Lutrski kres. Legenda. *kakšen lep kres so zažgali nocoj na trgu velikem v Ljubljani! Xe, takšen ni gorel šc tukaj nikdar . . . O, pridite gledat, kristjani! Tri dni so vozili ljudje jih na kup te lutrske bukve slovenske. Imeli so skrite več let jih doma možje krivoverski in ženske. In osem parizarjev — čujte, ljudje! — na trg so jih vkup navozili! Kopico visoko iz biblij, postil pred rotovžem tam so zložili!« . . . In švigala vest ta od ust je do ust ko blisk na večer po Ljubljani; In vreli kres gledat iz ulic so vseh na trg radovedni meščani. In kres je že gorel . . . Prekrasno jc v zrak vzdigaval se plamen krvavi in trg razsvetljaval prostrani je ves, kjer stala je glava pri glavi. In prav pred grmadoj stal sam jc škof Hren in stal je kapitelj častiti; »Ljubljanski Zvon« 5. XIX. 1S99. 18 a njemu nasproti postavili tam očetje so se jezuiti. Na trgu pa slišal se stok je in jok, in glasno si čul godrnjanje . . . Preklinjali so in grozili s pestmi razjarjeni tam luteranje . . . In ogenj objemal in lizal naprej ta bukev je kup velikanski; in zdelo se je, kakor pekel bi sam požiral ta greh luteranski . . . Oh, stokal je Mozes in ječal na glas, ker v svinjsko je usnje bil vezan; in v strašnih se mukah tam zvijal je Job, ves nov še in z zlatom obrezan . . . Ob, kaj siromaki trpite nocoj, preroki veliki in mali! še v sužnjosti tam babilonski nekdaj vi toliko niste prestali . . . V plamenih popenja zdaj pesem se v zrak, O Salomon, tvoja visoka! In iskre žareče tod meče okrog modrost sedaj tvoja globoka . . . Kralj David pobožni, častitelj žen, skladatelj in pesnik sloveči, — ah, psalmi nas tvoji ogrevajo zdaj, nocoj so v rcsnici — goreči! O, sveti učenci Spasiteljevi, ubogi vi evangelisti! Ah, ni li dovolj, da trpinčili vas so svoje dni zli antikristi? Na smrt črez petnajst stoletij ste spet obsojeni radi, neradi . . . in z vami vred novi je ves testament obsojen na smrt na grmadi . . . In vedela pač inkvizicija je, da rade ne bodo gorele te bukve upornikov trmastih, kovane v železo, debele. Zato pa so z oljem polivali jo kopico, da prej sc jc vnela. Sc branjevka Urška iz Kurje vasi je s piskrčkom v roki prispela! Prispela jc s piskrčkom olja in ga po bukvah izlila vesela; no, potlej pa tista grmada je res prav rada, prav rada gorela! In ko jc žc pozno, pozno v noč vse bilo do tal pogorelo, »Tc Deum laudamus!« — zapel jc škof Hren »zvrŠili veliko smo delo! Zgorcti bi moral bil pravzaprav naš Trubar tako na grmadi! Lc škoda: sežigati žive ljudi ni bilo več takrat v navadi! Pa tudi tako jc vse dobro sedaj! Spat gremo lahko zdaj, kristjani! Heretične misli poslej — to stoji! — nc bodo vznemirjale sladkih noči, ne spanja nam v beli Ljubljani!« Peter Pavlovič. Pojasnilo. Proti reformatorji so, kakor priča zgodovina, sežigali protc-stantovske knjige. Tudi ti legendi je podlaga zgodovinski dogodek. Škof Hren piše v svojem »koledarju« pod datumom 9. januarja 1. 1601.: .. . »publice com-busti jam altera vici libri hacretici irrforo magna cum hacreticorum confusione.« Ta dan jih je bil dal sežgati tri vozove. Dne 17. marcija pa piše: »Bucčher verbrennet am freyen Platz nahent beim Pranger zu'Crainburg.« (Citat škofa Hrena mi je povedal gosp. P. pl. Radič.) Sedanji graški knezoškof dr. Schuster pa trdi v svoji knjigi: »F.-Bischof Martin Brenner«, 1898, na str. 496., da jc bilo 1. 1604. sežganih v Ljubljani osem voz protestantovskih (slov.) knjig . . . E1 a. Spisal Emil Palunko. m i- galerije so bučali okrogli akordi vojaške kapele, in v dvorani so se v sladkem šumu vrteli elegantni mladi pari. c^^^^p Dekletom so žarela lica, prsi so se jim nadimalc, ^tS^Aj in drobne nožice v lakiranih cipelicah so se jim drsale po gladkem parketu, da so vzvihravala vršeča krila ter se opletala okoli drobnih gležnjev. Gospodom so mahljali razmršeni kodri po potnih čelih, in na ustnicah jim je poigraval samodovoljen nasmeh. Zdaj pa zdaj se jc kateri nagnil k malemu ušcscu svoje plesavkc ter pošepetal kako poredno ljubkost. In gospodične so temneje zardcvalc, ustnice so se jim stresale, plesavci pa so jih še viharnejše vrteli v divjem plesu, in medsebojno drhtenje se je v lahnem razkošju izmenjavalo . . . Devčičeva Ela jc vsa razžarjena pritekla k materi. »Mamica, mamica, prosim te, drži mi ta dva buketa!« Temni očcsci sta se ji strastno lesketali izza dolgih trepalnic, ustcca so ji podrhtevala, in drobni prstiČi so ji nervozno hiteli zapenjat gladke rokavice. »Ah, ti vešča!« se jc zajezila mati, ljubkujoč jo s pogledi. »Saj boš vse potrgala! Glej, kako pomilovalno tc gleda gospod adjunkt!« Toda vzhičeno dckletcc je ni poslušalo; z dražestnim smehljajem se je obrnila k čakajočemu adjunktu ter se oklenila njegove desnice. Plesali so četvorko. Ela je bila presrečna. Kakor v sladkih sanjah so ji poskakovale vitke nožice v lahnem ritmu kadrilje. Z blaženimi pogledi je obsipavala vsakoga, kakor bi hotela cclcmu svetu oznaniti: »Glej, jaz sem srečna! Veseli se z menoj!« . . . Finale! Elino srcc je bilo hitreje, kolikor umeje so se ji premikale nožice. Njen žametni pogled je božal adjunkta Lovrcka, in razgreta njena ročica mu je vračala stiske. Galop! Kako silno ji je bilo srcc v burnem plesu! Lovrek jo jc strastno pritiskal k sebi, in njegove ustnice so se dotikale njenih kodrov. »Gospodična Klica —jaz bi vas ugriznil v vaše drobceno ušesce!« In za trenotek jc čutila njegovo vroče lice na svojih razžarjenih sencih. Od razburjenosti je malce prebledela, a srce se ji je tako razkošno zasmejalo, telesce ji je tako sladko strepetalo, da je krčevito zatisnila oči. Kri ji je bušila v lica, in korzet ji je postajal pretesen. II. »Čirri-birri-birri, čirri-birri-birri, koko-iolo. Čirri-birri-birri, čirri...« Njen dražestni glasek je zvonko trepetal po salonu, in njeni mehki prstiči so lahkotno priigravali akorde po klavirju. Zvrgolela jc že vse popoldne kakor zaljubljen škrjanček v lepo poletno jutro. A kadar ni znala temu ali onemu napevu besed, tedaj jc tiho pripevala: »Jaz ga ljubim, ljubim . . .« Včasih pa so ji ročice mirno obležale na slonokoščenih tipkah, glavica se ji je povesila, temnorjava očesca so se uprla v neko sa-njavo daljavo, mokro svetlikajoč se izpod težkih trepalnic, in drobna nožica je le še mehanski dvigala in spuščala pedal . . . Mislila pa ni ničesar. Gledala je v daljo, in po ušesih ji jc šumelo vedno isto: »Jaz ga ljubim, ljubim . . .« Okoli tretje ure je imel priti adjunkt Lovrek, da pojdejo skupaj na izprehod. Ela je postajala vedno bolj nestrpna. Njena sestra, triindvajsetletna gospa Tilda Gajšekova, jo je ironski pogledovala. Sedela je pri oknu s prekrižanima nogama in pletivom v naročju. Njen krasni obrazek — popek rdeče vrtnice — z malinastimi ustnicami, svetlimi črnimi očmi, obrobljen s kodravimi temnimi lasmi, se je od časa do časa oziral na ulico za pasanti. »Kam si danes vedno tako zamišljena, Ela?« jc vprašala nagajivo. »Oh, Bog ve kam! V tvojega moža najbrže!« In ko si je predstavljala debelega, plešastega Gajšeka s šČetinastimi brki in velikansko spodnjo čeljustjo, se je morala polglasno zasmejati. »Kako je mogoče takega dedca ljubiti ?« si je dejala tiho. »Ah, ah, gospici Eli se zljubi zbadati!« , V sobo je stopila mati. »Tri bo ura. Odpravita se!« »Aj, mamica!« jc vzkliknila Tilda, »nekaj ti moram povedati! Ali si že slišala? Klasinčcva Olga se je zaročila z juristom Dra-žanom . . . Jeseni pa je delal prvi izpit in — pogorel!« »Klasinčeva Olga ?! Ilm! — Ela, poišči mi moje zimske rokavice!« »Pa našo Elo, mamica! — ali si slišala? — to so ljudje tudi že zaročili z abiturijentom Muhičem. Gospodična Elica pa jim je pokazala osla . . . Ah, njen ideal jc vse kdo drugi! Visok, lep, črnih brčic, malce sentimentalen — pa zlat nanosnik seveda . . . Uhh, tale Ela, prihuljenka!« S hodnika se je čul glas Lovrckov. Ela je temno zardela, ko ji je stisnil roko. Le en hip mu je zalesketal njen pogled naproti, potem sta se zastrli čarni očesci s temnimi vejicami, katere so se od časa do časa dvigale z neko dra-žestno težkočo. Naslonila se je na klavir, z desnico nervozno prebirala tipke in z levico vejala po zraku. Gospa mama in gospa Tilda sta ugibali z adjunktom, kak iz-prehod bi si izbrali. Starikavi gospe Dcvčičivi je igral poredno zaupljiv smehljaj na ustih, kakor bi hotel opozarjati na njeno novo taštvo. Gospa Tilda pa je, koketno mežikajoč s svojimi krasnimi črnimi očmi, fiksirala mladega moža . . . Domenili so se, da gredo pod Rožnik. — Solnce je bleščalo na krasnem zimskem nebu in milijonkrat odsevalo iz drobnih zrcalc mladega snega. Nad hosto tam doli proti barju se je valil oblak dima, bel in svetel kakor »briljant« v postojnski jami. Izmed drevja jc prisopihal notranjski vlak, in njegove šipe so strepetavale v blestečih solnčnih žarkih. Tu pa tam sc jc usula kepica snega s kakega smrekovega vrha ter završela med vejami in jih otcpla. V gozdu jc skrivnostno šuštelo in pokalo pod tajajočim se snegom stisnjeno listje in dračje. Izmed vej košatega hrasta je sfrfetala jata vran in vreščeč legla na polje, po cestnem blatu pa so brskali in poskakovali čivkajoči vrabci... Ela jc postala otožna. Hodila je sama ob kraju poti in z dežnikom drezala v sneg. Zdaj pa zdaj se je sklonila in nagrabila z levico snega; mehanski ga je drobila in stiskala z zardelimi prstiči. Dobro ji je del mraz, ki ji je lezel v meso in hladil vroče žile. Zadaj so korakali mati, Tilda in Lovrck v živem razgovoru. Elo je vsaki trenotek vznemiril adjunktov živahni govor in Tildin razposajeni smeh. »Ah, ta Tilda . . . koke ta! — Brr . . . taka koketa!« In jezila se je na tihem ter namrdnila rdeča usteca. »Toda, gospod Lovrek, kje izveste vi vse to? Haha — in vi šc pravite, da smo me ženske čenče, opravljivke . . . Oh, pa da si v moški družbi kaj takega pripovedujete!« Tilda je govorila živahno, pretirano živahno, in njen smeh se je zdel Eli afektiran; a oči so ji blestele tako vroče, mameče in se vdirale tako globoko v adjunkta, kakor bi hotela, da imajo besede zanj popolnoma drug pomen. »Saj ni ravno tako hudo, milostiva! To so pač javne tajnosti. Zakaj bi bile te samo za ženske? In vrhutega —jc to imenitna zadača!« »Maha, seveda — pikantnosti! Kako hlastate za njimi! Kakor ribe pu krušnih mrvah!« Lovrek se je prisiljeno nasmehnil. Saj je ni poslušal; zagledal sc je bil v plombo na njenem levem podočnjaku, ki sc je pri pregibanju prožnih ustnic lesketala v vrsti alabastrskih zobcev. »Apropos! Gospa dr. Krznarja še vedno ljubkuje s komijem Moravcem.« »Seveda, seveda — parada je vedno večja!« »To vam je mož, ta Krznar! Veste, kako je dejal gospe Ju-ranki? — Ne, boremu komiju pa ne prodam svoje časti! Boga mi, da ne!« Gospa Tilda je oponašajoče porinila pest predse. »Ilahaha, in ta revež še vedno prodaja svojo čast!« »IIa, kdo pa je kriv, da jc Moravec samo komi.« »Da, da, če bi bil okrajni glavar... To bi bilo nekaj čisto drugega!« Tilda se je tako od srca smejala; da so se ji oči zasolzile . . . Ela je bila zaostala. Hotela seje jeziti na Lovroka, Tildo, mater; hotela je, da ne bi ljubila »tega domišljavega doktorčka«, da bi ljubila četudi tistega omladnega Muhiča, njega pa prezirala, čisto navadno prezirala ... In vendar sc ji je zdelo tako naravno, da ga ljubi, da jo ljubi tudi on, da jo mora ljubiti tudi on . . . Kako je bilo n. pr. zadnjo nedeljo! Lovrek jc bil — kakor danes — prišel, da gredo skupaj na izprehod. In primerilo se je, da sta ostala sama v sobi. »Gospodična Ela, jaz bi imel grozno veselje, plesati en valček.« In zavrtel se je po parketu. Pripevajoč znani »dunavski valček«, je razprl roke, kakor bi jo prosil, da zapleše z njim. Zdajci mu pade nanosnik na tla; Ela ga naglo pobere in skrije za hrbtom. Kako iskreno se jc smejala! »Gospodična, jaz sem slep brez nanosnika,... Gospodična Elica!« Ona pa je poskočila in zbežala . . . Končno jo jc ujel. In ko je stala pred njim, vsa zasopla, solznih oči, jc hipoma začutila na ustnicah poljub — prvi poljub, in potem drugega, tretjega, in krog života se je je ovijala njegova krepka roka . . . Pa ona ni bila užaljena po tem nepričakovanem napadu. »Saj to se razume! On me ljubi — in jaz ga ljubim, ljubim . . .« »Jaz ga ljubim, ljubim . . .« Pri teh besedah ji jc vedno brnel po ušesih napev onega znanega refrena: »Ti si moja Minka, moja...« Pred Lovrekom se je čutila tako odkrita, tako domača! Najraje bi bila skočila predenj, stopila na prste, sklenila roke na hrbtu, in s tistim sladkim, naivnim nasmeškom bi mu dejala: »Ljubček — na!« In pomolila bi mu svoja dražestno nagubana usteca . . . Sama ni vedela, kdaj se jc ustavila. Oni trije so korakali enakomerno dalje. Opirajoč se ob dežnik, je narisala z desnim čreveljcem srcc v sneg. Tedaj je zaklicala mati: »Zakaj zaostajaš, Ela?« In v tistem hipu jc pri frčala kepa snega ter ji obrsnila krilo in izpodbila dežnik. »Kaj rišete po snegu, gospodična?« se je smejal Lovrek in tlačil novo kepo. Ela je naglo zabrisala svoje »srcc«, potem pa tudi zagrabila snega in ga vrgla v adjunkta. Gospa Tilda si je slekla rokavice in priskočila Eli na pomoč. In sempatja je celo gospa mama zalučila kepico snega v razposajenega Lovrcka. V občnem smehu jc postala tudi Ela živahna in vesela. Lica so ji pordela, in njen zvonki smeh ni nehal sekundirati adjunktovim šalam... In še pozno v noč, ko je že čula biti prvo in drugo uro po polnoči, in je še vedno ni preobladal spanec, ji je vriskala razigrana duša: »Jaz ga ljubim, ljubim . . .« III. Ela se je vračala iz šole. V levici je nesla svojo veliko risarsko mapo, z desnico pa je gra-ciozno privzdigovala krilo. Previdno so ji stopale nožice po blatnem trotoarju. Ljudje, ki so jo srečavali, so hodili kakor sence mimo nje. Njen romantiški duh se je bavil s sliko, katero je zadnje dni komponirala . . . Nizek balkon, okrašen z gostim zelenjem in cvetjem. Pod balkonom park z belimi stezicami, okroglimi gredami in košatim grmovjem ... — Noč. Izza oblaka je ravno zalesketal mesec . . . Izmed zelenja na balkonu se je sklonila globoko črez ograjo dekliška postava v bledorumenem empirskem predpasniku. Vitke roke je pomolila mlademu možu, ki se vzpenja z vrta proti nji. In ustnice obeh se ljubijo v dolgem poljubu . . . Mlada umetnica jc ravno premišljevala, kako podstavo bi dala svojemu junaku, da bi lažje segel do ljubice. Ali naj si prinese mizo iz vrtne lope, ali naj si pri vali bližnji, v visoko leseno posodo vsajeni oleander? . . . Iz premišljevanja se je zbudila, ko je dospela do doma. V veži jc srečala Mechtovo Fino iz prvega nadstropja. Morala ji jc povedati, kako izvrstno se je včeraj zabavala. — Potem jc naglo hitela v drugo nadstropje. Motela je žc planiti v svojo sobico, ko jo je nenadoma ustavil — Lovrekov glas. Slišati ga je bilo iz salona. Rdečica ji je potemnila lica, in s tihimi koraki jc stopila po mostovžu do vrat. Prav na lahno jih je malce odprla, in čudila se je, da ji je srcc tako silno vznemirjeno. Pri klavirju sta stala Lovrck in Tilda. Adjunkt je imel klobuk na glavi, kakor bi odhajal, in Tilda ga je nežno silila k vratom. »Pojdi, pojdi, ljubček! Ela pride vsaki trenotek!« Mehko ga je pobožala po licu ter mu ljubko namežiknila. On pa jo je strastno privil k sebi, in njiju ustnice so se spojile v razkošen poljub . . . »Zvečer torej v gledališču, Tilda! Gotovo!« . . . Ela pa je bliskoma stekla po stopnicah navzdol. V obraz je bila bleda, oči so ji bile široko odprte, in prsi ji je hotelo razgnati. V prvem nadstropju so se odprla vrata. Umazana dekla je stopila na hodnik ter stresla nekaj črez ograjo na dvorišče. Ela se je zbegana ustavila. Po stopnicah je že hitel Lovrck ... In Ela se je obrnila, kakor bi ravnokar šele prihajala domov. »Ah, klanjam se, gospodična Elica! Vi prihajate že iz šole? Kako ste spančkali, gospodična? — Zvečer pridete v gledališče seveda? Dr. Oblak nam jc odstopil ložo . . . Ampak, kako ste bledi, gospodična! Ali ste slabo spali? Ubožica, malo mačka imate, kaj nc da?. . . Toda oprostite, gospodična, hiteti moram! Na svidenje torej!« Stisnil ji je ročico, katero mu je mehanski ponudila, ter odhitcl. Ona pa je zadržavala sapo ter naglo stekla navzgor . . . Mapo je vrgla na mizo, zimsko čcpico na posteljo in s stisnjenimi ustnicami ter krčevito odprtimi očmi jc stopila k oknu. Roke je tiščala k prsim, in bledo čelo jc pritisnila na ledeno šipo. Dolgo jc zrla s slepim pogledom skoz, okno — potem pa jc težko zdihnila; oči so se ji naglo zaprle, ustnice bolestno zategnile, in izmed gostih trepalnic ji je zdrknila po licu debela solza . . . B,o ž j i jezik. Spisal Fran Ilešič. III. Lucija Aneja Seneke satira o smrti Cezarja Klavdija (41—58 po Kr.): Cezarja Klavdija apokolokintoza ali pobučenje. ^Kolosalno!« sc jc zdajci zadri Ares, ki drugega ropota ni maral slišati nego rožljanje svoje bridke sablje. »Robatost! Da se mi prestraši tankoživčna Venera, ki ljubi mir in tihoto ljubezni.« »No, seveda, lleraklcj, od tebe ni nič boljšega pričakovati — nc čudim se, da si ti tako udri v zborovalnico; saj tebi ni nikdar nič dovolj zaklenjeno — nikdar šc nisi kazal olike, vsega se lotiš robato, s silo; vidi se ti pač, odkod da si — parvenu!