HELENA JANEŽIČ CESARSKE IN KRALJEVSKE RODBINE V ŠOLSKIH KRONIKAH S ŠKOFJELOŠKEGA Selška in Poljanska dolina ter Škofja Loka z okolico so bile tudi v preteklosti posejane s šolami. Ustanavljati so jih začeli po ukazu loškega gospostva, ki ga najdemo zapisanega v šolski kroniki v Selcih leta 1884. z njim učitelj pričenja vpisovanje v šolsko kroniko in odpira šolsko leto 1884/1885. 1778, dne 9. junija, Loka Ukaz loškega gospostva do vseh podložnih županov, kateri naj naznanijo ljud stvu, da so se odprle v selški, poljanski in žirovski fari ter v loškem mestu trivijalne in glavne šole, kamor vsak lahko pošlje svoje otroke, da se nauče pisati, čitati in računati.' Večina šol, ki jih članek obravnava, je bila ustanovljenih v drugi polovici 19. stoletja (Gorenja vas, Trebija, Stara Oselica, Sveti Lenart, Sorica), najstarejša pa je seveda škofjeloška, ki je znanje dajala že od 17. stoletja dalje. Daljšo zgodovino ima šola v Selcih (obstoji od leta 1818), najmlajša pa je na Bukovščici (od leta 1909). Kronike, ki pričajo o obstoju in delovanju šol, so učitelji sprva pisali le »po svojem občutku«. Pobudo za pisanje je sicer dal že lavantinski škof Slomšek leta 1856, a šele leta 1870 je izšel prvi ministrski ukaz, ki je deželni šolski svet pooblastil za dajanje napotkov, kako šolske kronike pisati. Le-ta je z navodili zamujal, zato so se učitelji znašli vsak po svoje. Leta 1893 pa je kranjski deželni šolski svet začel izdajati tiskana navodila, ki so jih učitelji vlagali v formularje (vezani zvezki z obrazci), v katere so pisali šolsko kroniko. S tem so kronike dobile enotno obliko.- Poleg običajnih šolskih dogodkov, kot so začetek in konec šolskega leta, šolski izleti, bolezni, verske vaje in podobno, so morali kronisti vpisovati tudi »važnejše dogodke iz zgodovine najvišje vladarske rodovine«. To zahteva že druga točka navodil, izdanih leta 1893. Zaradi preglednosti in zamenjave »najvišje vladarske rodovine« v času, ki ga obravnavam. ločeno predstavljam tri obdobja. Rajnka Avstrija in njeni cesarji ali bolje Franc Jožef I., saj njegova vladavina zaznamuje zapise v vseh kronikah do prve svetovne vojne oziroma do njegove smrti leta 1916. Na prestol je sedel viharnega leta 1848; dano mu je bilo dolgo vladanje, vsakih deset let pa so na obletnico po vsem cesarstvu potekala praznovanja, ki so se jim pridružile tudi šole in na tak dan po skupni maši organizirale slavnosti. V obravnavanih kronikah najdemo zapise ob praznovanjih 40-. 50- ter 60- letnice vladanja. 47 40-letnico so slovesno zaznamovali v Gorenji vasi: Slavnost 40. letnega vladanja presvitlega cesarja Frana Josipa 1. Pni dan je bila godba, zvonenje in streljanje. Pozdravljalo se je njega veličanstvo z mnogimi vzkliki: Živijo in slava! Razsvetljava je bila izvrstna, kar se je čuditi takim vasem. le Trata je bila žalostna izjema, razen farovža in cerkve. V ponedeljek sv. maša, nato slavnost v šoli. Po vsem tem so bili učenci z vinom in s kaj okusnimi štruklji pogoščeni. Hvala lepa! V nedeljo je bila tombola in veselica tukajšnjega »bralnega društva«.^ Podobno se je na ta dan godilo v Selcih: 7. oktobra obhajala je šolska mladina v zvezi s srenjskim odborom 40-letnico vladanja presvitlega cesarja Franca Jožefa I. po sledečem redu: V nedeljo ob 10. uri vršilo se je slovesno cerkveno opravilo, pri kateri so bili navzoči srenjski odborniki, ter udje krojnega šol. sveta. Šolska mladina se je opravila udeležila s šolsko zastavo. Po sv. maši je šla učeča se mladež v šolo, kjer se jim je razložilo pomen slavnosti. Prisotni so bili tudi nadzorniki srenje, kakor tudi udje kraj. šol. sveta. Potem so se vsi učenci skupno podali k županu, kjer so bili pogostem. Vsak učenec dobil je krožnik juhe, kos mesa s prikuho in eno »štruco«. Po popoludanski službi božji je bilo določeno, da bi se bili učenci zbrali pri »slavnostni lipi«, katera je bila prejšnji dan v ta namen vsajena sredi vasi na pripravnem prostoru, ker pa je neprestano deževalo, se je to opustilo in otroci so se spustili na dom.' Ob 50-letnici najdemo zapise spet v gorenjevaški kroniki, poleg tega pa še v kronikah šol Selca, Sorica in Sv. Lenart. Najzanimivejša sta zapisa o praznovanju na Trati (Gorenja vas) in v Selcih: Na predvečer praznika 50-letnice vladanja presvitlega cesarja bila je cela župnija Trata prav lepo razsvetljena. Streljalo se je celi dan in celo noč. Šolo je razsvetljava nad 18 gl stala. Kaj takega Trata še ni videla. Bil je dan 2. 