če je omenjene kose kadarkoli položila malce prebhzu
tlom, so ji jih njeni psi takoj prinesh.
To je malce manj znan obraz psa. Če ga ne pitate ves čas, ob
kosilu ali večerji, s stvarmi, kijih ima rad zgolj zato, ker prihajajo z
vašega krožnika, vam bo v glavnem nosil to.
Zelo moramo biti pozorni na dejstvo, da lahko na najvišji ravni -
na ravni nekega objekta malegaa in nečesa drugega, kar bomo posku-
sih definirati malo kasneje in kar nas bo privedlo k temu, kar sem že
rekel - govor igra prav vlogo mrhovine. V vsakem primeru ni nič
bolj privlačen.
To je veliko pripomoglo k slabemu razumevanju tega, kar je pri
govorici pomembno. Pomešali so rokovanje s tem govorom, ki nima
druge simbolne vrednosti, s tem, kar pripada diskurzu. Zahvaljujoč
temu govor ne deluje kot mrhovina kadarkoli ali kakorkoli.
Te opazke naj bi vas privedle do začudenja ah pa vsaj do tega, da
se ob diskurzu gospodarja vprašate - kako je lahko ta diskurz, ki se
tako krasno razume, ohranil svoje poimenovanje? - kot dokazuje to
dejstvo, namreč da, izkoriščani ali ne, delavci delajo.
Odkar obstaja človeštvo, delo še nikoli ni bilo tako v časteh. Celo
izključeno je, da ne bi delah.
To je vendarle nek uspeh tega, kar imenujem diskurz gospodarja.
Za to je bilo seveda potrebno, da gre preko določenih meja. Če
naj povem vse, pride do nečesa, česar mutacijo sem vam poskusil
izrisati. Upam, da se spominjate, če pa se ne spominjate - kar je tudi
JACQUES LACAN
98
možno -, vas bom takoj spomnil. Govorim o tej kapitalni mutaciji,
ki daje diskurzu gospodarja njegov kapitalistični slog.
Zakaj, pri Bogu, se dogaja to, kar se ne dogaja po naključju?
Motili bi se, če bi verjeli, da nekje obstajajo politični modreci, ki
natančno izračunavajo, kaj je treba storiti. Prav tako bi se motili, če
bi verjeli, da jih ni - so. Ni nujno, da so vselej na tistem mestu, kjer
je mogoče primerno delovati. Toda konec koncev to morda ni tako
pomembno. Zadošča, da so, četudi na nekem drugem mestu, pa se
vendarle prenese to, kar pripada redu premestitve diskurza.
Vprašajmo se sedaj, kako si lahko ta družba, ki se ji reče kapita-
listična, privošči sprostitev univerzitetnega diskurza.
Ta diskurz sicer ni nič drugega kot ena od preobrazb, ki vam jih
vseskozi predstavljam. Je četrtina obrata glede na diskurz gospodarja.
Od koder izhaja vprašanje, ki je vredno pozornosti - ali bogateti v
tej sprostitvi, ki je, to je treba reči, ponujena, ne pomeni stopiti v
past? Ta ideja ni nova.
Primerilo se je, da sem o univerzitetni reformi napisal kratek
članek, za katerega so me izrecno naprosili pri nekem časopisu, edi-
nem, ki slovi po ravnovesju in poštenosti in ki se imenuje Le Monde.
Veliko jim je bilo do tega, da spišem to kratko stran v zvezi z reor-
ganizacijo psihiatrije, z reformo. Toda frapantno je, da kljub temu
tega ciancica, ki ga bom nekoč z zamudo objavil, niso objavih.
Govoril sem o reformi v njeni luknji. Očitno je šlo prav zato, da
je bilo potrebno shajati s to vrtinčasto luknjo, z določenim številom
ukrepov, ki zadevajo Univerzo. In, moj Bog, če se pravilno ozremo
k členom določenih temeljnih diskurzov, nas lahko navdajo zadržki
pred, recimo, delovanjem, lahko se zgodi, da dvakrat premislimo,
preden pohitimo izkoristiti smeri, ki se odpirajo. Če po teh hodnikih
prenašamo mrhovino, k temu sodi določena odgovornost.
V razmerju do tega je potrebno artikulirati naše današnje opazke,
ki niso vsakdanje, ki niso običajne.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
2
To je kot aparat. Moramo si predstavljati vsaj, da to lahko služi
kot vzvod, kot klešče, daje to mogoče priviti, tako ali drugače sestaviti.
Obstaja več členov. Ni naključje, da sem tu podal zgolj te majhne
črke. Razlog je v tem, da tja nočem postaviti reči, ki bi zbujale videz,
da nekaj pomenijo. Na noben način jih nočem pomenjati, temveč jih
avtorizirati. Če jih napišemo, jih že malce bolj avtoriziramo.
Govoril sem že o tem, kaj tvori mesta, kamor se vpisujejo ta nepo-
menjanja in izpostavil sem že, kako je z dejavnikom [agent].
Ta beseda poudarja neke vrste enigmo francoskega jezika - agent
nikakor ni nujno tisti, ki spravlja k delovanju, temveč tisti, ki ga
pripravijo k delovanju.''
Tako da, kot se lahko že nadejamo, ni povsem jasno, če gospodar
funkcionira. To po vsej verjetnosti definira mesto gospodarja. To je
najboljše vprašanje, ki si ga lahko ob njem postavimo, in seveda so
to že štorih. Nekdo z imenom Hegel seje lotil tega, toda pogledati si
je potrebno od bhže.
Neprijetno je pomisliti, da tu morda ni niti pet oseb resnično
prebralo Fenomenologije duha, odkar o njej govorim. Ne bom prosil,
naj dvignejo roke.
Zelo tečno je, da sem doslej videl samo dve osebi, ki sta jo
popolnoma prebrali, kajti priznati vam moram, da tudi jaz še nisem
39. Fr. l'agent n'est pas du tout forcément celui qui fait, mais celui qui est fait
agir.
99
JACQUES LACAN
40. Fr. maître, ista beseda kot za »gospodar«.
100
domaČ v vseh njenih kotičkih. Gre za mojega učitelja*, Alexandra
Kojèvea, ki je to tisočkrat izpričal, in neko drugo osebo, takšnega
kova, da je težko verjeti. Slednja je resnično prebrala Fenomeno-
logijo duha na tako razsvetljujoč način, daje bilo vse, kar seje naha-
jalo v Kojèvovih zapiskih, ki sem jih dobil in ji jih posredoval,
resnično odveč.
Nezaslišano je to, da sem se lahko v nekem trenutku postavil na
glavo, da bi poudaril, kako je Kritika praktičnega uma očitno mnogo
bolj zabavno erotična knjiga kot tisto, kar izdaja Eric Losfeld, pa to
ni imelo nobenih rezultatov, in če vam rečem, daje Fenomenologija
duha neki nori humor, tudi to ne bo imelo nič večjega učinka. Pa
vendar gre prav za to.
Resnično gre za kar najbolj nenavadno stvar. Gre tudi za hladni
humor, ne bom rekel črni. Absolutno pa smo lahko prepričani, da
Hegel absolutno dobro ve, kaj počne. Kar počne, je rokohitrstvo, ki
mu vsi nasedejo. To pa izhajajoč iz dejstva, daje to, kar govori, resnica.
Seveda ni boljšega načina, kako zajeti označevalca gospodarja
S|, ki je tu, na tabli, kot je identificirati ga s smrtjo. In za kaj torej
gre? Za to, da v dialektiki, kot se izraža Hegel, pokažemo zenit, vzpon
in mišljenje funkcije tega člena.
Kaj je skratka to, da v fenomenologiji duha, kot se izraža Hegel,
v igro vstopi ta žival, gospodar? Resnica tega, kar pravi, je skrajno
zapeljiva in senzacionalna. Resnično jo lahko preberemo direktno,
če se ji le pustimo prijeti, saj sam pravim prav to, da je ni mogoče
brati direktno. Resnica tega, kar artikulira, je tole - razmerje do tega
realnega, kolikor je slednje prav nemogoče.
Nikakor ni jasno, zakaj bi iz bojana smrt iz čistega prestiža izhajal
nek gospodar. In to kljub temu, da on, Hegel, reče, da bi iz tega rezul-
tirala ta nenavadna izhodiščna razporeditev.
Višek pa je, da Hegel najde način - res je, da v neki koncepciji
zgodovine, ki v svoj prid obrača tisto, kar iz nje vznikne, namreč
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
101
zaporedje faz dominacije, kompozicije igre duha, ki se umešča vzdolž
te niti, ki ni zanemarljiva in ki je to, kar se je do njega imenovalo
filozofska misel - Hegel najde način, da pokaže, kako se to obme
tako, da konec koncev hlapec s svojim delom podaja resnico gospo-
darja in ga potisne spodaj. Po zaslugi tega izsiljenega dela, kot to
lahko opazite na začetku, hlapec na koncu zgodovine prispe do tega
člena, ki se imenuje absolutna vednost.
Nič ni rečenega o tem, kaj se zgodi tedaj, kajti resnici na ljubo v
heglovski propoziciji ni bilo štirih členov, temveč najprej gospodar
in nato hlapec. Tega hlapca imenujem S^, prav tako pa ga lahko tu
izenačite s členom užitka, ki se mu, prvič, ni hotel odreči in, dragic,
se mu je odrekel, saj gaje nadomestil z delom, kar vendarle ni njegov
ekvivalent.
Zahvaljujoč čemu? - zahvaljujoč seriji dialektičnih mutacij, ob
baletu, ob minuetu, ki se vzpostavi izhajajoč iz tega začetnega mo-
menta in ki od enega konca do dragega, od niti do niti prečka celotni
razvoj kulture, nas zgodovina končno nagradi s to vednostjo, ki ni
označena kot dovršena - za to obstajajo razlogi -, temveč kot abso-
lutna, nespodbitna. In izkaže se, daje bil gospodar zgolj njen instra-
ment, veličastni prevaranec zgodovine.
Sublimno je, da seje nekdo lotil te izjemne dialektične dedukcije
in da je, če lahko tako rečem, uspela. Vseskozi - vzemimo primer
tega, kar Hegel lahko reče o kulturi - mrgoli kar najbolj pertinentnih
opazk, ki zadevajo igro incidenc in umetnij duha. Še enkrat vam
pravim, to je kar najbolj zabavno.
Vso to igro, nam pove, vodi zvijačnost uma.
To je zelo lep izraz, ki ima za nas analitike vso svojo vrednost in
zasledujemo ga lahko že na povsem osnovni ravni, naj bo umna ali
ne, kajti ko gre za nezavedno, imamo v govora opravka z nečim
zelo zvijačnim. Toda vrhunec te zvijačnosti ni tam, kjer mislimo.
Seveda gre za zvijačnost uma, toda prepoznati je treba tudi zvijačnost
umovalca in mu priznati njegove zasluge.
JACQUES LACAN
102
Če bi bilo mogoče, da bi na začetku prejšnjega stoletja, v času
jenske bitke, ta nenavadna lopovščina, ki se imenuje Fenomenologija
duha, kogarkoli očarala, bi stvar uspela.
Dejansko je povsem očitno, da tudi za hip ni mogoče vzdržati
teze, da se v čemerkoli pribhžujemo vzponu hlapca. Ta neverjetni
način, kako njemu - njegovemu delu - pripisati napredek, kot pravijo,
kakršnekoli vednosti, je resnično prav nenavadno nekoristen.
Toda tisto, kar sem imenoval zvijačnost umovalca, nam pokaže
neko bistveno dimenzijo, ob kateri je treba paziti. Če označimo mesto
dejavnika - kateregakoli dejavnika, to ni zmeraj mesto označevalca
gospodarja, ker se bodo tu zvrstili tudi vsi drugi označevalci -, je
vprašanje sledeče. Kaj ta dejavnik pripravi k delovanju? Kako se
lahko proizvede ta nenavadni krogotok, okoli katerega se vrti tisto,
kar strogo vzeto zasluži, daje označeno z besedo revolucija?
Tu na določeni ravni znova najdemo Heglov izraz, svetu vrniti
delo.
Kaj je resnica? Prav sem se umešča, z vprašajem. Kaj inavgurira
ta dejavnik, ga postavlja v igro? - saj konec koncev to ne traja že od
nekdaj, do tega je prišlo v zgodovinskem času.
Dobro je, da se tega zavemo ob tako sijajnem, tako bleščečem pri-
meru, da prav zaradi tega na to ne pomishmo, tega ne vidimo - Hegel
je subhmni predstavnik diskurza vednosti, in to univerzitetne vednosti.
Mi v Franciji nikoli nismo imeli drugih filozofov kot obstranskih
majhnih članov podeželskih društev, kot Maine de Biran, ali pa tipov,
kot je bil Descartes, ki so pohajkovali po Evropi. Kljub vsemu morate
tudi njega znati brati in shšati njegov ton - govori o tem, česar se
lahko nadeja od svojega porekla. Vidimo, kakršne vrste tip je to bil.
Zato pa seveda še ni bil trap, daleč od tega.
Pri nas filozofov ne najdemo na univerzah. To si lahko štejemo v
prid. V Nemčiji pa so na Univerzi. In na neki ravni univerzitetnehiear-
hije so zmožni misliti, da bomo te ubožce, te mile dragce, te, ki v
tem trenutku zgolj vstopajo v industrijsko dobo, v veliko dobo
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
103
garanja, izkoriščanja na smrt, da jih bomo ujeli na razodetje te resnice,
da oni ustvarjajo zgodovino in da gospodar ni drugega kot pod-piskač,
kije bil potreben, daje na začetku pognal to muziko.
Ta opazka ima svojo ceno, odločno jo poudarjam zaradi Freudo-
vega stavka, da mora biti analitično razmerje utemeljeno na ljubezni
do resnice.
Freud je bil resnično šarmanten tip. Resnično gaje bil sam ogenj,
sam plamen. Imel je tudi slabosti. Njegovo razmerje z ženo, na primer,
je nekaj nezamisljivega. Celo življenje prenašati takšno lajdro, to pa
je nekaj.
No, recite si - če vam mora, kolikor želite biti opora. Analysieren,
nekaj inspirirati resnico, to prav gotovo ni ljubezen. Kajti ob tej priliki
prav resnica naredi, da vznikne ta označevalec, smrt. In vse tudi
kaže, da če kaj daje nek povsem drug smisel temu, kar je povedal
Hegel, je to prav tisto, kar je tedaj odkril Freud in kar je opredelil,
kot je mogel, kot nagon smrti, namreč radikalni značaj ponavljanja,
to ponavljanje, ki vztraja in kije značilno za psihično realnost, če ta
obstaja, bitja, vpisanega v jezik.
Morda resnica nima drugega obraza. Ni razloga, da bi bili noro
nanjo.
A to tudi ni točno. Resnica ima več kot en obraz. Vendar bi bilo
kot prvo vodilo za analitike dobro natanko to, da bi bili malce ne-
zaupljivi, da ne bi takoj postali nori na neko resnico, na prvi čeden
obrazek, ki ga srečajo na vogalu ulice.
Prav tu naletimo na tisto Freudovo opazko, kjer skupaj s tem
Analysieren najdemo realnost. To je takšne narave, da lahko rečemo,
kako dejansko morda obstaja takole neko povsem naivno realno -
na ta način se splošno govori -, ki se izdaja za resnico. Da se resnica
izkusi, ne pomeni, da zato resnica pozna več realnega, še posebej, če
govorimo o poznavanju in če se spominjamo orisov, ki sem jih podal
v zvezi z realnim.
Če se realno definira iz nemogočega, se umešča na etapo, kjer se
je izkazalo nemogoče dokazati resničnost registra neke simbolne
JACQUES LACAN
3
Prepričan sem, daje tu pet ali šest oseb, ki bi lahko to, kar govorim,
dobro premestile tako, da bi imelo možnost znova priti na plan.
Ne pravim, daje to Arhimedov vzvod. Ne pravim, da ima to tudi
najmanjšo pretenzijo prenoviti svetovni sistem niti zgodovinsko
104
artikulacije. To nam lahko služi kot merilo naše ljubezni do resnice -
in lahko nam tudi jasno nakaže, zakaj so vladanje, vzgajanje, pa tudi
analiziranje in, zakaj ne, zbujanje želje, če naj z definicijo dopolnimo,
kar bi tu spadalo k diskurzu histerika, zakaj so to strogo vzeto nemo-
goče dejavnosti.
Te dejavnosti so tu, držijo se, in to strašno dobro, ko nam postav-
ljajo vprašanje, kako je z njihovo resnico - namreč, kako se proizve-
dejo te norosti, ki jih v realnem definira zgolj to, da jih, ko se jim
približamo, lahko definiramo zgolj kot nemogoče. Jasno je, da je
prav njihova polna artikulacija kot nemožna tisto, kar nas postavlja
v tveganje in nam za hip pokaže možnost, da se realno, če lahko
tako rečemo, razleti.
Če smo se prisiljeni tako dolgo muditi v hodnikih, v labirintih
resnice, je razlog v tem, da ravno obstaja nekaj, zaradi česar tu ne
prispemo na cilj. In zakaj bi se čudili, ko gre za labirinte teh diskurzov,
ki so za nas čisto novi? Saj ne, da ne bi imeli na razpolago že dobre
tričetrt stoletja, da zadeve preučimo s tega kota, toda konec koncev
bivanje v naslanjačih morda ni najboljše mesto za to, da zgrabimo
nemožno.
Kakorkoli že, prav dejstvo, da še vedno tavamo v dimenziji
ljubezni do resnice, za katero vse kaže, da se nam zaradi nje med
prsti izmuzne nemožnost tistega, kar se vzdržuje kot realno, natanko
na ravni diskurza gospodarja, kot je rekel Hegel - prav to zahteva
referenco na to, kar nam analitični diskurz na srečo omogoča zaslutiti
in natančno artikulirati. In zato je pomembno, da ga artikuliram.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
4L Izraz, ki ga uporabi Lacan, faire marcher (son monde) ima več pomenskih
odtenkov, ki so vsi pomembni za njegovo poanto: spraviti v tek, v obratovanje,
ukazovati komu, za nos voditi koga.
105
misel. Nakazujem zgolj, kako nas analiza usposobi, da po naključju
srečanj v naše roke pride določeno število reči, ki se lahko zdijo
razsvetljujoče.
Meni bi se na primer čisto lahko zgodilo, da ne bi nikoli srečal
Kojèva. Če ga ne bi nikoh srečal, je zelo verjetno, da kot večina
Francozov, šolanih v določenem obdobju, ne bi slutil, daje Fenome-
nologija duha zares nekaj.
Ne bi bilo tako slabo, če bi vam analiza omogočila ugledati, od
kod izhaja nemožnost, se pravi, kaj ovira zajetje ali natančno dolo-
čitev tistega, kar bi na koncu edino lahko vpeljalo neko mutacijo,
namreč golo realno, brez resnice.
Vendar pa so stvari take, da med nami in realnim obstaja resnica.
Nekoč sem vam v pesniškem zanosu že rekel, da je resnica ljuba
sestrica nemožnosti. Upam, da seje to vrnilo v glave vsaj nekaterih
izmed vas, v trenutku, ko bom v vsaki od štirih formul, ki sem jih
podal, poudaril nasprotje med prvo in drugo linijo.
Prva linija vsebuje razmerje, ki ga tu nakazuje puščica in ki se
vselej definira kot nemožno. V diskurzu gospodarja je na primer
dejansko nemogoče, da bi obstajal gospodar, ki bi potegnil svojo
okolico"'. Pripraviti ljudi, da delajo, je še bolj utrujajoče, kot če de-
lamo sami, če bi morali to res storiti. Gospodar tega nikoli ne stori.
Da znak, označevalec gospodar, in vsi stečejo. Izhajati je potrebno
iz tega, kar je dejansko povsem nemogoče. To lahko vidimo vsakdan.
Zdaj, koje nemožnost vpisana v prvo linijo, moramo pogledati -
kot je že nakazano z mestom, ki je dano členu resnice -, če morda
zadnje besede nimajo v drugi liniji.
Toda na ravni te druge linije ni prav nobene puščice. In ne le, da
ni komunikacije, temveč obstaja nekaj, kar maši.
JACQUES LACAN
106
Kaj maši? To, kar izhaja iz dela. In odkritje nekoga z imenom
Marx je upravičeno dalo vso težo nekemu členu, ki so ga poznali že
pred njim in ki označuje to, s čimer se ukvarja delo - temu se reče
produkcija.
Kakršnakoh že so njena znamenja, označevalci gospodarji, ki se
vpišejo na mesto dejavnika, produkcija v vsakem primeru nima
nobenega razmerja z resnico. Lahko naredimo, kar hočemo, lahko
rečemo, kar hočemo, lahko poskusimo zvezati to produkcijo s
potrebami, ki so potrebe, ki jih ustvarimo, nič ne pomaga. Med
obstojem gospodarja in razmerjem neke produkcije z resnico ni
načina, kako temu priti na kraj.
Vsaka in kakršnakoli nemožnost členov, kijih tu uporabljamo, se
vselej navezuje na tole - če nas pušča v negotovosti okoli lastne
resnice, je to zato, ker jo ščiti nekaj, kar bomo imenovah nemoč.
Vzemimo, na primer v univerzitetnem diskurzu, ta prvi člen, ki
je tu artikuhran pod in kije v tem položaju nore pretenzije, da naj
bi proizvedel misleče bitje, subjekt. Kot subjekt v svoji produkciji
se tudi za hip ne more dojeti kot gospodar vednosti.
To je tu mogoče jasno razločiti, vendar pa je na delu tudi en nivo
višje, na ravni diskurza gospodarja, ki si ga bom zahvaljujoč Heglu
dovolil predpostaviti, kajti, kot boste videli, ga zdaj poznamo le še v
zelo modificirani obliki.
Ta presežni užitek, ki sem ga letos artikuliral in ki ga kot oporo
postavljam na začetek, je neka konstrukcija, celo neka rekonstrukcija.
Je resničnejša opora. Bodimo pazljivi, saj je prav to nevarno, pa
vendarle, moč ima, da se artikulira tako, o čemer se prepričamo ob
branju ljudi, ki niso brali Hegla, v prvi vrsti Aristotela.
Ob branju Aristotela začutimo, da mu je razmerje med gospodar-
jem in sužnjem resnično postavljalo problem. Iskal je njegovo resnico
in dejansko je čudovito videti, kako se poskuša iz tega izvleči v treh
ali štirih odlomkih, kjer to obravnava - gre zgolj po eni poti, po poti
neka razlike v naravi, od koder naj bi izhajalo dobro sužnja.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
107
On ni univerzitetni profesor. Ni mali zvijačnež, kot Hegel. Dobro
čuti, da ko to reče, zadeva zdrsne, povsod drsi. Ni preveč prepričan
niti preveč zagret. Ne vsiljuje svojega mnenja. Čuti pa vendarle, da
bi na tej strani lahko obstajalo nekaj, kar motivira razmerje gospodarja
in sužnja. Ah, če ne bi bila istega spola, če bi šlo za moškega in
žensko, bi bilo to resnično sublimno, in nakaže, da bi obstajalo upanje.
Na nesrečo pa ni tako, nista različnih spolov, in povesi roke. Lepo
vidimo, za kaj gre, za vprašanje, kaj gospodar prejme od sužnjevega
dela pod imenom tega presežnega užitka.
Zdelo seje, daje to samoumevno. Nezaslišano paje, da kot kaže
ni nihče opazil, kako je ravno potrebno potegniti nek nauk iz tega,
da to ni samoumevno. Problem etike prav tu naenkrat začne oveteti,
Nikomahova etika, Eudemova etika in več drugih del moralne ref-
leksije.
Iz tega ne pridemo več. Ne vemo, kaj bi s tem presežnim užitkom.
Da bi prišli do tega, da v središče sveta postavimo vrhovno dobro, je
resnično potrebno, da smo bili ob njem tako v zadregi kot riba ob
jabolku. Pa vendar je na dosegu roke, ta presežni užitek, ki nam ga
prinese suženj.
Celotna antična misel, preko katere nas povede Hegel zahvaljujoč
svojim čudovitim trikom in drugim stvarem, vse do politiziranega
mazohizma stoikov, dokazuje, da se kot podložnik [sujet] gospodarja
ni mogoče mirno namestiti v obliki presežnega užitka.
Vzemimo zdaj diskurz histerika, kot se artikulira - postavite S
zgoraj na levo, Sj na desno, pod njega, mali a na mesto resnice.
Prav tako ni mogoče, da se razcep, simptomatično raztrganje
histeričarke motivira kot produkcija vednosti. Njena resnica je, da
mora biti objekt a, da bi bila želena. Objekt a je konec koncev nekaj
bornega, čeprav so moški nori nanj in jim niti za hip ne more pasti
na misel, da bi šli prek česa drugega - drugega znaka nemoči, ki
pokriva najsubtilnejšo med nemožnostmi.
Stopimo zdaj na raven diskurza analitika. Seveda nihče ni opazil
sledečega - nenavadno je, da proizvede nič drugega kot diskurz go-
JACQUES LACAN
4
Tako je torej definirano razmerje med temi štirimi členi. Imenoval
nisem tistega, kije neimenljiv, kajti vsa ta struktura temelji na njegovi
prepovedi - namreč užitek.
Prav tu nas razgled, majhna lina, pogled, ki gaje prinesla analiza,
vpelje v to, kar je lahko plodni postopek, ne mišljenja, temveč dejanja.
In po tem se to zdi revolucionarno.
To se ne umešča okoli subjekta. Ne glede na plodnost, ki jo je
pokazalo histerično izpraševanje, ki kot sem dejal prvo vpelje subjekt
v zgodovino, in čeprav ima vstop subjekta kot dejavnika diskurza
zelo presenetljive rezultate, med katerimi je prva znanost, se vendarle
ključ do vseh gibal ne nahaja tukaj. Ključ se nahaja v izpraševanju
tega, kar pripada užitku.
Rečemo lahko, da užitek omejujejo naravni procesi. Toda resnici
na ljubo ne vemo ničesar o tem, če so to naravni procesi. Vemo
zgolj, da smo konec koncev to preobčutljivost, v kateri nas vzdržuje
neka približno urejena družba, sprejeli kot naravno, s tem zadržkom,
da vsak umira od želje, da bi vedel, kako bi bilo, če bi to zares bolelo.
108
spodaija, kajti na mesto produkcije pride S,. In kot sem rekel zadnjič,
ko sem zapuščal Vincennes, morda se lahko iz diskurza anahtika, če
opravimo te tri četrtine obrata, pojavi nek drugi stil označevalca-
gospodarja.
Naj gre za drugi stil ali ne, v resnici še ne bomo v kratkem izvedeli,
kakšen je, in vsaj zaenkrat smo povsem nemočni, da bi to postavili v
razmerje s tem, kar je v igri v poziciji analitika, namreč to zapeljevanje
resnice, ki ga predstavlja, in sicer zato, ker naj bi nekaj vedel o tem,
kar načeloma zastopa.
Ali dovolj poudarjam profil nemožnosti njegove pozicije? - koli-
kor se analitik postavi v pozicijo, da zastopa, daje agent, razlog želje.
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
109
Od koder ta sadomazohistična obsedenost, ki je značilna za naše
prijazno seksualno vzdušje.
To je povsem nepomembno, drugotno. Pomembno je, da lahko,
naj bo to naravno ali ne, o užitku govorimo ravno kot o povezanem
s samim izvorom vstopa označevalca v igro. O tem, v čemer uživa
školjka ali bober, ne bomo nikoli ničesar vedeli, kajti brez označe-
valca ni razmika med užitkom in telesom. Školjka in bober sta na
isti ravni kot rastlina, ki ima v tem pogledu konec koncev morda
tudi kakšen užitek.
Užitek je natančno korelativen prvotni obliki, v kateri vstopi v
igro to, kar imenujem zaznamek, unama poteza, kije zaznamek smrti,
če mu želite dati njegov smisel. Pozorni bodite na to, da reči dobijo
smisel zgolj tedaj, ko v igro vstopi smrt.
Vprašanje se postavlja izhajajoč iz tega razcepa, iz ločitve užitka
in telesa, ki je odtlej omrtvičeno, izhajajoč iz trenutka, ko nastopi
igra vpisovanja, zaznamek uname poteze. Prav nič ni treba čakati,
da bi se na ravni resnice gospodarja razkril dobro skriti subjekt. Raz-
cep subjekta nedvomno ni nič drugega kot radikalna dvoumnost, ki
je vezana na sam člen resnice.
Skratka prav kolikor govorica, vse, kar vzpostavlja red diskurza,
pusti stvari v neki zevi, smo lahko prepričani, da če sledimo njeni
niti, nikoli ne sledimo dragemu kot nekemu obrisu. Vendar pa nam
prinese še nekaj, in to je najmanj, kar bi morah resnično vedeti, da
bi odgovorili na vprašanje, s katerim sem začel, namreč, kaj se tre-
nutno dogaja na ravni diskurza univerze.
Najprej moramo videti, zakaj je diskurz gospodarja tako trdno
vzpostavljen, tako trdno, da jih ima le malo med vami predstavo o
tem, kako je stabilen. To izhaja iz tistega, kar je Marx pokazal - ne
da bi pokazal vso razsežnost tega, to moram reči - v zvezi s produkcijo
in s tem, kar imenuje presežna vrednost in ne presežni užitek.
Od nekega trenutka v zgodovini se je v diskurzu gospodarja nekaj
spremenilo. Ne bomo se ubadali z vprašanjem, ali je bilo to zaradi
JACQUES LACAN
110
Luthra ali zaradi Calvina ali zaradi nevemkakšnega prometa ladij
okoli Genove ali v mediteranskem morju ali drugje, kajti pomembno
je, da se od določenega dne naprej presežni užitek šteje, knjiži, sešteva.
Tu se začne tisto, kar imenujemo akumulacija kapitala.
Ali v razmerju do tega, kar sem malo prej rekel o nemoči, da bi
povezali presežni užitek z resnico gospodarja, ne čutite, da tu stvar
uspe? Ne rečemo, daje odločilen zadnji korak, toda nemoč te pove-
zave je nenadoma izpraznjena. Presežna vrednost se priključuje kapi-
talu - ni problema, to je homogeno, nahajamo se v vrednostih. Sicer
pa v tem vseskozi plavamo v teh blaženih časih, v katerih živimo.
Toda tisto, kar je frapantno in česar kot kaže ne vidimo, je, da se
od tega trenutka naprej, zaradi dejstva, da so bili oblaki nemoči raz-
pihani, označevalec-gospodar od tod pojavi samo še bolj nedotakljiv,
in sicer natanko v svoji nemožnosti. Kje je? Kako ga imenovati?
Kako ga prepoznati? - če ne seveda po njegovih morilskih učinkih.
Ožigosati imperializem? Toda kako ustaviti ta mali mehanizem?
Kaj je zdaj z univerzitetnim diskurzom? Možnost, da se stvar malo
obme, ne more obstajati drugje. Kako? To vam bom povedal kasneje,
kajti, kot vidite, grem počasi. Lahko pa vam že rečem, da na ravni
univerzitetnega diskurza objekt a pride na neko mesto, ki je v igri
vsakič, ko se to premakne, mesto bolj ali manj znosnega izkoriščanja.
Objekt a omogoča vnesti malo prepiha v funkcijo presežnega
užitka. Objekta je to, kar ste vi vsi kot umeščeni sem - sami spontani
splavljenci tega, kar je bil za tiste, ki so vas spočeh, razlog želje. In
psihoanaliza vas uči, da se morate tu znova najti.
Naj mi ne prihajajo s tem, da bi moral tistim, ki se tu ali dragje
vznemirjajo, povedati, da obstaja velikanska razlika med splavljen-
cem velike buržoazije in tistim proletariata. Konec koncev ni treba,
da splavljenec velike buržoazije kot splavljenec ves čas s seboj vlači
svojo valilnico.
Vendar pa pretenzije po tem, da bi se postavili na neko točko, ki
bi bila naenkrat posebej razsvetljena, razsvetljiva, ne smemo dvigniti
NAROBNA STRAN PSIHOANALIZE
111
do točke, do katere je zadeve prignala - govorim vam o nekem pri-
petljaju - oseba, ki me je vsaj dva ali tri mesece spremljala in pripa-
dala temu, kar imamo navado imenovati nora mladina. Ta očarljiva
oseba mi je dejala - Kar se mene tiče, sem čistokrvna proletarka.
S segregacijo nikoli ne opravimo povsem. Lahko vam rečem, da
se bo zgolj ponavljala v vedno bolj nenavadnih oblikah. Brez tega
ne more nič delovati - kar se tu zgodi kot objekt a, a v neki živi
obliki, pa naj gre še tako za nekaj splavljenega, kaže, daje segregacija
učinek govorice.
Kakorkoli že, v vsakem primeru obstaja raven, na kateri se to ne
uredi, namreč na ravni tistih, ki so proizvedli učinke govorice, kajti
noben otrok ni rojen ne da bi imel opravka s to trgovino prek svojih
ljubih tako imenovanih roditeljev, ki so bili potegnjeni v celotni
problem diskurza, pri čemer je tudi za njimi stala predhodna gene-
racija. In na tej ravni bi bilo resnično potrebno postaviti vprašanja.
Če hočemo, da se kaj obrne - seveda v končni instanci nikoli ne
moremo obrniti, to sem dovolj poudaril -, se to zagotovo ne bo
zgodilo prek progresizma, temveč enostavno zato, ker se ne more
nehati obračati. Če se ne obrača, zaškrta tam, kjer so stvari vprašljive,
se pravi na ravni umestitve nečesa, kar pišemo a.
Ali je to kdaj obstajalo? Seveda je, in konec koncev nam o tem
ponujajo najboljše pričevanje Stari, nato pa skozi različna obdobja
formalne, klasične reči, ki so na nek način prekopirane od njih.
Kakšno upanje ima to lahko za nas, na ravni, kjer se zadeve
zaenkrat odvijajo? - ta točka osluškovanja, vse tisto telesa, kar ostane
živo, vedoče, ta dojenček, zakaj pa ne, ta pogled, ta krik, to vpitje,
laja - kaj pa lahko stori?
Naslednjič vam bom poskusil povedati, kaj pomeni to, kar bi
imenoval stavka kulture.
10. junij 1970
Alenka Zupančič
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA
PRESEŽNEGA UŽITKA
Izhodišča
Lacanov sedemnajsti seminar, naslovljen Narobna stran psiho-
analize, je nedvomno njegov najbolj politični seminar. Kar ne pre-
seneča, glede na to, da je neposredno sledil letu, ki je bilo nemara
najbolj politično leto povojne polovice 20. stoletja - v Franciji, a
seveda ne le tam. Ob tem je morda najbolj presenetljivo ravno to,
kako malo je pravzaprav v tem Lacanovem seminarju direktnih aluzij
na aktualno dogajanje, za katero vemo, daje vsaj po empirični plati
dobesedno vdiralo tudi v njegov seminar. Odgovor na vprašanje, ali
je politična dimenzija zadevnega seminarjaoJz/v na pohtična vrenja
in premike v družbi, nikakor ni enoznačen. Vsaj z enako, a prej z
večjo prepričljivostjo bi bilo mogoče zagovarjati tezo, dàjeNarobna
stran psihoanalize politični seminar iz precej bolj inherentnega raz-
loga. Konceptualna izgradnja teorije štirih diskurzov (pri čemer je
diskurz sinonim za družbeno vez) se že sama po sebi vpisuje v dolo-
čeno politično dimenzijo. In morda bi lahko rekli, daje prav izgradnja
in razdelava tega konceptuahiega aparata Lacanu omogočila »odzivati
se« na nekatere dogodke in nasledke maja 68.
Kaj je diskurz, če izhajamo iz perspektive imanentnega razvoja
Lacanove teorije? Monumentalni in v marsikaterem ozira prelomni
odgovor na vprašanje razmerja med označevalcem in užitkom. Na
to je opozoril že J.-A. Miller', in ob branju Narobne strani psihoana-
1. Jacques-Alain Miller, O nekem drugem Lacanu, Analecta, Ljubljana 2001, str
196 ff.
113
ALENKA ZUPANČIČ
2. Jacques Lacan, Štirje temeljni konceptipsihoarmlize, Analecta, Ljubljana 1996,
str. 166.
114
fee je to dobro imeti vseskozi pred očmi. Kratko in jedrnato rečeno:
Lacanova dotedanja konceptualna razdelava v kar največji meri teme-
lji na antinomiji označevalca in užitka. Tudi tam, kjer Lacan oba
člena maksimalno približa in poveže (na primer v seminarju XI: Štirje
temeljni koncepti psihoanalize), antinomija med njima ni toliko od-
pravljena kot prevedena v analogijo oziroma paralelizem dveh
heterogenih elementov. Kaj to pomeni? Če je nezavedno strukturirano
kot govorica (in potemtakem pade pod zakone označevalca), Lacan
v omenjenem seminarju doda, da je gon oziroma »nekaj v aparatu
telesa strukturirano na isti način kot nezavedno«^. Razmerje med
označevalcem in užitkom se torej tu odvija v registru analognega
sistema, če lahko tako rečemo. S tem je sicer odpravljena tista abso-
lutna antinomija med njima, ki narekuje ton Lacanovega nemara
najslavnejšega seminarja. Etike psihoanalize, kjer užitek nastopa kot
das Ding, Stvar, ob kateri se razleti vsaka označevalna artikulacija
in ki slednjo nenehno postavlja na laž; vendar pa »pomanjšanje«
užitka iz Stvari v fragmentirane parcialne objekte, katerih delovanje
in učinki so strukturno analogni delovanju označevalca, oba člena
še vedno ohranja vsaksebi.
Diskurz, teorija diskurzov, se umešča prav na točko tega vprašanja,
ki od znotraj strukturira pot Lacanove teorije in predstavlja način,
kako Lacan užitek artikulira z označevalcem in ga postavi kot notra-
njega diskurzu kot takemu. Pri tem paje zanimivo, kako to imanentno
iskanje konceptualnih okvirov dimenzije užitka v teoriji diskurzov
neposredno sovpada z njenim političnim vzvodom. Prav to je poanta
naslednjega, ključnega, a tudi enigmatičnega odlomka:
»Te opazke so ključnega pomena v trenutku, ko se ob govoru o narob-
ni strani psihoanalize postavi vprašanje mesta psihoanalize v politiki.
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
3. številke strani, ki so navedene neposredno v tekstu, se nanašajo na prevod
šestih poglavij Lacanovega seminarja L'envers de la psychanalyse v pričujoči
številki Razpola.
115
Vdor v politično je mogoč zgolj, če pripoznamo, daje diskurz, in to
ne le analitični, lahko samo diskurz užitka, vsaj kadar od njega priča-
kujemo delo resnice.« (Str. 86.)'
Zaenkrat se bomo vzdržali komentiranja tega odlomka, ki predpo-
stavlja marsikaj, kar moramo še izpeljati; v izhodišče ga postavljamo
zgolj kot zaznamek tega, daje vprašanje artikulacije užitka z ozna-
čevalcem hkrati tista točka, kjer lahko psihoanaliza intervenira,
»vdre« (Lacan uporabi izraz intrusion) v politično. Užitek je (in to
že nekaj časa) politični faktor, pa naj nastopa kot obljuba (»še malo
se potrudite, še malo potrpite, pa ga boste deležni«) ali pa celo kot
imperativ. S tem mislimo na zapoved, ukaz: »Uživaj!«, »Bodi sre-
čen!«, ki pogosto tako moreče pritiska na našo sodobnost in daje ton
njenemu nelagodju. Užitek in sreča sta (postala) politični faktor, pa
tudi moralni faktor, saj je njuno pomanjkanje pogosto dojeto kot
nekakšna moralna slabost. Če ne uživamo dovolj, če nismo dovolj
srečni in se ne počutimo »polne« oziroma izpolnjene, smo, kot se
temu zelo natančno reče, družbene (i)zgube, že sama naša eksistenca
uteleša družbeni deficit. Če torej psihoanaliza lahko »vdre« v politič-
no natanko ob vprašanju uživanja, to ne pomeni, da je enostavno
njegova promotorka, v tistem smislu, v katerem je nekaj časa cvetela
psihoanalitično navdahnjena teorija »osvoboditve užitka«. Vsaka
družbena vez se opira na določeno (simbolno) ekonomijo in ji daje
obliko. Ta ekonomija lahko v polni meri angažira našo (tudi najbolj
»intimno«) libidinalno ekonomijo, ji ponudi model, jo zaposli in jo
postavi kot družbeno obliko uživanja (spet tudi tedaj, ko uživamo
»čisto na samem«). In prav tu lahko intervenira psihoanaliza, tudi
tako, da vrže nekaj luči na tisti zglob označevalca in užitka, ki v
družbenih vezeh praviloma nastopa kot nepresojen in ki uteleša
ALENKA ZUPANČIČ
116
natanko točko njihove nemožnosti, ki je hkrati točka, preko katere
nas nek diskurz »zgrabi« in »drži«.
Recimo najprej nekaj o členih, katerih permutacije tvorijo štiri
diskurze, ki jih artikulira Lacan. To so, kot je znano: S, (označe-
valec gospodar), (vednost kot baterija oziroma nabor označeval-
cev), $ (subjekt kot razcepljen) in a (funkcija izgube, ki sovpada s
funkcijo presežnega užitka). V diskurzivni realnosti ti členi vselej
nastopajo hkrati oziroma skupaj. Lacanu uspe užitek konceptualno
povezati z označevalcem (in ga hkrati postaviti med štiri člene vsa-
kega diskurza) na podlagi naslednje postavke, ki jo v Seminarju XVII
v različnih oblikah vztrajno ponavlja: izguba objekta oziroma zado-
voljitve in vznik presežne zadovoljitve oziroma presežnega užitka
se topološko gledano umeščata v isto točko: v intervencijo označe-
valca. To Lacan razvija po treh poteh, prek treh referenc: Freudovega
pojma unarne poteze, termodinamične teorije in Marxovega koncepta
presežne vrednosti.
Ko Freud v Množični psihologiji in analizi jaza uporabi izraz ein
einiger Zug, »unama poteza«, želi z njim opozoriti na neko specifično
lastnost (simbolne) identifikacije. Identifikacija, na primer identifi-
kacija z drugo osebo, ni isto kot (imaginarno) posnemanje te osebe,
temveč pri njej ena sama poteza prevzame nase vso razsežnost identi-
fikacije. Denimo, da je objekt identifikacije neka slavna in v vseh
pogledih pitoreskna oseba; simbolna identifikacija s to osebo ne
poteka tako, da želi subjekt v čim več pogledih posnemati to osebo
in tudi sam začne živeti kar se da pitoreskno, temveč nasprotno tako,
da iz te osebe izlušči eno samo potezo in si le-to prisvoji. (Na primer:
zadevna oseba na malce specifični način izgovarja črko r in subjekt
jo začne tudi sam izgovarjati na specifični način.) Freud sam podaja
nekaj zanimivih primerov, na primer identifikacijo s kašljanjem
(druge osebe). Ali pa tisti znani primer iz dekliškega internata: eno
od deklet je dobilo pismo svojega skrivnega ljubimca in to pismo jo
je navdalo z ljubosumjem, ki se je oblikovalo v histerični napad.
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
117
Nakar je nekaj njenih prijateljic v internatu dobilo identični histerični
napad. Vedele so za njeno skrivno vezo in ji zavidale to ljubezen, si
želele biti na njenem mestu. Toda identifikacija z njo je dobila to
nenavadno obliko identifikacije s potezo, kije pri prvi deklici vznik-
nila v tem trenutku krize njenega razmerja. Ta primer je dejansko
zelo poučen iz več razlogov in nam lahko lepo pokaže, kje se tu
Lacan opre na Freuda. Očitno je namreč sledeče: čeprav je unama
poteza lahko povsem arbitrama, pa njen pomen za subjekta, ki se z
njo identificira, to zagotovo ni. Edinstvenost te poteze izhaja iz dej-
stva, da za subjekt zaznamuje razmerje zadevne osebe do zado-
voljitve, uživanja, točko (ah sled) njunega spleta. To je v zgornjem
primem očitno, očitno paje še nekaj: histerični napad prve deklice
predstavlja tisto potezo (oziroma v danem primera že kar simptom),
ki komemorira njeno ljubezensko razmerje prav na točki, kjer obstaja
neposredna nevarnost izgube (ljubljenega) objekta. To je drag
pomemben Freudov poudarek, ki je za Lacanove izpeljave ključen
in ki zadeva vez med izgubo in unamo potezo. Enostavno rečeno:
po Freudu se po tem, koje objekt izgubljen, investicija iz njega pre-
nese na unamo potezo; identifikacija z unamo potezo tako stopi na
(straktumo) mesto izgubljenega objekta.
Lacan to transponira v svoj konceptualni okvir kot izvomo ozi-
roma temeljno artikulacijo (sovpad) označevalca in uživanja, hkrati
pa tudi kot tisti vzvod, ki omogoča misliti kolektivno in dražbeno
razsežnost uživanja, tj. način, kako uživanje igra pomembno vlogo
v konstituiranju neke dražbene vezi (tudi, in morda predvsem, kot
potencialna točka sovpadanja osebne z dražbeno ekonomijo).
Unamo potezo Lacan bere kot označevalno potezo par excellence,
skratka kot eno od konkretnih oblik tega, kar zapisuje z S^. Unama
poteza je točka neke izgubljene zadovoljitve, aprav zaradi tega hkrati
točka, preko katere se proizvede neka draga zadovoljitev. Se več, je
vzrok izgube in sredstvo pridobitve nečesa dodatnega. Lahko bi rekli,
daje označevalec vzrok izgube neposredne zadovoljitve in sredstvo
produkcije užitka. Razlika med zadovoljitvijo in užitkom, ki smo jo
ALENKA ZUPANČIČ
118
pravkar vpeljali, nam morda lahko olajša razumevanje tega temelj-
nega vozla. Vzemimo še en konkreten primer Za dojenčke je duda
lahko neka prva oblika srečanja z unarno potezo, tj. z nečim, kar
prinese določeno zadovoljitev prek tega, da komemorira natanko
izgubo zadovoljitve (hrane, materinega mleka). Malček ponavlja ge-
sto sesanja (ki jo lahko vzamemo kot unarno potezo hranjenja), pa
čeprav nič ne priteče. In znano je, da je otroke včasih zelo težko
odvaditi od dude in da jo tudi še kot malo večji radi vrtijo v ustih.
Preenostavno je reči, da gre tu za zadovoljitev prek asociacije (da
torej otroka vlečenje dude spominja na vlečenje seska pri hranjenju),
saj je treba ravno pojasniti, kako lahko otroka to »spominjanje na«
ne le zadovolji, temveč celo zasvoji - tj. dobi zanj večjo vrednost od
same neposredne zadovoljitve s hranjenjem; v vlečenju dude začne
uživati. Če vzamemo poenostavljeno situacijo, kjer otrok joka, koje
lačen (in pustimo ob strani primere, ko je hkrati lačen še česa dru-
gega - pozornosti ipd.), lahko iz tega elementarnega modela izpe-
ljemo naslednje. Če lačen otrok joka in ne dobi hrane, to nedvomno
občuti kot neko frustracijo, odtegovanje zadovoljitve. Vendar paje
v tem primera odsotnost zadovoljitve nekaj, v kar je malček tako
rekoč potopljen in do česar prav zato ne more imeti refleksivnega
odnosa niti ne more tega dojeti kot izgube v strogem pomenu besede
(izguba je namreč že označevalna, tako kot manko, ki ostane za njo).
In zdaj vzemimo, da otroku v takšnem primera ne damo hrane, damo
pa mu dudo. Kaj se s tem zgodi? Ko smo otroku dali dudo, smo
izgubljeni zadovoljitvi dali neko materialno oporo, šele s tem paje v
njegov svet vstopila izguba. Duda je v tem primera natanko tisti rob,
ki je potreben, da nekaj nastopi kot izguba. Duda ni nadomestilo
hrane, pač pa njen prvi in okorni označevalec. Kot taka je hkrati
mesto izgube (neposredne) zadovoljitve'in mesto, kjer je mogoče s
ponavljanjem geste sesanja pridi do določenega presežnega užitka.