« In Ares se je zopet približal s čuvstvom misleči Veneri. Nato izpregovori ves ogorčen bog Mcrkurij: »Je li res, da bi ta človek rad postal bog, ki še nikdar ni pravilno izgovoril nobenega stavka r Tako željo se drzne gojiti — a izreči je sam nc more? Bog mora biti samostalen, sam svoj odvetnik, od drugih neodvisen, absoluten govornik . . . Vse življenje je prebil, zabil v svoji spalnici; ker nc ve več, kaj bi ondi počel, iztika zdaj po nebeških kotih ter hoče postati bog; premalo mu je svetišče v Britaniji, kjer ga barbari častijo in molijo kot boga —« Zdaj pa jc posegel Jupiter vmes; prišlo mu je na misel, kako nedostojno da je, vpričo neposvečenih oseb zborovati. »Dovolil sem vam«, je dejal, »da ga izpraŠujcte, vi pa ste govorili kakor v zboru l) Latinska beseda gallus pomeni Galca ( Klavdija) in petelina. 4) Tu je latinski tekst pokvarjen, ima večjo vrzel; ta izmišljeni stavek jo naj izpolni. — le bolj divje, tako kakor v gostilnicah. Želel bi, da se držite discipline. Kakršenkoli je ta mož — kaj bo si mislil o vas!« Da Klavdij nc bi slišal zborovanja, so mu veleli odstopiti. Kato jc prvi govoril oče Jan: silno pameten bog, ker gleda obenem »naprej in nazaj« — s svojima dvema obrazoma. Ta jc mnogo lepega povedal in siccr z zgovornostjo, ki si jo jc mogel pridobiti lc na rimskem foru, kjer je iz svojega svetišča poslušal vse javne obravnave; zapisnikar mu kar ni mogel slediti; zato jaz tudi nimam namena njegovih besed doslovno sporočiti. Dosti je govoril o veličini bogov: da ne sme ta čast postati vsakdanje blago. »Nekdaj«, tako po priliki jc dejal, »je bila velika reč, postati bog; dandanašnji ji gine vrednost . . . Toda želeč, naj sc nc bi videlo, da govorim lc zoper osebo in ne za stvar, predlagam, da sploh nihče več ne postane bog izmed njih, ki »zemlje uživajo sadež«, ali izmed njih, ki jih redi »žitorodna zemlja«. Kdor bo zoper ta sklep božjega starešinstva kot bog izklesan ali slikan, tega sem že zapisal peklenskim pošastim in glasujem za to, da ga damo med sužnji pošteno bičati.« Nato vpraša Jupiter za mnenje sina Vicc Pote, ki jc bil sicer bog »minorum gentium«. Ta je ljubil denar, živel od dobička, rad prodajal občine in (male) državice. Njemu se je spodobno približal I-Ieraklej in se mu taknil uhlja. Zato pa je sin Vice Pote govoril tako-le: »Ker si je divni Klavdij po krvi v sorodu z blaženim Avgustom, takisto z blaženo Avgusto, katero jc povzdignil sam med bogove, in ker prekaša isti Klavdij vse smrtnike daleč v modrosti, zato sem teh misli, da bodi divni Klavdij odslej bog — bog po vsi resnici in pravici, in da se ta božanska izprememba pristavi »Meta-morfozam« Ovidijevim« . . . Različni so bili predlogi, in zdelo se jc, da zmaga Klavdij. Heraklej namreč, videč, da je njegovo železo v ognju, je tekal semtertja ter govoril: »Svet stoji na prošnjah, dobroto za dobroto! Sedaj gre za mojo reč, ki sem se zanjo zastavil; če boš ti kdaj česa želel, bom ti v zahvalo vse storil: roka roko umiva.« Tedaj se je vzdignil blaženi Avgust, da pove svoje mnenje, in je govoril velezgovorno: »Zbrani očetje, vi ste mi priče, da Šc nisem govoril, odkar sem postal bog. Vedno opravljam mirno le svoje posle. Toda zdaj ne morem več molčati in skrivati svoje nejevolje, ki jo še vikša stid. Ali sem zato na kopnem in na morju naredil mir? ali sem zato udušil državljanske vojske? zato z zakoni mestu Rimu dal trdno podlago, zato jo s stavbami okrasil, da se mi sedaj naklanja tolika sramota?! Ne najdem primernega izraza, zbrani očetje: vse besede zaostajajo daleč za mojo sveto jezo! Ta človek, zbrani očetje, ki, se zdi, da nc more niti muhe spoditi, jc ljudi tako' izlahka moril kakor muhe: koliko jih jc umoril samo v svoji in moji lastni rodovini — da nc govorim o premnogih imenitnih možeh, ki jih ima na svoji vesti. Tale človek, ki ga tam vidite, ki se je toliko let skrival za mojim imenom, se mi jc za vse to zahvalil s tem, da je dve Juliji, moji pravnukinji umoril, eno z mečem, drugo z lakoto, potem pra-vnuka Lucija Silana. Povej mi, blaženi Klavdij, zakaj si te-le umoril, predno si preiskal njih krivdo? Ti si tudi ubil soprogo Mesalino, ki sem ji ravno tako praded kakor tebi. »Nc vem nič o tem«, praviš ali bi pravil, čc bi znal rabiti vsaj človeški jezik — zlodej tc vzemi! Da nič o tem ne veš, to jc grše nego, da si moje in svoje sorodnike pobijal! Premislite zdaj, zbrani očetje, kak nestvor bi bil rad sprejet med bogove. Poglejte vendar njegove telo! zares bogovi so bili slabe volje, ko so ga poklonili svetu. Kdo naj tega človeka časti kot boga ? kdo naj vanj verjame ? Naposled niti o vas nihče nc bo več mislil, da ste bogovi, ako bodete jemali take ljudi medse. Sklep: zbrani očetje, čc sem častno zavzemal svoje mesto, čc nisem nikomur nikdar trdo odgovarjal, maščujte meni storjeno krivico! Predlagam sledeče — bral je svoj pisani predlog —: Ker jc blaženi Klavdij umoril dva zeta, Lucija Silana in Krasa Velikega, Skribonijo, taščo svoje hčere, Mesalino, svojo soprogo, in druge brezštevilne poštenjake, zato predlagam, da se strogo postopa zoper njega, da se mu ne dovoli priziv, da se brž ko mogoče spravi s pota, da nebo zapusti v tridesetih dneh, Olimp v treh dneh.« Klavdij sc jc hotel sicer braniti, a ker ga nihče ni razumel, se jc brž glasovalo; večina je bila za Avgustov predlog. In takoj gaje Merkurij zgrabil za vrat ter ga vlekel v spodnji svet — pekel — »Tjakaj, ocl koder se, pravijo, nihče ne vrne.« Ko sta stopala Merkurij in Klavdij v Rimu po Sveti ccsti, je vprašal Merkurij nekoga izmed ljudstva, kaj da pomeni oni hrup in ono tekanje, ali je morda Klavdijev pogreb. In res, bil je Cezarja Klavdija pogreb, velika sijajnost; kajti ščedeli niso niti denarja niti skrbi, in videti je bilo, kakor da pokopujejo boga. Flavtistov, tro- -. - ^ ...... • • ' celo Klavdij. Vse je bilo veselo, jasnega obraza; rimsko ljudstvo sc je izprehajalo, radujoč se svobode. Samo Agaton sc jc jokal in nekaj drugih sebičnih odvetnikov, ki so za Klavdij a tako dobro ribarili v kalni struji . . . Ko je svoj pogreb ugledal Klavdij, tedaj je spoznal, da je mrtev. A veselil se je te proslave svoje osebe in bi bil najraje še dalje gledal veličastno-ginljivi prizor svojega pogreba. Toda prijel ga je božji sel Merkurij in ga vlekel črez Martovo polje — s prikrito glavo, da bi ga kdo nc spoznal; in med Tibero in Sveto cesto, ondi, kjer je Veliki kanal in so »vrata smeti«, sta se spustila v dolenji svet. Prej pa je bil že tja dospel po bližnjici Narcis, njegov opro-ščencc, da lahko dostojno sprejme svojega milostnega gospoda, in mu je zdaj prišel nasproti, fino umit in načičkan, kakor da je ravno prišel iz kopeli, ter dejal: »Kaj, bogovi prihajajo k ljudem?!« — »Teci, teci«, mu reče Merkurij, »ter naznani naju prihod.« Oni pa je hotel svojemu gospodu Šc več laskavih ljubeznivosti povedati, a Merkurij mu je iznova ukazal, naj hiti, in ko se jc Narcis obotavljal, ga jc izpodbodel s svojo Šibo. Narcis se je brž spustil v tek. Ker vodi tu pot neprestano navzdol, zato jc prišel tudi Klavdij, dasi ves protinast, hipoma k vratom Plutonovim: tu jc ležala, kakor pravi Iloracij, stoglava zverina, ki je gibajoč se strašno tresla svojo grivo; malo jc vznemirilo Klavdija, ko jc zagledal črnega, grivastega psa — vajen jc bil lc svojega ljubljenčka, belega psička. In z mogočnim glasom je izpregovoril: »Klavdij Cezar prihaja.« In glej, ploskajc z rokami, se prikaže takoj zbor pevcev, pojoč: »Evo ga, veselimo se! veselimo se!« Bili so to: Gaj Silij, designovan konzul, Junij Pretorij, Sckst Tral, Mark Ilelvij, Trog, Kota, Tekt, Valcnt, Fabij, rimski vitez —• ki jih je bil dal nekdaj Narcis v smrt odvesti. V sredi tc skupine pojočih mož je bil pantomim Mncstcr, ki ga je bil Klavdij svoje dni radi lepšega okrajšal za eno glavo. Novica o KlavJijevem prihodu se jc hitro raznesla, cclo do Mcsalinc tja v ženski oddelek. Kar usuli so se proti oni strani, odkoder je prihajal Klavdij, najprej oproščenci Polibij, Miron, Ilar-pokrat, Amfcj in Feronakt, ki jih jc bi Klavdij naprej poslal v spodnji svet, da mu pripravijo pot; za njimi sta prišla dva prefekta, Just Katonij in Ruf, Pompejev sin, potem prijatelji Saturnij Lucij in Pedo Pompcj, Lup in Cclcr Azinij, bivši konzuli, nato dve nečakinji, zet, tast, tašča, sploh vsi sorodniki. In zabranili so mu pot kakor prava vojaška četa. Ko jih je Klavdij ugledal, jc vzkliknil: »Vse polno prijateljev! Kako pa ste vi sem prišli?« Tedaj pa jc rekel Pedo Pompej: »Kaj praviš, krutež vseli kru-težev ? Ti še vprašaš, kako smo sem prišli ? Kdo nas jc sem spravil, »Ljubljanski Zvon« 5. XIX. IS99. 19 ali ne ti, morivec svojih sorodnikov in prijateljev? Ilajdi na pravico! Jaz tebi tukaj pokažem sodnikov stolice!« Po teh besedah' ga šiloma odvede k tribunalu podzemskega sodnika Eaka; ta jc preiskoval po zakonu Kornelijeveni o zavratnih morivCih; Pedo jc obtožil Klavdija kot zločinca, ki jc umoril: trideset senatorjev, tristo in petnajst rimskih vitezov, navadnih ljudi pa več, nego je listja in trave. Prestrašen se je oziral Klavdij okrog, iščoč kakega zagovornika, toda ni ga našel prijatelja. Naposled je stopil izmed množice Pavel Pctronij, stari njegov pivski brat, zgovoren baš kakor Klavdij, ter zahteval, da bode on zagovornik; toda niso mu ugodili. Zdaj jc prebral Pedo Pompej pismeno tožbo med velikim hrupom in rabuko. Pctronij jc poskušal ugovarjati, toda Kak, mož pravice, mu jc za-branil ter obsodil Klavdija, nc da bi bil zaslišal drugo stranko, češ: *Kakor on drugim, mi njemu — uživa naj isto pravico«. Nastala je smrtna tišina. Vsi so strmeli radi tega nenavadnega postopanja; rekali so, da se šc kaj takega ni nikdar zgodilo. Klavdiju sc jc seveda zdela ta njegova obsodba bolj krivična nego nova. Dolgo so se nato prepirali, kako kazen mu prisodijo ... Po dolgem ukrepanju so sklenili, da je treba za Klavdija izmisliti novo kazen, da mu ie odkazati kako neuspešno, neplodno delo, ki izvira iz kake strasti ter le-to strast zopet neti — delo brez konca in utehe. Tedaj je Kak razsodil, da mora igrati s kockami v kupici brez dna. In res je začel Klavdij takoj zbirati kocke, ki pa so mu letele skozi kupico na vse strani, in mučil se je z brezuspešnim delom. Kar se prikaže Gaj Cezar Kaligula in si jame lastiti Klavdija za sužnja; pri vedel je tudi priče, ki so videle, kako je on Klavdija z bičem, s šibami tepci in klofutal ... In res so podzemeljski sodniki Klavdija izročili kot sužnja Gaju, Gaj pa ga je izročil svojemu opro-ščencu Menandru, da mu pomaga v pravnih vprašanjih. V prostih urah pa goji Klavdij z Mcnandrom, učenim Grkom» gla-soslovje božjega jezika— žal, da tega ni storil poprej — ter išče najprimernejše abecede za božji jezik, pričakujoč, da se s temi raziskavami bolj proslavi, nego se je proslavil z novimi črkami, ki jih jc bil izumcl na zemlji za človeški latinski jezik.l) Skladnje se pa nista lotila; zato bi bila morala za božji jezik imeti čuvstvo. ') Cesar Klavdij je uvedel v latinski pravopis tri nove Črke, ki so se rabile za njegove vlade: —| - v> h s, ps, j— polglasnik med i in u. (Dalje prihodnjič.) Idealisti. .l.am pri mizi obloženi štirje gostje mi sedijo, pijejo mi rujno vince, sladko mi jedo pecivo, govore o tem in onem, kaj lepo jc, poezija . . . Domačin jc zdaj govorec, slušajo ga gostje štirje, kimajo mu zadovoljno. — Cujte, kaj jim je povedal, kaka bistra to jc glava; tudi vi mu pritrjujte, z glavo včasih prikimujte! . . . Govoril pa jim tako jc: »Slišal v svoji sem mladosti, da se pesnik vsak izpojc, in da s prvim sivim lasom mu pojema moč prvotna. Slišal sem, a verovati nisem hotel praznim marnjam; mislil sem, da pesnik srednji bi utegnil se izpeti, a nikdar nc velik pesnik, kakor Orel je na primer, ta naš divni, slavni pcvcc . . . A sedaj pa lc verujem, vidim, da je res, kar čul sem; i naš Orel jc opešal, dasi v letih je najboljših! Res, nekteri govorijo: »Vedno večji je ta Orel, vedno više se povzpenja, in obzorje se mu širi, in veliko njega srce svet vesoljni že objemljc, vse Človeštvo brez,, izjeme.« Toda čujte me, gospoda: Pevca vendar je naloga, da nam kaže ideale, da nas drami, navdušuje za vse lepo, blago, sveto! . . . To storil je pesnik Orel v prejšnjih časih s polno mero, ko ljubezen je opeval v svojih sladkih slavčjih tožbah, ko nam pomlad je opeval v nedosežnih svojih odah, ko j c pesmi pel večerne, vzbujal sladko hrepenenje, ela si jokal, pa sc smejal . . . In ti zlati vzori, vzori! . . . In sedaj kaj poje neki? Le vzemimo zadnje pesmi: Opisuje nam uboŠtvo, bedo, jad, smrt, glad, nagoto, vodi nas po bornih kočah, v gnusna vodi nas predmestja, grde slika nam bcznice, pa propadlost po teh krajih . . . To res z vedno isto silo, Da jo vidiš to golazen, kako gnete sc pred tabo, naga, lačna, zapuščena, kako vzdiha, joče, kolnc . . . Vprašam pa, je to umetnik, ki nam nudi te prizore? So li kmetje, so berači, ti kvartači, ti pijanci, kak predmet za poezijo, za to čisto božjo hčerko? . . . Nam blaže li srca morda, dvigajo jih proti nebu, ganejo li dušo našo? . . . Ha, gospoda, smešno, jcli? Smešno, to je, pa nevarno! . . . Vsa mladina ga žc čita, 19* vse se zanj že navdušuje . . Peša vera. peša nravnost . . Žalostni so vam ti časi. časi struje te »moderne«, teh »modernih« pevcev časi! . Toda kaj bi se jezili, Trčimo na zdravje, dragi! Bog jih živi pevce prave, Bog jih živi ideale, jasne, svetle ideale!« Za zveneli so kozarci, trčili so štirje pivci, dvignili kozarce polne» kal" jasne, svetle ideale . . . T v an Šorli, Noč. M /,oč prihaja v mojo tiho sobo; lue umira pred menoj na mizi, v zadnjih iskrah že trepeče plamen — noč prihaja v moje trudno srce. In na stenah vstajajo počasi temne sence z bledimi obrazi, vame gledajo oči globoke, žaio se mrtve mi roke . . . Izsušena že so moja lica, in izpraznjena je moja duša . . vse raztrosil sem bogastvo svoje vse do dna izpraznil svojo dušo Zdaj je tukaj veliki bankrot . . Luč umira pred menoj na mizi, vame gledajo oči globoke, bližajo se mrtve mi roleč. Ivan Cankar. Resignacija. .fia mojo pol ne trosi rož duhteeih — temna in strašna pred menoj leži; cvetovi jasni vsi bi oveneli, v režeče maske bi okameneli smehljaji tvoji sredi te noči. Oj Anica, vse moje lepe sanje razpadle so že davno v prst in prah; vse, kar sem ti govoril, vse zlagano — pod haljo z biseri in zlatom tkano sem skrival svoje duše blazni strah. Pred mano hodi smrt s korakom tihim, polaga mi na pot svoj temni prt — in luč umira, moje cvetje vene . . . Oj ne žaluj - odvrni se od mene, ti ljubica — pred mano bodi smrt! . . . Ivan Cankar. Gojko Knafeljc, Povest. Spisal Vaclav Slavec. IX. a svoj poročni dan se je zbudil Gojko po jako nemirnem spanju zelo zgodaj. Okna njegove spalnice so bila zastrta, da je bila še povsod tema, a on se je pretegnil po svoji navadi samo enkrat ter skočil z diväna, na katerem je bil prenočil. Stopil je k oknu, odprl vetrnice na stežaj ter pogledal na nebo; le-to je bilo Čisto jasno, samo nad goro se je vlekla dolga, svinčenobojna oblačna črta, ki jc pa zdaj že nekoliko pordevala ter naznanjala, da se skoro prismehlja izza nje velika, zlatorumena solnčna plošča. Z vrta je priplul v sobo sveži jutrnji vzduh, pomešan z vonjem raznovrstnega vrtnega cvetja, temno-rdečih, že preveč razcvetlih rož, mnogobrojnih drobnostebelnih, živo-rumenih klinčkov in v skupinah nasajenih raznobojnih pelargonij . . . Gojko je poslonel za hipec na oknu, dihajoč s polnimi požirki ta čvrsti, vonjivi vzduh. Ko se je obrnil, mu je preletelo oko sobno opravo. Prejšnje mobilije so bile iz te sobe izginile. Namesto ene sta stali na sredi sobe dve postelji, ena poleg druge, čisto novi, nizki, z visokimi, oglato izrezljanimi vzglavniki, pregrnjeni v. najfinejšimi pregrinjali. V kotu se je svetlikal svctlo-likani umivalnik s potrebno pripravo za dve osebi, a ob južni steni se je čeperil nov, mehek divan za malo podolgasto - okroglo mizo, okoli katere je ždelo nekoliko divanu enako preoblečenih nizkih foteljev. Ob oknih so viseli dolgi, novi, krasni džutovi zastori, umetelno vezeni, težki in gosti, da niso prepuščali niti najmanjšega solnčnega žarka. Vse je dišalo po novini in dihalo iz sebe neko novo, Gojku dozdaj nepoznano življenje... Ko se mu jc utrudilo oko v ti sobi, se je sklonil nekoliko naprej in pogledal skozi odprta vrata v drugo sobo, sprejemnico, ki je imela vrhutega še svoj poseben vhod; tudi tukaj se je vse svetilo v novi, solidni opravi. A svojo prejšnjo opravo je bil Gojko razvrstil v posebni sobi, ki je bila zdaj popolnoma natlačena, a jc vendar obvarovala nekdanji svoj značaj, ki naj bi spominjal Gojka prejšnjih samČevskih časov . . . Gojko je pogledal na uro. »Komaj pet«, si'je dejal, »Še imam časa!