12. zares dan, katerega je Gospod naredil. Ostane vsem v trajnem spominu. Bog živi, Bog ohrani in obvari našega premilega cesarja Franca Jožefa še 50 let zdravega in čvrstega.' V Selcih so praznovali že sredi poletja ter hkrati razvili in blagoslovili še nov šolski prapor. V cerkvi je zbrane nagovoril dr. Janez Evangelist Krek: Dne 20. in 21. avgusta obhajala se je svečanost v proslavo 50 letnega vladanja presvetlega cesarja Franc Jožefa 1. V soboto zvečer, ko se je oglasilo prelepo zvonen je in začeli pokati topiči, zaplamteli so kresovi po višinah in Selca, ki so bila vsa v narodnih in cesarskih zastavah, bila so naenkrat lepo rasvetljena. Godba je svirala po vasi in udje požarne brambe nosili so larnpijone. Pred županovo hišo igrala je godba cesarsko himno. Ljudstvo je bilo jako navdušeno. V nedeljo ob 3A na 10. uro so se zbrala vsa društva z obč. odborom in kraj. šol. svetom pred šolo, kjer smo pod slavolokom sprejeli železniški društvi, ki sta prišli z zastavo. Šli smo potem vsi skupaj v cerkev. Pred cerkvijo je visoko častiti gospod dekan iz Stareloke ob asistenci sedmerih duhovnikov blagoslovil novo šolsko zastavo ter imel prelep govor do šolske mladine in druzega ljudstva. Slednjič zaklical je presvetlemu cesarju trikratni »slava«, kar je 48 šol. mladina in zbrano ljudstvo navdušeno ponovilo. Slavnostni govor v cerkvi je imel državni poslanec, velečastiti gospod dr. J. Ev. Krek. Slovesno sv. mašo je služil ob obilni asistenci g. dekan. Po sv. maši bila je zahvalna pesem in potem pa petje cesarske himne. Po maši šla je naprej šol. mladina z novo zastavo, duhovščina in vsa društva nazaj pred šolo, kjer je bila v šol. veži med lepimi mlaji, zelenjem in zastavami postavljena soha presvetlega cesarja. Najprej se je nadučitelj zahvalil g. dekanu, da je blagoslovil novo zastavo ter tako slovesnost povzdignil. Potem zahvalil je vse, ki so kaj darovali za zastavo i. t. d. Zdaj se je zagrinjalo odgrnilo in videla se je soha presv. cesarja in na vsaki strani v belo oblečena deklica, ki sta držali venec nad glavo cesarjevo. Pod roko bila je lepo vezena zlata cesarska krona s F. J. I. in cvetlicami. Učenka Francika Vrhunec deklamovala je prav dobro E. Gangla novo: Naš oče, naš gospod i. t. d. Pevci zapeli so prvo kitico cesarske himne. Učenka Micika Kožuh govorila je »Cesar Franc Jožef L« in po tem govoru zapeli so zadnjo kitico cesarske himne. Učenka Micika Narobe pa je deklamovala »Avstrija moja«. Pevci zapeli so prelepo »Avstrijo«. Potem pa smo šli z muziko vsi skupaj na kraj, kjer so bili šolski otroci obdarovani s knjižico »Naš cesar Franc Josip I.« in pogoščeni. Popoludne je bil banket na vrtu g. župana. Udeležil se je istega tudi nadučitelj. Bilo je prav živahno. Zvečer so se spuščali raketi in umetni ogenj. Tako je končala prelepa slavnost.' Na slavnosti ob 60-letnici so učence po običajni proslavi, na kateri so jih opozarjali na cesarjevo dobrotljivost in vztrajnost ter jih spodbujali k posnemanju teh čednosti, obdarili še s knjižicami »Iz življenja našega cesarja«. Cesarjeve rojstne dneve so slovesno zaznamovali le ob okroglih obletnicah, npr. njegov 70. in 80. rojstni dan. V Škofji Loki so leta 1910 na proslavi v čast cesarjeve mu osemdesetemu jubileju imeli takle program: • Otrokova cesarska (pesem) • Zahvala šolske mladine cesarju Francu Jožefu L • Domovina (pesem) • Živijo svetli cesar naš! (Deklamacija) • Cesarska pesem (peta)4 Praznovanje godu cesarja Franca Jožefa I. na 4. oktober ter godu njegove žene, cesarice Elizabete, na 19. november so z redkimi izjemami zabeležili vsako leto. Nekatere šole posvečajo godovnim obletnicam več, druge manj pozornosti, čeprav ni dvoma, da so jih povsod praznovali, saj je bilo tako »zapovedano«. V selški šolski kroniki najdemo kar precej zabeležb ob takih dnevih. Leta 1889 so npr. šolarji za spomin na cesarjev godovni dan dobili zvezke, leta 1907 pa so ga praznovali takole: God presvitlega cesarja se je letos obhajal jako slovesno, ker je bila isti dan tudi živinska razstava. Pri slovesni sv. maši je bila šol. mladina z učiteljstvom in polna cerkev pobožno molčečega ljudstva. Igrala je tudi godba iz Domžal.' Se je pa primerilo, da je med krajevnimi avtoritetami ob priložnostih