z
OR A
Z Bogom za domovino! Slovenski dijakj, združimo se!
Obseg:
Str.
Franc Terseglav: Odprto pismo.......53
Danimir: Oj mamka, kaj ste se solzili ?. .. 57 Y.	Še ena beseda o podpornem društvu
za slovenske dijake.....58
Iv. B.: Povratak k Majci ......61
M.: Narodne pesmi.......65
Glasnik : f Dr. Matija Prelesnik. — Promocija.
—	„Savica". — Rokovnjači — na Dunaju. — Za informacije.
Listek: Na „naših" vseučiliščih. — C. kr. nemška gimnazij i. — Ženske študije.
—	PojasDilo.
Pozor!
Spise in naznanila je pošiljati na uredništvo „Zore": V. Mari-iko, Dunaj, XVIII, okr., Wahringergiirtel 55, III., 10.
Prosinec 1905. Letnik XI. Štev. IV.
Dijaška dopisnica.
G. Jason Saviljev:
Nočemo Vam prikrivati, da so Vaše pesmi napravile na nas deloma ugoden vtis. posebno, ko vidimo, da imate smisel za blagoglasje in poezijo. S tem pa še ni rečeno, da bi mogli sprejeti pesmi v naš list. Glavni pogrešek Vaš je to, da posnemate in ste nesamostojni. Vaše sicer moderno zaokrožene pesmi so pač le medel sijaj Vaše nikakor še dovršeno vstvarjajoče fantazije, na drugi strani ponesrečeu odmev pesmi in mlajših pesnikov, ki vplivajo na Vas.
Vi pesnite tako: Pade Vam v glavo začetni verz, ta Vas takoj očara, pa zverižite par kitic. To naj je — lirična pesem? Čutiti, čustvo analizovati se učite, videl boste, da bodo potem zvenele Vaše pesmi vse drugače kot zdaj.
„Vzhrepeneli ste po onih dneh, ko Vam je nebo blestelo v tistih majčkenih očeh" Prvi poet ste menda, ki opeva „majčkene" oči, sicer oprostite, de gastibus . . . Toda naj Vam še tako ugajajo „majčkene" oči, konec Vaše pesmi nam nikakor noče ugajati. Sicer pa sodite sami, evo:
Davno mu (nebu) je vran zakrakal. v njih (očeh) kot v grobu e temno! „V nižavi mrak..." je pesem, kateri pravi Nemec „Stimmungslied". Svetovna literatura pozna pod tem imenom prave bisere, žalibog ni Vaša pesem niti biser, niti demant, Da se Vam zbujajo spomini zvečer, verujemo radi, toda mi bi radi tega ne peli že patetično : V nižavi mrak ..."	,
Tretja je igrača z besedami, cvetlicami in metuljčki in — našo potrpežljivostjo. „Te duše moje, ta tako sladki med", to je v naših starih knjigah iz dob Trubarjevih kaj „prijetno za brati", ampak, to pa vendar ne sme biti. da rabimo po davnem času zopet enkrat „nemški „Der, die, diis".
„Svet mi dal je čaš o polno .. ."
Parturiunt montes — nascitur ridiculus mus! Če pa mislite, da Vam duša, da Vam pamet v pravem svitu zablesti, pa kar nagnite in pijte, ta bajni napoj, katerega mi sicer, ne poznamo; sklepamo pa, da je „Kathreiner", o katerem pravi reklama, da je zdrava pijača za „priproste in vesele" ljudi, t. j. otroke.
„Blagoslov mi dajte svoj" . . . Ideja lepa, nelepo izražena. Pravite, da je v svetu „gotova" smrt. Če je tako, „gotovo" poginete, torpj tudi če Vas mati blagoslovi, „gotovo" ne „boste pred smrtjo „gotov"!
„Jaz bi rad rudečih rož . . ." Prav res, imeniten naslov. No, ko bi Vas prašali kaj naj značijo te „rdeče rože, bi menda ne vedeli odgovora. Pomislite, koga naj ne jezi, ko bere po verzih:
Jaz bi rad rudečih rož, jaz bi rožmarina rad — tole:	Roke bele, roke nežne,
Kje ste roke nad?
Ah. in te roke Vam „dajejo trnja na pomlad (pomladi)"; res obžalujemo Vas. osoda, prokletstvo zemlje je, da rodi „trnje", Vam da celo — nade .. . Sicer, če hočete, postrežemo Vam z rožami, toda, kaj bi rekli k prislovici: Keine Rose. . .
Zadnja,
En sladek, razkošen nasmeh bi	„Ha. vprašate Vam je neznana
izvabil si rad iz srca,	ta širom poznana mladost,
da vstavil bi se kdor ga Kul bi	ki sega, po cvetju, po nadah,
in prašal se: kdo pa je ta?	pa misli, da trga radost!"
nam je izvabila „En sladek smehljaj . . ."
Narodna šola pri Sv. Jakobu v Rožu.
Dragi rojaki I
nana Vam je naša huda borba za našo slovensko šolo, znan tudi iste žalostni izid: ni je več, edine petrazredne slovenske šole na Koroškem! Zaslepljenost nekaterih domačinov; tuji nemški i laški, in žal tudi slovanski delavci, ki delajo predor skozi Kara-vanki, in Slovencem neprijazne šolske oblasti — vse to se je združilo proti naši slovenski šoli. Branili smo z vsemi močmi, a takej premoči se nismo mogli ustaviti: naša slovenska šola je uničena, razdeljena v dva dela.
Hud udarec je to ne samo za Št. Jakob, ampak za vse koroške Slovence, ker s padcem naše šole se je vsem Slovencem na Koroškem za dolgo zopet odmaknilo upanje priboriti si slovensko šolo. Vendar nikakor ne obupavamo, ker iz razvalin naše šoli vidimo dvigati se veliko lepšo, veliko boljšo in popolnejšo šolo: „Narodno šolo" družbe sv. Cirila in Metoda.
Res je, da je „Narodna šola" sedaj še le misel, a ta misel je tako krepka in povsod sprejeta s takim navdušenjem, da se bo gotovo uresničila. Domače ljudsvo se je je kot edine ladje rešilke oklenilo z navdušenjem in s požrtvovalnostjo, ki preseza vsako pričakovanje! Družba sv. Cirila in Metoda je v odborovi seji dne 3. nov. 1904. odobrila to misel in je obljubila, da prevzame vzdrževanje šole, če jo sezidamo ter opravimo sami.
Za stavbo nove šole bo potrebnih najmanj 50.000 kron! — Pač velika svota, gotovo preveliko za nas koroške Slovence — ni pa pre-lika za vse Slovence in bližnje nam brate Slovane!
„Ljubezen je dobrotljiva — ljubezen nikoli ne mine". Na to radodarno ljubezen se zanašamo i mi ter prosimo, nujno prosimo: Bratje rojaki, pomagajte nam sezidati „Narodno šolo- v Št. Jakobu v Rožu, sezidati ladjo-rešilko koroškim Slovencem, ki se potapljamo v tujem morju! — „Ne bomo še utonili, dokler bodo se ljubili sini majke Slave".
