Štev. 35
Nedelja, 28. avgusta
193*
Bogo Pregelj:
Vaško
8. Krutoglav in Marjetica
Kraljična Marjetica je tisto noč kaj Mtro zaspala. Utrujena je bila, ker so jo skrbi preveč trle prejšnje noči. Pa morda je bilo še v čaju kaj, zakaj Marjetica je spala trdo, kakor sploh nikdar. Lahno zibanje jo je zbudilo. Hotela se je vsesti. Vse telo ji je bilo povito, kakor da bi bila stara egipčanska mumija.
tica je vedela, da bi ji moralo biti hudo, ker je bila ugrabljena. Trudila se je, da bi vsaj malo zaihtela. Pa ni šlo. Preveč je bilo zanimivo, da so jo ukradli cigani. Kaj vse bo še doživela!
Nekdo je privzdignil plahto in pogledal v voz. Marjetica je videla, da je -bil oblečen kakor kmet. Na glavi je imel ši-rokokrajen klobuk. Ker je videl, da se je
V
?IRNAT
Kdo drugi bi se močno prestrašil ia bi začel klicati na pomoč. Marjetica pa je bila pogumna. Zavedla se je, da nekaj ni v redu, zato je molčala. Pomežiknila je, da si je zbrisala spanec iz oči, potem pa je široko pogledala okrog sebe.
Videla je, da leži v vozu, ki je bil ves pokrit s plahto. Med prečnicami je svetlo sijalo. Visok dan je že, je pomislila Marjetica. Bog ve, kam me peljejo. Marje-
kraljlčina prebudila, se je odkril in pozdravil: »Dobro jutro, princesa. Upam, da ste dobro spali. Ali kaj želite?« Z grozo je spoznala Marjetica v kmetu viteza Ivana, ki je prinesel Krutoglavovo poslanico. Niso jo ugrabili ciganL H Krutoglavu je peljejo...
Odprla je usta, da bi zakričala. GlajJ ji je zastal v grlu. Še vedno je stal vitez ob vozu s klobukom v roki. Žalost-
lo se je smehljal: »Povelje je tako, đa vas moram pripeljati k svojemu kralju. Ker ni šlo drugače, smo vas ponoči ukradli«.
Marjetici se je stemnilo pred očmi. Neusmiljeno ji je bila v obraz zavest: H Krutoglavu jo peljejo. Vaško ji ne bo mogel pomagati. Ni slišala, kar je nadaljeval vitez:
»Še malo potrpite, princeza. Kakor hitro bomo prišli v samotnejše kraje, vas bom oprostil vezi in vam bom stre-gel kakor se spodobi.«
Marjetica je zaječala: »Domov! Vaško pomagaj...«
Naprej so vlekli konji škripajoči voz, Nikjer se niso ustavili. Kmeta na kozlu sta debelo zijala pisane zastave in cvetje, ki se je vlilo s hiš. Voznik Gavan je stopil v trgovinico. V čutaro si je dal natočiti žganja, pol hleba kruha je kupil in tobaka za pipo, ki mu je mrzla itrl«la med zobmi. Med prižiganjem je vpraševal: »Hm, da. Kaj sem že hotel reči. Kaj pa so te zastave na hišah. Saj danes ni praznik.«
Branjar je plosknil z rokami: »Kdo pa si, da še tega ne veš. Zmagali smo! Razumeš?! Naši vojaki so pobili Kruto-glava. Kakor zajci so tekli sovražniki.«
Kmet je pozabil vleči od začudenja. Hlastno je vprašal: »Ali noriš? Kruto-glav premagan?«
»Zakaj pa ne? Veš, tisti Vaško z zemlje ga je menda lastnoročno ubil. Bomo imeli vsaj mir pred njim.«
Kmet je nejeverno magaj z glavo. »Krutoglav premagan? Saj to ni mogoče ...«
»Kaj ti to ne gre v glavo?« je nadaljeval branjar vneto, potem se mu je stemnil obraz v hipnem sumu, nezaupno je pogledal čudnega kmeta: »Od kod pa si prav za prav?«
»Ja, ja lepo vreme imamo«, je zamo-mljal kmet, stisnil kruh pod pazduho in nerodno naelo odkolovratil iz branjarije. Branjar je stopil pred vrata in gledal za vozom, ki se je ropotajoč odpeljal v oblakih prahu. »Ta dva pa nimata prav čiste vesti«, je zmajal z glavo in stopil nazaj v trgovino.
