Zbirka Hektor Dim Zupan Hektor in MALA ŠOLA Ilustrirala Damjana Koritnik Ljubljana 2020 Življenje se deli na srečne dni, dneve kar tako in nesrečne dni. Kadar gre vse, česar se lotiš, k vragu, preživljaš pasji dan. Srečno je življenje, v katerem prevladujejo srečni dnevi. Nesrečno je življenje, v katerem prevladujejo nesrečni dnevi. Pri meni so prevladovali dnevi kar tako. Dopoldne sem bil car. Oče Štefan je vstajal pol ure prej, da me je odpeljal en krog. Ker se je tako bal za parket. Ker Mija in Pija nista hoteli vstati, pa če bi se pokakal in polulal v vse štiri kote dnevne sobe. Tako utrujeni sta bili zjutraj. Mama Janja je napolnila posodico z briketi in zamenjala vodo. Včasih je tudi skuhala kavo. Potem je sledil srdit boj, kako dvojčici zbezati izpod rjuh. Vsako jutro ista pesem. Samo še minutko. Kot da je zadnja minutka najpomembnejši del noči. Larifari! Direndaj brez smisla. Včasih sem naveličano zapustil posteljo in legel pod okno. Samo začasno, jasno. Kajti potem, ko sta starša frklji nagnala v šolo, in sta se sama pobrala v službo, sem bil, kot rečeno, car. Cela bajta samo zame. Uživancija, vam povem. Najprej sem si privoščil prepovedana mesta. Poležaval sem na Štefanovem usnjenem počivalniku, na kavču pred televizijo in posedal po jedilni mizi. Ni bilo ovir, odkar sem se navadil hoditi po stopnicah. Kar, priznam, ni bilo lahko. Še sedaj mi ni jasno, zakaj je neki osel namesto prijetne klančine iznašel cikcak police. Spodrsneš na zgornji in zgrmiš v dolino. Tudi meni se je zgodilo. Vsaka stopnica ima oster rob, ki te po poti nabija v tazadnjo. Kot kakšna hudičeva mučilna naprava. Na tekoče me živega ne spravite. Sovražim stopnice. Absolutno! Nekatere prijetne pritlične hišice nimajo stopnic. Pa jim kaj manjka? Vrstne hiše nimajo te sreče. Najprej sem bil strašno vesel, ko sta morali Pija in Mija v šolo. Ha, ha, ha, sem si privoščljivo mel taci. Zdaj bosta občutili na svoji koži. Najin kužek mora to znati. Zdaj morata moji punčki to znati. Pasja abeceda, človeška abeceda, saj je vseeno. Ampak biti car brez podložnikov je pa tudi malo dolgočasno. Grizljaš copato, vlečeš zavese, sediš na jedilni mizi, pa nič. Nikogar ni, da bi ga obliznil ali uščipnil. Nihče ti ne grozi z metlo, kot to tako smešno včasih počne Janja. Kot da ne bi vedel, da bi njo bolj bolelo kot mene, če bi res zamahnila. Zato vam svetujem, če boste kdaj postali carji, da si zraven omislite tudi podložnike. Potem pa kot strela z jasnega. »Psa je treba končno malo kultivirati,« je oznanil Štefan. Janja je presenečeno dvignila pogled. Dvojčici sta široko odprli usta. Psa je treba kultivirati, so me zapekle besede, kot bi popil skledico žvepla. Jasno, da sem takoj uganil, da to ne more biti nič dobrega. Kultivirani pes! Da bi bil jaz edini kulturen v tej hiši, sem jezno bevsknil. Štefan je tudi bleknil, kar mu je padlo v glavo. Oj, nepremišljena beseda! Tudi njemu je bilo žal, seveda, ko je bilo že prepozno. Vedno bolj se mi zdi, da je res nekje neki pasji bog, kot trdijo neka stara ščeneta. Kako to vem? Hudobno sem privoščil Miji in Piji, da morata v šolo. Da se bosta morali nenehno učiti nekaj novega. Vse se vrača, vse se plača, kot bumerang me je zadelo nazaj. Hektor je zrel za malo pasjo šolo, je važno oznanil Štefan. Kot bi pravkar odkril Ameriko. Brrrr, me je kar streslo. Si lahko predstavljate labradorca v mali pasji šoli? Kako guli klopi skupaj s pinči, kodri in pekinezerji? Čivava dvigne taco in kot blisk odgovori na vsako vprašanje. Jasno, pritlikavi cucek nima drugega dela, kot da se cele dneve pifla. Ker če pomoli šapico v park, ga lahko požre maček. Kar je res, je res, Štefan me je tako prizadel, da mi je postalo strašno žal, da nisem imel driske. Da bi napravil pretresljiv premaz proti lepoti na njegovem ljubljenem parketu. S krepkim dodatkom črevesnega aromata. Ampak, sčasoma boste tudi vi spoznali, da dobra stara driska nikoli ne pride ob pravem času. Takšno je pač življenje. »To je dobro, se bomo vsaj za nekaj časa znebili te nadloge,« se je razveselila Mija. Nadloga, to sem bil jaz. Tudi takšne sem moral poslušati. »A tako,« se je v prisiljeni prijaznosti topil Štefan, »naš ljubljeni kužek je kar naenkrat postal nadloga. Kdo bi si mislil? In ko bo v šoli, se bomo nadloge za nekaj časa odkrižali. Ja, ja, seveda se je bomo, samo ne vsi.