praznovan ja prišlo do nestrinjanj. Učitelj gorenjevaske šole je o »čudnem vedenju tamkajšnjega kaplana« v kroniko zapisal tole: 49 4. vinotoka. Ob 8. uri sv. maša zaradi imendana cesarja. Bila je to nekako bolj mrtvaška maša, ne slovesna. G. kapelan, administrator niti za vredno ni spoznal, da bi mašo oznanil... Pri tej neslovesni maši bile sta le dve sveči in k maši tudi ni 1 uro poprej vabilo, marveč le malo pobrenkalo z malima zvonikoma. Otroci so se pogle dovali, vedoč, da je druga leta ob tej priliki slovesna sveta maša bila. Takim načinom se lojalnost do presvetle cesarske rodbovine v mladih srcih otročjih ne oživi. To vse je gospod kapelan kar na svojo roko ukrenil. Čuden mož je ta kapelan." Dvor ter dogodki in življenje, povezani z njim, so bili ves čas na očeh javnosti. Zato ni čudno, da kronike poročajo tudi o stvareh, ki nimajo s samo šolo oziroma poukom nobene zveze. Kako velik dogodek je bil za kraj obisk katerega izmed članov cesarske rodbine, govori šolska kronika iz Gorenje vasi: 24. junija 1882 se je peljal po tej dolini cesarska svitlost nadvojvoda Albreht, ki je iz Cirknega šel v Loko. Da bi bili tudi šolarji visokega pa blagega gospoda v Razpotju sprejeli, je skrbel učitelj in otrokom velel, naj pridejo praznično oblečeni v šolo zjutraj ob 7. uri. Prišli so šolarji praznično oblečeni z vejami lipovimi in v šoli so dobili še zastave v roke in tako v paradi šli smo v Razpotje visokega gospoda čakat. V Razpotju pred Lahom so vozovi imeli obstati, se prepregati. Kmalu po 9. uri začne iz hriba streljati, zvonovi so zapeli in kočija se pripelje, v kteri je sedel nadvojvoda Avstrijski in še en nadvojvoda, menda nadvojvoda Štefan. Šolarji so stali ob cesti poštne hiše nasproti. Pred pošto pa so čakali cesarsko svitlost gospod okrajni glavar Merg iz Kranja v polni uniformi, gospod župnik, gg. naš župan in župan iz Poljan, c. kr. poštar, zdravnik, podpredsednik krojnega šolskega sveta Groga Jezeršek in na koncu Lahove hiše pa obilo ljudstva. Kočija je pred pošto obstala in cesarska svitlost je najprej nekaj malega govorila z gospodom okrajnim glavarjem, kteri ga je pozdravil, potem je govoril par besed in naposled se obrne proti šolski mladini. Učitelja vpraša, koliko šolarjev ima, kako in klere ure v šolo hodijo, poj je šel šolsko zastavo pogledat '" Je v front vse šolarje ogledal, kakor vojake. O njih se je pohvalno izrazil. Pred Lahovo hišo je bil lep slavolok z napisom: »Živijo cesarska svitlost nadvojvoda Albreht!' Večinoma pa v kronikah najdemo zapise ob najbolj črnih dogodkih za monarhi jo, kot je bila npr. smrt za prestol namenjenega Rudolfa leta 1889 v dvorcu Mayer- ling: 20. januar. Žalibog za vso Avstrijo najbolj nesrečen dan! Nadepolna visokost cesarjevič Rudolf ostavil je ta revni svet po žalostni in nesrečni smrti. Neizrečena škoda z.a vso prevzvišeno cesarsko rodovino in za vso Avstrijo!!' 31. januarja 1889 L raznesla se je po širnej Avstriji tužna vest o smrti priljublje nega cesarjeviča Rudolfa. Ko se je to otrokom naznanilo, bili so tako ginjeni, da so jim silile solze v oči. Da bi Vsemogočni po milosti sodil dušo rajnega cesarjeviča, so otroci skupno molili v ta namen »Očenaš« in »Ceščeno Marijo«} Z žalostjo in gnevom so prežeti zapisi ob umoru cesarice Elizabete 10. septem bra 1898 ob Ženevskem jezeru. Večinoma so ljudje za dogodek izvedeli dva dni po 50 Iz kronike šole v Soriei o smrti cesarice Elizabete 10. septembra 1898 51 njem. Učitelj v Sorici je umoru namenil kar celo stran v kroniki. V selški kroniki pa najdemo ob istem dogodku tale zapis: Dne 12. septembra ob 11. uri dopoludne prejelo je šolsko vodstvo od g. c. kr. šolskega nadzornika A. Zumra srce pretresujočo žalostno vest, da je bila Nj. Vel. presvetla cesarica Elizabeta dne 10. septembra ob 12. uri in 40 minut v Genevi od besnega italijanskega anarhista Lucchenija - umorjena. Kdo more popisati vso grozo, ki je navdajala vsa srca zvestih narodov in veliko Žalost dobrega ljudstva, ki je iz vsega srca vdano cesarski dinastiji! Gospod Bog naj varuje in ohrani presvetlega, toliko izkušanega vladarja, preblagi visoki pokojnici pa sveti večna luč!' Najstrašnejši dogodek za deželo - atentat na prestolonaslednika in njegovo ženo v Sarajevu - je hkrati postal znanilec bližajoče se katastrofe. Zapise o zločinu najdemo v vseh kronikah in vsi brez izjeme so zelo čustveno obarvani, saj so kronisti že slutili nadaljevanje. Poglejmo, kaj pravijo nekateri izmed njih: Dne 28. junija 1914 pretreslo je naše cesarstvo neusmiljeno poročilo, da sta v bosenski prestolnici izdihnila svoje življenje Njegova cesarska in kraljevska viso kost, nadvojvoda Franc Ferdinand, prestolonaslednik v Avstriji, ter njegova plemeni ta, zvesta družica, svitla soproga, vojvodinja Zofija Hohenberška. Oba je pokončala zločinska roka, ko sta zemlji, na kateri sta morala umreti, izkazovala simpatije, prijateljstvo in ljubezen.