»Krutoglav premagan!« so bile edine besede, ki jih je spregovoril Gavan. Potem sta preoblečena viteza molčala. — »Krutoglav premagan!« Kakor svetel glas srebrne trombe je zapela vest ujeti princesi. »Krutoglav premagan!« Zdaj jo bo poiskal Vaško in jo bo rešil.
»Gospod vitez!« Vitez je privzdignil plahto: «Želite princeza?«
»Odvežite me. Ne morem biti vedno povezana in povita kakor kaka štruca, vse me že boli.«
»Le malo še potrpite, princeza. Prezgodaj je še.«
»Pa če obljubim, da ne bom niti vpila, niti ne bom povedala, kdo sem...«
»Obljubite to?« Vitez je razvezal vezi. Marjetica je sedla in se pretegnila: »Kako morete biti tako nevljudni do dam, gospod vitez?« Globoko se je priklonil vitez: »V sili sem tako storil, princeza. V vsem vam bom ustregel po svojih močeh. Samo enega me ne prosite. Po povelju ravnam.«
Zvečerilo se je. Voz se je ustavil pred samotno krčmo sredi gozda. Vitez Gavan je udaril s pestjo na vrata, da je votlo zabobnelo. Medla luč se je zasvetila skozi ključavnico: »Kdo trka?«
»He, hola, krčmar, ali tako sprejemaš goste?«
»Pozno je. Kako naj vem, če ste pošteni. Koliko vas pa je?«
»Samo dva moška, pa naša gospa. Le brž odpri svoj brlog, drugače bom s peto vlomil vrata.«
»Ste res samo trije? Počakaj, da pogledam«. Zahreščali so zapahi, miio so zacvilili, tečaji. Strašljivo je pogledal pri špranji krčmar. Težko dolgo sulico je držal v rokah. Ob njem je široko stal pes, velik kakor tele, kazal zobe in grozeče renčal. Za krčmarjevim hrbtom pa sta bili dve ženski. Ena je držala miga-jočo leščerbo. Druga pa je krčevito stiskala velik kuhinjski nož. Ko je krčmar videl, da se mu gostov ni bati, je sunil z drogom psa; Boš tiho, Rahun!« Potem se je globoko priklonil: »Prosim vstopite! Veste, bal sem se, da so razbojniki Kaj pa boste dobrega ?..« je mencal skrbljivo z rokami.
Po skrivnih potih sta vlekla konja te-lego v Krutoglavovo deželo. Tudi ko so prešli meje, se ni upal vitez Ivan na piano, ker se je bal, da bi srečal čete malega ljudstva. Zato se je izogibal vseh mest in večjih vasi. V samotnih zašel jih je prenočeval. Brez oddiha je bežal dan za dnem. Vse povsod se je že raznesla vest o Krutoglavovem porazu. Trope meščanov in vaščanov so bežale z živino v nepristopne globine gozdov.
Deseti dan se je približal voz goram, v katerih je bil Krutoglavov grad. Trudno sta povešala konja glave. Počasi je lezel voz po klancu navkreber. Davno je že minilo poldne. Brez prestanka so se vozili od jutra. Vitez Ivan je hotel dospeti čimprej. Zlato so migljale sončne lise skozi drevje. Vitez Gavan je za-
dremal na kozlu. Enakomerno je nihala njegova glava. Ko mu je padla na prsa, se je zdrznil, debelo pogledal in spet za-kimal. Vitez Ivan je zamišljeno gledal pred se: še malo in rešen bo velike skrbi, ki ga teži kakor mora. Princeza Marjetica pa je pletla svetle slike, kako bo prišel Vaško v srebrnem oklepu. Potr-bal bo na grajska vrata in... on in... jo bo rešil...
