248
Dopisi.
V Gorici 15. julija. 0 (Konec.) — Bilo je blizo 11. ure, ko se je beseda končala. Med tem, ko so se mize v dvorano prenašale in pogrinjale, je mešani ipavski zbor na vrtu „Slavčka" sladkega spomina, in druge pesmi prepeval in gostom čas kratil. Po lll/a še le smo se vsedli za mizo. Ves nov pogled, čisto nova podoba memo popred se nam kaže, okoli 120—130 veselih gostov v pobratimii! Ne vem, ali je Gorica kedaj kaj tacega vidila. — Vrhe piramidastih tort so lepo kinčale slovanske banderca; umetno ozaljšana gnjat je kazala slovenske barve, celo kruh je imel staro-častitljivo podobo poprtnikov in — vince z domače gore je ogrevalo lica in srce. — Cez nekoliko časa, ko je vsled starega pregovora „rumor factus est" (se ve, da slovenski, ljubeznjivi rumor) se vzdigne gosp. predsednik in napije Njih Veličanstvu tako-le: „Odkar so Nj. Velič. presvitli Cesar z mogočno besedo vsem svojim narodom enakopravnost zagotovili, se je med Slovani v Avstriinovo gibanje, novo, prej neznano življenje začelo; mileje solnce sije na polji slovanske književne delavnosti, na kterem se cvetlica za cvetlico prikazuje; Slovani napredujejo na poti narodne omike; ako Bog da, bojo po namenu Cesarjeve besede kmalo z druzimi avstrijanskimi narodi v eno vrsto stopili. Za tega voljo smo dolžni Njih Veličanstvu za dar enakopravnosti zahvalo. Kdor je toraj izmed vas pravi Slovan pa tudi prijatel edine Avstrije in Cesarja, naj z mano iz globo-čine srca zavpije: Slava našemu cesarju Francu Jožefu!" Komaj je utegnil gosp. Winkler izgovoriti, in že so bili vsipodkopi slovenske lojalnosti podžgani. Ko je trikrat ponovljeni grom najprisrčniših „živio" in „slave" dvorano in srce pretresal, tu sem si mislil, kako j a vendar
mogoče, da t a k narod sumljivosti zapada!! Škoda tudi, da ni bilo zraven, tistih, ki nas tako radi s svojim vatlom merijo. Cez nekoliko časa je napil dr. Tonkli gostom zlasti Ipavcem. Dopadla je šala, ko je, ome-nivši Razdrčanov, rekel, da ni treba misliti, da so našo narodno reč razdrli; v nekem pomenu da so pa res pravi razdrci „ker so razdrli (razbili) spone, v ktere je bil naš materni jezik vkovan". Načelniku vseh gostov preč. gosp. kanoniku-dekanu ipavskemu je nazdravil gosp. A. Marušic. Nanašaje se na pomembepolni napis nad vrati nove ipavske šole: ,,veri in omiki'' je rekel, da smemo biti ponosni, da imamo (nocoj) med sabo tistega vrlega moža, ki si je ne le omenjeni (morda prvi javni slovenski) napis izmislil, temuč kteri tudi v djanji na sebi izrazuje in med druzem razširja globoko idejo, ki v besedah „veri in omiki" tiči, in da, ker naša slovesnost tudi veri in omiki velja, se pač spodobi, da najkrepkejšemu zastopniku verstva in narodne omike v zahodnih slovenskih straneh nazdravimo itd. Spoštovanje in ljubezen do gosp. dekana je vesela družba tako ginljivo dokazovala, da je moral zraven biti, kdor hoče to razumeti. Gospod kanonik Grabrijan so nadalje nazdravili našemu prevzv. nadškofu in knezu Andreju Golmajerju blizo tako-le: Ker obhajamo danes 18001etnico, kar je bil škofovski prestol v Ogleji ustanovljen, spodobi se, da se spomnimo naslednika sv. Mohorja na prestolu