« Oblekel se je za silo, si nataknil na noge rdeče cipele, pretkane s silno velikimi zelenimi in belimi rožami, ter se začel izprehajati po sobi... Dospel je v drugo sobo. Tam je ležala na stoleh razgrnjena njegova sva lovska obleka, a na mizi je blestela trda, na prsih v umetne gube nabrana, sneznobe'a srajca s svetlim, visokim ovratnikom, štirioglatimi belimi zapestniki in malo, belo svileno kravato. Gojko je pristopil k vsakemu kosu posebe, ga pogledal na-tančno» pogladil, se nasmehnil ter ga zopet položii zadovoljno na prejšnji prostor. Na mizi je ležal tudi izvod z duhovito pesmijo pvigodnieo, katero je b:l zložil po naročilu čitalniškem pesnik Kukec. B?la je tiskana na podolgovatem, trdem» finem papirju in obrobljena z modernim zlato-črnim okvirjem. Gojko je vzel pesen: v roko ter se v glob i 1 v posamezne verze. Najbolj so mu prijali med drugimi r.i-Ie: »Ti naš ponos si, naša ga--.v}c.bil-o.äiisati.. Weber jc dejal odločno in trdo: »Da — tako!« Tedaj jc pa ona strcpetala; zravnala se jc kvišku, naglo odhitela ter ga pustila samega. Weber jc uvidel, da jc bil pretrd. Polastil se ga jc namah srd in kes nad samim seboj. Naglo je skočil za njo ter jo ujel za desnico. Ko je zagledal njen obraz, tedaj je opazil, da ji polzita nizdoli po licih dve debeli, svetli solzi. Hotela se mu jc iztrgali. A tedaj je pozabil vseh svojih sklepov, jo potegnil krčevito k sebi ter ji odpoljubil solzi raz lice. »Ne, druge ne ljubim, tebe edino na svetu!« ji je šepetal strastno. »Prej sem se samo šalil!« / »Ali res?« »Da!« In res je čutil v tem trenotku do nje neko ljubezen, ljubezen, a nje hipnega, burnega pojava si ni mogel raztolmačiti niti sam. Pustila mu je, da jo je objemal in poljuboval. — Počasi so se vračali gostje zopet v sobano, kjer so ostali še do večera. Pavlina je bila videti vesela in zadovoljna, a Weber se je vztrajno sukal samo okoli nje, da so ji bile že druge gospodične nevoščljive. Iz sobane, kjer so bili bakljači, se je razlegal že precej šumen hrup, ki se je proti večeru še povečal . . . Vse jc bilo zadovoljno! — # * * Neži je bilo predolgočasno, da bi bila sama doma. Gojko ji je bil prepustil danes ključ od kleti, in Neža je vedela dobro porabiti to prostost. Napolnila si je najprej z baterijami svojo zevajočo skrinjo za poznejše čase, a zato si je privoščila najboljše kapljice, dokler se ji ni že začelo nekako vrteti. Tedaj je pa začutila potrebo, da je poklicala drobno, grbasto sosedo, ki je bila takoj pripravljena, da obere z njo vred nekoliko mastnih piščancev ter poliže tudi nekaj drugih ostankov. Ta seveda je bila grozna klepetulja, in ker Neža tudi ni zaostajala, je bila celi popoldan in tudi še pozno zvečer kuhinja in Nežina soba polna regljanja. Ali na večer je ostala Neža zopet sama, in vino ji je bilo zlezlo v lase, da je komaj stala po-koncu . . . Pozno je že bilo, ko je pridrdrala domov kočija, ki je dovedla Ano in Gojka. Stari Grahor jc bil sploh nasprotnik običajnega potovanja novoporočenih parov vobče, zato je tudi želel, da ostaneta doma Ana in Gojko; to željo sta le-ta tudi vpoštevala in si prihranila kratko potovanje za poznejši Čas . . . Ana se je nehote stresla, ko je prestopila prag novega svojega domovanja, in obšla jo jc neka slutnja, da nc bode nji ta hiša kraj miru in sreče. Ta čut se je je polastil še bolj, ko je zagledala pred saboj Nežo, ki je držala v eni roki svetiljko, v drugi pa vrček z blagoslovljeno vodo, a se je pri tem poslu zibala na desno in levo, naprej in nazaj, kakor bi jo kaj lomilo. Lice ji je bilo zabreklo, vijolicasto-rdcČe, in iz ust ji je dišalo kakor iz soda. Usta so ji bila slinasta tja doli do podbradka. Ana sc je obrnila v stran ter proseče pogledala Gojka, naj jo odvede bržko mogoče. A Neža je žc bila položila svetiljko na klop in začela škropiti z raztegnjenimi prsti najprej Ano, a potem Gojka, da so začele prccej trepetati debele kaplje na njiju obleki. »Bo . . . bo . . . bog . . . da . . aj . . . sre . . . čo. . . . čo . . .« jc jecljala in hotela nadaljevati. A Gojko je dejal: »Ze dobro, Neža, le pojdi spat!« »Kaj? — Spat!« se je raztogotila Neža, in kar nič več se ji ni zadeval jezik. »Kaj ? — Vi mc gonite spat! Vi, ki sem vas stregla tako dolgo, kakor lastnega otroka, stregla, kakor — moža! Vi, ki sem vas toliko let . . .« »Je žc res, Neža«, je dejal Gojko še vedno vljudno. »Saj ti nc rečem ničesar; jaz samo pravim, da pojdi spat, ker si zaspana in trudna!« Stopal je z Ano mimo nje. Ali Neža je bila popolnoma obsedena. Presedalo ji je, da je ni Ana nič ogovorila, ampak, da je "zrla nanjo samo z gnusom. *Q)cj> j0.)»* Jc vpila x genialen« igravec ustvari morda ;z kake slabotne igre lahko nekaj, kar se da gledati» kar občinstvu ugaja m ga zadovolji. Na drugi strani pa re takisto res, da mora najizvrstnejše dramatiško de-o na odru sramotno propasti, ako pride v roke neizobraženim, nevednim alt zanikarnim igravcem in igravkam, ki pisatelja ne razumejo, ki se ne morejo vživeti v njegove osebe, ali ki se svojih ulog nočejo naučiti. Dramatiki pisatelj torej, ki je dovršil kako dramo, je izpolnil potemtakem pravzaprav šele polovico dela: drugo polovico mora prepustiti dobrim uprizoriteljem . . . * -4 Kakor pa govorjena, živa človeška beseda bolj. vpliva na nas nego beseea čitana, kakor nas pristno življenje bolj mice nego abstraktna teorija: tako uprizorjena drama s svojimi življenja polnimi prizori na glecavce vprav velikansko vpliva. '*) ''-) Modemi: zrxtivosi, ki se peiz dušeslovjem množice tease}, je do kazala zanimivo dejstvo. dri je ogromna razlika med sodi»o, ki jo izreče posameznik,. in pa rued sodbo, ki j?: izreče množina ljudi, obranih na enem prostoru. Sedaj je namreč dokazana na prvi videz paradoksna lespina, da se duševno moči v kaki skupščin) zbranih ljudi ne pomnožijo, ampak le paralkuiejo. Zatorej posameznik v množici sodi vsekdac drugače, nego bi sociJ sam. Masa vpliva nanj, da tegobi ve)jk del svobodne volje in vsled tega velik dei samo-stafoe sodbe. V masi se vrši proces vzajemno sugestije. Italijanski prof. Scipio Sighele piše v svoji knjigi: »Psychologie des Auflsüfs tend der Massen verbrechen. (Ponemčii dr. H!. Kardia.) na strani 209. in dalje: *Wev sieht abnorm ist. will, dass sea-. Buch getesem, seinem Schauspiele applaudiert, sein Bild oder Statue bewandert und verkauft »LjubgansUi Zvy». 4. XIX. SÖ To so vedeli že Grki, to so vedeli Indi. Zato so tako visoko cenili gledališče in njegov vpliv na ljudsko maso. - t / wird. In dieser Hoffnung auf den Beifall der Filister denkt, arbeitet und kämpft er. Das Publikum ist der Minos unseres irdischen Fegefeuers. Es urteilt in erster und letzter Instanz. Aber seine Art, zu urteilen, ist nicht immer dieselbe, und das Urteil lallt deshalb mehr oder weniger begründet aus, je nachdem der Urteilsspruch gleichzeitig von Allen, oder nach längerer Zeit von den Einzelnen abgegeben wird. D. h. das Publikum, dass sich über ein Geisteswerk aussprechen soll, kann an einem Orte versammelt oder über einen grösseren Raum verstreut sein; es kann als Menge oder als öffentliche Meinung auftreten. Ein Buch wird nie so beurteil, wie ein Drama. Daš Buch wird von Einzelnen gelesen, die sich dafür interessieren und sich in der Stille ihres Zimmers eine Meinung darüber bilden. Ein Drama wird von einer Menge Menschen gleichzeitig gehört, d i e sich u n b c w u s s t gegenseitig suggestiv beeinflussen . . . Ich verweise auf das Gesetz, wonach die Stärke einer Gemütsbewegung in geradem Verhältniss der Personen wächst, welchc sie am selben Orte und zur selben Zeit fühlen ... Es ist ein grosser Unterschied, ob man auf ein versammeltes Publikum oder auf viele weit verstreute Menschen wirkt. . . Objektiv betrachtet ist das Urteil eines weitverstreuten Publikums sicherer und richtiger . . . Die Woge der Ergriffenheit, die uns dann zum Herzen steigt und uns, wenn wir sie im Theater oder in einer Versammlung erfahren hätten, sofort zu brausendem Bei falle hingerissen haben würde, verschwindet spurlos und einsam zwischen den vier Wänden unseres Zimmers. . . Das wunderbarste, was die Menge auszeichnet, ist gerade ihr Vermögen, die einzelne Persönlichkeit aufgehen zu lassen in ihrer ungeheueren Seele, die von der ihrer einzelnen Glieder völlig verschieden ist. In ihr verliert das Individuum sein eigenes Denken und Fühlen und wird das blinde Werkzeug unbekannter Seelen ... Dazu kommt, dass jede Aeusserung des Genies vor der Menge gewisse Gefahren lauft. Die Psyhologie der Menge — sie ist in dieser Beziehung der des Weibes ähnlich — ist aus Grausamkeit und Widersprüchen gemacht und springt ohne Ucbcrgang von einem Gefühle zum anderen . . . Ich möchte sagen, dass bei der Beurteilung .eines Buches die eine Meinung die andere ähnlich beeinfiusst, wie in einem Saale oder auf einer belebten Strasse die Bewegungen eines Individiums durch die Anwesenheit oder das Zusammentreffen mit anderen Individuen beeinfiusst werden, während das plötzlich zustande kommende Urteil eines Theaterpublikums .. . eine psychologische Einschnürung bedeutet, welche jede Selbstständigkeit des Denkens und Fühlens hindert, wie in einer Volksmenge durch die unmittelbare Berührung der Leiber die freie Bewegung der eigenen Glieder nicht nur gehindert, sondern auch absolut unmöglich gemacht werden kann. Und deshalb muss man wünschen, nicht von der Menge, sondern vom Publikum beurteilt zu werden, wie man auch gern unter Menschen ist, aber ungern in einer Menge .. .« Tako sodi Sighelc o množici in njeni kritiki. Ta znanstvena raziskavanja so za našo dobo velike važnosti. Primeri o tem problemu tudi dunajski tednik »Zeit«, 1899, 7. aprila. Vpliv in pomen gledaliških predstav poznajo tudi takisto vsi današnji kulturni narodi; saj so baš gledališča po naših mestih navadno najlepše stavbe. »Kaj je pravzaprav gledališče?« —je pisal v svojih »Literarnih študijah«1) ruski kritik Bjelinskij — »To je pravo svetišče umetnosti! Ko stopite vanje, se ločite od zemlje, se ločite od življenskih odnošajev! ... Vi tukaj ne živite s svojim življenjem, ne trpite s svojimi skrbmi, nc radujete sc s svojim blaženstvom in ne trepečete za svojo opasnost. Tukaj izgine vaš hladni »jaz« v plamenem eteru ljubezni. Ako vas muči težka misel o težavnem naporu vašega življenja in o slabosti vaših moči, jo tukaj pozabite; ako je duša vaša kdaj hrepenela po sočuvstvu in oduševljenju . . . tukaj vzplamcni ta žeja v vas z novo ncukroČcno močjo . . .« Pisatelj A. Skljar, ki je v imenovanem ruskem mesečniku objavil, boljše rečeno, ponovil besede Bjelinskega, pravi v svojem članku »Sovrcmcnny r us kij tcatr« za besedami Bjelinskega: »Kdo izmed nas občuti (dandanes) v gledališču ta visoka, navdušena čuvstva, ki jih je občutil Bjelinskij? Res, mi šc nazivamo po stari navadi gledališče hram Mclpomcnin, toda ta naziv jc že davno izgubil svoj resni zmisel. Kaj pa se je zgodilo takega v tem času ? Ali smo mi postali taki suhoparneži in neobčutneži, da nas gledališče nc zanima več ? Ali nas tako zavzemajo zadače dejstvenosti, da za gledališče nc maramo? Nc, o umetnosti govorimo mi veliko več, nego so govorili kdaj poprej; in mi cclo oživljamo pozabljene teorije čiste umetnosti . . . Zgodilo se jc to, da je gledališče — padlo!2) 1) Posnel iz časopisa »PvCKafl Ml.lCJlI»«. 189$. XII. str. 49. (mala). a) Šc eden vzrok bi se dal navesti, zakaj včasi najboljše, klasične igre nc privabijo ljudi v gledališče! Od neizobraženih slojev ljudstva seveda, žal, nc moramo zahtevati, da bi hodili gledat umetniško dovršene drame. Izobraženo občinstvo velikih modernih mest pa se deli dandanes na dva skrajnja velika tabora. V enem so ljudje, ki so utrujeni od duševnega dela, drugi pa so utrujeni od raznih užitkov in naslad in pa od — »dolcc far niente.« Ti poslednji so takozvani blaziranci. Ljudje, od duševnega dnevnega napora utrujeni, često niso zmožni, da bi gledaje in poslušaje kako resno dramo zvečer šc mislili in si napenjali živce. Blaziranccm se pa od same lenobe in duševne toposti ne ljubi uživati v gledališču kaj resnega. Oboji bi se na večer raje na preprostejši način razvedrili, razveselili in pozabavali, recimo kje v kakem »orfeju« ali cirkusu itd. . . . Modernemu človeku jc zato često veliko bolj všeč godba in glasba, nego pa kaka misli in težkih problemov polna drama! Bog nc daj, da bi hotel prezirati vrednost glasbe — vsa Čast ji! — toda toliko jc gotovo, da pri glasbi 20* V svetišču s kjer so svoje dni prinašali žrtve Čisti in strogi boginji umetnost:, se odigravajo sedaj najgiupejše burke, brezmiselne stvari, ki predstavljajo« same na sebi žalostno pafrociijo umetnosti; namesto zreče v. »pobožno« izpolajujo&b svoje delo, vidimo navadno le rokodelce ria odru, ljudi, katerim ie prizornica poslednje pristanišče po raznih neuspehih na drugih popriščih . . Tako sodi A. Skljar o današnjem ruskem gledališču. Potem razpravlja obširno o žalostnem socialnem in gmotnem stanju ruskih gledaliških igraveev, razpravlja o kongresu teh igravcev, da bi dosegli boijŠe razmere itd. Na strani 76. (mali) »Ruske Misli« pa čitamo: ». „ s Propad gledališča je v tesm zvezi s propadom literature. Ne govorimo o dra mati ski literaturi, ker se drama tiska literatura ne more ločiti od druge literature, s katero ima obče zakone o razvitju. Igravci se pritožujejo zarad praznost: gledališč, na ravnoduŠje občinstva napram gledališču. Toda, kje so tiste igre. ki bi prisilile naša srca, da bi bila od ljubezni, ocl žalosti, sočutja. aH narobe: od razburjenosti, sovraštva, nevolje f Kje so igre, ki bi mogle izzvati v gledališču burjo navdušenja, in ki bi vse nas brez razlike poklica in socialnega položaja zlile v enem samem človeškem čuvstvu."i Vi pravite: pa Sekspir, Schiller, Gogolj. Ostrovski? Prekrasno! Toda gledališče ne more večno živeti samo s svojim starim rep er toarjem. Mi želimo videt? tudi pie$e, ki predstavljajo naše sedanje življenje - - -n takih iger ni! Mi napolnjujemo gledališče v dneh prvih predstav, ker se nadejamo videti podobe, posnete iz naše srede, slišati utripanje pravega življenja — • no, žal! — iz gledališča odhajamo razočarani, s togo ter premišljujemo o tern ic Koro ouu uora-'eTW imiuptji, r;rb mr okopi J mv Cii.v.ijjyn» ? . . Konec svojega zanimivega članka o ruskem gledališču pa piše A. Skljar: *RazčVe: gledališča nastop; z razcvetom literature vred in pa takrat, kadar se povzdigne niveau našega družabnega življenja. Takrat zagledamo mi na odru zopet velika dela z nesmrtnimi umetniškimi tipi, in gledališče postane kateder, kakor ga nai duh ne partieipuje toliko pri umotvoru, nego n. pr. pri duhoviti drami. Posebno pa pri kaki operi ali opereti posicšavcn in gledavcu ni treba ničesar misliti, ker libreto sam nit: nima nikakih misli, ker je operni tekst v pravem pomenu besede ■■ nezmiscL Vsaj v književnost, v poezijo operni in operetni teksti ne spadajo. Nobeden pravi pesnik so ne mara pečati z — »libretti« . . - Pis. imenuje Gogolj, s katerega nam bodo veliki pisatelji propovedovali večne ideale resnice, dobrote in krasote.« # * * Kakor bratom Rusom, tako precej se godi menda tudi še nekaterim drugim velikim narodom, da jim namreč nedostaje pravih izvirnih dramatiških del iz sedanjosti. Šekspirji se pač ne porajajo niti vsako stoletje. Dobri liriki in epiki se porajajo Često lahko tudi v manjših narodih, ki žive v skromnih, morda celo v socialno in politično suž-njih razmerah. Lirika jc najsubjektivnejša vrsta pesniške umetnosti, jc izliv individualnosti in je precej neodvisna od tiste srede, v kateri poet živi. Saj pri njem ni glavna stvar »kaj«, ampak »kako« . . . Epika se tudi lahko razvija in razvije med narodom s slabo razvitim socialnim življenjem, med narodom, ki je v političnem oziru nesa-mostalen, tlačen in odvisen. Borba za svobodo, socialno, narodno, politično in morda versko mu daje dovolj snovi za pripovedovanje —i]wopsko-o4->dokwanjo sploh.