« »Kako ne vsi,« se je začudila Pija. »Kaj misliš, da cucka zjutraj pripelješ in ob štirih dvigneš kot otroke v vrtcu?« se je oče važno zresnil. »V pasji mali šoli mora psa spremljati gospodar. Da se od njega nauči sprejemati ukaze.« »A gospodar?« je zajecljala Mija. »Pa ne, da bova morali popoldne hoditi še v eno šolo!?« se je zgrozila Pija. Na tem mestu se je mami Janji zazdelo, da mora nekaj dodati: »Kar spomnita se, kako je bilo. Kako sva vama z očijem predlagala nove rolerje. Ki te zvesto čakajo v omari, kdaj si boš zaželel njihove družbe. Ko se jih naveličaš, jih vrneš na staro mesto. Nič briketov, nič konzerv, nič vode, nič sprehodov, nič male šole. Pa sta se trmoglavo odločili drugače. Zdaj pa imata.« »Razen če cucka prodamo in za izkupiček kupimo rolerje. Ki pa seveda ne bodo takšne kakovosti, ker bo izkupiček manjši, saj gre za psa iz druge roke,« je očeta Štefana zaneslo kar malo predaleč. »Kaj se je tebi utrgalo!?« je besno poskočila Mija. »Ti bi kar našega Hektorja prodajal,« je zaničljivo prhnila Pija. »Ne govori neumnosti, lepo te prosim!« se je ujezila tudi mama Janja. »Ha, si dobil svoje!« sem se uživaško pretegnil na svoji odejici. »Samo možnost sem omenil,« se je oče hitro potegnil nazaj, »torej bosta gospodarici popoldne hodili še v eno šolo. Meni je tudi prav.« Po mojem so pregovor, kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade, v davni prazgodovini ljudje prevzeli od psov, kajti dobesedno vzeto sem bil nekoč priča takšnemu dogodku z nekim jazbečarjem. Ampak pustimo to, to je že druga zgodba. Dejstvo je, da je Štefan doživel manjši šok, ko smo vsi skupaj prispeli do tiste male pasje šole. Neki pametnjakovič mu je namreč lepo razložil, da so prvički črvički šolarčki premajhni za malo pasjo šolo in da bo moral biti zraven tudi kateri od odraslih. »A potem boš tudi ti popoldan hodil v malo šolo?« je hudobno prijazno vprašala Mija. Tukaj vidimo, da je bila moja mala šola plod neznanja. Če bi Štefan vedel, da bo moral cele popoldneve viseti tam na robu mesta, sem prepričan, da bi lahko mirno še naprej užival v svojem neznanju. Kajti stara ščeneta pravijo, da je pasji bog učil, blagor ubogim na učenju. Mala pasja šola je še slabša kot človeška. V bistvu pomeni, da nimaš nobenega miru. Ne smeš se pogovarjati, ne smeš se igrati, kaj šele da bi se zravsal. Pa je bil tam en francoski buldog, ki je hodil tako na široko, kot bi bil ves svet njegov. Res mi je šel na živce. Naj vas opozorim: Če se vam bo kdaj v življenju zgodilo, da bo kdo kričal na vas, vi pa ne boste vedeli, ne zakaj ne kaj hoče, potem je velika verjetnost, da ste zašli v malo pasjo šolo. Nasvet: Usedite se. Potem rahlo popustijo. Mogoče vas bo kdo celo počohal. Pametnjakovič ali inštruktor, kakor so mu pravili, in Štefan sta se že od vsega začetka slabo prenašala. Zato, ker je hotel biti Štefan tak kot doma, vseskozi nekaj pameten. Gledala sta se postrani in se nenehno čakala v zasedi. To je bila pa tudi edina zanimiva stvar v mali šoli. Prišlo je tako daleč, da je Štefan zabrusil pametnjakoviču, da nima pojma, oni mu je pa odgovoril, da ni kriv, če ima butastega psa. Nikoli, ampak zares nikoli nobenemu lastniku ne recite, da ima butastega psa. To je še huje, kot če bi mu rekli, da ima slab avto, grdo ženo, da ne zna piti ali da je butast on sam. Še nikoli nisem videl, da bi bil Štefan tako iz sebe. Ko je videl, da je Pijo in Mijo ta stavek tako prizadel, da sta se začeli histerično dreti, mu je prekipelo. Roka se je kar sama sprožila in pametnjakovič je prejel takšno klofuto, da se je zamajal kot star pijanec. A sem labradorec ali nisem? A mislite, da bi lahko kar mirno gledal, kako naši delijo klofute? Jasno da ne! Zapodil sem se v pametnjakoviča in ga ugriznil v nogo, da je zatulil, da so se od strahu vsi učenci razbežali po grmovju. No tisti, ki niso bili privezani na vrvico. »Popadljivega psa imate. Tožil vas bom!« je besno žugal pametnjakovič. »Zakaj ste ga pa dražili?