Za ovinkom so zapeketala konjska kopita. Viteza sta planila in pograbila skrite meče. Marjetica je zavriskala: »Vaško, tu sem!« V strnjeni vrsti so prijezdili oklopniki. Viteza sta dvignila meče. Njuna obraza sta skamenela. Pred četo je jezdil samoten jahač. Zapovedujoče je zaklical. Viteza sta povesila meče. Jezdec se je približal. Marjetica je razločila. Vrh drobnega telesa je glava velika kakor čeber. Roke vise nižje od stremen. Vitez Ivan se je poklonil: »Veličanstvo, povelje sem izvršil!« Jezdec je pognal konja tik do voza. Nizko se je priklonil: »Srečni smo, da nas je dobra zvezda vodila to pot. Prvi pozdravimo svojo nevesto v naši deželi.«
Marjetica je zavekala kakor drobna ptica, ko jo je ujela mačka. Braneč se je stegnila roke. Potem je nezavestna omahnila.
Vaško!.. Vaško!..
Fakin Anton:
Kako sta Tonček in Jožek pekla veverico
Kdo Se ni z veseljem gledal lahkono-ge veverice v tihem gozdu, kjer razkazuje svoje spretnosti in umetnosti bolje nego Strohschneider ali slovenski akrobati - fanti z Ježice. Vedno je vesela, živahna in razposajena: nikdar ne miruje, vsak hip je pripravljena na tek in skok. Na istem mestu ne more biti dolgo, vsak čas si najde novega opravila. Poglejmo jo, ko je pravkar priplezala po deblu navzdol! Objestno poskoči zdaj sem, zdaj tja, povoha to, povoha ono; azraven se še plaho ozira na vse strani.
Ko pa naide lešnik, oreh ali češarek, sede na zadnje noge in privihne košati rep. a s prednjima nogama, kjer ima krnasta palca, drži leščnik in ga suka na vse strani ter dolbe z dletastimi se-kavci-glodači. Kmalu pa izpusti lešnik in se začne lizati in umivati; notem spet popade lešnik in zoblje sladko jedrce. Ko pa kaj zaštorfcne, ga vrže proč in kakor misel šine v vrh drevesa, kjer
se stisne k deblu, in oprezno opazuje s svojimi črnimi očmi, ali ji preti kaka nevarnost.
Nato se za kratek čas malo poziblje na šibki veji, skoči na spodnjo močnejšo in se zavihti na drugo drevo. Po
bliskovo pleza zdaj od drevesa do drevesa — prav gotovo tako, če ne še boljše, kakor Tarzan v džungli.
To ljuibko živalco, ki razveseljuje naš gozd in nas s svojim obnašanjem spominja nekoliko na opice, sta šla Tonček in Jožek v nedeljo popoldne lovit.
Dogovorila sta se, da Tonček poišče in ujame veverico, Jožek pa nabere suhljadi, zakuri ogenj in pripravi ra-ženj.
Ko dospeta v gozd, se vsak loti svojega dela; Jožek prične nabirati suhljadi, a Tonček pa stikati po gozdu ifl iskate veverice.
Po kratkem stikanju zagleda Tonček krasno čmorjavo in spodaj belo veverico, ki pa je bila v tem hipu vrhu drevesa, kakor da bi bila uganila Tončkovo namero. Ker je stalo drevo precej osamljeno, je bil Tonček prepričan, da jo ujame na drevesu, zato spleza na drevo. Ko pripleza v bližino veverice, se ta, videč, da ji je Tonček zastavil pot po deblu, spusti po zraku na tla. Pri tem se je opirala s svojim košatim repom na zrak in zaradi tega padala počasi tako, da se je na tleh nalahko ujela na noge. Vse to je Tonček čudeč se opazoval, a jezilo ga je, da mu je ušla na drugo cLrevo.
Tončku ni preostajalo zdaj drugega kakor spraviti se spet na tla in splezati na ono drevo. Veje sosednjih dreves so segale do vej tega drevesa Nato sipleza Tonček na to drevo, a veverica se je pognala na sosednje drevo in zvedavo opazovala Tončka. Tonček je bil uren in drzen fantek, zato si misli: »Ce si ti. živaica. preskočila s tega drevesa na ono drevo, zakaj ne bi jaz, ki sem junak; saj segajo veje obeh dreves v krono drug drugemu!« In v tem hipu se prime za vejo dotičnega drevesa in zakoleba proti njemu: a veja je bila prešibka, zlomi se in Tonček pade na tla. Sreča, da so bile veje goste, ki so ga zadrževale pri padanju; a vendar je priletel na tla ves opraskan. posebno okrog ust je t>il ves krvav.