- Lirik in epik sta kolikor toliko neodvisna od srede, v kateri živita; v nji se lahko razvijata, Čc imata v sebi duševne pogoje za ustvarjanje. Lirika in epika je v prvi vrsti stvar osebnosti, individualnosti. V vsakem pravem pesniku leže pravzaprav vsi elementi lirike, epike in dramatike. Izključno in samo lirik, samo epik, samo dramatik ni nobeden poet. V epskih spisih nahajamo lirske momente, v dramatiških lirske in epske skupaj! D r a m a t i š k i pisatelj pa j c pred vsem proizvod socialnega stanja kakega naroda. Samo v kakem večjem narodu z veliko politično in socialno svobodo se more razviti d r a m a t i š k i pesnik, ako ima seveda sploh notranje pogoje za to. Dramatična književnost torej ni z estetičnega in umetniškega stališča najvišja umetnost; kak dramatiški spis ni sam na proizhajajo zato najnazadnjc iz peres, ker jih je najteže spisati, ampak zato, ker za dramo treba v nan jih, družabnih pogojev. Pisatelj mora živeti sredi svobodno in bogato razvite, visokokulturne človeške družbe. Ker pa ti zunanji pogoji dozore med kakim narodom lc polagoma, zato nastopi tudi dramatiško pesništvo v vsaki književnosti pozneje nego lirika in epika. Da nc bi za dobo najlepšega razcveta drame mogla nastopiti stagnacija in propad — kdo tega nc ve? To je čisto naravna stvar, čeprav nam vzroki takih reakcij niso vselej jasni. Sofokles je dozorel pozneje nego Homer. Ko pa so dali Grki svetu svoja najlepša dramatiška dela, je prišel propad. Večjih dramatikov pozneje iii rodil grški narod. Za Sckspirjem ni bilo večjega angleškega dramatika. Zakaj nc — tega ne ve nihče. To so skrivnosti človeške narave, ki jim nobeden sociolog ali psiholog ne pride do dna. Takih dramatikov, kakršen je bil Sekspir, sploh ni rodil nobeden evropski narod več, čeprav je dandanes marsikje večja politična in socialna svoboda, nego je bila na Angleškem za Sekspirja. Pomisliti je treba, da živimo dandanes v dobi subjektivizma in individualizma, v dobi, ko se poglabljajo duhovi v same sebe. Taka doba rodi impresijonistne lirike, rodi dekadente, Nictzscheance, simboliste, sataniste. Za objektivno, plastično ustvarjanje, za ustvarjanje dramatiŠkih značajev pa je taka prehodna doba manj prikladna. * * * V taki dobi živimo mi Slovenci. Živimo v politični odvisnosti. Srednjega stanu imamo še vse premalo. Tisočletna politična odvisnost jc slabo vplivala na nas, na naš značaj. Naš duh se obrača bolj na znotraj; Slovcncc, Slovan je pred vsem lirska duša. Pri Rusih se je razvil roman za Turgenjeva, Dostojevskega in Tolstega do klasične dovršenosti. Baš tista slovanska lirska narava, ki iztiče in grebe najraje v svoji notranjosti, je podarila Rusom romane z najglobočjo duševno analizo, da sc jim čudi ves svet . . . Glede drame pa Rusi tožijo, da se jim dandanes noče razviti! Zakaj ne — to je nekoliko pojasnil navedeni kritik A. Skljar . . . Kaj hočemo reči in tožiti potem mi majhni Slovenci, če nimamo zvoje dramatiške književnosti! Prav nič nas ni treba biti sram, čc je nimamo. Saj nismo tega krivi sami, saj to ni še priča naše nenadarjenosti in umetniške sterilnosti. Kakor vsakemu človeku ne, tako tudi vsakemu narodu niso bili dani vsi talenti. Rimljani so bili gotovo velik narod; politična svoboda za časa republike je bila razvita, kar se da, družabno življenje rimsko takisto; vsi zunanji pogoji so bili dani —• in vendar rimski narod ni rodil iz sebe ne enega dramatiškega pisatelja, ki bi se mogel imenovati res velik, izviren dramatik, kakršna sta bila Sofokles in Evripid. # H« * Ako pa se v naši mladi književnosti, namenjeni našemu majhnemu ozemlju, dosedaj, kakor vemo, ni še dovolj razvila in raz-cvetla dramatiška poezija, nc smemo trditi, da sploh nikoli ne dobimo svojih dram, takih dram, ki bi stale kolikor možno na višini umetniške in tehniške dovršenosti. Jurčič, Vošnjak, Funtek, Medved, Robida, Gangl in Govekar so vendar dokazali, da ima tudi Slovenec pravo dramatiško žilo. Notranji pogoji za razvoj domače dratne bi bili torej že tu, treba samo še, da postanejo tudi vnanje razmere ugodne ustvarjanju dram. Ti vnanji pogoji pridejo takrat, kadar se razvije in konsoliduje naša družba, naše-domače socialno življenje. Tudi pri nas — in Še posebno pri nas! — se mora duševni niveau družabnega življenja povišati, kakor se izraža ruski pisatelj A. Skljar. Pa tudi naša preteklost nam mora biti bolj znana, nego nam je bila znana dosedaj! Zato je skrajnji čas, da spoznamo svojo slovensko zgodovino, da spoznamo vse dogodke, ki so se kdaj vršili na slovenskem ozemlju. Naši zgodovinarji se morajo čimprej lotiti pragmatiškega sestavljanja domače zgodovine. V tej naši zgodovini leže bogati zakladi za dramatiškega pisatelja, so skrite šc neznane, hvaležne snovi za vesele igre, drame in tragedije! . . . * * * Velika neprilika in neprijetna ovira svežemu razvoju domače drame je pri nas tudi to, da imamo takorekoČ samo eno slovensko gledališče! O tem jc žc lani v »Mladosti« omenil nekaj neki pisatelj. V kakem veliko bolj ugodnem položaju sc nahajajo v tem oziru drugi številnejši narodi, ki imajo na stotine svojih gledališč! Drama» ki propade iz bodisi kakršnihkoli razlogov v enem mestu, uspeje lahko kje drugje itd. Toda iz te sitne zagate si moramo mi Slovcnci pomagati na drug način. Ako kak slovenski pisatelj spiše kdaj kako dobro dramo, smemo upati, da jo sprejmejo vsaj šc kje na kakem drugem slovanskem odru. Ali se ne smemo zanašati, da bodo želeli videti dobro slovensko dramo tudi Hrvati in Srbi, Cehi, Poljaki in tudi Rusi? Zakaj ne? — Če imamo v umetnosti, v književnosti sploh in posebej še v dramatični stroki že zdavnaj nekak kozmopolitizem, zakaj ne bi smeli zase verjeti v nekak »gledališki p a n s 1 a v i z e m« ? Ali je to res čisto nemogoče ? — Nekaka takšna vzajemnost zlasti med slovanskimi odri ni ni-kaka utopija. , • Treba samo, da se mi Slovenci sami ne obdavamo in nc ločimo od drugih Slovanov s kitajskim zidom, ampak da imamo vedno pred očmi naravno dejstvo, da smo res le del velike slovanske družine, ne pa »narod« sam zase! Kulturne in literarne vzajemnosti z drugimi Slovani nam šibkim Slovencem treba, ako hočemo zmagati v velikem boju . . . Razume se pa samo ob sebi, da mora tudi naše gledališče raclo uprizarjati v prvi vrsti igre drugih slovanskih pisateljev. Intendanca ljubljanskega gledališča je spravila dosedaj žc veliko slovanskih kosov na oder, kar ji jc v čast; upamo pa, da bodemo videli v bodoče še več južnoslovanskih in severnoslovanskih dram pri nas... Vsak slovanski, tako tudi slovenski dramatik bode imel ponosno zavest, da piše za vse Slovane in ne samo za svojo ožjo domovino . . . Rekel sem bil, da gojc gledališča modernih narodov evropskih navzlic temu, da je tudi dramatiška poezija, kakor leposlovna književnost sploh dandanes nekako internacionalno blago, v prvi vrsti povsod vendarle vsako svojo domačo dramo. Tudi pri nas nc sme biti drugače. Naše lepo ljubljansko gledališče goji in predstavljaj vse dobre drame, najsi bodo vzete iz katerekoli literature; pred vsemi drugimi tujimi pa pospešuj slovensko dramatiško književnost! To je prva naloga, prvi namen, to je najvišja misija našega takorekoč edinega slovenskega gledališča! V najnovejšem času smo z radostjo opažali, da polagoma ginejo predsodki kakor pri občinstvu tako pri intcndanci proti domačim dramatiŠkim spisom; videli smo, da takisto gine tudi nezaupanje v svojo lastno sposobnost, pisati za oder. Nekaj domačih dram jc bilo v pretekli sezoni lepo uspelo in so večkrat zaporedoma napolnile »hišo«. Ali se sme sedaj reči, da med nami razvoj drame sploh ni možen r Ali sme sedaj Še kdo trditi, da občinstvo ne mara izvirnih slovenskih iger? Da, naše občinstvo se živo-zanima za izvirne igre; to je dokazalo. Želeti je, da bi se tudi slavna intendanca v bodoče vsaj nekoliko bolj zanimala za izvirne slovenske drame. Saj vse še vendar niso'— »pleve« . . . In če se očita slovenskim pisateljem samim, da premalo pridejo med svet, da zbok nedostatnih denarnih sredstev ne morejo veliko potovati in si širiti duševnega obzorja — vprašamo, ali mora to zmerom tako ostati r Največji pesimist ne sme reči, da tudi v gospodarskem oziru nazadujemo . . . Da pa se pospeši domača dramatiška književnost, da dobodo naši pisatelji poguma za pisanje dram, si usojam staviti v tem mesečniku predlog, ki se je bil sprožil letos v narodni družbi. Vsaka izvirna slovenska igra katerekoli vrste naj bi se v Ljubljani predstavljala najprej v ožjem krogu, precl povabljenimi gosti, recimo, v kaki dvorani — Sokolski ? — v »Narodnem Domu«. Na takem privatnem, »družbinskem« odru bi poleg pravili igravcev in igravk lahko nastopali po potrebi tudi cliletanti, ki bi čutili v sebi veselje in nagnjenje za to ali ono ulogo. Kaj bi sc s takimi privatnimi predstavami pridobilo za slovensko dramatiko r 1. Bi izbrano, literarno izobraženo občinstvo popolnoma objektivno presodilo, je li dotični »kos« za ŠirŠc občinstvo v- gledališču, ali ni. Tako izbrano občinstvo bi pri ocenjevanju dela vodili samo estetični in umetniški motivi. Vsako strankarstvo bi moralo ostati pred — vrati. 2. Ako igra ne bi ugajala ali bi cclo čisto propadla, no, bi ostal tak neuspeh takorekoč med prijatelji, med štirimi stenami. Avtor ne bi bil kompromitiran kakor v javnem gledališču, kjer sme vsaki »galerij ec« izražati svojo nevoljo. Pisatelj nc bi izgubil poguma, da bi se z novo močjo poskusil še parkrat v dramatičnem delu. 3. V takem zasebnem krogu bi se igralo lahko polagoma; eden večer morebiti samo po eden akt. Delo bi se torej lože preštudiralo ocl vseh strani. 4. Po predstavi bi se otvorila o ccni igre debata. Sc boljše bi bilo morda, ko bi si glcdavci delali med igro kratke opazke na papir. Tc kritične opazke bi potem kak izvoljen navzočnik prečital. Iz posameznih sodb bi sc končno sama od sebe sestavila splošna sodba o drami. 5. K predstavam bi se vabili tudi vnanji gostje, hrvaški, srbski, češki in sploh slovanski pisatelji in dramatiki ter intendanti slovanskih gledališč. Izobraženi rojaki iz vseh slovenskih krajev bi imeli pristop. 6. Pri takih predstavah bi se vadili tudi diletanti. Morebiti bi sc kateri izmed njih posvetil potem odru iz poklica. Saj dobrih igravcev nam je pred vsem treba. 7. Take privatne predstave bi bile tudi nekaka praktična dra-matiška šola, nekak nadaljevalni tečaj teoretiške šole dramatiške. x) Dostavek uredništva. Gospod ravnatelj Šubic nam poroča, da je zadnji občni zbor ljubljanske Čitalnice soglasno sprejel naslednji predlog: »Društvu, ki bi se osnovalo za predstavljanje izvirnih slovenskih iger, da Čitalnica brezplačno potrebne prostore na razpolaganje in mu posodi drage volje svoj gledališki oder in svoje dekoracije, kolikor jih je še ostalo iz one dobe, ko se je igralo v Čitalnici . . . Vzgoja. Spisal Adam L Sever. (Dalje.) f.irrnu ie postalo dolgčas ob dolgem razpravljanju vdove Jan črnce, katera se jc bila razgrela ter zadela svoje nazore dobrotno razlagati na desno m levo; kakor po .naključju se je zadel ob Angelo ter ji je šepnil, naj gre z njim. Opravičil je njo in sebe. ji ogrnil nni ptašček pa jo povedel skoz vrata , . . »Gospa Javorjeva, dovolite, kje si poiščete novo stanovanje ? Čula sem, da se selite.« »Tako, tako? Tega ne vem. jaz saj nisem rekla ničesar nikomur; sedanje stanovanje mi ugaja.« »Na Vodnem trgu so bile zadnjič v časopisih oglašene tri sobe s kuhinjo in pritikiinami«, je dejal dolgi, suhi zasebnik Pretnar, ki je običajno molče poslušal ščebetajočo družbo . . . Medtem sta pa r.adporočnik in hčerka gospe Javorjeve fiir-tovak koe.ee »v.5 carske hiše, tam, kjer je bil vhod v ledenico, okoli katere je stalo še dokaj voz, naloženih z ledom, katerih Še niso izpraznili. Sturm je objemal Angelo ter jo poljubljal in ji stiskal roke. A rudi ona ni bila skopa ter mu je vse ljubeznivosti primerno vračala. Ko pa sta se naveličala tega ljubkovanja, sta se dostojanstveno vrnila v salon, Sturm je sedel k peči ter začel pripovedovati zanimive slučaje iz zadnjih vojaških vaj na Ogrskem ter kritiko vati prvi p*.es letošnje zime, katerega je btl priredil trgovski klub, in zatem domače venoke. Polagoma se je pa zunaj mračilo. in ko ;e pogledala Janenica ns svojo zlato urico, je spomnila, da je že pet, in da bo treba oditi. Za gospo ir. gospic-o javorjeve» je plačal Sturm sam. nato jima je tudi pomagal obleči pelerini . . . Zunaj se je vlačila že tako debela megla, da br. jo bil lahko rezal, in mrzla vlaga se je srežila gospodom po brkat:, damam pa po laseh in mufih. Dame so takoj dalje odhitele, a se ustavile, ker so gospodje zaostali, prižigaj e smodke. Pari so se v gosti temi in v še bolj gosti megli kar po izgubili. Posiančeva vdova jc odskakovaje stopicala poleg komptoarista, pripovedujoč mu, da ga osreči saj črez eno leto, če že prej ne — s svojo roko — in rad aga je mu mične dogodbice o prošlosti nad-poročnika Sturma. Nato pa jo jc vprašal koščeni spremljcvavec: »Od kdaj pa poznaš tako intimno tega Sturma, hm . . .?« »Oj, nc norčuj se iz moje tragične preteklosti! Srcc človeško je izpostavljeno tako mnogim izkušnjavam, da ni nič čudnega, če zaide na kak nepremišljen pot — a hI« In začela mu je vdova z glavnico štiridesetih tisoč govoriti na dolgo in široko pretresljivo in ganljivo o slabostih ženskega srca, katero tako rado zapelje moška požcljivost, moška strast, kateri jc ženska le igrača ... In sramežljivo jc obljubila Jančnica komptoaristu večno zvestobo v zakonu, katerega skoro skleneta. Le-ta je pa bil kmalu popolnoma potolažen, zlasti ko mu je začela praviti dalje šc o treh državnih srečkah iz leta 1864., katere stoje baš sedaj nenavadno visoko, in katerih eno gotovo ona zadene pri prvem žrebanju, ker ji je tako prorokovala neka znanka iz kart. Z dobitkom si bosta zidala vilo izven mesta, napravila si pa tudi ekvipažo . . . Vmes sc je vdovica vedno spominjala častnika Sturma, čigar vrline, zlasti telesne ji menda niso hotele iz spomina, dasi ga jc pri vsaki priliki jronizovala napram ljubčku svojemu. Drugi izletniki so sc zopet drugače zabavali med seboj; nad-poročnik jc imel z Angelo opraviti, a mama je hodila kot garde-dame blizu njiju. Hodili so dosti dolgo po zmrzlem snegu, preden so dospeli do vil, katere so stale ob glavni ccsti proti Pristavi. Tu so svetile luči po sobah, iz katerih se je čulo, čc je stalo poslopje prav tik ceste, cclo ropotanje posode, ko so napravljali za večerjo. Pri prvih hišah v mestu so bile žc tudi plinovc svetiljke na-žgane, zadelane po vrhu s snegom, kakor bi bile pokrite s častitljivo zimsko kučmo ruskega batjuške. Gospoda se je jela razhajati. Pri gledališču, kjer sc predstava še ni bila pričela — imela se je pričeti ob polscdmi uri radi poseta z dežele — sta se ustavila Jančnica in Sender ter si Šla kupit vstopnici za ložo. . Poslnrilj se ter rr/m Pred veznimi vrati se je oprostil tudi nadporočnik, proseč pa, da ju sme v kratkem posetiti na domu. Ko sta prišli Angela in mati v stanovanje, je sedel soprog, gospod Javor, na zofi poleg mize, kašljal ter kadil kratko smodko; pred seboj je imel debelo knjigo na kolenih, »krščansko moralo« nekega slavnega jezuita. / Javor je mater in hčer nekaj vpraševal, a ker mu ni nobena hotela odgovarjati, je pušil dalje, dasi siccr ni bil hud kadivcc; sem-patja je tudi zahropcl tako naporno, da je bil ves zaripcl v obraz. Ko jc šel Javor za trenotek iz sobe, je skočila Angela gledat, kaj jc čital oče; prebrala jc naslov: nji se je zdela čudna in nenavadna ta asketična pobožnost očetova, in mati se je celo prezirljivo smejala. Potem so večerjali. III. Sezona se je bližala koncu. Zopet je bilo postalo vreme južno. Sturm je pogosto zahajal k Javorjevim; včasih jc prišla, ne da bi bila mati vedela, tudi Angela k svojemu dvoritelju. Neki solnčni dan popoldne je odprla vrata Sturmovega stanovanja njegova ljubica, in ker ga ni bilo v sobi, je sedla kar sama na divan, misleč, kako se je danes tako zakasnil. Na oknu je kazal toplomer že precej nad ničlo. Zamislila se je, kako bo po leti, ko jo bo spremljal vitki nadporočnik po promenadi in vrtnih vcselicah ... mislila je, kako ji bodo zavidale znanke, češ, vsakoga ujame, ako mu le z malim prstom namigne . . . Ni trajalo ravno dolgo, ko se jc vrnil Sturm iz vojaščnice, niti se ni preveč začudil, da jo je našel samo v sobi. Sedel je poleg nje in jo pričel grli ti. »Novi čreveljčki — ha, res si si dražestne omislila.« Nato je vstal in začel žvižgati koračnico, roke uprl v boke in stopil k oknu, odkoder jc gledal na ccsto. Angela se mu je približala, mu položila roko na ramo; polagoma se ga jc oklenila in mu zrla v oči. Njemu se ni mnogo ljubilo; v očesnih jamicah so mu ležale skrbi. »Oj, nc bodi tako učen, Edvard, saj si lep; kaj bi si izmišljeval, kakšno toaletno milo in krtačice bi si še oskrbel«, mu je rekla v šali. »Ti si danes res razpoložena, mucka; jaz, žal, nisem.« Počasi ga je pa vendar pripravila, da je sedel k njej na divan in si prižgal svaljčico. Pripovedovala mu je o toaletah in različnih gospicah, kaj počne ta, kaj ona. Sturm se je pa malomarno iztezal po divanu in pušil svoj pot; videlo se mu je, da ga nekaj tlači v duši. Angela mu je zatrjevala, da je lep, interesanten in podobne stvari. Gladila ga je po licih ter vlekla za ušesa, se mu koketno muzala, da ga je slednjič predramila iz skrbi, da se je je oklenil okoli pasu in se ji tudi začel laskati. »Oj, oj, Angelica, smrček sladki, vidim, da ti je ob meni prav lepo, kaj ne? Rada si tukajle, rajša celo nego pri mami. Lc pridna bodi!« In grlila sta se in grlila. »Gospodična Angela, čuj, ondile imam pa . še nekaj vanilije v buteljki; blagovoli jo z menoj pokusiti!« Nerada se je odpravila od njegove strani. Potem sta sedla vsaki na svoj fotelj k mizi ter pila. Angela se mu je še vedno malce muzala in mu nagajivo namežikovala s črnimi očesci, on je pa drezal z rokami v zrak in se pretegoval, da je siva bluza poknila včasih komaj znatno. »Angela,« se je oglasil nepričakovano častnik. »Nekaj mi je prišlo na misel — neka povestica — saj jih rada poslušaš?« »Kar povej jo ti, don Juan, ti!» mu je rekla. »No, poznala si morda večnega poročnika Sterna — onega, ki je bil še pred letom pri vojaški oskrbovalnici r« »Seveda, bilo je o njem še pred petimi meseci precej govorice . . . Čakaj, videl si ga celo ti sam nekoč mcscca februarja na peronu — tako si saj sam pravil.« »Res je, in tačas je bil tak, da ga skoro nisem poznal, v ovrš-niku — po zimi — je bežal s kovčegom v roki na vlak. Rad bi ga bil nagovoril, toda ravnokar je bilo odzvonilo, in vlak se je žc pomikal.