Prav na to meri Lacan, ko poudari, da do užitka ne pridemo po poti
transgresije, napenjanja sil ali prekoračitve simbolnih prepovedi,
temveč se
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
119
»užitek nakaže in dobi svoj status zgolj v tem učinku enttopije,
izgube. Prav zato sem ga najprej vpeljal s terminom Л/сЛг/míí, pre-
sežni užitek. Natanko zato, ker je bilo ugledano v razsežnosti izgu-
be - nekaj zahteva kompenzacijo, če lahko tako rečem, tega najprej
negativnega števila -, je to nekaj, kar je prišlo udarit, zazvonit na
obode tega zvona, postalo užitek, in to užitek, ki gaje treba ponavljati.
Zgolj razsežnost entropije privede do tega, da lahko dobimo nazaj
nek presežni užitek«. (Str. 52.)
Označevalec v svet vpelje »negativno število«, izgubo kot označe-
valno, se pravi kot nekaj, kar je, kar obstaja. (»Pozitivni«) obstoj
negativnega, obstoj manka, obstoj neobstoječega, če lahko tako reče-
mo, ni noben sofistični paradoks, temveč integralni del naše mate-
rialne realnosti, kolikor se ta opira na označevalce. Kaj je manko? Je
praznina, ki stoji pokonci. In pokonci stoji natanko zato, ker je oprta
na stene označevalca, ker so te stene njene stene. Lacan vztraja, daje
prav to tisti dispozitiv, v katerem se poraja užitek (kot presežen): tisto,
kar »pride udarit, zazvonit« na označevalne obode manka, postane
užitek. To je lahko nek povsem naključni objekt, beseda, zvok, ge-
sta, ki pa bo v subjektovi ekonomiji proizvedla presežni užitek ozi-
roma bo konotirana z njim. Pri tem sta ključna dva poudarka.
Prvič, če je tudi v tej koncepciji (presežni) užitek vezan na topolo-
gijo roba ali meje, pa ne predpostavlja njunega prekoračenja ali trans-
gresije. Nasprotno, je znotraj-robni in predvsem znotraj-simbolni.
Ne umešča se onstran označevalne prepovedi (ali izbrisa) uživanja,
temveč se odbija od njenih sten kot od svojega notranjega pogoja.
Drugič, status užitka, ki se na ta način proizvede, ni status kom-
plementa. Presežni užitek ni komplementaren izgubi, ki jo odpre in
drži pokonci označevalec. Čeprav, kot pravi Lacan, to »zahteva kom-
penzacijo«, pa je ravno nikoli ne dobi, vsaj ne v tistem pomenu, ki
bi zaprl razsežnost negativnega. Presežni užitek ni komplement, tem-
več je dodatek, celo nepričakovan dodatek. Prav zato je »presežni«.
Na neravnovesje ne odgovarja tako, da bi zapolnil deficit ene strani,
ALENKA ZUPANČIČ
Gospodar
Diskurz gospodarja, ki ga Lacan vpelje kot temeljno in izhodiščno
matrico diskurzivnosti, je natanko elementarna oblika vsega tega.
Pri branju tega diskurza (kot tudi vseh drugih) moramo izhajati iz
tega, kar predstavlja njegovo temeljno nemožnost. Vsi štirje diskurzi
slonijo prav na tem, da so strogo vzeto nemogoči: gospostvo, vzgoja,
analiza (ter »zbujanje želje«, kot doda Lacan za diskurz histeričar-
ke) - sami nemogoči poklici, ki jih je kot take identificiral že Freud
in ki ustrezajo štirim diskurzom. Poklici, ki delujejo in so tako raz-
širjeni kljub temu (ali prav zato), ker v njihovi osnovi leži neka ne-
možnost. Temeljno nemožnost, ki opredeljuje (in hkrati narekuje)
diskurz gospodarja, Lacan opredeli takole:
120
temveč z nekim dodatnim neravnovesjem. Res pa je, da ideologije
praviloma delujejo tako, da določene objekte presežnega užitka
predstavljajo kot odgovor na - če že ne vse naše tegobe, pa vsaj na
naše temeljne tegobe in občutke nezadovoljstva. Pri tem še posebej
prednjačijo ideologije avtentičnega, ki najbolj uspevajo natanko v
okolju kapitalistične produkcije, saj igrajo na naše vsakodnevno
obnovljeno izkustvo, da to (kar smo na primer novega kupili danes),
ni Tisto.
Negativna velikost, ki jo vpelje označevalec (in ki je tako del
njegove materialnosti kot del njegove ekonomije) nima komplementa,
in prav na to meri Lacanova teza, da je binarni označevalec izvorno
potlačen oziroma izgubljen. Na tem ozadju pa se poraja presežni
užitek, kije vse, kar govoreča bitja lahko izkusijo užitka.
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
4. Izraz, ki ga uporabi Lacan, faire marcher (son monde) ima več pomenskih
odtenkov, ki so vsi pomembni za njegovo poanto: spraviti v tek, v obratovanje,
ukazovati komu, za nos voditi koga.
121
»V diskurzu gospodarja je na primer dejansko nemogoče, da bi ob-
stajal gospodar, ki bi potegnil svojo okolico''. Pripraviti ljudi, da
delajo, je še bolj utrujajoče, kot če delamo sami, če bi morali to res
storiti. Gospodar tega nikoli ne stori. Da znak, označevalec gospodar,
in vsi stečejo. Izhajati je potrebno iz tega, kar je dejansko povsem
nemogoče. To lahko vidimo vsak dan.« (Str 105.)
Prednost in temeljnost diskurza gospodarja je, da nemožnost leži
v samem njegovem izhodišču. Diskurz gospodarja lahko začne
delovati šele, če gospodarja kot osebo na mestu dejavnika nadomesti
označevalec (ki ga nato zastopa pri drugih označevalcih, S^, oziroma
pri njegovi »okolici«). S, nadomesti gospodarja kot »živo osebo« s
čisto označevalno potezo (»unarno potezo«), empirično oziroma
fizično moč s simbolno močjo. To je vzvod izhodiščne označevalne
entropije, izgube, negativnega števila oziroma negativne velikosti,
ki je temelj vsake diskurzivnosti. S Heglom bi lahko rekli, da je to
neskončna sodba, ki hkrati uteleša možnost in nemožnost diskurza
gospostva. Zgolj če se gospodar kot on »potuji« v označevalcu, mu
prepusti svoje mesto in pristane na enačbo »jaz je označevalec«,
lahko diskurz deluje. Lahko bi rekli, da Lacan Heglovo zgodbo izvora
dialektike gospodarja in hlapca, ki ta izvor postavlja v spopad na
življenje in smrt, transponira v svoj konceptualni okvir na sledeč
način. Tista »realna smrt«, ki jo je pripravljen tvegati gospodar (in s
tveganjem katere si pridobi simbolno življenje in premoč), je prav
to, kar je zajeto v zgornji enačbi, ki bi jo lahko še malce drugače
zapisali takole: jaz, oseba z vsem notranjim in zunanjim bogastvom,
oseba črnih las, rjavih oči, visoka 180 cm, rojena... = S,. Gospodar
je tisti, ki »pusti«, da njegovo najgloblje bistvo nastopa v obliki
»mrtve črke«, v obliki neke povsem zunanje, praviloma arbitrarne
označevalne poteze, in ki ne žaluje za svojo osebo, ki gre pri tem v
ALENKA ZUPANČIČ
izgubo (tj. postane irelevantna). Subjekt (ki nastopa na mestu resnice
v tem diskurzu) ni nič drugega kot prav zaznamek te označevalne
entropije ali »negativne velikosti«. Drugače rečeno: subjekt ni pod
prečko potisnjena »oseba« ali realna bit, temveč praznina, zev v
simbolnem, ki nastane z intervencijo same označevalne geste.
Zdaj torej stvar deluje: označevalec gospodar (lahko utelešen v
eni sami gesti, besedi ali, na primer, v »nazivu«: zdaj govori sodnik,
predsednik, doktor...) poganja svet okoli sebe. Vrtenje označevalcev,
njihovo artikuliranje, oblikovanje, ki tvori svet diskurza gospodarja,
je artikuliranje in oblikovanje določene vednosti (S^), kije po Lacanu
v izhodišču zraščena z delom, kije torej savoir-faire, »znati-narediti«.
To delo, ki je v svojem jedru označevalno, je hkrati teritorij, kjer
vseskozi prihaja do nečesa, čemur bi lahko rekli pozitivna izguba.
Namreč: v teku je nekaj takega kot destilacija vednosti. Slednje pred-
postavlja, da se vednost (postopoma, a vztrajno) odvezuje od dela, v
sklopu s katerim vstopa v ta diskurz, in se povezuje z označevalcem
(gospodarjem). To je eden od temeljnih poudarkov Lacanovega semi-
narja: prehod vednosti, ki »se ne ve« in ki dela, v artikulirano vednost,
ki jo je mogoče zapisati in poučevati neodvisno od dela, s katerim se
artikuhra, je v osnovi rop hlapčeve oziroma »sužnjeve« vednosti.^
Lacanov poudarek je skratka v tem, da gospodar hlapcu ne krade eno-
stavno njegovega dela. Če živi na račun hlapčevega dela, je to - kot
bomo takoj pokazali - na neki drugi ravni, kije že raven presežka in
5. »V tem je ves napor osamosvojitve tega, kar se imenuje episteme. Zabavna
beseda, ne vem, če ste o njej že kdaj razmišljali - po.mviti se v dober položaj,
beseda je skratka ista kot verstehen. Gre za to, da najdemo položaj, ki omogoča,
da vednost postane vednost gospodarja. Funkcijaepwieme, v kolikor jeopredelje-
na kot prenosljiva vednost, poglejte si Platonove dialoge, je vselej v celoti izpo-
sojena od obrtnih tehnik, to se pravi od služnih tehnik. Gre za to, da se iz njih
iztrga bistvo, da bi lahko ta vednost postala gospodarjeva vednost.« (Str. 23.)
122
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
prestiža (in ne raven preživetja). Gospodar živi od hlapčeve vedno-
sti (pa čeprav je to vednost-ki-se-ne-ve). Delo, ki se proizvede, ko
hlapec s svojo vednostjo obdeluje (gospodarjev) svet, pa tu ni sredstvo
produkcije (vednosti), temveč strogo vzeto njenproizvod. Označevalna
vednost je sredstvo dela/užitka. Ta destilacija vednosti, kot smo jo
poimenovali, ima svoj zapis na desni strani sheme diskurza gospodarja.
Produkt diskurza gospodarja je presežno delo, delo kot presežno
(in hkrati kot »čisto delo«): a. To presežno delo je po eni strani entro-
pija, čista izguba, po drugi strani paje utelešeno v predmetih razkošja,
s katerimi se obdaja gospodar. Lacan upravičeno poudarja, da gospo-
dar ni isto kot bogataš, da med njima obstaja temeljna razlika (ki je
prav razlika med diskurzom gospodarja in tisto obliko gospostva, ki
prevladuje v kapitalizmu). Kar gospodarja naredi za gospodarja, ni
njegovo bogastvo in razkošje, to je - kolikor obstaja - strogo vzeto
sekundarno (inje bolj rezultat tega diskurza kot njegovo izhodišče):
za gospodarja ga naredi čista »potujitev« v označevalni potezi,
zamenjava lastne bid za bit v simbolnem.
Lacan v Seminarju XVII razvija svoje postavke v kontinuirani
referenci na Manca in večkrat poudari prelomni pomen njegovega
odkritja. A hkrati to počne v določenem perspektivnem odklonu od
Marxa. Ena bistvenih točk tega odklona zadeva prav status dela v
diskurzu gospodarja. Lacan vztraja, da delo ni izhodišče ali podlaga
tega diskurza, temveč strogo vzeto njegov proizvod in s tem tisto,
kar ga pravzaprav zaplete (tj. tisto, kar na diskurzivni ravni ohranja
ali uteleša nemožnost, ki je v izhodišču tega diskurza).
»Ob branju Aristotela začutimo, da mu je razmerje med gospodarjem
in sužnjem resnično postavljalo problem. (...) Lepo vidimo, za kaj
gre, za vprašanje, kaj gospodar prejme od sužnjevega dela pod
imenom tega presežnega užitka.
123
ALENKA ZUPANČIČ
Zdelo seje, daje to samoumevno. Nezaslišano paje, da kot kaže ni
nihče opazil, kako je ravno potrebno potegniti nek nauk iz tega, da to
ni samoumevno. Problem etike prav tu naenkrat začne cveteli, Nikoma-
hova etika, Eudemova etika in več drugih del moralne refleksije.
Iz tega ne pridemo več. Ne vemo, kaj bi s tem presežnim užitkom. Da
bi prišli do tega, da v središče sveta postavimo vrhovno dobro, je
resnično potrebno, da smo bili ob njem tako v zadregi kot riba ob
jabolku.« (Str. 107.)
Diskurz gospodarja je diskurz označevalca (kotdejavnika), in delo,
ki nastaja v njem, je po definiciji presežno delo, delo kot presežek.
Je element entropije, ki nastopa kot korelat one druge entropije, katere
zaznamek je subjekt kot negativnost simbolnega.
Spodnje »nadstropje« diskurza gospodarja kaže prav to: (ne)raz-
merje med negativno velikostjo, ki jo vpelje nastop označevalca {$),
in tisto drugo negativnostjo, ki jo sistem proizvaja tako rekoč mimo
sebe in ki v njem nastopa kot presežek, kot utrošek, zaradi katerega
celota sistema ni nikoli enaka vsoti svojih delov (a). Med obema
členoma ni razmerja, je zgolj nerazmerje. a, »presežni užitek«, tu
torej lahko beremo kot delo, delo, za katero se zdi, da gre v nič in s
katerim ta diskurz ne ve najbolje, kaj početi. Lahko bi rekli, da je
glede na prvenstvo, ki ga daje ta diskurz označevalcu, delo čista
izguba, nekaj, česar ne bi smelo biti, če bi zadeve delovale popolno,
če se skratka aparat S ^ ^ S^ ne bi opiral na negativno velikost, ki iz
označevalnega aparata hkrati naredi aparat užitka - in to užitka, ki
gaje treba ponavljati.
Tu zaenkrat zapuščamo diskurz gospodarja, saj se bomo k njemu
vračali ob drugih diskurzih, zlasti ob diskurzu univerze, ki ga Lacan
naveže na delovanje »modemih gospodarjev« - »kapitalistov«.
124
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
Histerik
Diskurz histerika (oziroma histeričarke) bi morda najhitreje opre-
deUh kot nekakšen »ugovor vesti« - opozorilo (pogosto v obliki
simptoma), da aparat S, -> ne izčфa celote diskurza, da se ne
izide brez preostanka in daje slep za lastno resnico. Diskurz histerije
je diskurz subjekta (kot dejavnika), katerega revolt praviloma sloni
na naslednji perspektivni zmoti ali iluziji, veliki zgodbi: S, je potisnil
S pod pregrado, ga »potlačil«, utajil ter na tej utaji zgradil svoje
gospostvo. Zmota oziroma perspektivična iluzija je v tem, da oba
člena dejansko nastopita hkrati oziroma da je sam S (prav kot
utelešenje inherentne zapreke označevalca) šele nasledek označevalne
geste in ne enostavno nekaj, kar bi obstajalo že pred tem.** Kot smo
videU zgoraj, je izhodišče diskurza gospodarja prav v nemožnosti,
da bi karkoli subjektu podobnega dejansko poganjalo diskurzivno
realnost. Prav ta nemožnost je tista, ki jo »razreši« postavitev ozna-
čevalca-gospodaija na mesto dejavnika. Zdi se, da v diskurzu histerika
ta nemožnost naenkrat postane nekaj mogočega, saj subjekt tu nastopa
kot dejavnik. Toda dejansko gre za nekaj drugega: histerik se postavi
na mesto »vzroka dejavnika«, vzroka vzroka, gibala gibala, na mesto,
ki naj bi poganjalo ne enostavno sveta okoli njega, temveč v prvi
vrsti gospodarja kot S, (ki naj nato nadalje vrši funkcijo pogona).
To je razlog, zakaj histerija lahko nastopa tudi v figuri, kije kljub
izhodiščnemu antagonizmu konec koncev kompatibilna z gospodar-
6. Za podrobnejšo osvetlitev te logike glej tekst Mladena Dolarja »Onstran inter-
pelacije«, Razpol 4, Ljubljana 1988.
125
ALENKA ZUPANČIČ
126
jem in se lahko z njim lepo dopohijuje. Histeričarka (ženskam tu
pripada prvenstvo, čeprav to prvenstvo nikakor ni izključno) lahko
na primer živi v simbiozi z gospodarjem, kolikor ji slednji priznava,
da je ona (kot subjekt) pravzaprav realni vzvod njegove simbolne
moči. Čeprav bo navznoter vztrajno problematizirala verodostojnost
simbolnega, pa v omenjeni simbiozi (ki je seveda lahko izjemno
konfliktna, a je vendarle nekaj, kar vztraja in traja) hočeš nočeš
pristane na to, da zunanja simbolna moč in blišč predstavljata tudi
njo samo, da je skratka v Sj izpostavljena tudi njena bit subjekta.
Zato bo na primer skrajno občutljiva na to, če svet ne bo izkazoval
primernega spoštovanja njenemu S,.
Toda bolj kot figura simbioze je histeričarka figura upora, revol-
ta. Zgoraj smo rekh, da ta revolt izhaja iz določene perspektivne
zmote, v kateri se subjekt kaže kot izvorna danost, ki jo označevalec
prikrajša za njene pravice. Vendar pa ta zmota še ne pomeni, da
histerik nima na neki dragi ravni prav oziroma da to, za česar pravice
se tako goreče zavzema, ne obstaja.
Lahko bi rekli, daje histeričarka vselej agentka - ne protiobvešče-
valne, temveč protioznačevalne službe. Kaže, izpostavlja, vseskozi
opozarja na zev v simbolnem, v označevalnem redu, na to, da se
operacija SI nikoli ne izide brez preostanka in da hkrati vselej
že predpostavlja in se opira na nekaj dragega. Iz tega pa izhaja ne le
pomen subjekta v tem diskurzu, temveč prav tako pomen objekta
kot presežka/manka v označevalni strakturi:
»V končni instanci histeričarka hoče, da vemo, kako govorici spodleti
zajeti obseg tega, kar lahko ona, kot ženska, razkrije o užitku. Vendar
histeričarki to ni najpomembneje. Pomembno ji je to, da drugi, ki se
mu reče moški, ve, kako zelo dragocen objekt postane ona v tem
kontekstu diskurza.« (Str. 34.)
Gre seveda za pomen, ki izhaja prav iz tega, da govorici spodleti
(neposredno) izreči užitek.
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
127
Hkrati bi za histerijo lahko rekli, da je naravnost tezni diskurz,
vsekakor pa diskurz (in to po Lacanu edini), ki dejansko proizvaja
vednost. Zato ne preseneča, da histerik praviloma nastopa s štirimi
velikimi tezami (v vseh mogočih različicah), ki si jih bomo pogledali
po vrsti: »Subjektu se dogaja krivica«, »Gospodar je nekompeten-
ten«, »Označevalec se vselej izneveri resnici« ter »Zadovoljitev je
vselej lažna«.
V šali (a le na pol) bi lahko rekli, da je histerija alergija na S | in
nastopa v imenu njegove potlačene resnice; diskurz histerije pogo-
sto nastopa kot diskurz o krivičnosti, ki se goreče zavzema za pravice
tistega, kar ostaja zunaj ali na robu označevalca kot simbolnega.
Tožba o krivičnosti je seveda po navadi empirične narave (in kot
taka je lahko tudi empirično povsem neupravičena): v vsaki konkretni
situaciji se bo našlo kaj, kar bo vredno (pri)tožbe. Toda hkrati je ta
tožba strukturna, opira se na neko strukturno oziroma diskurzivno
dejstvo: na risto nesoizmernost, ki jo vpelje označevalec kot
neskončna/spekulativna sodba (tipa »duh je kost«, »jaz je označe-
valec«) in ki je prav tista negativnost, ki drži pokonci simbolni red.
To je tista transcendentalna nesoizmernost (»krivičnost«), če lahko
tako rečemo, na katero se opira histerik pri svojih emphičnih obtožbah
in iz katere te obtožbe сфајо svojo diskurzivno moč.
Zato (in s tem prehajamo k drugi tezi), histerik rad poudarja, da
je »cesar nag«. Gospodar, ta spoštovani S,, ki ga vsi občudujejo in
se mu klanjajo, je dejansko navaden bednik, ki nima pojma o ničemer
in v nobenem primeru ne zasluži položaja in časti, ki ju je deležen.
Histerik rad poudarja sledeče: že res, daje gospodar mogočni Sj,
toda hkrati je tudi tale ubogi subjekt, ki ne ve, kaj hoče, oziroma
sploh bolj malo ve. Ko histerik trdi, da gospodar sploh ne ve, kaj
hoče, tega ne gre razumeti v smislu, v katerem to velja prav za histe-
rično željo (da je namreč dvoumna oziroma protislovna, da hoče
prav tisto, česar noče ali za kar trdi, da noče). Histerik trdi nekaj
drugega: gospodar sploh ne ve, kaj natanko se okoli njega dogaja,
ALENKA ZUPANČIČ
7.  Slavoj Žižek, Organs Without Bodies, Routledge, London & New York 2003
(pred izidom, paginacija še neznana).
128
dragi mu povedo, kaj »hoče« oziroma kaj bi bilo dobro hoteti, sam
sploh nima (notranje) želje, njegova želja obstaja zgolj v zunanjosti
(kot straktumo ločena od njega, z lastno avtonomijo), ne obstaja kot
strast, temveč kot označevalec. V popularnem žargonu se tovrstno
držo napadanja in spodbijanja »gospodarjev« rado označuje za »ka-
stratorsko«, še posebej, če se v njej ženska naslavlja na moškega. Kar
priča o tem, kako daleč je lacanovski pojem kastracije od takšne
rabe. V lacanovskih pojmih bi namreč morali reči natanko obratno:
zgoraj opisani »napad« na gospodarja meri prav na to, da bi mu vzel
njegov konstitutivni manko (njegovo »kastracijo«). Kaj je namreč
ta proslula kastracija? Ker se bomo na ta pojem opirali tudi v nada-
ljevanju, velja odgovoriti na to vprašanje in v odgovor si izposojamo
naslednjo definicijo Slavoja Žižka:
»Iz tradicionalnih ritualov investiture poznamo objekte, ki ne le
'simbolizirajo' moč, temveč postavijo subjekta, ki jih pridobi, v
položaj dejanskega izvrševanja moči ali oblasti - če kralj v rokah
drži žezlo in nosi krono, bodo njegove besede vzete kot besede kralja.
Takšne insignije so zunanje, niso del moje narave: nadenem si jih,
nosim jih, da bi izvrševal oblast. Kot take me 'kastrirajo': vpeljejo
zev med to, kar neposredno sem, in funkcijo, ki jo opravljam, to se
pravi, nikoli nisem v celoti na ravni svoje funkcije. To pomeni
neslavna 'simbolna kastracija' : ne 'kastracija kot simbolna, kot zgolj
simbolno uprizorjena' (v smislu kot rečemo, da sem 'simbolno
kasU-iran', če sem za kaj prikrajšan), temveč kastracija, ki se pojavi
s samim dejstvom, da sem ujet v simbolni red, da vzamem nase nek
simbolni mandat - kastracija je sama zev med tem, kaj neposredno
sem, in simbolnim mandatom, ki mi poveri avtoriteto; in natanko v
tem smislu kastracija nikakor ni nasprotje moči/oblasti, temveč njen
sinonim - je tisto, kar mi poveri moč/oblast.«''
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
129
Spotikanje histerika ob »kastracijo« gospodarja nosi v sebi te-
meljno dvoumnost (ki je hkrati dvoumnost histerične pozicije kot
take): daje Gospodar »kastriran« (daje zgolj navadni bednik), prav-
zaprav pomeni, da ni dovolj »kastriran«, da vendarle (tudi) uživa in
da prav ta užitek postavlja na laž njegovo simbolno moč. V osebi
gospodarja histerik napada natanko tisto, za česar pravice se sicer
tako goreče zavzema, namreč tisto, kar od gospodarja obstaja ob
označevalcu. Drugače rečeno, tarča napada na gospodarja je njegov
presežni užitek, a. Ta je tisti, ki je odveč in ki ga ne bi smelo biti,
oziroma, v drugi perspektivi, tista točka, kjer gospodar »uživa na
račun« subjekta.
Že zgoraj smo omenili, da se histerik spotika tudi ob gospodarjevo
vednost oziroma, natančneje, njegovo nevednost: sam gospodar
pravzaprav ničesar ne ve, temveč drugi (S^) vedo zanj. V tem aspektu
lahko histerik dejansko zbudi gospodarjevo skrb in nezaupanje v Sj,
arbitrarno označevalno potezo kot izključni (in zadostni) dejavnik
gospostva. Zaskrbi ga lahko, da stvari dejansko nima pod kontrolo,
da se (vse bolj) vršijo mimo njega in navda ga želja, da bi si to
kontrolo pridobil »nazaj«. Tu se gospodar ujame v perspektivno ilu-
zijo histerika: pozabi, da tovrstne kontrole sploh nikdar ni imel, da
gibalo diskurza gospodarja nikoli ni bilo obvladovanje, nadzor in
kontrola, temveč simbolna moč ene edinstvene poteze; ne totalna,
vseobsegajoča moč ali kontrola, temveč neka singulama in povsem
lokalna točka, ki prav kot taka deluje kot vzvod celotnega sistema.
Ta skrb lahko pripelje do tega, da se, če lahko tako rečemo, gospodar
histerizira v univerzitetnika. To pomeni: histerizira se do te mere, da
povzroči pomemben premik v diskurzu gospostva, ob katerem se
bomo ustavili v nadaljevanju. Hkrati pa ne gre spregledati, kako sta
obe omenjeni točki histerikove spotike dejansko strukturno povezani.
Kaj je pravzaprav tisto, česar gospodar ne obvlada in kar uhaja
njegovi vednosti? Nič drugega kot presežni užitek, ki ga poraja ta
diskurz, a. Prav slednjega naj bi novi, modernizirani gospodar
obvladoval in ga imel pod nadzorom (S^    a v diskurzu univerze).
ALENKA ZUPANČIČ
130
Nadaljnja histerikova teza je: »Označevalec se vselej izneveri
resnici.« Obstaja neka precejšnja afiniteta med diskurzom histerika
in nezaupanjem v simbolno (v jezik) kot medij resnice, nezaupanjem,
ki gre z roko v roki s tem, kar je A. Badiou posrečeno poimenoval
»strast [do] realnega«. Začenši z večnim histeričnim vprašanjem:
»To mi govoriš, toda kaj pravzaprav hočeš?«, prek spodbijanja sim-
bolne moči kot neutemeljene v (subjektivni) resnici in razglašanja
simbolnih ritualov za »prazne«, do neposredne stave na resnico kot
tisto realno, ki uhaja vsakemu simbolnemu. Dejansko je zanimivo
vprašanje, zakaj histerik tako vztraja, da označevalec (oziroma sim-
bolno) vselej izda resnico, se ji izneveri, udari mimo nje prav in
zlasti v trenutku, ko jo izreka, formulira? Lahko bi rekli, da natanko
zato, ker histerik resnico v celoti umešča v tisto Lacanovo polovico
(resnice), kije označevalec nikoli ne »pokrije«. Znana je Lacanova
teza, da je resnica ne-vsa in da jo je mogoče izreči le na pol:
»Če obstaja nekaj, česar mejo določa naš celotni pristop in kar je
obudilo analitično izkustvo, gre prav za to, da lahko o resnici
govorimo zgolj, kolikor nakažemo, da je dostopna zgolj iz pol-
rekanja, daje ni mogoče reči cele, in sicer zato, ker onstran njene
polovice ni več kaj reči. To je vse, kar lahko rečemo. Tu se torej
diskurz odpravi. Ne govorimo o neizrekljivem, ki nekaterim tako
ugaja.« (Str. 54.)
Če je resnica vselej polovična (kar nima nobene zveze z vpraša-
njem njene »subjektivnosti« ali »objektivnosti«), je razlog v tem, da
njena druga polovica ni nič drugega kot tista »samostoječa praznina«,
ki v simbolnem nastopa kot negativna velikost. Drugače rečeno, druga
polovica resnice je enostavno užitek: kot izguba oziroma negativnost,
manko, ali kot eksces, presežek, presežni užitek. Histerikova teza
je, daje kastracija, daje manko resnica resnice. Resnica resnice - in
s tem tisto, kar simbolno resnico postavlja na laž - je manko kot realen.
Druga inačica te teze pa je, da je resnica resnice presežni užitek kot
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
131
vselej napačen, lažen - tj. nezmožen kompenzirati realni manko. Hi-
sterik skratka vso resnico umešča natanko v tisto polovico, kjer »ni
več kaj reči«. Hkrati pa še kako poskrbi za to, da prav »tisto« govori.
S tem je povezano dejstvo, da histerik pogosto ponudi sebe kot
resnico, dajo - namesto da bi jo izrekel, formuliral v jeziku - »upri-
zori« v lastni biri, ji na primer v simptomu posodi svoje telo.
Lacanova teza je po drugi strani ta, daje kastracija oziroma manko
notranji resnici, daje prav tisto, kar jo »drži pokonci«. Resnica resnice
ne obstaja in prav zato resnica nikoli ni vsa.
V vseh pogledih ključni Lacanov uvid je nekaj, kar bi lahko formu-
lirali takole: Resnica je mesto, kjer se označevalec drži kastracije/
manka oziroma, natančneje, mesto, kjer se kastracija/manko drži
označevalca kot njegova notranja meja in hkrati njegov konstitutivni
pogoj. To je poudarek, ki radikalno premesti vprašanje resnice in ga
hkrati reši za - tokrat dobesedno - post-moderne čase, tj. čase, ki
sledijo radikalnemu zdvomljenju v simbolno kot adekvatni medij
resnice, zdvomljenju, ki v veliki meri zaznamuje moderno. Resnica
je mesto (in ne enostavno neka izjava) in »resnično« je tisto, kar v
določenem diskurzu pride na to mesto, specifičnost katerega je v
tem, daje stik označevalca in izgube, manka (inje prav zato »polo-
vično«).
Četrta velika histerikova teza zadeva vprašanje zadovoljitve:
taje vselej napačna, neustrezna - tj. nesorazmerna negativni veli-
kosti, na kateri sloni vsak diskurz oziroma družbena vez. To ni Tisto
je moto histerika ob srečanju z zadovoljitvijo, kadar je že preventivno
ne zavrne. Presežni užitek histerika praviloma nastopa v obliki man-
ka: odrekanja, nezadovoljenosti, izgube, žrtvovanja. Tisto, česar histe-
rik ne vidi (in kar je resnica njegovega diskurza), paje, daje prav to
odrekanje zanj oblika presežnega užitka, da se skratka »zadovoljuje
z mankom«. To je konec koncev a, presežni užitek, na mestu resnice
v diskurzu histerika. Lacan na to opozori ob sanjah t.i. »lepe mesa-
rice«: »Vendar pa ne vidi, ker tudi njo omejuje njen mali horizont,
ALENKA ZUPANČIČ
Univerza, kapitalizem in delo
Med diskurzi, kot jih Lacan razvija v Seminarju XVII, je morda
najbolj intriganten diskurz univerze. Njegov pomen hkrati povečuje
dejstvo, da prav diskurz univerze strakturira velik, morda pretežni
del naše aktualnosti. Seveda ne le v obliki institucije, ki se ji reče
132
da bi, če bi to bistveno njenega moža pustila neki dragi, sama našla
presežni užitek, kajti prav za to v sanjah gre.« (Str. 81.) Tako kot
bolj slavna Dora bi bila konec koncev srečna (tj. našla bi svojo pre-
sežno zadovoljitev), če bi objekt svojega hrepenenja prepustila dragi.
Ena pomembnejših stvari, o kateri priča diskurz histerika, je po-
temtakem ta, da presežnega užitka ni mogoče eliminirati iz diskurza,
pa naj se še tako tradimo; da »premalo« (negativna velikost temelja)
vselej sreča svoj »preveč«, ki zadeve le še dodatno zaplete; da pro-
blem ni le izgubljeni, nemogoči užitek, temveč vsaj toliko tudi
(presežni) užitek, ki se ga ne moremo znebiti, pa naj se še tako tra-
dimo. Sanje histerika so na nek način v tem, da bi sistem deloval
izključno opirajoč se na temeljno negativnost ali izgubo: tako bi bile
stvari čiste, resnica pa bi neposredno sovpadla z realnim kot nemož-
nim. Toda diskurz se ne le opira na nemožno, temveč nemožno tudi
proizvaja v obliki presežnega užitka, s katerim ne ve, kaj početi. To
smo videli že pri diskurzu gospodarja, prav tako - če ne še bolj - pa
je očitno v diskurzu histerika, kjer presežni užitek na ravni izjavljanja
spodbija subjektove izjave. Na primer tedaj, ko so tožbe o vsem,
čemur smo se morali odreči in kar moramo prenašati, neposredni vir
presežnega užitka.
Kako paje s tem v diskurzu univerze?
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
133
univerza: Lacan povezuje diskurz univerze še vsaj z dvema, precej
širšima fenomenoma. Po eni strani s sodobno obliko politike oziroma
politične administracije (kot med drugim utelešene v državi in njeni
birokraciji), po dragi strani pa z ekonomsko logiko in delovanjem
kapitalizma. Skratka, gre za velike, kapitalne teme, in previdnost tu
ni odveč. Še zlasti, ker »država« in »kapitalizem« leta 1969 nista
bila enaka kot sta leta 2003, čeprav s tem seveda nočemo reči, da so
Lacanova izvajanja kakorkoli omejena na letnico oziroma okoliščine
svojega nastanka, prej nasprotno.
Diskurz univerze je strakturni premik diskurza gospodarja kot
diskurza gospodarja (kar, strogo vzeto, ne velja za ostala dva diskurza,
ki sta eden - histerija - njegovo diskurzivno dopolnilo in dragi -
analiza - njegov obrat po vertikalni osi). Dragače rečeno, za razliko
od ostalih dveh diskurzov je univerzitetni diskurz nadaljevanje gospo-
stva z dragimi sredstvi.
»Nenavadno je videti, kako je iz neke dokuine, ki jo je Marx zasnoval
na funkciji boja, razrednega boja, kljub temu nastalo to, kar je v tem
trenutku problem, s katerim se soočamo vsi, namreč ohranjanje
diskurza gospodarja.
Slednji seveda nima strukture starodavnega gospodarja, ki se umešča
na mesto, zaznamovano z velikim G. Umešča se na mesto na levi, ki
ga kot klobuk pokriva U.« (Str. 30.)
Diskurz univerze je skratka modifikacija, ki pomeni/omogoča na-
daljevanje diskurza gospodarja, pa čeprav ta sedaj nastopa v obliki
nove dražbene vezi. Lacan nadaljuje:
»V mojem prvem nastopu, tistem izpred treh tednov, smo izhajali iz
tega, daje v prvem statusu diskurza gospodarja vednost delež sužnja.
In mislim, da sem nakazal, ne da bi to lahko zadnjič razvil, ker je
bilo za to na žalost premalo časa, da pride v premiku od antičnega k
modernemu gospodarju, ki se mu reče kapitalist, do preobrazbe na
mestu vednosti.« (Str. 30.)
ALENKA ZUPANČIČ
134
Poglejmo pobliže, za kakšno preobrazbo gre in kaj nam lahko
pove o novem diskurzu gospostva. Ob diskurzu gospodarja smo iz-
postavili dejstvo, daje v njem - prav preko vednosti, ki dela - na
delu »destilacija vednosti«, kar je razvidno v desni polovici sheme
(Sj/a). Vednost se destilira, preceja (tj. postaja čista označevalna
vednost) v tisti meri, v kateri se iz nje izloča delo - delo kot utrošek,
izguba, kot nekaj, kar gre kot »čisto delo« v nič, kar nima označeval-
nega pokritja, kar ne šteje in kar prav zato lahko nastopa kot čisti
znak gospodarjevega prestiža. Prestiža v tistem pomenu, v katerem
je prestižno privzeti nekaj, kar ne služi ničemur in kar ni neposredno
vpeto v ekonomijo menjave.
V znanem odlomku, kjer Lacan učinek označevalca (gospodarja)
ponazori s termodinamičnim pojmom entropije, nas povabi, da si
zamislimo naslednji prizor: naloženo nam je, da se s težo 80 kg na
hrbtu spustimo 500 m globoko, nato pa se po isti poti vrnemo nazaj.
Jasno je, da se bomo ob tem pošteno spotili in imeh občutek, da smo
se presneto nagarali. Toda če na to »vajo« poveznemo označevalce
teorije energetike, dobimo osupljiv rezultat: da namreč ni bilo oprav-
ljeno nobeno delo, daje delo tu enako ničli. »Entropija« tu za Lacana
poimenuje prav dejstvo te (realne) izgube dela, dela, ki ga označe-
valec ne pokrije oziroma ki v njem ni več vidno. Ob tem Lacanovem
primeru lahko neposredno pomislimo na Marxa in pred očmi ugle-
damo sliko delavcev, ki se od zore do mraka potijo v tovarni, medtem
ko si požrešni kapitahst polni žepe z nevidnimi sadovi njihovega
potu. Toda ta asociacija je zgrešena, Lacanov primer moramo brati
kot primer entropije diskurza gospodarja (in ne kapitalizma). Zakaj?
Če malo pomislimo (in pri tem nam lahko pomaga prav Marx), hitro
postane jasno, da opisana tovarniška Urszene predpostavlja nek
ključni dodatni faktor, ki je odsoten iz Lacanovega primera. Marx
ga opredeli takole:
»Historični pogoji za obstoj kapitala še zdaleč niso dani z blagovno
in denarno cirkulacijo. Kapital nastane samo tam, kjer najde posestnik
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
8. Kari Marx, Kapital, Cankarjeva založba, Ljubljana 1986, str. 157.
9. Cf. ibid., str. 155.
10. Ibid
135
produkcijskih sredstev in življenjskih potrebščin na trgu svobodnega
delavca kot prodajalca svoje delovne sile...«*
Za kaj gre? Za to, da je kapital v strogem pomenu mogoč
šele, če na trgu nastopa blago z imenom delo, če delovna sila nasto-
pa kot samostojno blago, kot »objekt«, ki gaje mogoče kupiti, če je
skratka mogoče kupiti nekaj takega kot »čisto delo«. To paje mogoče
zgolj, če delavec nastopa kot svobodni lastnik svoje delovne sile, ne
pa na primer kot suženj.' Skratka, delovna sila kot čista, kot čisto
delo (delo kot objekt, bi lahko rekli), je že rezultat kompleksne zgo-
dovinske (in označevalne) operacije, ne pa njeno izhodišče. Čisto
delo ni izvomo dano in nato izgubljeno, ko nanj poveznemo aparat
označevalcev: je šele produkt te operacije, tj. produkt operacije, ki
jo v svojem slikovitem primem prenašanja bremen navzgor in
navzdol opisuje Lacan. Čisto delo je risto, kar ostane, ko na delo kot
opravilo oziroma kot savoir-faire postavimo označevalce, ostane,
proizvede se kot »žlindra« rafinirane vednosti.
Od tod pa sledi nič manj kot tole: če naj kapitalistično izkoriščanje
deluje, se ustali v dmžbeno vez, mora entropija ali izguba, delo, ki
gre v nič in ki ni šteto niti ne šteje, ravno začeti šteti, dobiti svojo
veljavo. Prav to pa je vsa poanta presežne vrednosti, ki jo Marx
prepozna kot jedro in gonilo kapitalizma. Omogočajo prav dejstvo,
da se delovna sila pojavi kot blago oziroma objekt: kot skrivnostno
blago, ki ima to »posebno lastnost, daje vir vrednosti«'" in kot taka
števna, tj. tudi sama neka vrednost. Revolucija, povezana s kapitahz-
mom (glede na tradicionalno obliko diskurza gospodarja) je natanko
v naslednjem: iznašel je način, kako šteti izgubo oziroma narediti,
da sama izguba zdaj nekaj šteje. In presežna vrednost je natanko to:
utrošek/izguba, ki šteje. Osrednji moto kapitalizma je: izguba ne sme
ALENKA ZUPANČIČ
Toda stopimo še korak nazaj in poskusimo z zgodovinskim pri-
merom ponazoriti oziroma konkretizirati nek možni prehod od
diskurza gospodarja k diskurzu univerze glede na različni ekonomiji
(presežnega) uživanja, ki sta pri njima na delu.
Rekli smo že, daje poglavitni problem diskurza gospodarja prav-
zaprav sledeče: kaj storiti s presežnim užitkom, ki ga proizvaja sam
označevalni aparat (S^ —> S^)? Lahko bi rekli, da se ga gospodarji
136
iti V izgubo. To ne pomeni, da odslej ne sme biti več nobene izgube.
Nasprotno, večja ko je izguba, bolje je. Poanta je v tem, da prav ta
(pogosto gromozanska) izguba, ne sme iti v izgubo, v nič - in tudi
ne gre, transformirana je v vrednost. Nič ne sme iti v nič pomeni:
lahko, da gre vse ostalo v nič, a dokler sam nič ne bo šel v nič, bo
ekonomija cvetela. Izguba (čisto delo kot usedlina destilirane ved-
nosti) ne gre v nič, ker je šteta, ker zdaj šteje. Šteje in obstaja kot
vrednost - kot presežna vrednost.
Napak bi bilo reči, da je kapitalizem enostavno in neposredno
diskurz univerze. Kapitalizem je ekonomska dinamika, ki se, če lahko
tako rečemo, priklopi na diskurz univerze predvsem v eni ključni
točki, in to je točka presežnega užitka, za katero ima in ponudi svoj
ekvivalent: presežno vrednost. Če do tega priklopa pride, to v dolo-
čeni meri modificira sam diskurz univerze (in dejansko lahko vidimo,
kako se to dogaja): o vednosti se govori kot o kapitalu, ki si ga pri-
dobimo s študijem (pa tudi z določenimi finančnimi investicijami)
in ki naj bi nato ustvaril novo vrednost, tj. povečal količino že akumu-
liranega kapitala. Vednost nam je dana za to, da bi bolje delali in da
bi naše delo prek predmeta, s katerim se ukvarjamo (a), v čim krajšem
času čimbolj povečalo vrednost izhodiščnega kapitala vednosti.
Vednost/vrednost je zdaj na mestu dejavnika, presežni užitek pa na
mestu drugega.
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
137
tradijo vzeti nase in daje ena temeljnih značilnosti diskurza gospo-
darja (namreč ponavljanje: diskurz gospodarja je zelo repeticijski
diskurz, kar je očitno vsakomur, ki je imel kdaj opravka z gospo-
darjem: S|, S,, S|...) povezana natanko s tem: S, inducira izpad/pre-
sežek, ki ga nato pokrije/prestreže naslednji Sj, ki pa prav s tem
inducira naslednjega. Ponavljanje je tu temeljni izraz zagate
označevalca spričo užitka, ki ga sam hkrati anulira in proizvaja.
Gospodarji se skratka trudijo pokriti oziroma vzeti nase presežni
užitek. Vendar pa tu obstaja neka meja. Ne le pregovorna rimljanska
meja (kjer se presežek vrne v obliki bruhanja, ko smo enkrat zaužili
več, kot smo zmožni prebaviri). Obstaja tudi meja oziroma prečka,
ki označevalca gospodarja loči od resnice gospodarja, tj. od subjekta,
ki se ujame v ekonomijo svojega hlapca. Gospodar lahko postane
hlapec svojega lastnega užitka. Do tega ne pride enostavno, če veliko
uživa, kot nam radi dopovedujejo takšni in drugačni pridigarji. Do
tega pride zgolj na podlagi neke singulame operacije: če namreč
gospodar sklene posel, v katerem proda ali zamenja svojo najdrago-
cenejšo posest: svoj manko. Če namreč gospodar zamenja svojo sim-
bolno moč (ali simbolni vir svoje moči, »kastracijo« v prej opisanem
pomenu) za empirično moč (utelešeno tako v fizični sili kot v boga-
stvu oziroma v pozitivni vednosti in zaslugah): tedaj izgine zev, ki
njega, njegove empirične lastnosü in vse njegovo »imetje« ločuje
od simbolne funkcije gospodarja. In naj bodo njegovo imetje in nje-
gova empirična moč še tako veliki, zdaj postane bistveno ranljiv,
izpostavljen. Kajti tisto, kar imamo, nam lahko vselej vzamejo (za
razliko od tistega, česar nimamo - in prav od tod izhaja izjemna
simbolna moč manka). Če gospodarja pripravite do tega, da svoj
manko zamenja za neko empirično imetje, ste v sedlu. Seveda bo
lahko nadvse kruto in krvavo branil, ščitil svoje imetje (in to se navad-
no zgodi - tovrstni gospodarji so prav najbolj divji in kruti gospo-
darji), toda če vi po drugi strani nimate ničesar izgubiri, ste mnogo
bližje poziciji gospodarja, kot paje on.
ALENKA ZUPANČIČ
138
Morda bi lahko, tudi glede na zgodovinski kontekst, prav v tej
luči obravnavali krščansko prepoved uživanja: sloje za restavracijo
simbolne moči kastracije. Prav to je bila genialna poteza krščanske
revolucije. Njen glavni moto ni bil: »hočemo tisto, kar imajo gospo-
darji«, »hočemo svoj delež presežnega užitka«, »hočemo pravični
delež gospodarjevega imetja«, pač pa: »nočemo nobenega imetja,
biti hočemo revni, ničesar nočemo« - kar je zgolj drug izraz za to,
da »hočemo sam Nič«. Moč te pozicije je ogromna in njeni zgodo-
vinski učinki to dovolj dobro dokazujejo. Krščanstvo je restavracija
kastracije kot vira simbolne moči. Toda hkrati seje samo krščanstvo
zelo hitro ujelo v ekonomijo presežnega užitka. Na subjektivni ravni
je promoviralo asketizem, ki ni nič drugega kot praksa, ki manko
pridno zamenjuje za presežni užitek. Asketizem je struktura sub-
jektivne ekonomije, v kateri samo odrekanje užitku postane znatni
vir presežnega užitka. Da ne govorimo o impozantni ideološki ravni
krščanstva, ki je promovirala idejo plačila, kompenzacije. Slednja
ceni izgubo oziroma ji da neko ceno. Če pa izguba dobi določeno
ceno, kmalu vstopi v trgovino. Obstaja zelo pomemben premik od
rekla »zadnji so prvi« k reklu »in zadnji bodo prvi«. S slednjim smo
že v ekonomiji, celo v kapitalistični ekonomiji. Zakaj je to ekonomija?
Drugemu damo na posodo svoj manko, kar je zgolj drug izraz za to,
da ga kreditiramo (v obeh pomenih te besede). Krščanski gospodarji
so kot zgodnja inačica borznih posrednikov. Damo jim ne toliko empi-
rične sadove svojega dela (desetina konec koncev spet ni toliko),
damo jim svojo najdragocenejšo obveznico (svojo revščino, manko,
izgubo, za katero smo »volili«, ko smo postali krščanski subjekti),
dajo lahko za nas investirajo. Spoznajo se na stvar, poznanstva imajo
na visokih, res zelo visokih položajih in pridobijo nam premoženje/
srečo, ki jo lahko dobimo, »unovčimo«, ko umremo.
Krščanstvo je iznašlo in promoviralo idejo, da moramo (izvirno)
izgubo investirati, jo zaposliti (da dela za nas) in v nobenem primeru
ne dovohti, da gre v nič. V tem oziru je duh kapitalizma globoko
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
139
krščanski, ne glede na to, daje krščanstvo nadgradil s svojimi poseb-
nimi dosežki. Vendar pa je minilo kar nekaj časa, preden je logika
krščanskega »kredita« postala sekularizirana (morda bi lahko sled
te navezave videli v napisu na ameriških dolarjih: In God we trust).
