to bi naša deca bila, da bi se mi bili skupaj zeli; kad se je on pred menom zaklel, da me nigdar ne bude ostavil, rekel je : ako ja gda vumrem, da me naj zemlja vu sebi ne nosi i ne trpi ; i on je vumrl. ne ga vu sebi zemlja trpela; i ja vu dovojačkom stališu ostala sem stara, a vi drugi ste tomu krivi. A ov sin kriči: oprosti oprosti. Odgovori mu: ne oprostim. Veli njegov otec: oprosti mu ; ti ovdi budi, tak budeš, kak da bi mu prava njegova tovarušica bila. Ondaj mu je oprostila govoreč: ja ti opraščam i sam bog naj nam oprosti. I z rukom v njegvu glavu je pehnula i mahom se je raslepel i 'ž njegovoga tela boli golub zlelel, i kokoš i z jajci je znikla. Ona pak je pri ovem kralju ostala i pobožno živela do božje volje i smerti. Mythologièiie đrobtine. , > • • (Po narodnih pripovedkah razglaša Dav. Terstenjak.) 0 Rosi. Ob pustu, ko je že led zginil z rečic in potokov, vodijo Slo­ venci kraj Sčavnice Ruso. Storijo pa takole- Dva fanta svoja herbta vkup oberneta, ter se pripognela. Eden vzame metlo v rnko, drugi pu drog, na kterega obesi star p isker. Tretji fant pokrije z belo rjuho pripognjena fanta. Pisker predstavlja glavo, metla pa rep. Cela sema ima po takem podobščino konjsko. Fant to šemo po vasi goni in poje : Belo Ruso vodimo, Konjem srečo prosimo, Zobi (ovsa) ji ne dajamo, — Z meglo jo napajamo. Kedar fant Ruso prižene do potoka, veržeta fanta, ktera sta predstavljala podobščino konjsko, pisker in metlo v potok, in vsi trije zapojejo : Smo Ruso v vodo stirali. Konjem srečo sprosili, Zdaj bomo pa pobirali. Da bomo težko nosili. Pri vsakem hramu dobijo fantje kakšen dar, postavim: jajec, klobas, s:ra itd. Na kakšno bajoslovno bitje nedajnih Slovanov opominja la igra? Razjasnujem si jo takole: V staroslovenščini pomenja rusa reko, v ruščini: rus lo — recišče in vir. Rusa je toraj bila po veri starih Slovanov vodni duh v po- dobščini konja. V tem mnenju me poterjuje moravska narodna povestica. Ver- naleken piše v svoji knjigi; Mythen und Bräuche des Volkes in Oesterreich str. i85, i86. In der Rus ava (tukaj ima cela obèina ime po vodnem duhu Rusi) unweit Kremsier halten sich gefährliche Wassermännner auf, die den Pferden auf der Hulweide nachstellen. Der Wassermann erscheint in der Gestalt eines Pferdes, welches ein Maul vou Holz hat, und das ist das Kennzeichen für den Hirten. Primeri tej povestici: Kuhn und Schwarz .Norddeutsche Sagen" Nr.? 6i, tudi Grimm: Mylhol. 458. Da V besedi rusa ima tudi svojo razlago ime vodnega bitja Rus alka, sem že na drugem mestu omenil. O Babi Bosarani- «j Na Turjaku je baba Bosaruna doma in točo dela. Bosaruna je copernica. Nje ime se ujema z besedo bosorka, kakor se pri Slovacih copernica veli. O njej beri : der Aberglauben und die Volks­ gebräuche der mährischen Walachei. Schriften der histor. stat. Section, Brünn 1856. 0 Kaligi hudi ptici. Ko sem še majhen deček bil in rad po gošči lazil, strašili so me mati s cerno ptico k al i g o. Komur ona zapoje, ta še tisto leto umerje. Nisem mogel zvedili, kakošna je ta ptica^ V Lindejevem slovaiku najdem Kulig = Möwe. Na Kranjskem in Štirskem poznam rodbine Kaligar in Kaligaric. O Orjaših. Orjaši so bili silno veliki ljudje. Izruli so lehko z eno roko naj debeliši dob. Metali so pečine tako daleč, kakor daleč se po svetu za eden dan pride. Ujemajo se z nemškimi Risi (Riesen). Korenika je oriti, zerstören, orjaš iz orim, kakor merjaš iz merim. O Tatermann. O tem vodnem možu sem še zvedel, da se bobna boji. Ime sem enkrat izpeljal iz taler = oca, vendar Ta ter man vtegne ravno to pomenjati, kar nemško tattern (Schmeller 1, 462) = zit­ tern, trepetati. Saj imamo še v serbščini: titrati werfen, zittern, t i Ir an ka, die Zitternadel, toraj taler m an = trepetajoči vodni curk, der zitternde Wasserstral. Zalo se še po Koroškem živi studenec veli T a ter m an. Zvezda Orion. Zvezda Orion se pri Slovencih veli: kosci; nekteri pa jo imenujejo Jakopovo palico. Poljaci pa rimsko cesto imenujejo sv. Jakuba droga (cesta). Kakošno pagansko božanstvo nadomesluje SV, Jakop ? O Trabljih. Pravijo o vrabljih, da imajo na Balantovo zaročke, na Vincencovo pa gostovanje — poroko. Liižičani pa na dan spre- obernjenja sv. Pavla postavljajo ptičjo gostijo. O svetem Štefana, varhu konjev. Sv. Štefan^ je pri Slovencih varh konjev. Zato so nekdaj na Kranjskem (na Štajerskem pa še