goriškem, .... da Gorica sme veseliti se in ponašati, da ima zaporedoma tako izvrstne nadškofe slovenskega rodii, da so jim znane naše reči, prijazne misli premilostljivega knezo-nadškofa goriškega itd. *) Uneti „živio" so zapečatili skoz in skoz resnične besede g. kanonika. — Doktor Bleiweis-u je nazdravil Marušic nanašaje se na to, kar se je preteklo nedeljo (5. julija) v Ljubljani godilo. Doktorand Dolenc je napil potem predsedniku naše čitavnice in nek drugi gospod čitav-nici. Posebno pa so iz domorodnih dr. Tonkli-ovih prs zdraviške rakete švigale. Nazdravljal je: vzajemnosti jugoslovanski in nje zastopniku prevzvišenemu škofu S t r o s s m a j e r - j u; zagovornikom našim v dunajski zbornici gg. C e r n e -1 u, G o r j u p u in doktor To man-u: slovenski duhovščini, ki je med duševnimi borivci za narodni jezik v prvi vrsti; materam slovenskim, kterim je priporočal narodno izrejo otrok itd. Marušic je nazdravil gosp. učitelju — skladavcu A nt. Hribar-ju in njegovemu zboru, kije poglavitni vzrok veselja nocojšnega itd. itd.
To je, kar sem v svojem rešetastem spominu ohranil, ne verujem pa, da bi ničesa ne bil pozabil; tudi kar se tiče reda, po kterem so se napitnice vrstile, ne morem biti porok, da je vse prav natančno. — Se nekaj prav ginljivega moram omeniti, namreč „Hej Slovenci" petega med večerjo iz kacih 80 ali 100 grl. To je bilo veličastno! Pela sta zbora, zlasti (meš.) ipavski tudi še druge mične pesmi med večerjo. Pred ko smo se zanesli, ste prišle dve popolnoči, čas ločitve. Težeje ločitve nisem še svoj živi dan vidil, pa tudi družbe bolj vesele še nikdar. Krona celi svečanosti je bila spodobnost, zmernost, prisrčnost, poštenost.
Iz Haloz 1. avg. R. B. (Prvi občni zbor zastran narodne čitavnice na Ptuju.) Duh denešnje dobe je tak, kar je sorodnega in razumnega, se zbira v društva; vsak narod, vsak narodič se shaja okoli svoje zastave, ter združen in zedinjen toliko krepkejše napreduje kam v dušni omiki, tam pospešuje tvarno blagost, to je premožnost. Na to pravilo se naslanjajoči so po izgledu drugih mest na Slovenskem poskusili vrli rodoljubje osnovati narodno čitavnico   v  starinskem Ptuju.    Blago
*J Ni davno, kar so preuzvišeni nadškof čitavnici lepo vezano sveto pismo railostljivo podarili. Hvala in slava!         Pis.
početje  urno napreduje,  podseki   so  položeni;   v dveh mescih se zgotovi sveti hram domače omike.
Pred dvema letoma so že „Novice" nagovarjale ptujske narodnike, izvlasti mlade pravniške g. doktorje slovenske krvi, naj bi na čelo stopivši pričeli graditi čitavnico; pa seme teh besed ni se prijelo.
Lani o pastirsko-duhovskem shodu so po nagovoru g. M. vsi nazočni gospodje obetali pristopiti k naka-njeni čitavnici. Pogovarjali smo se večkrat lanskega leta, da bi konci letos na blagi spomin ss. bratov Cirila in Metoda mogli urediti in rešiti to nalogo na Ptuju, kjer, skoro bi za gotovo rekel, je sv. Metod meso v slovenskem jeziku pel, in ker je ljudstvo njega bolje priljubilo, kakor nemškega višega duhovnika, je v kratkem tožba šla od tod v Solnograd, od ondot pa v Rim za slovenskega bogoslužja delo, kar neki letopis svedoči.
