Potonjena dežela Izbor poezije iz Bukovine Prevod Ana Jasmina Oseban, Nada Grošelj in Vid Snoj Knjižna zbirka Poezije $ Versunkenes Land / Potonjena dežela Izbor poezije iz Bukovine Predloga: Die verlorene Harfe Eine Anthologie deutschsprachiger Lyrik aus der Bukowina Hg. von Petro Rychlo Černivci: Knyhy – xxi, 2008 Slovenski prevod: copyright © 2015 kud Logos. Slika na naslovnici: Razglednica s czernowiškim motivom iz časa pozne Avstro-Ogrske Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2015 ISBN 978-961-6519-88-5 COBISS.SI-ID= 281543936 Potonjena dežela Izbor poezije iz Bukovine Prevod Ana Jasmina Oseban, Nada Grošelj in Vid Snoj Spremna beseda Ana Jasmina Oseban Ljubljana 2021 Elektronska knjižna zbirka $ e–68 Urednika zbirke Gorazd Kocijančič in Vid Snoj Potonjena dežela Versunkenes Land Izbor poezije iz Bukovine Prevod Ana Jasmina Oseban, Nada Grošelj in Vid Snoj Spremna beseda Ana Jasmina Oseban Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan Bratuš Izdajatelj $ Za kud Logos Mateja Komel Snoj Ljubljana 2021 Elektronska izdaja e–68 Elektronski vir (epub, pdf) Način dostopa (url): http://www.kud-logos.si/e-knjige/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 72787971 ISBN 978-961-7096-89-7 (ePUB) ISBN 978-961-7096-88-0 (PDF) Kazalo Rose Ausländer ( Ana Jasmina Oseban) 10 Meine Nachtigall / Moj slavec 12 Bukowina iii / Bukovina iii 14 Östlich / Vzhodni motiv 16 Transnistrien 1941 / Transnistrija, 1941 18 Mutter Sprache / Materni jezik 20 36 Gerechte / 36 pravičnih 22 Im Krieg / Med vojno 24 Ein Märchen ii / Bajka ii Klara Blum ( Nada Grošelj) 26 Der Wunderrabi von Sadagura / Čudodelni rabi iz Sadagore 32 An einen jungen deutschen Soldaten / Mlademu nemškemu vojaku 34 Nankinger Nachbarskind / Sosedov malček v Nankingu 36 Czernowitzer Ghetto (Fragment) / Czernowiški geto (odlomek) Dusza Czara-Rosenkranz ( Ana Jasmina Oseban) 38 Abendlied / Večerna pesem 40 Letzte Bitte / Poslednja prošnja Paul Celan ( Vid Snoj) 44 Todesfuge / Fuga smrti 46 Nähe der Gräber / Blizu grobov 48 Schwarze Flocken / Črne snežinke 50 Winter / Zima 52 Espenbaum / Trepetlika 54 So bist du denn geworden / Taka torej si postala 56 In Ägypten / V Egiptu 58 Eine Gauner- und Ganovenweise … / Barabinska in bandarska viža … Georg Drozdowski ( Ana Jasmina Oseban) 62 Atlas / Atlant 64 Gegen die Fahrtrichtung / V nasprotni smeri vožnje 66 Mit allen Sinnen / Z vsemi čuti Alfred Gong ( Ana Jasmina Oseban) 70 So stirbt der Mensch / Tako umira človek 72 Bilanz / Bilanca ( Ana Jasmina Oseban in Nada Grošelj) 74 Erkenntnis / Spoznanje 76 Inkantationen / Zaklinjanja 78 Traum / Sanje 82 Topographie / Topografija 86 Mein Vater / Moj oče Alfred Kittner ( Nada Grošelj) 90 Podoliens Erde / Podoljska zemlja 92 Wildwuchs / Zaraščanje 94 Dirnengasse / Kurbirska ulica Alfred Margul-Sperber ( Ana Jasmina Oseban) 96 Ferner Gast / Daljni gost 98 Schwarz und Weiß / Črno-belo 100 Ukrainische Steppe / Ukrajinska stepa 102 Das Lächeln der Gioconda / Giocondin smehljaj 104 Judenfriedhof / Judovsko pokopališče ( Ana Jasmina Oseban in Nada Grošelj) 106 Fackel äufer / Baklonosec ( Ana Jasmina Oseban in Nada Grošelj) Selma Meerbaum-Eisinger ( Ana Jasmina Oseban) 110 Sehnsuchtslied / Pesem o hrepenenju 114 Schlaflied für mich / Uspavanka zame 116 Sonne im August / Avgustovsko sonce 118 Tragik / Tragika ( Ana Jasmina Oseban in Nada Grošelj) Moses Rosenkranz ( Nada Grošelj) 120 Klage / Žalostinka 122 Ausklang / Izzvenevanje 124 Jüdisches Morgenlied 1941 / Judovska jutranjica, 1941 126 Die Blutfuge / Fuga krvi Isaac Schreyer ( Ana Jasmina Oseban) 128 Landschaft der Kindheit / Pokrajina otroštva 132 Tristia ii / Tristia ii 134 Das Gold der Väter / Zlato očetov Erich Singer ( Ana Jasmina Oseban) 138 Fluß / Reka ( Ana Jasmina Oseban in Nada Grošelj) 140 Zirkusbären / Cirkuški medvedi Immanuel Weissglas ( Nada Grošelj) 142 Ahasver / Ahasver 144 Er / On 146 Erdepitaph / Zemeljski epitaf Victor Wittner ( Ana Jasmina Oseban) 148 Parterre-Wohnung / Pritlično stanovanje 150 Ein Heuwagen fährt durch die Stadt / Voz s senom klopoče skoz mesto ( Ana Jasmina Oseban in Nada Grošelj) 152 Ferne des Körpers / Oddaljenost telesa 155 K izboru poezije iz Bukovine, Ana Jasmina Oseban Versunkenes Land Potonjena dežela Rose Ausländer Meine Nachtigall Meine Mutter war einmal ein Reh Die goldbraunen Augen die Anmut blieben ihr aus der Rehzeit Hier war sie halb Engel halb Mensch - die Mitte war Mutter Als ich sie fragte was sie gern geworden wäre sagte sie: eine Nachtigal Jetzt ist sie eine Nachtigal 10 Nacht um Nacht höre ich sie im Garten meines schlaflosen Traumes Sie singt das Zion der Ahnen sie singt das alte Österreich sie singt die Berge und Buchenwälder der Bukowina Wiegenlieder singt mir Nacht um Nacht meine Nachtigal im Garten meines schlaflosen Traumes 20 — 10 — Moj slavec Moja mati je bila nekoč srna Zlato rjave oči milino ima še iz srnjih dni Tu je bila pol angel pol človek – na sredi pa mati Ko sem jo vprašala kaj bi najraje bila je rekla: slavec In zdaj je slavec 10 noč za nočjo jo poslušam v vrtu nespečnih sanj Poje o Sionu prednikov poje o stari Avstriji poje o gričih in bukovju Bukovine uspavanke mi poje noč za nočjo moj slavec v vrtu mojih nespečnih sanj 20 — 11 — Bukowina iii Grüne Mutter Bukowina Schmetterlinge im Haar Trink sagt die Sonne rote Melonenmilch weiße Kukuruzmilch ich machte sie süß Violette Föhrenzapfen Luftflügel Vögel und Laub 10 Der Karpatenrücken väterlich lädt dich ein dich zu tragen Vier Sprachen Viersprachenlieder Menschen