ANNALES 4/'94 DELO NAŠIHNZAVODOV IN DRUŠTEV Peter Trontelj MODELNI NARAVOVARSTVENI PROJEKT "OHRANITEV IN RENATU RACIJA ŠKOCJANSKEGA ZATOKA" Naravnost neverjetno je, s kakšno trdovratnostjo se­ danja oblast v občini Koper zagovarja planske akte, ki predvidevajo dokončno uničenje Škocjanskega zatoka. Ne meneč se za nova dognanja, za popolnoma spreme­ njeno sliko razpoložljivosti naravnih dobrin po slovenski osamosvojitvi, za mednarodne pritiske zlasti v obliki raznih pobud za oh ranitev zadnji h še preostalih medite­ ranskih mokrišč ter nenazadnje za glasove prebivalcev Obale v prid ohranitvi Zatoka. Dejstvo, daje občin Koper ravnala celo v nasprotju z naravovarstvenimi določili lastnih planskih dokumentov, govori o izključno profitno politični orientiranosti njenega kratkoročnega in ozkog- ledega ravnanja. Transparentna meja med varstvom na­ rave kot vzvodom za udejanjanje spoznanj konzervator- ske stroke in politiko je bila v primeru Škocjanskega zatoka prekoračena že dolgo pred neformalnim začet­ kom projekta za njegovo ohranitev in renaturacijo v januarju 1993. Na kratko o vsebini: Koncem 70. in v začetku 80. let, ko so se začele prve intenzivnejše naravoslovne raziska­ ve, je območje med mestom Koper, Luko, spodnjo Bonifiko in novo želežniško progo še zajemalo nad 250 ha izjemno pestrih naravnih življenjskih prostorov. Plitva morska laguna s poloji, trstišča, brakična in sladkovodna močvirja, vlažni travniki, vodotoki in grmišča so, vsaj za ptice, predstavljali največjo koncentracijo vrstnega bo­ gastva popularno biodiverzitete na Obali. Številne ob­ jave in nekatere pobude, ki sojih dali predvsem angaži­ rani posamezniki (npr. I. Geister 1987, I. Škornik 1982 in 1990, A. Sovine 1988) so pri odgovornih občinskih in medobčinskih organih očitno naleteli na gluha ušesa. Zasipavanje, izsuševanja in gradbeni posegi so od takrat popolnoma uničili skoraj polovico površin, preostali del pa močno degradirali; izvzeto ni bilo niti območje, ki ga je Občina Koper namenila za naravni rezervat, a ga je bila že poprej uničila. Zavarovanje preostanka Škocja­ nskega zatoka ter nujno potrebna sanacija in renaturacija sta glavna cilja naravovarstvenega projekta "Ohranitev in renaturacija Škocjanskega zatoka", katerega nosilec je Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Poleg teh sta si koordinatorja projekta Borut Mozetič in Tihomir Makovec kot poglavitno nalogo zastavila pred­ stavitev javnosti in pa vklopitev bodočega naravnega rezervata v mestno podobo na način, ki bo ljudem prikazal ter omogočil spoznati ekološko, estetsko in vzgojnoizobraževalno vrednost tega ogroženega prosto­ ra. Na kratko o dosedanjem poteku: « Ponovno je bila podana potrebna strokovna argu­ mentacija za potrditev naravnih kvalitet območja, ki temelji predvsem na rezultatih več kot deset let razi­ skav članov Društva za opazovanje in proučevanje pticSlovenije in Ornitološkega društva IXOBRYCHUS Koper. 9 Pripravljena je bila izčrpna razstava o Škocjanskem zatoku, ki je bila na ogled v Kopru, Ljubljani in Mariboru. ® Prospekt z informacijo o problematiki, kratko pred­ stavitvijo naravnega bogastva in zgodovine ter opisom projekta, ki je bil s pomočjo Sklada za naravo Slove­ nije natisnjen v visoki nakladi in razdeljen med vse prizadete in zainteresirane. • Z akcijo zbiranja podpisov za zaščito Zatoka je bilo zbranih 7000 podpisov. 