« »Nihče ni za gotovo vedel, zakaj je tedaj izginil, dasi so mnogo ugibali —« »Pa nihče ni zadel pravega! Bilo jc nekoč po leti, tedaj, ko je Stern še služboval v našem mestu. Vsaki dan smo po kosilu pose-devali na verandi »Narodne kavarne«, in Stern je tudi zahajal v to družbo. Kar ga je nekoč zmanjkalo in ga ni bilo nekaj dni nikjer videti! Neki reservni poročnik — lekarnik Lavrič — ga jc šel v pisarnico iskat, in tu so mu povedali, da je Stern naznanil, da leži opasno bolan.« »In kaj je pri tem čudnega«, je vzkliknila Angela. »LavriČu smo se potem smejali, ker scvn bil baš jaz ravnokar povedal tovarišem, da ima Stern ljubico v mestu, ljubico — neko šiviljo, ki je baš vzrok, da njega ni toliko časa na izpregled.« Dalje je Sturm Angeli obširno pripovedoval o Sternu, kako je polkovnik ovedel to Sternovo razmerje, in kako mu je zategadelj in radi mnogih upnikov, ki so se vedno nestrpnoje oglašali, namignil, da — ostavi vojaško službo — in kako jc neko noč Stern izginil iz mesta kakor duh, ne da bi bil komu povedal, kam — niti svoji ljubici. »In ona, ona M« je z grozo vprašala Angela. »Pravzaprav je on propadel radi nje; dolgovi bi ga bili tudi uničili — radi nje.« »Tako ti misliš?! Oh, in ljubezen?!« »Ilm!« je zagodrnjal nadporočnik. »Morda, morda,« zastoka zardela Angela, »morda tudi ti mene nc ljubiš!« »Ha, ha!« se je zasmejal Sturm, da so se mu beli, močni zobje zalesketali za rdečimi ustnicami — »veš, da jaz nisem nikdar samo koketoval — jaz te ljubim, Angelica — ljubim te — o tem si sc lahko tudi že sama prepričala! Ravno s tem, da sem ti povedal to povest, sem tc hotel Šc bolj potrditi v veri, da sem ti v resnici zvest . . . Saj mi veruješ — kaj ne, da mir« Angela je bila nekoliko užaljena. Pod črnimi, ozkimi očmi sta se ji zarezali dve fini, komaj vidni črti. Z ulice se je zdajci začul semkaj v sobo žvenk lopat in krampov, s katerimi so razsekavali ledeno skorjo, solnčni žarki so bili z bclo-modrega obzorja na zidove nasprotne hiše ter odtod odsevali v Stur-movo stanovanje. »Dokažeš mi to—poprej ti nc verjamem,« je jezno odgovorila ter ga trmasto pogledovala. »Dokažeš mi — le brž si izmisli kako!« »Dvomiš? — Hodi torej: poljub ti dam.« Prijel jo jc za krasni ličei ter ji z navidezno strastjo pritisnil mnogo poljubov. »To nc zadostuje! Sc ti nc verujem!« je odgovorila trdovratno. »Kar hočeš, ti storim — le izmisli si, in videla boš!« »Čakaj, gledat pojdem, kaj imaš tamle po predalih skritega. — Čc res kaj maraš zame, mi moraš razodeti vse intimnosti; čc pa ne pustiš, potem vem, da ti nisem mari — ker imaš gotovo kaka pisemca ali pa še kaj drugega.« Skočila jc k predalniku iz orehovega lesa ter začela odklepati predalčke. Vse je odprla ter pregledala: Sturmovo perilo, paradno uniformo z zvezdami; v spodnjem predalu so bile nametane vojaške strokovne knjige; vse to jc preteknila. j-Alia, zgorenji predal - tu hraniš svoje skrivnosti!« jc kriknila Angela ter naglo potegnila. Sturm pa sc je hudobno in zadovoljno, dasi skoro nevidno namuzal. Toda predal se ni dal takoj odpreti; pomagal ji jc tudi on ter začel iskati ključ po pohištvu. Odprl je črno kaseto, pogledal v mi-znico zelene garniture, skočil zopet k obešalniku za obleko in po-tipal v vrhnji plašč — pa nikjer ni mogel najti ključa. Delal se je razburjenega ter sc ji začel opravičevati; nato pa je zopet poskušal predal odpreti. Xič in zopet nič. Angela sc je bila žc naveličala in utrudila; poktisila jc požirek vaniiije. Zazdehalo se ji je. > Pusti sedaj; saj ti verjamem, tla si priden, da umeš slušati.« »Dobro, to mi jc všeč ... Toda, veš, Angela ... veš; jaz moram danes vsekakor ključ imeti, ker ga neobhodno potrebujem!« Angeli se je zdel Sturm docela osupel: obrvi so se mu bile nad nosom zbližale in nad očmi še bolj izbočile. »Čemu pa potrebuješ? — povej!« »Ah, to so zadeve... važne vsekakor. V predalu imam denar.« »Čemu neki potrebuješ scdajlc denarja!« »Ob šestih v polkovni restavraciji — šc dobro uro jc časa • -ravno ob šestih moram prinesti petdesetak poročniku Plemlju — izgubil sem opoldne pri igri — nikdar več ne prisedem k igralni mizici! Danes zadnjič!« «Saj sicer nisi bil nikdar igravcc, kolikor je meni znano.« »Seveda tic in tudi nikdar ne bom! Ali prinesti mu moram denar - točno — drugače — niti misliti ni — za Boga! Brez denarja!« »In kaj boš storil sedaj? A — a?« »Imeti moram denar vsekakor, naj ga vzamem, kjer hočem! Stri bi gorenjo desko, a popraviti se ne bi dala več — in predalnik ni moj! Poslal bi strežnika po ključarja kaj, ali nc?« »Kje jc prvi ključar? Ali je blizu?« »V dveh bližnjih ulicah vem, da ga ni — kje naj bi bil, ko so pred hišami predvrti ob Ferdinandovi ccsti kakor tudi na Nabrežju! Da, res — nc mogel bi mi odpreti ta čas — nikakor nc! —- Jaz nc vem, kaj naj storim. Svetuj mi, čc mi moreš, prosim te, Angela! Grozen položaj! Ko šem prišel včeraj po oni veliki burji domov, sem lepo zvil Šop bankovccv in jih položil v veliko listnico!« »Kje drugod dobi za ta Čas!« je zinila Angela, kateri sc jc Sturm čimdalje bolj smilil. »Pa brzo!* »Kje?! Kam morem scdajlc nenadoma planiti in zahtevati tako vsoto — kaj misliš!« Sturm je pogledal na skrinjico, kjer jc hranil orožje. Potem se je zopet obrnil ter začel z velikimi koraki sobo meriti. »Veš kaj, čc ni drugače —- morda ima mama ravno pri rokah toliko; pojdi z menoj domov, govorila bom žc jaz z njo —« je dejala z mehkim glasom Angela. Sturmu sc jc nekaj za ušesi pregenilo, in po licih mu je za trenotek šinil nasmeh, ki jc izražal misel: Tako se jc zgodilo, kakor sem pričakoval. »Res! Glej, zakaj mi nisi žc prej tega svetovala, pojdiva! Srečna misel l« Sturm je oblekel dolgi, ohlapni plašč ter zaklenil vrata svojega stanovanja. Xa ulici je bilo že skoro popolnoma mračno, in gorele so žc svetilnice. Angela je jela tožiti, da jc zdaj na večer postalo mraz; Sturm ji je uslužno popravil beli šal ter ga ji jc bolj tesno privil k obrazku. — Šla sta roko v roki. Svit njenih oči se je prav lepo ujemal s črnimi, dolgimi trepalnicami. Po cesti so metali delavci lopate na vozove, preobložene s sneženimi, umazanimi skorjami, od katerih jc curljala grda, rjava voda. Na oglu ulic so sc razločevali posamični velikanski lepaki v rdečih, modrih, rumenih in mavričnih barvah: gledališki listi in vabila k plesom, katerih sezona se je bližala koncu. Prešla sta dve ulici, šla mimo banke »Dunav«, odkoder so prihajali uradniki, prihuljeno se držeč, s smodkami med zobmi; zatem sta zavila po ovinku na Javorjev dom. »Cc boš priden —« mu je dejala Angela še enkrat pred vrati in se šegavo zasmejala, kakor bi se hotela ponorčevati z njegovo dozdevno zadrego. V sobi je pregledovala Javorica sama toaleto z zadnjega plesa. Prižgala je luč, ko jc zagledala Sturma, ter vzela iz predala novce, ko sta ji on in Angela razložila položaj. »Takoj jutri prinesem, milostljiva! Oprostite, da sem se pre-drznil nadlegovati vas s tako stvarjo — silna naglica in značaj stvari naj me opraviči, milostljiva!« »Ali brez opravičevanja, gospod nadporočnik!« Sturm ji j c poljubil roko ter odšel. Na stopnicah v prvem nadstropju je srečal starega Javorja, kateri jc šel s težkimi koraki domov. Dihal je kakor stara cerkvena ura ter kašljal; raskavi obraz se mu je napenjal krčevito; bil je jako slab. Takoj je zavil Sturm v polkovno restavracijo, naročil dobro večerjo ter plačal s petdesetakom. Kar mu je po računu ostalo denarja, je spravil ter odhitel z njim k znanemu oderuhu v Gosposko ulico, kateri ga je danes dopoldne imel že v škripcih, mu vrgel s srditim obrazom štiri desetake, prejel menico ter jo pred njim raztrgal. Po cesti pa se je navzlic svoji slabi volji smejal svoji igravski umetnosti; prepričan je bil o sebi kakor cesar Neron, da je velik umetnik — glumač. o bil je čas preröjenc nature, ko plava lahna megla vrh gora, ko se planinski svet ljubo smehlja kot ljuba v mislih na večerne ure; — ko solnčno luč meščan, slikar konture, pije z očmi pastir azur neba, curljaje vir v samoti senc brblja, ko noč v njem kaže svetle Dioskure. Tedaj mi duša vsa zahrepenela. Po družbi li? O nc. Kozarčkih li? Se manj. Po rumenih denarčkih li ? Čemu! ... Le tebe vzrlo je oko; kot črno noč komet, tako temo si dušno razjasnila mi, Angela . . . (Dalje prihodnjič.) Spomini. i. »Ljubljanski Zvon« 5. XIX. 1S99. 21 II. Xn djal scip ti, da roža si mi rož. A ti? Ah no, da sc ti revež smili. Seveda, on se ti ponuja, sili, kaj nc da, ljubica? Ne boš, nc boš! O nismo tak častivec belih kož, da bi kot Samson v krilu pri Dalili tam s kodri svojo moško čast zgubili. O nc, vi milostna, smo pa lc mož! Pač sem ljubezen v svojem srcu nosil, a nikdar nisem te ljubezni prosil, še manj nevrednega pomilovanja. Ponosna glava moja se nc klanja, molčijo usta, solza lic ne moči, naj tudi hrepeneče srcc poči. III. c, tvojega ni treba milovanja! Več nego Rothschild, Fuggcr ali Krcz, več kot nebo zvezda in drevja les, več biserov to srce moje shranja. Kot reka je, ki prej iz nje Ilispanja zlato vozila, dragotine vmes; zato, prelepa, meni prav zares ni treba čisto nič pomilovanja. Bolj tebi! Kot katoliški Madoni sem hotel, da bi ti svetili v kroni ti krasni biseri, ti milijoni. No zdaj je proč. Naj bisere na dnu le čuva led, naj nikdar več od tu ne pridejo na dan. Po kaj ? Čemu ? IV. ßemu? . . . Hm, v nas jc pesnikov dovolj, Gregorčiče imamo in Gorazde, ženijc proste, mirne kučegazde, Pilatužev pa kot nikjer nikol'. Ta zvest je Ahrimanu, oni bolj gori za vzorni svet Aburamazde, in nove zopet drugi orje brazde; ta se poti iz rodoljubja zgolj. Sicer pri tem oranju peto bi kolo nc bil; še kako smešno bi uganil in tudi kakšnega filistra ranil. A mračno gleda zdaj mi v svet oko, šaljivost rakom žvižgat, ribam gost jc šla zdaj žela mojega bridkost. In ti si tega kriva, odaliska, golobček moj, bela trnoljica, prevzetni pav, ne, nc, vijolica, ki roka hrepeneč jo k prsim stiska. Al veš, kako vsled solnčncga obiska žarno blešči dolenjska stolica, kako po rosi vsa okolica cvete, drhti, kako od sreče vriska! . . . To dobro veš, a tebe pa ne rani ljubezni moje tožba? Ti molčiš? O čudo, čudo! ... Ti se meni zdiš kot čisti angel v edenski poljani, ki brez strasti z ognjenim mečem brani vrnitev mi v nebeški paradiž. • V. •]• Dragotin Kette. I D R AGOTIN K K T T T 3 Dne 26. aprila dopoldne ob devetih je izdihnil v Ljubljani svojo dušo triindvajsctletni pesnik Dragotin Kette, ki j c pod psevdonimi: M i h a e l M i h a j 1 o v, Zor, Zvonoslav in naposled pod svojim pravim imenom dičil naš list s prekrasnimi, originalnimi lirskimi pesmimi. Zadnji čas je pisal skoro same sonete. A clasi je ta pesniška oblika jako težavna, mora vendar vsakdo, ki jih je čital s pravim razumom, priznati, da je genialni lirik Kette znal tudi v to na videz pedantovsko formo vliti pristno, globoko občuteno svojo poezijo. Lepo število svojih pesmi je rajni poet že objavil, kakor smo rekli, v »Zvonu« in v nekaterih drugih listih, veliko jih pa še hrani naše uredništvo. V tej številki natisnjeni krasni venec sonetov »Spomini« pa je zadnji, ki je izšel v »Zvonu«, kajti — neki ljubljanski založnik je kupil od samega na smrtni postelji ležečega pesnika vse pesmi ter jih izda v enem letu. Kette je bil pravi lirik, in njegove pesmi bode naša literatura prištevala med svoje najlepše, najsvetlejše bisere . . . Res, »Slovenec nima sreče«! Koliko krasnega bi bil nas Kette še lahko spisal v zrelejših letih, kako bi bil bogatil našo pesniško umetnost, kako bi bil proslavljal narod svoj s svojim imenom! Toda sovražna smrt pokosi nam naše najlepše talente, ko se jedva jamejo razcvitati; iz same zavisti nam nc pusti, da bi se taki talenti popolnoma razvili . . . Bridka usoda! Ti pa, dragi Kette, ki si moral v temni grob tako mlad baš sedaj, v cvetoči pomladi, o kateri sam poješ, da jc »to čas prerojene nature«, počivaj v miru! Saj umrl nisi! V nežnih pesmih in sonetih svojih šc živiš in boš živel, dokler se bo govoril naš lepi slovenski jezik! A. Knjige Slovenske Matice za 1. 1898. Pridržujoč si obširnejšo oceno posameznih letos izšlih knjig, ki smo jih naznanili žc v zadnji številki (str. 232/3), si dovolimo za uvod nekaj splošnih opazk, kakor smo si jih izza svojega uredništva vsako leto, dasi doslej brez uspeha. Najprej odkrito povemo, da smo čuli jako nevoljne glasove o zakesneli izdaji lanjskih knjig (za I. 1S9S.); res se Matičino oprezovanje samo ob sebi sili, da ga' primerjamo z vzorno točnostjo Družbe sv. Mohorja, ki vsako leto tako redovito razpošlje svoje ogromne književne zaklade. Gotovo je upravičena želja Matičarjev, da bi najkesneje do Božiča dobili vsakoletne knjige, ki bi bile na tak način lep književni božični dar; in tej želji bi se bilo tudi to pot prav lahko ugodilo . . . »Matica« oddaje tisk svojih knjig raznim slovenskim tiskarnicam (tudi Miličevi!), in to jc prav. A človek bi dejal, da bodo tiskarji vprav tekmovali, kdo da prekosi drugega v natisku knjig prvega našega književnega zavoda. V istini pa niso nikakor vse knjige na vrhuncu današnje tiskovne tehnike, in zlasti »zgodovina slovenskega slovstva« se odlikuje — poleg neprikupljivega tiska — po tako malo vrednem papirju, da se ti že po tej svoji neugodni vnanjšČini ne more priljubiti; takemu monumentalncmu delu, kakor naj bi bila zgodovina domačega slovstva, bi vsekakor pristajala veličastna oprava, vsaj taka, kakršna Šu-bičevi »elektriki«, ki jc vsekakor vnanjc najlepša izmed vseh MatiČinih knjig... Ker sta z zadajo izdajo zavrženi dve večji de:i (Glaserjeva slovstvena zgodovina ir. pa »elektrika«;}, tedaj dobi Matica prostora za nova knjižna podjetja. Zato pa jo vnovič pozivamo, naj vendar nva£i naše opetovane opomine in svete ter naj si po vzornem zgledu Družbe sv, Mohorja in Matice hrvatske ustanovi trčen načrt za knjižno svoj«; delovanje. — »Kaj. Matica da nima trdno ustanovljenega knjižnega programa?* - Vsaj spoznati ga ni iz njenih publikacij, nego videti, je — z neka temu'*, izjemami; priča. »Zgod, «lov. »Slov, narodne pesmi- — da je zavisna «d slučajnih vsakoletnih pisateljskih ponudb. Dočim je Malice hrvatske knjižni razvitek popotaoma jasen in >.e določen za nekaj Let naprej; dočim se vodstvo Družbe sv. Mohorja samo obrača do priznanih pisateljev. katerih vrline je spoznalo iz leposlovnih naših listov, ter ima v začetku vsakoletne knjčžrxe dobe že vse gradivo v rokah in ga tudi eapove v svojem vabilu na naročbo (meseca februarja); dočim seno tudi m: - uredništvo Ljubljanskega Zvona — navzlic skromnim našim gmotnim sredstvom vedno dobro založeni z vsakovrstnim gradivo»), tako da ga moramo se odklanjat: in morajo pisatelji Često dolgo čakati, preden pridejo njih spisi na vrsto: jc pa pri Matici kroniška suša, ter se vsako leto pojavi zadrega zaradi gradiva. Nočemo vnovič preiskovati in poudarjati. koliko je te neprilikf. kriva neokretna osnova mnogo-glavega knjižnega odseka, ker smo se uveriU. da je vsaka beseda bob ob steno; toda nek: svoj stari svet pa vendar zopet ponovimo: Naj se slavei knjižni odsek vendar že oka ni ponosne mi$3i. da je Matica poklicana. da Slovencem nekoliko nadomesti • znanstveno akademijo. To je tisti fantom, k: menda še vedno slep: mnogo glav mnogoglavega knjižnega odseka ter mu brani» da si ne more ustvarili trdnega, poniznejsega, a zato tem dosežaejšoga programa. Če ves hoče Matica kaj storiti na polju znanstvene literature slovenske — da no govorimo o šolskem siovstvu, ki riam je mnogo potreb »eise nego strogo znanstveno, lo ga je pa Matica po nekaterih ponesrečenih poskusih popol-xioma vnemar pustila — naj bi se po nasvetu Jagič e vem obrnila ilo c. kr. vlade za podporo, katera ji ;e po Jagičevlh mislih gotova, ter naj z vladno podporo ter s posebno naročbo — prav nie ne na stroške dosedanjih Matičarjev - izdaje znanstven časopis. A to naj stori hitro; kajti sicer jo prehiti založnik Nemec, ki je že tlak osro določil v svojih rokah skoro vse slovensko kuj igo trši vo ter baje kani zasnovati »Stovcosko revijo«! čajem ugovore: »Svetovati je laže tiego boljše narediti!« in »Vse tc opombe so zgolj negativne; pokaži nam tudi pozitävao stran svojega programa!