« se je Štefan malo ustrašil. »Normalno, da bo branil svojega gospodarja,« je na Štefanovo stran pristopil lastnik črnega nemškega ovčarja, ko ga je potegnil iz jarka. »Kako branil, saj sem bil jaz napaden,« je šlo pametnjakoviču kar na jok. »Če bi meni rekli, da je naš Runo butast, bi dobili dve, ne samo ene,« se je vmešala debela gospa, ki je držala v roki vrvico s šarplanincem. Tudi postavno dekle s španjelom se je strinjalo: »Ne plačujemo tega tečaja, da bi nas tukaj potem nekdo zmerjal!« Pametnjakovič je sprevidel, da se je le predaleč podal na spolzka tla. »Jaz tukaj samo nadomeščam,« je zajecljal in si ogledoval prasko na nogi. Resnici na ljubo, še danes se sramujem tega prvega ugriza. Ena sama velika začetniška napaka. Velika želja, velika hrabrost, učinek pa nikakršen. Ampak bil sem še majhen, z zobki v gobčku, zato ni čudno, da pametnjakoviču nisem utegnil niti strgati hlač. Ko smo odhajali, nas je mrkega pogleda pričakal pri vratih. »Je pes cepljen?« je vprašal brez uvoda. »Je, je,« je Štefan hitel zatrjevati, ker mu je medtem postalo žal, da se je spozabil, »če hočete, vam drugič prinesem papirje?« »Ni treba,« je vzvišeno odgovoril pametnjakovič, »vam pa lahko že zdaj zagotovim, da ne samo zaradi tega vaš pes ne bo nikoli dobil obeska ‘Vzgojen pes’.« Spet sol na še nezaceljeno rano: »To bomo pa še videli,« so se Štefanu zožile ustnice, »kajne, Hektor, se bomo pa bolj potrudili.« »Vi še ne poznate našega kužka!« mu je važno zabrusila Pija. »Malo sem ga že imel čast spoznati,« je pametnjakovič dvignil nos in se zavrtel na peti. »Kako krasno si ga kresnil!« se je Mija stisnila k očetovi roki. »Ja,« je vlažnih oči ponosno dodala Pija, »bilo je bolje kot vse risanke in vse grozljivke na svetu.« Tako vzravnano očeta Štefana še nisem videl hoditi. Tudi sam sem visoko dvignil rep. Skupna bitka nas je neverjetno povezala. »Dobro ime sta izbrali za našega kužka,« je ganjeno rekel Štefan, »naš Hektor je pravi mali junak.« To so bile besede, ki dajejo vsakemu psu voljo do življenja. Če bi vedel, kaj hočejo od mene, bi se na vso moč potrudil. Kaj pa, če v resnici nisem preveč pameten, me je presunilo. Predvsem zaradi tistega španjela pred mano. Za katerega je inštruktor rekel, da je najbolj odprte glave. Tudi če odmislimo njegovo gospodarico, za katero smo vsi vedeli, da ji pametnjakovič nekam leze, je tista rjava skodrana zgaga res vseskozi vedela, kaj od nje zahtevajo. To se mi je zdelo malo sumljivo. Da ni mogoče kakšen mali pasji Nikola Tesla, sem se spraševal. Kakorkoli že, ta španjel, ki se je prelival okoli kot živo srebro, mi je nabil kompleks, vrag ga vzemi. Briga me za tisti obesek »Vzgojen pes«. Samo svojih domačih ne bi rad razočaral. Mama Janja ni pokazala nobenega razumevanja za našo bitko. »V takšno sramoto si nas spravil,« je vsa rdeča v obraz vila roki, »in če bo pes popadljiv, bo moral pri priči od hiše.« Pa naj jih razume, kdor jih more, te najbolj razvite primate. »Mami, ampak kako moreš biti takšna? Vsak gospodar bi bil ponosen na takšnega junaškega psička,« je ogorčeno protestirala Pija. »Če bosta kdaj razmišljala o tem, da bi se odkrižala Hektorja, se v istem trenutku poslovita tudi od naju, kajne, Pija,« je precej nesramno starša opozorila Mija. Redko sem se strinjal z deklicama, ampak tokrat sem jima moral dati prav. Že ves dan sem se veselil večera, ker bosta stara spokala v opero. Z dvojčicama bomo lahko razgrajali, kolikor nas bo volja. In volje imamo na pretek. Opera je nekaj, kjer moraš biti čim lepše oblečen. Mama Janja je popoldne letela k frizerju, da je bila tak­šna, kot bi imela na glavi čelado. Oče Štefan se je obril in brezobzirno nadišavil, kaj ga je brigalo, da smo se otroci skoraj zadušili. Bluza z bleščicami, napudran nos in naličene oči, čeveljci pa z visoko koničasto petko. »Lepo te prosim,« je oče opominjal, »hodi po prstih, da ne bo že jutri treba stružiti in lakirati parketa.« Črna obleka, bleščeče bela srajca in metuljček, pikčast, kot bi pravkar dobil ošpice. »Janja, si kaj videla moje lakaste črne čevlje,« je oče zaklical od zgoraj, kjer je stala omara. »Ups,« sem se potuhnil na svoji odejici. »Ja, v omari bi morali biti.« »Aha, tukaj so. Pravzaprav je tukaj samo eden.