Poštnina plačana v gotovini SALEZIJAHSKI VESTNI K GLASILO ZA 5AL.50TRUDSTV0 S prilogo W 1ETO XXVII © MISIJONSKA MLADEŽ - VERI IN OMIK 0 d VSEBINA Več vere! — Knez Avgust Czartoryski — Ni rož brez trnja — Iz naših misijonov — Kitajska — Makas — Ekvador — Po salezijanskem svetu — Sestra Marija Mazzarello, prva predstojnica Hčera Marije Pomočnice — Milosti Marije Pomočnice. SLIKE: Knez Avgust Czartoryski — Pod rožami je bilo ostro trnje... — Naša „Kitajca" vlč. g. Jožko Kerec in vlč. g. Jožko Geder — Oratorij bi. Janeza Boska na Rakovniku 1931. 1. ČEŠČENJE PRESV. SRCA JEZUSOVEGA Debelo tiskana številka zaznamuje skupino; prva za njo opravilo, druga dan, kdaj naj se opravi zadostilno sv. obhajilo. — Vsak naj si zapomni, h kateri skupini spada. Kdor bi ne mogel opraviti zadostilnega sv. obhajila v določenem dnevu, naj si izbere drug dan. V juniju: 1. 5, 14 — 2. 3, 12 - 3. 2, 5 — 4. 4, 19 — 5. 9, 24 — 6. 6, 9 - 7. 1, 3 — 8. 7, 15 - 9. 5, 7 — 10. 4, 23 — 11. 7, 21 — 12. 9, 17 — 13. 2, 11 - 14. 6, 25 — 15. 9, 18 — 16. 8, 16 — 17. 1, 22 — 18. 1,2 — 19. 4, 20 = 20. 5, 27 - 21. 2, 30 — 22. 3, 10 - 23. 6, 28 — 24. 7, 1 = 25. 8, 13 — 26. 2, 26 — 27. 6, 29 - 28. 7, 6 - 29. 3, 24 - 30. 2, 4 - 31. 9, 8. V juliju: 1. 7, 4 - 2. 2, 17 — 3. 4, 10 — 4. 6, 30 — 5. 2, 22 - 6. 1, 24 - 7. 5, 12 — 8. 4, 18 — 9. 6, 28 — 10. 2, 8 — 11. 4, 3 — 12. 8, 11 - 13. 9, 2 - 14. 2, 29 — 15. 3, 6 - 16. 1,9 - 17. 5, 16 — 18, 9, 20 — 19. 7, 7 — 20. 8, 23 - 21. 6, 21 - 22. 7, 26 — 23. 4, 14 - 24. 2, 19 - 25. 1, 5 — 26. 9, 27 — 27. 4, 25 — 28. 2, 13 - 29. 7, 31 — 30. 5, 1 — 31. 4, 15. NOVI ČASTILCI 24. 7, 1. — Reisman Jerčka — Furlan Marija — Govekar Jožef. UMRLI: Prkelj Neža, Goliše — Škerget Marija, Helena, Št. Vid — Lipec Nežika, Radeče G. Krapje — Bundrl Terezija, G. Krapje — Kavčič Marija, Ljubljana — Priporoča-— Barle Frančiška, Stranje — Zveglič mo jih v molitev. Starši! Morda premišljujete, kam bi poslali prihodnjo jesen svojega sina, da se izuči rokodelstva. Opozarjamo vas na Obrtne šole na Rakovniku. Tu bo prejel vaš sin temeljito strokovno izobrazbo in pravo krščansko vzgojo. — Sprejemajo se le zdravi mladeniči, ki so dovršili ljudsko šolo. Izuče se lahko za čevljarje, krojače ali mizarje (strugarje). Poleg svoje obrti se izuče tudi v strokovnem risanju, knjigovodstvu, računstvu, tehnologiji itd. Gojenci imajo tudi svojo godbo na pihala in mnogo prilike za veselo razvedrilo. — Ves čas so pod veščim in skrbnim vodstvom, zato so dani vsi pogoji, da se gojenci vsestransko dobro pripravijo za življenje. — Šolsko leto prične 1. avgusta. Učna doba traja 4 leta. Stroški za vzdrževanje po dogovoru. Ker bomo imeli prihodnje šolsko leto zopet nekaj mest na razpolago, opozarja- PRAZNIK MARIJE POMOČNICE 01 mo že zdaj starše, naj se pravočasno obrnejo na vodstvo zavoda za sprejemne pogoje. Tiste pa, ki želijo dati svoje sinove v klasično ali realno gimnazijo, opozarjamo na Dijaški konvikt na Rakovniku. Dijaki pohajajo državne gimnazije po 5 ali 6 ur na dan. Ves ostali čas so v zavodu, kjer imajo priliko, da se pod skrbnim nadzorstvom dobro pripravijo na posamezne šolske predmete. Vadijo se lahko tudi v raznih prostih predmetih, kakor v petju, igranju na gosli itd. — Sprejemajo se dijaki od 1. do 8. gimnazijskega razreda, da so le zdravi in so dovršili prejšnji razred z dobrim uspehom. Starši, ki žele dati sinove v konvikt, naj se zglase ustno ali pismeno pri Vodstvu salezijanskega zavoda na Rakovniku v Ljubljani, nakar se jim pošljejo sprejemni pogoji. MJAMO 24.