« Dobro, vdamo se temu pozivu ter ''črtamo v kratkih potezah svoj pozitivni program, ki je dovolj bogat, da bi /a nekaj !ct določa Matičino knjižno doJo vanje. Ms ti čin i članovi sc nabirajo iz naših omikaaejših meščanskih krogov, in le-tem morajo torej po vsej pravici bit1: namenjene in njih izobraženosti primerne Matičtas publikacij«, ia sicer vse publikacije; nikakor nismo Stritarjevih misli, ki je »eh.oč v svojem Zvonu izrazu mnenje, da morajo ')?ti naročf?iM zadovoljni, ako najdejo v naročenem Jista vsa; nekaj., kar jim ugaja: vsi Matičini proizvodi «aj bi bdi taki, da bi jih lahko a veseljem in zanimanjem i» s pridom čital vsak slovenski izobraženec, ne da bi moral za kfck spis imeti posebno strokovno znanje, ali da bi se moral po kakem spisu vtapljali v strokovnjaške globine $U se spuščati na neznane nu znanstvene sin ne. - Že enkrat smo v Zvonu postavili kot merilo za višino poučnih spisov Matičinih moderni feljton. A če s tem merilom sodimo zadnje proizvode Matičine, koliko jih je, ki bi mu ustrezale, koliko jih je, da« bi jih mogel »vsak izobraženec čitati z veseljem in zanimanjem«? Da ne govorimo o Štrckljcvi zbirki narodnih pesmi, ki bode po dosedaj dovršenem prvem zvezku sodeč — izideta še dva — imenitno delo, dostojno Matičincga imena — je pravzaprav samo Knezova knjižnica take vsebine, da sme računati na splošno, vseh izobražencev zanimanje; vse druge knjige bodo s svojo ekskluzivno vsebino zanimale samo ekskluzivne, celo omejene kroge Ta sodba ne zadene samo malo prikupljive in malo pregledne Glaserjeve slovstvene zgodovine, o kateri šc drugoč obširneje izpregovorimo, in »elektrike«, ki je siccr dobro pisana in čedno opremljena, katere obseg pa je vsekakor preobilen za lajikc; ta sodba zadene tudi »Cerkniško jezero«, ki je nekako »per nefas« zašlo v »zabavno knjižnico«, in zadene takisto VrhovČcva spisa v »letopisu« : »Meščanski špital« in »Veliki šenklavški zvon v Ljubljani — čigav jc?« Žirovnikov spis ni niti prav znanstven, dasi se naslanja nekoliko na znanstvene pripomočke in ga z znanstvenega stališča drugoč ocenimo, niti prav poljuden; kajti ni tako mikavno sestavljen, da bi zbudil zanimanje onemu, ki se ni že sam od sebe prej zanimal za čudesno jezero. In takisto sta Vrhovčeva spisa le lokalnega interesa ter bi veliko bolje sodila v Izvestja Muzejskega društva; javaljne bode razen Ljubljančanov mnogo Matičarjev prečitalo meščanskemu špitalu ljubljanskemu in zvonu šenklavškemu na ljubo 130 (stointrideset!) strani, dasi priznamo, da izmed vseh naših zgodovinarjev zna Vrhovec šc najbolj poljudno in lahkotno pisati; res je pa tudi, da je njegov slog nekoliko ohlapen. — O drugih spisih v »letopisu« ni niti da bi govoril s poljudnega stališča (dr. Fr. Vidic: »Nekaj o razmerju slovenskih Trubarjevih spisov k protestantski m hrvatskim knjigam«; Ivan Steklasa: »Ivan Turjaški, krajiški zapovednik«; LukaPintar: »Slovar ski i n be-scdoslovni p aber k i«; Ivan Bcrnik: »Duševna izobrazba človeštva in žensko vprašanje«). Pa saj res, pozabili smo, da izmed vseh svojih knjig je Matica zlasti »letopis« si izbrala kot nekako znanstveno svoje glasilo. »Letopis« j c sploh naše Matice specialitcta, ki jc zaman iščemo pri Matici hrvatski ter se je zgodovinsko razvila iz prvotnega »koledarja«; le-ta se je namreč prelevil najprej v »koledar in letopis« in naposled kar naravnost v »letopis«, ki pa je imel izprva silno mešano vsebino ter prinesel često več prevodov nego izvirnega gradiva. Šele polagoma se jc popel do sedanje znanstvene višine; a le-ta mu nič ne brani, da poleg znanstvenih razprav in bibliografije, ki so kolikor toliko trajne vrednosti, prinaša še vedno navzlic opetovanim opominom, menda svojemu imenu na čast (»letopis«!), obširna tajniška, računska in druga poročila zgolj efemerne vrednosti, ki, ne vemo, kako pridejo do velike časti, da se ščeperijo v isti knjigi poleg znanstvenih razprav. Z omejenim razumom ponižnega Matičincga naročnika ne moremo uvideti, zakaj ne bi naša Matica nalik Hrvatski izločila vseh tistih poročil ter bi jih dala natisniti v posebni brošurici, katere papir bi bil lahko še slabši nego Glaserjeve slovstvene zgodovine, katero naj bi pa zaradi reklame razposlala tudi med nečlatiovc prav kakor Matica hrvatska. Če jc že »letopis« doživel toliko metamorfoz od »koledarja« počenši, zakaj se bi potnišljali, ga zopet ponižati k tisti službi, ki bi jo moral opravljati pravzaprav že po svojem imenu; a učene razprave, ki so obi- čajno na prvem mestu v »letopisu«, naj se združijo v svojo knjigo» za katero se bo žc našlo primerno ime . . . Preden preidemo k pozitivnemu delu današnjega razgovora, t. j. h konkretnim predlogom glede preustrojitve knjižnega delovanja Matičinega, se moramo šc dotakniti jezika njenih publikacij. Mislimo, da ni pretirana, ampak ob sebi umevna zahteva, da vladaj v vseh Matičinih publikacijah prav kakor v kakem časopisu, n. pr. v našem listu, isti pravopis» kateremu se morajo pokoriti vsi pisatelji. Tembolj smo se nadejali letos enotnega Matičinega pravopisa, ker jc bil baš nje predsednik dobil in prevzel nalogo, da priredi nekak splošno veljaven, takorekoč uradni pravopis, in kakor je našim čitateljem gotovo žc znano, je prof. Lcvcc že res tudi zvršil to nalogo. Zato . smo se nemalo čudili, da Lcvčev pravopis ni dosledno izveden v Matičinih knjigah, in da v njih sploh ni enoličnega pravopisa . . . Sedaj pa hočemo na dan s svojimi konkretnimi predlogi; toda o njih prihodnjič, ker nam je razgovor žc itak narastel preko določenega prostora. (Konec prihodnjič.) Knezova knjižnica. Zbirka zabavnih in poučnih spisov. Izdaje Slov. Matica. V. zv. V Ljubljani. Tisk Narodne Tiskarne. 1899. Vsebina tega zvezka je leposlovna in poučna. Leposlovni del sta spisala Meško in Medved, poučni pa prof. Leveč. Franc Ks. Mcško nam je, čeprav je po letih še mlad, že »star* in ljub znanec. Prištevamo ga najboljšim novelistom naše slovenske »moderne«. Ko jc začel pred par leti objavljati svoje črtice, novele in povesti po naših feljtonih, potem v »Zvonu«, v »Domu in Svetu« in drugod, so spoznali čitatelji takoj, da je dobila naša pripovedna literatura nov, izvrsten talent. Sicer je pisal Meško že poprej verze lirske in epske vsebine in jih piše šc sedaj, toda težišče njegovega beletrističnega dela leži vendarle v njegovih novcletah in povestih. Največje in najlepše delo njegovo je dosedaj brez dvoma roman »Kam plovemo?«, ki je izhajal v »Zvonu« 1. 1897. Čitajočc občinstvo jc videlo zlasti v tem romanu, da jc Meško nenavaden talent. Meško je pokazal, kako globoko se zna zamisliti v svoje novelistične osebe, pokazal je, da je dober psiholog. Jasno nam je bilo, da Meško ni brez uspeha hodil v šolo k Rusom, ki so v analizovanju človeške duše taki mojstri, da so se od njih začeli učiti cclo Francozi, Ncmci, Lahi in vsi drugi evropski romanopisci sploh . . . V »Knezovi knjižnici« jc objavil Mcško letos cel ciklus »slik in povesti«, kakor jih sam imenuje. Vrline avtorjeve muze vidimo tudi v teh črticah. Tc vrline so po našem mnenju: Lahkotna, gladka dikcija, vzoren dialog, plastičnost. Meško ljubi neko lakonsko kratkočo v stavkih, kakršna je običajna v današnjih modernih črticah, ki pripadajo dekadentni in »secesionistovski« struji . . . »Drama v vasi« jc nekoliko preraztegnjena. Za namen novele bi bilo dovolj, ko bi sc povest začela tam, kjer mladi Megla vzame ciganko Alenko za ženo. — »Bolnik« je lepa patološka in dušeslovna študija. Snov je dala pisatelju priliko, da nam jc pokazal, kaki problemi mučijo često modernega človeka. »Sestanek« jc nežna črtica iz dijaškega življenja, polnega sentimentalnosti in zaljubljenosti. — »Berač« je eno tistih izgubljenih bitij, ki so padla z ladje življenja črez krov in se premetavajo po valovih, dokler jih nc pogoltne globočina. Takih nesrečnih eksistenc kar mrgoli v človeški družbi. Napoti so sebi in drugim, in njih konec je že tako vsakdanja tragedija, da se nam, žal, že nc zdi več — tragedija. — Črtica »Zaradi mačke« nam predočuje težko verjeten slučaj, da bi kdo zaradi mačke, v katero se je »zaljubil«, ubil človeka. To je pač lc posamezen slučaj. Takisto ne moremo verjeti, da bi bil »Srakoper Janža« realen. Poznam kmeta in njegovo dušo do 'dna, pa vem, da je silno praktičnega in matcrialist-nega mišljenja. Zatorej nc verjamem, da bi se bil Janža mogel tako zaljubiti v svojo hruško, da bi takorekoč noč in dan sanjaril o njej in da jc ne bi hotel prodati niti za dober denar. In da bi na vse zadnje še zblaznel zarad svoje ljube hruške ter skočil iz obupa pod njo, ko sc podira — oprostite, g. Meško, to ni kmet! Da pa jc ubogi Srakoper drugače izvrstno risan, in da so tudi njegovi namišljeni »duševni boji« imenitno analizovani in opisani, to stoji. — Pravi noveli sta po mojem mnenju »Bajka v kreposti« in pa »V salonu gospe Sokolove«. Posebno ti dve stvari nam pričata, kako zna naš Mcško kako povest neprisiljeno zasnovati, kako zna čitatelja privabiti, da posluša kako povest tako, da sam nc vc kdaj. »Bajka o kreposti« nam kaže čisto verjeten slučaj, da neizkušeno dekle pobegne s svojim ljubimcem, zapustivši očeta samega in ne pomislivši, kake nasledke utegne imeti njen korak. Stara pesem! Pisar Zupanec jc izvrstno risan, in mi nehote simpatizujemo s tem nesrečnim očetom, ki je izgubil vero v krepost svoje hčerke. — Radi tudi poslušamo, kaj pripoveduje dr. Leitner mladi baronici. Ton tc povesti je ljubezniv in neprisiljen. Tu ni nikakc nepotrebne raztegnjenosti, kakor n. pr. v »Drami na vasi«. Tudi dr. Leitner je izgubil vero v krepost svoje ljubicc, ker se mu jc grdo izneverila . . . S temi osmerimi črticami jc Meško obogatil našo novelistiko. V črticah, ki so posnete iz kmetiškega življenja, slutim, da je porabljal nemara nekatere modele iz svoje ožje domovine, iz Slovenskih Goric. Sam iz svoje izkušnje vem, da biva in živi tam v tistih zanimivih krajih nemalo originalnih tipov, ki so bili doslej šc čisto neznani našim drugim rojakom. Za novelista in romanopisca jc tisti del naše domovine še prava ncizčrpana zakladnica »najlepših« modelov. Pričakujemo, da pojde g. Meško šc večkrat s svojim umetniškim aparatom v. svojo »Panonijo«, da nam posname šc marsikak zanimiv tip. Naravno jc, da se mora naš pisatelj pravzaprav šele sedaj, ko je stopil v življenje, začeti razvijati. Naj sc v svojih spisih nikdar nc oddaljuje od dej-stvenega življenja, naj riše in slika vselej le po naravi, naj postane realist v najboljšem pomenu besede! Ta tesna zveza in dotika z resničnim življenjem ga more edino obvarovati vsake nerealnosti, neverjetnosti in pretiranosti, kakršnih čitatelj menda najde tu in tam v teh osmerih »slikah in povestih« . . . * * * Anton Medved, ki je objavil v tem zvezku nekaj svojih epskih pesmi, nam je dobro znan pesnik. V »Domu in Svetu« in v »Slovenki« je natisnjenih že menda na stotine njegovih pesmi lirske in epske vsebine. Spisal jc tudi par dram. Svojim pesmim daje rad kako filozofsko pointo. Jezik njegov jc vseskozi lep, čeprav se v dikciji in obliki sploh drži preveč takozvanc formalistične (Cimpermanove) šole. — V tem zvezku objavljene pesmi: »Vzori« in »Na deželi« so prav lepe. Drugi del »Na deželi« pa utegne marsikomu ugajati bolj nego prvi. Najboljše utegnejo biti: »V gozdu« in pa »Zaroka«. Balada (ali romanca?) »Pred vaško lipo« bi bila dobra, ko se ne bi končavala tako — filo- zofsko. Po tako realističnem začetku čitatelj ne bi pričakoval takega abstraktnega zvršetka . . . * * * • Gospod prof. Leveč in predsednik »Matici« je vsakemu izobražencu znan kot temeljit poznavavec naše literature. Protestanta vsko književno dobo, Vodnika in zlasti Prešerna pozna na Slovenskem malokdo tako temeljito kakor baš on. Bivši desetletni urednik »Ljubljanskega Zvona« je imel tudi priliko, videti za kulise naših novejših literatov. Kot urednik je na marsikaterega svojega sotrudnika jako blagodejno vplival. Ni tukaj v »listku« pravi prostor za to, da bi se obširneje govorilo o tem. Samo to mi bodi dovoljeno povedati že sedaj, da sem tudi jaz g. Levcu za marsikak migljaj, za marsikak dober in moder svet hvaležen. Cela kopa uredniških pisem mi priča, kako se je zanimal zame. Opozarjal me je na to in ono glede pesniške tehnike in glede raznih vrst v poeziji; podarjal mi je ali posojal razne knjige leposlovne in poučne vsebine . . . Gospod Leveč je pa znan tudi kot izboren stilist. In zatorej čitamo z zanimanjem vse, kar pride izpod njegovega peresa. Čeprav nas dandanes znana pesem »Popotnik« ne zanima več tako in ji ne pripisujemo nikake posebne važnosti, toda essay Levčev o tej pesmi, ki je svoj čas veljala za izvirno, je sam na sebi zanimiv. O Koseskem se je pri nas pisalo že jako veliko. Vprašanje o njegovem pomenu v našem slovstvu ima že celo literaturo. Profesor Leveč je v svojem spisu »Ob stoletnici Koseskega« hotel menda samo še bolj utrditi pravo mnenje o Koseskem. In to edino pravo mnenje je, da »Ko seski ni izviren, samo tvoren pesniški talent, ampak v prvi vrsti prestavlja vec« . . . Pa tudi kot prcstavljavcc se »vselej ne more hvaliti«, ker se ne drži izvirnika, ker prelagajo mnogokrat zaide v trivialnost in neprostovoljno komiko . . . Res je, da je bil Koscski tudi velik političen pesnik. Toda njegove »politične« pesmi so, če jih pazno čitamo, vendarle bobneče retorične tirade; poezije je v njih bridko malo. Zato je tudi Koseskega politična pesem že skoro docela pozabljena. Dandanes smo realisti. In tudi politična ali rodoljubna pesem mora imeti p o cz i j e v sebi. Jenko, Stritar, Kersnik (z »Našo pesmijo«), zlasti pa Gregorčič so pokazali, kaka bodi slovenska politična in rodoljubna pesem . . . Da je Koseski dandanes skoro docela pozabljen, tega je kriv tudi njegov nenaravni jezik . . . Da je bil Prešeren »prevelik genij za svoj čas in za svoj narod« — kakor piše gospod prof. Leveč — jc gola resnica. In da so ga baš zato njegovi tesno-srčni rojaki preganjali, ker ga niso razumeli, je takisto živa istina. A da je g. Lcvcc to dandanes, ko se spet prikazuje neka tesnosrčnost v presojevanju umetnosti in literature, šc enkrat poudaril, ne škodi, in pisatelji so mu za tc možate besede jako hvaležni. Samo enega stavka na strani 208. zdolaj nisem razumel. Gospod Leveč piše: »Prešeren še dandanes kakor velikan nekako osamljen stoji v slovenskem slovstvu; nima nobenega n a sle d n i k a, nobenega učenca«. Tega poslednjega stavka, da Prešeren nima nobenega naslednika, nobenega učenca — tega stavka ne razumem. S stališča današnje modeme, s vo-bočlne umetniške kritike te teze sploh ni moči razumeti, ker je nekako zastarela. Kaj pomenja tukaj »naslednik«, kaj »učenec«? . . . Kak pravi slovenski pesnik poreče: »Oprostite, gospod profesor, jaz Prešerna čitam, ga uživam, vidim in čutim, kaj in kako on poje in pesni. Naslednik ali učenec Prešernov pa jaz ne morem biti. In zakaj ne? / Kakor vsak pravi pesnik - umetnik je tudi Prešeren pesnil iz sebe, iz svoje individualnosti in pa iz svojega milicuja ter iz svoje dobe! Mene torej, ker sem povsem drugačna individualnost nego Prešeren, ker živim v drugih razmerah in morda kakih 30, 40 ali 50 let pozneje nego Prešeren, pravzaprav nič nc briga, kaj in kako je pesnil on. Jaz pesnim sam iz sebe, izlivam svoje čute, svoje misli v svoje verze; ker sem kolikor toliko proizvod svoje družbe in svoje dobe, imajo in morajo imeti moje poezije tudi kolorit te moje družbe, moje dobe na sebi. Jaz torej nikakor nc morem pesniti tako kakor Prešeren, ko bi tudi hotel. In ako bi hotel pesniti tako, potem nisem več sainostalcn umetnik, ampak samo slep po-snemavec ali plagiator Prešernov! Prešeren je sam zase, jaz pa tudi sam zase. »Naslednik« Prešernov sem samo toliko, v kolikor sem tudi jaz pesnik, slovenski pesnik. S smrtjo Prešernovo ni umrla slovenska pesniška muza sploh, ampak se je v raznih osebah le šc dalje in lepše razvila in spopolnila. Z občim napredkom vred smo napredovali tudi mi Slovenci v umetniškem izražanju. poglobila tudi duša človečja. Razširjeno umstveno obzorje jc vplivalo tudi na naše čuvstvovanje. In nikakega dvoma ni, da sc jc tudi naša slovenska duša spopolnila v vsakem oziru tekom let do današnjega dne. Zato je tudi naša umetniška, pesniška misel napredovala, se razvila! . . . »Učenec« Prešernov? Hm! Tehnike, dikcije sem se nekaj naučil tudi od njega, kakor sc jc formalne strani pesnjenja učil Prešeren sam od drugih. Ustvarjanja samega se pa nisem mogel učiti od Prešerna, kakor se tega sploh od nikogar drugega nisem učil, ker se umetniškega ustvarjanja samega čtovek sploh učiti tie more. To je skrivnost genija . . . »Učenec« Prešernov torej nc morem biti, ker se pesništvo učiti ne da . . . Ali so pesniki: Heine, Körner, JUhland, Keller, Hamerling, Dehmcl, Li-liencron, Ilofimannstal . . . nasledniki in učenci n. pr. Goetheja? Ne! in da! . . . Tudi Goethe stoji »osamljen« med svojimi kolegi, kakor Prešeren med svojimi . . . Mickiewicz, Puškin, Lermontov, Prcradovič, Cech, Vrhlick^, Gregorčič, Stritar, Cankar, Zupančič, Kette. . . vsi. so »osamljeni«, vsak izmed njih stoji sam zase kot umetniška individualnost, čeprav se je vsak izmed njih kolikor toliko učil od drugih. Toda svojo dušo izraža vsak izmed pravih pesnikov na svoj, izviren način, in zatorej v tem oziru in zmislu nc more imeti nobeden pravi umetnik - pesnik — »nčcnccv«; »naslednike« pa ima vsak lc po umetnosti sploh . . .« Kak drugi slovenski pesnik vam poreče: »Kako je opeval Prešeren n. pr. svojo ljubezen — kaj nam mar? Jaz opevam svojo na svoj način. Prešeren jc živel v romantični dobi. Mi novi in mladi nc moremo več nazaj v tiste čase. Prešernova doba z vsem, kar je ustvarila, se nc povrne več. Prešeren jc velik umetnik, ker jc izpesnil vso svojo individualnost, ker je kot slovenski pesnik izpolnil svojo dobo. Kot človek nam jc razodel svojo dušo tako, kakor mu je dopuščal organ, ki ga je imel na razpolaganje — jezik. Dandanes bi tak velik talent pesnil še veliko lepše, nego je mogel takrat«"!'