To je Tončka tako preplašilo, da je sklenil pustiti veverico in poiskati prijatelja. ki je bil med tem že vse pripravil, kakor sta se bila dogovorila.
Ko je Jožek zagledal Tončka, ki je bil od strahu ves prepaden, ga vpraša: »Tonček, kje pa imaš veverico?« Ta se pa opogumi in odgovori: »Snedel sem jo, saj vidiš, da sem okoli ust ves krvav.«
Nato pogasita ogenj, podereta raženj in se napotita domov. Med potjo je opisal Tonček ves dogodljaj. Veveric pa nista šla od tistega časa nikdar več lovit.
© © ©
Marica Bartolova:
Zrcalo
Anica je bila v petem letu in hčer» ka edinka. Z mamico sta se imeli silno, silno radi. Kadar je bila Anica pored» na, ali je kaj narobe naredila, vselej jo je mamica zagovarjala, da je še majhna in da še ne ve, kaj je prav ali ni prav. Tudi oče je imel svojo Anico tako rad, da se je njenim napakam in porednosti Ie smejal.
Tako bi bila rasla Jeklica in se raz» vijala v porednosti, da ni bilo doma
hude tetke, materine sestre. Oj, tetke se je pa Anica bala! Če jo je le strogo pogledala, je takoj vedela, da nekaj ni prav naredila, če jo je pa kratko in glasneje poklicala, je tudi že vedela, da se je huje pregrešila in da bo gra» jana ali celo kaznovana.
Ko jé bila Anica v mamini sobi, je najrajši jemala malo ročno zrcalo, su» kala sebe in zrcalo na vse strani ter se ogledovala. Pa ne da bi v zrcalu vi« dela svoj obrazek, kakršen je bil: bel in rdeč, z očmi živimi in sinjimi kakor vijoličin cvet in svetlimi kodrci. O, ne, ko se je ogledovala v zrcalu, se je pa» čila na vse načine: Široko odpirala oči, kazala jezik in zvijala široko odprta usta zdaj na levo, zdaj na desno.
Tetka jo je večkrat opominjala. Rek» la je, da tako pačenje obraza nikakor ni lepo, in da bo videla nekoč v zrcalu svoj obraz, ne da bi se pačila, tako grd, da je bo strah in groza.
Anica se je za trenutek zresnila, tet» ko začudeno pogledala in ji obljubila, da se ne bo več pačila. Pri prvi priliki je svojo obljubo pozabila in se v ггса» lu spet spakovala
loda, o joj! Ko vzame nekega dne Anica spet zrcalo v roke, zagleda v njem svoj obraz strašno dolg in ozek. iVsa prestrašena zakriči in zbeži iz ma* mine sobe.
Tetka je zamënjala steklo in na ta način je Anico odvadila grdega spako* Vanja.
Princ in rokodelstvo
(Bolgarska pripovedka)
V neki deželi sta kraljevala kralj m kraljica. Imela sta prmcezo, ki je bila lepa in vesela kakor golobica.
Nekega dne se je peljal kralj s kraljico in princeso na veliki ladji na pot čez morje. Ko so bili že daleč od brega, je nastala strašna burja. Valovi so metali ladjo kakor trsko in jo vlačili sem in tja. Kmalu je velika ladja zadela ob skalo in se razbila. Kralj si je s svojo rodbino komaj rešiO golo življenje in vse, kar je iimel, je izginilo v morju. Prišel je v sovražnikovo deželo brez premoženja. Da bi ga z rodbino vred ne ubili, ni nikomur povedal, da je kralj. Ali kako naj se preživi, ko ni znal delati? In brez dela bo umrl od lakote! Dolgo časa je premišljeval, stradati je že moral, naposled pa je postal vaški pastir; spočetka se mu je to upiralo, ali potem je bil zadovoljen, da si je rešil življenje, in delo se mu nikakor ni upiralo.
Minila so leta.