* Dne 28. junija je zadela našo Avstrijo velika nezgoda. Nada in up Avstrije Nj. Visokost prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova soproga vojvo dinja Zofija Hohenberg sta bila v mestu Sarajevu umorjena. Padla sta od strelov brezsrčnega, nahujskanega morilca. Večjega gorja pač ni mogla narediti zločinska roka mogočni Avstriji in njenemu blagemu sivolasemu vladarju. Vsa naša širna država žaluje za visokima pokojnikoma. V znak žalovanja se je tu darovala sv. maša za visoki žrtvi dne 6. julija. Šolska mladina se je natančno poučila o življenju in blagem delovanju visokega pokojnega in dan je bil pouka prost. V tej veliki nesreči smo sočustvovali z našim sivolasim vladarjem in mu zatrdili neomajno zvestobo.^ Dne 28. junija je hudobna zločinska roka izvršila v Sarajevu atentat na Njegovo cesarsko in kraljevo Visokost gospoda nadvojvoda Franca Ferdinanda, prestolo naslednika Avstro-Ogrske monarhije in Njeno Visokost gospo soprogo vojvodinjo Zofijo Hohenberg, ki sta postala nedolžni žrtvi proklete zločinske roke. Vse čuteče državljane je ta vest pretresla, ker nam je s tem ugrabilo bodočega našega očeta in cesarja. V znak globoke žalosti je raz šolskega poslopja plapolala črna zastava* Strašna vest je došla dne 28. junija 1914. »Prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova soproga vojvodinja Zofija Hohenberg v Sarajevu umorjena.« Zaplakal je ves cesarski hiši verno vdan narod slovanski, močno žalovala vsa Avstri ja. Ob tej priliki zatrjujemo presvetlemu vladarju neomajeno zvestobo in prosimo Vsemogočnega: »Bog obvari nam cesarja, Avstrijo!« Šolska mladina se je udeležila dne 6. julija 1914 maše zadušnice za blagega pokojnika. V šoli se je pa takoj po došli vesti o groznem zločinu najtemeljiteje in 52 najprisrčneje predavalo učencem od strani vzgojitelja veroučitelja in šolske vo diteljice.6 Prva svetovna vojna Patriotizem ter več kot 600-letna povezanost naših dežel z avstrijsko monarhijo niti med vojno nista zamrla. Šolske kronike izpričujejo to povezanost z zapisi o cesarski rodbini, v kateri vidijo gotovo prihodnost. Slepo so zaupali v cesarja kot v očeta ter v »mater Avstrijo«, saj je bilo nemogoče slutiti njun zlom. Vsako leto so kljub vojni obhajali cesarjev god in druge obletnice. Največ prostora pa kronike namenjajo smrti 86-letnega vladarja ki je po 68 letih vladanja prestol zapustil pranečaku Karlu. V dnevih od 21. novembra 1916 dalje so sredi vojne vihre v kronikah nastali zapisi: 22. novembra ob 9 3A zjutraj došla v šolo pretresljiva vest, da je dne 21. novem bra ob 9. uri ponoči umrl presvitli cesar Franc Jožef I. 29. novembra se je vršila ob 8. uri v župnijski cerkvi na Trati žalna svečanost za blagopokojnim Njegovim Veličanstvom cesarjem Francem Jožefom L V ta namen je bil 28. novembra postavljen v cerkvi prav lep mrtvaški oder. Krasila ga je od podobarja Josipa Šubica izdelana pozlačena cesarska krona, od katere sta bila po rakvi položena črno - rumena trakova. Pred odrom je zložil dunajski vrtnar - črnovojnik iz cvetlic, ki jih je bilo še dobiti na Trati, okusno skupino, nad katero je bil pritrjen cesarski grb. V šoli se je otrokom razložilo prelepe vladarske čednosti umrlega cesarja. Naštelo se jim je nezgode, ki so ga zadele, katere je možato prenašal, ne da bi ga bile kaj motile pri vladarskih poslih. Poživljalo se jih je, naj posnemajo tudi cesarja v dobrotljivosti in zvestem izpolnjevanju svojih dolžnosti.* Dne 21. novembra ob 9. uri zvečer je v Schbnbrunu za vedno zatisnil oči naš preljubi vladar, cesar Franc Jožef L, ki je modro in pravično vodil usodo naše širne domovine celih 68 let in dosegel redko, malokomu usojeno starost 86 let. V molčeči Žalosti in v znak globoke hvaležnosti za številno izkazane nevenljive njegove zasluge, smo se radi udeležili 4. decembra sv. maše - zadušnice, ki se je brala za pokoj njegove duše. Raz šolskega poslopja je 8 dni plapolala žalna zastava.5 Soriški kronist je podobno kot ob atentatu na cesarico pod križ zapisal: Cesar Franc Jožef 1. umrl. Uradna Wiener Zeitung javlja: Sinoči 21. 