Srčnost in delavnost začasnega odbora je povod, da smo dosle prikrmanili. Marljivo so podpise nabirali in druge potrebne poslove v red devali, in ko je že bilo 50 društvenikov, med kterimi tudi okrajni predstojnik in sodniški prvosednik, so začasni odborniki naznanili občni zbor na 23. den mesca malega srpna, kjer naj bi se načrt društvenih pravil pretresel in stalni odbor izvolil. Zborniki so se sešli v dvorani mestnega strelišča; na prvem mestu se je kazala podoba Njih veličestva, vrh nje ces. zastava, na obeh straneh pa sta pahljala sla-venska prapora. Pri tem zboru nas je bilo okoli 70 raznega stanu iz mesta in vesnic. Društvo je bilo če-stito in odlično, kar kaže, da viša omika spoznava, česar je treba našemu narodu. Pravo razumništvo (inte-ligencija) je naše. Gosp. Meško, začasni odbornik, je razložil potrebo slovenske čitavnice in delovanje začasnega odbora, priporočil gospoda Hermana, voditelja denešnje razprave, ki je bil po skupnem vzklicu od zbora izvoljen.      v                                        (Kon. prih.)
Mozirje na Štaj. (Vabilo.) Podpisani prav vljudno rodoljubne Slovence, Hrvate, Srbe in druge Slavjane prosijo, naj se v obilnem številu udeležijo ,,besede", ktera se bode obhajala v Mozirji na spodnjem Stajarji 13. avgusta pri g. Lipoldu. Tudi se rodoljubni dijaki vabijo, da jih priroma obilo k tej „besedi", ktero bo si. celjska čitavnica napravila na prošnjo Mozirčanov.
Slovenski Mozirčani.
Iz Gornjega grada na Štaj. 22. julija. D. 2. — Gospod Praprotnik, nekdanji oskrbnik gornjegradske grajščine je na grajščinskem zemljišču zasaditi dal neki veliko murb, in je tudi, kakor se pripoveduje, spešno svilode redil. Naslednik njegov je pa to lepo početje v nemar puščal, in tako skoraj vse murbino drevje v nič spravil. Pravijo, da je celo nekaj murb izrovati in se-sekati dal. Stoji le še kakih dvajset polomljenih in po-kvečenih murb. — Jez se nisem še nikdar s svilorejo pečal, pa še zidnih črvičev vidil nisem; ker se pa v „Novicah" in druzih kmetiških listih in knjigah svilo-reja tako živo priporoča, naročim si letos pri ljubljanski kmetiški družbi semena zidnih črvičev, kupim si knjižico „Nauk svilode in murbe rediti", ter se za skušnjo lotim tega meni dozdaj neznanega dela. Skoraj da mi knjižice ni bilo potreba, kajti Lahi, ki tukaj kot rokodelci bivajo, so mi radi pokazali in povedali vse, česar je treba pri sviloreji. Pridelal sem blizo 10 funtov ko-konov. Čeravno je bilo nekoliko črvičev bolnih, je vendar Lahom sorta tako jako dopadla, da so vse ko-kone za seme pokupili. Plačali so mi jih po 1 gold. 30 kraje. funt. Tako mi je dopadlo to opravilo, da ga zdaj, ko je minulo, zlo pogrešam. Spoznal in prepričal sem se, da se sviloreje vsakter o prvi skušnji lahko nauči, in da utegne, ako je dovolj klaje, lepega dobička prinašati; našim kmetovavcem bi se novi dohodki odprli, ako bi se sviloreje poprijeli.   Ker pa bi veliki po-
4
249
250
sestniki z lepim izgledom k temu največ lahko pripomogli, bi bilo dobro, da bi gornjegradska grajščina, ktera ima toliko pripravnega zemljišča, prav veliko murb nasaditi dala. Ne le, da bi si s tem naredila kapital, ki od leta do leta više obresti donaša, zbudila bi s tem gotovo posnemanje pri kmetih; saj je že sama moja letošnja skušnja štiri tukaj sne gospodarje toliko unela, da so namenjeni prihodnjo spomlad si murbinega drevja nakupiti in ga po svojem zemljišču posaditi. — Tisoč-letnica sv. aposteljnov Cirila in Metoda se je tukaj 12. t. m. prav slovesno obhajala. Strel, godba in zvonenje razlegalo se je po gornjegradski dolini in po planinah. Celi trg je bil lepo okinčan , prav v praznični obleki. Se stojijo , kot spominek na tisti dan , tri čuda velike smreke, ktere so tržanski fantje postavili. Privrelo je iz vseh far tukajšne tehantije toliko ljudi, da so velikansko cerkev, ktera še nikdar polna ni bila, skoraj napolnili. Mirno in tiho se je množica razšla, kakor da bi bil miravni duh svetih blagovestnikov vodil in vladal ta shod.   Slava!