-25. MAJA. PRIDITE! fAL-EZIJANSKI VEttNIK GLASILO zaSAL. SOTRUDSTVO 1931 LETO XXVII. MAJ — JUNIJ ST. 3 Več vere! Prežalostno je današnje socijalno. stanje. Koliko družin je nesrečnih, koliko vezi razdrtih, koliko otrok brez kruha! Oblasti si belijo glave kako od-pomoči temu zlu, toda rešitve ne najdejo in je ne bodo našli. Vse zlo namreč leži v tem, da so' ljudje zavrgli Kristusov nauk, ki edini rešuje socijalno vprašanje in edini odgovarja človeškim zahtevam ... Srečnemu življenju manjka podlage — vere ni. Več vere v življenje, pa bo vse drugače. Kaj je zakonska vez brez. vere? Po večini prevara. Zakaj se danes mnogim godi krivica na svetu, zakaj je na milijone nezaposlenih, na drugi strani pa se kopiči bogastvo v rokah nekaj bogatinov? Saj je vendar tako resnično, kar poje pesnik Gregorčič: Za vse je svet dovolj bogat, in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bralom brat s prav srčnimi čutili! Zakaj ga ne deli? Zato, ker prave krščanske ljubezni ni med njimi, toda ljubezni, prave krščanske, ni brez vere. Edina rešitev in edini lek nezdravim socijalnim razmeram je in ostane vera, globoka vera v Boga, v njegovo pravičnost in dobroto. Ljudje pa so „temo bolj vzljubili kot luč" in beže pred lučjo, ker zlo delajo. Vera je človeku luč skozi temo življe- nja. Brez luči zaide kakor mora zaiti popotnik v neznanih gozdovih v temni noči, ko ne najde ne steze, ne pota. Človeška zloba pa je šla še dalje. Ne samo, da so zavrgli vero, ugasiti jo hočejo tudi v drugih. Gorje svetu, ki si brez vere vzgaja mladino! Zakaj se zločini tako silno množe in povzro-čujejo toliko zla v mirnem sožitju? Zato, ker so se vzgojili ljudje brez vere. Kakšne vezi pa more nadeti mlademu naraščajočemu rodu? Edino vera more postaviti jez strastem, ki divjajo ter povzročujejo strašno razdejanje v dušah posameznih in v socijalncm življenju. Čudno je svet nedosleden! Vzgaja si ljudi brez vesti in vere, potem pa jih za prestopke hudo kaznuje! BOG SE VRAČA... Ozrimo se samo v tiste kraje, kjer so iz šole vrgli Boga. S satanskim veseljem so trgali po šolah križe raz sten in Boga so vrgli — za vrata, potem pa oznanjali nov nauk — brez Boga. — Sadovi so kmalu dozoreli. Zločinov mladoletnih je bilo vedno več, podivjanost je čim dalje večja. Resno se je jelo povpraševati kam pridemo, če se bo tako nadaljevalo. Marsikje so sprevideli, kaj je vzrok vsem tem nesrečam. Šli so spet po Boga in njegovo podobo obesili na stene po šolah, uvedli so krščanski nauk, edino primerni člo- 33 veku, šele potem so se začeli obetati boljši časi. In vendar NJEGOVI GA NISO SPREJELI. Da, mnogokje še do danes ne. Hudobni duh ne spi. Tudi tja, kjer so še nekam vzdržne razmere, se je vtihotapil in poslal svoje zveste pomočnike, da z vsemi, tudi najmodernejšimi sredstvi širijo kugo nemoralnosti med ljudi. S kinematografi in s tiskom danes hudoba žanje največje uspehe. Zakaj je zdaj toliko razporok in divjih zakonov? Naučil jih je v dobršni meri kino, ki jim je najprej upihnil