Zgornja glosa je namenjena predvsem temu, da bi začutili neko
subülno, a pomembno razliko: razliko med postavko, da je izguba,
daje manko temelj (simbolne) moči, in postavko, da se izguba/manko
izplača. Izguba/manko je tisto, kar gospodarja povzdigne v gospo-
darja (kot S|), vendar pa se mu izguba ne izplača, v nobenem pomenu
te besede. Biti gospodarje lahko zelo lepo, a se ne izplača. Če gospo-
darja pripravimo de tega, de ga to zaskrbi, ga začne »zreti«, kot
pravimo, bo postal kapitalist, tj. uslužbenec svojega imetja. To se
izplača, aje nemara malo manj lepo.
Ekonomijo, ki je na delu v teh dveh diskurzih gospostva, lahko
navežemo tudi na nek Marxov uvid, ki ga razvija v drugem delu
Kapitala (»Preobrazba denarja v kapital«). Gre skratka za razliko
med denarjem in denarjem kot kapitalom, ki v grobem ustreza prav
razliki med simbolno močjo manka (denar kot čisti označevalni
zaznamek - blaga, na primer) in akumulacijo njegove vrednosti v
obliki kapitala. Prva razlika med denarjem in denarjem kot kapi-
talom je razlika v formi njune cirkulacije. Forma cirkulacije, kije na
delu v kapitalu, ni več B-D-B (blago-denar-blago), temveč D-B-D
(denar-blago-denar). Pri prvi obliki (B-D-B), čeprav jo je mogoče v
neskončnost ponavljati, imamo opravka s ponavljanjem končne
sekvence, sekvence, ki se konča. Gibanje tu ni krožno: začnemo z
nekim blagom, ga prodamo, in z denarjem, ki smo ga dobili, kupimo
drugo blago. Modus je tu ponavljanje, kar implicira, da z vsako
transakcijo začnemo znova. Vmes praviloma pride do konsumpcije,
ki bi jo lahko videh kot entropijo tega sistema - entropijo, utrošek,
ki (še) ne šteje.
Pri formi D-B-D pa nasprotno začnemo z denarjem in se vrnemo
k denarju (po možnosti k še več denarja).
ALENKA ZUPANČIČ
11. /Ш, str. 141-142.
12. Mimogrede rečeno: vse bolj razširjeni fenomen t.i. »zunajsodne poravnave«
bi lahko videli natanko kot model, ki simbolno poravnavo zamenja z empirično,
neposredno poravnavo. V podobno logiko spada tudi barbarska praksa izvrše-
vanja smrtne kazni pred svojci žrtev, ki naj bi bile s tem prav tako deležne
nekega neposrednega zadoščenja, torej »neposredne poravnave«.
140
»Ponovitev ali obnovitev prodaje zaradi nakupa ima, kakor ta proces
sam, mero in cilj v končnem smotru, ki je zunaj njega, v potrošnji
(...)• V nakupu zaradi prodaje pa sta nasprotno začetek in konec
isto, denar, menjalna vrednost, in že zaradi tega je gibanje brezkonč-
no. (...) Denar izide na koncu gibanja spet kot njegov začetek. (...)
Cirkulacija denarja kot kapitala je sama sebi namen, kajti oplajanje
vrednosti eksistira samo znotraj tega, vedno obnovljenega gibanja.
Gibanje kapitala je torej brezmerno.«"
Prva stvar, ki je v zgornjem zanimiva v razmerju do Lacanove
teorije, je to, da kapital na nek način odpravi ponavljanje v strogem
pomenu besede (enoličnost namreč ni isto kot ponavljanje). Ponav-
ljanje je način, kako označevalec »poustvarja« (izvorno) izgubo, prav
s tem pa proizvaja presežni užitek. Ponavljanje zahteva užitek, izgub-
ljeni užitek, sam akt ponavljanja pa ustvari presežni užitek ali - kar
je isto - novo, tokrat diskurzivno izgubo. Z drugimi besedami, entro-
pija je motor (razlog) in produkt ponavljanja. Ponavlja se natanko
nemoč ponovitve. To ponavljanje, povezano z nemožnim, je prav tisto,
kar odlikuje diskurz gospodarja. Na to meri Lacan, ko reče, da se ta
diskurz ubada s temeljno nemočjo ustvariti kakršnokoli razmerje ali
povezavo med presežnim užitkom in resnico gospodarja (razceplje-
nim subjektom). Nemoč vezi ali razmerja $-a zato dobi obliko (po-
navljanja), ki bi jo lahko zapisali takole: S^-a- S^, S,-a- S^, S,-«- S,...
S prehodom k logiki kapitala pride do premika, ki ga zaznamujeta
dve poglavitni spremembi. Prva je ta, da nimamo več opravka s kon-
figuracijo, ki sloni na imperativu, da mora biti končni seštevek enak
izhodišču, skratka na imperativu simbolne izravnave,'^ ki opredeljuje
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
13. »Dejansko pa postane vrednost tu subjekt procesa, v katerem ob stalni premeni
oblik denarja in blaga sama predrugači svojo velikost, se kot presežna vrednost
odbija od same sebe kot prvotne vrednosti, se sama oplaja. Kajti gibanje, v
katerem dodaja presežno vrednost, je njeno lastno gibanje, njeno oplajanje
torej samooplajanje. Dobila je okultno kvaliteto, da koti vrednost, ker je sama
vrednost.« (Kari Marx, Kapital, op. cit., str 144.)
141
diskurz gospodarja (inje hkrati vir njegovih težav, kolikor se namreč
stvari nikoli povsem ne izidejo). V logiki kapitala se seštevek nenehno
povečuje in prav temu se reče akumulacija kapitala. Kar jo omogoča,
je, kot smo videli, po Lacanu to, da (se) presežni užitek začne šteti:
da ga štejemo in da šteje. Moment entropije, delo, ki kot tako ni več
uporabno v drugem sistemu, je preobraženo v vrednost in dodano
kot dodatek. Druga velika sprememba paje ta, da nimamo več oprav-
ka s ponavljanjem v strogem pomenu besede. Namesto tega imamo
gibanje brez konca (ki je nemara lahko »večno vračanje enakega«,
ni pa ponavljanje), kjer se drugost, povezana z presežkom (presežnim
užitkom, a), gladko in konstantno vključuje »nazaj« v maso kapitala,
ki to konstantno diferenciacijo in re-apropriacijo potrebuje kot pogoj
svoje večajoče se moči. Marx to povzame z besedami, da vrednost
postane subjekt tega procesa", in to »vrednost kot subjekt procesa«
bi lahko zapisali tudi kot S,.
Že večkrat smo poudarili, da (se) presežni užitek tu začne šteti. A
natančneje bi bilo reči, da dobi svoj ekvivalent v vrednosti. Ko pa
presežna vrednost postane ekvivalent presežnega užitka, se (lahko)
temeljito spremeni narava slednjega:
»Ko preide v zgornje nadstropje [gre za »spremembo nadstropja« v
shemi diskurza: iz (levo) spodaj v diskurzu gospodarja v (levo) zgoraj
v diskurzu univerze], presežni užitek ni presežni užitek, temveč se
vpisuje enostavno kol vrednost, ki jo je pripisati ali odšteti od celote
tega, kar se akumulira - kar se akumulira in česar narava je bistveno
transformirana. Delavec ni drugega kot enota vrednosti. Naj bo to
opomin tistim, ki ta izraz poznajo iz drugega konteksta.« (Str. 89.)
ALENKA ZUPANČIČ
142
Dragi kontekst, o katerem govori Lacan, je seveda prav kontekst
univerze: Unité de valeur (»enota vrednosti«) je izraz, ki se ga v
francoskem univerzitetnem sistemu uporablja za predmet, ki ga
študent vpiše.
Presežni užitek torej v tem prehodu spremeni svojo naravo in
Lacan gre celo tako daleč, da ga imenuje »imitacija presežnega užit-
ka« (str. 89). Kaj to pomeni? Pomeni, da vrednotenje presežnega
užitka (saj prav za to konec koncev gre, in imperativ užitka, ki smo
ga omenili na začetku, je prav rezultat tega vrednotenja) eliminira
ali nevtralizira element obstrakcije, ki je na delu v presežnem užitku
kot takem in ki gaje le-ta utelešal v sistemu (gospodarja). Prav ta
obstraktivni element je tisti, ki (presežni) užitek povezuje s ponav-
ljanjem. Ponavljanje je v svojem bistvu ponavljanje užitka kot nemož-
nega (kar pa seveda ne pomeni kot neobstoječega: užitek obstaja
prav kot »nemožen«). Izpostavili smo že Lacanovo opozorilo, da v
diskurzu gospodarja obstaja temeljna nemoč vzpostaviti razmerje
med subjektom in presežnim užitkom. Lacan nadaljuje, daje s pre-
hodom v diskurz univerze (in v logiko kapitala) »nemoč te povezave
nenadoma izpraznjena. Presežna vrednost se priključuje kapitalu - ni
problema, to je homogeno, nahajamo se v vrednostih. Sicer pa v tem
vseskozi plavamo v teh blaženih časih, v katerih živimo«. (Str. 110.)
Problem, ki se nahaja v samem jedra presežnega užitka, je torej
»izpraznjen«, vse gladko teče, uživamo, kot nismo še nikoli in se
sploh lepo imamo. Le da to ni res. Občutki frastracije so vsesplošni
in naraščajoči, imperativ uživanja pa vse bolj moreč. Zdi se, da imamo
užitka preveč in da nas prav to »tepe«. Kar je hkrati res in ni res.
Res je, daje diskurz kapitalizma, oziroma kapitalizem kot cepljen
na diskurz univerze, predvsem diskurz mogočega. Njegov slogan bi
lahko zapisali: »Nemogoče ni mogoče.« Spomnimo se le, kako se
podjetja rada reklamirajo z motom: »Pri nas ne poznamo besede
nemogoče.« Skratka, vse je mogoče. »Psihični« korelat tega pri sub-
jektih, ki iz tega diskurza cepajo kot njegovi produkti, pa je v glavnem
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
143
izmenjavanje apatije ali čememosti in manične aktivnosti. Zakaj?
Premalo je reči, da željo zbudi šele ovira in jo drži pokonci element
nemožnosti. Opravka imamo s problemom same strakture uživanja,
ki se sesuje sama vase. Lacan govori o »imitaciji« presežnega užitka.
Kaj to pomeni, ali gre za zoperstavljanje avtentičnega in neavtentič-
nega uživanja? Ne, vsaj ne v tistem smislu, kjer nam želijo »avtentič-
ni« užitek prodati kot še eno novo obliko možnega, kot neko prvinsko
stanje uravnoteženosti, kjer so se stvari vendarle izšle, stanje, ki smo
ga izgubili in h kateremu bi se morali vrniti. Pri tem velja poudariti,
da te fantazme ne promovirajo le nazadnjaki, temveč ima svojo zelo
moderno in »napredno« različico v (ponovnem) vzponu etike prave
mere (od zgledovanja po vzhodnjaških kulturah ali poganstvu do
promocije perverzije kot oblike »uravnoteženega užitka«, tj. užitka,
v katerem uživamo). Ti odgovori povsem napačno detektirajo pro-
blem: na ravni libidinalne ekonomije (presežnega) užitka je uravno-
teženosti in ravnovesja (kot ekvivalence) še vse preveč, kar smo
izgubih, je temeljno neravnovesje in nesoizmemost užitka. Lep dokaz
tega je prav dejstvo, da presežni užitek, ki ni ali noče biti presežna
vrednost (ki skratka ne stopi v in ni del ekonomije kapitala, kjer po
definiciji nečemu služi), nastopa kot grozljivi Dragi diskurza (»našega
sveta«) kot takega (Islam ipd.) Znotraj diskurza pa smo vsi svobodni,
da uživamo na svoj način in na kar najbolj pestre načine, če le
sprejmemo vrednotenje svojega užitka in s tem njegovo ekvivalent-
nost dragim. »Dragost« našega užitka tako postane bogatenje enega
in Edinega (mnoštva). Užitka in uživanja je tako več kot dovolj,
celo preveč, česar ni in kar zbuja grozo, paje natanko tisti užitek, ki
ne služi ničemur (»gosposki užitek«, bi lahko rekli). »Liberalni« go-
vor o spolnosti, promoviranje slednje, njeno opevanje in celo njeno
predpisovanje, se na primer vselej opira na to, da izpostavlja njeno
vrednost: redna spolnost je dobra za naše zdravje in duševno počutje
(ali kaj podobnega), zdravo telo in bistra glava sta torej vrednostni
ekvivalent spolnega užitka.
ALENKA ZUPANČIČ
144
Psihoanaliza odkriva, daje užitek, daje praksa uživanja tisto, kar
daje obliko neki temeljni nemožnosti - prav po tem je užitek užitek
in ne na primer ugodje. Kaj pa je »imitacija užitka«? V Lacanovem
času še ni bilo izdelkov, ki bi tako čutno-nazomo odgovarjah na to
vprašanje, kot to vidimo danes. Obstajal pa je nek slogan, ki je na-
stopal v imenu svobode in katerega možne nasledke je Lacan tako
dobro predvidel: Jouir sans entraves! (Uživati brez ovir!) Tako dobro
jih je lahko predvidel zato, ker je v svoji teoriji (in praksi) že prišel
do postavke, da uživanje kot tako je ovira in da torej »uživati brez
ovir« konec koncev ne pomeni nič drugega kot »uživati brez užitka«,
tj. brez tistega, zaradi česar se užitek sploh lahko drži pokonci.
»Uživati brez užitka« paje natanko tista forma, kije danes predpisana
užitku. Slaščice brez sladkorja, pečenke brez maščobe, kava brez
kofeina - izvrstni primerki »imitacije« presežnega užitka v kar najbolj
dobesednem pomenu. Če takšno uživanje vse bolj izkušamo kot
»prazno«, razlog ni v tem, da bi bilo oropano svoje »polne substance«
(podoba užitka kot »substance« je nasploh zgrešena, fantazmatska),
temveč v tem, daje oropano prav tiste nemožnosti, ki ga drži pokonci
in ki ji uživanje daje obliko (tudi družbeno obliko). To, kar je od-
stranjeno iz zgoraj naštetih izdelkov, je prav tisto, po čemer so pripeti
na neko podobo tega, kar je Freud odkril pod imenom »gona smrti« -
njihova (potencialna) nevarnost, meja, ki jo postavljajo ugodju. S
tem je, če se nekoliko patetično izrazimo (a tudi ta formulacija ima
svoje zelo konkretne in empirične odmeve), tudi iz življenja odstra-
njena njegova temeljna nemožnost, notranja meja, namreč smrt, živ-
ljenje pa je definirano kot možnost ne umreti. Da se ta nemožnost
nato vrne (pogosto od zunaj, iz zunanjosti tega diskurza) kot gon
smrti v čisti obliki, nas zato ne bi smelo presenetiti.
Imperativ »Uživaj!« vseskozi spremlja teza: »Užitek ubija, uži-
vanje je zdravju škodljivo« (skratka teza, ki opominja na element
obstrakcije, ki je na delu v vsakem užitku), temu pa sledi obljuba
odrešenja, ki bo prvo ločilo od dragega: mi proizvajamo/nudimo
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
Če gremo še korak naprej (oziroma nazaj, k levi strani sheme
tega diskurza), vidimo, kako gre ta izpraznjena nemožnost ali nemoč,
torej vseprisotna »možnost«, z roko v roki z neko še mnogo masov-
nejšo nemočjo in/ali nemožnostjo. Lacan to izrazi takole:
»Toda tisto, kar je frapantno in česar kot kaže ne vidimo, je, da se od
tega trenutka naprej, zaradi dejstva, da so bili oblaki nemoči raz-
pihani, označevalec-gospodar od tod pojavi samo še bolj nedotakljiv,
in sicer natanko v svoji nemožnosti. Kje je? Kako ga imenovati?
145
užitek, ki ne škodi, užitek brez elementa ohstmkcijejouissance sans
entraves. Na tem področju je nedavno uspel vrhunski dosežek našemu
ministrstvu za zdravje, in sicer s plakati, s katerimi je prav ta čas polep-
Ijena Slovenija: kolo, oblikovano iz sadja in zelenjave, spodaj pa napis:
Uživaj ! Le malo domišljije je potrebno, da si pričaramo podobo sub-
jekta takšnega uživanja: človeka, ki svoje gorsko kolo goni navkreber,
z njega lije pot, iz ušes mu gledata dva korenčka, iz ust pa kumara -
kar pa ne preprečuje, da se ne bi blaženo smehljal. Skratka uživajmo,
uživajmo brez ovir, še več, uživajmo - da bomo umrli zdravi!
Ideološko vrednotenje in opevanje življenja je del kolesja novega
procesa destilacije: zdaj destiliramo življenje in užitek, kar pomeni,
da ju razvezujemo od njune inherentne točke nemožnosti, izgube,
da bi ju povezali s čisto »pozitivno« vrednostjo (»pozitivnost« je
nadaljnji ideološki žeton, ob katerem bi nam morala vsakič zastriči
ušesa). Ob tem pa spodaj počasi, a vztrajno kaplja ven čista negativ-
nost: gon smrti, negativna velikost ali subjekt, ki v nobenem pogledu
ni gospodar v tem diskurzu nakopičene vednosti in vrednosti, kaj
šele užitka, temveč je njihov odpadek, »splavljenec«, izmeček lastne
(ideološke) vrednosti, tj. izmeček prav tiste vrednosti, ki mu je v
tem diskurzu tako velikodušno podeljena (opevanje in slavljenje sub-
jektivnosti...).
ALENKA ZUPANČIČ
Kako ga prepoznati? - če ne seveda po njegovih morilskih učinkih.
Ožigosati imperializem? Toda kako ustaviti ta mali mehanizem?«
(Str. 110.)
To je zdaj vprašanje. Vprašanje, ki izhaja iz tele razporeditve:
To je dejanska, realna, vsakodnevna težava kritike kapitalizma
oziroma diskurza, ki nastopa v imenu nevtralne vednosti/vrednosti,
glede katere naj bi se vsi strinjali, ki pa se dejansko opira na gesto
označevalca-gospodarja oziroma iz nje črpa tisto prepričljivost, ki
jo predstavlja kot sebi imanentno. Ta težava (kako sploh poimenovati
in locirati problem) je po drugi strani povezana z vprašanjem mesta,
od koder bi bilo mogoče ta diskurz subvertirati, premakniti. Kapi-
talistična produkcija je nenehna produkcija drugosti in nenehna valo-
rizacija te drugosti, tj. njeno preobražanje v vrednost. Kapitalizem
je največji proizvajalec razlik kot tudi največji nivelizator teh istih
razlik. Zato je lahko veliki promotor liberalizma in vseh vrst pravic
in svoboščin (še zlasti pravice do drugačnosti) kot tudi največji deakti-
vator vsakega realnega subverzivnega potenciala teh istih razlik.
Nauk, ki ga lahko iz tega potegnemo, je, da se kapitalizmu ni mogoče
zoperstavljati enostavno z mesta oziroma stališča drugega (v tem
diskurzu). Več koje drugosti, bolje, saj prav tu nastaja presežna vred-
nost. Čim na tem mestu odpremo usta, ven pride nova vrednost in je
hitro dodana kapitalu. Naj navedem nek primer. Pred leti sem v Parizu
spoznala špansko študentko, deklarirano lezbijko, kije pravkar prišla
iz Združenih držav in je bila vsa navdušena nad »queer theory«, ki
je bila prav tedaj velika stvar med ameriškimi altemativci. V queer
gibanju je videla idealno pozicijo ne le za boj proti seksualni diskri-
minaciji (ali diskriminaciji po spolni usmerjenosti), temveč tudi za
boj proti kapitalizmu in njegovi logiki. Glede tega se nisva strinjali
146
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
147
in ponavljala sem, da kar zadeva kapitalizem in njegovo logiko, »the
queerer the better«, skratka, več koje takšne odštekane drugačnosti,
bolje. Razpravi je naredil konec naslednji dogodek: eden velikih
francoskih modnih oblikovalcev je kupil (registriral) blagovno znam-
ko »queer« za svojo novo kolekcijo. Še en primer uspele destilacije
specifičnega načina uživanja v vrednost, kije dodana masi kapitala,
iz nje pa kot opilki odpadejo subjekti (tega načina uživanja.) V tem
pogledu bi lahko rekli, da je kapitalistično izkoriščanje v prvi vrsti
prav izkoriščanje užitka.
Nemoč upora in težavnost imenovanja označevalca gospodarja
pa ima še eno obliko, ki je postala lepo vidna pred vojno v Iraku in
sploh v Bushevi »vojni proti terorju«. Vsak revolt proti temu je po-
spremljen z naslednjimi besedami: mi tukaj smo vsaj svobodni,
svobodno lahko protestiramo in izražamo svoje mnenje, demon-
striramo. V Iraku bi nas na licu mesta ustrelili. Tu lepo izstopi meja
svobode, kot tudi njena cena. Lepo izstopi, kako je naša svoboda
natanko svoboda »sužnjev, ki so se odkupih«, če uporabimo Lacanovo
formulacijo, svoboda, s katero smo postali lastniki svoje osebe in
svoje delovno sile (kot pravi Marx), pa tudi svojega presežnega užit-
ka, ki ga zdaj svobodno prodajamo na trgu in ga poskušamo čim
bolje unovčiti. Skratka, svoboda je prav lahko najsubtilnejši prisilni
jopič, ki so ga iznašli doslej. V njenem ozadju je modema različica
izsiljene izbire, kije nadomestila klasično, »denar ali življenje«. Sled-
nja je opredeljevala prav diskurz gospodarja: gospodar dobi denar,
simbolno valuto, tako, da seje pripravljen odreči življenju. Modema
različica tega pa se glasi: »Bodite svobodni ali odidite!« Seveda bi
svojo konkretno svobodo lahko dokazali le tako, da bi odšli. Toda
kdo bi storil kaj takega? Vsi dobro vemo, da če si v današnjem svetov-
nem redu zunaj, si res zunaj, ne v kakšni romantični disidentski pozi-
ciji upora, temveč zunaj - zunaj. Tako pač ostanemo notri, svobodni,
da se počutimo žalostne zaradi izgubljene svobode, svobodni, da
demonstriramo to žalost in nezadovoljstvo, žalostni, da smo svobodni
(»Sad to be free«, bi lahko obmili znani refren).
ALENKA ZUPANČIČ
148
Pa vendar. Tudi žalost se ne izide čisto brez ostanka, slednje ni le
privilegij užitka in sreče. Lacan tako formulira tole paradoksno
spodbudo:
»Če hočemo, da se kaj obrne - seveda v končni instanci nikoli ne
moremo obrniti, to sem dovolj poudaril -, se to zagotovo ne bo
zgodilo prek progresizma, temveč enostavno zato, ker se ne more
nehati obračati. Če se ne obrača, zaškrta tam, kjer so stvari vprašljive,
se pravi na ravni umestitve nečesa, kar pišemo a.« (Str. 111.)
Še več, kljub vsej kritiki univerzitetnega diskurza (oziroma svaije-
njem pred njegovim neproblematičnim sprejemanjem in opevanjem)
Lacan reče, da prav v njem obstaja možnost, da se »stvar malo obrne«,
saj »na ravni univerzitetnega diskurza objekt a pride na neko mesto,
ki je v igri vsakič, ko se to premakne, mesto bolj ali manj znosnega
izkoriščanja«. (Str. 110.)
Preden se za konec obrnemo k diskurzu analize, še nekaj besed o
tem a v tisti njegovi obliki, ki smo jo navezali na delo - delo kot
presežno, kot produkt/odpadek temeljnega diskurza. Lacan upravi-
čeno poudari, da odkar obstaja človeštvo, delo še nikoli ni bilo tako
v časteh. Celo izključeno je, da ne bi delali. To ne velja le za tiste
sisteme, ki so se proslavili kot socialistični, temveč še bolj za sam
kapitalizem. Vsi delamo, tudi gospodaiji-kapitalisti delajo. Ne-delo
je sramota, privilegij družbenih obstrancev. Delo je vrednost in vred-
nota. Promocija in čaščenje dela pride prav tudi navzven, ko kapita-
lizem govori o (svojih) drugih. Na primer: ni čudno, da je propadel
sociahzem, ko pa nihče ni nič delal (ni bil »motiviran« za delo). Ali:
poglejte te Afričane (oziroma kakšne druge »južnjake«), saj nič ne
delajo, samo posedajo naokoli (in uživajo na svoj pregovorno gnusen
način) - ni čudno, da so tako revni, da nič nimajo. Itn.
Dejstvo, da vsi delamo, a smo vendarle v zelo različnih (npr. gmot-
nih) položajih, priča o tem, da delo ni (neposredno) vir vrednosti.
Delo (tu Lacan korigira Marxa) ne ustvari nobene vrednosti, kar
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
V tej konstelaciji je zato čisto mogoče in povsem »res«, da mened-
žerji »ustvarijo« večjo presežno vrednost kot pa na primer pregovorne
delavke, ki v tekstilni tovarni šivajo cesarjeva in naša nova oblačila.
Ceje delo definirano kot dodajanje nove vrednosti (in s tem njeno
povečevanje), potem je očitno, daje nekdo, ki je nekaj kupil in nato
to isto trikrat dražje prodal, opravil več dela kot nekdo, ki je tačas
pridno kopal jarke. Tisto, kar ob priliki popolnoma razvrednoti delo,
je prav njegovo vrednotenje - to, da ima svoj vrednostni ekviva-
lent. Prav to je tisto, zaradi česar je en dan dela delavke v tekstilni
tovarni ekvivalenten npr. eni sekundi dela menedžerja. Zakaj bi se
nam to zdelo krivično, če se strinjamo z vrednotenjem dela, torej s
tem, da ima delo svoj vrednostni ekvivalent, da smo torej plačani za
svoje delo? Prav to je tista obče sprejeta teza, ki bi jo veljalo postaviti
pod vprašaj.
»Količina opravljenega dela« je po definiciji entropija, negativna
količina ali negativna velikost (je dobesedno »neizmerna«) in njeno
merjenje (kot podlaga pravičnosti) je strogo vzeto fantazma (tako
kot je fantazma ideja distributivne pravičnosti). Prav to in nič drugega
»izkorišča« kapitalizem, ko začne delo »meriti« tako, da mu da
ekvivalent v vrednosti. Ne obstaja neko pravično, objektivno merjenje
količine opravljenega dela, odstopanje od katerega bi proizvajalo
krivičnost. To pa ne pomeni, da se moramo pač sprijazniti s temeljno
krivico in upati, da se bomo prebili med tiste, ki potegnejo boljši
konec. Pomeni le, da se je treba vprašanja lotiti drugod.
149
ustvari vrednost, je vrednotenje kot čisto označevalna operacija,
namreč vrednotenje vrednosti dela. Vrednost dela sloni na Sj, kije
pod prečko:
ALENKA ZUPANČIČ
Analiza
Glede na dramaturgijo pričujočega teksta obstaja nevarnost, da
na tej točki zaslišimo bobne: In zdaj rešitev! Odgovor! Izhod iz kapita-
lizma! Nova paradigma!
Kar ne bi bilo ravno najprimerneje, glede na to, da »kapitalizem«
(na ideološki ravni) že nekaj časa naravnost živi od takšnih in drugač-
nih vizij svojega prekoračenja ali pobega iz sebe. Prav tako že skoraj
sodi k dobrim maniram, da človek takole malo pokritizira kapitalizem,
potrošništvo in nekatere z njima povezane reči. (Nespodobnost javno
zagovarjati kapitalizem in potrošništvo - še zlasti pod tema oznaka-
ma - je prisotna do te mere, da je takšno zagovarjanje postalo že
naravnost »subkultumo« in »alternativno«: na Trubarjevi v Ljubljani
se je npr. v času referenduma o »nedeljskem delu« pojavil grafit »Naj
živi kapitalizem!«.)
Analitični diskurz ni obljuba končne odrešitve, vrnitve izgublje-
nega užitka ali diskurz, v katerem bi se končno »vse izšlo«. Je premik,
načeloma minimalen, ki pa ima vendarle lahko daljnosežne posledice.
Glede na zgornja razvijanja je njegov morda najbolj dobrodošli učinek
ta, da vrne nemožnemu njegov ireduktibilni status. To ne pomeni,
da nas povabi, naj se odrečemo nemogočim zahtevam in pričakova-
njem in se sprijaznimo s tem, da določene stvari niso mogoče. Nemož-
nost, o kateri govorimo, je tista, ki jo Lacan povezuje s samim realnim
in ki se nahaja v samem jedru tega, kar je.
Diskurz analize je že na prvi pogled videti kot tisti diskurz, ki
slogan »delu čast in oblast« subvertirá tako, da ga vzame čisto dobe-
sedno, a je tu v položaju dejavnika (dominante), presežno delo ni
(več) vrednota, temveč dejavnik, se pravi, da tu delo - dela. To je prav
gotovo možni način branja tega diskurza, saj smo videh, kako je
150
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
presežni užitek strukturno povezan s (presežnim) delom. Smo kar se
da daleč od ideologije dela, natančneje, na njeni hrbtni, narobni strani.
Ne gre (več) na primer za to, da bi morali uživati v svojem delu,
imeti svoje delo radi (kar nam kapital ponuja kot pot naše »realiza-
cije«), vprašanje je prej v tem, koliko ima delo rado nas.
151
Delo namreč tu dela samo, samo zase, v obeh pomenih te formu-
lacije. Tudi presežni užitek v subjektovem blebetanju na kavču uživa
sam zase. Odpadek, manko/presežek, entropični element v tem dis-
kurzu dobi besedo - zakaj? Zato, da bi proizvedel svoje lastno ime
(S|). Diskurz analize je diskurz, v katerem izhajamo iz presežnega
užitka/dela kot tistega elementa, ki je po označevalcu ločen od
subjekta, a ki mu prav kot tak (tj. kot raz-ločen od njega) v veliki
meri kroji usodo. Na kavču nekaj govori in žlobudra, obrača označe-
valce in vednost, in dekret prostega asociiranja je tu zato, da čimprej
postane jasno ne le, kdo govori (da namreč to nikakor ni neposredno
oseba na kavču), temveč tudi, daje vednost in obračanje označevalcev
predvsem »sredstvo užitka« (Lacan), pri čemer prav slednji izbira
označevalce in njihovo zaporedje. To je po Lacanu resnica vsako-
dnevnega življenja, pa tudi vseh vsakodnevnih (in manj vsako-
dnevnih) patologij. »Ono« govori, ono dela, ono uživa in ono noče o
tem nič vedeti. Prav v to kolesje, preko katerega smo zlahka vpoteg-
njeni v ta ali oni diskurz in tam pridno delamo, pa čeprav ob tem
vseskozi godrnjamo, prav v to kolesje torej diskurz analize vrine
palico, če lahko tako rečemo, in ga malce zaustavi. Prvi zastoj lahko
povzroči že vabilo, naj govorimo o čemer koli, rečemo, kar nam
pade na misel. Ta zastoj bo še posebej občuten pri ristih, ki so bili
vzgojeni v duhu varčnosti, ekonomije izdatkov ter ideje, da vse neče-
mu služi - saj ta ekonomija zanje obvladuje tudi razmerje označevalca
do »ustvarjanja« pomena, skratka do ristega, kar npr. angleščina
ALENKA ZUPANČIČ
Analiza stavi na to, da lahko proizvede nov tip označevalca-gospo-
darja: Sj, ki za subjekt poimenuje točko njegove vpetosti v diskurz,
točko njegovega nemožnega. Analiza ni dostop do »uživanja brez
ovir« (ali do tiste blaženosti, ki jo obljubljajo ali zapovedujejo nekateri
drugi diskurzi). Analiza restituirà uživanje prav kot tisto oviro, ki
subjekt postavi, ne v razmerje z realnim, temveč prej v razmerje
realnega. Analiza vrne veljavo nemožnemu - ne kot oviri uživanju,
temveč kot njegovemu jedru.
Analiza ni zunaj družbe, je sama neka družbena vez in kot taka
vpeta v določeno ekonomijo. Konec koncev se analizo plačuje, ana-
liza nekaj prodaja. Kaj? Prodaja dostop do označevalca-gospodarja.
152
posrečeno imenuje making sens. Slednje ravno predpostavlja, da ne
govorimo brez repa in glave, kar od nas zdaj zahteva analiza. Ta
zahteva se lahko nekaterim (zlasti t.i. obsesionalnim nevrotikom)
zdi tako nemogoča, da se bodo pridno pripravljali na vsako seanso -
skratka pridno delali doma (si sestavljali zgodbe in »proste aso-
ciacije«), samo da tam, v analizi, ne bi slučajno začelo delati ono, se
pravi delo samo. Ker bog ve, kam lahko to pripelje.
Toda tisti ključni zastoj, kije produkt analize, se umešča nekam
drugam. Analiza naj bi namreč pripeljala do tega, da presežni užitek
oziroma delo onega ne dobi ekvivalenta v vrednosti (slednjo na-
sprotno potrebujete za to, da lahko sploh začnete delati, skratka pla-
čate analitično seanso), temveč dobi nekaj drugega: ime. S,, ozna-
čevalec-gospodar. S,, ki ga mora proizvesti oziroma do njega pripe-
ljati analiza, je prav tisti, ki imenuje pomen dela/užitka za subjekt.
SI je tisti označevalec, ki nosi v sebi skrivnost tega, kako se za nek
subjekt izguba užitka artikulira z označevalno verigo, ki nosi njegovo
nadaljnjo usodo in določa subjektov modus pridobivanja presežnega
užitka in obliko navezanosti nanj.
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
153
ki za subjekt poimenuje uživanje in s tem zaustavi neskončno meto-
nimijo (nezavedne) želje, ki nas drži v odvisnosti od določenih dis-
kurzivnih praks natanko tam, kjer tega strukturno ne moremo
ugledati. Kjer torej o tem nočemo nič vedeti. Kvintesenca tega je
diskurz histerika, zlasti tisti aspekt histerije, ki ga lahko s Heglom
imenujemo »lepa duša«. Histerik ne vidi, kako je sam ključni ka-
menček v mozaiku prav tistega sveta, ki ga tako goreče razkrinkava
kot (tako ali drugače) škandaloznega. A hkrati je histerik še nekaj:
je nekdo, ki se rad požvižga na ekonomijo, nekdo, ki rad zapravlja
tja v tri dni, ki je prepričan, da cel kup stvari ne služi ničemur (in
prav to uporablja kot argument proti simbolni ekonomiji) in da ozna-
čevalci pogosto don't make any sense. Drugače rečeno, histerik ne
bo imel problema z zapovedjo prostih asociacij, nasprotno, prej ga
ne bo mogoče ustaviti. Zato histerik ni le »idealni analizant«, temveč
je »histerizacija« ključni moment samega analitičnega procesa. Hkrati
je med diskurzivnimi figurami histerik edina figura želje, kar z
drugimi besedami pomeni figura, ki užitek varuje in ohranja kot
negarivno velikost, ki nima svojega ekvivalenta. Analiza pa mu ga
da - vendar lahko histerika prepriča s tem, da mu tega ekvivalenta
ne poskuša »prodari« kot neko vrednost (dragocenost) ah velikost,
temveč kot nekaj, kar samo ravno ne služi ničemur in nima veli-
kosü: S,.
Zgoraj smo rekli, da analiza vendarle nekaj prodaja, stopa torej
na trg, ki sam ni nič drugega kot kapitalistični trg, trg, ki ga obvladuje
vrednost kot dobrina, kot neko dobro (vrhovno ali ne, vsekakor pa
vseprisotno). V Etiki psihoanalize (seminarju, ki je sicer po marsi-
kateri plati naravnost inverzen Seminarju XVII, predvsem po tem,
da se osredotoči na vprašanje želje in užitek obravnava predvsem
pod aspektom izvržene das Ding, tj. kot Drago govorice in dražbe
in ne kot njeno vezivo) si Lacan na koncu zastavi vprašanje dobrega
in dobrin in ga obme v posrečenem tour deforce. Po tem, koje večji
del seminarja po raznih poteh razvijal, kako nas v sužnosti in nesreči
ALENKA ZUPANČIČ
14. Jacques Lacan, Etiìca psihoanalize, Analecta, Ljubljana 1988, str. 324.
15. Ibid., str. 305.
154
drži prav naš dostop do dobrega (do tega, kar nam ponujajo kot do-
brine sreče in izpolnitve), in je vztrajno razkrinkaval resnico ideolo-
gije skupnega dobrega, konča takole:
»Navsezadnje skupno dobro zares obstaja; ne gre za to, da bi zanikal
njegovo polje in področje, ampak vam predlagam obrnjeno perspek-
tivo: ni ga drugega dobrega od tistega, s katerim lahko plačamo
ceno, kije postavljena, da se lahko dokopljemo do želje. Kajpak želje
v smislu, ki sem ga na drugem mestu opredelil kot metonimijo naše
biti.«"*
Tu obstaja neka neposredna navezava na kasnejšega Lacana, ki
etiko psihoanalize definira kot etiko »dobro rečenega«, se pravi kot
tisto, kar lahko poimenuje zglob želje (kot po definiciji označevalne)
z užitkom.
Prav zato je užitek lahko (edino) mesto vdora psihoanalize v
politično. Nobenega razloga ni, pravi Lacan v Etiki psihoanalize, da
bi nastopali kot garanti buržoaznih sanj. Upravljanje dobrin {service
des biens) ima svoje zahteve in prehod zahteve po sreči na politično
raven (skratka to, da sreča postane politični faktor) ima svoje posle-
dice. Če priženemo univerzalizacijo upravljanja dobrin do njenih
zadnjih konsekvenc, tedaj gibanje, v katerega je vpet naš svet, impli-
cira neko amputacijo, žrtvovanje, »namreč tisti puritanski stil v
razmerju do želje, ki seje vzpostavil v zgodovini«.'^ Anahza tu pač
ni zato, da bi podpirala buržoazne sanje in subjekte kar se le da spri-
jaznila s to amputacijo, jo naredila znosno. Analiza tu ni zato, da se
pomirimo z žrtvami in odrekanjem, ki nam jih nalaga ta ali ona druž-
bena morala, niti ni tu zato, da bi te žrtve kompenzirala z narcističnim
zadovoljstvom ob spoznanju našega lastnega »tragičnega razcepa«,
ki strukturno onemogoča, da bi kdaj koli našli polno zadovoljitev in
zadovoljstvo. Analiza predlaga čisto drugačno igro, ki obrne samo
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
155
perspektivo na dobrine in dobro: slednje ni nekaj, kar moramo (šele)
zaslužiti z določenimi žrtvami in delom, temveč nasprotno nekaj,
kar je že tukaj, kar je vsenaokoli in kar lahko uporabimo kot »plačilo«
za dostop do nečesa dragega: do označevalca, ki poimenuje naše raz-
merje do užitka. To dejanje (kije strogo vzeto prav »analitično deja-
nje«) oteži in naredi manj neproblematično natanko tisto, preko česar
gospostvo, tudi gospostvo vednosti (ki vselej ponudi nek modus
dražbene oblike uživanja) rekratira in zaposli subjekte ter manipulira
z njimi s pomočjo njihovega lastnega pristanka - in ne mimo njega,
prav to namreč razkriva analiza. V razmerju gospostva, in še zlasti v
razmerju kapitalističnega gospostva, nas drži nekaj, glede česar smo
nemočni. Prav to lahko spremeni analiza: paradoksno s tem, da ne-
možnemu (kot notranji meji označevalca) vme njegove pravice, s čimer
nemoč pade nazaj v svoj označevalni ležaj in »postane to, kar je«,
namreč moč simbolnega.
Dragače rečeno, v anahzi poimenujemo svoj simptom, s čimer
užitek odvežemo od (mreže označevalcev, pomenov, smisla in
osmišljanja), v katerem se producira in reproducira in preko česar
nas drži v neki dražbeni vezi, ter ga pripnemo na S,, na arbitramost
določene uname poteze. (Tu je razvidno, kako je analitični diskurz
dejansko inverzija diskurza gospodarja, kjer je prav tako prihajalo
do razvezovanja vednosti od uživanja, le da seje tam na označevalca-
gospodarja pripenjala vednost, užitek pa je ostajal subjektu, ki ni
vedel, kaj početi z njim.) Na mesto označevalcev, v katerih in prek
katerih uživamo, torej stopi označevalec samega užitka, kar je nekaj
precej dragačnega in kar med te »tekoče« označevalce in užitek vnese
neko zarezo, presledek, diskontinuiteto. Prav ta zareza je hkrati tista,
ki vednost postavi na mesto resnice kot po definiciji »polovične«,
torej na mesto, kjer nastopa v diskurzu analize.
Juliet Flower MacCannell
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI
O VOJNI IN SMRTI
Ko so me povabili, naj sodelujem pri tem »branju« L'Envers de
la psychanalyse (kije moj najljubši Lacanov seminar), sem ugotovila,
da tega ne morem - vsaj ne zlahka. Od časa, ko sem pred skoraj 20
leti napisala knjigo Figuring Lacan, sem se vse do sedaj v precejšnji
meri izogibala tolmačenju Lacanovih tekstov izven konteksta preda-
valnice. Ločeno od poučevanja je »branje« nujno deplasirano, iztrga-
no iz diskurzamaîire, gospodarjaali učitelja, čigar funkcija »pripada
redu vloge, mesta, ki ga je treba zasedati, mesta, ki je nedvomno
določeno mesto prestiža« (str. Alf. Ker pa vloga maître ni več ravno
taka, kot je bila nekoč, je deplasirano »branje« morda najboljše, česar
se zdaj lahko lotimo - in morda edino, ki lahko zazna sedanjo po-
membnost tega Seminarja iz leta 1969.
Knjiga Figuring Lacan je bila mišljena kot uvod v Lacana za štu-
dente teorije književnosti 20. stoletja in v njej ni šlo za »branja« Laca-
novih tekstov. Predstavila sem ključne metodološke točke, ki so
zanimive za poznavalce literature, kot na primer Lacanovo dojemanje
figurativnega jezika in njegovega subjektivnega učinka. Onstran tega
1. [Naslov (More Thoughts for the Times on War and Death) je parafraza angle-
škega naslova Freudovega spisa »Zeitgemässes Uber Krieg und Tod«, ki v
slovenščino ni preveden. Pričujoči prevod je prevod izvirnega teksta, ki še ni
bil objavljen. Op. prev]
2. [Številke strani, ki so navedene neposredno v tekstu, se nanašajo na prevod
šestih poglavij Lacanovega seminarja L'envers de la psychanalyse v pričujoči
številki Razpola. Enako velja za citate v opombah, ki so pospremljeni zgolj s
številko strani. Reference na druga citirana dela in na tiste dele Lacanovega
seminarja, ki niso prevedeni, so navedene v opombah. Op. prev.]
157
JULIET FLOWER MACCANNELL
3. V pričujočem tekstu se ne bom lotila tistega tipa »branja«, ki ga je kritična
teorija, ukoreninjena v načelih nove literarne kritike in v delu poznega Paula
de Mana posvetila kot »tekstualno branje«. Tovrstno branje zahteva, da
postavimo v oklepaj čimveč subjektivne, politične in ne-'estetske' vsebine
dela. Dejstvo, da se držim tega načela, ni stvar moje subjektivne izbire, temveč
značaja samega Seminarja XVII.
4. Po Lacanu standardni načini, kako so ljudje izvoljeni v bratovščine ali rekru-
tirani v vojske, vohunske agencije ali кофогас1је - celo običajno izdajanje po-
klicnih licenc (osebne zasluge, objektivni preizkusi in tako naprej) -, ne bi
smeli biti osnova za psihoanalitično šolo. V izvornem passe je moral človek
158
sem ponudila pogled na temeljne elemente Lacanovega mišljenja o
kulturi - kolikor sem obrise slednje lahko razbrala iz peščice njegovih
tedaj razpoložljivih del. (Večina Lacanovih seminarjev še ni bila
dostopna v tiskani obliki in večkrat sem potovala v Pariz, da bi našla
tiste seminarje, ki bi lahko koristili študentom literature.) Dejansko
sem morala tako rekoč na črno poiskati Lacanove neredigirane in
neobjavljene seminarje, v majhni fotokopimici, kjer so jih - tako se
je vsaj zdelo - prodajali po kilaži. Oprtala sem si njihov nepresojni,
neredigirani stil (Lacanova nerazumljivost seje seštela s »francoski-
študent-dela-nadvse-natančne-neberljive-zapiske«), tako kot sem v
svoji prtljagi potrpežljivo prenašala njihovo izjemno fizično težo.
Psihoanaliza kot taka me tedaj ni zanimala in zato nisem opazila,
kako bi bil Seminar XVII prav lahko vreden tega truda.^
Če bi ga prebrala tedaj, bi mi bilo morda prihranjenih kar nekaj
kritičnih zmerjanj. Koje izšla knjiga F/^Mn'n^ Lacan,je bila v tujini
(kjer je bila objavljena) deležna odhčnih kritik. Vendar pa sem v
knjigi posvetila določeno pozornost dvema lacanovskima koncep-
toma, ki sta se mi zdela vredna več kot le bežne omembe: Lacanov
passe in njegov plus-de-jouir, presežni užitek. Zaradi tega so bili
nekateri ameriški kritiki ogorčeni. Eden od njih me je očrnil že zato,
ker sem sploh omenila passe, kije bil po njegovem le najbolj škodljiv
izmed mnogih destruktivnih pojmov, ki jih je vpeljal Lacan. Ljudem
je uničil življenja, je zapisal kritik, in neodpustljivo je, da sem mu
naklonila dostojanstvo nepristranske obravnave.**
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
pledirati za to, da bi postal »analitik šole« prek posredništva drugega kandi-
data - slednji je dejansko predstavil primer prvega. V igri je bila cela vrsta
zastavkov zaupanja in presojanja. Toda nov diskurz, kot je diskurz analize, bi
moral za seboj potegniti radikalne spremembe. V Lacanovem »diskurzu ana-
litika« je vednost (S^) na mestu diskurzove skrite resnice in S, (označevalec)
zastopa dostop do resnice, ki je v njenih označevalcih.
Analitik
Vednost torej v tem diskurzu ni več dominantna, niti ni subjekt (S) tisti, ki ga
izkorišča dominanta. Postane aktivni dejavnik. V psihoanalitični šoli naj bi
prenos vednosti prihajal iz kontinuiranega angažmaja s subjektovo resnico -
nezavedno vednostjo. Ni bilo povsem nerazumno upati, da bi se zgodil [come
to pass] tak diskurz, celo s pomočjo onegapasse. Kajti onstran njegove funkcije
pri formiranju psihoanahtične šole je bil passe pogumen eksperiment v
formiranju skupine ali diskurza, katerega značaj ni ne perverzni ne histerični
ne univerzitetni. Njegova osnovna oblika ni imaginarna identifikacija, skladna
s podobo jaza, temveč simbolna identifikacija z lastnim plus-de-jouir.
Mehanizem identifikacije, ki prevladuje v kapitalističnem diskurzu, se torej v
analitičnem diskurzu katastrofalno premakne.
159
Kar sem dejala o Lacanovem plus-de-jouir, je prineslo še hujše
očitke. Plus-de-jouir je imel zame v francoščini čudovito dvoumen,
hterami zven: več uživanja (plus), nič več uživanja (pogovorno izpu-
ščanje ne v ne plus, kot v »plus de pain«, kar pomeni »zmanjkalo
nam je kruha«). Toda hkrati se mije zdelo, daje za Lacana ključnega
strukturnega pomena. Dejansko se mije Lacanov plus-de-jouir zdel
fascinanten ne enostavno zaradi njegove literarnosti, temveč ker je
bil zame tudi v očitnem sorodu z Marxovim konceptom presežne
vrednosti (plus-value). Tako za Marxov kot za Lacanov pojem se mi
je zdelo, da opisujeta vrednost, ki je dodana k / odšteta od celote
dela, opravljenega v prid simbolni ekonomiji. Presežna vrednost in
plus-de-jouir se oba nanašata na način, kako celotni sistem generira
tako presežek kot manko.
Pisec kritike za neko pomembno ameriško revijo je napisal, daje
moja primerjava plus-de-jouir s plus-value daleč najbolj neumna
stvar, ki je bila kdaj predlagana.