die sich verstehn 18 — 12 — Bukovina iii Zelena mati Bukovina z metulji v laseh Pij reče sonce rdeče mleko lubenic belo koruzno mleko osladilo sem ga zate Vijolični storži borovcev zračna krila ptice listje 10 Hrbet Karpatov te očetovsko vabi štuporamo Štirje jeziki pesmi štirih jezikov Ljudje ki se razumejo 18 — 13 — Östlich Immer singt der Samowar Kümmelbrotduft würzt das Zimmer Zwei Herzkirschen auf Stengeln übers Ohr gehängt Kartoffeln auf Kohlen rösten komm sei unser Gast Unter Harztränen im Herd bricht der Tannenast zusammen Sonntags die bunte Tracht 10 Tanz und Harmonika Im Wodka funkelt das Messer 13 — 14 — Vzhodni motiv Vselej žvižga samovar in vonj kumine v kruhu začinja sobo Dve srčasti češnji na pecljih čez uho Iz žerjavice diši krompir pridi k nam v goste V smolnatih solzah se v peči sesede jelkova veja Ob nedeljah pisane noše 10 ples in harmonika V vodki pobliskava nož 13 — 15 — Transnistrien 1941 Eislaken auf Transnistriens Feldern wo der weiße Mäher Menschen mähte Kein Rauch kein Hauch atmete kein Feuer wärmte die Leichen Im Schneefeld schlief das Getreide schlief die Zeit auf Schläfen 10 Die Zunge der Himmelswaage ein funkelnder Eiszapfen bei 30 Grad Celsius unter Nul 13 — 16 — Transnistrija, 1941 Ledene rjuhe po poljanah Transnistrije kjer je beli kosec kosil ljudi Ne dim ne dih se nista zganila ni bilo zubljev da bi greli trupla Po snežnem polju je spalo žito spal je čas na sencih 10 Jezik nebeške tehtnice lesketava ledena sveča pri 30 stopinjah pod ničlo 13 — 17 — Mutter Sprache Ich habe mich in mich verwandelt von Augenblick zu Augenblick in Stücke zersplittert auf dem Wortweg Mutter Sprache setzt mich zusammen Menschmosaik 8 — 18 — Materni jezik Spreminjala sem se vase iz trenutka v trenutek se v koščke drobila po poti besed materni jezik me sestavlja v celoto v mozaik človeka 8 — 19 — 36 Gerechte Jüdische Legende 36 Gerechte halten im Gleichgewicht die Erde die uns hält in unablässiger Revolution Auf ihren Schultern tragen die 36 Gerechten die ungebärdige 10 Erde Im Schatten ihrer Bescheidenheit stehend abgewandt heben die 36 Gerechten die ungebärdige Erde ins Licht Wir kennen sie nicht nie erkennen wir die 20 36 Gerechten 21 — 20 — 36 pravičnih Judovska legenda 36 pravičnih drži v ravnotežju Zemljo ki nas ohranja v stalni revoluciji Na ramenih nosi 36 pravičnih uporno 10 Zemljo V senci svoje skromnosti stoji odvrnjenega lica 36 pravičnih in dviga uporno Zemljo k luči Ne poznamo jih nikoli jih ne prepoznamo 20 36 pravičnih 21 — 21 — Im Krieg Erblindete Stadt im Dickicht der Straßen spinnt das Grauen ein Netz Kinder ihre Angst in sternlosen Augen Krüppel wachsen wie Pilze im Blutmoos des Gettos Auf Fensterkreuzen hängen Gerippe Soldatenkappen bedecken Totenköpfe Der Alpdruck wandert als Bettler 10 von Tür zu Tür Wir legen unsre Herzen in seine Schale 13 — 22 — Med vojno Oslepelo mesto v goščavi ulic spleta groza svoje mreže Otroci njihov strah v brezzvezdnih očeh Pohabljenci poganjajo kot gobe po krvavem mahu geta Po okenskih križih visijo okostnjaki Lobanje krijejo vojaške kape Môra kakor beračica 10 tava od vrat do vrat Svoja srca ji polagamo v skodelo 13 — 23 — Ein Märchen II Im Pruth hüpften die Spiegelbilder der Weiden Ich badete und sang Lieder Es waren verstohlene heitere Stunden mit Freunden und freundlichen Fremden Daheim erwarteten mich wichtige Bücher und 10 unbeschriebene Bogen Papier Ich las ich schrieb und träumte es würde sich alles zum Guten wenden Ein Märchen kurz vor der Weltkatastrophe 18 — 24 — Bajka II Po gladini reke Pruth so migljali odsevi vrb Plavala sem pela pesmi Bile so ukradene vedre urice s prijatelji in prijaznimi neznanci Doma so me čakale pomembne knjige in 10 nepopisan papir Brala sem pisala in sanjala da se bo vse obrnilo v dobro Bajka na pragu svetovne katastrofe 18 — 25 — Klara Blum Der Wunderrabbi von Sadagura Man raunt: er kann Geburt und Tod erzwingen, Auf einem Tüchlein fährt er übers Meer, Sein Lächeln wird dir Glücksgeschäfte bringen, Sein Zornesblick macht deine Taschen leer. Man geht zu ihm mit Klagen und Beschwerden, Verlassne Fraun und Händler vorm Bankrott. Est ist nicht leicht, von ihm empfangen werden – »Ein andermal, der Rabbi spricht mit Gott.« Sein Haus ist voll von altem, schweren Prunke, Der Sabbathleuchter glänzt vor Kostbarkeit, 10 Kunstvolle Becher neigen sich dem Trunke. Und sein Gebet, es trägt ein seidnes Kleid. Er lehnt am Fenster mit gefurchter Stirne. Es zittert leise sein gepflegter Bart. Er weiß: nicht mehr gehorchen ihm die Hirne Wie einst, durch seine bloße Gegenwart. Sie gehn vorbei mit hohnverhaltnen Gesten, Die Kränkung sticht, der fromme Rausch bleibt aus. Er sieht nicht mehr wie einst in allen Ästen Die Zeichen der Kabbala, alt und kraus. 20 — 26 — Čudodelni rabi iz Sadagore Šušlja se, češ da vlada smrti, rojstvu, da jadra prek morjá na krpici, njegov nasmeh ti nosi srečo v poslu, a srep pogled ti žepe izsuši. Oblegajo ga zapuščene žene, štacunarji, ki jim grozi stečaj. Pa ni lahko doseči, da te sprejme – »Kdaj drugič, rabi z Bogom klepeta.« Kipi mu hiša v starem, težkem lišpu, bogat šabatni svečnik se blešči, 10 rezljana čaša se ponuja pitju. Molitve nosijo svilen talit. Sloneč ob oknu nagrbanči čelo in negovana brada vzdrgeta. Sam ve, da v glavi ni več urejeno kot svojčas že zgolj s tem, da je bila. Odreka mu poslušnost in se roga. Ni več opoja vere, vbod pekli. Ne vidi v vsaki veji, kot je svojčas, pismenk kabale – starih, skrivljenih. 