luč vere v duši, potem pa je bilo lahko delo, kajti ko vere luč ugasne, tedaj pade tema na dušo. Edini voditelj človeku so strasti, ki jih hudobec neti in razpihuje v njem. Drugi mogočni činitelj, ki danes vodi svet, je tisk. Neprecenljiva je ta iznajdba in nje izpopolnitev, toda gorje, če ga človek porabi sebi v zlo. Hudobni duh je hlastno segel po tem sredstvu, pomočnikov je vedno imel na izbiro, ter je prav s tiskom začel zastrupljati svet. Skoro bi ga bil spremenil v puščavo. Danes se takozvani civilizirani svet vrača v poganstvo. Maliki so rnu zlato in strasti — telo. Prav radi tega se je božje kraljestvo odvrnilo od njih, ker ga niso marali sprejeti. Prešlo je k drugim narodom v Ameriko, v Afriko, v Azijo — k poganom. Ti pogani sc torej spreobračajo h Kristusovi veri, do-čim se moderni svet pogreza v poganstvo. Vse zato, ker je vera ugasnila, radi tega pa živi danes toliko „kristjanov" nekrščansko življenje. Več vere bi danes bilo treba, mnogo več, da se današnji svet preobrazi. NOVI APOSTOLI. Zanetiti pa morejo vero v ljudeh le tisti, ki so goreči in neustrašni. Vera je dar božji, je milost, zato pa je treba moliti zanjo, kakor je Zveličar naročal. Apostoli so molili zanjo in so jo dobili. Sveti Peter, ki sc je prej ženske ustrašil, se potem vsega sveta ne boji. Stopi takorekoč pred ves svet ter pridiga o umorjenem Zveličarju, o odrešenju. Nič hudega se mu ni zgodilo, pač pa je spreobrnil h Kristusu na tisoče ljudi vseh narodnosti. Danes je duhovnika svet zamrzil, ker mu je živ spomin na Boga, katerega je on zavrgel. Mnogokam duhovnik ne more in ne sme, svetnemu človeku pa je to mnogo lažje. Sv. oče papež tako silno poudarja katoliško akcijo, laiško apo-stolstvo, tisto silno moč, ki je v začetkih krščanstva tako uspešno sodelovala z apostoli, da se je vera tako hitro razširila. Tudi danes se da mnogo doseči, samo gorečnosti je treba. Cez dve leti bomo slavili stoletnico rojstva velikega moža, ustanovitelja Vincencijevih konferenc v Parizu — Friderika Ozanama, ki takole piše: „Današnje človeštvo se mi zdi kakor človek, ki je na poti iz Jeruzalema v Jeriho padel med razbojnike, ki so ga oropali in ranili. Tudi človeštvo so hudobni ljudje oropali zakladov sv. vere, polem pa ga pustili na poti onemoglo — brez vere. Približali so se mu duhovni in leviti. To pot niso šli mimo, pri njem so se ustavili, toda nesrečni jih je v svoji zaslepljenosti odpahnil. Zato je torej na nas vrsta, na nas laike, mi mu moramo biti samarijanci, k njemu moramo, nas ne bo odbil, saj nima predsodkov proti nam. Govorili mu bomo o sreči, ki jo je izgubil in ki jo tako lahko spet najde, o zdravilih za njegovo dušo; o veri, o čednostnem življenju in mu v dejanju izkazovali ljubezen, ki mu bo kakor olje v njegove razbolele rane." Danes niso boljše razmere od tedanjih Ozanamovih časov, ako niso še slabše. Zato ima tudi danes in še posebno danes laištvo veliko nalogo. Ma-sonerija je duhovnika oblatila, ljudi odtegnila od njega, zato pa ima laik nalogo, da stopi v to pokvarjeno društvo in njegova moška, odkrita in dobra beseda bo mnogo zalegla. Nad tako besedo se bo marsikdo zamislil in se tudi dal prepričati. Danes vera zahteva od katoličana toliko več, da mora 'dejansko poseči v versko življenje