Franjo K ob en ter, župan; Fr. M ajer, načelnik šol. sveta; Matej Ražun,
župnik.
Prispevke prejema: Matej Ražun, župnik pošta: Št. Jakob v Rožu,
Koroško šolo.
ZORA
Glasilo katoliško-narodnega dijaštva.
Z Bogom za domovino! Slovenski dijaki, združimo se!
<5~	—, 5 '
Odprto pismo.
g. Pavlu Grošelj, cand. pliil.
Čislani prijatelj!
ri nekem razgovoru, ki sva ga nedavno imela in kjer sem se pri Tebi samem informiral o Tvojem predavanju v „Mestnem Domu", si razvijal sicer jako moderne, pa vkljub temu precej nazore. Ker si ž njimi tudi že javno nastopil, Ti gotovo ne bo neljubo, če Ti s tem pismom ponudim priliko, da utemeljiš svoja izvajanja pred vso javnostjo.
V pogovoru sem Te opozoril na to, da moraš, če izvajaš človeka od živali, dosledno postulirati tak razvoj tudi za psihiške pojave in jih izvajati iz tvari, ako se nočeš oprijeti dveh drugih mnenj, ki so tu še mogoča: hipoteze, da je Bog človeku v nekem gotovem razvojnem stanju vdihnil dušo, ali pa, da je tvar že v svojih najbolj prvotnih oblikah duhovna, kar trdi panpsihizem. Prva podmena Ti je preveč „ supernatura-listovska", druge, kije le neki pogreti hilozoizem, pa istotako ne sprejmeš; zato si se zabarikadiral za monizmom, ki je seve tudi kolikormogoče misterjozen pojem. Moderni psihofiziški paralolizem Ti tudi ni všeč, torej pripadaš pač k takozvanim „identitetnim" filozofom, ki istovetijo, vsak po svoje, duhovne pojave s tvarnimi. Tako identičnost si Ti izrecno konštatiral, ko si mi odločno izjavil, da je vzročna zveza med dušo in telesom nemogoča, in da je zato monizem „edino mogoče svetovno naziranje".
Veseli me, da si Ti, sicer strog empirist, zašel v metafiziko, in Te je hočeš nočeš kar naenkrat zapustila vsa empirija; ponuja se Ti vsaj priložnost, da pokažeš, če si v teh vprašanjih tako verziran kot v svoji stroki. Meni in drugim, pa gotovo ne boš štel v zlo, če se smatramo tu dovolj kompetentnim, da kontroliramo tvoja izvajanja.
Torej, ali res ni mogoč kavzalni vpliv med frziškimi in psihiškimi pojavi in je „identitetna filozofija" zares edino mogoča rešitev tega problema?
1
konfuzne
Vsaka filozofija, ki se opira na dejstva in izključuje vsakršno ten-dencijoznost, uči, da sta duša in telo v človeku substancialno združena in da tvorita substancialno enoto, ne pa, da vplivata duša in telo medsebojno drug na drugega neposredno po fiziški dotiki, kar Ti podtikaš sholastičnemu modroslovju. Če je duša s telesom substancialno združena, potem ne delujejo tvarni atomi in njih tresljaji na duha, ampak s pomočjo čutnih organov na oduševljeno telo. Vsaka sprememba živčevja tangira obenem dušo, ki miku odgovarja na nje lasten psihiški način. Ce pa duša modificira telesne organe, ne spreminja pri tem nič tujega in disparatnega: ona stori to s svojimi organi in premika.sama sebe v svojem telesu.
Potemtakem je očitanje, da krščansko modroslovje uči dualistiško ločitev med tvarjo in duhom v človeku, prazna fraza, ki jo je mogoče razpečati le med ljudmi, ki se odlikujejo po ignoranci in nesamo-stalnosti. Seveda je silno lahko pobijati sholastiko, ako se ji podtika to česar ne uči in nikoli ni učila. Tako početje pa je zelo smešno, zato si tudi Ti vsako stvar, predno se je lotiš, poprej dobro oglej!
Kar so navajali proti sholastičnemu naziranju J. Rehmke (Lehrbuch der allgem. Psychologie; Hamburg und Leipzig, L. Voss 1894), Jodl (Lehrbuch der Psychol., Stuttgart, Cotta 1896) in Paulsen v. „Einleitung in die Philosophie", sloni na popolnem nepoznanju sholastične filozofije. Največkrat se pač ponavlja ugovor, ki tudi Tebi zelo imponira, da bi namreč vzročni vpliv duha na tvar pomenjal čudež. Zakaj, če že fiziška sila v sistemu materialnih sil ne more drugače delovati kakor na ta način, da pospešuje ali pa zavira gibanje, kako naj potem kak psihiški element, čut, predstava ali pa volja, premakne en sam molekul iz njegove lege? To bi pomenjalo spremembo fiziške energije v psihiško, kar pa je nemogoče in čudežno (Jodl)! Tudi ta ugovor ne zadene sholastične teorije. Duša nikakor ne deluje na neki poljuben sistem tvarnih sil, ampak na svoj sistem in na svoje, sebi lastne organske sile, ki jih oživlja in s kterimi tvori realno enoto. Da pa more duh vplivati na lastni sestav svojih sil, je ravno tako evidentno kakor to, da more uravnavati svoje lastno zgolj duhovno delovanje. Čudež je to le tam, kjer se kakemu mo-nistovskemu sistemu na ljubo proti vsi empiriji in samoopazovanju zanikuje substancialna enota duše in telesa! Zelo absurdno pa je stav-ljati kavzalni vpliv duha na tvar v nasprotje s zakonom o ohranitvi energije. Celo korifeje eksaktne vede odločno zanikavajo, da bi se dal-zakon o konstanci sil prenesti na psihiške pojave, lako n. pr. Wundt, Fr. Ehrhardt (Die Wechselwirkung zwischen Leib und Seele; Leipzig, Reisland 1897), N. v. Seeland (Zeitschrift für Philosophie und phylo-
sophische Kritik von Falkenberg 1892, 1. Bd., 1. Heft, str. 50, 119) in drugi. Rast duhovne energije v svetovju je tako gotova kakor vsi fiziški zakoni, metafiziška podlaga temu dejstvu pa je to, da duh stremi za dobrim in resničnim v obče. Zato imajo njegove sile virtualno neskončno ekspanzivno moč, dočim morejo telesa podeljevati le tisto določeno gibanje, ki ga imajo sama. Ce moreš Ti, dragi prijatelj, najti v tem kakšno protislovje, boš gotovo vsem zelo ustregel, ako nam ga odkriješ in objaviš, zakaj s tem ustvariš epohalno delo!
Ne smeš pa seveda pri tem zopet podtikati krščanski fdozofiji, da nika vsakršno porabo energije pri mišljenju. Ker so čutne predstave nujen predpogoj mišljenju, se vsporedno se duhovnim delovanjem javlja tudi možgansko. V teh kemiških procesih, v razpadu in nastanku gotovih spojin, se ne izgubi nobena sila, ampak se spremeni v gorkoto, v energijo, napetosti in v druge, dušnih sil pa te spremembe ne tangirajo: psihiška sila se vzbudi samaobsebi.