11. 1916 je Njegovo Veličanstvo cesar Franc Jožef Pni mirno v Gospodu zaspal ob 9. uri zvečer. R. I. P7 Bolj uraden je uokvirjeni zapis v kroniki škofjeloške šole: Cesar Franc Jožef I. Veliki vladar mogočne Avstrije je izdihnil dne 21. novembra 1916 svojo dušo. Vladal je 68 let, torej izmed vseh habsburških knezov najdlje. Učiteljstvo je izrazilo pismeno sožalje.4 53 Ljudje so po smrti velikega cesarja, ki je poosebljal Avstrijo, stavili svoje upe na prestolonaslednika Karla. O njegovi izvolitvi govori zapis v kroniki šole v Sorici takole: Izprememba na prestolu. Komaj je smrt izvršila svoje pravice v cesarskem gradu Schonbrunu, že je terjalo svoje tudi življenje, ki ne sme pogrešati niti en dan vrhovnega poglavarja. Še to noč so se zbrali v mali dvorani v Schonbrunu, dvorni in državni dostojanstveniki. V po/krogu so se zbrali pred prestolonaslednikom. Zunanji minister baron Burian se je poklonil prestolonasledniku in ga vprašal, če je voljan sprejeti prestol, kot edini upravičeni dedič. Prestolonaslednik je odgovoril, da je sklenil prevzeti dediščino. Novi cesar nastopi vlado in država ima zopet svojega poglavarja. Mladi cesar s tragično usodo se je ljudem kaj kmalu prikupil: Mogočni Avstriji je zapustil preminuli cesar Franc Jožef /. nadepolnega in vrednega naslednika. Zasedel je slavni prestol predstavnik Habsburžanov, naš novi vladar, presvitli cesar Karel /., čil in krepak, poln mladostne svežosti, poln najkrasnejših načrtov in poln najsrečnejše ljubezni do svojih narodov. Njemu ob strani je njegova soproga Žita, enaka mu po krvi in po duhu. Cesarska dvojica si je pridobila s svojo ljubeznivostjo in pravičnostjo v najkrajšem času srca svojih podložnikov. To se je pokazalo ob raznih prilikah, 2. junija tudi v slovenski metropoli. Tedaj je bila vsa Ljubljana v zastavah. In dasi sta visoka gosta odklonila vse oficijelnosti in sprejeme, se je vendarle zbralo na tisoče občinstva in burno pozdravljalo cesarski avto, kjer se je pokazal? Zaradi priljubljenosti novega cesarja ni nič čudnega, če so kronike poročale o njegovi srečni rešitvi iz deroče Soče leta 1917: To leto bi nam kmalu uničila zaupanje v prihodnost navadna nesreča v naši presviti cesarski rodovini. Z vnemo in pozrtvovanjem je obiskoval naš mladi cesar hrabre vojake na bojiščih ne oziraje se na preteče nevarnosti. Deževni mesec listo- pad je bogato napolnil struge goriških potokov in rek, nekateri most in mostiček je omajala deroča voda ali pa potegnila v svoje dno. Cesarski avto je na potu na bližnje bojno pozorišče zavozil v reko Sočo in le z veliko prisotnostjo duha našega cesarja se je posrečilo rešiti dragoceno življenje njegovo in njegovih visokih spremljevalcev? Od nastanka kraljevine SHS do druge svetovne vojne Vse, kar je pisanega o svetovni vojni, kar je pisano s simpatijo do Avstrije, je pisano vsled višjega pritiska, kajti gorje mu, kdor bi upal pisati drugače. Srca naša pa so bila in udarjala ravno v nasprotno smer, tja, kamor je usoda obrnila vojno srečo: »v našo Srbijo«, s katero smo se združili v eno državo SHS!1 Tako je v kroniko zapisal učitelj soriške šole leta 1918. Nasploh so nekatere kronike, ne glede na to ali so morale ali ne, ves čas vojne tarnale nad usodo uboge 54 Avstrije in »našega ljubega presvitlega cesarja, kateremu izpovedujemo vso pri vrženost in ljubezen«7, ob nastanku nove države pa so hitele pojasnjevati, kako dolgo so že čakali na ta trenutek in na »težko pričakovano in željeno združitev z bratskimi nam Srbi«1. Kronike so tudi v novem sistemu prevzele staro shemo in poročale o kraljevi rodbini - tokrat seveda o Karadjordjevičih - o političnih dogodkih in nasplošno o dogajanjih, pomembnih za kraljevino. Pogled v kroniko ostaja tak, kakor v stari Avstriji, zamenjali so se le kraji in osebe. Vse kronike, ki so se dalj časa pomudile pri pomembni prelomnici, so z velikim navdušenjem, če ne že kar z evforijo opisovale nastanek kraljevine SHS in dogodke, ki so pripeljali do tega. Drugo plat velikega trenutka v zgodovini za južnoslovanske narode pa podaja