in sodelovati za izboljšanje razmer, zato da se vera vrne v prazne duše. Hiša je v plamenih in norec bi bil ali pa strahopetec, ki bi držal križema roke. Iz tega namena si je sveti oče 34- papež Pij XI. privzel posebno nalogo, da vzbudi nove apostole in z njimi poživi vero. Kaj zmore odločnost, gorečnost, neustrašenost, nam priča zgodovina. Redovnica, slabotna ženska sveta Katarina Sijenska polna žive, dejavne vere se povspne tako daleč, da je svetovalka rimskim papežem v najtežjih časih razdora v cerkveni hijerarhijj. Devica Orleanska, preprosta pastirica, polna žive vere popusti svoje ovčice, stopi na čelo celi vojski in doseže na bojnih poljanah uspehe, ki jih niti izkušeni vojskovodje v dolgih bojih niso mogli doseči. Še en zgled iz Francoskega: L. 1880. je bila občina Etual najbrezbožnejša v deželi. Postala je čisto paganska. Neko dekle La Riviere po imenu, z živo vero zaprosi misijonarja patra Vena, naj pride misijonarit v ta kraj. „Pridem", ji odvrne, „toda ti mi moraš ljudstvo pripraviti na misijon." Otroci celo pri dvanajstih letih niso bili niti krščeni. Šlo je torej za veliko delo, da se pa-ganstvo iztrebi. „Pa kako bom jaz reva kaj takega zmogla?" „Vere je treba, žive vere, dekle, tri mesece imaš časa." Lotila se je dela, začela je misijona-riti. Kakor dobri angel je dekletce hodilo od hiše do hiše, prosilo je in jokalo. — Trije meseci so pretekli. Pride pater Ven in jo vpraša, kakšen je uspeh. „Vsi otroci so krščeni, samo dvoje otrok iz dveh družin še ni, ker starši nikakor ne marajo." „Pojdi in daj še ta dva krstiti!" La Riviere se vrne, pade na kolena pred materi in ju prosi in zaklinja, naj vendar dasta otroka krstiti. Jokala je, da bi se bila kamnu smilila. Pa je tudi zmagala. Zadnja otroka iz dveh družin so krstili. Začel se je misijon, po misijonu pa se je ves kraj spet vrnil k Bogu ... To je storila vera. Živa, trdna vera dela čudeže. „Resnično, povem vam: Kdorkoli poreče tej gori: ,Dvigni se in se vrzi v morje',. in ne bo v srcu dvomil, ampak veroval, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo". (Mk 11, 23). DON BOSKO, MOŽ VERE. Zakaj danes ni teh čudežev, ali vsaj zakaj so tako redki? Zato, ker ni trdne, neomajne vere. Kjer pa je, se pa tudi čudeži gode — čudeži apostolstva. Ali ni vse don Boskovo delo pravi čudež? Z nič je začel, brez gotovih sredstev nadaljeval in danes se njegovemu o-gromnemu delu ves svet čudi. Prežet z živo vero je mali Bosko začel že v zgodnjih letih svoj apostolat med sovrstniki v domačem kraju. V življenju je samo eno iskal: Daj mi duš! ker jih je hotel pred grehom obvarovati. Ko je bil v polnem delu, se je držal prav istega gesla. Videl si ga v spovednici po cele ure, kjer ga je številna mladina čakala na spoved. Nikdar se ni utrudil. Držala ga je pokoncu živa vera, po kateri je smatral spovednika za zdravnika, ki leči bolne duše in ki drobi verige hudobnega duha ter napeljuje mladino na pot kreposti. Ne bi bil mogel strpeti, da bi bili njegovi gojenci tudi za trenuten v grehu. Z besedo, ki je nekaj zalegla, jih je nagovoril, da so se nemudoma spovedali, pa če bi bilo v trdi noči treba vstati. Ko je pridigal svoji mladini, se je izogibal vsake besede, vsakega izraza, ki bi ga zadnji njegov gojenec ne