JULIET FLOWER MACCANNELL
5. Glej na primer naslednjo diskusijo o Marxu v razmerju do presežnega užitka:
»(...) se na mestu gospodarja vzpo.stavi neka povsem nova artikulacija vednosti,
ki jo je mogoče v celoti zvesti na formule, na mesto hlapca pa pride ne nekaj,
kar bi se kakorkoli vpisovalo v red vednosti, temveč nekaj, kar je prej njen
proizvod.
Marx ta proces ožigosa kot rop. Vendar to stori, ne da bi opazil, da se njegova
skrivnost nahaja v sami vednosti - kot skrivnost redukcije samega delavca na
160
Če bi le tedaj prebrala Seminar XVII\ Odgovorila bi lahko z
naslednjim citatom:
»Nakazal sem vam že, da je v diskurzu gospodarja a mogoče
natančno identificirati s tistim, kar je prišlo iz neke delovne mish,
Marxove, namreč s tem, kar simbolno in realno spada k funkciji
presežne vrednosti.« {Str. 45.)
Ta odlomek pojasni, zakaj Lacan postavia na spodnje desno mesto
algoritma diskurza gospodarja: plus-de-jouir v položaju »produkta«
diskurza. Prav tako pojasni, zakaj Lacan vsakič, ko v Seminarju XVII
govori o plus-de-jouir kot učinku, ki izhaja iz odločilne vloge
govorice v našem življenju, uporabi ekonomski in ne lingvistični ali
heideggerjanski besednjak:
»(...) imamo ravno logične potrebe, če mi dovoUte ta izraz. Ker smo
bitja, rojena iz presežnega užitka, kar je rezultat posluževanja
govorice.
Ko rečem posluževanja govorice, s tem nočem reči, da se je mi
poslužujemo. Mi smo njeni uslužbenci. Govorica nas zaposluje, in
preko tega ono uživa.« (Str. 72.)
Zakaj je bil ocenjevalec moje knjige tako nastrojen proti temu,
kar sem napisala o plus-de-jouir?
No, bili smo leta 1986 - in zdi se mi, da četudi bi lahko neposredno
citirala številna mesta, kjer Lacan v Seminarju XVIIplus-de-jouir pri-
merja s plus-value (str. 46-94 francoske izdaje)^, to ne bi kaj bistveno
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
Plus-de-jouir ali »obravnavanje« užitka
Diskurzi (»oblike družbene vezi«) so sredstva, ki jih uporablja
kultura za izgon motečega užitka iz svojih subjektov - in nato zato.
to, da ni več nič drugega kot vrednost. Ko preide v zgornje nadstropje, presežni
užitek ni presežni užitek, temveč se vpisuje enostavno kot vrednost, ki jo je
pripisati ali odšteti od celote tega, kar se akumulira - kar se akumulira in česar
narava je bistveno transformirana.« (Str 89.) j
161
spremenilo stvari. Še vedno bi bila obsojena kot »politično neko-
rektna«, ker sem govorila o marksističnem konceptu, ki je spadal -
o tem naj bi se vsi strinjali - na smetišče zgodovine. Že zgolj moja
aluzija na Marxa je bila dovolj za to, da jo je obsodila doba, ki je
hotela za sociahzem iznajti »končno rešitev«. Celo literarni teore-
tiki so se morali prilagoditi temu Fukuyaminemu »koncu zgodovine«
in nastopati proti vsakemu pogledu na kulturne resurse, ki ni bil v
skladu z reaganomiko, pri čemer je slednja kulturne resurse cenila
samo toliko, kolikor jih je bilo mogoče uporabiti za dokončni izbris
še zadnjih sledi Marxa iz kulturnega življenja.
Vendar paje skoraj dvajset let pozneje vse bolj očitno, da.Lacanov
plus-de-jouir (»z«, pa čeprav »onstran« Marxove presežne vrednosti)
ohranja osupljivo veljavo in ima morda še večjo pojasnjevalno moč
za naš čas, kot jo je imela Marxova presežna vrednost v njegovem
času. Če sem se »motila« (ali se še vedno) s primerjavo teh dveh
konceptov, razlog morda ni toliko v tem, da si nista podobna, kot v
tem, da nas ta primerjava spomni, kako presežni užitek kot pojem
ostaja operativen še dolgo po času zgodnjega kapitalističnega izkori-
ščanja, katerega vznik je Marx tako boleče dokumentiral.
Moje branje Seminarja XVII se bo zdaj lotilo prikaza funkcije
presežnega užitka, ko se ta premakne skupaj z velikimi transforma-
cijami v diskurzu.
JULIET FLOWER MACCANNELL
da ta užitek »obravnava«, ko se neizogibno in preteče vme. Lacan
zaznamuje dragi prihod užitka kot pol realni, pol fantazmatski objekt
a, zastopnik plus-de-jouir. Zakaj se užitek vme nekako tako, kot se
vračajo duhovi? Ker je za diskurz tako ključen kot označevalec, a
označuje konstitutivno »nemožnost« znotraj diskurzivnega sistema,
kot da bi bila »možna«, a je ponujen kot diskurzova lastna (skrita)
resnica, kot njegova objektivna ali subjektivna »realnost«, ki skrbi
za njen skriri deficit, kot da bi bil nek »plus«, a predstavlja »avro«,
ki vsem elementom v nekem diskurzu daje vrednost in prestiž.
Poglejmo na kratko, kako diskurz gospodarja klasično »obrav-
nava« užitek. Umesti ga pod uradno prepoved za vse, razen za hlapca,
ki edini »uživa«. Diskurz gospostva označi hlapca kot mesto preki-
pevajočega užitka; a hkrati tudi absolutni manko tega sistema umesti
v taistega hlapca - to je manko (»vednosti«), za nadoknadenje kate-
rega je določen celotni diskurz. Diskurzivni sistem se organizira okoli
možnosti, da hlapčevo nevedno uživanje obme v delo, ki za celoto
proizvede dobiček. Dobitek naj bi v takšnem sistemu prihajal izključ-
no iz odvzemanja nečesa, kar ima hlapec (tj. užitka), preobražanja
tega v delo in nato njegove transfiguracije nazaj v simbolniprištevek
(ali prištevek kot simbolni). Skozi alkimijo simbolnegapomenjanja
je mogoče iztrganje hlapčevega užitka kotdela šteti kot »brez izgube«
in diskurz lahko predstavi hlapčevo izgubo kot »dobiček« za celoto.
Marx bi rekel, daje realni vir dobička tega sistema enostavno hlap-
čevo delo. Kar se temu sistemu doda iz njegove prilastitve tega dela
se imenuje presežna vrednost (fr. plus-value). Vendar Lacan opozori,
da Marx to stori
»(...) ne da bi opazil, da se njegova skrivnost nahaja v sami vednosti
- kot skrivnost redukcije samega delavca na to, da ni več nič drugega
kot vrednost.« (Str. 89.)
162
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
163
Lacan tako zaznamuje tisto, kar se doda sistemu (s pomočjo ome-
jitev, ki jih postavi užitku), kot njegovo celotno »vednost« (ali S^),
kulturni dobiček, dosežen s temi mejami, pa označi kot presežni
užitek, ki ga zastopa a.
Lacan tudi meni, da čeprav je res, daje hlapčevo delo absolutno
bistveno za dobiček celote, je prav tako bistveno, da gospodar (ki v
algoritmu stoji nasproti hlapcu) ne dela. Če naj se v režimu gospodarja
razširi vednost, sam gospodar ne sme biti podvržen nobeni nuji, da
bi v to polje vložil svojo lastno energijo ali delo. Dobiček mora priti
do njega ob nulti izgubi - ne da bi mu bilo treba, kot pravi Lacan,
migniti s prstom.
Ko Lacan Marxovo presežno vrednost v kapitalizmu prevede v
presežno vrednost v jezikovni ekonomiji (npr. diskurz gospodarja),
pride do zanimivih odkritij glede nadaljnje kulturne zgodovine. La-
can formulira diskurz gospostva kot diskurz, ki postavi označevalec
(S,) na čelo oziroma na vodilno pozicijo: na zgornje levo mesto algo-
ritma. Ker označevalec (S,) izvede preobrazbo iz realne v simbolno
moč (presežni užitek), je v diskurzu gospodarja »dominanten« (po-
zicija moči).
Diskurzivna moč označevalca izhaja iz načina, kako omeji in izžene
realni užitek. Toda premoč nad celoto doseže (in postane označevalec-
gospodar) tedaj, ko celotni univerzum pomena v diskurzu organizira
neka edinstvena ¿eíeáa: njegova/nor J'orJre, ki jo izreka gospodar.
Gospodarjeva eeje¿íz izkorišča manko, ki ga vzpostavlja (v real-
nem, v subjektu, v hlapcu) kot način za reprodukcijo izvorno »izgub-
ljenega« užitka, kot bi bil celoti »dodana vrednost« - kar je mogoče
doseči zgolj metaforično. Gospodarjeva beseda je torej, kot reče La-
can, »kreativna« beseda.
V realnosti seveda sam gospodar zgolj zastopa najvišjo označe-
valno moč označevalca-gospodarja. Res je, da izgovori »motd'ordre«
sistema, njegovo vsesplošno povelje, toda prav tisto, kar daje moč
označevalcu (izključevanje užitka), je v temelju tudi tisto, kar daje
JULIET FLOWER MACCANNELL
6. Glej naslednji citat:
»Ne mislite, da se šalim. Ko kjerkoli že zgradite centralo, seveda zbirate ener-
gijo in lahko jo celo akumuhrate. No, aparati, ki so tu na delu, da lahko tovrstne
turbine delujejo, vse do tega, da lahko energijo zapakiramo, so proizvedeni s
to isto logiko, o kateri govorim, namreč funkcijo označevalca. Dandanes stroj
nima nič opraviti z orodjem. (...) Dokaz je v tem, da lahko povsem legitimno
rečete stroj majhni risbici, ki jo naredite na papirju. Zadošča že nek nič. (...)
[Ž]e sam zaznamek [je] sprevodnik naslade?« (Str 51.)
164
moč gospodarju - in predvsem omejitvi njegovega lastnega užitka.
Za falični užitek Lacan pravi: »Misliti gaje mogoče kot izključenega.«
(Str. 83.)
Toda sistem, ki lahko uravnava celoto svojih izdatkov in izgub
zgolj z zvijačo obračanja izgube v dobiček, pozablja, da njegov
začetni izdatek nikoli ni dejansko kompenziran. Obstaja - mora
obstajati - nek spodrsljaj. Delo konec koncev ostaja realna izguba
energije, tudi tam, kjer se izteče v splošno povečanje vednosti (S^).
V resnici celotni sistem vrednotenja vednosti zadene, kot nas spomni
Lacan, usoda entropije, nenehno uhajanje energije:
»Ko vstopi označevalec kot aparat užitka, nas torej ne sme presene-
titi, da se pojavi nekaj podobnega entropiji, kajti entropijo so defi-
nirali prav tedaj, ko so začeh na fizikalno orodje lepiti ta aparat
označevalcev... [N]a najelementarnejši ravni, kije raven impozicije
unarne poteze - delujoča vednost proizvede, recimo temu tako, neko
enU-opijo.
To se piše e, n, t. Lahko pa bi napisah tudi a, n, t, kar bi bila posrečena
besedna igra.« (Str. 50.)'
Entropija je neizogibna usoda diskurzivnega sistema, ker njegovo
ustvarjanje pomena izvaja mehanizem ponavljanja (S, S^ S, Sj). Da
bi to pokazal, Lacan uporabi »termodinamično« analogijo:
»S,,to je jez. Drugi S,, spodaj,je bazen, vkaterem se nahajajez in
ki vrti turbino. Ohranjanje energije nima drugega smisla kot ta
zaznamek instrumentacije, ki pomeni moč gospodarja.
Se nekaj času primernih misli o vojni in smrti
1. Lacan pravi:
»Hkrati pa seje prav zaradi tega, ker je skratka stopil v mehanizem ponavljajo-
165
Kar je prestreženo v padcu, se mora ohraniti. To je prvi zakon. Na
žalost pa v intervalu nekaj izgine ali, natančneje, ni razpoložljivo za
povratek, za ponovno vzpostavitev prvotnega stanja.« (Str. 88.)
Prvi užitek, kije izključen iz diskurza (Freud ga imenuje »izgub-
ljeni objekt«), je primerljiv s to začetno, absolutno izgubo energije v
termodinamiki: nikdar ni dejansko nadoknađen, pa naj poskuša sistem
označevalcev še tako dodelano pozlatiti deficit. Izguba zgolj raste,
dokler nazadnje ne obsodi sistema na dokončno presahnitev na koncu
zgodovine, kjer celotna vednost in simbolna energija končno posta-
neta povsem soizmerni: »Vednost implicira ekvivalenco med to entro-
pijo in neko informacijo.« (Str. 91.)
Tako kot »energetika« splošči fizični svet z označevalci, da bi
zakrila izvorno izgubo užitka-energije, tudi diskurz gospodarja
zamegli končno izgubo svoje dinamike, ko ne prepozna narave svo-
jegadela. Če se zdi, da se termodinamični zakoni ohranjanja energije
izravnajo, je razlog zgolj v tem, da nočejo prepoznati dela kot
absolutne izgube, kar namreč je (njegovo opravljanje zahteva realno
naprezanje sil):
»Izzivam vas, da na kakršenkoli način dokažete, da sestopiti 500
metrov s težo 80 kilogramov na hrbtu in nato isto težo ponesti 500
metrov nazaj gor, ni nič, nobeno delo. Poskusite, spravite se na delo,
dobili boste dokaz nasprotnega. Toda, če na to poveznete označeval-
ce, če torej stopite na pot energetike, je absolutno gotovo, da ni bilo
nobenega dela.« (Str. 50.)
Gospodar si ne more privoščiti, da bi štel dejansko opravljeno
delo kot izdatek - ne dela hlapca ne svoje lastne energije, ki jo po-
rabi, da sistem požene v gibanje' - izgovoriti je namreč moral povelje,
mot d'ordre.
JULIET FLOWER MACCANNELL
čega se zatrjevanja samega sebe, moral bati izgube, povezane s svojim lastnim
vstopom v diskurz in, če naj vse povem, je bil priča vzniku tega objekta a, ki
smo mu pripeli ime presežni užitek.
To, to in nič večje skratka tisto, kar je imel gospodar zaračunati hlapcu, edinemu
posestniku sredstev užitka.
Gospodar se zadovolji s to malo desetino, z nekim presežnim užitkom, za
katerega tudi konec koncev nič ne kaže, da bi bil hlapec nesrečen, ker ga da.«
(Str. 88.)
8. Odlomek se nadaljuje:
»Zgolj razsežnost entropije privede do tega, da lahko dobimo nazaj nek presežni
užitek.
In tu je tista razsežnost, ki zahteva delo, delujočo vednost, kolikor ta, pa naj to
ve ali ne, najprej izhaja iz unarne poteze in nato iz vsega, kar se bo lahko
označevalno artikuliralo.« (Str 52.)
166
»Nekaj zahteva kompenzacijo tega najprej negativnega števila,«
pravi Lacan (str. 52). In zato v »presledku« med označevalci vznikne
nekaj dragega, proti-entropično polje sile zunaj igre označevalcev:
a oziroma presežni užitek.
»Obstaja izguba užitka. In na mestu te izgube, ki jo vpelje ponav-
ljanje, vidimo vznikniti funkcijo izgubljenega objekta, tega, kar
imenujem a.« (Str. 50.)
»Dejansko se užitek nakaže in dobi svoj status zgolj v tem učinku
entropije, izgube. Prav zato sem ga najprej vpeljal s terminom
Mehrlust, presežni užitek.« (Str. 52.)*
Diskurz gospodaija izgubo prikaže kot dovolj povmjeno v obliki
presežka {plus-de-jouir postane plus-de-jouir ali dobiček, užitek).
Vendar pa sam v sebi dejansko ni dovolj. Brez spodrsljaja (ki ga
vpelje a), ki uide neizprosni usodi, po kateri pride do strditve užitka,
bi vsa družbena in jezikovna izmenjava dejansko počasi usahnila
na nič.
V Onstran načela ugodja je tudi Freud ugotovil, da ponavljanje
vodi v inercijo. Za Freuda je pogonska sila, ki stoji za celotnim siste-
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
9. Lacan reče:
»In tu je tista razsežnost, ki zahteva delo, delujočo vednost, kolikor ta, pa naj
to ve ali ne, najprej izhaja iz unarne poteze in nato iz vsega, kar se bo lahko
označevalno artikuliralo. Od tod se vzpostavi ta razsežnost užitka, ki je pri govo-
rečem bitju tako dvoumna in ki lahko prav tako teoretizira in v religijo povzdig-
ne življenje v apatiji, apatija paje hedonizem. To lahko povzdigne v religijo,
pa vendar vsakdo ve, da to množico - Massenpsycliologie je naslov enemu
Freudovih spisov iz tega obdobja - animira, zaposluje in jo vpisuje v drug red
vednosti, kot pa mu pripadajo te harmonizirajoče vednosti, ki Umwelt pove-
zujejo z Innerwelt, prav funkcija presežnega užitka kot takega.« (Str. 52-53.)
167
mom označevalnega ponavljanja, izgubljeni objekt, ki se vme kot
»nagon smrti«, ki naznanja drugi prihod izgubljenega užitka - in s
tem zmoti entropično usodo pomenjanja. »Nagon smrti« je zgolj men-
talni zastopnik izgubljenega objekta (ali izgubljene energije ali izgub-
ljenega užitka), toda še vedno v polje načela ugodja vbrizga nove
vrste energijo: vrednost ali, bolje, presežno vrednost izgubljenega
objekta ali Lacanovega« (presežnega užitka). S tem, ko vdre v načelo
ugodja, ki obsoja vsa označevalna dejanja na inercijo, Freud vidi »na-
gon smrti« kot tisto, kar nas naključno spodbada k mentalnemu delu,
potrebnem za preprečitev tega, da bi življenje propadlo v entropiji.
V diskurzu gospodarja je torej plus-de-jouir (v vsej njegovi dvo-
umnosti) praktični, kvazi mehanski vir odklona od končne entropije,
kajti zgolj on dejansko naredi, da se užitek-energija, ki je za ozna-
čevalca izgubljena, (navidez) vme, večja kot kdaj koli prej. Lacan
torej presežni užitek vidi kot poglavitni energetski naknadni učinek
ustoličenja označevalca:
»Dejansko v tem, kar se dogaja na strani presežnega užitka, ne obstaja
zgolj razsežnost entropije. Obstaja še nekaj...« (SU". 91.)'
Ko Lacan upravičeno poveže ponavljanje, ki je po Freudu notranje
načelu ugodja, s ponavljanjem, ki ga zahtevapomenjanje (S, S, S,) -
označevalna veriga, ki proizvede vednost, S^), odkrije tudi, da gresta
Freud in Marx z roko v roki. Kajti če »na strani presežnega užitka
JULIET FLOWER MACCANNELL
168
obstaja še nekaj«, to nekaj zahteva drugačno znanost od Newtonovih
zakonov ohranjanja energije in materije. Ekonomiko. Mehanika je
omejevala način, kako je univerzitetnik Hegel lahko videl »konec
zgodovine« - kot stanje, kjer bi prevladala absolutna vednost, kajti
ti zakoni dajejo
»prednost vsemu, kar spada k izhodišču in h koncu, in zanemarjajo
vse, kar lahko v intervalu pripada redu nečesa, kar izhaja iz neke
vednosti, ta možnost novega sveta, teh čistih numeričnih resnic,
števnega, ali to že samo po sebi ne pomeni nekaj čisto drugega kot
vzpon neke absolutne vednosti?« (Sü^. 89.)
»Možnost novega sveta«, ki jo je Hegel spregledal in ki jo je
Marx zaslutil le nepopolno, se izkaže za krasni novi svet računanja
oziroma »štetja«:
»Ali ni sam ideal formalizacije, kjer obstaja zgolj še štetje - sama
energija ni nič drugega kot tisto, kar šteje, kar, če na določen način
obračate formule, vselej tvori isti seštevek - ali ni to zdrs, četrtinski
obrat? -, zaradi katerega se (...) vzpostavi neka povsem nova artikula-
cija vednosti, ki jo je mogoče v celoti zvesti na formule...?« (Su. 89.)
Govoreč študentom univerze v Vincennesu Lacan reče: »Od ne-
kega trenutka v zgodovini seje v diskurzu gospodarja nekaj spreme-
nilo.« (Str 109.) Ta sprememba je vplivala na osnovne zakone ohra-
njanja vednosri in energije. Premik se prvič jasno pokaže v 16. in
17. stoletju (cf. str. 110), ko pride na plan gospodarjev mehanizem
ustvarjanja vrednosti {plus-de-jouir) in, nič več nekje globoko zako-
pan, postane viden in izračunljiv:
»Ne bomo se ubadali z vprašanjem, ali je bilo to zaradi Luthra ali
zaradi Calvina ali zaradi nevemkakšnega prometa ladij okoli Genove
ali v mediteranskem morju ali drugje, kajti pomembno je, da se od
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
169
določenega dne naprej presežni užitek šteje, knjiži, sešteva. Tu se
začne tisto, kar imenujemo akumulacija kapitala.« (Str. 109-110.)
Odtlej prevlada diskurz, ki hlapca in gospodarja postavi v relativno
malo pomemben diskurzivni položaj. Obstajala sta za to, da sta gene-
rirala celoten sistem vednosti.
Toda zdaj je sama vednost produktivna sila:
»Na mestu gospodarja [se] vzpostavi neka povsem nova artikulacija
vednosti, ki jo je mogoče v celoti zvesti na formule, na mesto hlapca
pa pride ne nekaj, kar bi se kakorkoli vpisovalo v red vednosti, tem-
več nekaj, kar je prej njen proizvod.« (Str. 89.)
Ko se diskurz gospodarja ukloni diskurzu univerze (in kapitaliz-
ma), se funkcija presežnega užitka spremeni. Objekta, ki seje izločal
v diskurzu gospodarja (kot skriti vir njegove »vrednosti«), postane
odkrito priznana vrednost ali, natančneje, nekaj, kar proizvaja vrednost:
»Presežna vrednost se priključuje kapitalu - ni problema, to je homo-
geno, nahajamo se v vrednostih. Sicer pa v tem vseskozi plavamo v
teh blaženih časih, v katerih živimo.« (Str. 110.)
»Plavamo v tem«: fantastična potopitev v substanco, ki ni nič
drugega kot akumulirani užitek - neporabljen, na vami razdalji od
celotnega aparata, ki dejansko proizvaja presežni užitek: označevalec,
metafora in kastracija (izključitev užitka).
Zgodi se družbena revolucija. Vrednosti posameznika ne določa
več njegov položaj, temveč njegova tržna vrednost, pri čemer zdaj
lahko svobodno prodaja svoje delo. Vendar pa ne ve, da prodaja tudi
svoj savoir-faire, kije bil vseskozi notranji delu, čeprav je gospodar
označeval njegovo genezo v absolutni odsotnosti vednosti. Zdaj ne
gre enostavno za sistematično razlaščanje hlapčevega (nevednega)
užitka, transsubstantiviranega v vednost za gospodarja prek alkimije
JULIET FLOWER MACCANNELL
10. Hlapčeva konkretna vednost o užitku je besedno protislovje: užitek naj bi
izključevala vednost. Toda ko je Marx enkrat dojel vrednost, vsebovano v
hlapčevi produkciji, kot notranjo vrednost dela, ki se nahaja v vseh, je videl,
kako si gospodar prilašča to vrednost.
170
pomenjanja. Gre tudi za pretvorbo skrite vednosti producenta v
formalno vrednost, ki jo sistem lahko pobere (in akumulira v sebi) s
pomočjo štetja presežnega užitka. '°
»[N]e gre toliko za napredek, ki bi nastal zaradi hlapčevega dela -
kot da bi obstajal tudi najmanjši napredek v njegovem položaju,
prav nasprotno -, temveč gre za prenos, za oropanje tega, kar je bilo
v izhodišču vednosti vpisano, pritajeno v svetu hlapca. (...) Če ga od
bliže pogledamo, je odvzem vednosti hlapcu celotna zgodovina,
katere etapam Hegel sledi korak za korakom...« (Str. 87-88.)
»Marx ta proces ožigosa kot rop. Vendar to stori, ne da bi opazil, da
se njegova skrivnost nahaja v sami vednosti - kot skrivnost redukcije
samega delavca na to, da ni več nič drugega kot vrednost. Ko preide
v zgornje nadstropje, presežni užitek ni presežni užitek, temveč se
vpisuje enostavno kot vrednost, ki jo je pripisati ali odšteti od celote
tega, kar se akumulira.« (Str. 89.)
Krasni novi svet »štetja«, ki na ta način formalizira presežni užitek,
s tem, da ga šteje, hkrati devalvira tisto, kar je proizvedlo vednost:
»Vendar pa v tem poslu izgubite vašo vednost, ki vam je dajala vaš
status.« (Su-. 92.)
Ko diskurz unovči to formahzacijo (in z njo prihrani), pomen
presežnega užitka doživi tektonski premik. Zdaj je agent dominante
diskurza (vednost, kapital ali akumulirano bogastvo). V diskurzu
univerze, na primer, kjer je dominanta (zavzema zgornje levo mesto
v algoritmu), je presežni užitek (a) diskurza nekaj, kar potrjuje celotno
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
11. Lacanovo pariško poslušalstvo je verjetno poznalo začetni stavek Marxovega
Kapitala, kjer gre za to, kako se bogastvo zahodnih družb predstavlja kot
akumulacija blag.
171
vrednost, ne pa nekaj, kar bi ji dajalo ključni, pa čeprav dopolnilni
prestiž, kot v diskurzu gospodarja.
»Revolucija«, »četrtinski obrat« diskurza spremeni vse v njem.
Ko diskurz univerze kot svojo dominanto postavi »akumulirano«
vednost (Sj), ta postane g/ava diskurza in ne njegov proizvod: akumu-
lirano bogastvo savoir-faire (oziroma, kot reče Lacan v zgornjem
citatu, kapital), neposredno povezano s presežnim užitkom." To pa
odraža realno spremembo v družbenem stanju stvari glede na to, kaj
je prevladovalo pod diskurzom gospodarja, predvsem v načinu, kako
»kompenzira« svojo lastno vrsto prisvajanja (v tem primeru vednosti).
Kajti tu producent vednosti ni poplačan z nevednim užitkom (kot
hlapec), temveč zgolj z možnostjo, da se identificira z dominanto
(bogastvom):
»In zakaj se pustimo kupiti bogatašu? Ker je to, kar vam da,
udeleženo pri njegovem bistvu bogataša.« (Str 92.)
V resnici izguba, tako kot v primeru hlapca, ostane neplačana:
»To vednost si bogataš pridobi pod ceno. Enostavno je ne plača.«
(Str. 92.)
Zgolj ekonomija ima dostop do tega, kako sta manko-in-presežek
(kar je nujno za delovanje vsakega diskurza) postavljena v »revolu-
cionariziranem« diskurzu, ki mu vlada akumulirani presežni užitek
oziroma imitkani užitek. Govoreč o Marxu in Adamu Smithu Lacan
pripomni:
»Od časa do časa poškilim k nekaterim avtorjem ekonomistom. In
vidimo, kako je to za nas analitike lahko zanimivo, ker če je kaj
JULIET FLOWER MACCANNELL
172
treba narediti v analizi, je treba vzpostaviti to drugo energetsko polje,
ki bi zahtevalo druge strukture od fizikalnih, namreč polje užitka.«
(Str 90.)
Ko je presežni užitek enkrat preoblikovan kot strogo števna in
izračunljiva presežna vrednost, hkrati začne delovati tako, kot jo je
razumel Marx: kot prevara, slepilo - kot sleparska pretenzija, da lah-
ko »nadoknadi« absolutno izgubo, ki nujno spremlja izvor njene eko-
nomije.
»Marx v presežni vrednosti razkrinka rop užitka. Vendar pa je ta
presežna vrednost spomenik presežnega užitka, ekvivalent presež-
nega užitka.« (Str. 89.)
Primerjajmo različni vlogi presežnega užitka v diskurzu gospodar-
ja in v »revoluciji«, ki mu sledi. V prvem je njegov nevidni smoter v
urejanju, zbiranju, ohranjanju in reguliranju užitka v prid celotnemu
sistemu. Že zgolj diskurzivni četrtinski obrat pa pripelje do tega, da
presežni užitek ni več skrivna morivacijska sila diskurza, temveč ga
zdaj uradno izvršuje. Tako ni razloga, da v presežnem užitku ne bi
videli nečesa, kar je kapitalu povsem analogno - ozkoma, če naj
uporabimo sodobnejši izraz, kar je analogno »ustvarjanju vrednosti«.
Lacan dejansko razglablja o tej besedi, o »bogastvu«. Nikomur,
pravi, niti Marxu ali Adamu Smithu, ni padlo na pamet, da bi vprašal,
»Kaj je bogastvo?«
»Nenavadno paje, da odkar obstajajo ekonomisti, nihče ni (...) prišel
do opazke, daje bogastvo lastnost bogataša. Tako kot psihoanalizo,
to sem enkrat rekel, dela psihoanalitik (...). Zakaj ob bogastvu ne bi
izhajah iz bogataša?« (Str. 91.)
Morda zato, ker bi bil odgovor lahko samo tavtološki: »bogastvo
je atribut bogatih«; kjer pa naletimo na tavtološki »sem, kar sem«,
vemo, da se nahajamo v bhžini diskurzivne »dominante«.
Se nekaj času primernih misli o vojni in smrti
Neuravnoteženi psihični računi: gospodarji in vodje
Ko se je nahajal v položaju produkta diskurza (kot v diskurzu
gospodarja), presežni užitek (izguba-obmjena-v-dobiček) nikoli ni
prenašal prevelike izpostavljenosti. Toda v novem svetu računanja
ni več enostavno skrivnostni produkt manka in presežka sistema,
temveč je njegova glava. Toda naj zdaj o njem razmislim še neko-
liko drugače. Ko na primer enkrat akumulkani presežni užitek za-
vzame dominantni položaj v diskurzu, figura, ki ustreza njegovi pre-
moči alijo pooseblja, ni več gospodar ah oče. Freud je takšno figuro
173
»Bogataš ima neko lastnost. Kupuje, kupuje vse, skratka - pač veliko
kupuje. A v premislek bi vam rad ponudil to, da ne plačuje.
Predstavljamo si, da plača, in sicer iz računskih razlogov, ki so pove-
zani s pretvorbo presežnega užitka v presežno vrednost. Vendar pa,
kot prvo, vsakdo ve, da si redno dodaja presežno vrednost. Nobene
cirkulacije presežnega užitka ni. Zlasti pa obstaja nekaj, česar nikoli
ne plača, namreč vednost.« (Str. 91.)
V kapitalizmu (ki ga formalno ni mogoče ločiti od diskurza uni-
verze) je več kot jasno, da akumulacija bogastva narekuje distribucijo
vrednosti skozi svoj celotni diskurzivni sistem in prevladuje nad
vsako drugo vrednostjo oziroma vrednoto - od intimnih neposrednih
razmerij do globalnih povezav - ter ponuja model za vsako znamenje
vrednosti. To »bogastvo« je prav gotovo postalo merilo vsega
bogastva, ki ga lahko najdemo v družbenih vezeh. Presežna vrednost
oziroma slepilo užitka je sedaj aktivni dejavnik družbene vezi.
Seveda je že Max Weber dejal, da če naj kapitalizem deluje, mora
biti vsemu pripisana monetarna vrednost in vsaka, tudi najmanjša
stvar, mora biti preračunljiva. Res. Toda v Seminarju XVII Lacan
načne nekaj drugega. Izrisuje družbene in psihične implikacije
»novega sveta računanja«.
JULIET FLOWER MACCANNELL
12, J, Lacan, L'envers de la psychanalyse. Seuil, Pariz 1991, str 111-112.
174
imenoval »vodja«. Če novo diskurzivno dominanto (bogastvo, aku-
mulacijo) označimo kot vodjo, se to izkaže za zelo razodevajoče, in
mislim da se prav zato Lacan v Seminarju XVII tako potrudi, da bi
razlikoval gospodarje in očete od vodij. Dejansko je Seminar XVII v
prvi vrsti dolg razmislek o tem, kako (oziroma »če«) je označevalec
gospodar (Sj) in njegov družbeni zastopnik (gospodar) postal for-
malno neveljaven s kapitalnim zasukom diskurza, ki ga obravnava.
Kot posebno nova vrsta figure je vodja definiran s svojo identifikacijo
z dominanto diskurza (akumulirana vednosL'bogastvo); se pravi, da
je za razliko od gospodarja ne predstavlja metaforično. Bolje rečeno,
utelešajo. Zakaj?
V kapitalističnem diskurzu vodja uteleša presežni užitek, ki ga
ustvarja sistem, kot da ta sploh ne bi bil proizveden. Namesto da bi
simboliziral kumulativno presežno vrednost, ki pogojuje celotni si-
stem, je njen del in kos. Je metonimični garant tega, da presežni
užitek ni bil ne spočet [fathered] ne ustvarjen - in zato ne nosi nobene
odgovornosti za izvorne izgube niti za nadaljnje izgube, kijih neizo-
gibno sproži sistem-pomena, ki sloni na ponavljanju.
Lacan nadalje poveže zalogo bogastva, ki jo uteleša kapitaUstični
vodja, z občutkom nemočnega otroka, daje potopljen v bazen »libidi-
nalnega kapitala«, h katerega akumulaciji gaje prisilila njegova pre-
zgodnja zrelost - enostavno zato, ker še ni zmožen neposredno uživati:
»[Ali se spomnite, kaj sem vam povedal o] razmerju kapitalizma do
funkcije gospodarja? - o povsem drugačnem značaju tistega, kar je
mogoče narediti s procesom akumulacije v prisotnosti presežnega
užitka? - o sami prisotnosti tega presežnega užitka ob izključitvi sta-
rega debelega užitka, enostavnega užitka, užitka, ki se realizira v goli
kopulaciji? Ali infantilna želja ne črpa tu svoje moči? - svoje moči
akumulacije glede na ta objekt, ki tvori razlog želje, namreč tisto, kar
se od kapitala libida akumulira natanko prek infantilne ne-dozorelosti,
izključitve užitka, ki ga bodo drugi imenovah normalen.«'^
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
13. Tu se sklicujem na Freudovo analizo subjektovega jaza in jaza vodje v »Mno-
žični psihologiji in analizi jaza« [slov prevod v Psihoanaliza in kultura, DZS,
Ljubljana 1981].
175
Lacan tako imenuje psihične korenine kapitalističnega diskurza
kot otrokovo identifikacijo z nemočnim očetom (kar pomeni: željo
nadomestiti ga). Skupina, na katere čelo bo torej upal priti ta otroku
podobni vodja, je takšne vrste, da lahko shaja brez motorja ustvarjanja
vrednosti in pomena (označevalec, kastracija), v prid temu, kar ježe
akumulirano kot presežni užitek - torej temu, kar ježe postalo kapital.
Osebno razmerje samega vodje do užitka bi se tako popolnoma
razlikovalo od gospodarjevega. Gospodar je a priori izključen iz
užitka: nikoli ga na primer ne more obdržati zase, kot gaje prvotni
oče, in ga lahko zgolj na skrivaj povečuje kot simbolno vrednost - in
še tedaj zgolj za svoje ljudstvo - tako, da ga pobira kot presežni
užitek. Natančneje, nastopati mora hkrati kot tisti, ki ga omoži, in
kot tisti, ki tudi sam resnično je ta presežni užitek.
Dejansko, ko bogastvo enkrat postane diskurzivna točka prešitja,
se vodja, ki ga uteleša, avtomatično spremeni v, kot je ugotovil Freud,
hipnotično »ljubljeno« figuro, ki uteleša agregat bogastva skupnosti,
ne da bi ga moral dejansko pridobiti ali proizvesti: vselej-že je bil
presežni užitek. Zaradi te identifikacije s kolektivnim bogastvom je
videti, kot da moč vodje ni bila ustvarjena z očetovim omejevanjem
užitka niti s »kreativno« (metaforično) besedo gospodarja. Namesto
tega se presežni užitek zdaj kaže kot hkrati brezkončen in brez izvora,
kajti, kot nam pove Freud, vodja, ki vso libidinalno investicijo
potegne vase, le-to v enaki meri »vme« vsem članom skupine v vrsti
brezkončnih odmevov in zrcaljenj. Z drugimi besedami, čeprav ima-
ginarno, se ta investicija neskončno pomnoži.'^*
V diskurzu gospodarja seje presežni užitek strukturiral kot skriv-
nostni vir reflektirane vrednosti. Metafora je bila tisti označevalni
mehanizem, ki je s svojo alkimijo »minus« preobrazil v »plus«. V
kapitalističnem diskurzu pa presežni užitek postane absolutna vred-
JULIET FLOWER MACCANNELL
176
nost, ki izžareva svojo avro, ne da bi potrebovala metaforo, ki bi jo
povečala. (Spomnite se Diderotovega Rameaujevega nečaka, kjer
malopridnež razloži filozofu, da svojega sina vzgaja enostavno tako,
da mu pred nosom pomaha z zlarim kovancem ter ga pozove, naj ga
prime, podrgne in popolnoma idolizira.)
Moč kapitalističnega vodje, ki ima v celoti značaj avre, utaji svoj
lastni izvor v pulziranju manka in presežka, ki poganja diskurz gospo-
darja. Zato zdaj čisto imaginarni - odkrito imitirani - presežni užitek
postane resnična valuta tega področja, ki postavlja na laž vsak realni
užitek oz. energijo, kije bila porabljena za njen odlitek.
Toda Lacan nam pove, da je podoba brez muke akumuliranega
užitka »fabrikat«, daje tak presežni užitek imitacija užitka. (Str. 89.)
In avrični vodja, ki jo uteleša, kapitalistični gospodar, je prav »Zlato
tele« iz bibličnega teksta, ki Lacana tako zanima v Seminarju XVII.
Vzemimo Ronalda Reagana kot nedavni primer. Njegova reaga-
nomika, skupaj z njeno pravljico o »družbi onstran pomanjkanja« in
»ponudbeni ekonomiji«, je goreče zanikala, da je moral kdor koli
kdaj plačari; trdila je, da »rezanje« proračuna enostavno sili k večji
rasu; in da lahko zmanjšanje davkov učinkuje enako. Pod reagano-
miko naj bi vsakdo našel nišo v neskončnem bogastvu, se kopal v
brezmejnem obilju.
Vendar pa so kljub nasprotnim trditvam celo bogati nekoč morali
plačati. In presežni užitek ne more vztrajati brez označevalnega
ponavljanja, ki nujno sproža izgubo. Analiza kapitalističnega diskurza
se mora zato potruditi, da natanko locira kraj, kjer je njegova diskur-
zivna izguba mobilizirana v dobiček, kljub njegovemu zanikanju
tega dejstva.
Odgovor na vprašanje »kdo plača?« je postal vse bolj očiten: te-
meljnega manka ne najdemo v, temveč zgolj zunaj tega diskurza. Kar
pomeni, da se umešča izven tovrstne skupine, skupine, katere kolek-
tivno bogastvo ni toliko simbolizirano, kot je utelešeno v njenem vodji.
Freudova teza v Množični psihologiji in analizi jaza se dejansko
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
Univerza
Histerik '
■I
14. Celotni sistemski dobiček/izguba ni več stvar dialektike užitka in vednosti.
Nekoč je obstajala prodaja med obema: vednost in užitek sta bila oba povezana
z energijo, porabljeno v delu (pa naj je bila priznana ali ne, izvedena ali ne).
Toda po Lacanu je Marx podcenil funkcijo vednosti in precenil delo kot ultima-
tivni proizvajalec presežnega užitka. Gospodarje izključil užitek, da bi dobil
vednost; toda čeprav je bil to navidezni cilj, je moral sistem gospodarja še
naprej pridobivati na splošnem užitku, da ne bi usahnil. Ta pribitek, odvzet
177
glasi, da je notranje nasilje, potrebno vsakemu diskurzu, pregnano
iz notranjosti (modeme, »umetne«) skupine in usmerjeno proti tistim,
ki so ji tuji. Bistvene izgube skupine so izvožene, se pravi, da je
poskrbljeno za to, da bo vselej plačal nekdo drug. (Pomislite za
trenutek, kako pomembno se zdi za zahodne medije, da nenehno
vizualno razkazujejo lakoto in pomanjkanje dežel tretjega sveta.)
Kljub zanikanju tega dejstva pa obstajajo tudi realne izgube za
subjekt, ki se nahaja v tem diskurzu. V diskurzu gospodarja je na
primer subjekt odcepljen od užitka s strani označevalca (oziroma
»kastriran« z govorico). Vendar paje njegova izguba užitka dejansko
vrednotena kot libidinalno »darilo« družbi. S četrtino obrata ali
revolucijo v diskurzu, ki nasledi diskurz gospodarja, pa po Lacanu
subjekta ne »cepi« označevalec, temveč ga »cepi užitek« (str. 71).
In ga odcepi od česa? Od vednosti. Hkrati, in absolutno, pa od
akumuhranega presežnega užitka, ki ga predstavlja vednost (oropan
je, da bi se drugi obogatili).
Poglejmo si pobliže to spremenjeno pozicijo subjekta (S) v dveh
diskurzih, ki oba izhajata iz »četrtinskega obrata« diskurza gospo-
darja: histeričnega in univerzitetnega.
JULIET FLOWER MACCANNELL
Univerza
V histeriji pa takole: '
Histerik
Ni v navadi, da bi ta dva diskurza postavljali skupaj, vendar pa
sta s tega posebnega zornega kota strukturno sorodna. Dejansko v
»histeriji« subjekt {$) dobi dominantno pozicijo - toda za ceno tega,
da je njegova »resnica« (presežni užitek, a) povsem razvezana od
svojega označevalca, ki ni rečen niti na pol. In »nagrada« histeričnega
subjekta (plačilo za njegovo izgubo vednosti ali S^) ni več izplačana
z »resnico« sistema (kot v diskurzu gospodarja), ker mesto »resnice«
povsem zaseda presežni užitek (kot imitacija), odrezan od označe-
valca, ki ga je izvomo proizvedel.
hlapcu, je poleg tega na skrivaj nadomestila porast v hlapčevi lastni vednosti,
njegovem javoi>-/üi>e, njegovem ročnemíavoiV-/ííi>e (tj. z njegovo potencialno
izobrazbo). Danes stvari niso tako čiste. Izguba užitka ni več problem - užitek
je vsepovsod, utapljamo se v njem. Kar je izgubljeno, je zdaj vednost, ki ste jo
dobili na račun užitka (tj. izdatka energije).
178
V klasičnem redu gospodarja je subjektova libidinalna žrtev
(kastracija) veljala za »sveto« (kot pravi Freud), ker je proizvedla
zalogo vednosti, kije postala še dvakrat dragocenejša zaradi operacij
presežnega užitka (a) oziroma skrivnega vira vse vrednosti. Zdaj pa
poglejte, kako se presežni užitek (a) umešča v teh dveh »četrtinskih
obratih«. Obe »revoluciji« se iztečeta v to, da subjekta cepi užitek,
do katerega naj bi imel vsak pravico, in ga odcepi od vednosti o njem.
V diskurzu univerze je subjektov razcep zapisan takole:
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
Še nekaj misli o vojni in smrti za naše čase
Vdor v politično je mogoč zgolj, če pripoznamo, daje
diskurz, in to ne le analitični, lahko samo diskurz užitka,
vsaj kadar od njega pričakujemo delo resnice.
{Seminar XVn, sil. %6)
Na tej točki se bom lotila analize, ki temelji na dosedanjem branju
teksta in njegovi eksplikaciji.
Lacanov Seminar je morda še bolj daljnoviden, kot so lahko
predpostavljali njegovi poslušalci leta 1969. Kajti z obratom novega
stoletja, v razvijajočem se diskurzu poznega kapitalizma, se zdi, da
je nevednost - dialektična druga plat   - zdaj postala »dominantna«.
179
V diskurzu univerze pride do drugačne premestitve. Vloga »dela«,
ki ni več priznano kot energetski element diskurza, je premeščena,
subjekt (S) pa je postavljen v položaj proizvoda diskurza (se pravi,
daje subjekt zdaj v poziciji izgube). In (celotna akumulacija ved-
nosti) je zdaj v dominantnem položaju, skozi dejavnik presežnega
užitka (a) ji je dana vrhovna družbena moč.
Toda zakaj bi opis učinkov tega premika omejili na uste, ki
nastopijo na mestu individualnega subjekta? Lacan pravi, da se mora-
mo le ozreti na sodobno pojavitev »potrošniške družbe«, da bi dojeli,
kako je presežni užitek iz notranjega vira vrednotenja postal zgolj
še eno merilo ekvivalentne vrednosti:
»Potrošniška družba črpa svoj smisel iz tega, da je tistemu, kar v
njej tvori, v narekovajih, človeški element, dan homogeni ekvivalent
kateregakoli presežnega užitka, kije produkt naše industrije oziroma,
če naj rečemo vse, imitacije presežnega užitka. A vendar se to prime.
Presežni užitek je mogoče posnemati, to še vedno zanima veliko
ljudi.« (Str. 89-90.)
JULIET FLOWER MACCANNELL
15. Slovenski prevod: Jacques Lacan, Televizija {Problemi-Eseji 3/1993), str. 74.
180
Preprostost, celo otročjost, je postala odkrita značilnost tako naših
političnih kot kulturnih voditeljev. To ponazarja naš predsednik W.,
ki ga brez konca in kraja kažejo, kako hodi naokoli kot klovn in
napačno izgovarja besede ah pa se veselo fotografira, ko otrokom
bere iz knjige, ki jo drži - narobe obrnjeno. Trdi, daje njegova naj-
ljubša knjiga neka otroška knjiga. Vsaka kritika, ki poudarja »ne-
umnost« tovrstnega vodje, ga samo še okrepi, saj je njegova služba
prav v tem, da uteleša nedolžnost in nevednost kot blaženost (užitek).
Pobega pred dominantnostjo nedolžnosti/nevednosti ne gre iskati
na univerzah: celo naše najbolj cenjene univerze zdaj računajo vred-
nost svoje izobrazbe kot nekaj povsem ločenega od dejanskih dosež-
kov svojih študentov. (Nedavno so ugotovili, daje vodilna/vy League
University, ki oskrbuje bogate, podeljevala nazive kar 90 odstotkom
svojih diplomskih študentov.)
Hkrati je tudi postalo vse bolj jasno, da je pozni kapitalizem
diskurz, kije v nenehni vojni z označevalcem oziroma, bolj natančno,
z vsakim označevalnim razcepom. (Ali ni Lacan v Televiziji rekel,
da je prva poteza kapitalizma ta, da je spolnost »vrgel med staro
šaro«,'^ drugače rečeno, da je med staro šaro vrgel kastracijo ali
razcep, ki ga povzroči označevalec?) Tudi to zadnjo trditev je na
žalost mogoče dokazati. Vojna "pvoú označevalcu, ki jo vodi sodobni
diskurz, je bila še vse preveč očitna v svojem nedavnem freudovskem
spodrsljaju, v Iraku, ko se je posrečil (naključni) umor (v prijatelj-
skem ognju) precejšnjega števila novinarjev riskanih medijev (ki
živijo od označevalca).
Zdaj si moj bralec seveda misli: tisti ocenjevalec knyigeFiguring
Lacan je imel čisto prav! Kaj pod milim nebom imajo spremembe
diskurza gospodarja ali skrajno napihovanje presežnega užitka
opraviti z literarno teorijo? In le kako so lahko povezane z naslovom
tega eseja: »Se nekaj času primernih misli o vojni in smrti«?
Se nekaj času primernih misli o vojni in smrti
16. L'envers de la psychanalyse, op. cit., str. 219.
17. V Seminarju XV//Lacan posebej izpostavi literarno dejanje (branje), ko reče:
»Govorica, govor, vednost in vse to je očitno dobro delovalo v času neolitika;
nobene sledi pa ni o tem, da bi obstajala dimenzija, ki seji reče branje.« (Ibid.,
str 218.) Literatura sama igra vodilno vlogo pri vprašanju - Lacanovem, de
Manovem, pa tudi mojem - «Comment se porter avec la culture?« {ibid., str.