V najinem razgovoru si poudarjal, da si kavzalnega vpliva duha na tvar ni mogoče misliti. To dokazuje kvečjemu le, da si o tem problemu zelo površno razmišljal, ni pa še s tem dokazano, da te vzročne zveze ni! Direktno je seveda ne moreš opazovati tega tudi drugod v zunanjem svetu ne moreš. Si li mar kdaj neposredno, opazoval, kako telo podeljuje telesu svoje gibanje? In vendar bi prišel navzkriž z najelementarnejšimi principi, ako bi hotel to nikati! Mar ne vpliva volja na vse organe, ki so odvisni od cerebrospinalnega živčevja? Ali pa morebiti celo negiraš veljavo kavzalnega zakona sploh? Potem bi bilo pač neizrečeno zanimivo zvedeti, kako kavzalni zakon sploh pojmuješ!
S svojo trditvijo pa tudi nasprotuješ tistemu empirijskemu načinu mišljenja, ki ga s tolikim patosom poudarjaš ob vsaki priliki in nepriliki, Vzročno razmerje me našo voljo in samohotnim gibanjem je bolj gotovo, bolj nujno, bolj opazovano, bolj empirijsko kakor vsa druga razmerja me fiziškimi pojavi. Mi neštevilnokrat lahko na impulz volje zgibamo in stezamo mišice, jih gibljemo močneje ali slabeje, v tej ali oni smeri! Zanikavati to vzročno zvezo je zelo samovoljno in neutemeljeno ravnanje, ki bije v obraz vsi zavesti in samoopazovanju!
Ako ne negiraš kavzalnega zakona sploh, kar bi seveda onemogočilo vsako kontroverzo s Teboj, potem se ne moreš izogniti sili sledečega dokaza:
Zavest nam spričuje evidentno, da vpliva naša volja na predstave, da se zamoremo sami determinirati za zgolj duhovne akte. Tega medsebojnega vzročnega vpliva med psihiškimi akti samimi še nihče ni za-nikaval. Impulz volje, ki povzroča premikanje udov, pa je ravnotak, kakor
1*
tisti, ki povzroča predstave. Ce je torej slednji impulz pravi vzrok predstav, potem je tudi prvi impulz edino pravi vzrok telesnega gibanja!
Le pri nesamohotnem gibanju in pri abnormalnih pojavih je iskati vzroka gibanju v fiziološkem stanju organovem, ki se pojavlja neposredno pred dotičnim pregibanjem. V normalnih razmerah pa ima volja celo moč, da premaguje tudi sebi nasprotne fiziološke dispozicije in fiziološko vzročnost. Ce se izvrši n. pr. kak umor premišljeno in hladnokrvno iz kterih in kakšnih procesov izvajaš zadnji akt, ko je roka morilčeva zavihtela sekiro nad svojo žrtvijo ? Iz volje ali z kakšne fiziološke vzročne vrste? Silno sem radoveden, kako bi znal Ti braniti tak determinizem!
Ne dvomim pa seveda kar nič, da Ti bo prava igrača, navesti za tako važno trditev tudi važnih in prepričevalnih dokazov
Toda, prijatelj, pri vsem tem imam toliko spoštovanje do objektivnosti, da Ti iz srca rad priznam: nekterim absurdnim konsekvencam, ki nujno potekajo iz sistema, ki nika vzročno zvezo med duhovnimi in tvarnimi pojavi, se seveda le deloma in dozdevno — lahko ogneš z veliko eleganco, če se oprimeš neke zelo moderne, uprav „fin de sižcle"-teorije, ki jo je zares duhovito izvedel znani Ebbinghaus v „Grundzüge der Psychologie' (posebno str. 37 ssq.), takozvane identitetne filozofije Mogoče si res pristaš tega nauka, ki je končno tudi monistovski, čeprav ni tako zateleban kakor monistovski panpsihizem bogoudarjenega šarlatana Haeckla. Gotovo Ti je znana analogija med konkavnostjo in konveksnostjo leče in med živčnimi in psihiškimi pojavi; tudi to gotovo veš, da razven te analogije ni doprinesla identitetna filozofija za svoj sistem nobenega drugega apodiktičnega dokaza. S tem pa seveda ne trdim, da bi nam tudi Ti ne mogel postreči s takim dokazom!
Da bi mi ne mogel očitati najmanjše tendenčnosti, Ti brez obotavljanja koncediram, da je v identitetni filozofiji tudi nekaj resničnih momentov. Res je, da so psihiški in fiziški pojavi v mnogo slučajih najtesneje spojeni v enem samem aktu in sicer v čutnih zaznavah, predstavah, čustvih, nagonih in pri čustvenem hotenju. Postanek, intenzivnost in trajanje čutnih aktov brezdvomno odvisi direktno od živčnih pojavov in od zunanjih in notranjih mikov; zato se tukaj duhovni in tvarni pojavi tako stapljajo, da jih je mogoče le logiško, ne pa realno ločiti. Nikakor pa ne gre te spojitve fiziških in psihiških aktov smatrati za formalno enakost, kar trdi identitetna filozofija. Vsako dosledno izvedeno identitetno modroslovje vede nujno do fiziološkega m a t eri al i zm a. Le v čast Ti je, če Ti priznam, da si o Tebi kaj tacega ne morem misliti!

Upam, da mi ne boš očitaj neskromnosti, če sem si v svesti, da sem Ti vsaj toliko dokazal, da način zveze mej tvarnimi in duhovnimi pojavi ne zahteva nujno kteregasižebodi monistovskega svetovnega nazi-ranja, ampak da so tu mogoča tudi drugačna naziranja. Ako hočeš vsaj nekoliko utemljili svoje trditve, ki so v tako ozki zvezi z najabstraktnej-šimi metafiziškimi vprašanji, mi boš brez dvoma priznal vsaj to, da moraš sestaviti neki dosleden monistovski sestav, svoj filozofski Gredo, kjer ne bo nobene vrzeli in nekonsekventnosti. To si dolžan vsi slovenski javnosti, ki se gotovo ne bo branila takih kontroverz, kjer se bodo bistrili duhovi in bo omogočen tisti kulturni napredek, po kterem hrepeniva midva oba in sploh vsi, ki jim je do resnice. Mislim, da pač Ti sam ne boš zahteval, da bi smatrali Tvoje pesniške in — sit venia verbo — najivne škice v lanskem „Zvonu" za znanstven in trezen sestav Tvojega filozofskega naziranja!
Končno Te prosim, da mi oprostiš vsako količkaj ostro besedo, ki mi je tuintam morda ušla; ne prosim Te pa tega, kakor da bi je ne bil prej dobro premislil, ampak ker sem mnenja, da bodi vsaka replika elegantna in dostojna.
Zagotavljajoč Ti, da se bom gotovo oglasil, ko nam podaš svoj sistem, ostanem
Tvoj prijatelj
Franc Terseglav, cand. theol.