Pastirjeva hčerka se je razvila do najlepše krasotice. V vsem kraljestvu ni bilo lepše od nje. Zvedel je zanjo tudi kraljevski princ. Ko je prišel čas, ko bi si imel poiskati nevesto, je poznal princ mnogo deklet, vsa krasna, vsa znana; ali kakor hitro je zagledal pa-stirjevo hčerko, ni mogel odvrniti pogleda od nje in takoj se je odločil, da se oženi z njo. Povedal je kralju o svoji nameri, toda kralj ni hotel preproste pastirice za kraljico. Sin mu je pa dejal, da se sploh ne bo oženil, če mu ne dovoli vzeti pastirice.
Zatem je kralj pritrditi in poslal k pa-stirjevim snubce, da se dogovore.
Da, toda pastir hčerke m dal.
»Kakšno rokodelstvo pa zna kraljevski princ?« je vprašali.
»Rokodelstvo!« so odgovorili začudeni snubci. »Kraljevski sin zna kraljevati. Vsega ima dovotlj ta ni mu treba rokodelstva.«
»To ne gre. Nauči naj se kakšnega rokodelstva, utegne ga še potrebovati! Šele potem mu bom dal svojo hčerko,«
je rekel pastir in se poslovil od snubcev.
Snubca so vse povedali kralju. Kralj se je razsrdil in rekel:
»Kakšen nesramnež je ta pastir! Pojdite in recite miu, naj ne zahteva taikih neumnosti !«
Snubci so odšli v drugič, ali pastir jih je zavrnil in dejal:
»Dokler mi ne prinesete nečesa, kar je izdelal kraljevski princ sam, da bom videl, kako se je izučil rokodelstva, mu svoje hčerke ne dam.«
Vrnili so se snubci in povedali vse to kralju. Ničesar ni bilo mogoče očitati. Kralj je rekel sinu, naj si izbere, če hoče rmeti pastirjevo hčerko, kako rokodelstvo, itn naj se ga hitro nauči. Kraljevski princ je odšel k pletarju. ki je delal košare in se je naučil plesti koše. Splatel je prvega in ga poslal pastirju:
»•Kdo je izdelal ta koš?« je vprašal pastir.
»Kraljevski priinc,« odgovore snubci.
»Koliko stane?«
»Pet grošev.«
»Koliko časa je potreboval, da ga je spletel?«
»Dan.«
»Dobro. Na dan pet grošev. Drugega dne spet koš in smet pet grošev, to je že deset grošev. Če bo kdaj v pomanjkanju. bo znal delati in ne bo lačen—
In pastir je dal svojo hčer kraljevskemu princu.
Priredili so bogato kraljevsko svatbo. Po svatbi je povedal pastir, da je tudi on kralj. Tedaj mu je njegov zet dal veliko ladjo m ga je poslal kraljevat v njegovo deželo.
Mani ca:
Lisica in srakoper
Srakoper je škodljiva in hudobna ptica, ki zalezuje gnezda ščinkavcev, vrabcev in drugih ptičic ter jim kljuje in mori mladiče.
Pa se je primerilo, da je našel srakoper ubogi ptičji rod na drevesu, pod katerim je čepela lisica. Med tem, ko je srakoper takoj začel male nebogljenčke neusmiljeno mrcvariti, so se sestradani zvitorepki pocedile sline ob misli, kako slastna pečenka bi ji bil ta srakoper. Le kako bi prišla do njega?
Pa je začela hinavčiti:
»Srakoper, najlepši ptič! Kako si lep, prav tako bi moral biti tudi močan za vse druge ptiče. To pa lahko takoj dosežeš. Zakaj, vprašam te, razkljuješ mia»
dička in ga požiraš v malih koščkih? Požri celega, pa postaneš mahoma korenjak, da boš lahko premagal samega medveda! Le poskusi!«
In srakoper, ki bi bil res rad postal tak hrust, da bi se ga vse balo, široko odpre svoj požrešni kljun, zgrabi celega mladiča in ga pogoltne. Toda grlo je bilo preozko in srakoper je začel v bolečinah frfotati in se daviti. In zdajci izgubi ravnotežje in omotičen pade na tla.