210), s katerim se danes ubadamo vsi.
181
Naj najprej povem, da simulirani užitek ni v literarni produkciji
nič novega in naj mimogrede tudi spomnim, da je Paul de Man v
enem svojih poznih tekstov opozoril, da se je v Kantovi tretji Kritiki
zgodilo nekaj, kar je za vselej spremenilo razmerje umetnosti do
kulture in družbenega življenja. (To je de Mana tako skrbelo, da je
svetoval, naj ohranimo distanco do tega, kar je imenoval »estetska
ideologija«.) V podobno emfatičnem tonu Lacan v Seminarju XVII
reče, daje nekaj, kar obstaja zgolj v literaturi"' in nikjer drugje. To -
glede na dani kontekst - razumem tako, daje Kantova tretja A'rz'í//ca -
tako kot potrošniška dražba in izračunavanje ugodja v reformaciji -
tudi umetnost pustila plavati v vrednosti, prekipevati od simuliranega
užitka. A zgomje razumem tudi tako, da literatura in branje lahko
ponudita edinstven način soočanja s presežno vrednostjo, ki v
diskurzu univerze (in kapitalizma) pride do polne prevlade."
A še vedno boste ugovarjali: »Zakaj vojna?«
Lacanov Seminar XVII je potekal v času (1969-1970), kije bil
kot nalašč za misli o vojni in smrti. Divjala je povsem nerazumljiva
vietnamska vojna, brez konca, brez opravičila. Postala je nov trdni
horizont vseh naših mladostnih teženj, končni depozitorij vsega
našega načrtovanega bodočega dela. Šlo je za vojno, katere smoter
je bil nekredibilen, njen razlog pa uokvirjen zgolj v formalnih bese-
dah, vzetih iz besednjaka iger: »teorija domin«. Ali si je pred Vietna-
mom kdo predstavljal, kako razčlovečujoča je lahko vojna, ki se ne
odvija pod nobeno prepričljivo ideologijo?
Ta vojna je tako rekoč povsem dominirala našim intelektualnim
naporom, omenjena dominantnost paje imela dve poglavitni obliki:
JULIET FLOWER MACCANNELL
18. Ko je Seminar XVII leta 1991 izšel pri založbi Seuil, meje navdahnil pri pisa-
nju o histeriji v knjigi Margaret Atwood The Handmaid's Tale, kar je nato
postalo središče moje zadnje knjige, The Hysteric's Guide to the Future Female
Subject (2000).
182
podobe in števila, »štetja trapel« in »razmerja med številom ubitih«
[kill ratios]. Na razpolago smo dobili neizmerni tok podatkov, ki pa
je povsem zameglil vsako realno refleksijo o resničnem vzroku tega
obupnega podviga. Vednost je izgubila svojo samozavest: prvič seje
kot temelj pojavila »pravica do obveščenosti«, skupaj s takšnimi
evfemizmi za umor kot je »uporaba skrajnih sredstev«. Odgovor
Normana Mailerja na vprašanje vseh: »Zakaj smo v Vietnamu?«, je
bil tako skrivnosten kot odgovor agenta CIA, ki sem ga poznala in
ki je na moj »zakaj?« odgovoril: »Ah, veš, tisti kmetje sedijo na
kupu dragocenih nepremičnin.«
Da bi lahko izmerili, kako je takšno razmišljanje postopoma
postalo sprejeto kot normalno, naj citiram New York Times z dne 9.
aprila 2003, in sicer uvodni komentar, ki se začne s sledečim stav-
kom: »As allied forces seize more and more of Iraqi real estate every
day... [Ko zavezniške sile vsak dan zasežejo več iraških nepre-
mičnin...]«. Takšen stavek izdaja relativno ravnodušnost do usode
vojakov in civilistov glede na paniko v zvezi z iraškimi naftnimi
polji, in to je nekaj, kar smo prvič opazili (s čisto, šokirano grozo)
med vietnamsko vojno.
Zato vas prosim, da še malo potфite z mano, ko nadaljujem to
moje nenavadno spletanje literature z Lacanovo mislijo, da bi prišla
do novih misli o vojni in smrti. V mojem razmerju do Seminarja
XV7/namreč obstaja še nekaj, kar morate vederi, preden tu končam."
Mojo drugo knjigo, The Regime of the Brother: After the Patriar-
chy, sem napisala, ne da bi kdaj viàeXdiSeminarXVU (tudi ne v obliki
piratskih fotokopij). Vendar bi morala reči, daje to prav tisri Lacanov
semmar, ki bi globoko vplival na mojo knjigo, če bi kar koli vedela
o njem. Dejansko je L'envers de la psychanalyse prvič izšel v tiskani
obliki prav tistega leta, ko je v Angliji izšel Regime of the Brother.
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
19. L'envers de la psychanalyse, op. cit., str. 132.
20. Del razvpitega leta 1968 sem preživela tam in izkusila majske dogodke. To je
bilo odločilno obdobje za mojo izobrazbo in nadaljnje literarno delo. Ta
Seminar v meni prebuja spomin na druženje z drugimi študenti, ki so bili zelo
podobni (po politični in kritični drži) tistim, s katerimi se Lacan zaplete na
stopnicah Vincennesa, na seminarjih neposredne akcije, ki so bili posneti in
objavljeni v Seminarju.
183
»Logično« bi morala knjiga »sloneti« na Seminarju XVII. Pa ni.
Njena tematika se prekriva s tematiko tega seminarja; gre dejansko
za isto problematiko. Lacanov5em¿nar XV7/je že anticipiral/ponovil
moje kritične vzgibe - in menim, daje razlog v tem, da oba organizira
neka podobna tesnoba.
Politična tesnoba, nujno povezana s skupnim horizontom te
bizarne nove modalnosti vojne. Tesnoba v zvezi s tipi voditeljstva,
ki jim ni več uspevalo, in tesnoba ob tistih, ki so jih začeh nadome-
ščati. Pa tudi fizična (a kljub temu nujno politična) tesnoba v zvezi z
implikacijami odstranitve »očeta-gospodarja« kot glavnega predstav-
nika simbolne moči v prid - čemu? V knjigi sem to »nekaj« precej
okorno imenovala »režim brata«, medtem ko je Lacan v Seminarju
XVII temu rekel enostavno fraternité, katere družbeni rezultat bo
vedno, pravi, »segregacija«." Segregacija, ki sem jo jaz obravnavala
predvsem kot segregacijo spola in po spolu: kot izključitev »sestre«.
Konec koncev sem z Lacanovim Seminarjem XVII delila isti
horizont vojnega časa v istem mestu, Parizu. Le da nisem bila tam -
pri Lacanu. Ne istega leta.^° Tam sem bila leto prej, na.École normale
supérieure - študirala sem z Derridajem in drugimi na ENS in na
École pratique des hautes études - Lacana pa nisem videla niti od
daleč, kot tudi ne prebrala nobene njegove besede. Lacana Seminarja
XVII sem popolnoma zgrešila.
Kljub tej luknji v moji izobrazbi sem v Regime of the Brother
vztrajno zasledovala vse literarne manifestacije »bratstva«, ki sem
jih našla v razsvetljenstvu: Clarissi Samuela Richardsona njena pi-
JULIET FLOWER MACCANNELL
184
semska dvojnica Anna Howe sporoča, kako je zdaj brez zunanje
regulacije - »sama sebi moraš biti mama, oče, stric«. Zdelo se mije,
da takšnih trditev ni mogoče analizirari brez pomoči psihoanahze,
sicer bi njihove radikalne politične implikacije ostale povsem nejasne.
Hkrati pa sem želela tudi razumeti, kako do podobnih sprememb
prihaja v našem času - in ko sem proučevala dela Marguerite Duras,
na primer Un barrage contre le Pacifique, La douleur ali Hiroshima,
mon amour, sem videla sestrsko pozicijo, kako je še enkrat intimno
vpletena v povsem nov in ne dovolj analiziran politični obrat.
Bratski red, ki nadomesti gospostvo, je ob svoji zori in kar zadeva
ljubezen in vojno očitno prinesel dovolj, in to ni bil vselej lep pogled.
To je bil režim, sem napisala, kije kot svojo temeljno enoto vrednosti
ustoličil »nerazcepljeni jaz«, in ne razcepljeni subjekt. Toda - in
želela sem razumeti, zakaj - bil je izjemno destruktiven za sestrsko
pozicijo. Kje je bila po patriarhatu ženska, pohtično in psihično?
Najprej se je zdelo, da bo Freudov Totem in tabu najbolj pro-
duküven za moje vprašanje. Interpreri so ga pogosto navezovali na
razsvetljenstvo (in na Kantov kategorični imperativ), hkrati pa se v
njem nahajajo očitne psihične vzporednice v regicidih te dobe (bratje
ubijejo osovraženega, prvotnega očeta, ki »jemlje«). Še več. Totem
in tabu vzpostavi režim bratov kot režim, ki prepoveduje svobodno
uživanje tistim, ki so utemeljili nov režim skozi dejanje očetomora.
Se pravi, da se zanje umor očeta izteče ne v absolutno svobodno
uživanje, temveč v to, da se sinovi sami ogradijo od uživanja svojih
mater in sester, od uživanja, ki ga je uživajoči oče hranil zase.
Bratje se tako rekoč prikrajšajo za svojo lastno najboljšo »Stvar« -
oziroma, kot to formulira Lacan \ Seminarju VII, postavijo se v polo-
žaj, kjer branijo/prepovedujejo (défendent) svoje dobrine. Ta samo-
omejitev uživanja omogoča, da se risto, kar bi se lahko razvilo v
hobbesovski boj za posedovanje »dobrin«, obme v dobiček skupine.
Mehanizem konverzije je preobrazba izvornega občutja prikrajšanosti
(s strani analnega očeta) bratov in temu sledeče bratovske »zavisti«
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
185
(v razmerju do svobodnega uživanja vsakogar po smrti očeta) v to,
kar Freud imenuje »bratski ali skupinski občutek«. V Totemu in tabuju
se splošna vzajemna zavist preobrazi v posplošeno bratsko ljubezen,
in to je družbeni pridobitek.
Toda Freudova slika strmoglavljenja očetovske avtoritete in
geneze solidarne združbe bratov ni vsebovala dovolj tekstovnega
materiala o sestri/hčerki, ki jo izguba očetovske moči pusti na cedilu.
V The Regime sem se zato bolj ozirala k Množični psihologiji in
analizi jaza. Ker sem poskušala izslediti implikacije (umetnostne in
družbene) Freudove neojdipske verzije tistega tipa skupine, kjer
figura »očetovanja« povsem izgine, se mi je zdelo, da moram kaj
več izvedeti o situaciji, ki jo raziskuje Freud.
Kar Množična psihologija prinaša novega k analizi skupinskega
življenja »po patriarhatu«, je razumevanje, da mora družbeni prido-
bitek na fikcijski način dobiti lik, podobo, nekaj, kar Freud imenuje
lik vodje, ki izžareva, odseva in lomi ljubezen, ki je zdaj prisotna v
skupini. Vsako izvirno izgubo, vsako izvirno prikrajšanje užitka nado-
knadi univerzalna ljubezen, ki brezkončno odmeva med člani skupine
skozi medij ljubljenega vodje. (Ta vodja, kot opozarja Freud, nado-
mešča in premešča izvorni ideal jaza vsakega subjekta.)
Prvotna zavist po Freudu ni premeščena, temveč preobražena v
nekaj, kar skuje novo povezanost iz tistega, kar bi jo sicer razbilo:
ljubezen. Vodja postane figura, ki izkorenini figuro prepovedujočega
očeta enostavno s tem, da se identificira s samim užitkom - medijem
metamorfoze zavisti v skupinsko ljubezen.
Množična psihologija je ogromno pripomogla k moji knjigi. A
prisotnost vodje - njegova polna ljubezen, njegova privlačna podo-
ba -, ki skupino povezuje z vezjo ljubezni, je posebne, aseksualne
vrste. In ker je njegova ljubezen enako razporejena med vse člane
skupine, ne sme biti nobene zevi med reprezentacijo in reprezen-
tantom te ljubezni. Spomnili se bomo, da prav ta zev (ta »presledek«)
daje moč klasičnemu gospostvu. Ko paje zev povsem izpuščena, ni
JULIET FLOWER MACCANNELL
186
več prostora za kastracijo (ali označevalni razcep). Zato tudi ni
nobenega prostora za »sestro«.
Se vedno sem iskala nekaj v psihoanalizi, kar bi mi lahko pomagalo
odgovoriti na to žgoče vprašanje: »Kaj je bila ali bi morala biti v režimu
bratov sestrska pozicija?« Freudov tekst mi ni dovolj pomagal. Konec
koncev Freud reče, da je poglavitna zahteva za moderno, umetno
skupino ta, da mora zanikati pomembnost spolne razlike. V njej bi
bile »sestre« enostavno članice bratovščine, ki je prisiljena, da ne
upošteva njihove spobe specifičnosti. Torej Freudov vodja ne le uteleša
univerzalno ljubezen, temveč implicitno tudi zanika posebno označe-
valno deUtev, ki seji reče spolna. Težko sem našla pot iz slepe ulice.
Če bi le lahko prebrala Seminar XVIIl Ko Lacan v tem seminarju
pravi, da so opazke o tem, kako govorica postavlja oba spola, »ključ-
nega pomena v trenutku, ko se ob govoru o narobni strani psihoanalize
postavi vprašanje mesta psihoanalize v politiki« (str. 86), govori o
napora, ki sem si ga naložila s to knjigo - na žalost ne da bi se lahko
poslužila njegovih uvidov. In ko skrbno zasleduje »spremembe v
diskurzu gospodaija« na formalni ravni (z algoritmi diskurzov), kon-
kretno obravnava spremembe v Freudovi reprezentaciji očeta v
Totemu in tabuju, ojdipskem mitu. Množični psihologiji in analizi
jaza in končno v Mojzesu in monoteizmu - in to na način, ki bi bolje
vodil moja razmišljanja.
Lacanov pregled Freudovih očetov/vodij je dejansko intriganten.
Zelo nenavadno se mu zdi, da je v vseh različnih Freudovih profilih
očeta, gospodaija in vodje, v vseh tekstih in mitih z izjemo enega -
Množične psihologije - očetovski iikumorjen zato, ker sinu, nezaved-
no ali ne, odreka njegovo uživanje lastne matere. Pa vendar, kot opozori
Lacan, je nenavadno to, da v resnici ne gre za sinovo uživanje matere,
temveč za pereče vprašanje: »Kako lahko skupina preživi očetovo
smrti«
Ko Ojdip reši Sfingino uganko, na primer njegov uspeh zaustavi
davek, ki ga je Sfinga naložila Tebam. Zaustavi tudi kugo, ki seje
smrt med vsemi Tebanci. Rezultat je Ojdipovo začasno »uživanje
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
187
njegove matere«. Vendar pa na koncu iz tega izide Ojdipova simbolna
kastracija (izgubi oči in potrebuje oporo v hčerki) in reši mesto. Z
drugimi besedami, šele koje sin »kastriran«, je dan odgovor na ugan-
ko, kako skupina preživi smrt prvotnega očeta. Podobno v Totemu
in tabuju družbeno sohdarnost po umora očeta ustvari skupna krivda
bratov in obžalovanje izgube očetove zaič/ie za celotno hordo, samo-
kastracija bratov pa reši skupnost.
Lacan pa opozori tudi, da Freud v Mojzesu in monoteizmu (tekstu,
s katerim se Lacan v Seminarju najbolj ubada) v opombi zapiše,
kako obstaja sum, da je bil Mojzes potem, ko je ljudem prenesel
božje zakone, umorjen. Celo tu na začetku imamo nujen umor.
To pa ne velja za Množično psihologijo. Vodja je ljubljen, in
skupine, ki jo vodi, ne najedajo nobene morilske želje. Lacanu, čeprav
se ob tem ne zaustavi dolgo, se zdi presenetljivo, da imamo tu opravka
s skoraj popolno odsotnostjo sovraštva do te figure v Freudovi
Množični psihologiji in da ni nobene želje po umora - želje, ki bi
navadno prevladala. Za Lacana je ta odsotnost zlobe do vodje
pokazatelj diskurzivnega premika. Kajti zanikanje morilskih želja,
tako kot ukrotitev nasilja govorice (kastracija, metaforični »rezi«
itn.), sta načina izrekanja tega, da sami skupini ne grozi smrt, da se
(tako kot jaz) vidi nesmrtno, pa čeprav le zato, ker živi na »posmrtnem
življenju« (presežnem užitku) tega, kar je ustvaril gospodar/oče.
Pomislimo, kako zelo seje naš sodobni politični kontekst premak-
nil v ta diskurzivni način. Ko se je na primer predsednik Clinton
odločil kolektivni užitek predstavljati kot seksualnost (kot produkt
označevalnega razcepa), so ga privrženci novega diskurza za to brez-
obzirno opsovah, tako kot so obsojah Hihary Clinton, da sije denar
»naredila« (z investicijami) in ga ni podedovala. Predsednik Bush II
(ki sije dejansko »naredil« denar s precej obskumimi kupčijami) je
ujel zelo dragačen konec tega vala in se je odločil identificirati se z
nezasluženim bogastvom, ki gaje Lacan imenoval zajezeni (libidinalni)
kapital, in nevednostjo kot blaženostjo. In nihče nikoli javno ne
namiguje na njegovo spolno življenje. (Skupina televizijskih komen-
JULIET FLOWER MACCANNELL
tatorjev je, ko so ji povedali, da bivša žena predsednikovega brata
Neala Busha piše knjigo, ki naj bi »povedala vse« o njem v času
grenke ločitve, v en glas zaključila: »Tega ne sme storiti. Bilo bi
preveč lepljivo.« Za nižji razred.)
Medtem ko bi Lacanovi razmisleki zelo obogatili mojo študijo,
pa konec koncev moje knjige niso navdihovale briljantne analize
post-patriarhalnih struktur v Seminarju XVII. Navdihovali sojo časi,
v katerih sem jo pisala in ki so bili dani. Povojno obdobje. Vietnamska
vojna ni direktno sprožila The Regime of the Brother, so pa to storile
njene zaskrbljujoče in neizbrisne sledi. Sledi Vietnama - ali, natanč-
neje, sledi tistih, ki sojo zagovarjah, ki so se žalostno znova pojavile,
popačene in večje kot kdaj koli prej, v novem tipu vodje, ki se je
nenadoma v vsej svoji dimenziji pojavil v Združenih državah.
Ali je možen sploh kakšen dvom o tem, da je Ronald Reagan
preobrazil našo podobo kulturnega voditeljstva iz podobe gospodarja
v podobo vodje, prepojenega z avro neškodljive, neboleče imitacije
uživanja? In ali bi bil lahko kdo manj »patriarhalen« od Reagana?
Zagotovo bi bil skoraj vsak od predhodnih predsednikov v naši
demokraciji na višini tega naziva - tako različni voditelji kot so Lin-
coln, Johnson, Teddy Roosevelt ali Kennedy so bili dejansko »go-
spodovalni«. Toda Reagan kot očetovska figura? Komaj! Služba za
stike z javnostjo je ob Reaganu namenoma zelo jasno izpostavljala,
da je imel obupen odnos s svojimi tremi otroki.
Namesto tega je ta »teflonski predsednik« tako s podobo kot z
gestami prenašal avrično moč, ki prihaja izključno iz »zgornjega
nadstropja« presežnega užitka, ki ga Lacan opisuje v Seminarju XVII:
ekspanzivno moč imitiranega užitka. Reagan se je identificiral z
»bogastvom« naroda in ga ni le predstavljal. Pod njegovim režimom
naj bi tudi vsak drug lahko brez napora povečal »bogastvo«. Čeprav
se bo kmalu izkazalo, da je to bogastvo, ki ga lahko »ustvarijo« le
deficiti, trošenje kreditov in manipuliranje z računovodstvom, in
čeprav je reaganomika ekonomsko razdejala več družbenih razredov,
ŠE nekaj ČASU primernih misli o vojni in SMRTI
189
je način, kako je preobrazil predsedništvo, pustil trajni učinek na
obliko današnjega vodenja ZDA.
In kljub Reaganovim zatrjevanjem nasprotnega je stvar taka, da
skupina, vzpostavljena okoli tovrstnega voditelja, kot je rekel že
Freud, konec koncev terja svoj lastni tip cene. Čeprav je spolni razcep
(kastracija) odstavljen kot primarni mehanizem družbene organizacije
in reprodukcije, njena nova oblika razcepa (s strani užitka) zahteva
še večje odrekanje, globljo izgubo, kot jo je lahko vsilil diskurz
gospodarja. Kajti konec koncev mora presežni užitek še vedno kaj
realno dodati bogastvu skupine - brez tega ne gre -, toda tega si ne
more privoščiti prek izkoriščanja svojih članov navznoter. Vsak od
njih je, ali naj bi bil, enak. Zato mora svoj vir energije iskati zunaj
lastne skupine - na primer v Iraku. Zdi se, da diskurz poznega kapita-
lizma prav na ta način pokriva odrekanja, kijih mora nujno zahtevati,
ko iz njih kuje »neboleč« dobiček. Pozni kapitalizem morda drugih
ne izkorišča več odkrito, kot so to počeli kolonialni avanturisti.
Kako prikriva odrekanja, ki jih mora nujno zahtevati, da bi povečal
bogastvo? Struktura poznega kapitalizma se opira na nekaj, kar bi
imenovala obratna zavist, ki je enostavno - ali naj tako rečem? -
identifikacija z »drugimi«, ki jih morate izkoriščati, da bi vaša
ekonomija še naprej tekla. Se pravi, da se mora mehanizem
identifikacije razširiti precej onstran meja skupine in vključiti tiste,
ki jih je potrebno zanjo izkoriščati: tako tujce kot sovražnike.
To smithovsko »sočutje« s frère ennemi se konec koncev izkaže
za drugačno od tistega, ki gaje Freud pričakoval v Množični psiho-
logiji. Freud je mishl, da bo z odpovedjo vzajemnemu sovraštvu
znotraj bratske skupine sovraštvo nujno premeščeno in precej
direktno usmerjeno proti drugim skupinam: po modelu nasilja med
tolpami. Toda v tem diskurzu poznega kapitalizma se pojavi še eno
preoblikovanje zavisti v enakost in sovraštva v bratsko ljubezen. Še
vedno nekje zahteva uničenje in izgubo, da bi proizvajal nujno
nadomestilo, toda obrat je v naslednjem: samo strukturiranje iovraž-
nosti - celo odkritih sovražnosti, samega vojskovanja - zdaj posrka
JULIET FLOWER MACCANNELL
190
vase avrà »univerzalne ljubezni«. Na vojno se vse bolj gleda kot
enostavno na sredstvo razširjanja »ljubezni«.
Zakaj smo v Iraku? Da bi izžarevali bratsko ljubezen do »iraškega
ljudstva«, pa naj bo to zanj še tako pogubno.
Irak. Raciónale te vojne so še bolj notranje protislovne kot v
Vietnamu: osvoboditev od znotraj, vzpostavitev liberalne demo-
kracije kot cilj tam (medtem ko je to isto načelo krvavo teptano doma
v vsakem talk showu, ki odkriva njegove označevalce). In pod plapo-
lajočo zastavo neskončnega omejevanja vednosti. Vednost-kot-
nevednost odlično predstavlja televizijski tok nerazumljivih »poro-
čanj«, kije prekašal prvo zalivsko vojno po tem, koliko »naših izgub«
je bilo pripisanih »prijateljskemu ognju«. (Seveda le do okupacijskih
»post-sovražnosti«.)
Zdi se mi, da protestniki prori vojni na žalost niso vselej ušh
temu obratu diskurza. Ne mislim na tiste protestnike, katerih strast
do označevalca je premagala vladajočo strast do nevednosti in ki so
privreli na svetovne uhce, da bi povzdignili simbolno besedo proti
novemu režimu neumnosti, ki je začel vojno v Iraku. Toda zdi se mi,
da so »živi ščiti« (tako kot tisti, ki so med Vietnamsko vojno izvajali
sočutne diete »riža in čaja«) sodelovali pri istem procesu identifi-
kacije, ki seje izkazal za notranje ključnega za »moderno« skupino.
Namreč to, da (z ljubeznijo in sočutjem) objamemo tiste, ki jih
moramo dejansko uničiti, da bi bil presežni užitek še naprej opora in
dejavnik dominante.
Irak je bil prva vojna (»vojna, kot nobena druga«, kot so radi
poudarjali na TV), ki se je dogajala kot oblika vojaškega vodenja
računov - nekakšna poslovna vojna, v kateri so se trudili stroške
uslužbencev ohraniti čim nižje in takoj izplačati njene žrtve za smrt,
ki jo je delila. (Vojakom so dah vreče denarja, s katerimi naj bi »takoj
kompenzirah« »naključno« ubitega ali ranjenega civihsta.) Večino
žrtev so šteli kot posledico »prijateljskega ognja« in ne sovražnikovih
udarcev. Naša humanitarna pomoč dežuje skupaj z bombami, nepa-
zljivo zapakirana tako, daje eno komaj mogoče razločiti od drugega.
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
191
Edini izrečeni cilj te vojne je, da bi vzpostavili business-like vlado
za Irak s povezovanjem - kot bratskih dvojčkov? - novih birokratskih
šefov vsakega vladnega resorja z njihovimi ameriškimi ustrezniki...
in tam vzpostavili birokracijo, ki jo tu tako psujemo... To pa lahko
pomeni samo tam vzpostaviti sistem, v katerem je na dominantno
mesto diskurza postavljena nevednost in katerega voditelji se »ne
morejo spomniti« in se jih prav zato pozdravlja - sistem, kjer sta
izguba in smrt v vojni (realno užitka) še bolj strastno zanikani, kot je
to videl celo Freud v svojih Času primernih mislih o vojni in smrti.
Tako je bilanca iraških civilnih in vojaških žrtev še vedno na ravni
tistih mitoloških preštevanj, ki so bila zaščitni znak Vietnama. S
kakšnim razlogom? Da bi lahko zatrdili ta historični konec zgodovine,
sistem brez zevi in razpok, ki realnemu užitka ne priznava moči, da
bi ga lahko prekinil - ali enostavno hranil. Da bi ustvarili sistem, za
katerega se zdi, da mu nikoli ni trehaustvariti svojih pribitkov. Reaga-
nova »rastoča plima« je namigovala, da lahko splavi vse ladje -
izobilje užitka, užitek za vse, iz užitka, ki je bil vselej že na zalogi.
In zakaj ne? Ko fabricirana vrednost »akumuliranega« presežnega
užitka sama postane presežna vrednost, štetje ne more biti več nič
dragega kot čista, neberljiva fikcija. Vse njegove izgube lahko nado-
mesri kreativno štetje in »vodenje računov« in deficitno trošenje, ki
ne stane nič.
Absolutna izguba. Smrt. Zdi se, da zdaj le še realno uničenje,
bolj kot simbolna razlastitev, zmore producirati ključni manko, kije
potreben kot vir energije za naše vrste ekonomijo in ki preprečuje
njen poton v gospodarsko depresijo. Če naj bo bogastvo še naprej
naša dominanta, moramo kriminalizirati revščino in vztrajati, da
bogatim nikoli ni treba plačari.
Vojna je torej postala edino gonilo, edini »spodrsljaj v sistemu«.
»Bogataš ne plača«, plača revež.
Prevedla Alenka Zupančič.
Slavoj Žižek
STALINIZEM IN KAPITALIZEM
KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
Štirje disliurzi
Narobna stran psihoanalize. Seminar XVII (1969-1970) o štirih
diskurzih, je Lacanov odgovor na dogodke iz leta 1968. Izhodišče
tega odgovora še najbolje strnemo z obratom znanega antistrukturali-
stičnega grafita s pariških zidov: »Strukture se ne sprehajajo po ce-
stah!« - Če že kaj, potem si namreč ta Seminar prizadeva pokazati
ravno to, kako strukture SE sprehajajo po cestah, se pravi, kako struk-
turni premiki LAHKO razložijo takšne družbene izbruhe, kot je bil
tisti iz leta 1968. Namesto enega simbolnega Reda z nizom apriornih
pravil, ki jamčijo za družbeno kohezijo, dobimo matrico prehodov
iz enega v diskurz drugega in Lacanovo zanimanje se osredotoča na
prehod od diskurza Gospodarja k univerzitetnemu diskurzu kot v
sodobni družbi vladajočemu diskurzu. Nič čudnega, da se je upor
dogajal na univerzah: kot tak je le nakazoval premik k novim oblikam
oblasti, v katerih prav univerzitetni diskurz služi legitimizaciji oblast-
nih razmerij. Lacanovo izhodišče je skeptično- konzervativno - nje-
gova diagnoza je najbolje zajeta v njegovem slavnem odgovoru štu-
dentskim revolucionarjem: »Kot histeriki zahtevate novega gospodarja.
Dobili ga boste!« Ta prehod lahko razumemo tudi bolj splošno kot
prehod od predrevolucionamega ancien régime k postrevolucio-
namemu novemu Gospodarju, ki noče priznati, da to je, ampak se
predstavlja kot zgolj »služabnik« Ljudstva - z Nietzschejevimi bese-
dami: gre preprosto za prehod od etike Gospodarja k suženjski morali.
To dejstvo pa nam morda omogoči tudi nov pristop k Nietzscheju:
193
SLAVOJ ŽIŽEK
194
ko Nietzsche z zaničevanjem odpravi »suženjsko moralo«, s tem ne
napada nižjih slojev, temveč prej nove gospodarje, ki niso več
pripravljeni prevzeti nase naziva Gospodarja - »suženj« je Nietzsche-
jeva beseda za lažnega gospodarja.
Začetna točka matrice štirih diskurzov je znana Lacanova »defi-
nicija« označevalca: označevalec je tisto, kar »predstavlja subjekt
za drugi označevalec«. Kako naj beremo to očitno krožno defini-
cijo? - Stare bolniške postelje imajo na svojem vznožju, izven dosega
pacientovega pogleda, majhno tablo, na katero so pripeti različni
papirji, ki navajajo pacientovo temperaturo, krvni pritisk, uporabljena
zdravila in podobno. Ta tabla predstavlja pacienta. A za koga? Ne
predstavlja ga preprosto in neposredno za druge subjekte (recimo za
sestre in zdravnike, ki te zapise redno preverjajo), temveč v prvi
vrsti za druge označevalce, za simbolno mrežo zdravniške vednosti,
v katero je treba vstaviti podatke na tabli, da bi dobili svoj pomen.
Zlahka si recimo predstavljamo računalniško vodeni sistem, kjer
branje table poteka avtomatično, tako da tisto, kar zdravnik dobi in
prebere, niso ti podatki, ampak neposredno nasledki, ki po sistemu
zdravniške vednosti sledijo iz teh in ostalih podatkov... Sklep, ki ga
moramo potegniti iz te definicije označevalca, je, da je v tistem, kar
rečem, v moji simbolni predstavitvi, vedno nekakšen presežek glede
na konkretne naslovljence mojega govora iz mesa in krvi; zato celo
pismo, ki zgreši svojega konkretnega naslovljenca, na nek način
vseeno prispe na svoj pravi naslov, do velikega Drugega, simbolnega
sistema »drugih označevalcev«. Ena neposrednih materializacij tega
presežka je simptom, šifrirano sporočilo, katerega naslovljenec ni
drugi človek (ko v svoje telo vpišem simptom, ki izdaja najbolj
notranjo skrivnost moje želje, to ni namenjeno branju kateregakoli
drugega človeka), ki paje vendar, v trenutku, koje bilo proizvedeno,
opravilo svoje delo, kajti doseglo je velikega Drugega, svojega resnič-
nega naslovljenca.
Lacanova shema štirih diskurzov artikulira štiri subjektivne polo-
žaje znotraj diskurzivne družbene vezi, ki logično sledijo iz enačbe
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
195
označevalca (zaradi cesarje, denimo, psihoza izključena: ta označuje
sam zlom simbolne dražbene vezi). Celotna zgradba temelji na dej-
stvu simbolnega reduplicano, podvojitve entitete na samo sebe in
na mesto, ki ga zaseda v strakturi - tako kot predstavljata Mallarméjev
rien n'aura eu lieu que le lieu ali Malevičev črni kvadrat na beli
podlagi poskus izraziti mesto kot tako oziroma, bolje, minimalno
razliko med mestom kot elementom, ki predhodi razliki med elementi.
Reduplicano pomeni, da element nikoli ne »ustreza« svojemu mestu:
nikoli nisem popolnoma tisto, kar mi moj simbolni mandat pravi, da
sem. Zato je diskurz Gospodaija tudi nujna izhodiščna točka, kolikor
namreč v njem entiteta in njeno mesto sovpadata: Označevalec-
Gospodar dejansko zaseda mesto »dejavnika«, tj. »dejavnika« gospo-
darja; objekt a pa zaseda mesto »produkcije«, tj. »produkcije« nepri-
lagodljivega presežka. Podvojitev, vrzel med elementom in mestom,
je tista, ki proces požene v gibanje: gospodar se histerizira, s tem ko
se začne spraševati, kaj ga dejansko dela za gospodarja. Tako lahko
na osnovi diskurza Gospodarja pridemo tudi do ostalih treh diskurzov,
in sicer tako, da ostale tri elemente zaporedoma postavljamo na mesto
Gospodarja: v univerzitetnem diskurzu mesto dejavnika (Gospodarja)
zasede vednost, ki subjekta (S) spremeni v risto, kar je »proizvedeno«,
v svoj neprilagodljivi presežek-ostanek; v histeriji je resnični »go-
spodar«, dejavnik, ki dejansko terorizira samega Gospodarja, histe-
rični subjekt, ki Gospodarjev položaj nenehno postavlja pod vpra-
šaj. Torej, najprej:
- diskurz Gospodarja priskrbi osnovno matrico: subjekt je pred-
stavljen z označevalcem za dragi označevalec (za verigo oziroma
polje »običajnih« označevalcev); ostanek, »kost v grlu«, ki se tej
simbolni predstavitvi upira, se pojavi (je »proizveden«) kot objekt a
in subjekt si svoj odnos do tega presežka prizadeva »normalizirati«
preko fantazmatskih tvorb (zaradi česar spodnja raven formule
Gospodarjevega diskurza podaja matem fantazme S —> a). - V očit-
nem protislovju s to določitvijo Lacan pogosto trdi, da je diskurz
SLAVOJ ŽIŽEK
196
Gospodarja edini diskurz, ki izključuje razsežnost fantazme. Kako
naj to razumemo? Iluzija geste Gospodarja je popolno sovpadanje
ravni izjave (subjektivnega položaja, iz katerega govorim) in izjav-
ljene vsebine. Se pravi, tisto, kar določa Gospodarja, je govorni akt,
ki me povsem posrka vase, v katerem »sem to, kar rečem«, skratka,
docela uresničen, samozadosten, performativen. Takšno idealno
sovpadanje seveda izključi razsežnost fantazme, kajti fantazma se
pojavi natanko zato, da bi zapolnila vrzel med izjavljeno vsebino in
položajem izjavljanja, ki leži v njenem temelju: fantazma je odgovor
na vprašanje »Zakaj mi vse to praviš? Kaj v resnici hočeš, ko mi to
praviš?«. Dejstvo, da razsežnost fantazme kljub temu vztraja,
potemtakem preprosto nakazuje končni neizogibni neuspeh Gospo-
darjevega diskurza. Dovolj bo, če se spomnimo razvpitega visokega
menedžerja, ki se od časa do časa počuti prisiljenega obiskati pro-
stitutke, zato da bi lahko sodeloval v mazohističnih ritualih, kjer je
»obravnavan kot čisti objekt«: podobo njegovega aktivnega javnega
obstoja, kjer on ukazuje svojim podrejenim in vodi njihova življenja
(zgornja raven Gospodarjevega diskurza: Sj - S^), vzdržujejo fan-
tazme o tem, da je spremenjen v pasivni objekt uživanja drugega
(spodnja raven: S - a). V Kantovi filozofiji je zmožnost zelenja »pato-
loška«, odvisna od naključnih dejstev, tako da tu ne more biti nobene
»čiste zmožnosti zelenja«, nobene »kritike čiste želje«, medtem ko
je za Lacana psihoanaliza natanko neke vrste »kritika ČISTE želje«.
Z drugimi besedami, želja IMA nepatološki (»apriorni«) objekt-
vzrok: objekt mali a, objekt, ki se prekriva z lastnim mankom.
Kaj je Označevalec-Gospodar? Winston Churchill čisto na zadnjih
straneh svoje monumentalne Dri/^e svetovne vojne razglablja o skriv-
nosti političnih odločitev: potem ko strokovnjaki (gospodarski in
vojaški anahtiki, psihologi, meteorologi...) predložijo svoje mnogo-
vrstne izdelane in izčiščene analize, mora nekdo prevzeti nase pre-
prosto, a prav zato najtežje dejanje pretvorbe te kompleksne množice,
kjer sta za vsak razlog dva razloga proti in obratno, v preprost »da«
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
197
ali »ne«: napadli bomo, še naprej bomo čakali... Ta gesta, ki nikoli
ne more biti povsem osnovana v razlogih, je gesta Gospodarja. Dis-
kurz Gospodarja se potemtakem opira na vrzel med S, in S,, med
verigo »običajnih« označevalcev in »presežnim« Označevalcem-
Gospodarjem. Spomnimo se le vojaških činov, namreč nenavadnega
dejstva, da se ne prekrivajo s položajem znotraj vojaške hierarhije
poveljevanja: iz čina častnika - poročnik, polkovnik, general - ne
moremo neposredno izpeljati njegovega mesta v hierarhični verigi
poveljevanja (poveljnik bataljona, poveljnik vojaške skupine).
Izvomo so bih seveda čini neposredno utemeljeni z določenim polo-
žajem poveljevanja, a nenavadno dejstvo je ravno v tem, kako so
začeli podvajati samo imenovanje tega položaja, tako da danes po-
gosto slišimo npr. »general Michael Rose, poveljnik UNPROFOR-
jevih sil v Bosni«. Zakaj to podvajanje, zakaj ne ukinemo činov in
častnika preprosto označimo glede na njegov položaj v verigi pove-
ljevanja? Edino kitajska vojska je na vrhuncu kulturne revolucije
ukinila čine in uporabljala le položaj v verigi poveljevanja. A ta
nujnost podvajanja je sama nujnost dodajanja Označevalca-Gospo-
darja »običajnemu« označevalcu, ki označuje mesto nekoga v
dražbeni hierarhiji. To isto vrzel najdemo tudi v primera, ko ima ena
in ista oseba dve imeni. Papež je hkrati Karol Wojtyla in Janez Pavel
II: prvo ime predstavlja »resnično« osebo, medtem ko drago označuje
to isto osebo kot »nezmotljivo« utelešenje Cerkve - medtem ko se
ga lahko ubogi Karol napije in blebeta neumnosti, pa takrat, ko spre-
govori Janez Pavel, skozenj govori sam božanski duh.
Zdaj lahko vidimo, v katerem natančnem smislu je treba razumeti
Lacanovo tezo, po kateri je risto, kar je »izvorno potlačeno«, binami
označevalec (označevalec Vorstellungs-Repräsentanz): simbolni red
preprečuje polno harmonično prisotnost para Označevalcev-Gospo-
darjev, Sj-S^ kot yin-yang ali katerih koli dragih dveh simetričnih
»temeljnih principov«. Dejstvo, da »ni spolnega razmerja«, pomeni
natanko to, daje sekimdami označevalec (označevalec ženske) »izvomo
SLAVOJ ZIZEK
198
potlačen«; kar dobimo na mestu te potlačitve, kar zapolni to vrzel, pa
je mnoštvo »vrnitev potlačenega«, niz »običajnih« označevalcev. V
parodiji Tolstojeve »Vojne in mhu« Woodyja Allena je seveda prva
asociacija, ki se avtomatično pojavi: »Če je že beseda o Tolstoju, kje
paje potem Dostojevski?« V filmu ostane Dostojevski (»binarni ozna-
čevalec« Tolstoja) »potlačen« - a cena, ki jo je potrebno plačati za
to, je v tem, da pogovor sredi filma kot po čistem naključju vključi
naslove vseh glavnih romanov Dostojevskega: »Alije tisti tip še vedno
v popodju?« »Mishš enega od bratov Karamazovih?« »Da, tega
idiota!« »No, storil je zločin in bil zanj kaznovan!« »Vem, bil jeigralec
na srečo, kije vedno tvegal preveč!« itd. Tu se srečamo z »vrnitvijo
potlačenega«, tj. z nizom označevalcev, ki zapolnijo vrzel potlačenega
binarnega označevalca »Dostojevski«.
Nikakršnega razloga potemtakem ni, da preprosto zavrnemo dis-
kurz Gospodarja, da ga prenagljeno poistovetimo z »avtoritarno
represijo«: Gospodarjeva gesta je utemeljitvena gesta vsake družbene
vezi. Predstavljajmo si kaotične razmere družbenega razpada, kjer
povezovalna sila ideologije izgubi svojo moč: v takšnih razmerah je
Gospodar tisti, ki iznajde nov označevalec, »točko prešitja«, ki raz-
mere ponovno stabilizira in jih napravi berljive; univerzitetni diskurz,
ki nato izdela mrežo vednosti, ki to berljivost vzdržuje, po definiciji
predpostavlja in se opira na začetno gesto Gospodarja. Gospodar ne
doda nobene nove pozitivne vsebine - zgolj doda označevalec, ki na
vsem lepem nered spremeni v red, v »novo harmonijo«, kot bi temu
rekel Rimbaud. Pomislimo na antisemitizem v Nemčiji v 20-ih letih
prejšnjega stoletja: ljudje so se počutili zmedene, vržene v nezaslužen
vojaški poraz, v gospodarsko krizo, v kateri so skopneli njihovi živ-
ljenjski prihranki, v politično neučinkovitost, moralni propad ... in
nacisti so priskrbeli en sam dejavnik, kije razložil vse - Žide, židovsko
zaroto. V tem tiči čar Gospodarja: čeprav se na ravni pozitivne vse-
bine ne zgodi nič, pa »nič ni več povsem isto«, ko Gospodar enkrat
izgovori svojo Besedo...
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
199
Razlika med S, in potemtakem ni razlika dveh nasprotnih polov
znotraj istega polja, temveč prej zareza znotraj tega polja - zareza
ravni, na kateri se proces dogaja -, inherentna enemu terminu. S
topološkega vidika dobimo isti termin na dveh površinah. Z drugimi
besedami, izvorni par ni par dveh označevalcev, temveč označevalca
in njegove reduplicano, tj. minimalna razlika med označevalcem in
mestom njegovega vpisa, med ena in nič.
- Univerzitetni diskurz se izjavlja iz položaja »nevtralne« Ved-
nosri; naslavlja se na ostanek realnega (recimo v primeru pedagoške
vednosti »nedotaknjenega, nekultiviranega otroka«) in ga spreminja
v subjekt {$). »Resnica« univerzitetnega diskurza, skrita seveda pod
pregrado, je oblast, tj. Označevalec-Gospodar: konstitutivna laž uni-
verzitetnega diskurza je, da taji svojo performativno razsežnost, da
tisto, kar dejansko vodi v politično odločitev, temelječo na oblasti,
predstavlja kot preprost vpogled v dejansko stanje stvari. Tu se je
potrebno izogniti zgrešenemu foucaultovskemu branju: proizvedeni
subjekt ni enostavno subjektiviteta, ki rezultira iz disciplinarne upo-
rabe vednosti-oblasti, temveč njen ostanek, tisto, kar se njenemu
prijemu izmakne. »Produkcija« (četrti termin v matrici diskurzov)
ne predstavlja preprosto rezultata diskurzivnega postopka, temveč
prej njegov »nedeljivi ostanek«, presežek, ki se upira vključitvi v
diskurzivno mrežo, tj. tisto, kar sam diskurz proizvede kot tujek v
samem svojem osrčju.
Morda je vzorčni primer Gospodarjevega položaja, kije podlaga
univerzitetnega diskurza, način, kako v našem vsakdanjem življenju
deluje zdravstveni diskurz: na površinski ravni imamo opravka s
čisto objektivno vednostjo, ki subjekta-pacienta desubjektivira, zre-
ducira na objekt raziskave, diagnoze in zdravljenja; a pod njo zlahka
zaznamo zaskrbljenega histeriziranega subjekta, ki ga preganjajo stra-
hovi in ki se na zdravnika obrača kot na svojega Gospodarja, ki ga
prosi za pomoč. Na bolj obči ravni bo dovolj, če se spomnimo tržnega
SLAVOJ ŽIŽEK
200
strokovnjaka, ki zagovarja drastične proračunske ukrepe (skrčenje
odhodkov za socialo itd.) kot nujnost, ki jo nalaga njegova nevtralna
strokovnost brez kakršnih koli ideoloških pristranosti: kar pri tem
prikrije, je vrsta oblastnih razmerij (od aktivne vloge državnih
aparatov do ideoloških prepričanj), ki vzdržujejo »nevtralno«
delovanje tržnega mehanizma.
- V histerični družbeni vezi $ nad a zastopa subjekta, ki je raz-
cepljen, travmatiziran s tem, kakšen objekt predstavlja za Drugega,
kakšno vlogo igra v želji Drugega: »Zakaj sem to, kar praviš, da
sem?«, ah, če citiramo Shakespearjevo Julijo, »Zakaj sem to ime?«.
To je za Lacana izvorna situacija majhnega otroka, vrženega v mrežo
libidinalnih investicij: nekako se zaveda tega, daje središče libidi-
nalnih mvesticij drugih, a ne more dojeti, KAJ drugi vidijo v njem -
kar pričakuje od Drugega-Gospodarja, je vednost o tem, kaj je on
sam kot objekt (spodnja raven enačbe). RacinovaFei/ra je histerična,
kolikor se upira vlogi objekta zamenjave med moškimi, s tem da
incestuozno krši red rodov (zaljubi se v svojega pastorka). Njena
strast do Hipólita ni usmerjena v neposredno uresničitev-zadovoljitev,
temveč prej v samo dejanje izpovedi te strasti Hipolitu. Hipolit je
torej prisiljen igrati dvojno vlogo Fedrinega objekta želje in njenega
simbolnega Dragega (naslovljenca, ki mu izpove svojo željo). Ko
Hipolit od Fedre izve, da je on vzrok njene uničujoče strasti, je
pretresen - ta vednost ima zanj čisto »kastracij sko« razsežnost. Hipo-
lita histerizira: »Zakaj jaz? Kakšen objekt sem, da imam takšen učinek
nanjo? Kaj vidi v meni?« To, kar proizvede neznosen kastracijski
učinek, ni dejstvo, daje »zanj« prikrajšan, temveč nasprotno, dejstvo,
da »ga« očitno »poseduje«: histerik je zgrožen, daje »zreduciran na
objekt«, se pravi, da je obdan z agalma, ki ga/jo naredi za objekt
želje dragega.
- V nasprotju s histerijo pa perverznež natanko ve, kaj je za Dra-
gega: vednost podpira njegov položaj objekta užitka Dragega. Zato
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
201
je enačba diskurza perverzije enaka enačbi analitikovega diskurza:
Lacan definira perverzijo kot obrnjeno fantazmo, tj. njegova enačba
perverzije je a -> S, kar je natanko zgornja raven analitikovega dis-
kurza. Razlika med družbeno vezjo perverzije in vezjo analize temelji
na radikalni dvoumnosti objekta mali a pri Lacanu, ki istočasno
zastopa imaginarno fantazmatsko vabo/zaslon in tisto, kar ta vaba
prikriva, praznino zadaj za njo.
Ko torej preidemo od perverzije k analitični družbeni vezi, dejav-
nik (analitik) samega sebe zreducira na praznino, ki subjekta izzove,
da se sooči z resnico svoje želje. Vednost v položaju »resnice« spodaj
pod prečko, pod a kot dejavnikom, se seveda nanaša na predpo-
stavljeno vednost analitika in hkrati nakazuje, da tu pridobljena ved-
nost ne bo nevtralna, »objektivna« vednost znanstvene adekvatnosti,
ampak vednost, ki zadeva subjekta (anahzanta) v resnici njegovega
subjektivnega položaja. Spomnimo se spet Lacanovih škandaloznih
izjav, da četudi je vse, kar ljubosumni mož trdi o svoji ženi (da spi z
drugimi moškimi), res, je njegovo ljubosumje kljub temu patološko.