9 V sodelovanju z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije in Medobčin­ skim zavodom za varstvo naravne in kulturne dediš­ čine Piran je bilo doseženo začasno interventno zavarovanje, ki ga je razglasilo Ministrstvo za kulturo. S tem je bilo v veliki meri ustavljeno ali vsaj omejeno grozeče zasipavanje. • Vzpostavljeni so stalni kontakti s podobnima že obstoječima naravnima parkoma Isola della Cona in Lagune di Marano v Italiji. Oba parka uspešno delu­ jeta že vrsto let in v marsičemu služita Škocjanskemu zatoku kot poučen zgled. • Formirana je skupina za izdelavo idejnega načrta bodoče ureditve naravnega rezervata. • Monitoring ptičjih populacij in spremljanje stanja na terenu omogoča pravočasno reakcijo na kakršnekoli nove posege in študij njihovih vplivov. @ Problematika je bila večkrat predstavljenav medijih. Prav tako so bili javno predstavljeni vsi pomembnejši koraki in odločitve. Bistvenega pomena za dosedanji relativno uspešen potek je usklajeno sodelovanje vseh zainteresiranih sub­ jektov: Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije, Medobčinskega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran, Ministrstva za kul­ turo, Ornitološkega društva lxobrychus Koper in številnih posameznikov. Materialno in moralno projekt že od 240 ANNALES 4/'94 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV samega začetka podpira Sklad za naravo Slovenije, do­ datno podporo pa so ponudili tudi pri Regionalnemu centru za okolje za osrednjo in vzhodno Evropo ter pri Ministrstvu za okolje in prostor. Čemu modelni projekt? • V Sloveniji nimamo trenutno efektivno zavarovanega niti enega večjega mokrišča (jezera, močvirja ipd.). Vzrok leži v pomanjkanju naravovarstvenega koncep­ ta oziroma nezmožnosti njegovega uresničevanja. Vsi poskusi ohranjanja takih življenjskih prostorov so se končali pri sprejetju ustreznega zakonskega akta. Ta pa brez nadzora, sankcioniranja kršiteljev, kompeten­ tnega upravljalca in organiziranega monitoringa sta­ nja v zavarovanem območju izgubi svoj smisel. Projekt varstva Škocjanskega zatoka je prvi, ki vklju­ čuje t.i. menedžment plan, načrt ureditve po načelih varstva vrst (in ne estetskih, ekonomskih ali kakršni­ hkoli drugih), upravljanje rezervata, usmerjanje obi­ skovalcev in celovit biološki monitoring. • Med prve in osnovne korake je sodila široko zastav­ ljena akcija pridobivanja javnega mnenja in osvešča­ nja prebivalstva. Prav pri upoštevanju interesov domačinov so se slovenska naravovarstvena prizade­ vanja vse prevečkrat zataknila (npr. v Triglavskem narodnem parku), narave ni moč varovati proti volji ljudi, ki z njo, v njej in od nje živijo, temveč vedno le v soglasju z njimi. @ Izhodišče za zavarovanje Škocjanskega zatoka in vzpostavitev sonaravnega stanja je karseda neugod­ no. Visoka stopnja degradacije naravnega okolja zah­ teva dobro izdelan renaturacijski načrt ter tehtno argumentiranje v prid zakonskemu varovanju. Zelo nenaklonjeno je tudi ozračje v lokalnem zakonodaj­ nem organu. Težave povzročajo nekatere napake iz preteklosti ("tiha soglasja" naravovarstvene službe k uničevalnim posegom, sprijaznjenje z minimalistični­ mi rešitvami, ki sta jih ponujali Luka in Občina Koper s svojo politiko gotovih dejstev), ki se odražajo v nesprejemljivih, toda legalno sprejetih planskih doku­ mentih. Tako je in bo prišlo do mnogih poučnih konfrontacij in rešitev dragocenih izkušenj za reševanje novih naravovarstvenih problemov. • Projekt vodijo člani nevladne organizacije, katerih delo je prostovoljno in neplačano. Že v kratkem času je prišlo do zglednega sodelovanja z zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine in pristojnim Minis­ trstvom za kulturo ter drugimi nevladnimi organizaci­ jami. S tem so odprte nove poti uresničevanju naravovarstvenih pobud in zlasti možnosti financira­ nja. e Prvič je tudi jasno zastavljeno vprašanje strokovno usposobljenega in kompetentnega upravitelja zavaro­ vanega območja ter lastniških razmer. V sedanji nara­ vovarstveni praksi je mnogokrat prav neustrezno upravljanje območja predstavljalo omejitev za uspeš­ no varstvo. Tako so upravitelji nekaterih zavarovanih mokrišč (Droga v Sečoveljskih solinah, Lovska družina Ig v Dragi pri Igu, ribiške družine in ribogojna podjetja na štajerskih ribnikih) naravovarstvene cilje podrejali svojim ekonomskim interesom in tako neposredno zakrivili slabšanje izhodiščnega stanja. Nazadnje bo dokončna usoda Škocjanskega zatoka najverjetneje vprašanje političnih odločitev in kompro­ misov. Neglede na izid teh dogovorov lahko že pred njegovim zaključkom govorimo o "modelnem naravo­ varstvenem projektu" za slovenski prostor. Izkušnje, pri­ dobljene z novimi oblikami delovanja in sodelovanja ter vodenja kompleksnega projekta, kjer zakonsko zavaro­ vanje pomeni šele eno začetnih faz, bodo dobrodošle prostovoljnim in profesionalnim delavcem na področju, ki v Sloveniji že predolgo kliče po iniciativi, višji strokov­ nosti, boljši usklajenosti in sistemskih rešitvah. Slavko Polak SREČANJE SLOVENSKIH NEVLADNIH ORGANIZACIJ V prostorih Morske biološke postaje v Piranu je 11. 11. 1994 potekalo prvo srečanje predstavnikov sloven­ skih nevladnih organizacij (NVO). Skrb za varstvo okolja, biološke raznovrstnosti, ohranjanje identitete fizičnega prostora ter oblikovanje institucionalnih struktur trajno­ stnega razvoja je združila trideset nevladnih organizacij. Zaradi različnega delovanja in metod ter tudi števila članov vidijo nevladne organizacije v povezovanju in usklajenem delovanju nujnost, s katero si zagotavljajo protiutež političnim in institucionalnim tokovom. Leti so včasih podvrženi ekonomskim, političnim in tudi oseb­ nim interesom. Že delavnica, ki je v Vršnem potekala pod naslovom " Udeležba javnosti v varstvu okolja" je pokazala potrebo po pogostejšem in bolj usklajenem sodelovanju. Številne konstruktivne pobude, ki so bile dane v Vršnem, so na srečanju v Piranu dobile nove smernice. Soglašali smo, da obstaja velika želja vseh po nada­ ljnjem srečevanju in koordiniranem sodelovanju, kar utegne posameznim organizacijam povečati možnost za uspeh njihovih aktivnosti. Pogledi na pravno formalno skupno organiziranost slovenskih NVO so bili deljeni, vendar je prevladovalo mnenje, da za formiranje nove skupne krovne organizacije ni potrebe niti želje. Institu- cionalizacija utegne zavirati fleksibilnost poteka posame­ znih projektov, utegne pa se tudi zaplesti pri kadrovski zasedbi. Obstajal je tudi "strah", da bi posamezne orga­ nizacije izgubile svojo identiteto. Na srečanju prisotne NVO so po svojem delovanju in tudi prepričanjih tako heterogene, da skupna krovna organizacija tudi ni mo­ 241