Tega je čakala lisica. Kakor blisk skoči nanj in ga v trenutku požre.
Toda njeno zadovoljstvo je bilo zelo kratko. Izza bližnjega grmovja poči lovska puška, lisica pade in — obleži.
Hinavci in zahrbtneži znajo sladko govoriti, v srcu nam pa želijo le škoditi. Iz naše škode skušajo potem kovati svoje koristi. Za svoje nečedno početje pa prejmejo dostikrat žalostno plačilo, prav kakor ga je prejela lisica.
Marijana Željeznova-Kokalj:
0 mušici
Bila je dobra mušica. Frfotala je od cvetke do cvetke. Kradla je pri tej med, pri oni vonj. Časih se je splazila v pisano cvetko, da bi si s krpico njenega bohotnega večnega listka pokrila svoje suho sivo telesce; zdaj se je zaletela v bledica v cvet in mu zlomila čašico.
Pa je prišel po stezi vrtnar. Nagnil se je k cvetkam, obrezal to, privezal ono.
»Glej no!« se je razjezil možakar. »Koliko preluknjanih cvetov, koliko zlomljenih glavic. Kdo neki je predrzni škodljivec ?«
Nataknil je očala in skrbno pregledal cvet za cvetom.
»Vidiš ga!« je vzkliknil iznenaden in prijel drobno mušico, ki jo je omamil opojni vonj čudovite cvetke. »Kdo bi si mislil, da zmore tako nepomembna stvarca napraviti toliko škode!«
Stisnil jo je med prsti in vrgel na bližnji kupček plevela.
Dva nepoštena čebularja
Nekoč sta živela dva nepoštena čebularja, ki sta prodajala čebulo prav drago. In ko ni balo čebule, sta proda-jalla metle. Ali eden je prodal že skoro vse metle, drugi nobene. Tedaj pravi slednji: »Tovariš, res ne razumem, zakaj prodajaš metle tako poceni. Jaz sicer Sibe za nje fcradem, ampak za delo moram pa tudi kaj imeti.« »Veš,« reče drugI, »jaz prodajam zato tako poceni, ker sem metle ukradel že gotove.« . ^
Danilo Gorinšek:
Boter Jež
Boter jež, kam pa greš? Hitro, urno se obrni, za pečjo so ščurki črni! Jež se smeje na vsa usta, ščurke črne vse pohrusta. Ščurkov nič več ni pri hiši ježek spravi se nad miši. Mačka piha vsa od jeze ježek pod bodice leze: Mačka zdaj — pa me daj!
Marijana Željeznova-Kokalj:
Zgodba o prstih
Pravi važno prvi prst:
»Jutri pojdem zgodaj v Trst«.
Vpraša drugi: »Pa po kaj?«
»Po pehare črnih saj«.
Tretji pravi: »Meni daj
mal naprstnik črnih saj!«
Reče mu četrti: »Kaj boš z njimi?«
»Peč si kuril bom pozimi.«
Peti misli: »Gre po saje v Trst,
to ti je neumen prst!«
Uganke
1.	Belo zagrinjalo; ko se je raztrgalo, so se zbrale vse šivilje, pa ga vendar niso mogle zašiti
2.	Kdo je na svetu najmočnejši?
3.	Kaj je za posvetenje najboljše?
4.	Kdaj ima gos najmanj perja?
5.	Kaj dela vol, ko vleče tovor?
6.	Kdor to dela, tega noče; kdor to kupi, tega ne potrebuje; kdor to po» trebuje, tega ne vé. Kaj je to?
7.	Na kateri strani leži zajec?
8.	Kaj ima mačka, česar nima nobe* na druga žival na svetu?
9.	Trli so me, trgali so me, prebadali so me in vendar sedim s kraljem na prestolu. Kdo sem?
Odgovori: 1. Pajčevina. — 2. Polž, ki nosi celo svojo hišo. — 3. Sveča. — 4. V ponvi, ko se peče. — 5. Korake. — 6. Rakev. — 7. Na kosmati — 8. Mač* kice. — 9. Srajca.