V skladu s tem bi lahko rekli tudi, da četudi bi bila večina nacističnih
trditev o Židih resnična (izkoriščajo Nemce, zapeljujejo nemška
dekleta...), bi bil (inje bil) njihov anrisemitizem še vedno patološki,
kolikor potlači resnični razlog, ZAKAJ so nacisti, zato da bi ohranili
svoj ideološki položaj, POTREBOVALI antisemitizem. V primera
antisemitizma je torej vednost o tem, kaj židje »v resnici so«, prevara,
nekaj povsem nebistvenega, medtem ko je edina vednost na mestu
resnice vednost o tem, zakaj nacist, zato da bi ohranil svojo ideološko
zgradbo, POTREBUJE lik Žida. Natanko v tem smislu je risto, kar
analitikov diskurz »proizvede«, Označevalec-Gospodar, »zasuk«
pacientove vednosri, presežni element, ki pacientovo vednost postavi
na raven resnice: potem ko je Označevalec-Gospodar proizveden,
začne »ista« vednost kot pred tem, četudi se na ravni vednosti ni nič
spremenilo, delovati na dragačen način. Označevalec-Gospodar je
nezavedni »sinthome«, šifra uživanja, ki ji je bil subjekt nevede
SLAVOJ ŽIŽEK
202
podrejen. - Ključna točka, ki je tu ne smemo zgrešiti, je, kako to
pozno Lacanovo poistovetenje subjektivnega položaja analitika s
položajem objekta mali a predstavlja dejanje radikalne samo-kritike:
prej, v 50-ih letih, Lacan analitika ni razumel kot malega dragega
(a), temveč nasprotno kot nekakšnega nadomestnika velikega Dra-
gega (A, anonimnega simbolnega reda). Na tej ravni je bila naloga
analitika, da prepreči subjektova imaginarna zmotna prepoznanja in
ga pripravi do tega, da zavzame svoje pravo simbolno mesto znotraj
kroga simbolne menjave, mesto, ki dejansko (in brez njegove ved-
nosti) določa njegovo simbolno identiteto. A kasneje analitik pred-
stavlja natanko skrajno nekonsistentnost in neuspešnost velikega
Dragega, tj. nezmožnost simbolnega reda, da bi jamčil za subjektovo
simbolno identiteto.
Če torej politični Vodja reče: »Jaz sem tvoj Gospodar, naj se izpol-
ni moja volja!«, se ta neposredna izjava avtoritete histerizira, ko
subjekt začne dvomiti v svojo sposobnost, da bi deloval kot Vodja
(»Sem res njihov Gospodar? Kaj je v meni takega, kar me upravičuje,
da tako ravnam?«). To je lahko zamaskirano v preobleko univerzitet-
nega diskurza (»Ko od tebe zahtevam, da to narediš, le sledim
vpogledu v objektivno zgodovinsko nujnost. Nisem torej tvoj Vodja,
ampak le tvoj služabnik, ki ti omogoča delovati v tvoje lastno
dobro...«); lahko pa subjekt deluje tudi kot praznina, tako da suspen-
dira svojo simbolno učinkujočnost in na ta način dragega prisili, da
se zave, kako je dragega subjekta izkušal kot Vodjo le zato, ker seje
do njega obnašal kot do Vodje. - Iz tega kratkega opisa bi moralo
biti jasno, kako položaj »dejavnika« v vsakem od štirih diskurzov
vključuje točno določen modus subjektivnosti: Gospodarje subjekt,
ki je povsem zavezan svojemu (govornemu) dejanju, na nek način
»je svoja beseda«, njegova beseda razkriva takojšno performativno
zmožnost; dejavnik univerzitetnega diskurza je nasprotno bistveno
nezavezan: postavlja se kot opazovalec (in izvrševalec) »objektivnih
zakonov«, dostopnih nevtralni vednosti (povedano s kliničnimi termini:
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
Mar ni v univerzitetnem diskurzu zgornja raven (S - a) prav raven
biopolitike (v smislu, kot se je razvil od Foucaulta do Agambena),
raven strokovne vednosti, ki se ukvarja s svojim objektom, to je za-
jem - ne s subjekti, temveč s posamezniki, zreduciranimi na golo
življenje? In mar spodnja raven enačbe ne označuje tistega, kar je
Eric Santner imenoval »kriza investiture*, tj. nezmožnost subjekta,
da bi vzpostavil odnos s Sj, da bi se identiñciral z Označevalcem-
Gospodarjem, da bi nase prevzel simbolni mandat?' Običajno
pojmovanje odnosa med presežnim uživanjem in simbolno identifi-
kacijo je, daje simbohia identiteta tisto, kar dobimo v zameno, kolikor
smo prikrajšani za uživanje; kar se dogaja v današnji družbi z njenim
upadom Označevalca-Gospodarja in porastom potrošnje, je direktno
nasprotje tega: osnovno dejstvo je izguba simbolne identitete, to,
čemur je Santner rekel »kriza investiture*; kar dobimo v zameno za
to izgubo, pa je, da nas z vseh strani bombardirajo z oblikami in
predmeti uživanja...
1.  Glej Eric Santner, My Own Private Germany, Princeton University Press,
Princeton 1996.
203
njegov položaj je najbližji položaju perverzneža). Histerični subjekt
je subjekt, v čigar sam obstoj je že vštet radikalen dvom in spraše-
vanje, celotno njegovo bit vzdržuje negotovost tega, kaj je za Drugega;
kolikor subjekt obstaja le kot odgovor na skrivnost želje Drugega, je
histerični subjekt subjekt par excellence. V jasnem nasprotju s tem
pa predstavlja analitik paradoks desubjektiviranega subjekta,
subjekta, kije povsem prevzel tisto, kar Lacan imenuje »subjektivna
destitucija«, se pravi, ki se izvije iz začaranega kroga intersubjektivne
dialektike želje in se spremeni v brezglavo bitje čistega gona.
Kako naj torej znotraj tega okvira natančneje beremo univerzitetni
diskurz?
SLAVOJ ŽIŽEK
204
Ključna točka je tu, da je vladavina ekspertov v »biopolitiki«
utemeljena in pogojena s krizo investiture; ta kriza je ustvarila »post-
metafizično« preživetveno držo Poslednjega Človeka, ki konča v
anemičnem prizoru življenja, ki se vleče naprej kot svoja lastna sen-
ca. - Drugi vidik istega obrata je porast termina »ideologija« prav v
dobi razpada vodilne vloge diskurza Gospodarja. V svoji klasični
althusserjanski formulaciji je ideologija dojeta kot inteфelacija
Označevalca-Gospodarja, tj. kot različica diskurza Gospodarja. Toda
o »ideologiji« se je začelo govoriti v napoleonski dobi, se pravi prav
v zgodovinskem trenutku, koje Gospodarjev diskurz začel izgubljati
svojo moč - reči bi torej morali, da se o »ideologiji« začne govoriti
ravno takrat, ko je ta začela izgubljati svoj neposredni »naravni«
značaj in sojo začeli izkušati kot nekaj umetnega, ne več substancial-
nega, ampak natanko kot »golo ideologijo«; tako kot pri Ojdipovem
kompleksu, pri katerem je bila sama teoretizacija, ki jo je napravil
Freud, pogojena s krizo in padcem Ojdipa v družbeni realnosti.
Vendar pa ima »objekt« univerzitetnega diskurza dva vidika, za
katera je videti, da se lahko pojavita le kot pripadajoča dvema nasprot-
nima ideološkima prostoroma: prostoru redukcije človeka na golo
življenje, nahomo sacer kot razpoložljivi objekt ekspertne skrbniške
vednosti; in prostoru spoštovanja do ranljivega Drugega, prignanega
do skrajnosti, prostoru drže narcisoidne subjektivnosti, ki samo sebe
izkuša kot ranljivo, stalno izpostavljeno rrmožici potencialnih »nadle-
govanj«. Ali sploh obstaja večje nasprotje, kot je nasprotje med
spoštovanjem do ranljivosti Drugega in redukcijo Drugega na »golo
življenje«, ki ga ureja administrativna vednost? A kaj če se ti dve
drži kljub vsemu opirata na isti koren, kaj če sta dva vidika enega in
istega osnovnega odnosa, kaj če sovpadata v tistem, kar bi se dalo
označiti kot sodobni primer heglovske »neskončne sodbe«, ki zatrjuje
enakost nesoizmernih entitet? Kar si oba pola dehta, je natanko
osnovno zavračanje kakršnihkoli višjih Vzrokov, ideja, daje poslednji
cilj naših življenj življenje samo. Sopripadnost teh dveh ravni ni
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
205
nikjer bolj jasno vidna kot v primeru nasprotovanja smrtni kazni -
nič čudnega, saj je (nasilno poslati dragega človeka v) smrt povsem
logično skrajna travmatična točka biopolitike, politike upravljanja
življenja. Oziroma, če to prevedemo v foucaultovske termine: mar
ni ukinitev smrtne kazni del določene »biopolitike«, ki zločin razume
kot rezultat dražbenih, psiholoških, ideoloških in podobnih okoli-
ščin - pojem moralno/pravno odgovornega subjekta je ideološki
izmislek, katerega namen je prikriti mrežo oblastnih razmerij ; posa-
mezniki niso odgovorni za zločine, ki jih storijo, in potemtakem ne
bi smeli biti kaznovani? Kaj ne velja potemtakem tudi obratno, da
tisti, ki nadzorajejo okoliščine, nadzorajejo ljudi? Ni čudno torej, da
sta danes dva najmočnejša industrijska kompleksa prav vojaški in
zdravstveni, eden, ki življenje uničuje, in dragi, ki ga podaljšuje.
Skrajni primer te dvoumnosti je verjetno odvajalna čokolada, ki
jo je moč kupiti v ZDA, s paradoksno zapovedjo: »Ste zaprti? Pojejte
več čokolade!«, se pravi same stvari, ki povzroča zaprtost. Mar tu
ne najdemo čudne razhčice slavnega stavka iz Wagnerjevega Рага-
fala »le sulica, ki rano je zadala, lahko jo ozdravi«? In ali ni negativni
dokaz prevlade te drže dejstvo, da se pravo nebrzdano potrošništvo
(v vseh svojih glavnih oblikah: mamila, svobodni seks, kajenje...),
pojavlja kot glavna nevarnost? Boj proti tem nevarnostim je ena
glavnih investicij današnje »biopohtike«. Tu se obupno išče rešitve,
ki bi ponovile paradoks odvajalne čokolade. Glavni kandidat je
»varen seks« - termin, zaradi katerega človek spet začne ceniti resnico
starega rekla »Ali ni seks s kondomom, nekaj takega, kot da bi se
tuširal v dežnem plašču?« Tu bi bil v skladu z dekofeinizirano kavo
končni cilj iznajri »opij brez opija«: nič čudnega, da je marihuana
tako priljubljena med liberalci, ki jo hočejo legalizirari - saj ravno
že JE »opij brez opija«. To strakturo »odvajalne čokolade«, izdelka,
ki brzda lastno vsebino, lahko zaznamo po vsej današnji ideološki
pokrajini. Obstajata dve temi, ki določata današnji strpni liberalni
odnos do Dragih: spoštovanje Dragosti, odprtost do nje, IN obsesivni
SLAVOJ ŽIŽEK
206
Strah pred nadlegovanjem - skratka, Drugi je čisto v redu, vse dokler
njegova prisotnost ni nadležna, vse dokler Drugi ni resnično Drugi...
Podobna struktura je jasno razvidna tudi v našem odnosu do kapitali-
stičnega dobičkarstva: v redu je, če ga le odtehtajo dobrodelne dejav-
nosti - najprej nakopičiš milijone, potem pa jih (en del) vrneš potreb-
nim. .. In isto velja za vojno, za pojavljajočo se logiko človekoljub-
nega ali miroljubnega militarizma: vojna je v redu, kolikor v resnici
služi temu, da zagotovi mir, demokracijo ali pa da ustvari pogoje za
razdeljevanje človekoljubne pomoči. In ali ne drži isto vse bolj celo
za demokracijo: v redu je, če »ponovno premish« o tem, da vključi
mučenje in stalne izredne razmere, če je očiščena svojih populističnih
»ekscesov« in če so ljudje zadosti »zreli«, dajo živijo...?
To nas pripelje do veznega člena med in instanco nadjaza:
nadjaz ni neposredno S^; prej je S ^ samega S^, razsežnost brezpogojne
zapovedi, ki je lastna sami vednosti. Spomnimo se informacij o
zdravju, s katerimi nas kar naprej bombardirajo: »Kajenje je škod-
ljivo!«, »Preveč maščob lahko povzroči srčni napad!«, »Redna telo-
vadba vodi v daljše življenje!« itd. itd. - nemogoče je, da ne bi v
njihovem ozadju shšali brezpogojne zapovedi »Uživati bi moral dolgo
in zdravo Življenje!«... Hegel seje tej nevarnosti uspešno uprl: nje-
gova teorija monarhije je končni dokaz, daje zasedel edinstven polo-
žaj vmes med diskurzoma Gospodarja in Univerze: čeprav je zavračal
ukinitev Gospodarja, zavedajoč se nujnosti njegovega izjemnega
položaja kot zaščite pred terorjem Vednosti, pa ni več klonil pred
njegovo karizmo, temveč jo je zreduciral na bebavost prazne
označevalne funkcije.
Modemi Gospodar upraviči samega sebe s svojo strokovno ved-
nostjo: nekdo ne postane Gospodar z rojstvom ali golo simbolno
investituro, ampak si mora to poprej prislužiti z izobrazbo in spo-
sobnostjo - v tem preprostem in dobesednem pomenu je modema
oblast vednost, utemeljena je v vednosti. Prehod od Gospodarjevega
k univerzitetnemu diskurzu pomeni, da se sama Država pojavi kot
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
Od Lenina k Stalinu
Leninov »izvirni greh«, ki je odprl pot stalinizmu, je po mnenju
mnogih inteфretov v najčistejši obliki podan z Leninovo (ne)slavno
idejo iz Kaj storiti?, da delavski razred svoje adekvatne razredne
zavesti ne more doseči »spontano«, z lastnim »organskim« razvojem,
tj., da mora biti ta resnica vanj uvedena od zunaj (s strani partijskih
intelektualcev). Toda če si zadevo ogledamo pobliže, ne moremo
mimo opazke, da Lenin, ko na tem mestu navaja Kautskega, v svoji
parafrazi vpelje pomembno spremembo: za razliko od Kautskega,
ki pravi, da bi morali intelektualci, ki ne pripadajo delavskemu
207
nov Gospodar, Država, ki jo vodi usposobljena strokovnost birokra-
cije. In Hegel je bil iz svojega vmesnega položaja v tem premiku
zmožen dojeti tisto, kar je ostalo skrito pred tem in po tem - kot je
jasno vidno iz njegove izpeljave nujnosti monarha v umni državi:
monarh, zreduciran na čisto označevalno funkcijo, oropan vsake
dejanske moči. Hegel seje potemtakem zavedal nujnosti tega, da se
vrzel med S, in S, ohrani: če se ta vrzel zabriše, dobimo kot »tota-
litarno« birokracijo. Univerzitetni diskurz kot vodilni diskurz mo-
derne dobe ima dve obliki obstoja, v katerih je njegova notranja
napetost (»protislovnost«) povnanjena: kapitalizem, njegova logika
integriranega presežka, logika sistema, ki se reproducira skozi stalno
samo-revolucioniranje, in pa birokratski »totalitarizem«, kije kon-
ceptualiziran v različnih preoblekah kot vladavina tehnologije, instru-
mentalnega uma, biopolitike, kot »upravljani svet«. - Kako natanko
razumeti razmerje med tema dvema vidikoma? Vsekakor ne bi smeli
podleči skušnjavi, da bi kapitalizem zreducirali na golo pojavno
obliko neke bolj temeljne ontološke drže tehnološke oblasti; prej bi
morali na marksističen način vztrajati, da je kapitalistična logika
integracije presežka v delovanje sistema temeljno dejstvo. Poglejmo
si torej pobliže ti dve obliki obstoja.
SLAVOJ ZIZEK
2. Navedeno po: V. 1. Lenin, What is to he done?, International Publishers, New
York 1999, str. 40.
3. Lenin, op. cif., str. 40-41.
208
razredu, in so torej ZUNAJ RAZREDNEGA BOJA, delavski razred
uvesti v ZNANOST (ga oskrbeti z objektivno vednostjo o zgodovini),
Lenin govori o ZAVESTI, ki mora biti uvedena od zunaj, in sicer s
strani intelektualcev, ki so zunaj EKONOMSKEGA boja, in NE zunaj
razrednega boja! Tu je odlomek iz Kautskega, ki ga Lenin navaja z
odobravanjem -
»[...] socializem in razredni boj vznikneta vzporedno in ne drug iz
drugega; vsak vznikne pod drugačnimi pogoji. [...] Nosilec znanosti
ni proletariat, temveč meščanska inteligenca. [...] Potemtakem je
socialistična zavest nekaj, kar je bilo v proletarski razredni boj
uvedeno od zunaj, in ne nekaj, kar je v njem spontano vzniknilo.«^
- in tu je Leninova parafraza tega stavka:
»[...] vse čaščenje spontanosti gibanja delavskega razreda, vse oma-
lovaževanje vloge 'zavestnega elementa', vloge socialne demokra-
cije, pomeni - docela neodvisno od tega, ali tisti, ki to vlogo omalo-
važuje, to želi ali ne - okrepitev vpliva meščanske ideologije na
delavce. [...] edina izbira je - bodisi meščanska bodisi socialistična
ideologija. Srednje poti ni [...] spontani razvoj delavskega gibanja
vodi k njegovi podreditvi meščanski ideologiji [...], kajti spontano
delavsko gibanje je u-adeunionizem.«'
Zgornja odlomka morda zvenita enako, a NISTA enaka: pri Kaut-
skem ni prostora za pravo politiko, le za socialne kombinacije (delav-
ski razred in njegov boj, iz katerega so intelektualci implicitno
IZKLJUČENI) in povsem nevtralno brezrazredno, asubjektivno ved-
nost teh intelektualcev. Pri Leninu pa so nasprotno prav »intelek-
tualci« sami ujeti v konflikt IDEOLOGIJ (tj. ideološki razredni boj),
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
4.  V. L Lenin, Collected Works, Progress Publishers, Moskva 1966, 19. zv, str. 23.
kije nepresegljiv. Ko Lenin torej omenja vednost, ki jo morajo inte-
lektualci od zunaj izročiti proletarcem, je vse odvisno od natančnega
statusa te zunanjosti: ali gre preprosto za zunanjost nepristranskega
»objektivnega« znanstvenika, ki se, potem ko je proučil zgodovino
in dognal, da ima delavski razred konec koncev pred seboj imenitno
prihodnost, odloči pridružiti zmagoviti strani? Ko Lenin izjavi, daje
»marksistična teorija vsemogočna, ker je resnična«", je vse odvisno
od tega, kako na tem mestu razumemo »resnico«: ali gre za nevtralno
»objektivno vednost« ali za resnico angažiranega subjekta?
Brecht nam na tem mestu lahko ponudi ključ. V tistem, kar je za
nekatere najbolj problematičen song iz njegovega učnega komada
Ukrep, slavljenje Partije, si Brecht zada nekaj mnogo bolj edinstve-
nega in določenega, kot bi se utegnilo zdeti. Z drugimi besedami,
videti je, da Brecht preprosto povzdiguje Partijo v inkarnacijo Abso-
lutne Vednosti, v historično silo, ki ima celosten in popoln vpogled
v zgodovinsko situacijo, v subjekta, za katerega se predpostavlja, da
ve, kolikor je ta sploh kdaj obstajal: »Posameznik ima dvoje oči, a
Partija ima tisoč oči!« Toda ob natančnejšem branju te pesmi postane
jasno, daje zadeva drugačna: v svoji graji mladega komunista refren
pravi, da Partija NE ve vsega, da utegne imeti mladi komunist v
svojem nestrinjanju z vladajočo partijsko linijo PRAV: »Pokaži nam
pot, ki jo moramo ubrati, in mi / ji bomo sledili kot ti, toda / ne uberi
prave poti brez nas. / Brez nas je ta pot / najbolj napačna. / Ne loči se
od nas.« To pomeni, da avtoriteta Partije NI avtoriteta dokončne
pozitivne vednosti, temveč avtoriteta FORME vednosti, novega tipa
vednosti, kije povezan s kolektivnim pohtičnim subjektom. Refren
vztraja zgolj na eni sami kritični točki: če je mladi tovariš mnenja,
da ima prav, se mora za svoje stališče boriti ZNOTRAJ kolektivne
forme Partije, in ne zunaj nje - nekoliko patetično rečeno, če ima
mladi tovariš prav, potem ga Partija potrebuje celo bolj kot svoje
209
SLAVOJ ZIZEK
5. Alain Badiou, Petit manuel d'inesthétique, Seuil, Pariz 1998, str. 16.
6. Ibid
7. Ibid.
210
drage člane. Partija terja, da se sprijaznimo s tem, da lastni »jaz«
opremo na »mi« partijske kolektivne identitete: bori se z nami, bori
se za nas, bori se za svojo resnico prori partijski liniji, TODA TEGA
NE POČNI SAM, zunaj Partije. Natanko tako kot v Lacanovi formuli
diskurza analitika, pomembnost partijske vednosti ni v njeni vsebini,
temveč v dejstvu, da zaseda mesto Resnice.
Potemtakem popolnoma drži, da se mora tisti, ki želi videti stali-
nistično umetnost v njeni najčistejši obliki, obrniti k Brechtu. Badiou
je imel prav, ko je trdil, da »je bil Brecht stalinist, če, tako kot je
pravilno, stalinizem razumemo kot zlitje politike in filozofije dialek-
tičnega materializma pod jurisdikcijo slednje. Ali pa, dragače rečeno,
Brecht je prakticiral stalinizirani platonizem«.' To je tisto, kar Brech-
tovo »ne-aristotelovsko« gledališče konec koncev pomeni: platoni-
stično gledališče, v katerem je estetski čar dovoljen le na strogo
nadzorovan način, z namenom prenesti filozofsko-politično Resnico,
ki mu je zunanja. Brechtovska zunanjost pomeni, da »se mora estetski
dozdevek distancirati od samega sebe, tako da se v tej vrzeli razkrije
zunanja objektivnost Resničnega«.Ko Badiou torej pravi, da »je
zunanjost protokol filozofskega nadzora,«' je potrebno temu izrazu
brez sramu dati vso njegovo konotacijo tajne policije. Prenehajmo
torej z absurdno igro, v kateri stalinističnemu komunizmu postav-
ljamo nasproti nekakšnega »disidentskega« Brechta: Brecht JE ulti-
mativni »stalinistični« umetnik, in velik ni bil navzlic svojemu stali-
nizmu, temveč ZARADI njega.
To je dimenzija, ki jo Emst Nolte zgreši v svojem (ne)slavnem
»revizionističnem« argumentu, ki zadeva razmerje med nacizmom
in (sovjetskim) komunizmom: naj je bil še tako graje vreden, se naci-
zem ni le pojavil za komunizmom; tudi glede na svojo vsebino je
pomenil pretirano reakcijo na komunistično grožnjo. Nadalje, vse
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
211
grozote, ki jih je zakrivil nacizem, zgolj posnemajo grozote, ki jih je
že zakrivil sovjetski komunizem: vladavina tajne policije, koncentra-
cijska taborišča, genocidni teror... Je to Forma, o kateri govorimo?
Alije poanta v tem, da si komunizem in nacizem delita isto totalitarno
Formo in da razlika med njima zadeva zgolj empirične predstavnike,
ki zapolnjujejo ista strukturna mesta (»židje« namesto »razredni
sovražniki« itd.)? Običajen liberalni odziv na Nolteja je moralistični
vzklik: Nolte relativizira nacizem, ga reducira na sekundarni odmev
na komunistično zlo - in kako lahko nekdo sploh primerja komuni-
zem, ta sprevrnjeni poskus osvoboditve, z radikalnim Zlom nacizma?
V nasprotju s takim zavračanjem bi bilo treba Noltejevo osrednjo
poanto v celori priznati: da, nacizem je dejansko bil reakcija na komu-
nistično grožnjo; dejansko je zgolj nadomestil razredni boj z bojem
med arijci in Židi - toda problem tiči prav v tem »zgolj«, ki nikakor
ni tako zelo nedolžen, kot je videri. Na tem mestu imamo opraviri s
premestitvijo [Verschiebung] v Freudovem pomenu besede: nacizem
razredni boj premesti na rasni boj in s tem zamegli njegovo pravo
prizorišče. Tisto, kar se s prehodom od komunizma k nacizmu spre-
meni, je Forma, in nacistična ideološka mistifikacija se nahaja natan-
ko v tej spremembi Forme: politični boj je naturaliziran v rasni kon-
flikt, družbeni zgradbi inherenten (razredni) antagonizem je zre-
duciran na invazijo tujega (židovskega) telesa, ki mori harmonijo
arijske skupnosti. Medtem ko bi bilo treba torej v celoti priznari, da
je nacizem mogoče razumeri zgolj kot reakcijo na grožnjo (sovjet-
skega) komunizma, kot premeščeni posnetek komunističnega ideo-
loškega univerzuma, moramo Formo, ki določa konkretno delovanje
nacizma, locirati ne v abstraktni pojem »totalitarizma«, ki obsega
komunizem in nacizem kot dva svoja partikularna primera, temveč
v samo premestitev, kiji nacizem podvrže komunistične koordinate.
Ta pojem Forme je inherentno dialektičen: Forma ni nevtralen okvir
partikularaih vsebin, temveč samo načelo konkrecije, tj. »nenavadni
atraktor«, ki pači, spreminja, podeljuje specifično barvo vsakemu
elementu totalnosti.
SLAVOJ ŽIŽEK
212
Z marksistične perspektive »razredni boj« ni poslednji horizont
pomena, poslednji označenec vseh družbenih fenomenov, temveč
formalna generativna matrica različnih ideoloških horizontov razu-
mevanja. Z drugimi besedami, tega v pravem pomenu dialektičnega
pojmovanja Forme ne smemo zamenjati z liberalno-multikulturali-
stičnim pojmom Forme kot nevtralnega ogrodja mnoštva »pripove-
di« - ne zgolj literatura, ampak tudi politika, religija, znanost, vse
predstavljajo različne pripovedi, zgodbe, ki si jih pripovedujemo o
nas samih, in ultimativni cilj etike je zajamčiti nevtralen prostor, v
katerem lahko to mnoštvo pripovedi v miru koeksistira, v katerem
bo vsak, od etničnih do seksualnih manjšin, imel pravico in možnost,
da pove svojo zgodbo. V pravem pomenu dialektično pojmovanje
Forme oznanja natanko NEMOŽNOST tega liberalnega pojmovanja
Forme: Forma nima ničesar opraviti s »formalizmom«, z idejonevtral-
ne Forme, neodvisne od svoje kontingentne partikulame vsebine;
prej pomeni travmatično jedro Realnega, antagonizem, ki »obarva«
celotno področje, o katerem je govor. Razredni boj je v natanko tem
pomenu Forma družbe: vsak družbeni fenomen je naddeterminiran
z njim, kar pomeni, da v odnosu do njega ni mogoče ostati nevtralen.
Ko seje po Leninovi smrti marksizem razcepil v uradni sovjetski
marksizem in v tako imenovani zahodni marksizem, sta oba napačno
1тефге11га1а to zunanjost Partije, kot da označuje pozicijo nevtralne
objektivne vednosti - sovjetski marksizem je sledil Kautskemu in
preprosto prevzel to pozicijo, medtem ko jo je zahodni marksizem
preprosto zavrnil kot teoretsko legitimizacijo »totalitarne« partij-
ske vladavine. Tistih nekaj libertamih marksistov, ki so želeli - vsaj
delno - rešiti Lenina, je ponavadi »slabemu« jakobistično-elitistič-
nemu Leninu iz Kaj storiti?, njegovemu opiranju na Partijo kot
profesionalno intelektualno elito, ki od ZUNAJ razsvetljuje delavski
razred, zoperstavljalo »dobrega« Lenina iz Države in revolucije, ki
je ponujal vizijo ukinitve države in širokih množic, ki upravljanje
javnih zadev neposredno jemljejo v svoje roke. Toda ta zoperstavi-
tev ima svoje meje: ključna predpostavka Države in revolucije je v
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
8.  Georgi Dimitroff, Tagebücher 1933-1943, АиЉаи Verlag, Berlin 2000.
213
tem, da se države ne da v celoti »demokratizirati«, daje država »kot
taka«, po svojem pojmu, diktatura enega razreda nad drugim; logični
sklep na tej podlagi je, da smo - kolikor še vedno tičimo v domeni
države -upravičeni do izvajanja nasilnega terorja, kolikor je znotraj
te domene vsaka demokracija zgolj prevara. Ker je torej država instru-
ment zatiranja, njenih aparatov, varovanja pravnega reda, volitev,
zakonov, ki jamčijo osebne svoboščine itd., ni vredno izboljšati -
vse to postane irelevantno.
Moment resnice v tem očitku je, da edinstvene konstelacije, ki je
omogočila revolucionarni prevzem oblasti oktobra 1917, ni mogoče
ločiti od njenega kasnejšega »stalinističnega« obrata: prav konste-
lacija, ki je ponudila možnost revolucije (nezadovoljstvo kmetov,
dobro organizirana revolucionarna elita itd.), je posledično vodila k
»stalinističnemu« obratu - v tem leži prava leninistična tragedija.
Slavna alternativa »socializem ali barbarstvo« Rose Luxemburg je
postala ultimativna neskončna sodba, ki zahteva spekulativno iden-
titeto obeh nasproti postavljenih terminov: »dejansko obstoječi«
socializem JE BIL barbarstvo.
V dnevniških zapiskih Georgija Dimitrova, ki so nedavno izšli v
nemščini,* smo deležni edinstvenega bežnega vpogleda v dejstvo,
da se je Stalin povsem zavedal, kaj gaje privedlo na oblast, kar daje
nepričakovan zasuk njegovemu znanemu geslu »ljudje (kadri) so
naše največje bogastvo«. Ko Dimitrov na neki večerji novembra 1937
poveličuje »veliko srečo« mednarodnega delavstva, da so imeli za
voditelja takšnega genija, kot je Stalin, Stalin odgovori: »... ne stri-
njam se z njim. Celo izrazil seje na nemarksisričen način. [...] Odlo-
čilni so srednji kadri.« (7. 11. 1937) Odstavek zatem to izrazi še
določneje: »Zakaj smo premagali Trockega in ostale? Znano je, da
je bil, za Leninom, v naši državi najbolj priljubljen Trocki. [...] Toda
imeli smo podporo srednjih kadrov in ri so naše videnje situacije
SLAVOJ ŽIŽEK
9. Gl. izjemno študijo J. Archa Gettyja in Olega V. Naumova The Road to Terror:
Stalin and the Self-Destruction of the Bolsheviks, 1932-1939, Yale University
Press, New Haven & London 1999.
214
pojasnili množicam... Trocki teh kadrov sploh ni upošteval.« Na tem
mestu Stalin razkriva skrivnost svojega vzpona na oblast: kot precej
anonimen generalni sekretar je imenoval na deset tisoče kadrov, ki
so svoj vzpon dolgovali njemu... To je bil razlog, zakaj Stalin v
začetku leta 1922 še ni hotel Leninove smrti, zakaj je zavrnil nje-
govo zahtevo po strupu, s katerim sije Lenin po uničujoči kapi hotel
vzeti življenje: če bi Lenin umrl že v začetku leta 1922, vprašanje
nasledstva še ne bi bilo razrešeno Stalinu v prid, kajti Stalin kot
generalni sekretar z na novo zaposlenimi kadri še ni v zadostni meri
prepojil partijskega aparata - potreboval je še leto ali dve, da bi po
Leninovi smrti lahko računal na podporo tisočerih kadrov srednje
stopnje, ki jih je imenoval, da bi premagal velika stara imena boljše-
viške »aristokracije«.
Sodeč po standardni levičarski periodizaciji (ki jo je prvi izdelal
Trocki), seje »termidor« oktobrske revolucije pripetil sredi dvajsetih
let - skratka, koje Trocki izgubil oblast, ko seje revolucionarni elan
spremenil v vladavino nove nomenklature, kije težila h konstrukciji
»socializma v eni sami deželi«. Temu bi lahko postavili nasproti dve
alternativi: bodisi trditev (ki jo v Franciji zagovarjata Alain Badiou
in Sylvain Lazarus), da se je prava revolucionarna sekvenca končala
natanko oktobra 1917, ko so oblast v državi prevzeli boljševiki in na
ta način pričeli delovati kot DRŽAVNA partija; ali pa trditev (ki jo
je detajlno izdelala in branila Sheila Fitzpatrick), da je bila kolekti-
vizacija in pospešena industrializacija poznih dvajsetih let del inhe-
rentne dinamike oktobrske revolucije, da seje prava revolucionarna
sekvenca končala šele leta 1937 - pravi »termidor« se je pripetil
šele potem, ko so bile velike čistke nenadoma prekinjene, da bi se
na ta način preprečilo tisto, kar sta Getty in Naumov imenovala po-
poln »samomor partije«,' in se je partijska nomenklatura utrdila v
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
10. Sheila Fitzpatrick, The Russian Revolution, Oxford University Press, Oxford
1994, str. 148.
215
»novi razred«. Samo telo ruske družbe je radikalnim transformacijam
dejansko podleglo šele v času grozljivih dogodkov med letoma 1928
in 1933: v težkih, a zanesenjaških letih od 1917 do 1921 je bila celotna
družba v izrednem stanju; obdobje nove ekonomske politike (NEP)
je pomenilo korak nazaj, konsolidacijo sovjetske državne oblasti,
pri čemer je ostala struktura družbenega telesa v osnovi nedotaknjena
(velika večina kmetov, obrtnikov, intelektualcev itd.). Šele udarec
leta 1928 je bil neposredno in brutalno usmerjen v transformacijo
same strukture družbenega telesa, z odpravo kmetov kot razreda indi-
vidualnih lastnikov, staro inteligenco (učitelje, zdravnike, znanstve-
nike, inženirje in tehnike) pa je nadomestila nova. Kot se nazorno
izrazi Sheila Fitzpatrick: če bi se emigrant, ki je Moskvo zapustil
leta 1914, vrnil leta 1924, bi še vedno prepoznal isto mesto, z enako
razporeditvijo prodajaln, uradov, gledališč in, v večini primerov, z
isrimi ljudmi; če pa bi se vrnil še deset let kasneje, leta 1934, mesta
ne bi več prepoznal, tako zelo seje namreč spremenila celotna struk-
tura družbenega življenja.'° V grozovitem obdobju po letu 1929, v
obdobju 'velikega skoka naprej', je bilo najtežje dojeti to, da lahko
v vseh nezamisljivih grozotah zaznamo neusmiljeno, a iskreno in
zanesenjaško voljo po totalni revolucionarni preobrazbi družbenega
telesa, po kreaciji nove države, inteligence, pravnega sistema... Na
področju historiografije je do »termidorja« prišlo z nasilno utrditvijo
ruskega nacionalizma, z reinterpretacijo velikih figur ruske preteklo-
sti, ki so bile razglašene za »progresivne« (vključno s carjema Ivanom
Groznim in Petrom Velikim ter konservativnimi skladatelji, kot je
bil Čajkovski), z zaukazano spremembo težišča zgodovinopisja od
anonimnih masovnih trendov proti velikim posameznikom in njiho-
vim herojskim dejanjem. V literarni ideologiji in praksi »termidor«
sovpada z zaukazano uvedbo »socialističnega realizma« - in natanko
tu ne smemo spregledati modusa te uvedbe. NE gre za to, daje dok-
SLAVOJ ŽIŽEK
Kulturni kapitalizem
Paradoks današnjega kapitalizma je v tem, da nas sooča z ozna-
čevalcem-gospodarjem v njegovi najčistejši obliki: ne, tako kot v
stalinizmu, z logotipom Vodje, temveč z logotipom blagovne znamke.
Samo predstavljajmo si podjetje, kije uvedlo popoln 'outsourcing' -
predstavljajmo si, na primer, кофогаајо Nike, ki ne pridobiva »od
zunaj« zgolj svoje materialne produkcije (pri indonezijskih in sred-
njeameriških dobaviteljih), distribucije svojih izdelkov, svoje tržne
strategije in reklamnih kampanj, temveč od nekaterih izbranih naj-
boljših oblikovalnih agencij tudi sam dizajn, in si, za povrh, še izpo-
soja denar pri banki. Nike potemtakem »na sebi ni nič« - nič RAZEN
čiste blagovne znamke »Nike«, »prazni« označevalec-gospodar, ki
konotira kulturno izkustvo, ki se nanaša na določen »stil življenja«.
Polemike proti fetišizirani vlogi logotipa v našem vsakdanjem življe-
nju zgrešijo prav na tej točki: spregledajo to, da učinkovitost različnih
11. Katerina Clark, The Soviet Novel, The University of Chicago Press, Chicago
1981, str. 32.
216
trina socialističnega realizma zatrla cvetočo pluralnost različnih stilov
in šol; ravno nasprotno, socialistični realizem je bil vsiljen kot
protiutež premoči »proletarsko-sektaške« organizacije RAPP (kratica
za »revolucionarno združenje proletarskih književnikov«), ki je v
obdobju »druge revolucije« (1928-1932) postala »nekakšna pošast,
za katero se je zdelo, da eno za drugo požira vse majhne neodvisne
literarne organizacije«." Zato je bilo povzdignjenje socialističnega
realizma v »uradno« doktrino s strani večine piscev pozdravljeno z
vzdihi olajšanja: razumljeno (in tudi načrtovano!) je bilo kot poraz
»proletarskega sektaštva«, kot obramba pravice piscev, da se obračajo
k širokemu koфusu »progresivnih« figur preteklosti, in kot primat
občega »humanizma« nad razrednim sektašenjem.
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
12. Gl. Jeremy Rifkin, The Age of Access, JP Tarcher, New York 2001. Na podoben
način je Gerhard Schulze predlagal koncept Erlehnisgesellschaft, »družba iz-
kušnje«, v kateri dominirajo norme ugodja in kvaliteta življenjskih izkušenj. -
217
logotipov parazitira na določeni vrzeli (med označevalcem-gospodar-
jem in verigo »navadnih« označevalcev), ki je lastna jeziku kot
takemu - nikoli ne moremo imeti jezika, katerega izrazi neposredno
označujejo realnost, tako da bi pri tem obšli konotacijo »življenjskega
stila«. V zadnjih letih sta se na trgu sadnih sokov (in tudi sladoleda)
uveljavih dve novi znamki: »gozdni sadeži« in »multivitamin«. Obe
sta povezani z jasno prepoznavnim okusom, toda poanta je v tem, da
je zveza med znamko in tistim, kar znamka označuje, konec koncev
kontingentna: znamka ne more biri neposredno osnovana na vsebini,
ki jo označuje. Drugačna kombinacija gozdnih sadežev bi dala dru-
gačen okus, in isti okus bi bilo mogoče proizvesti na umeten način
(seveda enako velja tudi za »mulrivitaminski« sok), tako da si zlahka
predstavljamo otroka, ki bi se, potem ko bi dobil pristen doma narejen
sok iz gozdnih sadežev, pritožil mami: »To ni risto, kar hočem! Hočem
RESNIČNI sok iz gozdnih sadežev!« Tega ne moremo preprosto
zavmiri kot primer tega, kako fiksne označbe delujejo znotraj blagov-
nega fetišizma: ti primeri dajejo videri vrzel, ki se drži jezika »kot
takega«. Vselej obstaja vrzel med tistim, kar beseda dejansko pomeni
(v našem primeru, med okusom, ki ga prepoznamo za »multivi-
tamin«), in tistim, kar bi bil njen pomen, če bi funkcionirala dobe-
sedno (kateri koli sok, bogat z mnogo vitamini). Avtonomna »sim-
bolna učinkovitost« je tako močna, da lahko včasih generira učinke,
ki so nadvse enigmatični; spominjam se, kako sem se odzval, ko
sem prvič poskusil italijanski sladoled »zuppa inglese [angleška
juha]«: četudi nisem imel pojma o tem, kakšen okus naj bi imela
»angleška juha«, je bil učinek prepoznanja takojšen in spontan - pri
priči sem »vedel«, da sem lizal nekaj z okusom zuppa inglese...
Jeremy Rifkin je to novo stopnjo poblagovljenosti označil za »kul-
turni kapitalizem«.'^ V »kulturnem kapitalizmu« je razmerje med
SLAVOJ ŽIŽEK
Gl. Gerhard Schulze, Die Erlebnisgesellschaft. Kultursoziologie der Gegen-
wart, Campus Verlag, Frankfurt & New York 1992.
13. Fuat Firat & Alladi Venkatesh, navedeno po Rifkin, op. cit., str. 173.
14. Navedeno po: Rifkin, op. cit., str. 35.
218
objektom in njegovim simbolom-podobo obrnjeno: podoba ne repre-
zentira izdelka, pač pa izdelek reprezentira podobo.Izdelek - reci-
mo, organsko jabolko - kupimo zato, ker reprezentira podobo zdra-
vega življenjskega stila. Ta preobrat doseže vrhunec, ko neka dru-
gotna asociacija postane ultimativna referenčna točka, kot v primeru
Mozartovega Klavirskega koncerta št. 20: odkar je bil njegov drugi
stavek pred desetletji uporabljen kot filmska glasba za popularno
švedsko sentimentalno ljubezensko zgodbo Elvira Madigan, celo
»resni« posnetki tega dela vključujejo naslov filma - Mozart, Klavir-
ski koncert št. 20 (»Elvira Madigan«), tako da, ko zgoščenko kupimo
in jo poslušamo, pravzaprav kupimo izkustvo omledne romantične
melodrame... Podobno glavni razlog tega, da ljudje še naprej obi-
skujemo »prave« trgovine, ni toliko v tem, da lahko tam »vidimo in
se dotikamo« samih izdelkov, pač pa, da lahko »za rekreacijo uživamo
v brskanju po njih«.'"*
Primer nakupa organskega jabolka nam pokaže, daje sam ekološki
protest zoper brezobzirno kapitalistično eksploatacijo naravnih virov
že ujet v poblagovljenost izkustev: čeprav ekologija samo sebe doje-
ma kot protest zoper digitalizacijo/virtualizacijo našega vsakdanjega
življenja in zagovarja vrnitev k neposrednemu izkustvu čutne mate-
rialne realnosti v vsej njeni nepredvidljivi krhkosti in inertnosti, je
sama ekologija postala zaščitna znamka novega življenjskega stila-
tisto, kar dejansko kupujemo, ko kupujemo »organsko hrano« itd.,
je že določeno kulturno izkustvo, izkustvo »zdravega ekološkega
življenjskega stila«. In enako velja za vsakršen povratek k »realnosti«:
nedavni reklamni oglas, ki so ga obsežno predvajale vse glavne
ameriške televizijske postaje, prikazuje skupino običajnih ljudi na
pikniku z ražnjem, s country glasbo in plesom, kar je pospremljeno
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
15. Gl. Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti. Studia humanitatis, Ljubljana
1998.
219
s sporočilom: »Govedina. Prava hrana za prave ljudi.« Ironija je v
tem, da je govedina, ki je tukaj ponujena kot simbol določenega
življenjskega stila (»pravih« ameriških delavcev), kemijsko in genet-
sko mnogo bolj zmanipulirana od »organske« hrane, ki jo konzumi-
rajo »izumetničeni« japiji.
Konec koncev se sam narod spreminja v izkustveno blago: kupu-
jemo reči, ki nam omogočajo, da sami sebe doživljamo kot soude-
ležence kake nacionalne skupnosti... In lahko bi napravili še korak
dlje, sledeč tezi Benedicta Andersona o narodih kot »umišljenih skup-
nostih«:'^ kaj pa če so narodi že od samega začetka »umetne« forma-
cije? Ali ni vzpon modernih nacij (za razliko od predmodernih
»organskih« skupnosti) korelativen z vzponom kapitalizma, tj. z
blagovno produkcijo? Ali ni »narod« ne-mrtvi, undead, fantom Skup-
nosti, ki nas prične preganjati, potem ko tržna ekonomija pokonča
»žive« organske skupnosri? Narod je »umišljena skupnost« ne zgolj
v tem pomenu, da so njegov materialni temelj množični mediji (tisk)
in ne neposredno medsebojno poznanstvo njegovih pripadnikov;
»umišljen« je tudi v bolj radikalnem smislu »imaginarnega dodatka«
k družbeni realnosti razkroja in nerešljivih antagonizmov. Narod je
na ta način že od samega začetka deloval kot feriš: poanta ni v tem,
da verjamemo v nacionalno Stvar, temveč da to verovanje uporabimo
za oporo, ki nam omogoča, da sledimo svojim egoističnim težnjam
(»v resnici to počnemo za naš narod«).
Določujoča poteza »postmodemega« kapitalizma, ki smo ji priča
danes, je neposredno poblagovljenje našega izkustva samega: na
tržišču vse manj kupujemo izdelke (materialne predmete), kijih hoče-
mo imeti, in vse bolj življenjska izkustva - izkustva spolnosti, hranje-
nja, komuniciranja, kulturne potrošnje, pripadnosti nekemu življenj-
skemu srilu. Materialni predmeti so tukaj vedno bolj le zato, da služijo
kot opore temu izkustvu; vse bolj jih ponujajo zastonj, da bi nas
SLAVOJ ŽIŽEK
16. Rifkin, op. cit., str. 35.
17. Rifkin, op. cit., str. 173.
18. Navedeno po: Rifkin, op. cit., str. 171.
220
zapeljali v nakup pristnega »izkustvenega blaga«,"" tako kot brez-
plačne prenosne telefone, ki jih prejmemo, če podpišemo enoletno
pogodbo:
»Ko prične kulturna produkcija vladati nad ekonomijo, prično blaga
vedno bolj prevzemati vlogo opor [props]. Postanejo gole platforme
ali ozadja, okoli katerih se odigravajo zamotani kulturni pomeni.
Izgubijo svojo materialno pomembnost in prevzamejo simbolno.
Postanejo vse manj objekti in vse bolj orodja za povečanje kvalitete
doživetih izkustev. «''
Tendenca torej ni več: »Kupite ta DVD predvajalnik, in dobili
boste 5 brezplačnih DVD-jev!«, temveč: »Zavežite se, da boste pri
nas redno kupovali DVD-je (ali, bolje, kupite dostop do priključka,
ki vam omogoča dostop do digitaliziranih filmov), in podarili vam
bomo brezplačni DVD predvajalnik!« Ali, če navedem jedrnato for-
mulo Marka Slouke: »Medtem ko vse več ur našega dne preživimo
v sintetičnih okoljih [...], se je naše življenje samo spremenilo v
blago. Nekdo ga za nas izdeluje; mi ga od njih kupujemo. Postajamo
potrošniki svojih lastnih življenj.«'* Logika tržne menjave je tukaj
privedena do nekakšne heglovske samonanašajoče se identitete: ne
kupujemo več predmetov, konec koncev kupujemo (čas) svoje(ga)
življenje(a). Ideja Michela Foucaulta o spreminjanju svojega življenja
v umetniško delo tako naleti na nepričakovano potrditev: svoje telesno
zdravje si kupim tako, da obiskujem fitness klube; svoje duhovno
razsvetljenje si kupim tako, da se včlanim v tečaje transcendentalne
meditacije; svojo javno vlogo si kupim tako, da hodim v restavracije,
kijih obiskujejo skupine ljudi, ki jim želim pripadati...