." . Kak tretji pesnik slovenski bi nemara opomnil: »Prešeren je pisal balade in epske pesmi sploh. Balade in take reči pišemo tudi mi. In laskamo si, da naše balade niso slabše, nego so Prešernove. Veliko, veliko jih je celo boljših. Toda Prešernove so pač — Prešernove in imajo pečat njegove muze in kolorit romantične dobe . . .« Da, Prešeren je velik umetnik. Prešeren je kot strogo občrtana pesniška individualnost z marko «Prešeren« res osamljen, kakor je osamljen vsak pravi samostalni umetnik. Kakor pesnik sploh pa ima vse polno cnakovrstnih tovarišev na slovenskem Parnasu. On stoji sam zase, kakor stoji sam zase vsak pravi umetnik in genij. Umetniški duh se javlja v vsakem človeku drugače, ne ponavlja pa se n i k d a r, ■ i n zatone more ime ti ne učencev nc naslednikov... Gospod profesor tch-lc vrstic o Prešernu nc bo smatral za kako polemiko z njim, ker to niso. Besede našega čislanega literarnega essaysta so mi dale samo prijeten povod, da sem napisal nekaj misli o opigonstvu in učej^stvu v pesništvu ... A. AHerc. Slovenski pravopis. Sestavil Fr. Leveč, c. kr. profesor in okrajni šolski nadzornik v Ljubljani. Na Dunaju. V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig 189 9. — Cena vezani knjigi 1 krona, nevezani 90 vinarjev. Str. 165. Že takoj, ko jc bil dokončan Pletcršnikov slovar, smo bili mi prvi, ki smo se Plctcr.šnikovc pisave ne samo oklenili, kolikor smo se mogli in znali, ampak jo tudi iskreno priporočali vsem pisateljem in časopisom. In nekateri pisatelji in listi so se res z »Zvonom« vred pokorili Plctcršnikovim, vobče trezno premišljenim načelom, drugi pa so se jim upirali do., današnjega dne — iz različnih vzrokov. Nekateri prezirajo bistvo knjižnega pravopisa, ki nikakor ,. ni znanstveno poprišče, na katerem naj bi posamičniki razkazovali svojo večjo ali manjšo bistroumnost, nego k on venci on a len pripomoček za pismeno sporazumevanje med vsemi omikanci istega naroda. Nekateri pa ne nasprotujejo načeloma Plctcršnikovim načelom, ampak neznana so jim; prilično dragega njegovega slovarja si ne more vsakdo omisliti, in pa tudi okoristiti se ne zna vsakdo z njim; slovar jc prvič silno obilen, in naši žumalisti in uredniki, katerim je čas denar, si nc utegnejo v vsakem dvomnem slučaju v njem poiskati pojasnila; vrhutega pa jc Plctcršnik z učenjaško objektivnostjo sprejel v svoje delo često različne pravopisne oblike iste besede, in lc ukemu čitatelj u jc možno pogoditi, za katero sc jc treba odločiti v zmislu Plctcršnikovcga pravopisnega sestava. Vsem tem neprilikam je konec napravil Lcvčev »Pravopis«, ki poleg orto-grafskih »Pravil« (str. 5—124) obsega tudi »Slovar« (str. 125—167) zlasti lakih besed, ki so v pravopisnem obziru dvomne. »Slovenski pravopis« dobro dojde ne samo šolam in uradom, ampak tudi pisateljem in urednikom, katerim bo u tešil pravopisne škrupljc. Doslej so bili "naši peresniki spričo naše pravopisne šare nos ti res skoro primorani, si pred javnim pisateljskim nastopom omisliti svoje pravopisno prepričanje ter si prikrojiti svoj pravopisni sistem. Odslej jim bode ta trud prihranjen; opirajoč se na Pleteršnikov-Lcvčev »Pravopis«, se bode lahko vsakdo odrezal napram vsem pravopisnim očitkom, rekoč: »Jaz pišcin po Pletcr.šniku- Levcu!« Kot dobrodošlo razbremenilo mučnega »pikolovstva« jc torej treba smatrati »Slovenski pravopis«, nc_.pa morda kot uradno omejitev dosedanje zlate ortografske svobode; gojimo željo in nado, da ga s tega stališča sprejmo in se mu uklonijo tudi naši naj ostrejši ortografski na-tančneži, in da vsi naši bomkarji in antibomkarji, kotkarji in kakorkarji v bodoče svojo lilološko akribijo bolj koncentrujcjo na notranje vrline našega jezika ter od jezikovne somatologije preidejo — tandem aliquando — k jezikovni psihologiji, k proučevanju in izobraževanju sloga. Ne vem, ali si je bil Levstik v svesti, ali ne, pa res je, da so bile vse njegove pravopisne in slovniške teorije in novotarije prav malo vredne napram praktičnim naukom • njegovim, ki nam jih je podal s svojim krasnim stilom. da bi delali Levstiku krivice, lahko rečemo, da so bili njegovi slovniški napori, s katerimi nam je oktroiral vsakčas kako pravopisno posebnost (nijmam, nemam, hiža, sinove nam. sinovi itd.), zgolj igrače, enodnevne prikazni, dasi jim je posvetil toliko truda in dragega časa, njegovega »Krpana«, Četudi pravopisno zastarelega, pa bodo radi čitali šc pozni naši potomci. To resnico naj bi pomislile vse »učene sence« in njih nasprotniki ter že vendar opustili mlatvo prazne slame! — S tem iskrenim priporočilom Levčcvcga »Pravopisa* zlasti napram našim pisateljem, žurnalistom in urednikom smo si v svesti, da je izvršil »Zvon« svojo časnikarsko dolžnost, tembolj, ker nas jc trdna volja podkrepiti svoje priporočilo z dobrim zgledom ter odnehati tudi šc v onih nemnogih malenkostih, v katerih se je dosedanja naša pisava razločevala od Levčcvcga pravopisa. Toda s splošnim načelnim odobravanjem Levčevih pravopisnih pravil se seveda nismo odrekli pravice, da ocenimo »Pravopis« kot knjižno delo, pregledamo njega razredbo ter omenimo posamične hibe in nedostatke; saj s to kritiko, ki jo podamo v naslednjih vrsticah, nikakor nočemo izpodkopavati ugleda in avtoritete Plctcršnikovcmu - Levčemu pravopisju — saj se mu, vnovič bodi povedano, sami pokorimo — temuč navdaja nas želja in bi po svojih močeh radi kaj pripomogli, da se slovensko pravopisje bolj in bolj spopolni, utrdi ter naposled preide vsemu narodu v meso in kri. »Več oči več vidi«, in profesor Leveč si, ko je bil prevzel nalogo, ki se siccr poverja celim anketam, gotovo sam ni domišljal, da ustanovi že na prvi mali popolno delo brez najmanjše hibe. Tudi se z naslednjimi opazkami nc dotikamo"~~tö'likanj Levčevih pravil, ki so vobče dobro premišljena in utrjena, nego mu hočemo z njimi le dati migljajev, kako naj bi se spopolnila knjiga pri prihodnji izdaji. Seveda naše beležke niso popolne, ker nismo v tem kratkem času utegnili pregledati vse knjige natančno, in ker sc jc pri slovarskih delih šele po daljši rabi možno uveriti, česa jim jc še vsega treba v spopolnitev. — Naj preje nam bodi dovoljena splošna opomba, da se nam vidi prvi del knjige (»Pravila«, str. 5—124) veliko preobširen napram »Slovarju« (str. 127 do 165) ali »Slovar« prpskop napram »Pravilom« ali pravzaprav oboje. Pomisliti treba, da je knjiga namenjena zlasti praktični rabi, in da veČina onih, katerim bo rabila, nima niti volje niti zmožnosti, proučiti vseli obširnih, dostikrat nemalo zamotanih glasoslovnih, oblikoslovnih i. dr. pravil. Poreče se mi: Saj ta oddelek tudi ni, da bi ga proučil od konca do kraja, nego da v njem poiščeš, kadar ti treba kake orientacije. Odgovor: Koliko pa jih jc, izimši filologe, ki bi bili tako verzirani v raznih delih slovnice, da bi brž našli, česar jim treba. Nemška pravopisna pravila gotovo niso nič manj zamotana nego slovenska, in vendar jih je obravnal Stejskal v svoji knjigi »Regeln und Wörterverzeichnis für die deutsche Rechtschreibung«, ki je približno tako obsežna kakor »Pravopis« (str. 167), in ki je bila morda tudi prof. Lcvcu za vzor, na 64 straneh (Leveč 120!), dočim je posvetil vso drugo knjigo slovarju (str. 103, Lcvcc 39!). Slovar bo treba v prihodnji izdaji vsekakor naizdatneje pomnožiti; kajti sedaj jc celo nedostaten, nc le lajiku, ki se ne bo znal okoristiti s »Pravili« ter si ne bo vedel po analogiji v »Slovar« sprejetih besed ustvariti pravopisne oblike premnogo nesprejetih besed, nego tudi strokovnjaka pusti često »Slovar« na cedilu, in zatekati se nam bo treba šc vedno k Plc-teršniku. Ker pa nikakor ni želeti, da bi se obseg knjige povečal, ampak da bi sc narobe kolikor možno skrčil zaradi nižje cene — knjiga je namenjena zlasti tudi dijakom!1) — tedaj bode neizogibno, da sc »Pravila« vsaj na polovico sedanjega obsega stisnejo. In to bode tudi lahko, ako se bode njih sestavljatelj strogo držal načela, da sprejme vanjo res samo ona pravila, ki se tesno dotikajo pravopisja. Dosedaj pa tega ni storil, nego nam jc podal v svojih »Pravilih« celo slovnico z vsemi nje predeli (glasoslovjc, oblikoslovje, debloslovjc, besedni red v stavku), j&e vidi se nam napačno, da se pravopisje razpravlja takisto po slovniških oddelkih, saj pravopisje res zasekava v vse slovniške kategorije; toda prof. Leveč je v -navedene skupine sprejel množino pravil, ki so s strogim pravopisjem lc v rahli. ' posredni zvezi. Semkaj štejemo n. pr. vsa obširna pojasnila o glasovnih pre-membah, o sklanjatvi in spregatvi (str. 9—60), ki so res jako poučna, a nc sodijo v tej razteznosti v pravopisno knjižico, v kateri človek ne išče slovniškega pouka nego samo razjasnila v pravopisnih dvomih. In pa še en dobiček bi imel prof. Leveč, ako bi bil »Pravila« omejil ter mednja lc to sprejel, kar sc res strogo dostajc pravopisne teorije: izognil bi se bil nevarnosti, da pride navzkriž — zlasti v »Glasoslovju«! — s priznanimi znanstvenimi teorijami. Faktum je, da je jezikoslovje (tudi slovansko) v zadnjih desetletjih silno napredovalo, in da jc tu^i^Miklošič v mnogočem žc zastarel (pr^n, {-cskicnov »Handbuch der altbulgarischen Sprache« v 2. in 3. izdaji napram Miklošičevi »Formenlehre in Paradigmen«). A prof. Levcc kot mnogo ^ obremenjeni šolnik sc gotovo ni utegnil sproti temeljito seznanjati z znanstvenim * napredkom slovanskega jezikoslovja izza one dobe, odkar je on pohajal vseučilišče. Sicer pisatelj teh vrstic spričo stanovskih poslov tudi ni več »<\ jour« v jezikoslovni vedi, toliko pa vendar lahko trdi (ker je iz prilično mlajše dobe), da so nekatere Lcvčeve razlage v nasprotju z dognanimi znanstvenimi resnicami, -in bojim se, da najdejo takih nasprotij slovenisti-strokovnjaki še več. Nekaj takih svojih pomislekov priobčimo z drugimi beležkami vred prihodnjič. (Konec prihodnjič.) Usoda prvih slovenskih sanjskih bukvic. Dne 6. septembra 1. 1S00. jc bil ponižni knjigovczcc Ignac Krcmžar v Kranju v velikih straheh. Vršila sc jc pri njem uradna hišna preiskava. In zaradi česa? Zaradi nesrečnih slovenskih sanjskih bukvic! Vlada jc bila poslala iz Ljubljane policijskega aktuarja Simona Kremnitzerja, ki je knjigovezcu Krcmžarju zaplenil 26 še ne razprodanih sanjskih knjižic, vzel ubogega Krcmžarja na protokol ter s pravilno sestavljenimi uradnimi akti pod pazduho ostavil lepi Kranj. In v kakšne sitne neprilike so bile spravile tc šmentane sanjske bukvicc razne osebe in urade! In kakor njega dni v raju, "ko se je bil zgodil »prvi *) Nemški pravopis, ki je izšel v c. kr. zalogi šolskih knjig (Regeln und Wörterverzeichnis), velja samo 10 (deset) novcev! greh«., tako so se tudi tukaj krivci izgovarjali drug na dragega. Sesedaj nihče »i. hotel bit« Kaznovan saradi nenavadnega *zločina«J Okroftii urad jc namreč dolSil tiskarja Eggerja v4 Ljubljani ün pa založnika Kremzarja, da sta. se pregrešila proti nekemu dvornemu odloku is 1. 1755., >.i prepoveduje tiskati, osi-roma raspečavati sanjske bukve,, katerim cenzurna komisija tit pr?tr.sni'.a na čelo besede >imprimatur!* Kremžar je rekel, da je dat tiskati sanjske knjige le na občno željo kranj skih kmetov, ki so že davno živo pogrešali tc vrste ktij.v2ev.nost j, katera jim. gotovo pripomore sadeti srečo v loteriji. Tiskar Egger pa se je .izgovarjal, da za »imprimatur« sato ni prosil, ker je mislil, da je čisto dovolj > Če je g. Blaž K um er dej, ki je vendar uradni censor za »kranjsko« knjige, zapisal na rokopis svoj »vidi», s svojeroČftim podpisom vred. Toda ti izgovori niso drža??. Žaljeni dvorni, dekret je zahteval sa-dosčenja- In ker je bila knjiga tiskana v Lj&hljaa:. je tskozvam »Kreisanit«. k= je mestnemu magistratu, kadarkoli je mogel, meta", polena pod noge* še tem« poslal velik 3 nos*, ker ni dovolj pazi L da b: sc pred njegovimi (.magistratßimt) očmi ne bila zgodila taka vncbokr.ičeea nezakonitosti »Fürohm aber ist sich bey überwiesener Übertrettang an die Strenge der Patente, vomemHcn aber gegen die Buc h d ruck e r genauest 2» halten, die das grössteU n h eil s t i ft e iß.« (Tako stoji v ukasu, ki ga jc- bil dobil magistrat dne 29. novembra 1800. 1.). In kako se je končala ta sanjsko-Jiterama tragedija > Knjigovezec Kre?nžar ie bil naredi s. svojimi sanjsk«»! knjiMcam?. boljšo kupčijo nego dandanes kak knjigar z modernimi slovenski r« i beletrističnimi kdaj ami, izgubil fpa je, ftaJ. 26 poslednjih izvodov, kar je bilo vsekakor škoda. Kaj Iga je imela naslov: »N a. n o v e z h p o p r z v i e n e s a n j a r s k e b uquise sa svojo srezfco v' lotterijski Jegri na mnogotere vishe naidti. Prestavieo.e inu pogmerane, is lashkiga v' nemshku, «n« is ne«», v' kratn&k»* . . . Kakor priča še ohranjeno »kazalo«, je bila knjiga pisana po vseh pravilih sanjeznanstva in loterfjologiie. Nič manj nego 90 »poglavij« ali sanjskih prisorov rc obsegalo »zanimivo« književno delo i Na še ohranjenem aktu čitamo mod drugimi te-je besede. so bile neroara tudi Mnstrov&BS — n. pr. Kasha, ura, flasha, kevder, bsifcof, tulipan, muhe, sltnezer, peglesen, smrtna koft, mertoashka iruga, dojiti, fajfa. praskati se, duch, preganjan biti, shiikrota, moliti, ponosbna auba, pridigo stiskati, shenski zhovli, v' sraisi hoditi, glasb is giftsm, in zadnja točka: merkonza' Na koncu tega »indeksa« pa stoji zapisano: »Vidiš Blasius Knmerdeyv s. r. Kreiskomunssä):. Zbok svoje poljudno-znanstvene., vmes visoko poetične ter humorističae vsebine je bila ta *opohatna« knjiga pravi »foodtoano* loterijskih bratov in sester. Mastnih »tem» in poštenih »amb« je tiste dni baje padajo ko toče. Zato s« lahko mislimo, da je hl\a zaplemba tistih 26 eksemp! a rje v sanjskih knjižic prava finančna kalamiteta za naše ljudstvo; loterijska blagajmca pa si je seveda od-dehnila. .. Ljubljanski tiskar Egger, čigar stroji so bili ustvarili ta prvi sanjski komoendinm, je bil z ozuom na njegovo mladost in neizkušenost sheer oproščen zakonito določene globe, plačati pa je moral popotne stroške sa policijskega aktuarja Kremnitzerja, ki je bil šel v Kranj zaplenjat h Kremšarju knjige. Ti stroški so znašali 8 gld, 6 kr. tedanje vrednosti... Dandanes, ko ie evropska znanost tako vsestransko napredovala, ko imajo vsa učenjažka raziskavanja ero- pirično podlago in slone vsi pozitivni resultati na realnih temeljih, seveda tudi sanjska znanost in umetnost ni zaostala! Veliko bolj nego stari Kaldejci in Egipčani smo dandanes prepričani mi moderni ljudje, da je med sanjami in pa med —■ loterijskimi številkami res neka globoko utemeljena notranja simpatija in vzročna vez ... Z drugimi modernimi književnostmi vštric je napredovala tudi naša sanjska literatura. Le poglej, čitatelj, kako elegantno se prezentujc v kakem knjigotržnem oknu dandanes slovenska ilustrovana sanjska knjiga! Koliko več duševnega užitka in pa denarnih uspehov pri loteriji donaša dandanes taka knjiga! Kako se vsled takšne literature razširja prosveta in prava omika, kako se povzdiguje narodno blagostanje in posredno moč in ugled celega naroda! No, ker jc končno vsak napredek samo nasledek razvoja, nc smemo biti nehvaležni prvim poskusom in naivnim početkom na kateremkoli znanstvenem ali umetniškem polju. Zato je pa tudi vredno vedeti, kakšno usodo so imele prve slovenske sanjske bukvicc. Ta donesek k naši litcrarno-kulturni zgodovini sem posnel iz aktov tukajšnjega mestnega arhiva. A.Aškerc. Slovensko gledališče. Konec gledališke sezone nam ni prinesel mnogo novega. Prvikrat smo videli na našem odru dne 2. marcija zgodovinsko igro v štirih dejanjih «Vojni načrt«, katero je spisal Julij pl. Werther, poslovenil pa Iv. Metov. Pisatelj jc v tem proizvodu prepletel s priznanja vredno spretnostjo resnične dogodke z izmišljotinami svoje domišljivosti ter združil oboje v zaokroženo dramatiško celoto. Značaji so dokaj dobro, toda le bolj zunanje risani, brez psihološke poglobitve; zategadelj pa nedostaje osebam, ki nastopajo v tej igri, krepke individualnosti. Da bi se igra trajno vzdržala na našem odru -dvomimo navzlic temu, da jc kratkočasila. Prav zanimiv jc bil »Prešernov večer«, katerega je priredilo dramatično društvo dne 20. marcija na korist Prešernovemu spomeniku; s tem večerom se je obenem zaključila letošnja gledališka sezona. Spored tega večera jc bil skoz in skoz izviren. Poleg domačih skladb, katere jc izvajala deloma vojaška godba, deloma pa so jih peli pevci naše opere, se je predstavljal Stritarjev »Prešernov god v Eliziji«, potem »Krst pri Savici«, katerega jc prav spretno priredil za oder gospod Engelbert Gangl, in pa Aškerčev dramatiški prizor »Prešeren v gostilni pri ,Zlatem grozdu'«. Da ta prizor ni pisan za oder, in da si ga j c dal gospod pisatelj šele v v zadnjem hipu izviti iz rok, se mu pozna, a bila jc vsekakor jako lepa, rekli bi, za Aškerca karakteristična misel, pokazati nam Prešerna v gostilnici, to je ondi, kjer se človek najlagljc pokaže človeka. Dasi morda dialog v tem prizoru ni povsod tako umerjen in razpleten, kakor bi zahtevala dramatiška pravila, pa je za to vsebina govora vrlo ubrana, tehtovita in obenem prisrčna. Sicer se nc zlagamo povsem s Prešernom-Aškercem, ko pravi, da jc edini razloček med umetniki in neumetniki ta, da lc-ti modro zamolčc, kar so doživeli, dočim so oni »norci preodkritosrčni«, kajti razloček tiči pač v tem, da umetniki malo drugače čutijo nego neumetniki, in pa da znajo umetniki primerno izraziti in upodobiti svoja čuvstva, dočim neumetniki tega ne znajo; vendar pa se nam zdi, da Prešeren spričo/ prirojenega mu sarkazma tes nc bi bil rabil drugih besed, nego mu jih je položil na jezik gospod Aškerc, in ves prizor napravi na gledavca vtisk, kakor bi nam bil podal v njem Aškerc resničen moment iz Pre- šernovega življenja. Škoda le, da ne govori Prešeren vseskoz ironski in s sarkazmom; učinek bi bil potem še mnogo večji . . . Naše domače igravce, ki so sebi na korist priredili dne 26. marcija in 3. aprila izredni predstavi, imamo zahvaliti, da smo videli na odru igro iz časa kmetiških uporov »Za pravdo in srce«, ki jo je že pred daljšim časom spisal Anton Medved. Dasi je začetek igre jako dramatiški, nas vendar prvi dve dejanji čisto nič nista zadovoljili. Vse, kar nam prinašata, se nam zdi neverjetno. Čudno je, da puste ranjenega Erazma v preprosti koči; čudno, da ga mati tako pozno obišče ter po Čisto kratkem pozdravu zopet odide; neverjetno, da Katarina nc bi bila spoznala Andrejevega glasu, ko jc zaklical: »Le tako naprej, prihodnjič pomerim bolje!