20 — 27 — Am Horizont, mit violetten Spitzen, In wilder Schönheit die Karpathen ziehn. Er weiß von Liedern und er weiß von Witzen, So spricht man und so singt man über ihn. Man sagt: tief kann er in die Zukunft schauen, Ob wahr, ob falsch – bewundert seinen Blick! Man singt: er heilt die kinderlosen Frauen, Das tut er gern, das weist er nie zurück. Es reckt sich hügelig die enge Gasse, Ein Kind ruft Czernowitzer Blätter aus, 30 Dort drüben wohnt der Schuster Reb Menasse, Das ist sein armes, morsches, kleines Haus. Er hockt vertieft auf seinem Schemelsitze. Er liest. Der Rabbi kneift die Augen ein. Er weiß, der macht die allerschärfsten Witze. Was für ein Buch mag da sein Buch wohl sein? Ein dickes Buch. Er kaut die schweren Sätze. Er kommt in Schwung. Er wiegt sich hin und her. Er prüft und wendet die Gedankenschätze. Er hat begriffen. Mehr und immer mehr. 40 — 28 — V daljavi na obzorju zre Karpate, neukrotni čar vijoličnih konic. Prav dobro ve za pesmice in šale na svoj račun, ki grejo med ljudmi. Baje da zna pogledati v prihodnost, naj vidi prav, naj ne – vsa čast mu gre! Baje da zdravi ženske za neplodnost, to rad počne, nikdàr ne reče »ne«. Njegova ulička se vzpenja v klanec. Otrok oglaša Czernowiški list. 30 Vrh nje stanuje šuštar, Reb Menasse: prav v tejle revni, trhli bajtici. Na svoji pručki ždi ves zdruznjen vase. In bere. Rabi zažmerika. Ve, da šuštar zbija najostrejše šale. Le s kakšno knjigo je tako zavzet? Debela je. S težavo melje stavke. Počasi se ogreva. Ziblje se. Preskuša in obrača zlate nauke. Dojel je. Že dojema več in več. 40 — 29 — Sein Daumen schwingt, der Logik froh, ins Leere. Er beugt sein heißvergrübeltes Gesicht Aufs Buch hinab, als ob’s der Talmud wäre. Der Talmud, Rabbi, aber ist es nicht. 44 Moskau 1937 — 30 — Zdaj palec, logike vesel, zaguga. Razgret in tuhtajoč obraz spusti nad knjigo, kot da bere iz talmuda. Talmud, častiti rabi, to pač ni. 44 Moskva, 1937 — 31 — An einen jungen deutschen Soldaten So geht es Tag für Tag das Todesringen, Dein Angriff pral t auf Erz, die Erde bebt. Du schreibst nach Haus. Wie stolz die Worte klingen! Du wil st, schreibst du, dein letztes Opfer bringen, Wil st gerne sterben, damit Deutschland lebt! Doch du – du selbst bist Deutschland. Ihr Millionen, Die ihr marschiert mit strammem Wahnsinnsschritt, Betrügern, Kriegsgewinnlern blind zu fronen, Die kühn euch opfern, kühn sich selber schonen, Ihr tötet euch und tötet Deutschland mit. 10 Für Deutschland – kämpft man nicht in fremdem Lande. Du, der hier stirbt, du läßt dein Heim im Stich, Und der gerechten Rache und der Schande Gibst du es preis, dem Bombenwurf, dem Brande, Doch wil st du Deutschland retten – rette dich! Es strömt das deutsche Blut – ihr haltet stille. Das Blut verströmt – der Bonze mästet sich. Für euch – das Grab. Für ihn – Profit in Fülle. Soldat, dein junger heißer Lebenswille Ist Deutschlands Lebenswille – rette dich! 20 — 32 — Mlademu nemškemu vojaku Tako se ruvaš s smrtjo dolge dneve, pod tabo jeklo stoka, prst drhti. Domačim pišeš vzvišene besede. Prinesel v dar bi, praviš, še poslednje, rad padeš, da le Nemčija živi! A ti – ti sam si Nemčija. Milijoni, ki strumno vam doni brezglav korak, da služite dobičkarjem na fronti, sleparjem, ki žrtvujejo vas voljni – vi greste v smrt in z vami Nemčija. 10 Za Nemčijo se ne boriš v tujini. Zapustil boš svoj dom, kdor tu boš pal, dovolil boš, da stre ga – po pravici – sramota z maščevanji in požigi. Če rad bi rešil dom, se reši sam! V potokih teče nemška kri – molčite. Kri lije – zajedalcu raste vamp. Za vas – pokop. Za njega – čist dobiček. Vojak, ta volja, ki k življenju kliče, je volja dóma – zanj se reši sam! 20 — 33 — Nankinger Nachbarskind Silberstimmchen aus einem dunklen Gesicht, Bronzene Wangen, gerundet zum lustigen Gruß, Kleiner trippelnder, grundlos eilender Fuß, Winziges Händchen, das große Freundschaft verspricht. Jeden Morgen, wenn ich zur Arbeit geh’, Läuft es herbei und badet in Blüten mein Herz. Aus den Narben löst sich vergangener Schmerz, Flattert als bunter Gedanke in luftige Höh’. 8 Kanton 1957 — 34 — Sosedov malček v Nankingu Temen obražček in glas, ki srebrno popeva, bronasta lička, napeta v prešeren pozdrav, drobencljajoča nožica, ki teka tjavdan, drobna ročica, ki trdno zavezo obeta. Vsak dan zarana, ko v službo odhajam na pot, mimo priteče, mi v cvetju okoplje srce. Iz brazgotin se izvije nekdanja bolest, zafrfota kakor pisana misel v nebo. 8 Kanton, 1957 — 35 — Czernowitzer Ghetto (Fragment) IDie alten Gäßchen ziehn sich eng zusammen. Der Boden hinkt und holpert im Zickzack. Aus schweren Leuchtern zucken kleine Flammen. Der Witz treibt mit dem Unglück Schabernack. Die Augen funkeln, doch die Wangen blassen, Der Kaftan reißt, die Schläfenlocke bebt, Wenn, halb erstickt in seinen Pariagassen, Ein Volk noch stöhnend, höhnend weiterlebt. Die Mauer fiel vor mehr als hundert Jahren, Und dennoch blieben sie im dumpfen Nest. 10 Das Elend hielt sie an den Schläfenhaaren In ihrem engen alten Ghetto fest. 12 — 36 — Czernowiški geto (odlomek) ITesno se stare uličke tiščijo. Tla nihajo in šepajo v cikcak. Plamenčki v težkih svečnikih brlijo. Nesreči šala se hahlja v obraz. Oči so svetle, lica vse bolj bleda, kaftan se trga, koder s senc drhti, ko narod, skoraj pomendran na cestah, stokaje, a uporno še živi. Zid padel je pred dobrimi sto leti, pa vendar vztrajajo v zatohlosti. 10 Drži jih beda za lase na sencih, iz geta starega jim ne pusti. 