zapis iz kronike šole na Bukovščici. Že res, da je nastopil težko pričakovani mir, ampak umik vojska je pomenil tudi kaos in še zadnjo možnost izkoristiti stanje, ki so ga ustvarila pretekla leta: Kakor so bila vsa leta od 1914 viharna in polna krvavih dogodkov, tako se je začelo i leto 1918/1919. A zarja miru se je jela vedno intenzivneje zlatiti! Za staro Avstrijo usodni polom oktobra 1918 na italijanski bojni črti je prinesel osvobojenje jugoslovanskemu, zlasti slovenskemu narodu. Noč je vzela v svojo pozabo prej tako slavno in stavljeno vladarsko hišo Habsburško - narod je vzel ob razsulu vojske sam usodo v roke. V Zagrebu se je ustanovilo 19. vinotoka 1918 Nari vzklikali: »Cuvajmo Jugoslavijo!«' 10. oktobra je pretresla našo domovino žalostna vest o tragični smrti obo- ževanega kralja Aleksandra. Brezpomembno bi bilo opisovati, kako je vlivalo poročilo, ki smo ga prejeli od občinske uprave v Selcih na mladino. S povešenimi glavicami in solzami v očeh so kakor v sanjah zapuščali razred, v katerem se jim še nikdar ni odpovedal pouk tako težko. 18. oktobra po zadušnici se je otrokom v šoli podrobno obrazložilo ves potek potovanja Nj. Vel. Kralja Aleksandra do njegove tragične smrti. V duhu se je potem spremljalo njegovo truplo v Split, Zagreb - opisalo žalosten sprejem na vseh posta jah. Poleg tega se je bralo vse vesti iz časopisov, katerih slike se jim je tudi pokazalo. Dan je bil pouka prost, kakor tudi dne 18. oktobra Ta dan se je istotako po sv. maši vršila v šoli žalna prireditev. 9. novembra je bila po cerkvenem opravilu v razredu žalna komemoracija za pokojnim kraljem. Pouka prost dan.1 62 Neizmerna bol je zajela vse Jugoslovane, ko smo zvedeli, da je zatisnil svoje oči Kralj Aleksander L, naš viteški vladar, prvi in najboljši Sin jugoslovanskega naroda. Naš veliki Kralj Aleksander I. je padel 9. oktobra 1934 ob 4ih popoludne v Marseilleu, kot žrtev podlega atentata. Ni ga več med nami, ki je bil naš up, naš ponos in naša nada. Izguba, ki je zadela našo domovino je nenadomestljiva, rana, ki je zadana našemu narodu nezaceljiva, vrzel - neizpolnjiva. Kralj Aleksander I. se je smrtno zadet zgrudil v svečanem trenutku, ko je kot poslanec bratstva in miru stopil na tla najzvestejše zaveznice, velike Francije. Zgodi la se je ta velika tragedija, ko smo Jugoslovani in Francozi hoteli pred vsem svetom manifestirati zvestobo veliki ideji miru. Vzvišeni kralj je svojo zadnjo misel, svoj zadnji zdihljaj in svoje zadnje čustvo posvetil dragi ljubljeni Jugoslaviji, zapuščajoč nam svoje sporočilo: »Čuvajte Jugo slavijo!« Tudi otroška srca je pretresla ta grozna novica. Ko je šolska upraviteljica ovila kraljevo sliko v črni flor, okrasila s cvetjem in prižgala sveče, so vsi otroci tužno zaplakali, kot da so izgubili svojega lastnega očeta. Vse slike, ki jih je časopisje prineslo so videli in vsi članki so se jim prebrali. Cerkvena opravila, katerih se je udeležilo mnogo ljudi in šol. otroci, je opravil tukajšnji g. župnik. Tudi na dan pogreba je bilo cerkveno opravilo in nato komemo- racija v šoli.6 Naša kraljeva dvojica, Aleksander in Marija sta se napotila v začetku oktobra, potem ko sta se ravno vrnila s triumfalnega uradnega poseta v Bolgariji, v pri jateljsko in zavezniško Francijo. Vkrcala sta se v Boki Kotorski na vojno ladjo »Dubrovnik«, da se popeljeta preko Sredozemskega morja v francosko morje. Ker se je pričakovalo viharno morje je kraljica izstopila in se napotila z železnico v Lyon, kjer bi se s kraljem sestala in nadaljevala skupno pot v Pariz. Francoski narod je pripravil veličasten sprejem kralju junaku in zavezniku iz svetovne vojne. Ko se je izkrcal v Marseillesu 9. oktobra je vstopil v pripravljen avto s francoskim ministrom za zunanje zadeve. Iz množice navali atentator z revolverjem v roki in dva strela sta zadela kralja smrtno. Umrl je z besedami: »Čuvajte mi Jugoslavijo!