Ivan Vesenjak, nar. posl.: Kri in smrt v Narodni skupščini. V sredo, dne 20. junija, se je na nepričakovan, grozen in krvav način končala borba, ki se je vršila v naši narodni skupščini zadnje tedne, osobito pa še zadnjih 14 dni. Prenapeta struna je počila. Dva mrtva poslanca, trije ranjeni, a morilec v ječi, da sodišče nad njim izvrši svojo sodbo. Potek krvavih dogodkov. Kakor zadnje dni običajno, otvoril je sejo narodne skupščine ob pol 11. uri dopoldne predsednik dr. N. Perič in začetek seje se čisto nič ni razlikoval od sej, ki so bile zadnjih 14 dni. Združeni samostojni demokrati in Radičevci so vodili obstrukcijo na običajen surov način: govori k zapis niku, kričanje, očitanja, žalitve levo in desno. Posebno razburjenje je povzročil med Radičevci predlog črnogorskega poslanca Puniša Račiča, ki je žahteval od predsednika, naj se odredi — zdravniška preiskava o tem, ali je Štefan Radič pri zdravi pameti ali ne. Ako je, potem se ga mora strogo kaznovati za njegove stalne žaljive besede. Predsednik tega predloga ni dopustil, ali Puniša Račič ga je že dan poprej objavil v vseh belgrajskih listih. To je razkačilo Radičeve pristaše, da so silno napadali poseono Puniša Račiča. Na seji je prišlo takoj v začetku do silnih prepirov med Davidovičevim poslancem Jovanovičem — znanim fz vojske pod imenom vojvoda Luna — in Radič-Pribičevičevimi poslanci. Ko v silnem prerekanju zakliče Luna: »Pridite k meni, če si upate«, nastane vrišč in trušč, da mora predsednik dolgo miriti. Poslanec Maštrovič nato zahteva, naj se v zapisnik sprejme, da sta dan poprej na seji grozila poslanca Popovič in Račič: »Tu bodo padale glave. Dokler ne bo ubit Stjepan Radič, toliko časa ne bo miru!« Za Maštrovičem je dobil besedo T. Popovič, srbski poslanec s Kosovega polja. Rekel je med drugim: »Kdor v tej skupščini govori, tega se mora poslušati, neumnih Radičevih govorov pa ne bo nihče poslušal.« Opozieija na to kriči, protestira in razbija po klopeh. Predsednik da Popoviču opomin. Popovic nadaljuje: »Ako vaš vodja stjepan Radič tako »bru- ka« (omaže) hrvatski narod, potem vam rečem, da bo njegova glava tukaj padla.« Opozicija na te besede tolče in razbija po klopeh: V dvorani je nepopisen vrišč in trušč. Popovič nadaljuje z vsem glasom: »Za to ne bo kriva Srbija, ne bodo krivi Srbi, temveč vi, ki niste disciplinirani! Sramota je, da so takšni ljudje nar. poslanci!« To razburi Radičevce še bolj in predsednik mora prekiniti sejo. Puniša Račič govori. Ko se je seja ponovno pričela, je dobil besedo Puniša Račič. Stopil je na desni govorniški oder. V svojem govoru pravi, da nikdar, odkar so ne hali pokati topovi in puške, niso bili državni interesi v toliki nevarnosti, kakor sedaj. Zato kot narodni poslanec odkrito pravim, ko vidim nevarnost, da bom uporabil drugo orožje, da se bodo zaščitili državni interesi!« Po teh besedah opozicija ostro protestira. Pribičevič kliče: »Hočete naorda, da bi se tukaj grozilo z orožjem?« Predsednik dr. Perič poziva Račiča, da skrajša svoj govor. Račič nadaljuje: »Mnogo let je bilo treba, da se država konsolidira in da bi dobilo Ijudstvo, na kar je v vojni čakalo.« Dr. Pernar kliče: »Opljačkali ste bege.« Račič zahteva od predsednika, da kaznuje Pernarja, ali da ga kaznuje on. V dvorani nastane silno vpitje in trušč. Račič kliče: »Vsak, kdor se bode poskušal postaviti med mene in Pernarja, bo poginil!« Puniša Račič strelja. Opozicija je Račičev govor neprestano motila z viharnimi med-klici. Radičevski poslanec dr. Pernar je dolžil Račiča, da si je v Južni Srbiji protipostavno prilastil zemljo in jo potem prodal dalje. Račič je takoj na to potegnil revolver. Nekateri poslan ci radikalne stranke, ki so bili za go vorniško tribuno, so hoteli planiti v Račiča, da bi mu odvzeli revolver. A Račič jim je zaklical: »Kdor se mi približa, ga-ustrelim!« Pomeril je revolver in ustrelil na poslanca dr. Per narja, ki je stal pred klopmi Radičeve stranke. Strel je zadel Pernarja v pljuča. Pernar je takoj padel. Sedaj so poslanci Radičeve stranke akočili pred klopi, da bi ščitili Štefana Radiča, ker so opazili, da Račič meri na njega. Račič je streljal dalje. Drugi strel je zadel dr. Basaričeka, ki se je postavil pred Štefana Radiča, da ga ščiti s svojim telesom. Krogla je zadela dr. Basaričeka v prsa in je takoj umrl. Račič pa je meril dalje na Štefana Radiča, pred katerega se je po padcu dr. Basaričeka postavil poslanec Grandža. Grandža je dobil 3. strel v levo podlaket. Grandža je omahnil. in ta trenutek je porabil Račič, da je naslednji strel sprožil na Štefana Radiča. Sedaj je zadel. Radič je bil zadet v trebuh. Sedaj je pa skočil Pavle Radič proti