« »Malo bolje poglej. Kjer je bil prvi, drugi ne more biti daleč.« Oče je vedno bolj nejevoljno metal čevlje iz omare. Tudi zimske. »Ni ga!« je potem razkačeno zavpil proti ženi. »Oh, ti moški,« je prihitela mama Janja in ponovila tisto, kar je bil malo prej storil oče. »Pa ga res ni,« je morala na koncu priznati. Na tem mestu imam kratko opozorilo lastnikom mladih psov. Ko zobje rastejo, imetnika zobala strašno srbi, zato v tistem obdobju rad kaj grizlja. V žargonu rečemo, da si brusi zobe. Za ta namen v trgovinah s pripomočki za vzrejo prodajajo razne umetne kosti, žogice, piščance in suhe bikove penise. Kdor zaradi varčnosti ali nevednosti tak nakup opusti, prevzame nase vso odgovornost. Pika. »Hudiča, zanje sem dal celo premoženje,« je obupano zastokal oče. A za čevlje, ki jih obuješ nekajkrat na leto, si lahko dal celo premoženje, za enega gumijastega piščanca pa nimaš, sem si mislil. »Kaj takšnega se lahko primeri samo v naši hiši,« je oče hudobno pripomnil. »Res ne razumem, kako se je to zgodilo,« se je mama kar nekako počutila krivo. »Povsem usnjeni, italijanski,« je še kar naprej tarnal oče. Pa kaj misliš, da bom grizel kakšno ušivo plastiko, mi je jezno kri šinila v glavo. »Saj se bo našel,« ga je mirila mama, »vem, da se bo. Mora se.« Sam pasji bog pomagaj, da se ne bodo uresničile te besede, sem si vroče zaželel. Če bi vedel, da mu je toliko do teh lakastih obuval, bi pač vzel kakšnega drugega. Vsekakor pa usnjenega, pri tem pa vztrajam. Je pa treba tudi priznati, da se jim je kvaliteta v resnici poznala. Štirinajst dni dela, pa sem prišel šele do polo­vice. Seveda, če izvzamemo peto, ki mi bo vzela gotovo celih deset dopoldnevov, vikendov ne štejem. Saj je tudi usnjena. »A je bil mogoče cucek kaj v omari?« je vprašal oče in meni je zledenela kri. Zvil sem se v klobčič, manjši od makovega zrna. Ne, so odkimavala vsa tri dekleta. Odpreti tisto omaro na magnetke je pa zares mala malica, sem si mislil. Zatakneš krempelj v režo in potegneš. To je vsa znanost. »Pohiti, Štefan, zamudila bova.« »Kako pohiti, naj grem na eno nogo bos?« »Za božjo voljo, pa obuj kakšne druge čevlje.« »A gumarice? K smokingu? Bi res rada videla, da bi izgledal kot zadnji kmetavz?« Pa vedno praviš, da obleka ne naredi človeka, sem si mislil. Še vedno negiben, še raje bi bil še neviden. Kajti drugo polovico desnega lakastega čevlja sem imel spravljeno pod omaro. Sedaj me je pa vražje skrbelo, ali sem ga potisnil dovolj globoko. Da slučajno ven ne kuka kakšen scefran košček usnja. Lakastega. Kajti sprevidel sem, da se mi ne bi dobro pisalo, če bi me takrat odkrili. Čeprav so bili za to krivi sami. Kakorkoli že, slovesno sem obljubil pasjemu bogu, da bom ob prvi priliki ostanke lakastega italijanskega čevlja zakopal v kot atrija. Pa naj me še tako srbijo zobje. Kajti v nasprotnem primeru bi se mi lahko zgodilo, da jih sploh ne bi imel več. Tako je bil, sicer neupravičeno, oče Štefan togoten. »Veš kaj, oči,« je predlagala Mija, »na drugo nogo si daj obvezo in copato, pa bodo vsi mislili, da si poškodovan.« »Mogoče res,« je poskusila mama, ker se je že zelo mudilo. No, saj ko v operi ugasnejo luči, je tako in tako vseeno, kako si oblečen in obut. »Kaj če bi mi nogo kar odrezali, potem bi bil en čevelj ravno prav,« je bentil oče, ko je obuval gumarice. »Zunaj je res kar precej oblačno,« ga je hotela vsaj malo potolažiti mama, a jo je tako grdo pogledal, da je hitro utihnila. Ko sta se mački odpeljali s parkirišča, so v hiši miši začele rajati. Ko bi se šli vsaj skrivat, sem si zaželel, da bi se znebil okostnjaka izpod omare. Si bom pač moral poiskati nov objekt za zdravljenje srbenja zobala. Zdaj je tako in tako Janja na vrsti. Bo vsaj dobila nove copate. Takrat še nisem vedel, da sta imeli dvojčici že vse dogovorjeno. Kajti nismo se še dobro začeli igrati, kdo močneje potegne za brisačo, je že pozvonilo. Le kdo bi bil ob tej uri, sem se vprašal. Kdo se je namenil kaliti naše svete trenutke? »A, Bogi je prišel,« se je razveselila Mija. »Grem odpret,« je veselo zažgolela Pija. Bogi je prišel, sem se nakremžil. Kateri Bogi je spet to? Je mene kdo kaj vprašal? Vso dobro voljo nam je pobral. Zraven tega se še nismo utegnili