«; neverjetno, da bi oče hčeri še nikdar prej ne bi bil povedal, na kak način ji jc umrla mati; neverjetno, da Dizma Andreja takoj ne izda, ko ima dovolj povoda sumneti, da jc on streljal na njegovega gospoda; skrajno neverjetno je, da Andrej ve za Dizmov zaklad, pa da se ga ne dotakne niti ne izda nikomur te skrivnosti; tudi sc v prvih dveh dejanjih človek ne more sprijazniti z mislijo, da sin ponosne grajščakinje v resnici ljubi hčer preprostega slepca, in sicer zato nc, ker pisatelj ni znal napraviti tega dogodka bolj verjetnega. Jako prijetno pa so nas iznenadila zadnja tri dejanja. Na nas jc napravila vsa igra vtisk, kakor bi bilo poteklo med tem časom, ko jc pisal gospod Medved prvi dve dejanji, in onim časom, ko jc pisal zadnja tri, najmanj par let; toliko zrelejša se nam vidi druga polovica. S tem nočemo reči, da nc bi bilo v zadnjih treh činih nobenih hib, in da ne bi imeli i tu ničesar prerekati; a kdor je pazljivo sledil zadnja tri dejanja, mora priznati, da so ondi nekateri prizori jako vestno in s pravim preudarkom izdelani, in da tiči v njih mnogo dramatiške moči — skratka: priznati mora, da jc gospod Medved pokazal tudi v tej igri svoj dramatiški talent. Zlasti lep bi bil tudi konec, čc ne bi bil preveč raztegnjen, če nc bi kazil celega učinka s svojim nastopom Dizma, ki je sploh v vsej igri pravi nepridiprav; ako nc bi bilo njega in tistega njegovega zaklada, bi bila drama vsekakor dosti boljša, nego jc. Gospod Medved je nameraval spisati zgodovinsko igro, a to se mu ni povsem posrečilo. Kar je v igri zgodovinskega, je le bolj za stafažo, in po naši sodbi navzlic njegovemu delu slovenska tragedija izza časa kmetiških uporov šc ni spisana . . . Razen navedenih novosti smo videli v zadnjih petih tednih gledališke sezone satne ponavljanke. Izmed dramatiških predstav nam je omeniti sledeče: Dne 16. februarja in 7. marcija se je ponavljala gluma »Trije pari črev-Jjxiv«^i^iceiiJL6^_£ebxjiaria_jia _ko_rist naše izvrstne subretke gospe Polakovc; dne 12. in 16. marcija so napolnili hišo spet »Rokovnjači«, a dne 14. marcija je gostoval z jako lepim uspehom g. Ig. Borštnik v drami »Fužinar«. Opernih predstav smo imeli v omenjenem Času sedem. Dne 18. februarja se jc pel petič » Lohengrin«, 21. in 26. februarja »Fra Diavolo«; 28. februarja je bila na vrsti spet »Aida«; dne 4. marcija seje pel na korist izvrstnega basista Marccia Fcdyczkowskcga prvič v tej sezoni »Faust«; dne 10. marcija jc imela svoj častni večer naša odlična altistka W. Radkicwicz in uprizoril se je »Trubadur«, a dne IS. marcija sta se peli na korist priljubljenega tenorista Raškoviča še enkrat »Ksenija« in »Cavallcria rusticana«. Z. Kiparja Ivana Zajca umotvori. Mladi nadarjeni ljubljanski kipar, g. Ivan Zaje, jc m. m. dovršil petero velikih reliefskih del, ki bodo krasila farno ccrkcv v Krškem. Vsi reliefi so visoki (haute-relief), t. j. podobe so izklesane za dobro polovico iz kamena in stopajo skoro popolnoma plastično pred gle-davčeve oči. Dve podobi predstavljata simbole iz narave, tri pa prizore iz sv. pisma ali iz legende. Najpoctičncjša skupina je »Jutro« . . . Solncc vzhaja. Nad pokrajino plavajo trije geniji. Srednji drži v rokah note in poje jutranjo himno solncu. Njegov tovariš na levici zaliva cvetlice, oni na desnici pa seje seme po gredah in brazdah. Plastična lirika! Podobe so izsekane v -!s velikosti. Ves kip jc 2 m dolg, 1 m visok. V isti veličini je narejen pendant »Večer«. Tudi trije angeli. Srednji je poosebljeni pokoj, genij na levici drži palmovo vejico, oni na desnici pa čašo, ki jc pripravljena, da iztisne vanjo sok zrelega grozdja, visečega pod njim na trsju . . . Oba kipa imata podobo polukroga. Popolnoma okrogli, 2 m v premeru veliki so trije reliefi, ki predstavljajo verske prizore. Prvi je »sv. Troj ica«. Znane tri božje osebe v obligatni in običajni skupini. Drugemu reliefu je podlaga sujet iz sv. Janeza evangelista »skrivnega razodetja«. Na otoku Palmosu sedi ob morju, pljuskajočcm ob breg, sv. Janez, zamišljen v nebeške višave. Priplava k njemu angel Gospodov s povzdignjeno desnico, v lcvici pa drži knjigo, »zapečateno s sedmerimi pečati«, ter jo izroča najljubšemu učencu Jezusovemu. Obe podobi, Janezova in angelova, sta krasno, življenju slično in obenem idealno izvedeni. Posebno diven je angel s svojima smelima perutnicama! Sv. Janez drži v dcsnici zlato pero . . . Najbolj dramatična jc tretja religiozna skupina, katere snov jc posnel g. Zaje iz znane legende. Sv. Janeza evangelista so hoteli baje sovražniki nekoč zastrupiti ter so podkupili nekega krčmarja, da mu jc dal prinesti zastrupljenega vina. Toda sv. Janez naredi črez čašo križ in — sam ftt švigne v podobi gada iz posode. Na tem reliefu vidimo baš ta prizor Janezovega čudesa. V ospredju drži sv. Janez čašo, iz katere se izvija bronasti gad; v ozadju stoji krčmar s topim, zapitim obličjem, prestrašen; poleg njega neka ženska (sužnja?). Na desni sv. Janeza se zvija od samega začudenja s sklenjenimi rokami mlada krasna sužnja, na levici pa stoji z izbuljenimi očmi etiopski suženj, ki jc sv. Janezu bil ponudil zastrupljeno čašo. Zares, živo, realistično — prava umetnost! Po mojem neodločilnem mnenju je g. Zaje baš s tem zadnjim reliefom pokazal in dokazal, da jc zmožen upodabljati najbolj dramatične prizore, in da ga čaka, če najde obilo naročil in velikodušnih mecenov, šc lepa bodočnost. — Cerkvi v Krškem pa jc čestitati, da jo bodo dičili tako lepi umotvori slovenskega kiparja Zajca. Škoda samo, da bodo vzidani ti reliefi na zunanjem zidu cerkvenem, kjer bodo izpostavljeni vsem vremenskim in drugim nezgodam. Gosp. Zaje ima svoj atelier na Resljevi cesti v kamenoseškega mojstra g. Tomana poslopju . . . Pa pravijo naši nasprotniki, da Slovenci nimamo svojih kiparjev! . . . z » A. Aškerc. Matica hrvatska. (Koncc.) Čovjek i njegovo zdravljc. Napisao prof. dr. Antun Lobmaycr. Sa 46 slika. Zagreb. 1898. Izdanje »Ljubljanski Zvone 5. XIX. 1899. 22* Matice hrvatske, 8:>. 190 str, — Dr- Anton Lobmayer, profesor porodni-čarstva v deželni bolnici v Zagreb«, je rrapr.sal že več popuiaxno-sd^availkib. knjižic. Isvestnc jc Matica h4rvaška pravo pogodila, da je-/isdaEa svojim članovo*» fco preko.ristiio knjigo, iz katere se t&ogo LajiM mučiti, prfaa&raega živUjcaja in čuvanja svojega zdravja. Po uvodu, v katerem opisu;e pisatelj ljudska coeaa vobče in osebi tes5:i njih telesa, pritenjc v prvem delu človeško te-o in rsjegcv ustrcjdtvo*. 1.) organe za gibanje (fcosfcur in miške), Z) organe sa hranitev (prebavila, krvocevje, d&sla)» S.) organe sa čutenje (živ-če, kofct). — Drtzgj. de! razpravlja negovanje zdravja, ki je odvisno od ta'., zraka, hrane, stanovanja, obleke, dels in počitka. — V tretiecn dehi je govor o boles-iih žloveških. kaj treba storiti, kadar kdo oboi*.; in o prvi pomoči prt boleznih in nezgodah. Popis telesa Sem hže razumevamo, ker mnoge tepe in jasne podobe spremljajo Lahko u&tljivo pissno fcrfjigo. Slike \7: občega asraijepisa. Napisao dr. Ivan Hoic. Knjiga peta. Evropa. — Slovenske države. Dio prvi. Rusija. Sa 97 sl/.ka i jednom sem! j episno.m kar torn. Zagreb. Naklada M aH oe hrvatske. 1898. 8\ 3 str. - V p?,}j knjigi tega imenitnega zbornika Matica in njen vrli sotrudmk V. Hoič iznašata pred e&aseijö slike raznih evropskih dežel. Slovane mora pač najbolj zanimati »Rusija«, katero je letos izdala Matica na svetlo. Po zgodovinskem pregled«, v katerem se pripoveduj, kako se je ruska država razvila, se opisujejo veličina, lega, meje Rusije, dalje visinska (vertikalna) rasgrana in geologijske pnUke. V IV, poglavju ie govor: v saroükih «narodnostih, ki žive v prostrani državi. Naslednjo poglavje podaja sliko materialne kulture (narodnega gospodarstva), zatem prihaja na vrsto duševna kultura (obraso-vao.ost, kttjHbvjsost, umeJ.nosfc). Odobravamo g. pisatelja mnenje, da Maioruso.m r.u treba posebne književnosti, a Kakor on opisno štabe uspehe akrajutofilov, te- ne odgovarja resnici; kajti Hoič izmika bot; drage oko'rxosfei namesto site, ki je. zadušila inaJoroski književni pogret. V V!, poglavja raspiravfja Hoič o cerkvi vojništvu in stanovih. Na koncu jo opis poedinih dolov in stesr. ruske države, - Brei dvorube se more vsakdo mo.ogcčornu nati6i.fi iz te po najboljših virih sestavljene knjige ter spoznati svetle, p» tudi temne strani javnega in zasebnega življenja ruskega. Poviest najuovi.jega v.vtm ena od g o d i rt e 1&15. do goditi c 1 S? S. P o n a j b o 1 j i fe piscih n a p .i s a o Iva R a b a r. Z ag r e b. N a fe 1 a d a Mat. fcrv, 189 8. S\ 527 sir. - Knjiga trna obširno kazalo imen ii stvari, k? močno pospešuje nje porabnost O načina, s katerim sc opisujejo dogodki, naj svedoŽijo besede, v predgovora. Gosp- Ivan. Rabar . . je ... po najboljših piscih - zlasti po Klonst. Bulle« — povest «ajnovejšega časa napisal., fcisaječ dogodke tega veka tako in v onem redu, kakor so se dogodili, :n ne spuščajoč se — tudi zaradi večinoma nepristojnega i krdlčiio še neobdelanega povestnega gradiva tega $asa — v nikakršno potaajo oceno poedm.ife. dogodkov. H r v a t s k t h. n a. r o d n i b pesmi tretjo k a j i g o (mu harnedo vske pesme) bode jela Matica razpošiljati. konce meseca iu&j&. — Opomba. V 4. številki letošnjega f Zvona« čitaj o.a str. 260. namesto »Nunčič« vselej 'Nieočič*. * /c. P. Vjestr.ik kr. hrvatsko-slavonsko-da*, matinskog zej&aljsfcog ark.lv?> je «aslov zgodovinskemu listu, kateri jo aaeei letos izhajati v Zagreb«. Urednik mu je ondotni deželni arhivar dr.Mvan H o j n ič ič-Kn ins k i. Vjcstnik izhaja v zvezkih štirikrat na leto ter stane 3 gold. Ako pomislimo, da imajo Hrvatje razen imenovanega lista se tri druge arheološke časopise, potem» da mnogo zgodovinskega gradiva in historiških razprav izda vsako leto Jugoslavenska akademija ter da se veliko zgodovinskega blaga nahaja tudi po drugih hrvaških knjigah in časopisih, moramo reči, tla so naši sosedje na polju zgodovinopisja daleč pred nami nc samo v absolutnem, temveč tudi v relativnem oziru. Že v prvem zvezku omenjenega Vjestnika nahajamo več zgodovinskih sestavkov, katere so spisali Boj niči č, K laic. Laszowski, Tkalčie in Sporčie. Med spisi sta mi posebno ugajala Laszowskega >Povjest j razvoj kr. zem. arkiva< iu pa Bojuičir.ev sestavek .-Listine XII. vieka u zem. arkivu- z dvema slikama. A tudi druge razprave so primerne in -zanimive. Začetek je dober ter dela uredniku iu pisateljem vso čast. Želimo, da bi imel Šisl dosti sodelavcev in naročnikov. Kos. Puškin v petdeseterih jezikih. Ob stoletnici rojstva nesmrtnega ruskega pesnika A. S. Puškina izda g. P. J). Draganov, pomočnik knjižničarja , francoski, poljski in srbski (.1820), italijanski (1828), češki (1830), moidavsko-valaški -1835), angleški (.1.835), holandski (1837), perzijski (1837), danski • l S4:.s), armenski (.1843), novogrški (1847), anglo-amerikanska serija (1849X gruzuiski (.1,852), hrvaški, bivši ilirski (1853), srbo-1 užiški (1854), zvrjanski staro - hebrejski (186.1), m a k e d o n s k o - s l o v e n s k i <1863), slovaški (1804). slovenski (1.8'io), madjarski (.1.864), turško-osmanski (1867).. kalmiški (1871.). bolgarski (1873), tatarsko - karaim.ski (1873), španski (1874). finski (1.876), letski <1877). v židovskem žargonu »aškenaz*. kakor se govori v Rusiji, Avstriji in Prusiji (.1.870), es to vs k i ts79V; latinski (1882), rusiaski, t. j. v narečju avstrijskih Rusov (1884), starogrški (.1886), »esperanto«, t. j. jezik bodočnosti (1888), rumunski (1891;., kc.vkaško - tatarski ali adzerbejdžanski (1892), japonski (1SV2); mongoisko-burjatski (1893). čerem iški (.1897), gagavško-t.urški po bes-arabskem narečju (1.898). Poleg tega je preveden Puškin i ua cerkveno-slo venski jezik naj starše i:i novejše redakcije, kakor tudi na maloruski (ukrajinskaja mol vii). Najbolj severna točka, kjer je bil preveden Puškin, je mesto A bo na Finskem '-Kavkalki plemnk« — *Mmno aOThe Bakschesarajan iaimtaine« by W, Lewis 1849 in pa Chili (■■>Grobovš£ik« •- »E; constructor de aiandas« v časniku j-Estrella de Chille« 1874) in najbolj iztočna — Tokio v Japoniii (-Hons GodunoV' v časopisu pravoslavnih Japonk -Uranisiki~ {—"Skromnost) 1. 1892.).' — Ko se je sestavljal spis jezikov, na katere se je prevajal Puškin, v kro-nologieuem redu, ni bilo še znano, kdaj so se začeli prevodi na si oven ski je/.ik. Gosp, Draganov se je obrnil do meno iti me prosil, naj sms razjasnim to vprašanje. S pomočjo nekaterih slovenskih učenjakov i:* pisateljev, najprej pa z ljubeznivo pomočjo g. Antowa Aškerca, se je ustanovilo^ da za prvi prevod iz Puškina imamo zahvaliti g. Ivana Ves e J s, dekana v Ilirska Bistrici. On je objavi! prevod * Kavkaza« v »Glasniku« 1865. 1. Za ajfra je prevedeJ Jo v an Vesel-Ko s ft ski. pod moastrozmm zaglavjem »Rusko - Puškinovih. petero* sledeče iz Puškina: »Ribič in Kl&fca. riba«, »K&vkaški ujetnik«, * Mrtva carevaa in sedmero vitlov*. ^S&kcisaräj.ski votaaet* iß »Car Saltan .»» knez Gvidon«. Tc prevode je izdala »Slovenska Matica« 1. 1S70. Istega lets, je preložil zopet g. Ivan Vesel: *Obreko vakem Rusije«; »Prerok«, »Morju*. »Gvad&ikvm?«, »Gruzinska pesem«, *£legsja«: vsi tt prevodi so natisnjeni v »Letopisu Slov. Ma?;.« Raaen tega je natisnila »Zora« l. 187» prevede istega prelagatelj a: »Krokarja«, »Zimski večer«. »Besi« it: »Črna taegia«. Dalje imamo sledeče prevode: »Kapitaacva hči« (»Slov. Narod* 1S83--J54), »Duferovski« (»Slov. Narod« 1885); ime prelaga-teljevo ni označena An to». Aškerc je priobči) v »Slov. Večeraicah« (1890) prevod Puškinove pravljice »Ribič in si&ta ribica«. Dalje so proved', i: Mat. Andr, Trnovo c (Lamurskij) »Črna šal« v cirilici v »Slov. Svetu* (1891) pO izvirniku, in še prej, 1. v »Zori* po prevodu Statika Vraza: »Rusa&a-? v latinici in cirilici % tuskira javirižikom v »Siov. Sveta« (JL892), »Šotlandska pesem« (ibid.). »Kavka&i plenifc« (ibid.) »čerkeskaja pesem« (ibid.): M. Host»ik: »Pesen o Veščem OJegu« (»Slov. Svet« 1895); J. Kogej: »Rakv&r« v "«-Slov. knj$nk:e« 15. zvezku; Semen S ern enovič: »Kapitanova hči« v »Slov. knjižnice zv. 55—66.; Anton Medved: »Talisman« i», »črni šal« (v »Sloveli« 1898). Poteg tega je v nekerr tetaifcz »Lj. Zvena« Levstik priobčil svoj prevod »Vrana« (Bopob* m» v>övoh.v jierar b . . .). Sploh so prvi začeli previjati Puškina duhovniki, In o m so ga ttidi največ prevedli Morda jc prevedenega že kie kaj, no tudi tega jc dovolj, da b? se do-k&salo» da jc slavni ruski pesnik dobro mzm tudi Slovencem, in ako so moja poročila natančna, se je pojavil torej p* vi prevod v 1.865.!. ispod peresa g. dekana Iv sna Vesela. Spisi: »Kapitanov?, hči«, »Krokarja«, »Črna šal-» pa »Ribič in zlata ribica« so prevedeni po dvakrat pc rasnih prelagateljili. Naposled naj omenit»., kar je morebiti dosdaj da se je bUo po mojem posredovanju ob SOietmci Puškinov; (1887; poslalo h pefcvograc'ske knjigarne v Ljubljano 100 odttskov PuSfcina po i rob. 50 kop., :a kakov sem pozneje osebno izvedel v omenjeni knjigarni, se je potem poslalo v slovenske kraje šc 150 odtiskov.'lato izdanjc, V. j. po 1 rub. 50 kop. sa 10 ali .12 zvezkov., je izšlo zdaj. ob lOOtetnici, ?cpet poteg mnogih drugih. Za mladino so prirejena posebita üzd&iij a, k a t e r a d o b o d o vsi učenci i » «eenke r a s k i h s j: e d -njih Šol brezplačno v spornt» IQOictuice rojstva velikega genija ruskega naroda. Tako časte Rusi svoje slavne može. Naj sc od njih uče Slovenci, ki bodo kmalu praznovali stoletnico svojega slavnega — Frežer»a! Naj i oni pri tete najprej ne pozabijo mladine, ki jc naša nadeja in naša bodočnost! M. Hennik.