12 — 37 — Dusza Czara-Rosenkranz Abendlied Immer, wenn der Abend kommt, schreite ich langsam dem Hügel zu, der dunkel sich wölbt, setze am Rande des Baches mich nieder und singe! Oft schreiten müde Wanderer vorbei und lauschen meiner Weise, mancher von ihnen 10 sieht fragend auf mich und eilet weiter... Keiner noch blieb bei mir! Aber ich sitze immer am Rande des Baches und singe, wenn der Abend kommt. 16 — 38 — Večerna pesem Vselej ko pade večer, se zlagoma odpravim tja do hriba, ki se boči teman, sedem ob rob potoka in pojem! Trudni popotniki radi za hipec prisluhnejo pesmi, zvedavo 10 me kakšen pogleda in že se podviza naprej … Še nihče ni ostal ob meni! In vendar še zmeraj posedam ob robu potoka in pojem, vselej ko pade večer. 16 — 39 — Letzte Bitte Laß für eine kleine Weile nur mein müdes Haupt in deine Hände legen! Zu keinem Liede kann die Sele sich erheben. Kein Wort der Klage flüstern auch die Lippen mehr. Nur ein zages, leises Beben durchweht den Geist und eine Träne irrt auf der Wimper still umher. 10 Nichts weiß ich mehr, als daß mein Herz so müde ist, als daß im Garten drüben, im dürren Laub, der Herbstwind schaurig weht, und daß vor meinem Fenster der Todesengel steht. 17 — 40 — Poslednja prošnja Le za trenutek dovoli, da trudno glavó odpočijem na tvojih dlaneh! Ni je pesmi, da bi k njej se duša vzpela. Ni je tožbe, da se izvije iz šepeta. Le tihcen, omahljiv drget mi duha pretresa in solza je v trepalnicah mirno obvisela. 10 Ničesar več ne vem, le da je zmučeno moje srce, da zunaj na vrtu se v listju vrtinči srhljivi jesenski piš in da mi pred oknom angel smrti stoji. 17 — 41 — Paul Celan Todesfuge Schwarze Milch der Frühe wir trinken sie abends wir trinken sie mittags und morgens wir trinken sie nachts wir trinken und trinken wir schaufeln ein Grab in den Lüften da liegt man nicht eng Ein Mann wohnt im Haus der spielt mit den Schlangen der schreibt der schreibt wenn es dunkelt nach Deutschland dein goldenes Haar Margarete er schreibt es und tritt vor das Haus und es blitzen die Sterne er pfeift seine Rüden herbei er pfeift seine Juden hervor läßt schaufeln ein Grab in der Erde er befiehlt uns spielt nun zum Tanz Schwarze Milch der Frühe wir trinken dich nachts 10 wir trinken dich morgens und mittags wir trinken dich abends wir trinken und trinken Ein Mann wohnt im Haus der spielt mit den Schlangen der schreibt der schreibt wenn es dunkelt nach Deutschland dein goldenes Haar Margarete Dein aschenes Haar Sulamith wir schaufeln ein Grab in den Lüften da liegt man nicht eng Er ruft stecht tiefer ins Erdreich ihr einen ihr anderen singet und spielt er greift nach dem Eisen im Gurt er schwingts seine Augen sind blau stecht tiefer die Spaten ihr einen ihr andern spielt weiter zum Tanz auf — 42 — Fuga smrti Črno mleko zgodnosti pijemo ga zvečer pijemo ga opoldne in zjutraj pijemo ga ponoči pijemo in pijemo grob kopljemo v sapah tam ne leži se tesnó Mož v hiši prebiva ki se igra s kačami ki pisari pisari ko se temni v Nemčijo tvoje zlati lasje Margareta to pisari in stopi pred hišo in zvezde bleščijo požvižga sèm svojim psom požvižga svojim Judom na plan dá kopati grob v zemlji nam ukaže zdaj zaigrajte za ples Črno mleko zgodnosti pijemo te ponoči 10 pijemo te zjutraj in opoldne pijemo te zvečer pijemo in pijemo Mož v hiši prebiva ki se igra s kačami ki pisari pisari ko se temni v Nemčijo tvoje zlati lasje Margareta Tvoji pepelni lasje Sulamit grob kopljemo v sapah tam ne leži se tesnó Vpije zasádite globlje v zemljo vi tu in vi tam pojte in igrajte zgrabi železo za pasom vihti ga oči ima modre zasádite globlje lopate vi tu in vi tam naprej igrajte za ples — 43 — Schwarze Milch der Frühe wir trinken dich nachts wir trinken dich mittags und morgens wir trinken dich abends 20 wir trinken und trinken ein Mann wohnt im Haus dein goldenes Haar Margarete dein aschenes Haar Sulamith er spielt mit den Schlangen Er ruft spielt süßer den Tod der Tod ist ein Meister aus Deutschland er ruft streicht dunkler die Geigen dann steigt ihr als Rauch in die Luft dann habt ihr ein Grab in den Wolken da liegt man nicht eng Schwarze Milch der Frühe wir trinken dich nachts wir trinken dich mittags der Tod ist ein Meister aus Deutschland wir trinken dich abends und morgens wir trinken und trinken der Tod ist ein Meister aus Deutschland sein Auge ist blau 30 er trifft dich mit bleierner Kugel er trifft dich genau ein Mann wohnt im Haus dein goldenes Haar Margarete er hetzt seine Rüden auf uns er schenkt uns ein Grab in der Luft er spielt mit den Schlangen und träumet der Tod ist ein Meister aus Deutschland dein goldenes Haar Margarete dein aschenes Haar Sulamith 36 — 44 — Črno mleko zgodnosti pijemo te ponoči pijemo te opoldne in zjutraj pijemo te zvečer 20 pijemo in pijemo mož v hiši prebiva tvoji zlati lasje Margareta tvoji pepelni lasje Sulamit igra se s kačami Vpije igrajte smrt slajše smrt je mojster iz Nemčije vpije temneje vlecíte po goslih potem se kot dim dvignete v zrak potem boste grob imeli v oblakih tam ne leži se tesnó Črno mleko zgodnosti pijemo te ponoči pijemo te opoldne smrt je mojster iz Nemčije pijemo te zvečer in zjutraj pijemo in pijemo smrt je mojster iz Nemčije oko ima modro 30 s svinčeno kroglo te zadene zadene te točno mož v hiši prebiva tvoji zlati lasje Margareta svoje goniče na nas ščuva grob nam naklanja v zraku igra se s kačami in sanja smrt je mojster iz Nemčije tvoji zlati lasje Margareta tvoji pepelni lasje Sulamit 36 — 45 — Nähe der Gräber Kennt noch das Wasser des südlichen Bug, Mutter, die Welle, die Wunden dir schlug? Weiß noch das Feld mit den Mühlen inmitten, wie leise dein Herz deine