Oj mamka, kaj ste se solzili? .
Oj mamka, kaj ste se solzili,
ko prvič sem ostavljal dom? Nemara ste si v skrbi bili, da vrnil se nikdar ne bom?
Morda pa solze Vaše vroče
molile zame so gorko, da zmote vsake večni oče, me branil z skrbno bi roko?
Nemara so le slutnje mračne
ljubeče težile srce, da živel dnove bom oblačne, okušal grenko le gorje?
Ah morebiti solze čiste
znanilke bridkih so prevar? Zakaj se radovali niste,
da seval bi mi sreče žar? . . .
Danimir.

Še ena beseda o podpornem društvu za slovenske dijake.
o sem prečital Vaš uvodnik v zadnji številki „Zore" in nastopno poročilo v Slovencu, sem si mislil: če je govoril X, naj se oglasi še Y, ter sklenil poslati Vam še nekaj besed k vprašanju» katero ste sprožili, namreč o organiziranju podpor za učečo se mladino, da jim, če se Vam zdi prav, daste v Vašem listu prostora ').
S prvim delom Vaše razprave se popolnoma strinjam. Tako natančno in pregledno statistiko dijaških potreb in podpor sestaviti bi bilo dijaštvu samemu pri teh razmerah nemogoče, je pa tudi, zdi se mi, nepotrebno. Da je bede in potrebe med učečo se mladino dovolj, to je znano — brez statistike, da bi se pa podpore matematično natančno delile po bedi in potrebi, tega tudi z najnatančnejšo statistiko ne boste dosegli. Ako se bodo našla in dobila sredstva, tej bedi odpomoči, se bodo vedno tudi našla pota, po katerih deliti podporo. Važno je torej drugo vprašanje: „kako zboljšati gmotno stanje učeče se mladine?" Kadar in kolikor bo to praktično rešeno, bo po mojem mnenja še le na mestu sestavljati statistike, po katerih bi se odpomagalo.
S tem pridem k drugemu, pozitivnemu delu Vašega izvajanja. Jaz mu hočem nekaj dostaviti oziroma ga nadaljevati.
„V Ljubljani naj bi se napravilo podporno društvo za slovenske visokošolce", je Vaš nasvet. —
Podpornih društev za male in za velike študente imamo vže več in podpor se deli precej. Saj študira večina slovenskih dijakov ob podporah tajnih in znanih, zasebnih in javnih dobrotnikov. Toda to delovanje ima, kakor se zdi meni, pomankljivosti:
1.	da ni organizirano, kakor bi bilo potreba. Vsled tega pride večkrat podpora tje, kjer je manj potrebna ali malo koristna, kjer bi je pa bilo krvavo potreba, tam je ni.
2.	da se giblje skoro izključno na polju „Christianae charitatis" ali „prvega telesnega dela usmiljenja", mladini bi bilo pa včasih kakšno drugo delo usmiljenja še veliko bolj potrebno in koristno.
') Prav radi. Zakaj neki ne? Seveda s tem ni rečeno, da se z vsem strinjamo Saj nas zelo veseli, ko vidimo, da se za to vprašanje konečno vendar začenjajo zanimati. Mi bi le želeli, da bi še več mož, ki žele dobro naši mladini, povedalo svoje mnenje ali v našem, ali pa v drugih listih. Zelo smo radovedni na mnenje že obstoječih podpornih društev. Po naši sodbi bi bilo najprimernejše, da bi prišla iz njih samih inicijativa za označeno reorganizacijo. Ali bi ne kaza'o, da bi odbori oziroma predsedniki dijaških podpornih društev stopili v medsebojno zvezo v tej zadevi?	Op. uredništva.
Po moji misli ni prvi in glavni namen dobrotnika ali podpornega društva, ko deli dijaku podporo za trenotek odpomoči potrebi krulečega želodca. Krulečih želodcev najde lahko vsakdo mnogo bližje in ako hoče samo storiti ono krščansko delo, kateremu se pravi: „Lačne nasitovati", se mu ni potreba obračati ravno na dijake. Da se podpirajo ravno dijaki, zato je poseben vzrok.
Slovenski narod se zamore ohraniti med sosednimi narodi v svojem težavnem boju za obstanek samo, ako razvije, kolikor mogoče vse svoje sile, fizične, ekonomične, umstvene in moralne i. t. d. Torej je potreba dvigniti, kolikor mogoče, splošno izobrazbo naroda in pomnožiti njegovo inteligenco na vseh poljih.
Ta misel vodi večinoma, ali bi vsaj morala voditi dobrotnike, ko podpirajo dijake: zavest, da delajo s tem rodoljubno delo, da tako krepe in podpirajo naravnost svoj narod, da branijo propada in vzgajajo njegove najplemenitejše sile, ki bodo pozneje v prvi vrsti delovale za.ij — da dvigujejo na ta način duševni nivo svojega naroda, ter krepe njegovo življensko silo.
Ali bi se pa k temu namenu mnogo dopomoglo, ako bi se ustanovilo v Ljubljani nekako osrednje podporno društvo za slovenske visoko-šolce? Nekaj bi se brez dvoma storilo, a posebno mnogo ne. Poglejmo kratko, kje našo učečo se mladino črevelj žali — oziroma, kje in zakaj propade največ naših talentov?
Pravijo, da je naše ljudstvo nadarjeno. A ono tudi hrepeni po izobrazbi in rado tišči v šole. Vprašajmo torej, kaj je vzrok, da se toliko naših talentov ne more razviti, in da jih toliko na poti omaga in propade? —
1,	Naše ljudstvo je večinoma delavsko in kmečko ljudstvo. Ono stanuje po deželi, a šole so po mestih in često ni sredstev, da bi sploh mogli poskusiti dati sina v šolo. Na deželi, posebno po goratih krajih, imajo šole premalo razredov, da bi pripravile učenca za gimnazijo, poleg tega je treba za gimnazijo tudi nemško znati, a ljudska šola je slovenska. Torej radi teh razmer pri nas že a priori veliko več nadarjenih dečkov ne najde poti do izobrazbe, takor med Nemci.
2.	Poglejmo sedaj dečke, ki so po ugodnem položaju ali pa po prijazni sreči prišli „v šolo". Ali imajo že veliko verojetnosti, da bodo dosegli svoj namen?
