Kamniška elegija
Igo   Gruden.
Ob teh vodah, ki dan in noč pojo, držala sva nekoč ves svet v rokah: nad nama bil je večni molk v gorah, neba pokoj razpet čez vso zemljo.
Stezice in brvi — še vse je tu: tišina v gozdu, v vetru solnčni grič; a meni v srcu ni ostalo nič, samo spomin — odsev v vodah na dnu.
Če kriva ti si ali kriv sem jaz, utrujen rad bi padel ti k nogam: nekam potujem, sam ne vem več, kam — o, da mi gledati je v tebi svoj obraz!
O, da mi položiti je v roke, ki zame so nekoč držale svet, srce samotno kot odtrgan cvet in pozabiti zdaj na vse, na vse!
Ob teh vodah je vsak spomin pekoč in vsaka misel kakor krik vesti: a mimo vsega, kar še tu živi, vode gredo pojoč iz dneva v noč.
39