Engel gelitten? Kann keine der Espen mehr, keine der Weiden, den Kummer dir nehmen, den Trost dir bereiten? Und steigt nicht der Gott mit dem knospenden Stab den Hügel hinan und den Hügel hinab? Und duldest du, Mutter, wie einst, ach, daheim, den leisen, den deutschen, den schmerzlichen Reim? 10 — 46 — Blizu grobov Voda južnega Buga pozna mar še val, ki ti je rane, mati, zadal? Ve še z mlini na sredi poljé, kako ti je angele tiho trpelo srce? Trepetlik ti nobena ne more, nobena izmed vrb tolažbe pripraviti, vzeti ti skrb? Z brstečo palico ne hodi mar Bog po griču gor in po griču dol? In tiha, nemška, boleča rima ti znosna je, mati, kakor nekoč, ah, doma? 10 — 47 — Schwarze Flocken Schnee ist gefallen, lichtlos. Ein Mond ist es schon oder zwei, daß der Herbst unter mönchischer Kutte Botschaft brachte auch mir, ein Blatt aus ukrainischen Halden: »Denk, daß es wintert auch hier, zum tausendstenmal nun im Land, wo der breiteste Strom fließt: Jaakobs himmlisches Blut, benedeiet von Äxten … O Eis von unirdischer Röte – es watet ihr Hetman mit allem Troß in die finsternden Sonnen … Kind, ach ein Tuch, mich zu hüllen darein, wenn es blinket von Helmen, wenn die Scholle, die rosige, birst, wenn schneeig stäubt das Gebein 10 deines Vaters, unter den Hufen zerknirscht das Lied von der Zeder … Ein Tuch, ein Tüchlein nur schmal, daß ich wahre nun, da zu weinen du lernst, mir zur Seite die Enge der Welt, die nie grünt, mein Kind, deinem Kinde!« Blutete, Mutter, der Herbst mir hinweg, brannte der Schnee mich: sucht ich mein Herz, daß es weine, fand ich den Hauch, ach des Sommers, war er wie du. Kam mir die Träne. Webt ich das Tüchlein. 19 — 48 — Črne snežinke Sneg je zapadel, nesvetal. Že je mesec ali dva, odkar je pod meniško kuto jesen tudi meni prinesla sporočilo, list z ukrajinskih jalovišč: »Pomisli, da se tudi tu dela zima, tisočič zdaj v deželi, kjer teče najširnejša reka: nebeška kri Jaakobova, od sekir blagoslovljena … O led iz nezemske rdečine – njen hetman z vso trumo brede v mračeča se sonca … Otrok, ah, ruto, da v njo se zavijem, ko od čelad zablešči se, ko gruda, rožnata, poči, ko snežno zaprášijo 10 kosti tvojega očeta, ko pod kopiti spev o cedri se skruši … Ruto, le rutico tanko, da zdaj, ko učiš se jokáti, ob svoji strani ohranim tésen sveta, ki nikdar, otrok moj, tvojemu otroku ne bo zelenela!« Jesen mi je, mati, odkrvavela, sežgal me je sneg: iskal sem, da bi jokalo, svoje srce, našel, ah, sapo poletja, bila je kot ti. Prišle so mi solze. In sem rutico stkal. 19 — 49 — Winter Es fäl t nun, Mutter, Schnee in der Ukraine… Des Heilands Kranz aus tausend Körnchen Kummer... Von meinen Tränen hier erreicht dich keine. Von frühern Winken nur ein stolzer stummer… Wir sterben schon: was schläfst du nicht, Baracke? Auch dieser Wind geht um wie ein Verscheuchter… Sind sie es denn, die frieren in der Schlacke: die Herzen Fahnen und die Arme Leuchter? Ich blieb derselbe in den Finsternissen: erlöst das Linde und entblößt das Scharfe? 10 Von meinen Sternen nur wehn noch zerrissen die Saiten einer überlauten Harfe… Dran hängt zuweilen eine Rosenstunde. Verlöschend. Eine… Immer eine… Was war es, Mutter: Wachstum oder Wunde – versänk ich mit im Schneewehn der Ukraine? 16 — 50 — Zima V Ukrajini zdaj, mati, sneg naleteva … Iz tisoč zrnc bridkosti Zveličarjev venec … Od mojih solz tukaj nobena ne seže do tebe. Od zgodnejših slutenj samo ena ponosna in nema … Že mremo: kaj da, baraka, ti še ne spiš? Okrog hodi tudi ta veter kot kak odpodêni … So ti torej, ki jih v žlindri mrazi: srca zastave in roke svečnik? Isti ostal sem v teminah: odrešuje milina, razgalja ostrina? 10 Od mojih zvezd vejejo razdejane le še strune preglasne harfe … Na to se rožna ura obesi kdaj pa kdaj. Ugašajoče. Ena … Venomer ena sama … Kaj bi bilo, mati: rast ali rana – če v snežnem vetju Ukrajine bi potonil še jaz? 16 — 51 — Espenbaum, dein Laub blickt weiß ins Dunkel. Meiner Mutter Haar ward nimmer weiß. Löwenzahn, so grün ist die Ukraine. Meine blonde Mutter kam nicht heim. Regenwolke, säumst du an den Brunnen? Meine leise Mutter weint’ für alle. Runder Stern, du schlingst die goldne Schleife. Meiner Mutter Herz ward wund von Blei. Eichne Tür, wer hob dich aus den Angeln? Meine sanfte Mutter kann nicht kommen. 10 — 52 — Trepetlika, tvoji listi zro belo v temò. Pobelíli se niso lasje moje matere nikdar. Kakor regrat zelena je Ukrajina. Svetlolasa mi mati domov ni prišla. Oblak deževni, se ob vodnjaku mudiš? Tiha mi mati je jokála za vse. Zvezda okrogla, zlato pentljo ti viješ. Od svinca ranjeno bilo je srce moje matere. Hrastova vrata, kdo vas s tečajev je snel? Blaga mi mati ne more več priti. 10 — 53 — So bist du denn geworden wie ich dich nie gekannt: dein Herz schlägt allerorten in einem Brunnenland, wo kein Mund trinkt und keine Gestalt die Schatten säumt, wo Wasser quil t zum Scheine und Schein wie Wasser schäumt. Du steigst in alle Brunnen, du schwebst durch jeden Schein. 10 Du hast ein Spiel ersonnen, das will vergessen sein. 12 — 54 — Taka torej si postala, kakor nisem te poznal nikoli: srce bije vsepovsod ti v deželi z vodnjaki, kjer nobenih ust ni, da bi pila, in, da robila bi sence, ni oblike, kjer v videz voda vzvreva in se videz peni kakor voda. Ti se spuščaš v vse vodnjake, skozi videz vsak ti zalebdevaš. 10 Ti si igro zasnovala, ki zadene jo pozaba. 