Račiču, napravil pa je samo par korakov, potem pa je krvav padel na tla. Dobil je strel v levo stran prsi in je obležal v agoniji. Takoj so mu vbrizgali kafro, ki ga je pa spravila le samo za par trermtkov k polni zavesti, umrl je kmalu potem na operacijski mizi, ko so ga prepeljali v bolnišnico. Ves prizor v zbornici je trajal samo kratko časa in predno so se prisotni zavedli, so vsi bežali iz dvorane. Splošni nered je porabil Puniša Račič za to, da je nemoten zapustil sejno dvorano in tudi skupščinsko poslopje. Takoj nato so bili poklicani zdravniki in vozovi, da so ranjence prepeljali v bolnico. Štefan Radič je bil takoj operiran. Strel ga je zadel na levo stran trebuha in mu ranil trebušno mreno. Nežnejši organi niso bili zadeti, vendar je stanje Štefana Radiča zelo resno, ker je bolan na srcu in sladkorni bolezni. Skupščina zaprta. Poslopje narodne skupščine je policija takoj izpraznila in zaprti so bili takoj vsi dohodi. Vse moštvo beograjske policije je v polni pripravljenosti. Prepovedano je vsako javno zbiranje. Vest se je po mestu razširila z bliskovito naglico in je povzročila silno vznemirjenje. Seveda je veliko vznemirjenje tudi po Hrvatskem, posebno še v Zagrebu. NjegovoVeličanstvo v bolnici. Ko so prepeljali ranjenega Radiča, Grandžo in dr. Pernarja v bolnico, jih je prišel takoj obiskat osebno Nj. Veličanstvo kralj Aleksander. To de- janje našega kralja ni le dokaz izrednega Clovekoljubja, ki globoko so čustvuje z žrtvami, temveč tudi državniški opomin, da se moranio jiigo slovanski državljani med soboj ljubitl in spoštovati in samo s poštenimi in plemenitimi dejanji tekmovati v prid države in ljudstva. Kako je mogoče tolmačiti grozen čin. Vsakdo se vpraša: Kako je mogoče, da se je v narodni skupščini izvršilo to strašno dejanje? Poskusimo ga Cloveško razumeti in tolmačiti! Gbtovo je, da iii in ne more biti nih če, ki bi dejanja ne obsojal in Žrtve ne obžaloval. Nihče ni, ki bi v borbi takšna sredstva smel nasvetovati ali celo uporabljati, ako je pri polni zavesti in razsodnosti. Tudi za najhujše morilce in očite revolucijonarje imamo v vseh urejenih državah druga pota in sredstva, da se jih ali izloCi iz človeške družbe ali kaznuje za njihova dejanja. Zagoneten Puniša Račič. Čudno je, da je ravno ta mož izvršil tako strašno dejanje. Izvoljen je bil pri zadnjih volitvah proti Vuki- čeviČevim pristašem na listi Pašičev cev. Bil je v zbornici miren in dostojen. Niti ene žal besede ni celi čas od volitev do tega strašnega dejanja rekel nobenemtl poslancu. Srednjevisoki, plečati in krepki Crnogorec, ki je imel ožjo Pašičevo sorodnico za svojo ženo, je bil v svetovni vojski reorganizator črnogorskih prostovolj cev. Znano je, kako je silno ostro na stopil pri Pašiču, da odpravi po razsulu srbske in črnogorske vojske nered in razbrzdanost. Star črnogorski ponos je preveval njega in njegovo naziranje je bilo, da se omadeževalca časti sme in zamore kaznovati samo s krvjo. Zato je svoj čas predlagal, da poslanci, ki žalijo druge, morajo sprejeti dvoboj. Mož je bil vajen gledati smrti v oči in prelivati kri. V svoji razburjenosti je storil, kar je sedaj storil, da čaka v ječi pravice. Prenapeti živci. Vsled ogorčene borbe v skupščini, kjer je prav posebno Pribičevič divje hujskal in nismo poslanci od vladne večine iz Radičevih in Pribičevičevih vrst slišali nič drugega kakor neprestane psovke, žalitve in natolcevanja na naslov naših ministrov in strank in poslancev, je nastalo ozračje tako napeto in osebni odnošaji med vse- mi poslanci tako ostri, da smo slutili: ali mora narodna skupščina narazen, ali pa se zgodi kaj strašnega, kajti posebno srbski vladini poslanci so morali biti mirni in če se je oglasil kdo v obrambo svoje časti in svojega naziranja, ga je opozicija prekričala in mu onemogočila razjasnilo in obrambo. Dosti sem videl osebnih in politicnih borb po svetu, mnogo jih tudi sam bojeval, ali takšne brezobzirne silrovosti in blatenja, toliko psovk ia sramotenja, kakor sem jih videl, slišal in doživel zadnjih štirinajst dni od strani opozicije na našo vlado in poslance vladine večine, tega še nisem v življenju slišal in videl. Opazoval sem srbijanske poslance; s stisnjenimi zobmi in gorečimi očmi so izjavljali: tega več prenašati ne moremo in nočemo. Prvemu od teh so počili živci Puniši Račiču in izvršil je grozno dejanje. Ako se je g. Svetozar Pribičevič nad grozoto prizora razjokal, je imel vzrok! V tem strašnem trenutku pa bi vsi pošteni, pametni in resni politiki mo rali misliti samo eno in to je uresničenje dr. Krekove oporoke: Kako zgradimo in uredimo v korist in napredek ljudstva v ljubezni in plemenitem tekmovanju našo državo.