iti skrivat, da sploh še nisem imel časa, da bi zagrebel ostanke lakastega čevlja. In ti so pritiskali name kot huda nočna mora. To me je še dodatno raztogotilo. Res sem postal slabe volje. Zdaj pa poslušajte tole. Najprej za uvod vas vprašam, ali mogoče veste, kam gre hudič kakat? Mislim, da ste že slišali. Jasno, na kup. To pomeni, da se neprijetnosti in nesreče zberejo skup kot nore. Če slučajno stojite, vam predlagam, da sedete, kajti kaj takšnega se lahko pripeti samo meni. Skozi vrata je vkorakal kratko ostrižen mulo, rekel bi, celo malo manjši od Pije in Mije. Mulo pač kot mulo. Pomembno je tisto, kar je vstopilo skupaj z njim. Pod pazduho je držal nekaj sivorjavega kosmatega. Sprva nisem mogel verjeti svojim očem. Potem sem zaslišal Pijin glas: »O, si prinesel Feliksa s seboj!« »Samo da mu Hektor ne bo kaj naredil,« je zaskrbelo Mijo, »veš, je borbeni pes. Glavni v mali pasji šoli.« »Nič ne skrbi, moj Feliks je glavni na mačji univerzi,« se je važno repenčil Bogi. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste nekaj videli prvič v življenju, zraven ste pa dobili občutek, da se vam je to že nekoč zgodilo. Kot na primer že videni film. Ali pa zelo žive sanje. Kot bi se srečanje zgodilo že v nekem prejšnjem bivanju na tem planetu. Ali pa kakšnem drugem, podobnem. Bolj hudobnih oči še nisem videl, kot jih je imel tisti siamski mačkon Feliks. Zelenkasto rumene, velike kot petdesetak. Bil je suh in majhen, kar precej manjši od mene. Prasovraštvo me je napolnilo do zadnjega kotička. A sem labradorec ali nisem, mi je šinilo skozi možgane. »Pazi, Hektor ga bo napadel!« je kriknila Mija. »Ne, Hektor, pusti ubogega mucka!« je zavreščala Pija. Pusti ubogega mucka, sem zarenčal, še žal mu bo, da je prestopil vrata naše hiše. No, ne bom ga do konca pokončal, sem se odločil, se ne bi spodobilo, ker je kljub vsemu na obisku. Torej, zakadil sem se v odurnega mačkona. Prvo presenečenje. A si morete misliti, da se baraba sploh ni ustrašil? Samo usločil se je in zapihal. »Kar pustimo ju, se bosta že sama zmenila,« se je neverjetno podlo režal Bogi. Sama zmenila, sem imel takoj čast občutiti, je pa peklo kot hudič. S kremplji me je z leve zadel točno po smrčku. Da se nisem mogel zadržati in sem milo zacvilil. Pri drugem napadu sem jo fasal po smrčku z desne. Takrat sem šele zacvilil. Mija in Pija sta bili ob sapo. Če bi se dalo, bi se takrat gotovo pogreznil v zemljo. Kakšna sramota, ljudje moji! Skril sem se za Mijo in Pijo in debelo gledal. Nisem mogel prav razumeti, kaj se mi je zgodilo. Ena takšna pretegnjena sirota me je tako zdelala, da še sam nisem vedel kako. Psi božji, kaj takega. Pa mislite, da je bilo barabi mačji to dovolj? Kje pa! Ko je videl, da ne mislim več preizkušati sreče s svojim razbolelim smrčkom, se je počasi odpravil v napad. Njegove hudobne oči so me prebadale, kot bi me hotele hipnotizirati. »Kar pustimo ju, naj se sama zmenita,« je neizmerno užival Bogi. »Kaj pa hoče tvoj mačkon?« je zaskrbljeno vprašala Pija. »Nič takega, malo bo še vašega hudega bojnega cucka učil lepega vedenja,« se je Bogi režal kot pečen Feliks. »To pa že ne,« je besno poskočila Mija, »kaj ne vidiš, da je naš kuža še čisto mlad?« Ja, sem se strinjal, kaj res ne vidiš, butec butasti! »Malo spoštovanja mu ne bo škodilo,« se je v Feliksovi slavi in moji sramoti važno kopal Bogi, »ko bi vedve videli, kako je zadnjič zdelal enega ovčjaka. Smo ga komaj rešili.« Mija je stekla v kuhinjo in se vrnila z dvometrskim omelom. Lahko rečem, v zadnjem trenutku, kar se mene tiče, kajti Feliks se je že pripravljal, da mi skoči za vrat. Mačjo zverino je zabrisalo na sredo sobe, ko jo je zadela od strani. Besno je zapihal tudi proti njej in se našopiril, kot bi se pripravljal skočiti ji v obraz. Zbral sem ves pogum in napadel še zadnjič. Tokrat sem jih res krepko skupil. Malo je manjkalo, pa bi bil ob oko. Pija je odprla vhodna vrata, Mija pa je z omelom izmenično tolkla nekaj časa po mačkonu, nekaj časa po Bogiju, dokler ni Pija za njima zaloputnila vrat. »Tako,« se je oddahnila Mija. »Tako,« se mi je od srca odvalila krvava skala. Potem smo sedli na preprogo in vsi trije milo cvilili. »Kakšen