12 — 55 — In Ägypten Du sol st zum Aug der Fremden sagen: Sei das Wasser. Du sol st, die du im Wasser weißt, im Aug der Fremden suchen. Du sol st sie rufen aus dem Wasser: Ruth! Noëmi! Mirjam! Du sol st sie schmücken, wenn du bei der Fremden liegst. Du sol st sie schmücken mit dem Wolkenhaar der Fremden. Du sol st zu Ruth und Mirjam und Noëmi sagen: Seht, ich schlaf bei ihr! Du sol st die Fremde neben dir am schönsten schmücken. Du sol st sie schmücken mit dem Schmerz um Ruth, um Mirjam und Noëmi. Du sol st zur Fremden sagen: 10 Sieh, ich schlief bei diesen! 11 — 56 — V Egiptu Očesu tujke moraš reči: Bodi voda. V očesu tujke moraš njih iskati, ki zanje veš, da so v vodi. Moraš jih klicáti iz vode: Ruta! Mirjam! Naomí! Moraš jih krasiti, kadar ležeš s tujko. Moraš jih krasiti s tujke oblačnimi lasmi. Ruti in Mirjam moraš reči in Naomí: Glejte, pri njej sem spal! Najlepše moraš tujko zraven sebe pač krasiti. Moraš z bolečino jo krasiti za Ruto, Mirjam in za Naomí. Tujki moraš reči: 10 Glej, pri teh sem spal! 11 — 57 — Eine Gauner- und Ganovenweise gesungen zu Paris Emprès Pontoise von Paul Celan aus Czernowitz bei Sadagora Manchmal nur, in dunklen Zeiten Heinrich Heine, An Edom Damals, als es noch Galgen gab, da, nicht wahr, gab es ein Oben. Wo bleibt mein Bart, Wind, wo mein Judenfleck, wo mein Bart, den du raufst? Krumm war der Weg, den ich ging, krumm war er, ja, denn, ja, er war gerade. 10 Heia. Krumm, so wird meine Nase. Nase. Und wir zogen auch nach Friaul. Da hätten wir, da hätten wir. — 58 — Barabinska in bandarska viža V Parizu Emprès Pontoise zapel Paul Celan iz Czernowitza pri Sadagori Včasih le, v temnih časih Heinrich Heine, Edomu Takrat, ko so še bila vešala, tedaj, mar ne, je še bil neki zgoraj. Kje je moja brada, veter, kje judovski moj madež, kje moja brada, ki jo puliš? Kriva je bila pot, ki sem po njej hodil, kriva je bila, da, kajti, da, bila je ravna. 10 Heja. Kriva, kot bo moj nos. Nos. Pa tudi v Furlanijo smo šli. Tu bi imeli, tu bi imeli. — 59 — Denn es blühte der Mandelbaum. Mandelbaum, Bandelmaum. Mandeltraum, Trandelmaum. Und auch der Machandelbaum. Chandelbaum. 20 Heia. Aum. Envoi Aber, aber er bäumt sich, der Baum. Er, auch er steht gegen die Pest. 28 — 60 — Kajti cvetel je mandljevec. Mandljevec, bandljevec. Mandljesanje, sanjmandljánje. Pa tudi brinjevina. Jevina. 20 Heja. Vina. Envoi Toda, toda se drevesi, drevo. Ono, tudi ono stoji zoper kugo. 28 — 61 — Georg Drozdowski Atlas Ich bin Atlas, der den Himmel trägt, dessen Stirn die Wolken überbreitet, dessen Sehnsucht nach den Menschen schreitet, daß ihn einer, einer einmal fragt: Bist du müde? Und dann würde leere Lüge meiner Schultern Bürde und vergessen alles, was ich litt! Und die kleine Frage trüge mit. Aber niemand in der weiten Welt 10 denkt an den, der seinen Himmel hält. Keines Herz, das meinem Leide schlägt. Atlas bin ich, der sein Schicksal trägt. 13 — 62 — Atlant Star atlant sem, ki nebo drži, moje čelo širše od oblaka. Kje je človek lahnega koraka, da vsaj enkràt povprašal bi: Si utrujen? Rade volje si na pleča oprtam še vesolje, kar pretrpel sem, vse pozabljeno s tem drobnim vprašanjem bi bilo! A na vsem širnem svetu ni srca, 10 da utripnilo bi v misli na moža, ki na ramenih zanj nebo drži. Le star atlant sem, ki molče trpi. 13 — 63 — Gegen die Fahrtrichtung Im Abteil sitzen mit dem Rücken zur Fahrt, bedeutet, die Landschaft hebräisch zu lesen: von rechts nach links. Ich kann nicht Iwrith. Ich versteh nicht die Zeichen der Schwalben am Telegraphendraht. 10 Ich kann die Bäume nicht deuten in ihrem Geflüster, noch auch die Wolkenschrift. Ich schließe die Augen und schweige und träum die Propheten. 17 — 64 — V nasprotni smeri vožnje Sedeti v vagonu s hrbtom v smeri vožnje je, kot bi bral pokrajino po hebrejsko: z desne proti levi. Ne znam ivrita. Ne razumem znakov lastovic na telegrafskih žicah. 10 Ne znam tolmačiti drevesnega šepeta, niti pisave oblakov. Zato mižim in molčim in sanjam o prerokih. 17 — 65 — Mit allen Sinnen Mit allen Sinnen, versunkenes Land, liebe ich dich und trage in der Seele geborgen den Schatz, unverlierbar, solange ich lebe, überliefert, wenn nicht mehr ich bin. Im Ohr wohnt der Klang mir der Glocken: 10 Sie läuten Segen und Abschied. Im Ohr wohnt das Laublied der Wälder: Sie flüstern Einkehr und Friede. Im Ohr wohnt die Weise des Abends – halb Frohsinn, halb Wehmut. In den Augen lebt mir Erinnern: Da ist die Buntheit des Volkes in unbeschreiblicher Vielfalt - gedämpfte Farben der Schwaben 20 - das grelle Rot der Huzulen - die frohe Tracht der Rumänen - das Schwarz am Kaftan der Juden - das Weiß am Gepluder der Hosen magyarischer Art. — 66 — Z vsemi čuti Potonjena dežela, z vsemi čuti te ljubim in nosim v duši kakor skrit zaklad, neizgubljiv, dokler živim, zapisan za zanamce, ko me več ne bo. V ušesih odmeva pesem zvonov: 10 poje ob žegnu in poje v slovo. V ušesih šumi pesem listja gozdov: šepeče o tihem zatapljanju vase. V ušesih odmeva večerni motiv – napol je otožen, napol vzradoščen. V očeh mi utripa spominska podoba: pisana ljudstva, čezvse raznolika – zamolkle barve Švabov, 20 – rdeča karpatskih Huculov, – radostna noša Romunov, – črna v kaftanih Judov, – bela na hlačnih gubah madžarskega kroja. — 67 — Und dazu die Flecken und Orte, die Weiler, die Dörfer, die Städtchen und vom Pruth her der Umriß der Stadt. Ein Bilderbuch … 29 — 68 — Pa vsi kotički in kraji, mesteca, vasi, zaselki in silhueta mesta z nabrežja reke Pruth. Kot slikanica … 29 — 69 — Alfred Gong So stirbt der Mensch Wohl dem, der eines leichten Todes sterben darf, wohl dem, der in seinem Bett sterben darf, einschlummern still und nicht mehr erwachen … Wohl der Fliege, die im