Kdor pogleda, koliko slovenskih dijakov vstopi v prvi razred in koliko izmed njih jih dovrši maturo, temu se mora krčiti groze srce, in naj bo tudi trden kakor sam nekdanji Krpan. In dijaki, ki so spodrsnili na lestvici srednje šole, so pri nas večinoma v resnici, kot pravi narod
»frderbani študentje". Tudi oni izmed njih, ki imajo v sebi še dovolj sile in volje, poprijeti se kakega drugega uglednega posla in ki bi lahko še zavzemali častna mesta v našem občinstvu, propadejo cesto, ker ne vedo ne kod ne kam. Strokovnih in drugih šol, kjer bi se lahko po svoji zmožnosti in nagnjenju izobrazili, je med nami premalo in še te so premalo znane.	N
3.	Toda zakaj propada na gimnazijah toliko naše nadarjene, nadebudne mladine?
a)	Prvi vzrok je naš nesrečni vladni sistem. Gimnazij je pri nas premalo in še te so prenapolnjene. Namesto, da bi se odpirale nove, je treba pritiskati na dijake, da propadajo in se tako dela prostor v šoli. Potem se mora naš slovenski dijak poleg svojega slovenskega jezika na gimnaziji zelo intenzivno učiti tudi še nemškega. Ima torej v šoli več kot še enkrat tako težavno delo kot nemški.
b)	Drugi vzrok je revščina mnogih dijakov. Mladenič, ki se mora boriti za življenje in včasih v zelo poniževalnih okoliščinah prosjačiti za grenek grižljaj kruha, se ne bo z veseljem učil, on bo odrvenel za vse, propadel fizično in tudi duševno.
Narsikaterega propalega dijaka bi morali ljudje bolj milo soditi, ako bi znali, v kakšnih razmerah se je boril s življenjem in z osodo, preden je padel.
c)	Toda glavni vzrok, da propade toliko dijakov, so domače razmere oziroma stanovanja.
Večina slovenskih starišev mora izročiti dijaka v stanovanje tujim osebam, sami ga vidijo morda samo ob počitnicah. Pri izbiri stanovanja se gleda pred vsem na ceno. Razmere po takih stanovanjih so potem včasih naravnost grozne in izžemajo naši mladini največ zdravih sokov. Tu se on najpred praktično seznani z onim, kar se imenuje r moderno svetovno naziranje", z materializmom in panteizmom, skepso in fatumom, ki zaduši vse čiste kali njegove duše, zamori vse hrepeneče polete srca, ga vpreže v ojnice pošasti, ki ga drvi v pogubo. Tu se nasrka strupa in zamori značaj, da je pozneje nestalen, kakor veternica, vsak trenotek gotov predati svoje prepričanje. In značajev, jeklenih, zlatih značajev, je pred vsem potreba narodu, značajev, ki ne bodo prodali svojih načel svojim vragom. A taki značaji so nemogoči, kjer se je zajedel strup v dušo.
4.	Na vseučilišču dijak navadno nadaljuje življenje, katero je pričel v srednji šoli — borbo za kruh in za vzore. Vseučiliščnik ima isto stremljenje, iste potrebe kakor gimnazijec. Borba za kruh in za vzore je organična vez, ki spaja vso slovensko učečo se mladino in kdor ji hoče
XI.
61
pomagati v tej težavni borbi, kdor hoče opravljati to samaritansko delo, mora imeti pred seboj vso mladino, kakršna je. Ako se bomo ozirali samo na en del, ostalo bo naše delo polovičarsko. A pred vsem je treba pomagati tam, kjer je pomoč najbolj nujna, kjer je potreba najbolj krvava, kjer se pogubi največ naše mladine.
Moje mnenje bi bilo torej sledeče: V Ljubljani naj se ustanovi podporno društvo za vso slovensko učečo se mladino, ki ne bo samo delilo podpor, ampak tudi preskrbovalo in nadzorovalo stanovanja, skrbelo za vzgojo in napredek dijakov izven šole s predavanji, izposojevanjem knjig i. t. d., sploh skušalo izvršiti nalogo, ki gre pravzaprav njih sla-rišem, ki pa je radi oddaljenosti, nezmožnosti ali zanikrnosti ne morejo izpolniti. Da bi se podpore raztezale tudi na visokušolce, se razume, kakor tudi, da bi vseučiliški dijaki morali biti udje tacega društva, ker oni najbolje poznajo bolečine svojih mlajših tovarišev in se jim najlažje bližajo. Poleg njih bi pa bil lahko ud društva vsakdo, kdor ima srce za učečo se mladino.	Y.
m
Povratak k Majci.
Priopčio Iv. B.
(Kouac.)
II.
Peri danas nije išao objed u tek. Gospodarica je nešto neugodna slutila, jer je znala, da je Pero bio jučer nakieen, no dalje se nije usu-dila pitati . . . Kad su ustali sa stola zatvorio se Pero u svojoj sobici i legnuo obučen na postelju. Poslije podne nema škole, a sjutra je blagdan sv. Josipa, pa je mogao mirno razmišljati o svomu stanju . . .
„Dakle ipak ne če tužiti? . . . Tomu se nijesam nadao. Današnje njegovo držanje dokazuje, da sam ga po njegovoj strogosti u školi posve krivo sudio ... No što ce od mene biti? . . . Moram da budem uredan . . . pak? . . . pak cu se izvuci. Ali ako budem istjeran? ... Na poštu ne možem, fale mi svjedodžbe . . . ostaje mi jedino ljekarna, ali to nije za me kao ni financijalna služba. Što dakle? ... Ta ne ce me istjerati! Rekao mi je, da se zadovoljava s mojom izjavom, da ču biti uredan i vršiti sve svoje dužnosti ... Da uredan i vršiti dužnosti, ali kao ? . . . Do mala je uskrs i dobit ču opomenu barem iz pet predmeta, pa još mjesec dana i eto konac godine. Hocu li dobiti prvi red? a matura? — Bez mature nema profesure, na koju tako cesto računam ... No pustimo
to, to je još predugo. Kako da ja budem uredan, to se sada pita . . . Sto no je rekao, da stupim u kongregaciju ? To bi zaista bilo lijepo, da ja osvanem u kongregaciji ! Ali bi tu bilo bruke i ruganja! Nikada! dosta je, da uredno vršim djačke dužnosti .... Ali što cu reci drugovima, kad k meni dodju? . . Pustiti ih ne možem, a ni s njima ici ne možem, ako želim svršiti gimnaziju."
Pero se okrene na stranu, pa iza kratke pauze nastavi: „Ne, ne i ne! Necu da robujem nikomu, pa ni prijateljima, ja moram dobiti prvi red, moram .... A matura? ... Na jesen! . . . Moram, moram! Kad može Maric, Lucic, Vukašic, Lisac i drugi, moči cu i ja. A drugovi ? . . . Neka se strpe ovo par mjeseci... Da, sjutra na misu ... a prekosjutra ? .. . za prekosjutra se moram pripraviti ... To ce biti prva priprava ove go-dine! . .. Prijevod iz Sofokla imam, pa ce ici lako. No riječnik, riječnik taj mora da je negdje pun prašine . . . Matematika, grčki, latinski, vjero-nauk, to nije tako teško. Matematike se ne bojim, a drugo treba naučiti. Da, naučit cu i vjeronauk . . . sve se moram učiti . . . više mi ne smiju prigovarati ... A drugovi? ... No barem petnaest dana necu s njima, a onda cemo vidjeti za naprijed."
Misli su Perove bivale sve slabije i slabije te je domala zaspao kao top. Došli mu u posjete njegovi drugovi, da ga pitaju, kako se je .svršilo", i da uglave, kamo ce večeras. Nijesu ga ipak mogli probuditi. Napisaše na papiricu, gdje imaju večeras sastanak, pa izručiše gospodarici, da preda Peri, kad se probudi.