junaček je naš Hektor,« me je božala Pija in mi z vatko brisala krvave kapljice po smrčku. Pasji bog naj ti pozlati besede, sem otožno pomislil, ampak počutim se bolj kot pretepen cucek. »Bo že videl Feliks, ko boš zrasel,« je rekla Mija, medtem ko so ji solzice padale na kožušček kot kapljice poletnega dežja. Kako sem si želel, da bi imela prav. Tudi kos repa bi žrtvoval za to. Bili smo kot prava nesrečna družina. Potem nas je zmotil zvonec. Odpret je šla Pija. »Če lahko oprostita mojemu Feliksu, pustil sem ga doma, zdaj bi se pa lahko začeli igrati,« je Bogi hitel pojasnjevati. Pija je res znala grdo pogledati, takrat je pa prekosila samo sebe: »Trenutno nimamo časa, lahko se pa vrneš, ko bo Hektor odrasel,« mu je zabrusila in zaloputnila vrata. »A sploh vesta, kakšni buški sem staknil,« je še zaman poizkušal skozi zaprte duri. Kar obliznil bi jo, če me smrček ne bi tako pekel. Od takrat vem, da so mucki, so mački in so mačkoni. Z zadnjimi ni dobro češenj zobat, dokler niso kočniki dolgi vsaj dva centimetra. Da bi se šli skrivat, ni bilo govora. Ni bilo pravega vzdušja. Odplazil sem se zatorej do omare in prepadeno zagledal, da izpod kuka lakasta raztrganina. Joj prejoj, kako blizu katastrofe sem bil. Kri mi je ledenela ob sami pomisli, kaj bi bilo, če bi Štefan odkril dokaz. Porinil sem ga prav do zida. Na vsak način se ga moram znebiti do prvega generalnega pospravljanja. Žal pri ljudeh nikoli ne veš, kdaj jih bo zagrabila ta čista. Bližal se je čas, ki ga je vsa družina nestrpno čakala. Tista vražja mala pasja šola je šla h koncu in na vrsti so bili zaključni izpiti. Kdor bo opravil šestdeset odstotkov vaj, bo dobil srebrno značko, na kateri bo pisalo »Vzgojen pes«. Ne vem, ali sem že kdaj omenil, da mi je bilo za tisto značkico figo mar. Kot bi šlo za mačji kakec. Se pravi manj kot nič. Ampak … Ljudje blazno radi opravljajo izpite. Nanje so tako rekoč nori. In ker pse razumevajo po svoji podobi, so prepričani, da smo tudi mi podobno usekani. Na tisti nesrečni dan je bila pa še v naši hiši generalka. Čiščenje, sesanje, pomivanje oken in podobne nepotrebne telovadbe. Zadnje čase sem veliko razmišljal, zato ni čudno, da sem čisto pozabil na lakasto nesrečo pod omaro. No, ni čisto res, dvakrat, trikrat sem jo še malo obdelal, ampak pomembno je to, da je nisem zakopal v kot atrija. In jo je seveda mama Janja izbrskala izpod omare. Zaradi izpita sem bil že tako živ­čen, da mi je bilo že vse vseeno. Tudi če bi jih dobil z omelom. V bistvu bi jih raje dobil z omelom, kot pa, da sem moral na tisti izpit. Ko zares pri najboljši volji nisem vedel, kaj hočejo od mene. Kar sem naredil, je bilo narobe. Bljek! Je pa mama Janja pokazala, da je v njej velika pasja duša. »Joj, ti nesrečni kuža, poglej, kaj si naredil. A veš, kaj bi bilo, če bi Štefan to videl?« Vedel sicer nisem, sem si pa lahko predstavljal. Skrila je korpus delikti, kot se uradno imenuje ostanek lakastega čevlja, pod predpasnik in ga odnesla v smetnjak, kjer je postal samo nenevaren korpus ali smet po domače. Da bi bila nesreča še večja, smo se na opravljanje mojega izpita v mali pasji šoli odpravili v krdelu. Zraven sta šli tudi Janja in neka njena prijateljica Amalija, baje ljubiteljica živali, sam pasji bog ve, od kod se je vzela. Ljubiteljica pa taka! Prismuknjena babura je svoje ljubiteljstvo izkazovala tako, da je šla gledat pasjo mučilnico. Si predstavljate, kako mi je bilo? Manjše krdelo norcev na izpite je šlo gledat, kako bo njihov kužek dobil krasen srebrni obesek, ki bo odslej vsem na svetu oznanjal, kako lepo je vzgojen, on, glavni igralec in grešnik, pa nima pojma. Tako so se počutili na smrt obsojeni, ko so jih gnali na morišče, sem pomislil. Na koncu sem bil že prepričan, da so bili oni na boljšem. Resk, pa je šla glava stran. In vsega je bilo konec. Kaj pa jaz? Vso svojo sramoto bom moral nositi nazaj domov. Polno malho popravcev. Prehitevali nas bodo pa pinči, kodri, čivave, španjeli, na vratu se jim bo bleščala svetinjica. Ponosni bodo oni, ponosni bodo njihovi lastniki. Štefan bi gotovo pristal, da mi da še drugi lakasti čevelj, samo da bi zdelal. Vam povem, pasji dan v pravem pomenu besede. Kdo nas je pričakal že na vhodu? Kdo drug kot pametnjakovič. Pogovarjal se je z neko sloko visokoraslo gospo strogega pogleda, za katero smo kasneje izvedeli, da je predsednica komisije. Ko je zagledal Štefana, je spačil obraz v prisiljen nasmešek. Vse kaže, da ljudje lahko odpustijo drugim vse na svetu, razen klofute. »To je tisti nesrečni Hektor,« je rekel ravno toliko naglas, da je bil prepričan, da smo ga slišali, »res prava zguba. Nič ne kapira.