Dragi Jutrovčki! Že od maja sem se veselil vsesokolskega zleta v Pragi. In ko sem zares prišel v Prago, se mi je zdelo vse kot sanje. 1. julija smo čakali z očetom ;n eorodniki sopolskega vlaka, s katerim je prišla tudi moja mama. Nepregledne množice ljudi so se gnetle pred postajo in čakale vlaka. In ko se je pokazala godba Ljubljanskega Sokola in za njo naše čete, ni bilo vzklikov konca. Mi smo si najeli avto in ee odpeljali k stricu na stanovanje. Popoldne smo šli v Stavovsko gledališče na »Prodano nevesto«. Moja mama in gospo-dičnaDoklerjeva sta bili v narodnih nošah in eta zbujali pozornost vse Prage- Predstava je bila zame nekaj izrednega. Bila ie prva češka opera, ki sem jo slišal. Ko smo ee vračali, smo prišli ravno o pravem času domov, ko je grozna nevihta raztrgala 16 m dolgo zastavo, ponos strička Karla, zakaj take zastave niso imeli nikjer drugje.
Drugi dan je bil zopet solnčen; sli smo na zletišče, kler je bila skušnja za popoldanski nastop. To je bilo nekaj velikanskega. Kakor razvalovljeno morje se je zdelo, kadar so se množice članov pripognile k tlom, rdeče, belo, modro... In ko so nastopile članice s svojimi vajami, se je zdelo, kakor da bi veter zibal nepregledno makovo polje. Vse barve se prelivajo druga v drugo. Prekrasno! Konec. Čete odkorakajo. Še ne zavem se ne. Gremo domov. Sledila sta dva dneva počitka na krasni vili mojega strica pri Pragi, od koder je prelep razgled na Barandov.
Četrti dan dopoldne smo si ogledali siv kolsko razstavo, popoldne pa z avtokari Prago v družbi zabavnih Trščanov. Obiskali smo te-le znamenitosti: Staromestni trg. mestno hišo, grob neznanega vojaka, kjer polagajo vse države svoje vence. Izmed vseh stvari, ki sem jih videl tu, me ie najbolj zanimala ura »Orloj«, kjer se prikaže vsako uro vseh dvanajst apostolov. Vsako uro se nabere tu množica tujcev, ki opazujejo to zanimivost. Odtod smo se odpeljali na staro judovsko pokopališče, dalje na Hradčane, kjer stoji znamenita cerkev Sv. Vida z gradom, v katerem so velikanske sobane. Potem smo šli gledat Loreto, kjer imajo male zvonce tako urejene, da zaigrajo vsako uro pesem »Loretanski zvonki«. Nato smo si ogledali še razne dele mesta, nazadnje srno pa prišli v Celetno ulico ulico k »Prašni brani«, kjer smo se razšli.
6. julija je bil najslavnejši dan. 65.000 Sokolov se je poklonilo prezidentu Masarykn Ta sprevod je bil tako dolg, da se ie pomikal od devetih do poli štirinajstih. To je bila sijajna manifestacija vsega Slovanstva. Popoldne smo šli zopet na zletišče, kjer sn telovadili češki, jugoslovenski in rumunskl vojaki. To je bil zadnji zletni dan. Vojaki
so vse lepo izvedli posebno pa naši. Pred zletnim prizorom »Tyršev sen« sem bil tak« srečen, da sem videl prezidenta republiko Masaryka, kako je mladenišVo skočil na konja in odjahal, burno pozdravljen od naroda. Zletni prizor je bil zelo lep a na žalost ne morem vsega popisati. Drugi dan smo se odpeljali iz Prage na Karlov Tyn, kjer smo si ogledali grad cesarja Karla "V.. dalje v Pfibram. kjer so znani srebrni rudniki. Tu sem tudi jaz dobil od prijaznega direktorja nekaj kosov te znamenite rude, da jih odnesem v Jugoslavijo. Potem smo se odpeljali v Pisek, kjer sem pil v neki slaščičarni kavo v ravno tisti sobi, kjer »e je rodil moj dedek. Pot je šla dalje v Bu-djejevice in od tod z vlakom v Tabor, kior sem še sedaj.