Četudi je ta premik morda videti kot prelom s kapitalistično tržno
ekonomijo, lahko zagovarjamo tezo, da njeno logiko zgolj privede
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
19. Za poskus zagovora potencialno osvobajajočih vidikov vznika »protejskega
subjekta« gl. Robert Lifton, The Protean Self: Human Resilience in an Age of
Fragmentation, University of Chicago Press, Chicago 1999.
221
do konsekventnega vrhunca. Industrijska tržna ekonomija vsebuje
časovno vrzel med nakupom blaga in njegovim konzumiranjem: s
stahšča prodajalca je zadeva končana v trenutku, ko proda svoje
blago - kaj se zgodi po tem (kaj kupec z blagom stori, neposredna
potrošnja blaga), ga ne zadeva; v poblagovljenju izkustva je ta vrzel
premoščena, kupljeno blago je potrošnja sama. Toda možnost zaprtja
te vrzeli je vpisana v samo nominalisrično logiko moderne družbe in
njenega občestva. Ker kupec blago kupi zaradi njegove uporabne
vrednosti in ker je lahko ta uporabna vrednost razčlenjena na svoje
komponente (ko kupim Land Rover, to storim zato, da lahko prevažam
naokrog sebe in druge, in hkrati zato, da pokažem svojo soudeleženost
pri določenem življenjskem stilu, kije povezan s tem avtomobilom),
je povsem logičen naslednji korak, ki vodi k poblagovljenju in prodaji
teh komponent samih (lizing namesto nakupa avtomobila itd.). Na
koncu poti je potemtakem sohpsistično dejstvo subjektivnega izku-
stva: ker je subjektivno izkustvo individualne potrošnje ultimativni
cilj celotne produkcije, je logično, da objekt lahko zaobiđemo, s čimer
se neposredno poblagovi in prodaja izkustvo samo. In nemara je
potrebno, namesto da bi to poblagovljenje izkustev interpretirali kot
rezultat premika v prevladujočem modusu subjektivnosti (od klasič-
nega meščanskega subjekta, kije osredotočen na posedovanje pred-
metov, k »postmodernemu« protejskemu subjektu, ki se osredotoča
na bogastvo svojih izkustev), da raje samega protejskega subjekta
dojamemo kot učinek poblagovljenja izkustev."
To nas seveda sili k temeljiti reformulaciji standardne marksistične
teme »reifikacije« in »blagovnega fetišizma«, kolikor se ta tema še
vedno opira na pojmovanje fetiša kot trdnega objekta, katerega prisot-
nost prikriva njegovo družbeno posredovanost. Fetišizem, paradoks-
no, doseže svoj vrhunec v trenutku »dematerializacije« samega fetiša.
SLAVOJ ŽIŽEK
20. Kari Marx in Friedrich Engels, Manifest komunistične stranke, v MEID II,
Cankarjeva založba, Ljubljana 1976, str. 592.
21. Gl. Jacques Derrida, Spectres of Marx, Routledge, London & New York 1994.
222
ko se ta spremeni v fluidno »nematerialno« virtualno entiteto; denarni
fetišizem bo kulminiral s prehodom k njegovi elektronski obliki, ko
bodo izginili poslednji sledovi njegove materialnosti - elektronski
denarje tretja oblika, za »pravim« denarjem, ki neposredno uteleša
svojo vrednost (zlato, srebro), in za papirnatim denarjem, ki se, četudi
je »goli znak« brez lastne vrednosti, še vedno drži svoje materialne
eksistence. In šele na tej zadnji stopnji postane denar čisto virtualna
referenčna točka, kar pomeni, da končno privzame formo neuničljive
fantomske prezence: dolgujem ti 1000 S, in ne glede na to, koliko
materialnih bankovcev sežgem, še vedno ti dolgujem 10(X) $, dolg
je zapisan nekje v virtualnem digitalnem prostora... Znana Marxova
teza iz Komunističnega manifesta, po kateri se v kapitalizmu »vse
trdno in stalno razbhnja«,^" prejme mnogo bolj dobeseden pomen
od tistega, ki ga je imel v mishh Marx, šele na podlagi te temeljite
»dematerializacije«, ko fantomsko/spekulativno gibanje Kapitala
ne obvladuje zgolj naše materialne dražbene realnosti, temveč je ta
realnost sama čedalje bolj »fantomizirana« (»protejski jaz« name-
sto starega s samim seboj identičnega subjekta, izmikajoča se fluid-
nostnjegovih izkustev namesto stanovitnosti posedovanih objektov),
skratka: ko je običajno razmerje med oprijemljivimi materialnimi
objekti in fluidnimi predstavami postavljeno na glavo (objekti čeda-
lje bolj izginjajo v fluidnih izkustvih, medtem ko so edina oprijemljiva
stvar virtualne simbolne obhgacije) -, šele na tej točki je do skrajno-
sti aktualizirano tisto, kar je Derrida poimenoval fantomski aspekt
kapitalizma.^'
Toda naj je ta Rifkinova vizija videti še tako prepričljiva, ima
vendarle svoje omejitve: vse prehitro izpelje prehod od »industrijske«
k »postindustrijski« ureditvi, v kateri (kot vedno znova slišimo)
tržišče in lastništvo ne igrata več ključne vloge. Toda kako je potem
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
223
Z očitnim vseprisotnim dejstvom, daje tržišče še vedno tu? Prvič,
osredotočanje »kulturnega kapitalizma« na trženje izkustev in ne
objektov, se mora opirati na kompleksno materialno infrastrukturo
(hrana, stroji itd.); drugič, sama izkustva je še vedno treba PRODATI,
in torej TRŽITI - obstajajo ljudje, ki so njihovi LASTNIKI (v obliki
copyrightov blagovnih znamk itd.). Torej moramo, namesto zatrjeva-
nja, da tržišče in lastništvo ne igrata več ključne vloge, prej trditi, da
se spreminja značaj lastništva: lastništvo materialnih objektov je vse
manj pomembno, vse večji pomen pa pridobiva lastništvo »nema-
terialnih« formul izkustev (copyrightov, logotipov...).
Ključni uvid je ta, da »kulturni kapitalizem« ni totaliteta - da bi
ga dojeli v njegovi totalnosti, moramo všteti oba pola, produkcijo
kulturnih izkustev kot tudi »dejansko« materialno produkcijo. Tisto,
kar obeleža »pozni kapitalizem«, je razcep med produkcijo kulturnih
izkustev kot takih in njenim (delno nevidnim) materialnim temeljem,
med Spektaklom (teatraličnega izkustva) in njegovimi skrivnimi upri-
zoritvenimi mehanizmi; materialna produkcija je še vedno tukaj,
daleč od tega, da bi izginila, le prefunkcionirana je v podporni meha-
nizem uprizoritvene produkcije. V današnji ideološki percepciji se
samo delo (fizično delo v nasprotju s »simbolno« akrivnostjo kulturne
produkcije), in ne spolnost, kaže kot prizorišče obscene nespodob-
nosti, ki mora biti prikrita pogledu javnosri. Tradicija, ki sega nazaj
do Wagnerjevega Renskega zlata in Langovega Metropolisa, tradi-
cija, v kateri se delovni proces opravlja pod zemljo, v temnih votlinah,
danes kulminira v »nevidnosti« milijonov anonimnih delavcev, ki se
potijo v tovarnah tretjega sveta, od kitajskih gulagov do indonezijskih
ali brazilskih tekočih trakov - zahod si lahko privošči blebetanje o
»izginevanju delavskega razreda«, kljub temu da njegove sledi z
lahkoto prepoznamo vse okoli nas: treba je le prebrati droben napis
»Made in... (China, Indonesia, Bangladesh, Guatemala)« na množič-
nih izdelkih, od jeansa do walkmanov. Toda risto, kar je v tej tradiciji
bistveno, je izenačitev dela s kriminalom, predstava, da delo, težko
SLAVOJ ŽIŽEK
224
delo, izvorno pomeni nespodobno kriminalno dejavnost, ki jo je tre-
ba skriti pred pogledom javnosti. Edino mesto v hollywoodskih fil-
mih, kjer dejansko vidimo produkcijski proces v vsej njegovi inten-
zivnosti, je mesto, kjer akcijski junak prodre v skrivno domovanje
glavnega zlikovca in tam odkrije prizorišče intenzivnega dela (desti-
liranja in pakiranja mamil, izdelovanja rakete, ki bo uničila New
York...). Ko v filmu o Jamesu Bondu glavni zlikovec ujame Bonda,
ga navadno odpelje na ogled svoje ilegalne tovarne - mar ni to točka,
kjer je Hollywood najbliže socrealističnemu ponosnemu prikazu
tovarniške produkcije? In funkcija Bondove intervencije je seveda v
tem, da to produkcijsko prizorišče spusti v zrak, s čimer nam omogoči
povratek k vsakdanjemu dozdevku naše eksistence v svetu »izgineva-
jočega delavskega razreda«...
Dve današnji supersili. Združene države Amerike in Kitajska,
sta vse bolj v takem razmerju kot kapital in delo. Združene države
vse bolj postajajo dežela upravljanja in načrtovanja, bančništva,
svetovanja itd., medtem ko se njihov »izginevajoči delavski razred«
(razen priseljenih chicanosov in drugih, ki pretežno delajo v servicing
economy) ponovno pojavlja na Kitajskem, kjer je izdelan velik del
ameriških izdelkov, od igrač do elektronske opreme, in sicer v raz-
merah, ki so idealne za kapitalistično eksploatacijo: nobenih stavk,
omejena svoboda gibanja delovne sile, nizke plače... Razmerje med
Kitajsko in Združenimi državami je torej daleč od tega, da bi bilo
zgolj antagonistično, prej velja, daje hkrati tudi globoko simbiotsko.
Ironija zgodovine je v tem, da si Kitajska povsem zasluži naziv
»država delavskega razreda«: je država delavskega razreda za ameri-
ški kapital. Čeprav se Rifkin zaveda, da kiber-poblagovljenje izkustva
»kulturnega kapitalizma« vključuje zgolj 20% človeštva, sam ne
razvije strukturne soodvisnosti med temi 20% in preostahmi 80%.
Kako naj potemtakem določimo mesto ne le fizičnih delavcev v
sweatshopih tretjega sveta, temveč v DIGITALNIH sweatshopih,
kot je tisti v Bangaloreju, v katerem na deset tisoče Indijcev izdeluje
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA UNIVERZE
225
programsko opremo za zahodne кофогасце? Ah je te Indijce ustrezno
označiti za »intelektualni proletariat*? Bodo oni poslednje maščeva-
nje tretjega sveta? Kakšne so posledice (vsaj za konservativne Nemce)
vznemirljivega dejstva, da je Nemčija, po desetletjih uvažanja na
sto tisoče priseljenih fizičnih delavcev, sedaj odkrila, da potrebuje
vsaj na deset tisoče priseljenih intelektualnih delavcev, povečini raču-
nalniških programerjev? Težavna alternativa današnjega marksizma
je: kaj storiti glede današnje naraščajoče pomembnosti »nematerialne
produkcije« (kiber-delavci)? Ali naj vztrajamo, da delavski razred
tvorijo zgolj risti, ki so vključeni v »pravo« materialno produkcijo,
ali pa naj opravimo odločilen korak in sprejmemo, da so »simbolni
delavci« (resnični) proletarci našega časa? Temu koraku se je treba
upreti, ker zamegluje RAZLOČITEV na nematerialno in materialno
produkcijo, RAZCEP delavskega razreda na (praviloma geografsko
ločene) kiber-delavce in fizične delavce (programerji v Združenih
državah ali Indiji, sweatshopi na Kitajskem ali v Indoneziji).
Danes je nemara figura NEZAPOSLENEGA (BREZPOSEL-
NEGA) rista, ki predstavlja 'pravega' proletarca: brezposelni so še
vedno substancialno določeni kot delavci, a onemogočeno jim je, da
bi to določitev aktualizirali ALI seji odrekli, in tako ostajajo suspen-
dirani v potencialnosti delavcev, ki ne morejo delati. Nemara smo
danes v nekem smislu »vsi brezposelni«: službe vse bolj in bolj teme-
ljijo na pogodbah za določen čas, tako da je stanje brezposelnosri
pravilo, ničelna točka, začasno delo pa izjema. Potemtakem bi to
moral biti tudi odgovor zagovornikom »postindustrijske družbe«,
katerih sporočilo delavcem se glasi, da se je njihov čas iztekel, daje
sama njihova eksistenca anahronistična in da lahko računajo le na
čisto človekoljubno sočutje: v univerzumu današnjega KAPITALA
je vse manj prostora za delavce, in iz tega dejstva moramo potegniti
edini konsekventni sklep. Če današnja »postindustrijska« družba za
lastno reprodukcijo potrebuje vse manj delavcev (po nekaterih
poročilih 20% delovne sile), potem presežek niso delavci, temveč
sam kapital.
Mladen Dolar
HEGEL NA NAROBNI
STRANI PSIHOANALIZE.
Na prvi pogled je očitno, da kjerkoli odpremo Lacanov XVIL
seminar, Narobno stran psihoanalize, povsod naletimo na Hegla.
Na vseh točkah je eden od poglavitnih sobesednikov in skupaj z
drugima dvema, Freudom in Marxom, tvori svojevrstni tripod, na
katerem sloni celotna argumentacija. Očitno je tudi, da sam pojem
diskurza gospodarja, se pravi osnovnega tipa diskurza kot družbene
vezi in obenem diskurza, ki je v tej knjigi naslovni junak, namreč
tisti diskurz, ki predstavlja 'narobno stran psihoanalize',' da sam
pojem diskurza gospodarja izhaja iz določenega branja Heglove dia-
lektike gospodarja in hlapca.^ Ta dialektika, s katero Hegel inavgurira
območje samozavedanja, »domorodno kraljestvo resnice«, kjer sta
»nasebstvo in za-drugo-stvo isto« (Hegel, Fenomenologija duha,
Analecta, Ljubljana 1998, str. 97), obenem tudi predstavlja Heglovo
1. »Gotovo se vam je začelo svetlikati, da je narobna stran psihoanalize prav
tisto, kar to leto uvajam pod imenom diskurza gospodarja.« (Lacan, L'envers
de la psychanalyse. Seuil, Pariz 1991, str. 99.) Za citate, ki so iz tistih delov
knjige, ki niso prevedeni v slovenščino, navajam paginacijo francoskega origi-
nala, vsi ostali - ogromna večina - pa napotujejo na paginacijo v pričujoči
številki Razpola.
2. Naj takoj dodam terminološki napotek: termina Herr und Knecht se v
slovenščini vseskozi prevaja kot 'gospodar in hlapec', v francoščini (in angle-
ščini) pa so zgodnji netočni prevodi Hegla uvedli termine le maître et l'esclave
(master and slave), torej 'gospodar in suženj'. Ti termini so v obeh jezikih
prešli v občo rabo, ki je ni bilo mogoče spremeniti niti z novejšimi in točnejšimi
prevodi (le maître et le valet, lord and bondsman). Lacan tako ves čas govori
o gospodarju in sužnju (sledeč med drugim Kojèvovi rabi), v tekstu pa sem se
skušal v glavnem držati Heglove dikcije.
227
MLADEN DOLAR
228
lastno teorijo minimalne družbene vezi, saj za Hegla samozavedanja
ni mogoče misliti, ne da bi hkrati postavili nek zametek socialne
strakture, nek »jaz, ki je mi, in mi, ki je jaz« (str. 102), neko mmimalno
konstitucijo 'mi-ja', ki bo po nekaj dramatičnih zapletih kakšnih 120
strani kasneje postal subjekt tega, kar Hegel imenuje duh. Ta dražbena
vez, kije položena v samo srž samozavedanja, v isti gesti implicira
tudi določeno delitev dela ali, točneje in bolj drastično, delitev na
delo in užitek, razcep med obojim. Elementi, ki jih Lacan rabi za
svoj dispozitiv, so torej tu domala že vsi na kupu: gospodar, hlapec,
subjektivnost, delo, užitek. Če Heglovo izpeljavo te dialektike neko-
liko zaostrimo v določeni smeri, ni treba veliko, da pridemo do pojma
'označevalca-gospodarja', S^: gospodarje gospodar le skozi to, da
reprezentira »strah pred smrtjo, tem absolutnim gospodarjem« (str.
108), kot označevalec absolutne negativnosti, ki dobi svojo avtoriteto
spričo svoje zveze s smrtjo - gospodarje gospodar le kot znak gospo-
darja. Na dragi strani lahko z nekaj interpretarivne svobode izluščimo
tudi element vednosti, S^, kot tisti know-how, kije impliciran v hlap-
čevem delu - hlapec mora posedovati določeno vednost, če naj obde-
luje reči in se spoprime z njihovo trdovratnostjo. S,, S^, S, a - vsi
elementi so že tu, tudi njihova minimalna nujna zveza je že navzoča
pri Heglu, toda ali so tu v pravem zaporedju? Je njihova vez prava?
Je Hegel proto-Lacan, Lacan, ki še ne ve, da je Lacan, figura one
vednosri, ki se ne ve? Nezavedni Lacan? Ali pa je Lacan poslednji
pravi hegeljanec, čeprav v tej vlogi nikakor ne napravi kakšnega
coming out, temveč seje na vso moč otepa? Kaj je v vsej tej zgodbi
status Heglovega diskurza? Jasno je, da služi kot vir in kot ozadje,
na katerem (in proti kateremu) je mogoče vzpostaviti teorijo štirih
diskurzov. Je njen nujni pogoj, toda alije tudi njen zadostni pogoj?
Konec koncev lahko Lacan po dragi strani razvije teorijo štkih diskur-
zov samo tako, da zavzame distanco do Hegla in ga tako rekoč obme,
postavi z glave na noge, v svojevrstnem podaljšku Marxovega gesla
o tem, da dialektika pri Heglu stoji na glavi in bi jo bilo treba z
materialističnim obratom postaviri na noge.
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
I
V petem predavanju lahko preberemo tole:
»Jasno je, daje gospodarju njegova resnica skrita, in nekdo z imenom
Hegel je dejal, da mu je razkrita prek hlapčevega dela. Vendar pa, ta
Heglov diskurz je diskurz gospodarja, ki sloni na nadomestitvi
gospodarja z državo po dolgi poti kulture, da bi na koncu prišlo do
absolutne vednosti.« (Su-. 87.)
V tem prvem branju bi bil Heglov diskurz torej v zadnji instanci
sam primerek diskurza gospodarja. Lacan v tej luči Hegla ne jemlje
za nekoga, ki bi razgaljal mehanizme gospostva ob samem njegovem
viru, temveč za nekoga, ki se v sami analizi že postavi na določeno
stran, na stran gospodarja, in tako рефе1и1га gospostvo že skozi način,
kako se ga loteva in kako ga opisuje. Ni nekdo, ki bi si hladno
ogledoval dokazno gradivo, temveč sam v tej zgodbi sodeluje kot
zaveznik ene strani, kot sostorilec 'pred dejanjem in po njem'. Dokaz
za to je dejstvo, da je zgodba o gospodarju in hlapcu le klica, iz
katere se bo razvila določena politična teorija, od tod bodo sledile
težke konsekvence. Če sežemo v čas pred Fenomenologijo, potem
vidimo, da je v prvih verzijah te dialektike v jenskih rokopisih od
3. Pričujoči tekst si jemlje za izhodišče idejo, ki sem jo na kratko razvil v zaključku
knjige Samozavedanje. Heglova Fenomenologija duha //, Analecta, Ljubljana
1992, str 165-170). Tamkajšnji nastavek je tukaj bistveno razširjen in dopolnjen.
229
Vodilo nas bo preprosto vprašanje: kje stoji Heglov diskurz v
razmerju do teorije štirih diskurzov? V katero kategorijo bi ga kazalo
uvrstiti? Lacanov odgovor je v toku tega seminarja presenetljivo
nekonsistenten, saj na različnih koncih postavi tri različne trditve, ki
so videti med seboj nezdružljive. Hegel, kot je videri, zavzema vsa
mesta hkrati - ali skoraj. Kaj je logika tega? Je to Lacanov simptom?^
MLADEN DOLAR
230
tod sledilo vzajemno pripoznanje v nravstveni substanci skupnosti
(1803/04) oziroma vladavina zakona {Rechtzustand, 1805/06), tako
daje bilo treba strukturno neenakost položajev gospodarja in hlapca,
v katero seje iztekla ta dialektika, preseči z dialektiko prepoznavanja
med enakimi {Anerkennung), hrbtna stran tega paje vladavina univer-
zalnega zakona kot idealnega abstraktnega univerzalnega gospodarja,
pred katerim smo vsi tretirani enako. Gospodar se je tako moral iz
borca na življenje in smrt preleviti v idealno raztelešeno entiteto, v
naslednjemkorelativnem koraku paje zadobil nadvse masivno telo,
postal je utelešen v Državi. In Hegel, tako pravi zgodba, je bil noto-
rični pruski državni filozof. Tako imamo gladko pobočje, ki vodi
naravnost od gospodarja do države, države kot nadomestka za gospo-
darja, idealnega skupnega gospodarja - tako vsaj Lacan v enem stav-
ku zgosti to zgodbo, in videti je, da je prav to tista pot, po kateri
Hegel podpre gospodarja. Pot omike {Bildung) je dolgi proces obli-
kovanja in vzgoje, ki vodi od prisilne podložnosti gospodarju do
svobodno izbrane podložnosti Državi kot utelešenju uma.
Res je sicer, da Hegel istočasno pripoveduje tudi neko drugo in
po vsem videzu precej drugačno zgodbo, katere glavni junak je hla-
pec, ne gospodar, namreč zgodbo o tem, daje resnica tega scenarija
na strani hlapca. Hlapec je tisti, ki si lahko z delom izbori pot do
emancipacije, medtem ko se gospodar predaja svojemu ugodju in si
tako zapravi prestiž, ki si gaje izvorno pridobil s tem, daje neustrašno
kljuboval smrti. Ta druga zgodba, historični poraz gospodarja in zma-
ga hlapca, je imela določeno popularnost tudi v diskurzu levice (četudi
je sam Marx začuda nikoli ne omenja, vsaj ne eksplicitno), največ
paje za njeno popularnost napravil Kojève, ki je bil Lacanov subjekt,
za katerega je predpostavljal, da ve vse o Heglu. Toda Lacan je vselej
zagovarjal tezo, da je ta del zgodbe zgrešen. V Écrits lahko tako
nemara najbolj udarno preberemo sledeče:
»Rečeno nam je, daje ravno delo, ki doleti hlapca po odpovedi užitku
zaradi strahu pred smrtjo, tista pot, po kateri bo realiziral svojo
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
4. Cf. »To bi bil poslednji nauk slovite Heglove dialektike gospodarja in hlapca... :
gospodarje nazadnje izmislek hlapca, način, kako hlapec 'popusti glede svoje
želje', se izogne blokadi lastne želje s tem, da projicira njen vzrok v zunanjo
represijo gospodarja.« (Žižek, »Beyond discourse analysis*, v: Emesto Laclau,
New reflections on the revolution of our time. Verso, London 1990, str. 252.)
231
svobodo. Skorajda ne obstaja bolj očitna politična in obenem psiho-
loška zmota. Hlapec zlahka pride do užitka in ta bo delo ohranjal v
podložništvu. [La jouissance est facile à l'esclave et elle laissera le
travail serf.]« (Lacan,5рш, Analecta, Ljubljana 1994, str. 287; Seuil,
Pariz 1966, str. 811)
Heglov model torej postavlja nasproti gospodarjevo uživanje in
hlapčevo delo, gospodar lahko preloži vsa bremena na hlapčeva ra-
mena in se sam predaja ugodju, medtem ko delo, ki pripada hlapcu,
temelji na odpovedi uživanju in prav zaradi tega omikuje, oblikuje
zunanjo in notranjo naravo - »Delo paje zavrto poželenje, zadržano
izginjanje, ali, omikuje [sie bildet].« (Hegel, op. cit., str. 108.) A prav
v tem je zmota, pravi Lacan: problem ni gospodarjev užitek, ta užitek
je nemara sploh le hipoteza hlapca, njegov umislek, projekcija hlap-
čeve lastne zagate, notranje blokade, v zunanjo oviro." Problem je
torej prav obraten: hlapcu je užitek zlahka dostopen in prav to je
poglavitna ovira na poti do njegove emancipacije.
To je v prvem približku mogoče razumeti v neposrednem pomenu,
da namreč odpoved uživanju sama proizvede užitek, sam akt odpo-
vedi je vselej dvoumen, nikoli nimamo opravka enostavno z odbitkom
užitka, ki bi ne bil hkrati tudi njegov pribitek, v isti gesti odvzetek in
dodatek. Boj zoper užitek, zavzemanje za odpravo užitka, se vselej
prevede v preoblikovanje užitka, v odpiranje novih poti za užitek.
Pri tem se užitek izkaže za nekaj, česar se nikoh ni mogoče znebiti,
njegova negacija proizvede presežek. A in non-A se ne izničita, tem-
več proizvedeta še več A ali druge sorte A, namesto A nastopi A' kot
nadomestni A. To je implicirano v dvoumnosti Lacanovega pojma
plus-de-jouir, ki gaje mogoče brati bodisi kot 'presežni užitek' ali
MLADEN DOLAR
232
pa kot 'nič več uživanja', zjasnim prizvokom imperativa: 'Nič več
uživanja! Konec uživanja! Dovolj uživanja!' Tako prav ista gesta, ki
prepoveduje in zatira uživanje, obenem proizvaja presežek, nekaj,
kar stopi na mesto zatrtega uživanja.
O tem pričajo vse asketske prakse, in še posebej tista, ki jo sam
Hegel opisuje v Fenomenologiji kot nesrečno zavest, v nadaljevanju
istega poglavja. Ta zavest seje pripravljena odreči vsej svoji posvetni
posesti in vsemu telesnemu užitku, vsej svoji avtonomiji in s sabo
ravnati kot z rečjo, se postiti in se trpinčiti, a bolj ko to počne, bolj
vznikne neki preostanek, košček substance, ki ni mogla preiti v sub-
jekt in ki je natanko tisti kanec uživanja, presežnega užitka, ki je
proizvod te operacije - subjekt, kot subjekt samozavedanja, je nazad-
nje prav korelat tega preostanka. Skratka, hlapec hlapčuje svojemu
lastnemu užitku, ne pa gospodarjevemu, plačan je s koščkom pre-
sežnega uživanja, ki ga proizvaja sama odpoved in ki je tisto, kar
poganja delo. Hlapec bi bil tako v zadnji instanci tisti, ki dobi tako
delo kot užitek, medtem ko se ubogi gospodar izgubi v lastnem ugodju
in se pobebavi. Takšna konstelacija bi vsaj sledila iz opisa, ki je
podan v Écrits.
Vendar pa v Narobni strani figura hlapca zadobi kompleksnejšo
in določnejšo podobo, tako daje nemara celo videti, da bi bilo treba
to ekonomijo zaobrniti.
»Tega hlapca imenujem S^, prav tako pa ga lahko tu izenačite s
členom užitka, ki se mu, prvič, ni hotel odreči in, drugič, se mu je
odrekel, saj ga je nadomestil z delom, kar vendarle ni njegov
ekvivalent.« (Str 101.)
Hlapec se ni hotel odreči užitku, ko se je v izvorni sceni gospostva
oklepal svojega golega življenja, medtem ko je gospodar zmogel
postaviti svoje življenje na kocko in presekati svoje substancialne
vezi. Vendar paje v drugem koraku to oklepanje užitka privedlo do
odpovedi užitku, do tega, da ga je moral nadomestiti z delom. To
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
233
delo, pravi zdaj Lacan, pa nikakor ni ekvivalent užitka ali, točneje,
samo proizvaja užitek, moment presežnega užitka, toda ta presežni
užitek prestreže gospodar. Hlapec plačuje gospodarju s presežnim
užitkom in gospodar je tisti, ki lahko zbira ta presežni užitek. V
nadaljnjem koraku bo gospodar nazadnje lahko pretvoril presežni
užitek v presežno vrednost, jo akumuliral, poskrbel za njeno cirku-
lacijo, jo štel, izmeril. Tako torej problem ni več v tem, da bi hlapec
zlahka prišel do užitka, do tistih koščkov uživanja, ki ga držijo v
podložnosti, problem je prej kraja užitka, gospodarjevo ropanje hlapč-
evega užitka. To je tisto, kar poganja diskurz gospodarja in omogoča
njegovo delovanje.
Za zdaj se bomo držali le ene rdeče niti, da se namreč domnevna
historična zmaga hlapca nad gospodarjem ni dogodila in ni videti,
da se bo, vsaj ne izhajajoč iz tega scenarija.
»Dejansko je povsem očitno, da tudi za hip ni mogoče vzdržati teze,
da se v čemerkoli približujemo vzponu hlapca. Ta neverjetni način,
kako njemu - njegovemu delu - pripisati napredek, kot pravijo, ka-
kršnekoli vednosti, je resnično prav nenavadno nekoristen.« (Str. 102.)
Vzpon hlapca je torej zabloda in napredovanje k absolutni ved-
nosti - da »hlapec na koncu zgodovine prispe do tega člena, ki se
imenuje absolutna vednost« (str. 101) - je slepilo, poglavitno zname-
nje heglovske zmote. V tem prvem pogledu torej Hegel nastopi kot
agent gospodarja, absolutna vednost pa kot izraz pozicije gospostva,
gospodarjeva gestapar excellence, njegova ukana - toliko bolj ukana,
kolikor se varljivo prikazuje kot nagrada, ki na koncu čaka hlapca,
poplačilo za njegovo delo in njegovo odrekanje, njegovo maščevanje
nad gospodarjem, obljuba poti, po kateri bo nazadnje sam postal
gospodar. To je ukana, ki omogoča ohranjanje diskurza gospodarja,
kljub revolucionarni retoriki, ki se mu navidez postavlja po robu, in
skozi samo to retoriko. Domnevna končna zmaga hlapca je dejansko
poslednja zmaga gospodarja, njegovo maščevanje.
MLADEN DOLAR
II
Toda Hegla ni mogoče preprosto omejiti na to vlogo in dispozitiv
zgodbe o gospodarju in hlapcu ponuja več vstopov in izhodov Doslej
se nismo ukvarjali s problemom vednosti, hlapčeve vednosti - tisto,
kar daje hlapcu njegov status, je po Lacanovem branju določena dia-
lektika, ali določena napetost, med vednostjo in užitkom, nekaj, kar
bi lahko celo poimenovali 'matem hlapca': S Ja, na desni strani dis-
kurza gospodarja. Za kakšno vednost gre tu? V dvanajstem predava-
nju lahko preberemo tole:
»Hegel je sublimni predstavnik diskurza vednosti, in to univerzitetne
vednosti. - Mi v Franciji nikoh nismo imeli drugih filozofov kot
obstranskih majhnih članov podeželskih društev, kot Maine de Biran,
ali pa tipov, kot je bil Descartes, ki so pohajkovali po Evropi. [...]
Pri nas filozofov ne najdemo na univerzah. To si lahko štejemo v
prid. V Nemčiji pa so na Univerzi.« (Str. 102.)
Hegel je zdaj postavljen v drugačno vlogo - sije med februarjem
in junijem 1970 Lacan premislil?
Je Hegel torej predstavnik diskurza univerze? Zastavek ni pre-
prosto v tem, da je bil Hegel pač po poklicu univerzitetni profesor.
Problem je prej v tem, daje univerza vpisana v samo njegovo pozicijo
izjavljanja, da se kot filozof situira na paradigmatsko mesto predstav-
nika Univerze. Po svojem habitusu bi ne mogel biti nekaj drugega,
ne mogel bi biti kozmopolitski popotnik ali ekscentrični genij. Uni-
verza je pravo mesto formiranja njegove vednosri, in to historično
prav v času, ko seje Univerza, ta srednjeveška institucija, prvič posta-
vila v svoji modemi upodobi. Modema univerza se je začela predvsem
z reformami, ki jih je vpeljal Heglov sodobnik in prijatelj Wilhelm
von Humboldt, kije leta 1810 ustanovil berlinsko univerzo, tisto, na
kateri bo Hegel potem predaval, in ta univerza še do danes nosi Hum-
boldtovo ime. A to nikakor ni vse: Hegel je univerzo univerzaliziral.
234
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
235
v njegovem sistemu se celotni svet, vse regije bivajočega - logika,
narava, duh - in vse možne filozofske drže in teorije prelevijo v eno
samo napredujočo pot vednosti, v samorazvoj univerzalnega sistema
vednosti, v najbolj masivno Univerzo, ki si jo je mogoče zamishti.
Svet je del Univerze, in ne obratno. Vsa naša dejavnost je vpeta v
univerzitetni diskurz, v Heglovem sistemu smo vsi študenti (začenši
s Heglom samim), vselej študiramo za izpite, se vpisujemo na višje
in višje stopnje študija, dobivamo vse višje nazive, ujeti smo v sistem
permanentnega izobraževanja, vse do najvišje stopnje, absolutne ved-
nosti, doktorata, ki dokonča vse doktorate. Svetovna zgodovina je
svetovna Univerza.
Je torej Hegel 'najsublimnejši univerzitetni profesor'? Videti je,
da mu ta vloga pristaja vsaj enako dobro, če ne še veliko bolje, kot
vloga gospodarja. Ali natančneje, obe vlogi nista zares v protislovju,
Hegel lahko nastopi kot idealni agent gospodarja, prav kolikor je
idealni agent univerzitetne vednosti. Idealnemu Profesorju je uspelo,
daje prvič, in tudi zadnjič, vso vednost spravil v en sam vseobsežni
sistem, v katerem lahko oblast, avtoriteta in država nastopijo kot
utelešenje filozofije, inkarnacija uma (ne pa obratno filozofija kot
emanacija gospostva). V diskurzu univerze, in to je njegova najbolj
v oči bijoča lastnost, je vednost v poziciji dejavnika, tako da je v
svojevrstnem quid pro quo videti, da avtoriteta in vse institucije
oblasti izhajajo iz vednosti kot njeni nasledki, njene emanacije; kot
da vednost instituirá oblast kot moment svojega notranjega samora-
zvoja, ki lahko postavi vse svoje predpostavke in jih tako kot pred-
postavke odpravi. Gospostvo je univerzalizirano do te mere, da je
sam gospodar lahko zreduciran na nemočno figuro monarha. Toda
poanta Lacanove konstrukcije diskurza univerze je nazadnje v tem,
da gre za še eno ukano in slepilo, da ima domnevno avtonomna in
samozadostna vednost skrivno klavzulo, da njeno resnico reprezentira
gospodar pod prečko, v matemu vednosti, S/Sna levi strani diskurza
univerze. Historično ne gre le za to, daje Hegel postavljen v konste-
MLADEN DOLAR
236
lacijo, v kateri je nastala modema univerza, obenem je to konstelacija,
v kateri se je kapitalizem po francoski revoluciji vzpostavil kot
vladajoči diskurz - po tisti francoski revoluciji, ki je Hegla navdala
s tolikšnim entuziazmom. Kapitalizem je insrituiran skupaj z dis-
kurzom univerze, je njegov dvojček, (njegova narobna stran?). Ali
ne bi mogli v Heglu videti prav figure prehoda od revolucije h
kapitalistični normalizaciji? Prehoda, v katerem prav vednost odigra
vlogo idealnega medija med enim in dragim? (Konec koncev je bila
Univerza, med dragim, vselej tudi najboljši nevtralizator revolucij,
zadovoljna jih sprejme v svoje naročje in jih pretvori v zadeve ved-
nosti - najboljši dokaz je pač maj '68. Univerza ima še posebej rada
'subverzivno vednost', taji najbolj lajša slabo vest.)
Naj tu dodam samo kratek ekskurz. Historično bi bilo zanimivo
raziskati različna pota, po katerih je hodila filozofija v Nemčiji in v
Franciji, kar Lacan le bolj mimogrede navrže. Najbrž je zelo pomen-
ljivo, da na nemški Univerzi, tem sicer bojda idealnem kraju za filo-
zofe, v devetnajstem stoletju ne moremo najti ne Marxa in ne
Nietzscheja, v dvajsetem stoletju ne Freuda ne Wittgensteina. Poseben
in poučen primer je tu Heidegger: na kratko bi lahko rekli, daje bil
njegov projekt vzpostaviti misel, ki bi se postavila po robu univerzi-
tetnemu diskurzu in ki bi filozofiji povrnila tisto simbolno učinkujoč-
nost vednosti, ki jo je univerzitetni diskurz nevtraliziral in zatolkel.
Vendar je prav v svojem kritičnem naboju zoper univerzitetni diskurz
ta projekt proizvedel tudi svoj najbolj katastrofični moment z Rekto-
ratsrede, ki ga lahko beremo ravno kot projekt reforme Univerze,
take reforme, ki bi Univerzo rešila pred univerzitetnim diskurzom -
moment, kjer je misel, ki se je uprla diskurzu univerze, v nadvse
politični gesti terjala reformo Univerze in se tu ujela z novo formo
dominacije. Kakorkoli, po Heglu filozofov ni bilo tako lahko najti
na nemških univerzah in nemara so se največji momenti nemške
filozofije proizvedli ne le izven univerze, temveč tudi izven univerzi-
tetnega diskurza, in šele v dragem koraku jih je Univerza sprejela za
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
5. Poseben in indikativen primer je Frankfurtska šola: skupina teoretikov, ki so
začeli izven Univerze, obetali radikalno reformo vednosti, nadaljevali v izgnan-
stvu itd., je nazadnje postala skupina Velikih Mož nemške Univerze.
237
svoje.' - v Franciji pa je situacija videti v mnogih pogledih prav
nasprotna nemški: res je, da obstaja cela tradicija velikih filozofskih
in intelektualnih figur izven Univerze, od razsvetljencev pa tja do
Sartra in Lacana (pa Bataillea, Blanchota in še nekaj drugih), a nena-
vadno je, da celo filozofi na Univerzi, taki, ki neredko na njej zasedajo
zelo visoka mesta, dejansko sebe vidijo kot outsideije in tako na-
stopajo tudi v očeh javnosti, kot da bi k bontonu uglednega univer-
zitetnega profesorja v Franciji spadalo tudi to, da Univerzo predstavlja
kot grozno opresivno institucijo, ki ji nikakor ne pripada. Predstav-
ljajo se kotundergroundhoTci sredi Univerze, kot skupina gverilcev,
ki so si na Univerzi le nadeli začasno varovalno barvo in sposojeno
identiteto, kakor pritiče ilegalcem - pomislimo samo na Althusserja,
Foucaulta, Derridaja, Deleuza, Badiouja itd. Je to njihovo podobo
treba brati kot utajo njihove pozicije, tako da so idealni zastopniki
diskurza univerze nazadnje prav tisti, ki se kažejo kot njena notranja
opozicija ah pa znotraj Univerze dejansko uvajajo nekaj dragega od
univerzitetnega diskurza in tako ponujajo določeno pot ven iz
njegovih zagat? Konec ekskurza.
Če pogledamo pobližje, se lahko hitro zazdi, da ti dve vlogi, ki
sta pripisani Heglu, vloga gospodarja in vloga Profesorja, nemara
ne pristajata tako dobro, kot bi se zdelo. Če že zelo od daleč pogle-
damo historični razvoj, hitro vidimo, da kljub razširjenim govoricam
niti država niti Univerza v svojem poslejšnjem razvoju nista sledili
heglovskim stopinjam. Hegeljanstvo kot državna filozofija ah hegel-
janstvo kot model univerzitetne vednosti sta, bolj kot da bi bila vzor,
zadobila status fantazme ali prej nočne more, horror showa, podob,
ki sta bili tako osovraženi, da so se dragačni modeli politike in ved-
nosti vzpostavljali prav zoper Hegla in v eksplicitni kritiki Hegla.
Heglov duh, ki se je kazal zdaj kot zagrobni Gospodar zdaj kot Pro-
MLADEN DOLAR
238
fesor, je služil kot svarilo, ne kot vzor, ki bi mu bilo treba slediti.
Očitno je prevladajoča liberalna politična teorija v svojih predpostav-
kah glede narave države in politike na nasprotnem koncu od Hegla
in potreben je bil velik polet fantazije, intelektualni salto mortale, da
je lahko kdo v zmagovitem pohodu liberalne demokracije ugledal
nič manj kot heglovski konec zgodovine. In že najbolj površni pogled
na post-heglovsko zgodovino filozofije nam pokaže - če za tukajšnje
potrebe močno poenostavim njen glavni tok -, da se je ta vseskozi
razumela kot slovo od Hegla, kot pot ven iz heglovske pasti, pa naj
je šlo za marksistično ali nietzschejansko različico, za celotno anali-
tično tradicijo, za fenomenologijo in heideggerjanstvo, vse do struk-
turalizma, 'post-strakturalizma' in 'postmodemizma'. Geslo o 'koncu
metafizike', ki so ga vse te tako zelo različne tradicije tako ali drugače
vendarle delile (četudi so ga razumele na radikalno drugačne načine),
to geslo je vselej v najbolj neposrednem smislu pomenilo slovo od
poslednjega in najbolj razvpitega metafizika. Če je bil potreben kak
posebno nazoren dokaz o nevzdržni naravi Heglove pozicije, potem
je bila najbolj pri roki 'absolutna vednost'. Že sama omemba teh
besed je bila dovolj in - žal - je v tem pogledu tudi Lacan v glavnem
sledil splošnemu toku. A za zdaj naj zadošča le preprosta teza: Hegel
je morda res videti kot paradigmatski primer diskurza gospodarja in
diskurza univerze, vendar modeme forme gospostva in vednosti
nikakor niso sledile njegovi poti, temveč so ga prav nasprotno naj-
pogosteje jemale za idealnega nasprotnika (ali za idealnega slam-
natega moža?), proti kateremu so se vzpostavile.
Je Hegel zastopnik diskurza gospodarja ali univerzitetnega dis-
kurza? Se je treba odločiti za eno ali za drago? Vez med obojim zadeva
status vednosti. Lacanova teza je, da stoji Hegel na koncu dolge filo-
zofske tradicije, se pravi določene vrste vednosti, ki seje vzpostavila
z aktom razlastitve. Vednost je bila spočetka in izvomo nastrani hlapca,
filozofija pa je nastala tako, da si je gospodar prisvojil hlapčevo
vednost. Te teze se Lacan ne utradi ponavljati skozi celoten seminar:
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
239
»Kaj zaznamuje filozofija v vsem svojem razvoju? Tole - krajo,
rop, odvzem vednosti sužnju, in sicer z njej lastno operacijo
gospodarja. [...] Funkcija episteme, kolikor je opredeljena kot pre-
nosljiva vednost, [...] je vselej v celoti izposojena od obrtnih tehnik,
to se pravi od služnih tehnik. Gre za to, da se iz njih iztrga bistvo, da
bi lahko ta vednost postala gospodarjeva vednost.« (Str. 22-23.) »Filo-
zofija v svoji historični funkciji je to iztrganje, lahko bi celo rekel
izdaja, sužnjeve vednosti, da bi se pretvorila v vednost gospodarja.«
(Str 24.) »... gre za prenos, za oropanje tega, kar je bilo v izhodišču
vednosti vpisano, pritajeno v svetu hlapca. [...] Če ga od bliže
pogledamo, je odvzem vednosti hlapcu celotna zgodovina, katere
etapam Hegel sledi korak za korakom.« (Str. 88.) »Suženj, kot sem
podčrtal, je bil na začetku vednost. Tuje ves razvoj diskurza gospo-
darja. Vloga filozofije je bila, daje vzpostavila vednost gospodarja,
tako da jo je izvlekla iz vednosti sužnja. Znanost ... sestoji prav iz
te pretvorbe funkcije, če lahko tako rečemo.... Kakorkoli že, gotovo
je v vednosti določena težava, ki izhaja iz opozicije med savoir-
faire in episteme v pravem pomenu. Episteme se je vzpostavila z
izpraševanjem, očiščenjem vednosti.« (Lacan, op. cit., str. 173-174.)
Tu je torej temeljna opozicija: na eni strani imamo hlapčevo
vednost, kije izhodišče in začetek vse vednosti, vednost prihaja od
hlapca, a ta vednost je praktična vednost, savoir-faire, znati-narediti,
know-how, vedeti-kako, vednost, ki se drži obrti, obrtna vednost,
vednost, vsebovana v delu in ki omogoča delo, saj ni dela brez
vednosti. Na drugi strani imamo episteme, epistemološko vednost,
prečiščeno vednost, teoretsko vednost, ki se pojavi na strani gospo-
darja - in filozofija je bila spočetka pač zabava gospodarjev. Da bi
od prve vednosti lahko prišli do druge, se mora dogoditi pretvorba,
premena funkcije, ki vsebuje akt ropa, plenjenja. Slovita scena iz
Platonovega Menona, izpraševanje sužnja - na to se Lacan večkrat
skliče -, je v tem pogledu emblematična: namen scene je dokaz, da
tudi suženj poseduje vednost, daje zmožen proizvesti določen neko-
liko zapleten geometrijski teorem, vendar le tako, da ga sprašuje gospo-
dar, da mu postavlja prava vprašanja m ga vodi za roko. Demonstracija,
MLADEN DOLAR
240
da tudi suženj ve, sužnja še bolj napravi za sužnja, zreducira ga na
njegov suženjski status. Vednost, kije bila izvomo odvzeta sužnju,
mu je v quid pro quo vmjena kot teorem, a to je poslednji akt ropa.
Univerzalna teoretska vednost je povsem dmge vrste kot njen izvor
v know-howu, in s tem da to vednost dobi nazaj od gospodarja, je
oropanje sužnja dopolnjeno. Dejstvo, da lahko z gospodarjem deli
skupno episteme, ni dokaz njegove enakosti, temveč njegove pod-
vrženosti.
Če je to rojstno mesto filozofije, potem je lahko filozofija kot
diskurz čiste univerzalne vednosti prav agens povezave med diskur-
zom gospodarja in univerzitetnim diskurzom, prehod, ki vodi od
enega k dragemu.
V prvem predavanju Lacan postavi nasproti dva obraza vednosti,
artikulirano plat (episteme) in savoir-faire, »kije tako sorodna živalski
vednosti, ki pa pri sužnju ni povsem brez tega aparata, ki iz nje naredi
kar najbolj artikulirano jezikovno mrežo« (str. 23). Videri je, da gre
za skorajda 'živalski' know-how, za vednost, kako rokovari z rečmi,
toda suženj je vendarle 'govoreče orodje' (Aristoteles dixit), sredi te
vednosti je že navzoč označevalec, navzoča je artikulacija, nobene
vednosti in nobenega dela si ni mogoče zamisliti brez označevalca.
Potemtakem sta torej oba obraza vednosti že tu, četudi artikulacija
še ni privzela forme episteme. Pravi problem torej zadeva natančno
naravo označevalne artikulacije vednosti in tukaj Lacan nekoliko
misteriozno uvede termodinamiko, s pojmom entropije, se pravi iz-
gube energije, in na dragi strani ohranitve energije. Kaj je energija
označevalca? Kaj ga poganja? Lacan vztraja pri tem, kar je sicer
naslov njegovega tretjega predavanja, namreč daje 'vednost sredstvo
užitka' (Savoir, moyen de jouissance), tako da je skrivnost statusa
vednosti treba iskati v njeni dialektiki z užitkom. Tu lahko poseže
termodinamika, kot teorija, ki med dragim meri na povezavo energije
in strojev: recimo enostavno, označevalec je stroj, užitek je energija
(»označevalec kot aparat užitka,« str. 51), toda njuna zveza je nena-
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
241
vadna. Izhodišče je v tem, da sama incidenca označevalca potegne
za sabo entropijo, se pravi izgubo energije, izgubo uživanja. Označe-
valec omrtviči uživanje, omrtviči telo, toda sama ta izguba je hkrati
nekaj, kar proizvaja preostanek, presežek, presežni užitek: »izgubljeni
objekt, [...] preko katerega v razsežnost subjektove biti stopi užitek«
(str. 52). Označevalec zatre užitek, vendar v samem tem zatoru vznik-
ne presežek, ki je v nadaljnjem obratu prav tisto, kar ovira označe-
valno mašinerijo in njen gladki tok. Termodinamika užitka je proces,
kjer je izguba tako rekoč kompenzirana z nečim, kar pride na njeno
mesto - čeprav je kompenzacija tu zavajajoča beseda, saj tistega,
kar je izgubljeno, ni mogoče dobiti nazaj, in kar dobimo namesto
tega, je nekaj precej drugega, stranski proizvod te operacije, ki paje
dovolj, da ohrani mašinerijo v teku. Izgubljeni užitek je tako rekoč
nadomeščen s presežkom, s presežnim užitkom, in osnovni problem
diskurza kot družbene vezi je v tem, kam in kako locirati ta presežek.