« »Kaj še kakšen Hektor hodi v to malo šolo?« je ponarejeno naivno vprašala lažna ljubiteljica živali Amalija. Pokazalo se je, kakšen malomeščan je Štefan, kajti gladko se je zlagal: »Menda je pa res še eden.« Kot da ne bi bilo vsem v krdelu kristalno jasno, kateri Hektor je zguba. Še najbolj pa meni. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se imeli tako polhen kufer, da bi se najraje ugriznili v lastni rep? V takšnem stanju sem bil takrat. In tako so na smrt obsojenega gnali pod giljotino. »Saj bo šlo, Hektor, boš videl, da bo šlo,« me je bodril Štefan. Vraga bo šlo, sem si mislil. Bil sem tako živčen, da sem pozabil še tisto, kar se mi je včasih posrečilo. Glava je bila enostavno polna praznine. Sedel sem tam in gledal, kako drugim tečejo vaje bolj ali manj tekoče. Šarplaninec je bil tovariš v nesreči. Gladko je telebnil. Nenadoma pa sem nekaj spoznal. Vse naloge so si sledile v istem vrstnem redu. Pred menoj je bil rjavi skodrani španjel. Najboljši v mali pasji šoli. Če bi si zapomnil vrstni red njegovega izvajanja vaj in jih nato ponovil, bi pa morda le zlezel skozi šivankino uho, se mi je utrnila rešilna slamica. »Težke vaje so, ne vem, kako bo šlo vašemu Hektorju,« je lažno zaskrbljeno dejala lažna ljubiteljica živali. Seveda, glede na to, kar je pri vhodu slišala od pametnjakoviča. Štefan se je živčno presedal na stolu, Mija si je grizla ustnice do krvi, Janja in Pija sta se držali za roki tako moč­no, da sta imeli bele členke, in jaz … Jaz bi se pa najraje ugriznil v lastni rep. Na vrsti pred mano je bil rjavi skodrani španjel. Če bi ga videli, kako je bil važen. Ampak kar je res, je res, šlo mu je pa kot po maslu. Napeto sem opazoval vsak njegov gib. Neverjetno! Naredil je eno samo napako čisto na koncu pri aportu. Prav pri aportu, kar je bilo edino, kar sem sam ob­vladal. Ko je videl, da ga je polomil, je opravičujoče zacvilil. Ker je hotel biti nekakšen popoln pes, vrag ga vzemi. S Štefanom sva bila na vrsti. Pa sva šla, kaj sva pa hotela. Sploh nisem poslušal, kaj se oni derejo, po spominu sem ponavljal za španjelom. Le pri aportu sem opravil tako, kot sem znal. Prideva midva potem k tisti visoki strogi gospe, nekaj se rokujejo, nekaj se trepljajo, ko zagledam pametnjakoviča, ki ga je zvijalo, kot bi imel trebušne krče. Takrat šele se mi je posvetilo, da mogoče pa le nisem cepnil. »Kar priznajte, vzeli ste privatnega inštruktorja,« je besno zabrusil Štefanu, ko mi je ta ponosno obešal okoli vratu »Vzgojen pes«. »Kje pa,« je Štefana kar razganjalo od srečnega zanosa, »Hektor je tako inteligenten. Če hočete, greva še enkrat skozi vse vaje z drugega konca.« V hipu me je oblilo. Mislil sem, da me bo kap. Si samo predstavljate, kaj bi se zgodilo? Ampak hvala pasjemu bogu, pametnjakovič ga ni prijel za besedo. »Edini, ki je vse vaje naredil brez napake,« se je čudila Amalija. Edini, ki je vse vaje naredil brez napake, me je v eni minuti že drugič skoraj pobralo. Saj to ni mogoče, najbrž sanjam. Sladke sanje, da me bo resničnost še kruteje udarila po glavi. Narahlo sem se ugriznil v rep. Pri vseh pasjih bogovih, ne sanjam. Zdelal sem, sem se oddahnil in vse mi je popustilo. Naredil sem lužico, kot se reče. »Ubogi kuža, tako se je trudil, da je popolnoma iz­črpan,« me je božala Janja. Samo sočutje, nobene žalbesede. Potem pa vrhunec: »Kaj misliš, če bi ga nesel v avto?