Iz zgornjega Tuhina. J. B. — 24. dan malega srpana je bil tukaj ptujec s ponarejenimi bankovci, ktere je, enega za 100 gold., tri po 10 gold.? za dva vola naštel. Med tem pa, ko je kmet nesel denar v farovž kazat, aH so bankovci pravi ali ne, je ptujec pobegnil brez volov in bankovce popustil, ktere smo gosposki poslali. Kmetje! varujte se goljufov in dobro poglejte denar, predno ga spravite! — Tudi tatje so naš kraj obiskali; pretekli teden so pri dveh kmetih pokradli, pri eni kasti pa le poskušali; toda so bili odpodeni. Dokler so še žandarji okoli hodili, je bilo veliko manj od tatvin slišati. — Tudi pri nas je bila ponoči med . in 19. malega srpana huda nevihta; tako je treskalo, da stari ljudje ne pomnijo tacega; pravijo, da je v osem dreves trešilo, med tem v tri hraste, ki skupaj stoje. — Pri nas se ljudje z letino hvalijo; toče ni bilo, kakor v družili krajih; dež je ^pa dobro primakval in ljudje so lepe žita napravili. — Se nekaj. V Smartnu, v spodnjem Tuhinu, so za ajdo oraje zadeli na zidan grob, v kterem so našli kosti dveh človekov, kakor se po bučah sodi, enega možkega in ene ženske, blizo zraven pa mozajiško delo.
Iz Krope 30. jul. X — v 1G8- listu »Laib- Zeitg," nekdo pod naslovom ,,aus der provinz" piše, da so se letos tii na Gorenskem žita dobro obnesle, in da smo jih tudi srečno spravili. Vse to je res, hvala Bogu. Dalje pravi, da tudi sočivja dobro kažejo, da bo sadja dovolj, in da imamo, če nam ajda ne spodleti, dobre letine se nadjati. Tudi to mi iz srca želimo. Al iz vsega tega vendar ne previdimo, da bi gorenski kmet tudi brez fužin mogel izhajati, kakor dopisnik pravi. Ce je letina dobra , ne tajimo , da bi svojih pridelkov nekoliko ne poprodal, davke plačal in svoje reči poravnal. Kako pa, če pride slaba letina ali več takih zaporedoma? Dozdaj je take leta pri fužinah že vendar strpel. Gorenski kmet večidel nima polja toliko, da bi ga to samo živilo; je toraj naravno vezan na fužine, ktere so mu zmiraj lep zaslužek dajale, naj je že svojega pridelka nekoliko prodal fužinam , kjer je zmiraj delavcev dovolj, ki nimajo svojega polja, naj je oglje za fužine kuhal ali rudo kopal itd. Pa postavimo, da počasi vse fužine na Gorenskem nehajo, komu bo potem kmet svoje pridelke prodajal, ko fužinski delavec ne bo imel, da bi s čem kaj kupil? Ali bo v Kranj na trg vozil? Kdo pa bo v Kranj i kupoval, kjer zdaj največ ravno fužinske sela pokupijo? Pa če tudi v Kranji proda, je vendar zmeraj bolje, da proda doma,' ker nič ne zamudi; tako bo pa Bohinec dva dni potratil, pa bo še včasih moral domu iti s prazno mošnjo. Pes , da dopisnik tolaži Gorenca ,   da bo  potem,   ko fužine delati
nehajo, tudi brez njih lahko živel, kakor živi Notranjec brez ceste, na kteri je imel svoj zaslužek. Al za to tolažbo mu Gorenci ne bodo hvaležni, ker vidijo , kako slaba se Notranjcem godi, ker jim vedno pohištva in zemljišča prodajajo. Ker pa dopisnik sam čuti, da taka tolažba je piškova, s tem zagovarja Gorenca, češ, ta si bo že pomagal, ker je bolj znajden in v obrtnii bolj izurjen! Kaj fužina ni obrtnija? Kaj ne živi ravno ta fužina gornjo stran najbolj? Prav hvaležni bi bili dopisniku, ako bi nam bil povedal, kako