razumel. Govoril je preprosto in lepo, zato pa je njegova beseda vselej našla odmev v mladih dušah. Tudi njegov vzgojni način mu je narekovala njegova živa vera. Za to mu je šlo, da pri svojih gojencih greh že vnaprej prepreči. Vzgojitelja stane veliko požrtvovalnosti ta način delovanja. Vedno mora nadzirati, pa kljub temu se don Bosko nikoli ni utrudil in svoje mlade pomočnike, ki so marsikdaj utrujeni omahovali, je bodril, da je treba ostati na mestu, počivali pada bodo v nebesih. V vsak razgovor, v vsako pismo je don Bosko znal vplesti kako sveto misel. Ko je misijonarje pošiljal čez morje, jim je najzadnje še naročal: „Iščite duše, ne pa denar!" Izročal jih je Mariji pomočnici, ki jo je vedno nosil v srcu in mislih. „Naj ne mine niti ena tvoja pridiga, ne da omeniš v njej kaj o Mariji," tako je naročal nekemu no- 35 vomašniku. G. Albera pravi, da je od drugačni socijalni red in drugačno bla-prvega dne, ko je vstopil v njegov za- gostanje. Ali te vere ni in zato ni sreče, vod, uvidel, kako zelo mora don Bosko ni blagoslova. Vendar pa obupati ne ljubili Marijo, ker je vedno o njej go- smemo! Bog nam bo dal vero, če ga voril. Prav z isto živo vero je smatral bomo zanjo prosili, saj da še vse dru-vse svoje delo prav za prav ne za svoje, go, kakor pravi Zveličar; „Karkoli v ampak za delo Marije pomočnice. „Ko- molitvi prosite, verujte da boste pre-liko velikih stvari je Bog storil med jeli in vse se vam bo zgodilo", pa bi nami, pa kdo ve, kakšne bi še bil, če vere ne dal, ki je luč človeku! V tej bi bili imeli bolj živo vero," tako je luči vere bodo drugačna naša dela, zapravil in pri tem so mu navadno solze to vsak dan molimo za njo, da bodo zalile oči. prepojena z živo vero in da bodo obroče bi danes ljudje imeli zares živo dila sad večnega življenja. „Gospod, vero, bi bilo drugačno obličje zemlje, pomnoži nam vero!" Knez Avgust Czarioryski Dne 8. aprila 1893. leta je umiral v mestu Alassio v Liguriji mlad salezijanski duhovnik. Ljudje, ki so trumoma hiteli k njegovemu mrtvaškemu odru, niso molili za umrlega duhovnika, ampak so se mu priporočali in se z različnimi predmeti dotikali njegovega trupla. Ta mladi duhovnik se je pisal Avgust Czart.oryski (Car-toriski) in je bil potomec stare in slavne poljske knežje rodovinc. Toda čast, ki so jo izkazovali prebivalci Alassia temu ponižnemu sinu bi. Janeza Boska, ni bila radi njegovega slavnega pokoljenja, — saj so vedeli le malo ali nič o njegovi zgodovini in o važni vlogi, ki so jo imeli njegovi slavni predniki v zgodovini poljskega naroda. Ljudstvo je vedelo le to, da je ta mladenič, ki se je v njegovih žilah pretakala kraljevska kri in ki je bil vzgojen v bogastvu in razkošju ter imel ogromno dediščino, da je ta mladenič spoznal minljivost in ničvrednost zlala in bogastva, se odpovedal vsemu in živel kot ubog redovnik le v molitvi in junaškem samozatajevanju. Ker se je že pričela obravnava za njegovo "proglasitev blaženim, gotovo ne bo neljubo našim dragim čitateljem, če bomo podali nekaj črtic iz življenja tega svetega don Boskovega sina, in to tembolj, ker nam je kot slovanski knez bližnji tudi po krvi. Knez Avgust Czartoryski se je rodil 2. avgusta 1858. v Parizu kol prvorojenec kneza Ladislava Czartoryskega in njegove