Nenavadna termodinamika užitka se suče okoli dejstva, da izguba
energije sama postane vir neke druge energije, tako daje užitek nekaj,
česar se ni mogoče preprosto znebiti, sama izguba ga v določeni
obliki ohranja.
»Dejansko se užitek nakaže in dobi svoj status zgolj v tem učinku
enü-opije, izgube. Prav zato sem ga najprej vpeljal s terminomMe/zr-
lust, presežni užitek. Natanko zato, ker je bilo ugledano v razsežnosti
izgube - nekaj zahteva kompenzacijo, če lahko tako rečem, tega
najprej negativnega števila-, je to nekaj, kar je prišlo udarit, zazvonit
na obode tega zvona, postalo užitek, in to užitek, ki gaje treba ponav-
ljati. Zgolj razsežnost entropije privede do tega, da lahko dobimo
nazaj nek presežni užitek.« (Str. 52.)
Vznik diskurza gospodarja, tega najbolj elementarnega tipa dis-
kurza, temelji na operaciji, s katero je ta preostanek ohranjen, prestre-
žen in vpisan skozi označevalec S,. Incidenca označevalca (prvega
S,) je kot jez, ki zajezi užitek in proizvede preostanek, ta preostanek
pa daje energijo vzniku S, (drugega Sj), ki šele s ponovitvijo te geste
MLADEN DOLAR
242
pravzaprav postane S, - preostanek poganja ponovitev S, in s tem
ohranjanje izgubljene energije. V nekoliko enigmatičnem pasusu
Lacan pravi:
»[...] označevalec, ponovljen na dveh ravneh. S,, in še enkrat S,. -
S,, to je jez. Drugi Sp spodaj, je bazen, v katerem se nahajajez in ki
vrti turbino. Ohranjanje energije nima drugega smisla kot ta zazna-
mek instrumentacije, ki pomeni moč gospodarja. Kar je prestreženo
v padcu, se mora ohraniti.« (Str. 88.)
Prvi S, je sama incidenca označevalca, ki sploh omogoča tako
vednost (kot know-how) kot delo in ki zajezi užitek. Drugi S,, navidez
le ponovitev prvega, paje vendarle ločen od prvega s preostankom,
ki gaje proizvedla entropija, torej izguba užitka kot posledica inci-
dence označevalca. Gesta ponovitve uporabi ta preostanek, ga pre-
tvori v sredstvo, v instrument, prestreže ga, ga ujame, v navidezni
tavtologiji ohranja njegovo energijo. Nastanek tega stranskega pro-
izvoda poganja ponovitev S, in ponavljati se mora vedno znova, da
poskrbi za ta preostanek. Ta operacija je tudi rojstno mesto vznika
kot elementa hlapčeve vednosti, se pravi vednosti, kakršna je vpi-
sana v diskurz gospodarja: tavtologija S, uokviri hlapčevo vednost,
odmeri ji mesto, tako da postane vednost v službi gospodarja, kar pa
tudi pomeni, da gospodarju ni treba ničesar vedeti. Gospodar ni
gospodar spričo svoje vednosti, vsa vednost je prepuščena hlapcu.
Vse do nastanka filozofije. Filozofija vzpostavi figuro vedočega
gospodarja, in pravi gospodar bi bil potemtakem tisti, ki bi si zaslužil
ta privilegij le preko svoje vednosti - od tod Platonove sanje o filo-
zofu-kralju. Kraja vednosti, ta začetni akt filozofije, bi tako torej
pomenila, da bi si gospodar pridobil S^ in ga združil z Sj: fantazma
filozofije je spoj, stopitev S^-S^, vednost-oblast in oblast-vednost (v
Foucaultovih terminih). Toda vednost, ki je bila odvzeta hlapcu, je
bila v tem procesu tudi nevtralizirana, potegnjena je bila ven iz dialek-
rike z užitkom, postalaje 'akademska vednost', ta njena izolacija pa
tudi pomeni, da je postala vednost, ki se ji je izmaknila resnica.
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
Ш.
A naj bo zdaj dovolj tega, da Heglu naprtimo vse naglavne grehe,
nemara je počasi čas za hvalo. Jasno je, da v teh prvih dveh podobah
Hegla Lacan le sledi splošno sprejetemu toposu in da kljub nekaterim
nadvse lucidnim uvidom in na novo spleteni mreži štirih elementov
nazadnje, kar zadeva Hegla, ne reče ničesar novega, temveč le podaja
prenovljeno verzijo utečenih podob. V drugem predavanju pa naleti-
mo na Lacanovo najbolj znano izjavo o Heglu, tako rekoč sentenco,
kije po vsem, kar je bilo povedano doslej, zelo presenetljiva: »Hegel,
najsublimnejši vseh histerikov« (str 35). V tej opredelitvi je nekaj,
kar se upira spontanemu razumevanju, saj bi si težko predstavljali
koga, ki bi bil manj histeričen od Hegla. In če njegovo histerijo ozna-
čimo za subhmno, v tem nemara ni mogoče videti komplimenta(spom-
nimo se, daje bil že deležen oznake »sublimni predstavnik diskurza
univerzitetne vednosti,« str. 102).
V diskurzu histerika, katerega predstavnik naj bi bil zdaj Hegel,
mesto dejavnika zaseda precej drugačna entiteta, $, ki v lacanovski
243
»Vendar paje treba pri tej shemi razumeti - in to je naznačeno že s
tem, da se v diskurzu gospodarja nahaja na mestu hlapca, kasneje,
v diskurzu moderniziranega gospodarja [se pravi diskurzu univerze],
pa na mestu gospodarja - da to ni ista vednost.« (Str. 35.)
Vednost je bila nevtralizirana in okleščena, in vsa filozofska tradi-
cija je v to vpletena in soodgovorna za to pretvorbo. Ta proces doseže
svoj vrhunec in konec pri Heglu s pojmom absolutne vednosti, ved-
nosti, kije na koncu velike metafizične tradicije pretrgala vse vezi s
svojim izvorom in zajela samo sebe kot causa sui. Tako bi bila torej
filozofija po svoji naravi začetna forma univerzitetnega diskurza,
rojstvo diskurza univerze iz duha diskurza gospodarja, Hegel pa bi
bil tako idealni zastopnik obojega v vzajemnem podpiranju.
MLADEN DOLAR
244
algebri označuje zaprečenega subjekta, subjekta želje, subjekta neza-
vednega. Subjekta, ki je na strani manka, ne na strani označevalca
gospodarja ali vednosti, ločen je tako od gospostva kot od vednosti,
čeprav je v njima impliciran. Ena Lacanovih osnovnih težje vseskozi
bila, da incidenca označevalca potegne za seboj subjekta in daje ta
subjekt po svoji osnovni naravi histeričen, daje torej histerija 'uni-
verzalna' poteza govorečega bitja, nasledek privzema govorice.
Govorica histerizira subjekta, proizvede subjekta, ki je vselej v
deficitu glede na to, kar govori, ali vselej nekje drugje, subjekta, ki
ga je nemogoče zakohčiri z označevalcem - označevalec ga skuša
fiksirati, imenovati, mu odrediti mesto, vendar je subjekt enriteta, ki
je ni mogoče zreducirati ne na označevalec ne na pomen. To sledi iz
same osnovne formule, definicije označevalca, da namreč označe-
valec reprezentira subjekta za drugi označevalec, kar tudi pomeni,
da ni nobenega označevalca za subjekt, da ga vsak označevalec zgolj
reprezentira vpričo drugega, neuspešno reprezentira, in prav ta ne-
uspešnost reprezentacije poganja naprej označevalno verigo. Ta
nemožnost, da bi fiksirali, zakohčili subjekta, je nekaj, kar predstavlja
problem tako za gospodarja kot za vednost - ne eden ne drugi ne
moreta ujeri histeričnega subjekta v svojo označevalno mrežo. Histe-
rični subjekt se upira zajetju in se zlahka prelevi v subjekta, ki spod-
bija avtoriteto tako gospodarja kot vednosti. Če torej Hegla postavimo
na stran diskurza histerika, ga postavimo na stran subverzije prvih
dveh modelov, in to kljub temu, daje histerična gesta vselej dvoumna.
Lahko bi tvegali hipotezo, daje Hegel nemara prvi filozof, kije vzel
v račun histeričnega subjekta in ga postavil za protagonista filozoñje,
in da nemara prav v tem leži novost Fenomenologije duha in vir
njene trajne fascinacije.
Kakšna je narava subjektivnosti, kije podlaga napredovanja F^no-
menologijel
»Dejansko ne moremo reči, da je Fenomenologija duha v tem, da
izhajamo iz Selbstbewusstsein, ki naj bi bila dojeta na najbolj nepo-
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
245
sredni ravni čutnosti, kar bi pomenilo, da se vsa vednost ve že od
začetka. Čemu potlej vsa ta fenomenologija, če bi šlo le za to?«
(Str. 35.)
Subjekt Fenomenologije torej ni subjekt vednosti, ki bi se vedla,
njegovo samozavedanje je korelativno neki vednosti, ki mu uhaja,
ne more se zajeti v samo-transparentnosti, in želja, ki ga poganja,
obenem spodkopava vse različne figure vednosti, vselej znova doka-
zuje, da jih ni mogoče upravičiti. Histerična narava tega subjekta
izvrta luknje v vednost, v vse različne tipe vednosti - Heglova stava
paje prav v tem, da bi vzpostavil vseobsegajoče zaporedje vseh mož-
nih tipov vednosti, teoretskih in praktičnih, individualnih in družbe-
nih, abstraktnih in historičnih. Subjekta žene želja, ki ne more najti
miru in zadovoljitve v nobeni posebni figuri vednosti - subjekt je
prav ime za diskrepanco, ki onemogoči takšno pomiritev in zadovolj-
stvo, v tehničnem pogledu za diskrepanco med vednostjo in resnico
(če sledimo Heglovi opredelitvi v »Uvodu« v Fenomenologijo). A v
tej permanentni nezadovoljenosti subjekt dejansko proizvaja vednost,
in v diskurzu histerika je vednost, S^, postavljena prav na mesto
proizvoda. »Želja po vednosti ne vodi k vednosti. K vednosti vodi
[...] diskurz histerika.« (Str. 25.)
Vednost, ki se ne ve, subjektivnost, ki se izmika samozajetju,
želja, ki ne more najti zadovoljitve: vse to kvalificira histeričnega
subjekta kot direktno nasprotje filozofije. Tako je mogoče postaviti
trditev, da je bila histerija vselej drugo filozofije (njena narobna
stran?). Histerija je nekaj, kar je bilo treba izključiti iz polja filozofije,
da bi se to polje lahko konstituiralo kot filozofsko. Na samem začetku
filozofskega tretmaja histerije - kot posebne patologije, povezane z
ženskostjo in seksualnostjo - stoji nič manjša avtoriteta kot Platon,
kije v slovitem pasusu {Timaj,9ìh-c) zapisal klasični kanonski tekst,
kije služil kot referenca za naslednjih par risoč let (vse do devetnaj-
stega stoletja). Histerija pač izhaja iz grške besede za maternico,
hysteron, Platonova teorija paje vir te patologije videla prav v 'potujoči
MLADEN DOLAR
246
maternici', ki da se lahko sprehaja naokoli po telesu, se naseh na
katerem koli koncu ženskega telesa, ki je tako v celoti podvrženo
histerizaciji, in od tam terja zadovoljitev. Skozi ves srednji vek in
skozi začetke modeme seje histerija pojavljala v strašljivih demonič-
nih podobah, predstavljala je podobo radikalnega zla, obsedenosti s
hudičem, stala je za preganjanjem čarovnic, ženska seksualnost je
bila očitna vez med žensko in hudičem. Z vzponom modeme medicm-
ske znanosti je bila naposled razglašena za posebno trdovraten
simptom, ki ga ni mogoče dobro lokalizirati, definirati, opisati in
zdraviti - njena težavnost je bila v tem, da se je ves čas kazala kot
učinek brez pravega vzroka. Zgodovma histerije je dolga in je v grobem
kazala neki posebno zaostreni aspekt obravnave ženskosti, ženske
želje in njene nerazumljive narave. Kadarkoli je filozofski diskurz
naletel na histerijo kot na to nedoumljivo figuro želje, ki se postavlja
po robu vednosd, vselej je ta diskurz prav tu proizvajal svoje najbolj
indikativne simptome, najpametnejše filozofske glave so tu izgubile
glavo in bile pripravljene zapisati obsežno zbirko neslanosti. Histerija
je tako veljala za nefilozofsko drzopar excellence, za anti-filozofsko
držo, ki jo je treba izključiti, če naj ostanemo filozofi. Filozofija je
po svojem osnovnem habitusu pomenila eliminacijo histerije.
Res je, da pri Heglu problem histeričnega subjekta nastopa v
abstraktni formi, odvezan od neposrednih vezi z ženskostjo in seksu-
alnostjo. Obravnavanje le v svojih elementamih strukturnih določuih,
vendar je njegova osnovna logika vsekakor navzoča. Rekli bi lahko,
daje bil Heglov veliki dosežek v tem, daje histeričnega subjekta, ki
je bil drago filozofije - kot subjekt, ki se straktumo ne more vedeti -
da je tega subjekta pretvoril v subjekta filozofije, protagonista in
agens pojma. Hegel je tu napravil paradoksni in kočljivi korak, ki
(vsa.]) Fenomenologijo prestavlja ven iz registra diskurza gospodarja
in njegove novodobne premene, diskurza univerze, diskurza univer-
zalne vednosti.
Na tej točki bi bilo mogoče ugovarjati, da ne gre za to, da bi bil
sam Hegel histerik, histeričen je le njegov filozofski junak, namreč
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
247
naravna zavest, ki se vzpenja od čutne gotovosti k absolutni vednosti.
Hegel je, nasprotno, videti kot nekdo, ki nadzira ta proces, mu postav-
lja pravila, poskrbi, da se odvija v pravo smer, on je tisti, ki lahko
vidi resnico, ki se sami zavesti izmika, tako daje prav v svoji nevtral-
nosti, v svoji vzdržnosti, v odsotnosti poseganja, še toliko bolj gospo-
dar (oz. Profesor). Vendar ta pogosta kritika v določeni točki škripa.
Ko histerična zavest stopi na oder, se v diskurzu odpre določena
vrzel, razpoka, kije ni več mogoče preprosto zapreti. Zunanje zname-
nje tega je bržčas masivno dejstvo, da so Heglu stvari ušle iz rok:
dovolj je, da si ogledamo strukturo Fenomenologije, ki kaže številne
simptome, očitne težave s tem, da bi se držala izhodiščnega načrta.
Videti je, da se stvari razvijajo v nenadejane smeri, zlasti pa se razra-
ščajo preko vseh meja, vsako naslednje poglavje je znatno obsežnejše
od prejšnjega in videti je, da se Hegel trudi mašiti razpoke in držati
stvari skupaj, uveljavljati disciplino pojma sredi nastajajočega kaosa,
a ne čisto uspešno. Proizvajanja vednosti, ki ga poganja (histerični)
subjekt, ni mogoče zadržati znotraj diskurza gospodarja in diskurza
univerze, ves čas ga preganja določeni presežek histerične geste,
prav to pa postavlja absolutno vednost v povsem dvoumno osvetljavo.
Ali gre pri absolutni vednosti za gesto, s katero gospodar (in profesor)
končno opravi s histeričnim ekscesom, s to večno razpoko v vednosti,
ali paje nasprotno gesta, ki reflektira sam ta eksces in ga vzame za
svojega? K temu se vrnemo.
Subjekt, ki se ne more vedeti, ki se ne more samorefleksivno
zajeti, nefilozofska zavest, ki hoče ujeti resnico s svojo vednostjo, a
ji to vselej spodleti, ta subjekt postane protagonist filozofije. To je
subjekt, ki skuša ves čas upravičevati svojo vednost pred velikim
Dragim, toda velikim Dragim, ki gaje ta subjekt sam vzpostavil, ga
postavil za kriterij svoje vednosti. Stava Fenomenologije je v tem,
daje treba vednost meriti le ob kriterijih, ki sijih sama postavlja, in
merjena ob lastnem merilu se vedno izkaže za nezadostno. Poskus,
da bi z vednostjo zajeli resnico - to je minimalna zahteva, ki subjekta
MLADEN DOLAR
6. Razlikovanje med Erkenntnis in Wissen, spoznanjem in vednostjo, je bistveno
tudi za samega Hegla. »Uvod« v Fenomenologijo ]t mogoče brati natanko kot
prehod od struktur spoznanja k strukturam vednosti (in njenemu razmerju z
resnico).
248
usposablja za junaka te knjige -, je zmeraj nezadosten, vsaki figuri
vednosti spodleti, vendar pa se skozi to serijo neuspehov dejansko
proizvede neka vednost - a ne vednost, ki bi bila na dosegu subjekta,
temveč vednost, ki mu uhaja, vednost »za hrbtom zavesri,« kot pravi
Hegel {op. cit., str. 58). Nezmožnost zadostiri svojim lastnim merilom
proizvaja nenehno histerizacijo subjekta, poskušari mora zmeraj
znova, prav to pa je tista vzmet, ki poraja vednost. V lacanovski
algebri, nezvedljivost $ na Sj in je ključ do napredovanja zavesti
in stalnega proizvajanja desno spodaj, pod prečko. Tu je treba
tudi imeti pred očmi, da je vednost, das Wissen, le savoir, nekaj
drugega kot spoznanje., das Erkenntnis, la connaissance.^ To je točka,
pri kateri Lacan pogosto vztraja:
»Kar odkrivamo v izkustvu že najmanjše psihoanalize, pripada redu
vednosti in ne redu spoznavanja ali predstavljanja.« (Str 28.) »Ne,
subjekt spoznanja in subjekt označevalca nimata nič skupnega.«
(Str. 49.)
Vednost ni stvar razumevanja in spoznavanja, razumevanje bi
bila prav rista vednost, ki se ve, ki se lahko sama zajame in se najde
v svojih objektih, vednost reprezentacije in ujemanja, ustrezanja,
adaequatio, torej vednost, ki je talec fantazme. »On ne comprend
que ses fantasme s,« pravi eno Lacanovih priljubljenih rekel, razu-
memo le svoje lastne fantazme. Razumevanje je fatalno prepleteno
s prepoznavanjem, spoznanje pade v past prepoznanja, zvajajoč
neznano in tuje na okvire znanega, že od nekdaj vedenega, najdevanja
tega, kar smo vselej-že vedeli in kar vselej proizvede učinek: 'Da, to
je to', oziroma, kar je isto, 'Da, to sem jaz'. Razumevanje pomeni,
da se najdemo v fantazmi, da prilagajamo okvir fantazme, tako da bi
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
249
lahko vključila vse več, razumevanje in spoznanje vselej vodita k
širjenju fantazme, ne pa k njeni prekoračitvi - prekoračitev fantazme
paje prav tista točka, h kateri nas hoče voditi psihoanaliza, v procesu,
kije nasprotje razumevanja, kije prav razpustitev razumevanja, nje-
gova razgradnja, in prav v tem zadeva vednosti.
Vednost, ki se ne ve in ki ji v diskurzu histerika pripada mesto
proizvoda, bo zadobila ključno vlogo v procesu analize. Prav to je
vednost, ki v analizi opravlja delo, delujoča vednost.
»Reči, kar vam pade na um, kako bi lahko to do česa pripeljalo, če
bi ne bilo določeno, da v tem naključnem izstopanju označevalcev
ni nič takega, kar - prav zato, ker gre za označevalce - se ne bi
nanašalo na to vednost, ki se ne ve in ki dejansko opravlja delo.«
(Str. 34.)
Delo te vednosti je tisto, kar lahko zadene resnico in začetna
konstelacija analize vselej implicira histerizacijo subjekta, opomni
ga na histerijo, lastno govorečemu bitju, na katero je nemara pozabil.
Kolikor je histerični subjekt s svojo ireduktibilno negativnostjo
princip in gonilo dialektičnega napredovanja, neujemanje subjekta s
samim seboj in s svojimi lastnimi kriteriji nenehno proizvaja neki
'to ni tisto', vsaka posebna konfiguracija vednosti in objektivnosti je
izkušena kot neadekvatna - prav to pa je formula, s katero Lacan
definira histerično željo kot inherentno nezadovoljeno, še več, neza-
dovoljivo ali, še več, kot željo po nezadovoljenosti, željo po tem, da
bi ostala želja. Hegel se te drže loteva z gesto, ki je analogna anali-
tikovi, namreč z vztrajanjem, da 'to je tisto', da sam neuspeh, da bi
našli 'tisto', že sam vsebuje 'tisto'. To omogoča ne le, dà Fenomeno-
logijo lahko beremo v luči histerije, temveč tudi obratno, da se
histerije lotimo s heglovskimi pojmi. V svoji analizi primera Dore,
ključnega primera histerije, Lacan direktno uporablja Heglovo
dialektiko lepe duše: »Poglej,... kakšen je tvoj lastni delež v neredu,
nad katerim se pritožuješ.« (Lacan, Écrits, Seuil, Pariz 1966, str.
MLADEN DOLAR
7. Od 'izdati' pride tako 'izdajatelj' kot 'izdajalec', in mogoče seje vprašati, ali
nemara med obojim ni kake zveze; kazalo bi se zamisliti npr nad sintagmo
'izdati knjigo'. Prešeren sicer uporabi to besedno igro, dvojnost pomena besede
'izdajavec', v epigramu »Izdajavcu Volkmera fabul in pesmi« (kjer pridemo v
vsega dveh verzih od izdajatelja knjige do prototipa izdajalca, Iškariota). -
Lacanova skovanka 'la poubellication' meri na nekaj približno sorodnega, na
zvezo med 'izdati' in 'vreči v koš'.
250
219). 'Ti sama si del te realnosti, zoper katero se upiraš, sama jo
pomagaš vzpostaviti in vzdrževati.' Moment negativnosti, po katerem
je (histerični) subjekt nezvedljiv na katero koli pozitivnost, ima svoj
protipol v momentu pozitivnosti, ki ga ta negativnost potrebuje in ki
omogoča, da se ohranja njena nezadovoljenost. To je rista plat, po
kateri je histerična pozicija ambivalentna, ne le subverzivna v svoji
zmožnosti, da zamaje vsakega gospodarja in izvrta luknje v vsako
vednos't, temveč obenem tudi globoko soudeležena v svetu, ki dom-
nevno predstavlja njeno nesrečno usodo in v katerem se predstavlja
kot nedolžna žrtev nesrečnih in krivičnih okohščin.
Tu lahko vidimo, kako je osnovno strukturo histerije mogoče opi-
sati s Heglovo logiko refleksijskih določil: subjektovo drugo ni nič
drugega kot subjekt v svoji 'nasprotnostni doiočitvV, gegensätzliche
Bestimmung. Vsak pozitivni termin sicer izda subjektivnost, za vsa-
kega je mogoče reči, da 'to ni tisto', vendar pa subjekt vztraja samo
skozi niz teh izdaj, skozi nemožnost, da bi našel svoj pravi 'izraz'
ali ekvivalent. Beseda 'izdati' ima dvojni pomen, lahko pomeni 'izra-
žati, prikazati' ('rdečica je izdala njegovo zadrego') ali pa nasprotno
'napačno izraziti, zavajati, zatajiti' ('samovoljna razlaga je izdala
avtorjevo intenco', 'v ključnem trenutku gaje izdala moč'),' tu pa
oba pomena natanko sovpadata: subjekt je obenem napačno repre-
zentiran in v tem neuspehu vendarle 'izražen'; označevalec ga izda.
Nemožnost, da bi se našel, je njegov locus.
Začel sem s postavko, da je histerični subjekt drugo filozofije,
risto, kar mora filozofija izključiri, in da je Heglova zasluga v tem.
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
251
da gaje postavil za subjekta filozofije, za dejavnika produkcije ved-
nosti, vednosti, ki se ne ve in ki je obenem delujoča vednost (le
savoir travaillant). Vendar pa že sam nastanek filozofije ni brez zveze
z diskurzom histerika, v sam njen vznik mora biti vpisana določena
gesta histerizacije. Če je filozofija nastala kot oropanje, odsvojitev
hlapčeve vednosti, ostane vprašanje, kako in zakaj je gospodar sploh
prišel do tega, da bi si zaželel posedovati vednost.
»Ugotavljamo, daje zgodovinsko gledano gospodar počasi opeharil
hlapca za njegovo vednost, da bi iz nje napravil vednost gospodarja.
Ostaja pa skrivnost, kako se mu je lahko porodila želja po tem. Če
mi verjamete, gospodar želje ni prav nič potreboval, kajti hlapec mu
jo je izpolnil, še predenje sploh vedel, kaj utegne želeti.« (Str. 33.)
Hlapec je torej poskrbel za vse njegove želje, še več, vedel je, kaj
gospodar hoče, gospodarju ni bilo treba vedeti niti tega, in videti je,
da ni bilo prav nobene potrebe, da bi opustil ta idealni aranžma in se
podal v filozofijo. Lacanov odgovor je v tem, daje za uvedbo želje
po vednosti potrebna histerizacija gospodarja. To je funkcija histe-
rika, njegov 'nemogoči poklic': proizvesti željo (faire désirer).
Kakšna potaje lahko ubrala ta histerizacija, ostaja enigmatično, a
nemara bi lahko poiskali odgovor, ki je kar najbolj pri roki: $ pod
prečko, v poziciji resnice v diskurzu histerika. Gospodar je sam
del diskurza, svoje gospostvo dolguje temu, daje zapisal svojo dušo
označevalcu, jo predal S,, sam gospodar je govoreče bitje in kre-
atura govorice, vezan je z družbeno vezjo in za to mora plačati
ceno. Ponavljanje SI je mehanizem, s katerim se drži svojega gospo-
stva, vendar pa se tako ne more izogniti usodi zaprečenega sub-
jekta. Gospostvo je poskus, kako zaobiti prečko in zaceliti razcep,
in v tem pogledu lahko miniaturno verzijo diskurza gospodarja
vidimo že kar v sami konstituciji jaza - tega, kar Lacan imenuje
Jazo-kracija (je-cratie, str. 68). 'Jaz' se vselej opira na S,, na gesto
samo-identifikacije, ki skuša obiti tisti razcep, ki ga uvaja samprivzem
MLADEN DOLAR
IVI
Videli smo, kako Lacan predlaga uvrstitev Hegla v tri različne
diskurze: predstavi ga kot paradigmatskega Gospodarja, paradig-
matskega Profesorja in, nekoliko osupljivo, kot paradigmatskega Hi-
sterika (videri je, da v vseh primerih najbolj sublimnega od vseh).
Najbolj nenavadno pri tem je, da mu te tri različne vloge, kot vse
kaže, sijajno pristajajo, vsakič lahko najdemo dobre razloge za takšno
»Transcendentalni Jaz je tisti, ki ga kdorkoli, ki je na določen način izjavil
neko vednost, skriva kot resnico, je S^, Jaz gospodarja. Jaz, identičen samemu
sebi, je prav tisto, iz česar se vzpostavlja Sj čistega imperativa. Imperativ je
natanko mesto, kjer se razvije ta Jaz, kajti vselej je v drugi osebi. Mit idealnega
Jaza, Jaza, ki obvladuje, Jaza, prek katerega je vsaj nekaj identično samemu
sebi, namreč izjavljalec...« (Str. 67-68.)
252
govorice.* Prepozno, Sj, naj je še tolikokrat ponovljen, naj se še tako
opremi z imperativom, ne more nikoli zaceliri razcepa, temveč ga
lahko samo reproducira skozi samo ponavljanje. Nemožnost odprave
subjektivnega razcepa, zaceljenja zaprečenega subjekta, je mesto
resnice diskurza gospodarja, nemoč gospodarja v sami konsrituciji
njegove moči - dejstvo, da se je zapisal simbolnemu, je vir njegove
pozicije gospodarja, a hkrari vir njegovega razcepa. Tu je že zareza
histerizacije, skozi katero se naznanja vprašanje: kaj je tisto, kar
nekoga dela za gospodarja? Kaj vzpostavlja S,? Kaj mu daje moč in
avtoriteto? Kaj sem, da zavzemam vlogo, ki mije dodeljena? Ker je
sam gospodar govoreče bitje, je to vprašanje vedno že vpisano v
sam dispozitiv in zelo malo je potrebno, da zadobi moč negativnosti,
ki najeda gospostvo. Čim se vprašanje zastavi, je gospodar že v teža-
vah - odgovor lahko skuša poiskati tako, da išče vednost tam, kjer
se vednost nahaja, na strani hlapca, in s tem, da si jo prisvoji, v upa-
nju, da bo našel zdravilo za svoj razcep - tako se obme k ñlozofiji
kot zdravilu zoper histerijo.
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
253
uvrstitev, kot da bi ta človek z mnogimi obrazi, ki je s svojim siste-
mom hotel zajeti totalnost, proizvedel tako vseobsežen diskurz, da
lahko v svoja nedrja veselo sprejme vse možne tipe diskurzov. Kot
da bi tako rekoč ponudil meta-diskurz, v katerem se lahko družijo
vsi tipi diskurza. Vsi? Eden pomenljivo manjka in končal bom s
poskusom, da bi v Heglu videli utelešenje diskurza analitika.
V prvem približevanju ne gre za to, da bi pretresali imanentno
logiko njegovega lastnega diskurza, temveč za to, kakšno mesto
Heglov diskurz zavzema za nas. Najprej lahko v Heglu vidimo figuro
'subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve', figuro, ob kateri je
treba meriti ves poslejšnji razvoj filozofije in pred katero mora po-
slejšnja filozofija upravičevati svoje početje in sploh svoj obstoj. In
kdo bi lahko bil boljše utelešenje 'subjekta, za katerega se predpo-
stavlja, da ve', kot nekdo, ki pretendira po absolutni vednosti? Adomo
začenja prvo izmed svojih Treh študij o Heglu (Drei Studien zu Hegel,
Suhrkamp, Frankfurt naMajni 1971, str 9) s trditvijo, da seje napačno
spraševati, kaj pomeni Hegel danes za nas, problem je prav obraten:
kaj, če sploh kaj, smo lahko mi zanj? Smo ga vredni, bodisi kot
njegovi dediči ali njegovi pogrebci? Mi smo tisti, ki se moramo upra-
vičevati, mi smo podvrženi njegovi sodbi, in vzdržati se moramo
tega, da bi mu sami delili lekcije na podlagi dvomljivega privilegija
kasnejšega rojstva.
Seveda je 'subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve', tudi oso-
vražena figura, tako kot analitik, transfer deluje tako skozi ljubezen
kot skozi sovraštvo kot skozi lahke preskoke med obojim. Tisti, ki
ga sovražijo, so sicer precej številčnejši od njegovih privržencev,
tako daje prevladal 'negativni transfer' (taje nemara prevladal že
zelo kmalu po njegovi smrti, cf. Schelhng, Kierkegaard, Feuerbach
itd.) - kolikor je po Heglu nastopila doba, ko so si vse na moč različne
in povsem skregane filozofske šole edine le v tem, da bi rade ven iz
metafizike in da bi torej kazalo obračunati s poslednjim njenim
predstavnikom, da bi tako simbolno napravili križ čez vse ostale.
MLADEN DOLAR
254
Hegel kot naš analitik je vzbujal mnoge reakcije, a skoraj nikoli rav-
nodušnosti. - Res je, da imamo fingirano ravnodušnost kakega
Deleuza z njegovim slovitim geslom oublier Hegel, pozabiti Hegla:
Hegla ni treba ne kritizirati ne preseči, treba bi ga bilo pozabiti,
pozabiti, da se je kaj takega sploh zgodilo. A brž ko pogledamo od
bhzu, vidimo, da Deleuze še kako rabi Hegla kot svojega monstra,
fiktivnega nasprotnika, ozadje, zoper katerega je sploh lahko Deleuze.
Res je tudi, da imamo analitično tradicijo, ki je brez Deleuza prakti-
cirala pozabo Hegla, vendar se ji je to krepko maščevalo: kaj je
drugega ves famozni problem avtoreferenčnosri kot posmrtno Heg-
lovo maščevanje, kaj je drugega Wittgensteinova analiza čutnosri in
izrekanja kot svojevrstno nadaljevanje Hegla? - Transfer je lahko
privzemal zelo različne oblike.
Hkrari s tem, daje Hegel predstavljal figuro vednosti, je v istem
mahu in na istem mestu deloval tudi kot preostanek, izmeček, izvržek
velike metafizične tradicije, lik neprosojnega in nedoumljivega
drugega, odpadek, ki se ga ni mogoče znebiti. Dovolj zoprno je že
to, da nam je zapustil nekaj najtežavnejših tekstov iz celotne filozof-
ske tradicije in nas prisilil v intelektualno tlako, ti teksti pa so kar
naprej in še vedno taki, da jim ne moremo odmeriti mesta, jih locirati
in klasificirati. Za poskuse, da bi ga presegli, je videri, kot da bi sami
obtičah v nečem, kar je že sam predvidel, padli v past, ki jo je nastavil,
kot da so vse poti ven že vpisane v tisto, od česar se hočejo distan-
cirati. Kot da bi nam on zmeraj odmeril mesto, vselej kadar ga mi
hočemo odmeriti njemu. Toda paradoks je v tem, da Hegel igra vlogo
tega izvržka in preostanka natanko zaradi ekstremne univerzalnosti,
če naj tako rečem, zaradi univerzalne vednosti, ki terja absolutnost.
Sam presežek univerzalnosri začne delovati kot preostanek, kot
moment, ki se upira univerzalizaciji; skrajne zahteve uma so tisto,
kar je pri Heglu videti ne-umno, presežek uma je kamen spotike za
post-heglovski um. Ekstremna figura absolutne vednosti se upira
vednosti, zahteve po vseobsežnem sistemu ni mogoče zaobseči. To
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
255
je točka, kjer geslo o absolutni vednosti začne delovati kot svoje
nasprotje: kot odpadek vednosti, njen izmeček, škandal, univerzalni
in absolutni monstrum. Lacan se k temu vrača skozi celotno Narobno
stran in v glavnem sledi splošnemu ogorčenju. Njegov argument je
v tem, da naj bi absolutna vednost »služila zgolj obeleženju ukinitve,
spodletelosti, končnega izbrisa tega, kar edino motivira funkcijo
vednosti - dialektike, ki jo tvori z užitkom. Absolutna vednost bi
bila zgolj in enostavno ukinitev tega člena«. (Str. 35.) Bila bi un
tout-savoir, vednost, ki bi tvorila celoto v svoji samotransparenci in
samozadostnosti, znebila bi se heterogenosti užitka, bila bi poslednje
in najvišje utelešenje S^ ali, bolje, S^/S, na levi strani diskurza uni-
verze, spoj vednosti in gospostva, vednost, ki se naslanja za poslednjo
gesto gospodarja.
Toda ali ne bi bilo mogoče zagovarjati teze, da ta figura, ki naj bi
odpravila dialektiko S^ in a, se odkrižala a presežnega užitka, da je
ta figura sama začela funkcionirati natanko kot utelešenje al Kot
preostanek, presežek, izmeček filozofije, ne v kakih mračnih globo-
činah, kamor bi bilo treba kopati, da bi prinesli na dan temačni pred-
met filozofskega poželenja, temveč na najvišji točki, pri polni luči,
v slepeči svetlobi, v svetlobi poldneva? {Der Mittag der Wahrheit,
pravi Hegel, poldne resnice, v dikciji, ki anticipira Nietzscheja in ki
jo je Lacan, na višini svoje naloge, prevedel z le mi-dit de la vérité,
poldne kot pol-izrečeno resnice.) Izmeček, ostanek, ki vznikne v
sami formi univerzalnosti in absolutnosti, kot univerzalnost, ki je
šla predaleč, podivjana univerzalnost, preostanek vseobsežne tota-
litete, ne kot nekaj, česar ta totaliteta ne bi mogla pokriti in bi ostalo
zunaj, temveč preostanek v sami gesti totalizacije.
Tako bi v absolutni vednosti nemara lahko videli ne idealno utele-
šenje Sj/S, na levi strani diskurza univerze, temveč bi jo lahko, z
dodatnim četrtinskim zasukom, brali kot a/S^ na levi strani diskurza
analitika. Tako bi stala na mestu matema analitika: kot zveza a, izmeč-
ka vednosti, ki uteleša položaj analitika kot dejavnika v diskurzu
analitika, pod prečko pa bi imeli S^, vednost na mestu resnice.
MLADEN DOLAR
9. To je geslo, ki ga je sicer lansiral Alain Badiou.l
256 \
Lacan zavrača absolutno vednost kot monstraoznost, vendar ni
težko videti, da jo po dragi strani v določeni obliki sam privzema.
Mar ne bi mogli videti la passe, tega lacanovskega konca analize -
se pravi konca nečesa, kar je videti kot proces brez konca (Freud je
enega svojih spisov naslovil »Končna in neskončna analiza«) -, tega
prehoda s pozicije analiziranca v pozicijo analitika, te poti ven, la
passe, ven iz zdigdXe,l'impasse, mar ne bi mogh v tem videti Lacanove
lastne verzije absolutne vednosti? Lacanova konceptualizacija konca
analize ima nenavadno heglovske prizvoke: mar ne bi mogli tudi v
sami Fenomenologiji nazadnje videti procesa, ki vodi v prekoračitev
fantazme, torej procesa, ki se poskuša s postopno predelavo ovesti
in otresti temeljnih fantazem, ki opredeljujejo naše bivanje? In mar
ni namen tega procesa doseči subjektivno destitucijo, opustitev
predpostavk, ki so držale pokonci subjekta in njegov svet? Procesa,
v katerem 'delujoča vednost', vednost, ki se ne ve, proizvede neko
temeljno premeno subjektove pozicije? Seveda ima ta analogija svoje
meje, ki jih ni težko izpostaviti, seveda gre za dragačno raven, a
vendar je najbrž bolj od omejenosti pomemben moment, v katerem
lahko vidimo ponovitev iste geste. Če je bilo poprej videti, da je
absolutna vednost točka, ki v sebi zgošča Gospodarja in Profesorja,
pa je pomembno, da je treba prav na istem mestu videti tudi izhod,
prehod, ki vodi k analitiku.
Lacan, naš Hegel?'
POVZETKI
ŠTIRJE DISKURZI V LUČI VPRAŠANJA PRESEŽNEGA UŽITKA
Alenka Zupančič
UDK: 159.964.2:316.323.6
Lacanova teorija štirih diskurzov je konceptualni aparat, ki omogoča
misliti družbeno vez kot navezavo simbolnih struktur na točko
(presežnega) uživanja. Gospodar, histerik, univerza in anahza so
imena, ki označujejo štiri možne moduse te navezave. Tekst obrav-
nava vse štiri, najobšimeje pa tretjega, t.i. diskurz univerze. Lacan
naveže slednjega na sodobno obliko gospostva in na to, kar navadno
označujemo z besedo kapitalizem. Specifičnost tega modusa družbene
vezi je način, kako presežna vrednost nastopa kot ekvivalent presež-
nega užitka. Od tod izhaja cela vrsta zanimivih posledic, katerih
podrobnejša analiza razkrije nepričakovane povezave med na videz
heterogenimi členi našega življenja v okvirih te družbene vezi.
Ključne besede: presežni užitek, gospostvo, kapitalizem, delo
ŠE NEKAJ ČASU PRIMERNIH MISLI O VOJNI IN SMRTI
Juliet Flower MacCannell
UDK: 159.964.2:355.4
Tekst najprej predstavi določeno branje Lacanovih štirih diskurzov
ali družbenih vezi, kar nato vzame za izhodišče refleksije o aktual-
nih razmerah in dogajanju v naši družbi, zlasti v njenem ameriškem
delu. Gre za razmislek o temah, kot so nove oblike vojne (Afganistan,
257
POVZETKI
STALINIZEM IN KAPITALIZEM KOT DVE PLATI DISKURZA
UNIVERZE
Slavoj Žižek
UDK: 159.964.2:329
Matrica štirih diskurzov je Lacanov odgovor na izziv leta 1968:
študentski upor je bil za Lacana zgolj znamenje premika v strukturi
gospostva, od diskurza gospodarja h diskurzu univerze. Osnovni
potezi diskurza univerze sta avtoriteta nevtralne vednosti in zame-
njava direktne prepovedi uživanja z regulacijo uživanja, ki mnogo
bolj učinkovito otopi eksces uživanja.
Ključne besede: stalinizem, kapitahzem, uživanje
HEGEL NA NAROBNI STRANI PSIHOANALIZE
Mladen Dolar
UDK: 159.964.2:1 Hegel G.W.F
Tekst se loteva branja Lacanovega seminarja Narobna stran psiho-
analize sledeč rdeči niti Lacanove obravnave Hegla, kije v tem semi-
258
Irak), nove oblike vodenja države in nove oblike svetovne ekono-
mije. S pomočjo konceptualnega aparata psihoanalize pokaže na
neko neizprosno logiko v ozadju teh pojavov, ki so včasih videti
povsem poljubni.
Ključne besede: plus-de-jouir, izkoriščanje, kapital, vojna, pohtika
POVZETKI
259
narju sicer vseprisoten. Izkaže se, da je ta obravnava nenavadno
nekonsistentna: če sledimo preprostemu vprašanju »Kam umestiti
Hegla v teoriji štirih diskurzov?«, potem presenečeno ugotovimo,
da na različnih koncih seminarja Lacan razglaša, daje Hegel zastop-
nik diskurza gospodarja, dalje, daje Hegel tipični predstavnik diskur-
za univerze, paradigmatski Profesor, in nazadnje, daje Hegel »najsub-
limnejši vseh histerikov«. Pretres argumentov za vsako od teh treh
trditev privede do rezultata, da v vseh treh primerih argumentacija
prepričljivo deluje, tako daje videri, daje Hegel Lacanov simptom.
V podaljšanju iste logike tekst predlaga, kako bi bilo mogoče v Heglu
videti tudi predstavnika diskurza analitika.
Ključne besede: Lacan, teorija štirih diskurzov, označevalec-gospodar,
vednost, zaprečeni subjekt, presežni užitek, Hegel, absolutna vednost
ABSTRACTS
FOUR DISCOURSES CONSIDERED FROM THE PERSPECTIVE
OF SURPLUS ENJOYMENT
Alenka Zupančič
Lacanian theory of four discourses is a conceptual apparatus that
allows us to think the social link as an articulation of symbolic
structures around the point of (suфlus) enjoyment. The four possible
modes of this articulation are called Master's discourse, Hysteric's
discourse. University discourse and Analyst's discourse. The paper
examines all four of them, most extensively the University discourse.
Lacan links the latter with the modem form of mastery and with
what we usually refer to as capitahsm. The specificity of this mode
of social link lies in the way it offers the 5иф1и8 value as the equiva-
lent of suфlus enjoyment. A number of interesting consequences
follow from there, and a close analysis reveals many unexpected links
between seemingly unrelated points of our life within this social link.
Key words: SMipins, enjoyment, mastery, capitalism, work
MORE THOUGHTS FOR THE TIMES ON WAR AND DEATH
Juliet Flower MacCannell
The paper first proposes a reading of Lacan's four discourses or social
links, which then constitutes the ground for reflection on contempo-
rary conditions of our society, and especially its US part. Considered
and analysed are topics such as new forms of war (Afghanistan, Iraq),
new forms of social leadership and new forms of global economy.
260
ABSTRACTS
STALINISM AND CAPITALISM AS TWO SIDES OF THE
UNIVERSITY DISCOURSE
Slavoj Žižek
The matrix of four discourses is Lacan's answer to the challenge of
1968: the student rebehion was for Lacan merely a sign of the shift
in the structure of domination, from the discourse of the master to
the discourse of university. The two basic features of the discourse
of university are the authority of neutral knowledge and the replace-
ment of the direct prohibition of enjoyment by the regulation of enjoy-
ment which thwarts much more effectively the excess of enjoyment.
Key words: Stahnism, capitalism, enjoyment
HEGEL ON THE REVERSE SIDE OF PSYCHOANALYSIS
Mladen Dolar
The paper proposes a reading of Lacan's seminar The reverse side of
psychoanalysis based on the red thread of Lacan's treatment of Hegel,
an author who is omnipresent in this seminar. This treatment turns
out to be curiously inconsistent: if we pursue the simple question
261
Relying upon the conceptual tools of psychoanalysis, the paper shows
a very strict logic behind these phenomena, which may otherwise strike
us as rather arbitrary.
Key words: plus-de-jouir, exploitation, capital, war, politics
ABSTRACTS
262
»Where does Hegel fit in in the theory of the four discourses?* then
we are surprised to see that Lacan, on various places of the seminar,
proclaims Hegel to be the proponent of the discourse of the master,
then that Hegel is a typical representative of the university knowledge,
the paramount Professor, and finally that Hegel is »the most sublime
of all hysterics*. The paper investigates the arguments for each of
those three accounts, with the result that the argument works
convincingly m all three cases, so it seems that Hegel is indeed Lacan's
symptom. In an extension of this logic the paper then proposes the
way in which one could see in Hegel the representative of the
discourse of the analyst.
Key words: Lacan, theory of four discourses, master-signifier,
knowledge, barred subject, 8иф1и8-епјоутет, Hegel, the absolute
knowledge
PROBLEMI 6-8/2003, letnik XLI
Uredništva: Miran Božovič, Mladen Dolar, Peter Klepec, Zdravko Kobe, Janez
Krek, Dragana Kršić, Renata Salecl, Alenka Zupančič, Slavoj Žižek.
Glavna urednica: Alenka Zupančič
Odgovorni urednik: Mladen Dolar
Tajnica uredništva: Simona R Grilc
Naslov uredništva: Komenskega 11, Ljubljana (s pripisom »za Probleme«),
telefon: 041 755-050
Transakcijski račun: 02017-0018113209, z oznako: »za Probleme«
Davčna številka: 26158353
Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo, Komenskega 11, Ljubljana
Jezikovni pregled: Simona P. Grilc
Oblikovanje: AOOA
Stavek: Klemen Ulčakar
Tisk: Cicero
Naklada: 600 izvodov
Naročnina za leto 2003: 5425 SIT
Cena te številke: 2821 SIT. V ceno je vračunan DDV.
Revijo finančno podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
David Hume
DIALOGI O NARAVNI RELIGIJI
Slavoj Žižek
KRHKI ABSOLUT
Sigmund Freud
OČRT PSIHOANALIZE
Zbornik
GANDHI IN SATJAGRAHA
Immanuel Kant / Sigmund Freud
KRITIKA ČISTEGA UMA 1/4 /
INHIBICIJA, SIMPTOM IN TESNOBA
Fredric Jameson
POSTMODERNIZEM
Alenka Zupančič
NIETZSCHE
FILOZOFIJA DVOJEGA
G. W. F Hegel
PREDAVANJA O ESTETIKI
DRAMSKA POEZIJA
Slavoj Žižek
»STRAH PRED PRAVIMI SOLZAMI«
KRZYSZTOF KIESLOWSKI IN ŠIV
Jacques-Alain Miller
O NEKEM DRUGEM LACANU
Uroš Grilc
O FILOZOFUI PISAVE
NA POTI K DERRIDAJU
Zdravko Kobe
AUTOMATON TRANSCENDENTALE II
KRITIKA ČISTEGA UMA
RAZPOL 12
Jean-François Lyotard
POSTMODERNO STANJE
POROČILO O VEDNOSTI
Mladen Dolar
O SKOPOSTI
G. W. R Hegel
PREDAVANJA O ESTETIKI
UVOD
Kant
KRITIKA PRAKTIČNEGA UMA
Baruch de Spinoza
TEOLOŠKO-POLITICNA RAZPRAVA
Sigmund Freud
VIC IN NJEGOV ODNOS
DO NEZAVEDNEGA