drugače si moremo pomagati, kadar fužine delati nehajo, zakaj to nas bolj skrbi, kakor pisavca samega. Ce nehajo fužine, ne bo le gorenski kmet obožal, temuč tudi fužinski delavci pridejo na beraško palico; to pa je celi deželi v kvar in škodo; te je pa kratkovidni pisatelj čisto prezrel. Tukaj je do 1100 delavcev, ki nimajo ne svojega stanovanja ne svojega polja*), ampak samo pri fužinah ali v kovačnicah si služijo kruh. Ako jim delo izostane, kam bodo šli; saj je že zdaj dovolj beračev! Toraj Gorenci, posebno pa vi, ki imate pri fužinah zaslužka, zahvalite se omenjenemu pisatelju za tolažbo; on vam obeta, da bodete potem tudi brez fužin živeli, — se ve do smrti, pa — kako???
Iz Ljubljane. „Novice" so unidan povedale nesrečo v cesarskem grabnu po silni plohi, da se škarpa vdira itd. Meni se zdi to prav za prav še le začetek o pravem času, to je, da se ravnatelji tega dela lahko pred prepričajo, da je treba škarpe drugače napraviti, če ne, utegne v desetih letih med zidanim in štefan-skim mostom zopet ravno tak zasip biti kakor je bil. Bregovi (škarpe) so še za dobro zemljo, ki se naglo obraste, prestrme; kaj pa še le tu pri golem pes in goli šuti, ki jo vsaki dež bolj ali manj izpira in drobno kot debelo v graben nese, kakor se je zdaj pokazalo. Kaj bo Še le zima storila, ko jo bosta sren in zmrzlina zrahljala? Bregovi se dozdaj v toliko letih, kar je graben skopan, niso obrastli in se tudi vpri-hodnje ne bojo. Po mojih mislih bi se vrh bregov mogel,, da delo stanovitno ostane, najmanj za dva sežnja na vsaki strani grabna nazaj v polje umakniti. Tudi zidane škarpe so prestrme; ako bi bile bolj ležeče, in po takem tudi na dnu toliko debeleje, bi taki sili, kakor je tu, tudi večo moč protistavile. To resnico je kos stare (skoraj papirnate) škarpe na desnem bregu, ki seje pogreznil, dostojno potrdil. Največa napaka po mojih mislih pa je ta, da se je škarpa na desnem bregu pustila in le enmalo kot čbelen pik s flajštrom zama-zala. Cela stara škarpa, ki bo vprihodnje na suhem ostala in nobenega podvala ne bo imela, kadar bojo koli in blazine pod njo segnjili, bi se bila imela podreti in naravnost (v žnoro) od mosta pod Golovec nazaj pomakniti , kjer je prostora več kot na levi strani; tako bi se bil ravni prostor za graben in odtek vode dobil. Ni prav, da se na levi strani breg podkopava (ki se je že od prvega začetka grabna menda blizo 100 let vedno udiral, da so se vedno koli zabijali, da se je pot med grabnom in gradom ohranila, ki je pa vendar še včasih za vozove zaprta bila) in voda v tisto stran sili, kjer je zemlja najbolj rahla in jo največa teža tlači. Posebno pa še zato ni prav, da se ta breg spodkopava, ker že več let se govori, da se utegne od zidanega mosta poleg grabna, pod gradom in okoli grada bolja cesta narediti za vozove iz dolenske ceste na kolodvor, da bi skozi mesto tlaka ne trli. — Tudi novi zidani most se mi zdi za dva sežnja prekratek; v vsaki obok štiri vrste kvadrovcov več bi bilo dostojno, pa bi bilo več koristilo , kot to , kar se bo zategadel prihranilo. Težko je uganiti,   zakaj se take stavbe,   ktere se tako
*) Kdor je tukaj bil, ve, da sta le dva kmeta.                     Pi?.