soproge kneginje Amparo, hčerke španske kraljice Marije Kristine. Že v detinskih letih je kazal veliko nagnjenje do molitve in pobožnosti. Ril je rahlega zdravja in razpoložen za jeliko — tudi mati mu je umrla za to boleznijo, ko je imel Avgust jedva 6 let. Da bi si okrepil zdravje, ga je skrbni oče pošiljal v razne kraje, kjer bi mu podnebje bolj prijalo; lako je bil celo v severni Afriki in v Mali Aziji. Vendar ga to neprestano potovanje ni raztreslo. Pridno se je učil s pomočjo učiteljev in vzgojiteljev, ki so ga spremljali na potovanjih. Ostali čas pa je porabil za molitev. Ko je nekoč v Davosu v Švici čital življenjepis sv. Stanislava Kostka in sv. Alojzija, se je vzbudila v njegovem srcu goreča želja, posnemati ju v čednostih in v zaničevanju vsega posvetnega. V leni sklepu ga je še potrdil njegov pobožni vzgojitelj Kalinovvski, ki je pozneje stopil v karmelieanski red. Ko je 1. 1883. bi. J. Bosko obiskal Pariz, je prišel k njemu med mnogimi drugimi odličnimi osebami tudi mladi knez Avgust Czartoryski. Bil je srečen, da je mogel don Bosku streči pri sv. maši in prejeti iz njegovih rok sv. obhajilo. Takoj po prvem obisku je začutil v sebi tako spoštovanje in zaupanje do don Boska, da se mu je odslej pismeno priporočal v molitev v vsaki važnejši zadevi in komaj čakal prilike, da bi ga obiskal v Turinu. Medtem je dozoreval v njem poklic za duhovski stan; a moral je prestati trdo preizkušnjo, ki je trajala cela štiri leta. Avgustov oče, ki je imel s sinom vse drugačne načrte, se je njegovemu sklepu odločno uprl. Saj mu je bil sin žc v izdatno pomoč v upravljanju obširnega imetja in oče je upal; da bo on kot prvorojenec njegov naslednik, ki bo ohranil slavno ime knezov Czarto-ryskih. Pa tudi don Bosko je postavil na preizkušnjo mladega kneza, ko ga je le-ta prosil za svet. Pisal mu je, naj skuša v premišljevanju in molitvi spoznati voljo božjo in svoj poklic. — In res je mladi 36 Knez Avgust Czartoryski Avgust po opravljenih duhovnih vajah čutil vedno jasneje, da je volja božja, naj postane duhovnik. Šel je v Turin in prosil don Boska, naj ga sprejme v Salezijansko družbo. A don Bosko se ni hotel odločiti, marveč je poslal mladega kneza v Rim, naj prosi za svet samega svetega očeta. Leon XIII. je služabnika božjega ljubeznivo sprejel in je bil nemalo iznenaden nad njegovim sklepom postati salezijanec. „To je še mlada redovna družba", je rekel sv. oče, „vendar ima že velike zasluge. Po-, vejte don Bosku, naj vas le sprejme; recite mu, da imate za to naše dovoljenje in blagoslov." — Kmalu nato je 1. 1887. dobil služabnik božji toli zaželeno dovoljenje tudi od očeta. Šest let je sluga božji preživel v sale-zijanski družbi, do svoje blažene smrti. Skoraj ves ta čas ga je mučila pljučna bolezen. Poleg tega pa se je še moral boriti z očetom, ki ga je, misleč, da je sin na napačni poti, hotel izvabiti nazaj v svet. Dobri oče, ki je bil sicer goreč katoličan, se ni mogel prepričati, da bi Bog zahteval od njega tako veliko žrtev: da mu žrtvuje svojega prvorojenca, na katerega je stavil vse svoje nade. Toda vse prigovarjanje je bilo zaman; sluga božji se, je trdno odločil izpolniti vedno in v vsem sveto voljo božjo in čeprav je go- jil do svoje družine še vedno nežno ljubezen, ni dovolil nobenih pomislekov in dvomov glede svojega poklica. Po končanem novicijatu je napravil 1. 