Kad se Pero probudio, bilo mu je kao da je preporodjen. Oprao se, pa užgao sviječu, jer je zbog oblačina bilo vec dosta tamno Izvadio Sofoklovu tragediju „Kralj Edip", dašto i prijevod, otro s riječnika pra-šinu, pa ide tražiti riječi. No ne ide. Dugo treba tražiti slovo, jer grčki je „alfabet" drukčiji od našega „abece", a s pojedinim riječima je još i gore. Pa onda još nepravilnosti u spregi i sklonitbi! Prem da je Pero i više posve pravilnih oblika smatrao nepravilnima, nije se dao od knjige, dok sve ne protraži. „Pravilne" riječi pisao je u redovitu bilježnicu, a „nepravilne" t. j. one, kojih Pero nije znao nači, bilježio je na posebni papir, da ih kasnije potraži u slovnici. Oko 9 sati otvori grčku slovnicu, ali ne može ništa po njoj naci, tako mu čudnovato izgleda! Videči da ne može dalje digne se sa stolice i pogleda na zidnu uru, koja kaže 9'
— No još se ne sijecam, da sam kada ovoliko radio, treba štogod i jesti. Poslije cu još latinski.
Iza večere se gospodarica dosjetila, da mu izruči pismo drugova. Krv mu udarila u glavu i smeo se posve. Podje u svoju sobu i pročita :
„Veceéas kod .Bijeloga vola' naše ,intimno' društvo slavi najugodnije slavje. Do vidjenja!"
—	I upravo tamo!
Sio je na stolicu i zagledao se u protivni prozor. Prsa su mu se nadimala i cutio je, kako gubi snagu.
—	Da idem tamo? . . . Ne, necu! . . . Što óe reci oni, a što one? ... I oni i one ce mi se smijati, rugati ... No razrednik je ipak pokazao, da mi je prijatelj: ne smijem iói . . . Ali. . .
Sto misli mu se rojilo u glavi. Više puta je htio obuói kaput pa
0	tiči, no svladao se svaki put. Nekoliko puta je ustao i prošetao se po sobi, nagnuo se na prozor, pa sio na postelju, pa opet šetao ....
Napokon se odvaži, puhne svijecu i podje da spava. Ali san nece na oči. Svaki čas mu letjele misli u veselo društvo, čuo je svaki četvrt sata, što ga je ura na stijeni udarila sve do jednog sata iza polnoči, kad ga je napokon prevladao san, i on zaspi.
Od tog je dana sasvim drukčiji. Izbjegava staro raskalašeno društvo
1	ne obazire se na njegove poruge, koje su napokon iza nekoliko dana posve prestale. Kako je bio otvorene glave, učio je lako, no cesto je bio prisiljen da pita za savjet druga Marica. U njega se je sada navjiše pouzdavao, jer je znao, da mu se ne 6e rugati, prem da se je on prije njegovoj dobroti cesto narugao. Svojim redom i revnošču upravo se počeo isticati, što su profesori odmah opazili. Razrednik se je tomu nso-bito veselio i cesto ga je na ustrajnost potaknuo, opetujuci mu uvijek: „Dobar život korak je k istini." — Pero se na to nije obazirao, jer toga nije razumio, ali je radio, prijateljevao je sve bolje s Maricem, bilo mu je ugodno. Za dva tjedna napredovao je toliko, da je ispravio više stvari i opomenu dobio samo iz tri predmeta. Silno ga je peklo, da ce se opomena poslati majci, ali pomoči se više nije dalo.
U isto vrijeme dodje mu u poshode stari neki znanac, koji se lani mora'o seliti u drugu gimnaziju. Padala je riječ na riječ i Pero je pao . . . Pred krčmom je stao, kao da se sam sebe prestrašio.
—	Ajde Pero, što si stao!
Pero ne dao odgovora nego podje za drugom misleci: No pa kad sam vec tu, idem, ali opiti se ne smijem.
Šala za šalom, čaša za čašom ... i Pero se smutio . . .
Sjutradan ga je savjest silno pekla. Ne samo da se je pokazao potpunom kukavicom, ali što ce tek biti, ako se ovo u školi dozna?
Dok je još u toj zbunjenosti šetao po sobi, dónese mu listonaša pismo. Odmah je prepoznao majčino pismo i otvorio ga je u velikoj uzrujanosti. Pismo glasi:
Dragi sinko!
Ti valjda želiš prikratiti mi i onako izbrojene več dane. Uvijek opomene i opornen. Sram me je za te. Ne možem se ni pokazati ljudima, jer me pitaju za te, a i sada sam dobila opomenu iz tri prepmeta. Htjela sam sama poči k tebi, ali ne morem, jer sam boležljiva. Spomeni se na trud, s kojim sam te odgojila, i na suze, koje sam za toboni prolila, pa daj popravi to do konca godine. Znaj, da te uvijek preporučam Gospodinu Bogu i Blaženoj Djevi Mariji. Daj se i ti pomoli Blaženoj Djevici neka nas pomože.
S Bogom, sinko, dalje ne možem, jer me boli. Neka te čuvaju Bog i Marija."
Pero je klonuo. Znao je dobro, kako ga majka ljubi, a on joj zadaje toliko žalosti . . . Grčevito stiščuci list nasloni se na postelju i zajada:
Društvo, društvo, nesrečno društvo je krivo. Kadgod sam zašao u društvo, morao sam se kajati, ali nikada, nikada više. Neču, majko, više u staro društvo! . . . Gle, mati se za me moli . . . izručuje me Bogu i Mariji. O Ti Utočište grješnika, primi me u Tvoju zaštitu, daj da budem Tvoj. Ti čuvaš u tvojem okrilju na tisuce mladica, čuvaj i mene, a ja
obecajem, da cu Ti biti vijerno dijete . . uvijek, uvijek . . .
* *
*
Blažena je Djevica uslišala Perinu i majčinu mu molitvu . . . Vec poslije podne išao je zamoliti Marica, neka zamoli za njega ravnatelja kongregacije, neka bi ga primio u društvo.
S obzirom na dobro vladanje zadnjih dana — o zadnjoj neured-nosti se nije ništa doznalo — bio je primljen, i domala je pokazao, da želi popraviti uvrede, koja je prije Bogu i Mariji učinio. Bio je uzoran. Svojom marljivošcu zadivio je profesore i iznio je koncem godine prvi red. O ispitu zrelosti nije bilo ni spomena. Praznike je proveo kod kuce na radost majčinu u revnom učenju, a na jesen položio maturu.
Održao je svoju riječ, i nebeška ga Majka čuvala na svakom koraku. Danas ga vidimo izmedju najrevnijih članova hrvatsko-katoličkoga društva na sveučilištu. Veseo je i zadovoljan u radu „za vjeru i dom" kao nikada prije, i čudi se, kako je moga o prije onako robovati niskim strastima.
Hapodne pesmi.
