1024
MEDITATIVNA PROZA ZA VELIKE OTROKE
Pisatelj in pesnik Branko Čopič prav gotovo sodi med najplodovitejše jugoslovanske ustvarjalce. Po mnogih romanih, pesmih, črticah in prozi za otroke, po tisočerih napisanih straneh, imamo pred sabo njegovo najnovejše delo Vrt slezenaste barve (Bašta sljezove boje, Prosveta, Beograd 1972), meditativno kratko prozo o njegovi mladosti, o »potopljenem otroštvu«, ki ga je kot deček preživljal v rojstnih Hašanih na podnožju Grmeča. Upravičeno lahko trdimo, da je Čopič to kratko lirsko prozo dolgo časa nosil v sebi in jo čutil kot dolg do bralcev, do samega sebe in do rojstnega kraja. To nam potrjuje že dejstvo, da je prva izdaja knjige, ki je
izšla pred dvema letoma, obsegala štiriintrideset črtic, zdajšnji, dopolnjeni, pa je pisatelj dodal še dvajset novih. Torej »izgubljeno otroštvo« živi dalje, se nenehno obnavlja in kot pravi pisatelj sam, »se je pred mnogimi, mnogimi leti, na prelomnici iz otroštva v mlade-ništvo, neki mali popotnik poslovil od rojstnega kraja, stisnjenega v dolino reke, in odšel v svet po strmi, kamniti cesti. Zdaj se po tej cesti, sprani in obrušeni, po cesti, ki ne vodi nikamor, poskuša neki osiveli človek vrniti k svojemu otroštvu, rojstnemu kraju in spominom«.
Toda iz tega pesimističnega razmišljanja, ki veje iz črtice Potopljeno otroštvo, se pisatelj ne zapira v svoj herme-tični svet, ne objokuje tistega, česar ni več, temveč se na široko odpre zasanjani in vztrepetali mladiki, otroški duši, ki dobrohotno vsrkava preprosti svet bosanskega človeka in z dobrodušno humornostjo prepleta njegovo realnost s sanjami.
Tu je zopet tisti bosonogi, zaneseni deček, sirota brez očeta (pisatelj sam), ki s starim prijateljem sedlarjem Petra-kom »z grabljami lovi mesec« in napeto prisluškuje zgodbam nepomirljivega bojevnika strica Nidže, ameriškega rudarja in srbskega dobrovoljca iz prve svetovne vojne, pa bradati slikar ikon, konjski tat Sava in dobri ter pošteni ded Rade, živa modrost in plemenitost, ki budno in očetovsko skrbi za svojega vnuka. Tu je torej tisti slez, ki je danes zasanjano modre barve, jutri rumen in nazadnje krvavo rdeč — takšen, kot je pač brezbrižna mladost, kruto življenje na krpici zemlje, ob trenutkih sprostitve pri kuhanju »mehkega žganja« ter ob tragičnih dogodkih iz druge svetovne vojne. Tu je tista kamenita Bosanska krajina s preprostimi ljudmi, ki se cenijo po tem, koliko psov lahko preživlja kakšna hiša (Zgodba o dobri psički), in tisti stari mlini, ki preraščajo v legende (Potočni mlin) ter čudovita češnja ob domači hiši, kateri dobri stric Nidžo iz
Miha Mate
1025
Meditativna proza za velike otroke
dneva v dan odreže vejo, da zadovolji otroško nenasitnost ter se ob koncu vpraša: »Ali je res ostarelo tudi tisto moje nekdanje, malo drevo?« (Češnja s konca vojne). In ne nazadnje je tu še Grmeč, velik in mogočen, pa vendar manjši od otroške domišljije, vendar pa tako nostalgično močan, da ne izpusti iz svojega objema tistega, ki je enkrat občutil njegov hlad. Tu stoji kot »modri lonček«, ki vznemirja mladega partizana, da bi pobegnil od obveznosti revolucije pod njegovo okrilje, kjer se čuti edino varnega in potešenega (Modri lonček).