251
rekoč za veke delajo , vedno raje manje kakor pa zadostne delajo, saj vendar že stari pregovor pravi: „bolje je bolje." Že pri špitalskem mostu je skušnja potrdila, da ne more pri velicih nalivih dostojno vode požirati, zakaj srednja pola (joh) bi bila lahko za dva čevlja tanja; ravno tako bi bil most brez škode na sredi za dva do treh čevljev lahko visi. Potem bi se voda pri nalivih tako pod mostom ne davila kakor se davi zdaj. Očitno je pri povodnjah, da je voda pod mostom za Čevelj in še več nižja kot nad mostom, kajti silna pola na sredi vode, pa še več kot polovica obokov v vodi, odtok vodi branijo. Na Dunaji je most, ki je na sredi zelo napet, po kterem se cesar in druga naj viša gospoda in ljudstva na tisoče dan na dan v Prater in drugam brez vse spodtike vozi in hodi; ali bi ne bil za Ljubljano 'tudi tak most dober? Koliko sto in sto kubičnih sež-njev bi odtekalo noč in dan več vode pod njim se. Pa kaj pomaga prepozno tožiti? Saj vsakdo vidi, da se namesti, da bi se vodi pot odpirala, se ji še ta, ki si jo sama širi, zopet zadeljuje. Tega se lahko sleherni prepriča v tako imenovanem Kodelovem grabnu proti Selu; tam so bregovi ravno tako iz sarne šute; voda je na levi strani breg več kot za dva sežnja spodjedla, in šuto, kadar je voda zelo dereča, odnesla; zatega del je pa tudi skozi mesto v v č vode odteklo. Pa to ni bilo za dobro spoznano, čeravno kar je voda odkopala in odnesla, nikomur škodovalo ni; da se je vodi prehitri odtek en-tralo zadelal, so dali z velikimi stroški zopet tam škarpo narediti, kjer je izprva stala, in od zad ali za škarpo toliko zasuti, koli je voda sama pokazala, da prostora za zdatni odtek potrebuje. Čuda, da so se ravnatelji vseh teh del vedno bali, da bi preveč vode ne odteklo, in da bi nazadnje z ribami vred še žabe pobegniti utegnile. To misel že naprava zaturnic pri prejšnem zidanem mostu potrjuje.                   J. Pajk.