Harmonizoval Marko Bajuk, izdala Glasbena Matica.
jetos nas je Glasbena Matica posebno razveselila z malim snopičem | narodnih pesmi. Skoro vse so same znane popevke, ki se pojejo širom naše domovine po deželi, po mestecih, na prostem, ali v gostilni, povsod kjer se zbere par Slovencev, ki mislijo in čutijo slovensko. Te pesmi so naša najčistejša narodna lastnina, ker so izliv naši; narodne duše. Kakor ta je tudi naša narodna pesem po večini — melanholična. Žalostni so ti glasi. In čudež bi bil, ako bi ne bili. Narod, ki ni živel nikdar svobodno, ne bo imel pesmi veselega značaja. Kakor je temna njega preteklost, tako je temen duh, ki vlada v njegovih pesmih.
Včasih pa se nam zdi, kakor bi se hotel ta duh otresti sanjavih vi zi, in tedaj zazveni za ono: Soča voda je šumela... tista na videz brezkrbna vesela vinska popevka kakor: Majolka bod pozdravljena. Popolnoma psihologič.,o umljivo.
O ljubezni in vincu, se suče večina teh in vseh naših narodnih pesmi. Se nam jih je li treba radi tega sramovati ? Najdražje, kar imamo, je naša narodna individualnost. In kje se ta kaže bolj kot ravno v narodnih popevkah. Več še v napevu kot v besedah. Naše zunanje življenje trpi p >d tujimi vplivi. Kultura, ki jo imamo kaže sumljivo jasno germanskih vpliv. Socijalue razmere, v knjih živimo, so rekel bi, take proti n ši volji. Vse drugo veje prej iz njih kot slovenski duh. Tekom časa smo izgubili svobodo, zemljo, moč, ostala nam jo le še — srce in njega slika — tožna melanholična pesem.
Narodne pesmi imajo na narod največ vpliva, ker jih najlažje nmeva. V tem pa tiči tudi njih velika izobraževalna sila. Pesem, ki je narod ne ume, nima nanj nobenega vpliva. Popolnoma indiferentna mu je, če je že ne sovraži. Veseli ga pa lepa narodna pesem, ki jo je v težkih ali veselih dneh zložil sam. O ko bi naša izobraževalna društva hotela upoštevati izobraževalno moč teh pesmi. Ali žal, tu je bridka resnica, da vlada napram tem pesmim cela tema predsodkov, ki so precej krivi, da te lepe pesmi med narodom niso tako udomačene, kakor bi bilo želeti, marveč da se vedno bolj umikajo drugim „umetnim" popevkam. Človeka boli srce, ko vidi, kako se pri nas na deželi trudi kak pevovodja, da bi vbil fantom »v glavo kako umetno pesem, s katero se naj pri prvi prireditvi postavi. Sad njegovega truda je navadno sicer povsem nezaslužen, a umljiv fiasko. Ko pa predstava mine, nima od slabo zapeti pesmi — nihče nič, niti poslušalci niti pevci, ki jo takoj pozabijo, da pač, pevovodja ima nekaj — jezo. Vsega tega ne bi bilo treba, ako bi izbral kako narodno pesem, ki je fantom že itak znana, ter jih jo naučil samo bolj ubrano prednašati. Uspeh bi bil popolen. Na ta način pa bi se budilo veselje
do petja. Naj bi so te knjižice Daša katol. izobraževalna društva, v svoj prid obilo posluževala. Te pesmi so v prvi vrsti namenjene narodu. Širite jih med narodom.
Ne smemo prezreti prikupljive zunanjosti in ureditve pesmarice. Zelo važno jo to, da pesmi niso raztrgane na dve ali več strani, da ni treba med petjem ali igranjem obračati, kar je precejšnega praktičnega pomena.
V tekstu in notab se je vriniio nekaj tiskovnih pogreškov N. pr. :
stev.	6,	3.	kitica:	tse urce" mesto: „te nrce" ;
n	H,	6.	n	„ni ti" mesto: „ni-si";
n	15,	4.	n	„da se" mesto: „da ta";
n	21.	4.	n	„vse sorte, vse sorte . . .
				ne: „ja maslo";
r	23,	1.	n	»Velesovo" ne: „Večesovo".
n		4.	n	„Le doli" ne: „Se doli".
n	28.	4.	r,	„Le primi" no: „Se primi".
Štev. 7. sta prvi dve noti; osminka in šestnajstinka. Štev. 11. v sedmem laktu mora imeti II. bas „e" in ne „d", v štev. 13. pa v IV. taktu isti glas „b" ne pa es, da ne poje v oktavi z drugim tenorjem. Stev. 33. v III. taktu mora biti druga nota v basu „a" in ne „g".
To so vse le mali tiskovni pogreški, ki si jih lahko vsak sam popravi.
M.
£
Pojasnilo. V zadnji „Omladini" čitam, da je v Žalcu „nastopal" „Savan- z „Daničarjem", kar bi lahko napačno umeval vsak, ki je čital konštatiranje v „Slov. Nar.", da sta se „pes in mačka" v Žalcu pobra tila. Zato se mi zdi potrebno s par besedami popisati ta „nastop". V Žalcu je bila večja družba mojih znancev, med njimi tudi dotični g. Savan, s katerim se pa poznava že izza gimnazijskih let. Do nastopa g. Ribni-karja je bilo vse mirno. Med njegovim govorom je pa „Savan" napravil nekaj mejklicev, dasi sem ga jaz prosil, naj pusti g. Ribnikarja, da govori, kar hoče, kajti predaja narodnega kolka družbi sv. Cirila in Metoda je že kolikor toliko gotova stvar. Moj tov. Kralj je pa takoj po prvih mejklicih zapustil dvorano. — To je bil ves „nastop" in kdor trdi kaj drugega je nesranem lažnjivec ali panapačnoin formiran. — Ne vem, kaj naj si torej mislim o onem narodnem radikalcu, ki je na Gorenjskem pripovedoval, kako netaktno in škandalozno sta se vedla „Daničarja" v Žalcu. — Malo več „kritičnega stališča!"
med. An t. Rasbergar, zastopnik „Danice" v Žalcu.
Glas
t Dr. Matija Prelesnik.
Nismo mislilili, da nam bo v tako kratkem času zabeležiti novo bridko izgubo v naših vrstah. Nepričakovano je padel mož, ki bi bil tekom let ustvaril še mnogo lepih del na polju naše književnosti in prosvete. Moral pa je žalibog sredi nedovršenih načrtov odložiti delavno pero.
Katoliško narodno dijaštvo je s pokojnim dr. Prelesnikom izgubilo enega svojih najzvestejšili prijateljev, ki tudi delujoč v svojem poklicu ni pozabil, da je bil tekom svojih študij član akad. društva „Danice1'. Zato nas njegova smrt tem bolj^boli. Vedno se je čutil pokojnik solidarnega s katoliškona-rodnimi akademiki, udeleževal se vsake njihove prireditve ter jim stal vedno kot svetovalec in sotrudnik na i-trani. Ko slovenski svet s smrtjo dr. Prelesnika oplaknje izgubo prezaslužnega književnika. katoliškonarodno dijaštvo žaluje na njegovem preranem grobu za svojim tovarišem in sotrudnikom. Bodi mu lahka žemljica.