1888. redovne zaobljube v Valsaličah in se začel istotam učiti bogoslovja. Želel je\ da bi mogel čimprej delovati za mladino in za duše, kot je delal bi. oče don Bosko in njegovi goreči duhovni sinovi. Po enem letu napornega učenja so ga predstojniki poslali na počitnice v sal. zavod v Lanzo, ki leži v lepi alpski pokrajini. Tu pa je izbruhnila z vso silovitostjo bolezen, ki mu je grozila vse življenje. V tej dolgotrajni in mučni bolezni pa so zablestele čednosti služabnika božjega v takem sijaju,.da je po soglasnem pričevanju očividcev kaj takega najti le pri velikih svetnikih. Trpljenje in molitev,' to je bil od sedaj naprej njegov aposto-lat. In kako plodovit je bil ta apostolat! Le Bog ve, koliko blagoslova je izprosil ta tihi, bolni sobrat za mlado salezijansko družbo. Koliko mladeničev je pritegnil pod don Boskovo zastavo zgled tega plemenitega kneza! iz njegove domovine, iz Poljske so kar trumoma prihajali požrtvovalni mladeniči, da se posvetijo don Bo-skovemu delu. In danes šteje salezijansko delo na Poljskem 30 zavodov, 496 salezi-jancev ne vštevši onih, ki delujejo v misi-jonih in onih 30 salezijancev, ki delujejo v Združenih državah severnoameriških med poljskimi izseljenci. Bog ve, — morda moramo ta čudoviti razvoj don Boskovega dela na Poljskem pripisovati zaslugam tega tihega in svetega poljskega salezi-janca kneza Avgusta. Da bi predstojniki rešili njegovo dragoceno življenje, so ga pošiljali v razne kraje. S pokorščino in ponižno preprostostjo je sluga božji sprejel to ugodnost, le prosil je, naj ga pošljejo v tak kraj, kjer je kak salezijanski zavod. Vzlic nevarni bolezni je prejel 2. aprila 1892. — leto dni pred svojo smrtjo sveto mašniško posvečenje. Naslednji dan je imel novo sv. mašo v navzočnosti svoje tete, brata Vitolda in drugih sorodnikov, ki so bili do solz ginjeni ob pogledu na svojega Avgusta, ki je s serafsko pobož-nostjo opravljal presveto daritev. Naslednje leto ni bilo za služabnika božjega nič drugega ko neprestana priprava na smrt. Vedel je, da jc njegova bolezen neozdravljiva in da je smrt zelo blizu. Toda on je že davno daroval Bogu svoje življenje, zato ga misel na smrt ni strašila, marveč je vsak dan znova daroval Bogu žrtev svojega mladega življenja. 37 Svoje trpljenje je prenašal z junaško potrpežljivostjo; na njegovem bledem obrazu je plaval neprenehoma angelski mir in izredno mil in dobrohoten smehljaj. 2ivel je kot angel in kot angel je izročil svojo nedolžno dušo Rogu dne 8. aprila 1893. v sal. zavodu v Alassio. Njegove zadnje besede so bile: „Gospod — Jezus — Kristus..." Njegove dragocene zemeljske ostanke so prepeljali na Poljsko. Položili so jih v grobnico knezov Czastoryskih v Sieniawi blizu Przemysla. Tu čakajo, kakor trdno upamo, da jih sv. Cerkev poviša na oltarje. S smrtjo služabnika božjega pa ni ugasnil njegov spomin. Sc ko je živel, je bilo mnenje vseh, ki so ga kdaj videli, tole: Pravi svetnik je! To prepričanje se je utrjevalo šc bolj po smrti, ko so številni njegovi prijatelji in častilci začeli čutiti moč njegove priprošnje pri Bogu. In čimbolj so premišljevali življenje tega angelskega mladeniča, tembolj so