Iz Ljubljane. ] ustavo o požiganji ljubljanskega mahu (močvirja) in postavo o pripomoči cerkvam, ki ju je naredil deželni zbor, so potrdili Nj. veličanstvo cesar. — Zdaj je gotovo, da za nornišnico prejme kranjska dežela iz 5. državne milodarne loterije 35.300 gold. 3 kraje. To pa je tako-le: Celi znesek omenjene loterije je 154.070 gold. 82 kr. Od teh denarjev prejme celovška gluhomutnica 18.000 gold., ostali znesek z 136.070 gold. 82 kr. se pa vsled cesarskega sklepa od 24. maja t. 1. razdeli štajarski, krajnski in koroški deželi za njih n orni š niče tako, da vsaka dežela dobi svoj delež po razmeri svojih prebivavcev; kranjska dežela šteje 467.441 duš, tedaj prejme 35.300 goid. 3 kr. — Deželni odbor je kranjsko zdravniško družbo naprosil, naj mu razodene svoje misli, kako in kaj z novo nornišnico kranjsko, ker je zdaj že gotovo, da štajarska in koroška hočete imeti vsaka svojo. Na tej podlagi bo potem deželni odbor prihodnjemu deželnemu zboru napravil predloge. Ker ravno govorimo o deželnem odboru, naj povemo, kaj v poslednji ,,Draupoštiu pisari ljubljanski pisun K.; podoba je, da po življenju medvedjem, kteremu tako „fein" in tako ,,zarta priličuje delavnost deželnega odbora, mora dopisnik biti iz rodo-vine germanskih ,,Barenhauterjev". Ker deželni odbor ne trobi po svetu, kar dela, ga obira K. tako-le: „Unser Landesausschuss scheint im Gegensatz zur Natur des Baren einen Sommerschlaf zu halten, denn er lasst fast gar nichts von sich horen. Oder vielleicht huldigt er einer s ti 11 en Wirksamkeit, um fern vom Getriebe der TVelt fruchtbare Vorarbeiten zu liefern, denn es ist nicht anzunehmen, dass die Mitglieder des Ausschusses ihre Stellen mit je 1000 fl. aus dem ohnehin genug bela-steten Landesfonde fiir Sineciiren ansehen werden! Es ist auch moglich, dass die Ausschtisse dariiber in sctnvei-gende Tiefsinnigkeit versunken sind, weil es mit der ge-
wiinschten Landesautonomie nicht reeht vonvarts will, indem die Regierung das straffe Centralisirungs-Sistem nicht aufzugeben scheint, denn dahin glauben wir die Nichtbestatigung von Landesgesetzen deuten zu nriissen." Da bi se dopisnik le en teden vsedel za mizo deželnih odbornikov, bi že okusil ,,SineciLren".
—  Komisija za uboge je dala 15. julija dohodke in stroške ubožne kaše na znanje. Vidi se iz tega, da se zdaj 37 ubogim na dan daruje po 13 novih kraje, 124 po 10% kr., 140 po 10 kr., 87 po 7 kr. in 13 po 5 kr. Za to se potrebuje za leto in dan 14.269 gold. in 67'/s kr. Ker pa navadni dohodki ubožnice (brez prostovoljne milošnje) znašajo 11.000 gold. in se 1234 gld. potrebuje za nektere druge milodare, se kaže, da primanjkuje 4503 gold. in 671/„ kr., kteri se morajo po prostovoljnih doneskih pridobiti. Zato je treba, da dobrotniki pripomorejo, da se potrebna milošnja nabere in potem čedalje bolj odpravi nadležno beračenje po hišah. Mestna kaša vsaki dan sprejema milošnje.
—  Začeli so nov tlak delati tudi po velikem trgu; po sredi, kjer se vozi, bo tako makadamizovan, kakor je po špitalskem mostu ali v Zagrebu, Celovcu in drugih mestih; pri kraji pa, kjer se hodi, bo kamnit širok tlak, dosti širji kot je dosihmal bil; kamnje je gosp. župan naročil iz Proseka. V pondeljek so tudi na velikem trgu začeli  kanal  delati od štirne do farovža.    Ne verjameš,
ako sam  ne   vidiš,   da
na velikem  trgu g 1 a v n e g ;
mesta dosihmal ni bilo velikega kanala! Ni čuda tedaj, ker nesnaga iz hiš ne more odtekati se, da v nektcrili hišah smrdi kakor v pajsi.
—  Ponoči v petek je v Stepanovi vasi pod Ljubljano pogorelo 8 gospodarjem z hišami vred še več družili poslopij ; ogenj se je začel na nekem podu; strašen je bil;   vsi pogorelci-,  razun mežnarja,   so   bili
'nek zavarovani. — V nedeljo popoldne kmali po štirih pa vdari strela na dunajski cesti blizo velike Medjatove hiše v Paulinov magacin, na kterem je seno bilo. Pri tej priči vstane ogenj , ki seže v magacin , ker ni bil obokan, in žitarju gosp. Matiju Gregoriču pogori, kakor pravijo, 300 mernikov ajde in 1800 žitnih žakljev. Skoda je velika. Gorelo je, kar je na kupih bilo, še ob deveti uri zvečer. — Čuda, da v to okolico strela tako rada udarja.