« Mrtvega kralja je pripeljala v domovino ista bojna ladja »Dubrovnik«. Ob 1/2 21. je bila strašna novica znana tukaj. Ljudje so bili povsem zbegani in strašna žalost je legla vsem na srce. Umrl je najbolj ljubljen in cenjen sodobni vladar. Bil je zmagovalec v treh vojnah, v miru pa izboren državnik in diplomant. Njegovo delo je politična zveza Male Antante in balkanska zveza (Jugoslavija, Grčija, Romunija, Turčija, Bolgarija). Temelj njegovega diplomatskega programa na zunaj je bil mir in prijateljsko sožitje vseh narodov, na znotraj pa državno in narodno edinstvo. Ko so prišli 10. oktobra otroci v šolo, se jim je sporočila žalostna novica s primernim nagovorom. Pri žalni svečanosti z mašo so vsi ljudje glasno jokali, nobeno oko ni ostalo suho. Kralj Aleksander je imel tak pogreb, da ga zgodovina ne pomni. Vsa država je dobesedno drhtela in jokala za svojim največim in najplemenitejšim sinom. Celo leto v znamenju žalovanja? Zelo obsežen in, gledano z današnjimi očmi, precej pretiran, je zapis v škofjeloški šolski kroniki: 63 9. oktober Naš veliki kralj Aleksander I. je padel 9. oktobra ob 4. uri popoldne v Mar- seillesu kot žrtev podlega atentata. S svojo krvjo je kralj mučeniško zapečatil delo za mir, zaradi katerega se je bil napotil v zavezniško Francijo. Na prestol kraljevine Jugoslavije je po čl. 36. ustave stopil njegov prvorojeni sin Peter II. S svojimi zadnjimi besedami, ki jih je blagopokojni kralj umirajoč jedva izgovo ril, je v svojem neizmernem rodoljubju zapustil našemu narodu tole sporočilo: »Čuvajte Jugoslavijo!« Šolska mladina je bila od te grozne novice silno potrta. Od trenutka, ko je legla žalost na najmlajša srčeca, je bila mladina na delu, da kar najlepše počasti spomin svojega kralja. V razredih so bile ovite vladarjeve slike v črnino, polne vaze cvetja in drobne lučice pa so pričale o ljubezni naših otrok do mrtvega kralja. Iz dneva v dan je koprnela deca po novicah, ki jih je oddajal šolski radij. Brez posebnih pozivov je nosila deca vseh razredov na svojih oblekah državne trobojnice s črnim trakom. Ves pouk so prevevali tragični dogodki, učenci so se v potankostih seznanjali z marsej- skim zločinom. 10. oktobra Takoj ob prihodu učencev v razrede se je raztolmačila mladini kraljeva smrt, kar je imelo na deco, kakor tudi na učiteljstvo najgloblji vtis. Učencem, zlasti višjih razredov se je raztolmačila v potankostih marsejska tragedija, še posebej pomen njegovega potovanja v Francijo in splošni svetovni položaj. Zlasti se je podčrtalo kraljevo poslanstvo kot mirotvomo dejanje, ki naj služi v korist in blagor vsemu človeštvu. Kralj Aleksander je bil soustanovitelj trdne povezanosti Male antante in utemeljitelj Balkanske zveze. 11. oktober. Ne da bi učiteljstvo s kakšnimi koli posebnimi pozivi navajalo deco k činom pijetete, se je mladina - zlasti višje narodne šole potrudila, da na najglobji način potrdi ljubezen do svojega ljubljenega mrtvega kralja. Otroci so odeli kraljeve slike s črnino, zanesli cvetja in tudi vse naslednje dneve prižigali poleg slike Njega in napisa »Čuvajte Jugoslavijo!« - svečke. Ena učna ura se je popolnoma posvetila spominu blagopokojnega viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Mladini se je obrazložil kraljev življenjepis in zlasti njegovo delo za združitev vsega jugoslovan skega naroda - v eno mogočno, nedeljivo državo. V naslednjih dnevih so se pisale šolske in domače naloge, v katerih je mladina na sebi lasten način opisala gorje, ki ga je občutila v svojih srcih zaradi smrti kralja mučenika. V višjih razredih so se redno prinašali v šolo dnevni časopisi, čitali članki in izrezovale slike. Otroci so se seznanjali tudi z dopisi iz raznih drugih krajev naše države in inozemstva tako, da je bila mladina dodobra poučena o spoštovanju in ugledu, ki ga je užival veliki pokoj nik med vsemi kulturnimi narodi. 18. oktober. Žalostna poklonitev vsega Sorskega polja manom Njegovega Veličan stva kralja Aleksandra I. na Mestnem trgu v Škofji Loki. Če so bile že vse dosedanje žalne prireditve v Škofji Loki in okolici iskren dokaz visoke ljubezni, ki jo je gojilo naše ljudstvo do svojega kralja, moramo reči, da je bil ta žalni zbor vsega prebivalstva Sorskega polja pravi triumf ideje, ki je zanjo naš kralj delal, živel in prelil svojo srčno kri. Tragičen potek, ko so polagali tega dne nesmrtnega kralja na Oplencu k velike- 64 mu počitku, je bil spremenjen v mestu v največji, nepopisni žalni praznik. Šolska mladina se je zjutraj udeležila najprej bogoslužja v župni cerkvi, potem pa pri sostvovala žalni komemoraciji na Mestnem trgu. Učenec 2. razreda Franko Franc je prednašal ob tej priložnosti deklamacijo: »Kralju mučeniku«. Slednjič se je vsa mladina poklonila v mimohodu svojemu mrtvemu kralju.