občudovali njegove vzvišene čednosti. Tako je ostal v vseh neizbrisen spomin na njegovo živo vero, ki mu je kot nadnaravna luč razsvetljevala življenje in kot zvezda vodnica vodila korake, da je zaničeval knežjo čast in vso revščino tega sveta. Občudovanja vredna je bila tudi njegova čednost upanja, ki ga je podpirala v boju za duhovniški in salezijanski poklic. Njegova pobožnost je bila globoka in iskrena, a preprosta, kot jo je hotel don Bosko. Bil je nadvse točen in zgleden pri skupnih pobožnih vajah. Ko pa se zaradi bolezni ni mogel več udeleževati skupnega življenja in dela s svojimi sobrati, tedaj je molil za svoje „ljube sobrate" in zanje daroval Bogu svoje trpljenje. Tako se je vedno bolj utrjeval tudi v čednosti krščanske ljubezni do Boga in do bližnjega. Gnan od te ljubezni jc uporabil vso svojo bogato dediščino za dela, ki naj bi množila čast božjo in koristila bližnjemu. Podpiral je misijone, pospeševal zidanje novih cerkva, posebno pa je podpiral s svojimi sredstvi naprave bi. Janeza Boska ker je želel, da v njegovih zavodih kar največ mladine prejme izobrazbo in najde pot zveličanja. Z največjo skrbjo pa je služabnik božji čuval In gojil v svojem srcu najlepšo čednost: sv. čistost. Duhovnik Andrej Beltra-mi, o katerem se je tudi že začela razprava za proglasitev blaženim, ki je bil njegov tovariš in nekaj časa njegov strežnik v bolezni, pravi, da je trdno prepričan) da je naš služabnik božji ohranil krstno nedolžnost do smrti. Ta krepost njegove lepe duše mu je dajala tudi ono izredno privlačnost in nadzemski sijaj, ki je izžareval iz njegovega obličja. Andrej Beltrami ga je nazival svetnika, angela v človeški podobi. Enako prepričanje so imeli o njem vsi njegovi predstojniki in tovariši v Valsaličah in v Alassio. Primerjali so ga sv. Alojziju, sv. Stanislavu in sv. Janezu Berhmansu. Kakor je v nebesih v njih družbi, prosimo, naj ga Bog poveliča s čudeži tudi na zemlji, da bomo mogli v kratkem po nezmotljivem izreku sv. Cerkve častiti tega novega mladinskega vzornika ludi na naših oltarjih. Če kdo prejme kako milost na priproš-njo tega služabnika božjega, prosimo, da to sporoči uredništvu Salezijanskega Vest-nika na Rakovniku v Ljubljani. NA PRAZNIK BL. JANEZA BO Cerkev pri BERILO iz Pisma svetega apostola Pavla Filiplja-nom 4, 4 — 9. Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se! Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo. In božji mir,: ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Končno, bratje: kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar blagonravno, karkoli je krepostno in karkoli hvale vredno, to imejte v mislih. Cesar ste sc naučili, kar ste pre- SKA dne 26. aprila nam čita sveta sv. maši: jeli in slišali in na meni videli, to izvršujte in Bog miru bo z vami. EVANGELIJ Odstavek iz svetega evangelija po Mateju 18, 1 - 5. V onem času so pristopili učenci k Jezusu in rekli: „Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?" In Jezus jc poklical otroka, ga postavil v sredo mednje in rekel: „Resnično, povem vam: Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža kakor ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu. In kdor sprejme katerega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme." J