Napori in načrti za svetovni mir. Ameriški državni tajnik Kellogg je o novem letu odgovoril na ponudbo francoskega zunanjega ministra Brianda, da bi Francija in Zedinjene države Severne Amerike obnovile medsebojno razsodiščno pogodbo ter jo razširile v pogodbo o večnem miru. Pisal je Briandu pismo, v katerein izjavlja, da je z veseljem sprejel francoski predlog ter da deli z vsem srcem v imenu ameriškega naroda občutke prijateljstva, iz katerih izvira franeoski predlog. Vse države bi naj podpisale pogodbo o večnem miru. Kellogg v svojem pisinu izrvaja dalje, da francosko - ameriška pogodba o večuem miru ne zadostuje, marveč bi morale vse velesile dati obvezno izjavo, po kateri bi se naj vojna kot orodje narodne politike obsodila ter opustila. Če bi velesile to storile, bi drugim državam dale Iep zgled. Primerno in hvalevredno bi bilo, da bi vse države podpisale enako listino, ker bi se na ta način pogodba, ki bi bila sedaj obvezna samo za Francijo ir\ Ameriko, razširila na vse svetovne države. Ameriška vlada je pripravljena posvetovati se s Francijo o zaključitvi pogodbe med svetovnimi velesilami. Ako je francoska vlada pripravijena pridružiti se tem prizadevanjem ter v zvezi z Zedinjenimi državami pripraviti velesilam primerno skupno pogodbo, bi se Kellogg radoval, če bi mogel takoj začeti razgovore o pripravah za osnutek take pogodbe. Ta osnutek bi naj Francija in Amerika skupnb predložili velesilam in drugim državam. Ilalija in vprašanje mira. K temu načrtu se je takoj javila Italija. Ni se javila s pritrditvijo, marveč z raznhni pomisleki. Uradna Italija še ni iz-  pregovorila, pač pa razpravljajo o tem vodilni fašistovski listi. Oni ne gledajo ua koristi, ki bi jih narodi imeli od pogodbe večnega miru, ako bi jo podpisale vse države z velesilami na čelu in ako bi se te pogodbe držale. Oni siimijo, da imata Francija in Amerika s tem predlogom *» sebične namene ter sumnifcijo Francijo, 1 da hoče razdvojiti evropske države, Ameriko pa. da se hoče vtikati v evropske razmere ter s tem oškodovati Anglijo. Resnica pa je ta, da se itali jan. fašizem ne more in noče sprijateljiti s politiko miru, ker pozna samo eno učinkovito orodje notranje in zunanje politike, in to . nasilje. Mac Donald, bivši angleški minislrrki predsednik in voditelj delavske »tranke, je lansko leto zunanjo politiko Wi«tovske Italije tako-le osnačii: »Mus- solini vodi zunanjo politiko Italije popolnoma v duhu imperializma (osvajanja) in se nič ne briga ne za predpise Društva narodov, ne za njegovo organizacijo, ko obrača svoje oči zdaj po Balkanu, zdaj v Malo Azijo ali pa proti Tunisu«. Ni torej čudno, da Italiji ne ugaja pogodba večnega miru. Ako Italija sklepa pogodbe, sklepa takšne, ki nimajo za vsebino ohranitve miru, marveč obrambo italijanskih koristi in razširjenje italijanskega upliva. Mac Donald je o teh italijanskih pogodbah izjavil to-le sodbo: »Nekatere pogodbe so čisto politične, druge vojaške, druge zopet trgovinske. Mnoge brez dvoma imajo tajne pristavke in dogovore«. Da je predmet teh tajnih dogovorov ne mir, marveč vojna, dokazuje Madžarska, ki je zaveznica Italije in ki s lalijanskega juga dobiva, ne oljkine vejice miru, ampak sredstva za vojno. Italija pošilja Madžarski orožje. Carinske oblasti v Avstriji so zadnji Cas prišle na sled velikemu tihotapljenju orožja iz Italije na Madžarsko. Da to orožje nc služi večnemu miru, marveč vojni, je jasno. Strojne puške, ki so bile v velikem številu poslane iz Italije na Madžarsko, kanoni manjšega kalibra, puške, municija; vse to je dokaz, kakšna usoda čaka evropsko človeštvo, ako bosta o njej odločevali Italija in njena zaveznica Madžarska. V obeh državah vladajo slične razmere: Italija je v rokah zagrizenega fašizma, ki z vso brezobzirnostjo zasleduje svoje pretirane osvojevalne cilje, Madžarska pa je v rokah grofov, baronov in druge visoke gospode, ki sanja o nekdanji madžarski slavi in veličini ter je čehoslovaški, Rumuniji in Jugoslaviji tudi radi tega protivna, ker so izgubili svoja velika posestva, katera ležijo na ozemlju teh držav. Za tako gospodo pripravlja smodnik prijetnejši vonj, nego pa pogodba o večnem miru med državami. Miroljubje in razoroženje. Na Kelloggovo pismo je Briand odgovoril, naj bi se francosko-ameriška pogajanja o obnovitvi razsodiščne pogodbe ločila od pogajanj za splošno mednarodno pogodbo proti vojni. On sam je za tako pogodbo, saj je v svojem predlogu ameriški vladi rabil izraz o nezakonitosti vojne. V svoji izjavi, ki jo je o novem letu dal novinarjem, je poudaril, da je njegova največja želja, da bo ohranjen mir, ki sloni na pravičnosti in spoštovanju obstoječih dogovorov. On dela za tako politiko. »Pri najboljši ˇolji«, tako je izjuvil, nc niDrem razumeti, dn bi bila politika izolacije (osamljenja) in rekorduega oboroževanja za Francijo dobra. Taka politika mora dovesti do vojne. Lahko je vojno povzročiti, toda težje je vojno preprečiti. Jaz pa jo hočem preprečiti«. Kar se tiče vprašanja razoroženja, je Briand poudaril: »Razorožitev se v Franciji dejansko izvaja. Leta 1914 je štela vsa francoska armada z mornarico, žandannerijo in kolonialno vojsko 1,050.000 mož, leta 1917 je štela samo še 755.000 mož. To pomeni znižanje 23 odstotkov. Z uvedbo enoletne vojaške službe pa bo to število naraslo na 45 odstotkov. Upam, Ja bo tudi v drugah državab razoroževanje v isti meri napredovalo«. V resnici dokazuje vsaka država svoje miroljubje na zunaj najbolje s tem, da izvrši ali vsaj začne izvajati zmanjšanje • n znižanje svoje oboroženoti. Temu :ilju tudi služi velika svetovna konferen-a za razorožitev, o kateri je želeti, da bi Mla sklicana tekom tega leta. Njeni sklepi, ako bodo donešeni v skladu z dosedanjimi pripravami in v smislu želja in ^ahtev evropskih narodov, bi najbolje ;lužili ohranjenju in utrditvi svetovnega tiiru.