Promocija. Dne22.XII. 1904jebilg. Iv. Knific promoviran doktorjem filozofijo na dunajskem vseučilišču. Isti dan seje v Hie-tzingu vršilo malo praznovanje, ki se ga je poleg tovarišev novega doktorja udeležil tudi dr. Mantuani, ki je v svojem govoru tožil, da Slovenci mnogo premalo delujemo na znanstvenem polju. Kljub temu, da nimamo še svojega vseučilišča bi te smeri narodnega razvoja
nik.
ne smeli tako zanemarjati, saj uprav na ta način ne pripravljamo najlažje za svoje vseučilišče. Končal je s pozivom na navzoče, naj vsak deluje po svoji moči, da se smisel za pravo znanost v naši domovini razširi. To pa je le na ta način mogoče, če se oni, ki so dosegli najvišjo akademično stopnjo čast doktorja, ne odlože peresa, ampak ostanejo zvesti znanstvenemu delovanju.
„Savica". Ustanovilo se je pod tem imenom novo akad." borilno in telovadno društvo „Savica". Kakor kaže že ime, je to mal jzbirek „Save". Tako, zdaj imamo dve nSavi" pa eno „Savico". To bo vode, posebno če bo „Savica" tako delavna kot sta obe „Savi".
Rokovnjači — na Dunaju. „Danica" se je že delj časa bavila z mislijo, kako uprizoriti to narodno igro na kakem dunajskem odru in je stopila v dogovor s kat. izobr. društvom „Stražo", ki je dovolilo, da se priredi po l njenim imenom. Tako bodo imeli dunajski Slovenci 12.febr. priliko videti uprizorjeno to igro, o kateri je pač vsakdo že čul, ki pa jo uprizorjene žal še ni mogel videti. „ Danica" iu „Straža" si bosta s to prireditvijo stekli obilili zaslug za dunajsko slovensko kolonijo.
Za informacije glede študij, podpor etc. v Gradcu ali na Dunaju naj se obračajo gg. dijaki na naši društvi „Danico", Dunaj, VIII. Lange-gasse 16, ali pa na nZarjo v Gradcu Scbillerstrasse 54, ki bosta na vsa tozadevna vprašanja radi dali potrebna obvestila.
k i s t e k.
Na „naših" vseučiliščih vedno bolj lezemo v nemštvo. Res zanimivo je opazovati, kako znajo senati avstrijskih vseučilišč polagoma ali tem vztrajneje trebiti s svojih vseučilišč vse, kar ni nemško. Vkljub vsem protestom in interpelacijam se to vrši prav sistematično. Nič ne pomaga. Mihelj se ničesar več ne boji.
Odkar obstoja graško vseučilišče, so imela nenemška akad. društva pravico nabijati objave v svojem poslovnem jeziku na društveni deski, ki je nosila vedno znak dotičnega društva. Ali, to je bilo Mihlju preveč. Burši so pomazali deske nenemškib društev. Rektorat pa je vzel, mesto, da bi kaznoval nadute buršake, slovanskim društvom pravico obja vljati društvene objave samo v narodnem jeziku, češ da mora biti tudi zraven nemški-prevod. Ker so bodle slovanske barve vitežke burše v oči, jih je moral senat — prepovedati, dočim smejo seveda ostati na nemških deskah grbi z barvami burševskih društev. Tako postopa rektorat graškega vseučilišča.
Dunajsko vseučilišče nudi tudi marsikaj zanimivega. Ker so pred počitnicami nacijonalni dijaki potrgali oklice slovanskih društev, je rektorat odredil, da za sedaj nima nobeno društvo več pravice objavljati v avli svoja naznanila. To je res pravičuo. Če pri tem ostane za trajno, so burši dosegli, kar so želeli. Da tudi svojih društev oklicev ne bodo smeli objavljati, no, to jih ne boli, saj vedo, da to delj ne more trajati kot par semestrov, dočim slovanska društva te pravice ne bodo nikdar več nazaj dobila.
Na tehniki so nenemške objave od lanskega leta prepovedane. Tako postajajo avstrijska vseučilišča, kjer študira več kot tretjina ne-nemških dijakov, od dne do dne bolj nemška. Nacijonalni dijaki so, ki ščuvajo, oblastva pa so, ki izvršujejo njih želje, a se zraven delajo, kakor bi bila napram Slovanom pravična, in kakor bi obsojala nastope nemških dijakov.
Če vlada pri teh formalnostih taka strast, ali je mogoče pričakovati objektivnosti pri izpitih?
C. kr. nemška gimnazija v Gorici se bo razdelila začetkom prih. šol. leta v italijanski in slovenski zavod. Istotako ondotna realka. Slovenci smo gotovo z veseljem pozdravili ta ukrep. Saj je bil skrajni čas, da so se te nemoralne razmere odpravile, ki so provzro-čale že par let sem kaj neljube dogodke. Za slovenske dijake je ta preureditev velika olajšava, ter bo gotovo tudi ugodno vplivala na njih število. Dozdaj smo z Goriškega dobivali sumljivo malo naraščaja. Upamo, da bo vbodoče boljše.
Enako škandalozne razmere vladajo tudi na goriškem učiteljišču. Kdaj bodo izginile te? Ce bočejo merodajni krogi vselej, preden se odločijo za izpremembo, imeti škandale ali majhno revolucijo, jo uteguejo še dočakati.
Gorican.
Ženske študije. Naučno ministerstvo je odredilo, da smejo biti v bodoče tudi ženske oproščene od gotovih predmetov pri ustmeni maturi kakor moški, seveda pod istimi pogoji. Do sedaj ni mogla biti uobeDa ženska kandidatinja oproščena niti iz tizike niti iz zgodovine ali kakega druzega predmeta.
Pojasnilo. V I. štev. „Zore" smo trdili, da sta se morala dva Slovenijana zagovarjati radi tega, ker sta se udeležila slovenske službe božje, ki jo je dunajskim Slovencem oskrbela „Danica": Na podlagi tozadevnih informacij smo se prepričali, da je vest resnična. Omenjena člana so tovariši tako pikali in se radi tega „zločina" iz njih norčevali, da je eden njih proti nekemu „Da-ničarju" tožil, da mu je stališče v društvu skoro onemogočeno iu da bo uajbrže izstopil. To smo pripravljeni dokazati, kadar koli treba. Ta čin pa kaj lepo kaže kake razmere vladajo v „Sloveniji". Da bi se pa morala omenjena dva gospoda ex offo zagovarjati pred častnim sodom ali bila še celo izključena iz društva, kakor vpijejo sedaj Slovenijani po svetu, tega pa nikdar in nikjer trdili nismo. To zadnje dejstvo pa stavlja iznova postopanje „Slovenije" v prav zanimivo luč.
Uredniitvo.
,Zora" izhaja vsak mesec tekom šolskega leta na eni poli in stane 2 .K, za dijake 1.20 K.
Izdajatelj Anton Kralj. Tiskarna o, o. Mebitaristov na Dunaju.