Koliko drobnih, toda pomembnih vzgibov življenja? Koliko skrbno izbranih motivov, ki nam jih pisatelj spretno in nevsiljivo niza v mogočen mozaik svojega otroštva. Koliko resnic o malem kmetu, »s stoterimi« rokami, ki je menjal »štiri carje«, vendar veroval v edinega boga — deda Radeta, ki je vsakemu pomagal v najtežjih trenutkih (Štirje carji). Zato ta mali kmet upravičeno želi, da mu slikar nariše sliko njegovega dobrotnika in ga da v zlati okvir, ki ga je ukradel skupaj s slikama Petra in Willsona, ki pa ju je mirne duše »zabrisal« v svinjak. Zanj obstaja en sam bog, in to je tisti, ki ga obvaruje pred fizičnim zlomom ter ga ne zapusti v njegovih najtežjih trenutkih (Sveti Rade Lopovski, Mučenik Sava).
Če smo v mnogih prejšnjih Čopiče-vih delih ugotavljali, da je njegovo pisanje precej deskriptivno, statično in tudi psihološko nedognano, potem za Vrt slezenaste barve tega ne moremo trditi. Res je, da so tudi v tej knjigi nekateri liki prezentirani direktno, opisno, toda iz vsakega od njih kljub temu veje neka višja, lahko bi rekli nadhumana dobrota. Za svoje primitivno bosansko okolje najde pisatelj vedno opravičilo, ki na nekaterih mestih preide celo v apologijo podgrme-škega življenja. V Vrtu slezenaste barve zopet lahko začutimo patriarhalni duh vaške  atmosfere,  ki  pa preraste sam
sebe in se dvigne v neko višjo obliko psihološke imaginacije, ki je prepletena s tisočerimi odtenki realnega življenja. Torej pisatelj Čopič kolikor bolj se vrača v svojo mladost, toliko bolj ga le-ta prevzema, da iz preprostih epskih dogodkov ustvari novo, avtentično vrednoto, ki opravičuje naziv psiholo-ško-meditativne proze.
V zadnjem delu Vrta slezenaste barve pa lahko zasledimo še eno pomembno komponento Čopičeve ustvarjalnosti. Gre namreč za pravilno vrednotenje herojstva, pa tudi slabosti naše revolucije. Če smo v nekaterih njegovih prejšnjih delih zasledili črno — belo slikanje polpreteklih dogodkov, potem moramo priznati, da so prav ti dogodki po toliko letih ponovno pretransformi-rano zaživeli v svoji pravi luči. To so tisti drobni človeški trenutki, katerih tančino ujame pisatelj v svoje pripovedovanje, da iz borcev z »golobjim srcem« napravi ljudi z velikimi dejanji, pa tudi z nujno spremljanimi slabostmi. In zopet je tu preprosti »krajiški« neuki človek, ki si namesto kompasa »pomaga s preprosto zidarsko libelo«, da se reši iz hajke (Banatska naprava), in tisti, ki najprej sezuje čevlje svojemu umirajočemu bratu in šele potem po-toči za njim »dve mrzli solzi« (Brata). V vseh teh črticah v zadnjem delu Vrta slezenaste barve se prepleta grotesknost s pristno Čopičevsko humornostjo, iz katerih pa kot opomin izzveni nasprotovanje kakršnemukoli nasilju, vojni, njenim grozotam in razdejanju. Krivicam in nasilju daje Čopič kot protiutež toplo človeško roko in vero v pravičnost dobrega nad zlim.
Vrt slezenaste barve ni torej samo vračanje v pisateljevo otroštvo, temveč je tudi včerajšnja in današnja stvarnost, ali kot pravi Čopič sam, »vse se menja, le voda ostane ista in ta bo morda že jutri postala rojstni kraj nekega drugega dečka«. Potemtakem je Vrt slezenaste barve proza za velike otroke, ki
1026
Miha Mate
se neprestano vračajo na obalo svojega otroštva in ga prepletajo s stvarnostjo današnjega dne. In kolikor bolj je to otroštvo odmaknjeno od njih, toliko raje se vračajo vanj in ga hočejo po-doživljati, vendar znova in vedno drugače in po svoje. S temi kvalitetami, poleg tega pa tudi s klenim jezikom,
s preprostim, a učinkovito izraženim humorjem in ne nazadnje s trdno kompozicijo kratke proze, se komisiji za naše največje literarno priznanje — Njegoševo nagrado ni bilo težko odločiti, da jo je dodelila Čopičevemu Vrtu slezenaste barve.
Miha Mate