—  Citavnica naša je te dni prejela lep dar: sliko (podobo) knezoškofa Slomšeka, ki jo je nadepolni naš rojak gosp. J. Pečar, zdaj bogoslovec v Mariboru, tako izvrstno izmalal, da vsak občuduje lepo delo toliko bolj, ker je g. Pečar samouk. Pokazal pa je v nekterih humorističnih k a m n o r i s i h Še tudi drugo origalno stran svojega nenavadnega talenta.
—  31. julija so pripeljali na ljubljansko pokopališče truplo gosp. Antona Galeta, ki je 28. u. m. v svojem gradu na Bistri po dolgi dolgi bolezni v 45. letu svoje starosti umrl. Slovesni pogreb je kazal, kako spoštovan je bil rajnki — iskren domorodec in ves unet za narod svoj. „Vsa okolica — se piše iz Borovnice „Naprej-u" — žaluje za njim, pa kako ne bi, ker je bil oče ubozim, prijatel duhovnim in trdna podpora vsem, ki so potrebovali kake pomoči." Bodi mu žemljica lahka!
—  15. dne t. m. napravi tukajšna strelska družba veliko slovesnost na strelišču, kjer se bo odkrila podoba Njih Veličanstva cesarja, ktero so ji lansko leto sami podeliti blagovolili. Program naznanja, da ob 8 uri bo slovesna maša, ob poli devetih grejo strelci iz cerkve na strelišče, kjer se bo ob 10. uri podoba Njih Veličanstva odkrila, ob 12. uri je obed; ob dveh popoldne pride presvetli nadvojvoda Ernst na strelišče in začne se potem streljanj«
ie.
I'
252
—  Prihodnj o nedeljo, to je, 9. dne t. m. bo zopet čitavnica naša obhajala lepo slovesnost. Prekrasno zastavo, ki jo darujejo domoljubne gospe in gospodične pevskemu zboru čitavnice, bojo ob 12. uri v dvorani izročile zboru; izročila jo bo gospodičina z o govorom; zahvalil se bo z odgovorom gospod iz pevskega zbora, kteri potem zapoje „Naprej zastava slave." S tem bo slovesno darovanje končano, kteremu pa popoldne ob 5. uri sledi domača^ veselica v Šiški na vrtu gospod Jožefa Pleiweis-a. Čitavnica je razposlala vabila svojim udom.
—   Gospodje, ki so se danes popoldne iz Maribora pripeljali, pripovedujejo, da je bilo okoli 5000 Slovencev pri svečanosti nazočih, med temi tudi kakih 70 Hrvatov, da, kar se krasote in velikanstva osnove tiče, niso že kaj tacega vidili.
—  (Peticija do mestne gosposke,) Treba je, da na trgu našem se na mere tistih pazi, kteri repo, korenje, deteljo itd. za seme prodajajo? Več let že zapazujemo, če kupiš 3 poliče semena, pa ga domd na pravi meri meriš, nimaš več kot dobre mere dva poliča. Ako prašaš: zakaj da na pravo cimentirano mero ne prodajajo, pravijo ti: „to je navadna stara mera." Postava ima le eno mero; po tej naj se vse prodaja, da človek saj ve, kaj in koliko da kupi. Ce gospodar prevdari, da bo na priliko za kos njive 3 bokale semena potreboval in ga toliko kupi, ali ni goljufan, če ga v resnici le dobra 2 bokala dobi? Ni povtem takem čuda, da so take setve večidel preredke! -- Ce ni tako, prosimo, naj nam si. mestna gosposka, pove, da ni tako in da smo le mi po naključbi — pa že večkrat — na tako pičlo mero naleteli; — če pa je tako, kakor pravimo, prosimo, naj se brž odpravi ta napaka.