* Ob imenovanju naslednika - Petra II. so pri Sv. Lenartu vsadili dve lipi, eno pa v Skofji Loki, kjer so ob tem pripravili posebno svečanost: /. december. V župni cerkvi sv. Jakoba se je darovala svečana služba božja z molitvami za mladega vladarja Njegovo Veličanstvo kralja Petra II. Po službi božji je vsadila mladina deške narodne šole, dogovorno z mestno občino, na dnu Grabna v spomin na nastop Njegovega Veličanstva kralja Petra II. spominsko lipo. Slovesnemu aktu je prisostvovala tisočglava množica. Uvodni govor na zbrane, zlasti pa na šolsko mladino je imel uvodoma predsednik škofjeloške občine in krajevnega šolske ga odbora notar g. Sink Stevo, ki je v svojem globoko zasnovanem nagovoru iznova opozoril vse prisotne na dolžnosti, ki jih vežejo do kralja in domovine. Za njim je govoril še Oblak Jože, učenec 4. razreda narodne šole. Z ognjevitimi besedami je obljubil v imenu vseh učencev zvestobo in vdanost mlademu kralju Petru 11.. ki ga mladina še prav posebno ljubi, ker ji je po letih tako blizu* Naslednja štiri leta kronike o kraljevi dinastiji ne pišejo več. Zadnjič pa se oglasi škofjeloška kronika, ko kronist tik pred izbruhom vojne zapiše: 27. 3. 1941 Nj. Vel. Kralj Peter II. je danes zasedel prestol Kraljevine Jugoslavije. Oklic Srbom, Hrvatom in Slovencem, da se vsi zbero okrog njegovega prestola v teh težkih in burnih časih.4 Za konec Preučevanje šolskih kronik ne prinaša novih zgodovinskih resnic in ugotovitev, pomeni le donesek k splošni zgodovini šolstva. Lahko pa je tudi zanimivo branje, ki bralca prestavi v čas, ko so obravnavane kronike nastajale. In če na kratko povzamem njihovo »rdečo nit«, njihov »duh«, ki ga je zaznati skozi čas, lahko rečem: Kakor je v prvem obdobju vse teklo gladko in brez večjih pretresov, razen nekaj naravnih katastrof, tako se je v letih od 1914 do 1918 vse obrnilo na glavo. Kronike prav tu postanejo najbolj zanimive, saj nihajo med tem, kako premostiti prepad med starim in novim, med eno državo, ki soji ves čas (in z očmi leta 1918!) izražali mnogo preveliko naklonjenost, in novo dobo, ki se pravkar začenja in ji morajo nekako dokazati še večjo lojalnost. Nekatere kronike v tem krepko pretiravajo. Po vojni se je življenje vrnilo v stare tire, kronike so spet prevzele način pisanja pred veliko vojno. Od preostalega medvojnega obdobja se ločijo le prva leta takoj po koncu vojne, ker je to čas nastajanja nove države in institucij ter hkrati priložnost za kroniste, da se operejo starih »grehov« in hitijo z dokazovanji, kako so ves čas čakali na »združitev z bratskimi Srbi«. Ostane le še vprašanje: Je možna primerjava z današnjimi časi? 65 Viri 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana - enota Škof/a Loka (dalje ZAL - enota Škofja Loka), Osnovna Šola Selca (ŠKL 225), t. e. 1, Kronika. - Tul, Vlasta: Šolske kronike - da ali ne. Šolska kronika, zbornik za zgodovino šolstva, 26 (1993), 19-29. 3 Osnovna šola Gorenja vas. Kronika. 4 ZAL - enota Škofja Loka, Osnovna šola Škofja Loka (ŠKL 168), t. e. 1, Kronika. ? Osnovna šola Bukovščica. Kronika. 6 ZAL - enota Škofja Loka, Osnovna šola Sveti Lenart (ŠKL 199), t. e. 1, Kronika. 7 ZAL - enota Škofja Loka, Osnovna šola Sorica (ŠKL 207), t. e. 1, Kronika. 8 ZAL - enota Škofja Loka, Osnovna šola Trebija (ŠKL 180), t. e. 1, Kronika. v ZAL - enota Škofja Loka, Osnovna šola Stara Oselica (ŠKL 193), t. e. 1, Kronika. Zusammenfassung KAISER - UND KONIGSFAMLLIEN IN SCHULCHRON1KEN VOM ŠKOFJA LOKA-BEREICH Der Beitrag umfaBt einige Fragmente aus dem Schulleben der Schulen in Selca, Gorenja vas, Škofja Loka. Bukovščica. Sv. Lenart, Sorica, Trebija und Stara Oselica. Er umfaBt den Zeitraum von der Griindung der obengenannten Schulen in 50-er Jahren vorigen Jahrhunderts bis zum Beginn des Zweiten Weltkrieges. In den Chro- niken kommen Eintragungen iiber Kaiser- und Konigshauser vor. Die vorliegende Zeit ist die Zeit der grolkn Veriinderungen und demgemaB sich auch die Ein tragungen der Chronisten. Es gibt Notizen iiber Namenstags-, Geburtstags-, Jubilaum- feiern. Hochzeiten. Geburten von Konigskindein. Thronbesteigungen und natiirlich auch iiber Todesfale von Konigsfamilienangehorigen und auch iiber den Tod des Kaisers. Eine groBe Aufmerksamkeit gilt den koniglichen Besuchen im Heimatsort und einigen mehr oder vveniger bedeutenden Ereignissen in Bezug auf den Konigs- hof. 66