Vse Jutrovčke lepo pozdravlja in iim žel*
vesele počitnice
Saša La jo vie. uč. II. r. mešč. šole na počitnicah v Taboru, čSR
0 jabolku sreče. Babica mi je povedala tole zgodbico: Nekoč je živela bajtarica, ki je imela hčerko edinko. Blizu bajte je rasla jablana. Če je kdo r>oiedel njen sad. je bil vse svoje življenje srečen in zadovoljen. A dotlej ni bil še nihče pojedel sadu čarobne jablane, "ker je bila bajtarica zelo skopa ženska. Nekoč je morala po opravkih v bližnje mesto. To priliko je porabda njena hčerka in pojedla jabolko. Zvečer ko je legla spat, je nekdo potrkal na vrata. Deklica je hitro odprla vrata, misleč, da se je vrnila mati. A glej, pred vrati je stal kraljevič. Prosil je za prenočišče. Deklica ga je peljala v sobo in mu ljubeznivo odstopila svoje ležišče, medtem ko je šla sama v seno. Drugo jutro je kraljevič zasnubil lepa deklico in jo odvedel s seboj na grad. Kmalu sta praznovala poroko in deklica je bila do svoje smrti srečna in zadovoljna. Tako si je prineslo jabolko srečo.
Franja Krnic, uč. V. razr. v Trbovljah.
Moje veselje. Moje veselje je vrtec, kon| in mačka. Vrtec ima devet gredic s cvetlicami in zelenjavo. Obdelujem ga zelo skrbno. Moj konj je iz lesa. Vprežem ga v voz in tako se vozim nekaj ur. Seveda se pa konjiček ne more premakniti z mesta. MoJ maček je pa živ in je zelo ljubek. Igram so z njim kakor s kako mlado opico. Skakati mora čez palico. Če me ne uboga, ga vščip-nem v rep in potem že skoči. Časih mn dam vrvico okoli vratu in ga peljem na izprehod.
Deviaè Mladen, nï- Ш. razr. pri Sv. Lenartu v Slov. goricah.
Slovaške uganke
1.	S kakšnim plugom je oral prvi člo* vek?
2.	V kaj ni mogoče izvrtati luknje?
3.	Koliko las ima cigan na glavi?
4.	Na kaj vlivajo vodo v vrč?
5.	Kaj mora napraviti človek, kadar hoče zaspati?
6.	Kakšnih kamnov je v potoku naj» reč?
7.	Kdaj je zajec najboljši?
REŠITVE
1. Z novim. — 2. V vodo. — 3. Koli» kor mu jih je zraslo. — 4. Na dno. — 5. Zapreti oči. — 6. Mokrih. — 7. Ka» dar je pečen.
Zlogovnica
Iz naslednjih 10 zlogov: ce»e,jaj»je*ket»la*mož=o»pri»zav je se» staviti 5 besed pomena:
1. Krstno ime prvega slovenskega pi» satelja. 2. Del voza. 3. Del roke. 4. Zne» se kokoš. 5. Oseba iz Sv. pisma. Prve in poslednje črke od zgoraj navzdol dajo ime rodovitne ravni in opravila na njej.
Našim najmlajšim
Sel po svetu je rogač, milo vsem je pravil, da so težki časi pač, ker je dom zapravil.
Križanka »Papiga«
Vodoravno: 1. pesnitev, 3. rodîlnik od »mi«, 5. dragocen kamen, 7. ilovica, 8. neredek, 10. žensko krstno ime, 11. dva enaka samoglasnika.
Navpično: 1. števnik, 2. tropska ptica, katero lahko naučimo govoriti, 4. nekdanje rimsko ime za današnji Solin, 6. priliznjen, 9. kazalni zaimek.
Rešitev križanke »Ključavnica«
Vodoravno: 1. bitka, 6. oglar, 7. gla-
va.
Navpično: 1. Bog, 2. IgUa, 3. tla, 4 kava, 5. ara.
Dopoinjevalka
Vstavi namesto črtic: —no —ce -da —za —ša —ni —ma —ka —le
zloge: aj, en, 11, ol, pa, sa, se, va, vi — da dobiš besede, katerih začetne črke dajo ime slavnostne pesmi
Sestavljalka
Sestavi iz črk:
a, g, 1, o, r besede, ki pomenijo:
1.	slovenskega pesnika,
2.	čuvaja,
3.	delavca.