Punsch ersäuft. Doch schaut: Sie sterben ohne Bett, ohne Grauhaar. Sie sterben in der Luft und im Wasser, zerrissen verschlingt sie die Erde. Kein Grab verewigt den Namen. Sie sterben am Rad und im Ofen, gefesselt, Fraß der Termiten, 10 vom Sand, vom Schnee erbarmungslos verbrannt. Und der Wind weiß nicht ihren Namen. Wohl der Fliege, die im Punsch ersäuft. Wehe der Fliege, die auf dem Papier klebt. Wehe der Fliege, der ein spielendes Kind die Flügel, die Beine ausgerissen – und sie dann am Fensterbrett vergessen hat. 17 — 70 — Tako umira človek Blagor mu, ki sme umreti lahke smrti, blagor mu, ki sme umreti v postelji, ki le tiho zadrema in se več ne prebudi … blagor muhi, ki se v punču utopi. A glejte: ne umirajo v posteljah, ne sivolasi. Umirajo v zraku in v vodi, raztrgane ude golta zemlja. Brez groba, ki bi ohranil njihovo ime. Na kolesu umirajo in v pečeh, v okovih, kot hrana termitom, 10 neizprosno od peska, od snega ožgani. Veter jim ne pozna imen. Blagor muhi, ki se v punču utopi. Gorje muhi, prilepljeni na trak papirja. Gorje muhi, ki ji razigran otrok noge potrga in krila – in jo nato pozabi na okenski polici. 17 — 71 — Bilanz Sommer: nie mir gereifte. Götter: die nie ich behielt. Brüder: die nirgends ich streifte. Weisheit: die ich verspielt. Städte: die nie ich betrat. Frauen: von keiner gebannt. Taten: die niemals ich tat. Mond: an dem ich verbrannt. Träume: ach, nur geträumt. Leben: eitel versäumt. 10 — 72 — Bilanca Poletje: mi ni dozorelo. Bogovi: jih nisem ohranil. Bratov: mi najti ni uspelo. Modrost: je nisem izrabil. Mesta: se nisem ustavljal. Ženske: nobena me ni uročila. Dejanja: jih nisem opravljal. Luna: me je upepelila. Sanje: ah, te sem le sanjal. Življenje: oholo zapravljal. 10 — 73 — Erkenntnis Als es auf die Stadt, auf die Stadt der hundert Kirchen, Feuer und Schwefel regnete: verkohlte der Heiland aus Holz zerrann der Heiland aus Wachs schmolz der Heiland aus Gold zerbrach der Heiland aus Stein. Und als es still wurde, still in der Stadt der tausend Ruinen, meinte einer: 10 So bleibt uns nur eins: Ihn diesmal formen aus Asche aus Schwefel aus Tränen aus Herz und Herz und Herz. 16 — 74 — Spoznanje Ko sta se na mesto, na mesto stoterih cerkva, ulila ogenj in žveplo, je zoglenelo razpelo iz lesa se je stopilo razpelo iz voska se je stalilo razpelo iz zlata se je zdrobilo razpelo iz kamna. In ko je legel molk, molk na mesto tisočerih ruševin, se je nekdo oglasil: 10 Samo eno nam preostane: da Ga tokrat ugnetemo iz pepela iz žvepla iz solz iz srca in srca in srca. 16 — 75 — Inkantationen Schließ das müde Heft, der Zündsatz ist dir nicht gegeben. Eng der Kreis deines Lichtes, er belebt keine Schatten. Laß ausgehen das Feuer. Dann ruf die Finsternis auf, ruf sie an und an, bis dich ihr Inlaut durchwühlt und der schwärzeste Strahl deine Leere belichtet. 10 Drauf wag dich ans Fenster, getrübt von Atem und Angst, und starr in die andre Nacht. Starr dich fest, starr ihn an, bis er sich offenbart: der Engel im Nebel. 16 — 76 — Zaklinjanja Zapri utrujen zvezek, ostal si brez goriva. Ozek je snop tvoje svetlobe, nobene sence ne oživlja. Naj plamen ugasne. Nato pokliči temino, zaklinjaj jo, dokler te ne pretrese njen zvok in najčrnejši žarek ne presvetli tvoje praznine. 10 Potem se opogumi do okna, motnega od diha in strahu, in se zastŕmi v drugačno noč. Strmi negibno, naravnost vanj strmi, dokler se ti ne razkrije: angel v megli. 16 — 77 — Träume aus welchen der Knabe schreiend erwacht. In der Höhle des Schlafs sind mit Sgraffiatos die Wände bedeckt vom Tiergott und Ahn. Auf Leitern aus Wurzeln hinab ins Reich der Flammen im Schlamm. ?Woher diese Bilder, geritzt in die Grotte, die Zeichen, die er im Schlaf wiedersieht und versteht – tags aber ihm 10 unbegreiflich und drohend. ?Was bedeutet die Riesin mit korallenem Aug, das Kreise funkt, die er zählen und zählen muss bis sein Herz nicht mehr kann. ?Woher weiß sein Gesicht den Tempel im Wald. ?Warum lief er, ein schwarzes Ei in der Faust, gehetzt von teich- grünen Frauen. Oder das Chiaroscuro einer Stadt ohne Namen, über die süß 20 er schwebte. Und immer wieder der Bergfried, von dem er stürzte, gefesselt sein Schrei, ins Erwachen. — 78 — Sanje iz katerih se fant kriče prebudi. V jami sna so stene polne slikarij živalskih bogov in prednikov. Po koreninskih lestvah se spušča v kraljestvo plamenov med blatom. ?Od kod te podobe, vrezane v jamo, ta znamenja, ki jih v snu vnovič ugleda in jih razume – podnevi pa zanj 10 so nedoumljiva, grozeča. ?Kaj pomeni velikanka s koralnim očesom, ki uprasnjuje kroge, on pa jih mora šteti in šteti, dokler se mu ne utrudi srce. ?Od kod ve njegov obraz za svetišče sredi gozda. ?Zakaj je bežal, s črnim jajcem v roki, pred jezersko zelenimi ženami. Ali chiaroscuro mesta brez imena, nad katerim je 20 sladkó lebdel. In vedno znova ta obrambni stolp, s katerega naposled strmoglavi, zadrgnjenega krika, v budnost. — 79 — Spät erst ahnte es ihm: Mit dem Blut deiner Ahnen erbst du auch ihre Träume – und deine Seele: ein Streifen, belichtet wieder und wieder zwischen Eiszeit und Endbrand. 29 — 80 — Šele sčasoma ga obide slutnja: s krvjo prednikov prevzameš tudi sanje – in svojo dušo: ozek trak, ožarjen, spet in znova, med ledeno dobo in poslednjim ognjem. 29 — 81 — Topographie Auf dem Ringplatz zertrat seit 1918 der steinerne Auerochs den k. und k. Doppeladler. Den Fiakerpferden ringsum war dies pferdeapfelegal. Vom Rathaus hing nun Rumäniens Trikolore und die Steuerbeamten nahmen Bakschisch und sprachen rumänisch. Alles andere sprach: jiddisch, ruthenisch, polnisch und ein Deutsch wie z.B.: »Ich gehe fahren mich baden zum Pruth.