sedaj) na Štefanovo jahali na konjih do cerkve. Stari ljudje so mi pravili, da so pred cesarjem Jožefom na Štefanovo duhovni pred cerkvo konje blagoslavljali. (Tudi na Koroškem.) Konj je bil symbol solnčnega boga pri starih Slovenih, in ker je bil ob zimskem solncevratu poseben velik praznik solnčnega boga, tako lahko zapopadamo, zakaj so Slovenci na Štefanovo — o času zimskega solncevrata — jahali na konjih. Severnoslovansko solnčno božanstvo Svetovit je imelo 300 belih konj, in duhovni so ljudstvu pravili, da Svelovit vsak dan na drugem konju jaše. Toraj je solnčno leto starih Slovanov štelo 300 dni. ^ * Soince jedeno. Kedar soince merkne, pravijo Slovenci, da se volka ali dva huda psa jesta, in merklo soince imenujejo: soince j ed e no. Učeni Kuhn razlaga: „Der verschlingende Wo 1 f in den Mythen ist die Fin sterni ss der Nacht, die Nebel des Winters, da­ her im Nirukti vorkommt: Aus dem Rachen des Wolfes, ihr wahr­ haftigen Führer, habt ihr im Kampf die Morgenröthe befreit und den klagenden Kadis", (glej Zeitschrift für die Wissenschaft der Sprache I. Band, herausgegeben von Dr. A. Hoefer, pag. 148.) Kaviš je priimek Sa v it rov. Sa vit ar pa se v Vedah veli soince. Tudi pri Litevcih se je solnčni bog velel Kav a s, glej Hanusch, Myth. 381, in moj članek: o K a virih, Kavnikih v Glasniku. Tudi v nordski (skandinavski) mylhologiji nahajamo vero, da se dva volka za soln- com in m e sen com vozita ter ju požreti žugata (glej Grimm Myth. II., 668). Sadaj zapopadamo, zakaj Pelaci nosijo o prazniku Ko led e (zimskem solncevratu) m er tvega volka po vasi. Mertvi volk je znamenje premagane zimske teme, kterega je zmagonosno soince zaklalo. To vero so tudi imeli stari Rusi, kakor pri Nestoru berem: „Aky mestec bysl'B slince, jegože neveglasi glagoljuljB sunedajemu sušču" (Nestoris Chron. ed. Miklosich pag. 102). O O b r ih. Obri so bili po narodnih pripovedkah Slovencov silno veliki ljudje. Slovence so preganjali in še huje martrali, kakor Pesjani. Že slavni Šafafik je dokazal, da so Obri = Avari. Spomin se je še ohranil v imenu koroške visoke gore Obir = Riesenberg, in v slo­ venskem imenu koroškega nekdajnega grada Huneburg-Heun- burg, po slovenski Obre, üb re. O legi tega grada beri izverstni članek Dr. K. Tanglna. Die Grafen von Heunburg pag. 6. Aus dem i 9. Bande der Schriften der k. k. Akademie der Wissensch. Archiv für Kunde österr. Geschichtsg. 0 poznamovanji Obr. Hun, Ent = Riese pa: Šafafik Slaw. Allerth. I, 51. 390. itd. Slovenci! koliko baje- in jezikoslovnega zaklada se še nahaja med našim mihm narodom! Poberite kosce, da konca ne vzamejo. — Še kaj zastraii rodiviiika. (Spisal Fr. Levstik.) Da ne smemo rabiti samih r o divni kov, če ž njimi hočemo zaznamovati čigavost, uči g. Raić 1856 v „Novicah", ko presoja berila za slovenske gimnazije. Njegovo pisanje sem bral precej, ko je bilo poslano v dežel, pa misli zavoljo rodivnika še zapazil ni­ sem bil, ker vsega mu nisem verjel. Jeseni leta 1857 mi je rekel g. Ter dina, da to ni slovenski. Nikakor mu nisem pritegnil iz konca, ker tako smo pisali vsi; tako nahajamo v stari sloven­ ščini; tako rabijo vsi ruski, poljski, češki pisavci — kaj pa njihov narod? Sodil bi, da sploh ne; za proste češke ljudi sem vprašal Čeha, kteri vem, da je dobro poslušal svoj narod, in rekel je, da tako ne govore. Podoba je, da še celo Vuku to ni vselej neprijetno, akoravno je njegovo tanko slovansko uho večidel tudi tukaj varovalo ga zmote. Poslušal sem tedaj, kako govori naše ljud­ stvo, in vidil sem, da g. T er d ina prav terdi. Uže slavni K o p it a r je djal : „Slovenec iz vsacega, vsacega samostavnika lahko naredi svojivni prilog*)". G. Metelko govori na 236. strani: „personennamen**), wenn sie allein, d. i. ohne an­ dere bestimmungsworter stehen, setzt man, um das blosse Verhältnis der abkunft oder des hesitzes zu bezeichnen, gewöhnlich'"*'') nicht in den genitiv". On tedaj rodivniku čisto ne zapira pota, na 237. strani celo razloček dela med besedami: „zapeljivost brata^', in pa med: bratova zapeljivost". V pervem govoru bi namreč brat bil zapeljan, v drugem bi pa zapeljal. — To so prazne slovničarske dlake v jajcu; tega razločka jezik nema. „Zapelji vost brata" v le-tem pomenu gotovo ne velja. Ko bi kaj tacega pri nas *) To pa tudi ni res! Pis. **) Tedaj samo osébina imena? Pis. ! **») Nikoli ne. Pis.