« je Štefan vprašal ženo. »Ne, počasi bo šel z nama na povodcu,« sta odločili Mija in Pija, ker sem bil uradno njun in ker je bilo prvaka treba malo pokazati. Bilo je prav neprijetno, kako so ljudje in psi buljili vame. Slava je nekaj napornega, ampak se da prenesti. O tem sicer nerad govorim, ampak zares še danes ne vem, kako se mi je tisto posrečilo. Še beseda o obesku »Vzgojen pes«. Kot sem najbrž že kje omenil, mi je bilo zanj figo mar. Dvojčici ga še sedaj hranita nekje v predalu. Sramotno slaba kvaliteta izdelave. Zanj je bilo treba odšteti pet jurjev, je pa tako zarjavel, da se napisa sploh ne da več prebrati. Koga neki briga tisti brezvezni »Vzgojen pes«. Mene že ne. Ko smo prišli domov, je Štefan na hitrico pozvonil pri sosedih in jih povabil na kozarček: »Veste, malo proslavljamo,« je rekel pomenljivo. Ko se je Cezar po zmagoviti bitki vračal v Rim, so mu doma pripravili triumf, to je nekaj takega, da so ga vsi trepljali po rami in ga vsevprek hvalili. Ne vem, ali je kaj podobnega doživel Hektor v stari Grčiji, ampak zagotovo pa vem, da se je to zgodilo Hektorju iz Trnovega. Imeli smo tudi glasbo. Cela ulica nori, se je razlegalo daleč naokoli in vse skupaj sploh ni bilo daleč od resnice. Dobro, da sta se veselili Mija in Pija, še nekako razumem, ampak da bi vi videli Štefana. Celo mami Janji se je z obraza zrcalila sreča. In lažna ljubiteljica Amalija je hlinila veselje in me je hotela neprestano čohati. Takrat, v tistih rosnih dneh svojega življenja, sem spoznal, da ne maram dveh stvari: Priliznjenih lažnih ljubiteljev živali in mačkonov, ki jim je ime Feliks. Vsega tistega rajanja pa se nisem mogel udeleževati s srcem, ker me je bila groza, kako bi jih razočaral, če bi pogrnil. Če ne bi imel takšne pasje sreče. Naj se veselijo, če jim je res toliko do teh opravljenih izpitov, sem si dejal, zdaj je, kar je. Se mi je pa vedno močneje zdelo, da bi k prazničnemu vzdušju lahko tudi sam kaj prispeval. Recimo, na poti proti vhodu v hišo sem v nos ujel res krasno vonjavo. In glej, iz mojih misli v božja ušesa. Eden od sosedov je skočil domov po še eno steklenico penine, ker so pri nas že vse polokali in je pustil za seboj odprta vrata. Pravi božji namig, sem si rekel in stekel za vogal, od koder je tako prelestno dišalo. Imel sem kaj videti: Psi moji, čisto svež kupček driskastega drekca. Aroma pa takšna, da bi iz njega lahko takoj začel izdelovati pasji parfum. Čista desetka, vam rečem, ni dvakrat reči, da ni bil človeški. Končno tudi zame kanček sreče, sem se radostil. K stvari sem pristopil znanstveno. Konec koncev, drek takšne kvalitete ne leži za vsakim vogalom. Začel sem za ušesom in potegnil proti prsnemu košu, z obeh strani, potem sem se šele povaljal. Gospodarno sem potrošil cel kupček. Tudi na obesek »Vzgojen pes« in ovratnico nisem pozabil. Bil sem kot pušeljc, kot bi rekli psi na deželi. Včasih se zgodi, da kadar pes misli najbolj dobro, izpade ravno nasprotno. Nekakšna pasja usoda ali kaj. Ko sem prigalopiral nazaj na proslavo, me je prva zagledala Amalija: »Ja prvaček, kje si se pa potepal?« me sladko vprašala in ujela za vrat z obema rokama. »Nekaj mokrega ima tukaj,« je oznanila. Kaj je bilo potem, se nerad spominjam. Vem, da sta bruhali samo dve, in to Amalija in ena soseda. Razen če komu ni bilo slabo doma, ker so se v hipu razbežali. Kolikor sem imel sreče v mali pasji šoli, toliko sem imel smole doma na proslavi. Verjetno pasji bog tako pasja življenja nekako uravnoteži. Štefan in Janja sta me v gumijastih rokavicah kakšno urico drgnila z raznimi krtačami in šamponi, da se je vsa tista čudovita aroma za vedno stekla v kanalizacijo. Jaz sem bil pa takrat še majhen in seveda nisem vedel, da sem iz Cezarja nenadoma postal umazana cunja, ampak to je že druga zgodba. Kadar se Štefan poliva s tisto svojo presneto smrdljivo dišavo, gre tudi meni na bruhanje, pa ga ne vlečem pod tuš. Zato si tudi jaz tega ne pustim odvzeti. Če je priložnost, se nadišavim, tisti obesek »Vzgojen pes« naj si pa kar nekam vtaknejo. Knjižna zbirka Hektor Ureja Barbara Mušič Druga izdaja Dim Zupan HEKTOR IN MALA ŠOLA Ilustrirala Damjana Koritnik Tehnično uredil Kaloop Jezikovni pregled Primož Mušič Založila in izdala Založba Mladika Za založbo Primož Mušič Ljubljana 2020 Cena 13,99 EUR © Založba Mladika d.o.o., Ljubljana, 2020. Vse pravice pridržane. ISBN 978-961-205-250-8 (epub) Knjigo lahko kupite ali si jo izposodite: http//www.biblos.si ____ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=29001475 ISBN 978-961-205-250-8 (epub)