« Auch hatte Czernowitz, wie sie vielleicht nicht wissen, eine Universität, an der zu jedem Semesterbeginn 10 die jüdischen Studenten von den rumänischen heroisch verprügelt wurden. Sonst war dies Czernowitz eine gemütliche Stadt: die Juden saßen im »Friedmann« bei Fisch und Piroggen, die Ruthenen gurgelten in Schenken und Schanzen, die Rumänen tranken vornehmlich im »Lukul us« (wo, wie man annehmen darf, auch der junge Gregor von Rezzori an einem Viertel Cotnar mäßig nippte). Den Volksgarten nicht zu vergessen, wo sich sonn- und feiertäglich Soldaten und Dienstmädchen bei vaterländischen 20 Märschen näherkamen. Wochentags schwänzten hier Gymnasiasten und -innen ihre Gymnasien. (Man konnte gelegentlich hier dem Schüler Paul Celan mit Trakl unterm Arm zwischen den Büschen begegnen.) — 82 — Topografija Kamniti tur od leta 1918 na Ringplatzu tepta dvoglavega habsburškega orla. Fijakarskim konjem na trgu je bilo to konjsko figo mar. Z mestne hiše je odtlej plapolala romunska trikolora, dacarji so jemali bakšiš in govorili romunsko. Vsi drugi so govorili jidiš, rutensko, poljsko in nemščino v slogu: »Ich gehe fahren mich baden zum Pruth.« V Czernowitzu je bila, če morda ne veste, univerza, kjer so vsak začetek semestra 10 romunski študenti junaško pretepali judovske kolege. Drugače je bil Czernowitz prijetno mesto. Judje so pri »Friedmannu« posedali ob ribi in pirogah, Rutenci so grgrali po točilnicah, Romuni so izbrano pili pri »Lukulu« (kjer je bržčas zmerno srkal svoj četrt cotnarija tudi mladi Gregor von Rezzori). In seveda Ljudski vrt, kjer so se pri domovinskih marših nedeljski in praznični vojaki zbliževali s služkinjami. 20 Med tednom so tam gimnazijke in gimnazijci špricali pouk. (Tu in tam si utegnil med grmovjem srečati šolarja Paula Celana, s Traklom pod pazduho.) — 83 — So ging das halbwegs geruhsam bis 1940: Da kamen die Sowjets friedlich zu Tank und »befreiten« die nördliche Bukowina. Die Rumänen zogen ohne Schamade ordentlich ab in kleinere Grenzen. Die Volksdeutschen zogen reichheimwärts. Die Juden – bodenständiger als die 30 andern – blieben (: die eine Hälfte verreckte in Novosibirsk, später die andere in Antonescus Kazets). Die Steppe zog ein und affichierte ihre Kultura. Die Gräber blieben ungetastet bis auf weiterem Ukas. 36 — 84 — Tako je šlo še kar spokojno do leta 1940, ko so Sovjeti miroljubno prirohneli s tanki in »osvobodili« severno Bukovino. Romuni so se brez vika in krika vzorno umaknili v ožje meje. Folksdojčerji so se odpravili domov v Rajh. Judje – najbolj ukoreninjeni 30 od vseh – so ostali (: prva polovica jih je shirala v Novosibirsku, druga pozneje v Antonescujevih kacetih). Vstopila je stepa in uveljavila svojo Kulturo. Grobovi so ostali nedotaknjeni, čakaje na naslednji Ukas. 36 — 85 — Mein Vater war ein Hüne. Gefreiter in der k. und k. Infanterie, mit zwei Schußwunden ausgezeichnet am Isonzo, kehrte er heim in seine an Rumänien verlorene Heimat, heiratete, begann ein kleines Geschäft in harten Zeiten (teilte mit seiner Frau ein gesottenes Ei zum Nachtmahl) und zeugte mich in einer Dezembernacht zwischen Ostwind und Glut. Mein Vater konnte die neuen Herren nicht leiden (: »Zigeuner« schimpfte er sie) und träumte von einer Auferstehung der Monarchie unter Otto von Habsburg. 10 Er hatte das k. und k. Koppel fromm aufbewahrt, schlug mich damit und befahl mir darauf das Leder zu küssen. Arbeitete sechzehn Stunden im Tag, hielt uns kurz und steckte jeden erworbenen Groschen ins Geschäft, in seine Kathedrale. Ich haßte das Koppel, den Laden und meinen Vater, den Hünen, und träumte Revanche. Meinen Vater habe ich zuletzt Juni ’41 gesehen in der Luke eines Viehwaggons, darin die neuen Befreier, die Sowjets, ihn als »Bourgeois« nach Sibirien verpackt. Ich stand am Gleis und sah ihn zum ersten Mal weinen. 20 Sein Abschiedsschrei: »Fredi, sei brav!« — 86 — Moj oče je bil Hun. Kot desetnik v habsburški pehoti, odlikovan z dvema strelnima ranama s soške fronte, se je vrnil v domovino, izročeno Romunom, se poročil, v hudih časih odprl trgovinico (z ženo sta za večerjo delila kuhano jajce) in me spočel neke decembrske noči med vzhodnikom in vročico. Oče ni trpel novih gospodarjev (: s »cigani« jih je zmerjal), sanjaril je o vstajenju monarhije pod Otonom Habsburškim. 10 Pobožno je hranil svoj habsburški opasač, me tepel z njim in mi nato ukazal poljubiti usnje. Delal je po šestnajst ur na dan, nas držal na kratko in vtaknil vsak prisluženi groš v posel, v svojo katedralo. Sovražil sem opasač, trgovino in očeta, tega Huna, sanjaril sem o maščevanju. Nazadnje sem ga videl junija 1941, skozi režo živinskega vagona, s katerim so ga novi osvoboditelji Sovjeti kot »buržuja« poslali v Sibirijo. Stal sem ob tirih in ga prvikrat videl jokati. 20 V slovo je še zaklical: »Bodi priden, Fredi!« — 87 — Er starb im folgenden Winter am Nervenfieber, der Hüne, wimmernd im tauben Schnee von Novosibirsk: »Es kann nicht sein – ’s ist nicht wahr – nicht sein.« 24 — 88 — Umrl je naslednjo zimo, za tifusom, ta Hun, ječe v gluhem snegu Novosibirska: »Saj ni mogoče – ni res – ni mogoče.« 24 — 89 — Alfred Kittner Podoliens Erde Die Winde wiegen die goldene Flut, Soweit meine Blicke reichen; Die Erde trägt gut: sie düngte das Blut Von Leichen, von tausenden Leichen. Die Erde ist gnädig, sie deckte mild Die Toten, die hier sie verscharrten; Aus der Verwesung sproß üppig und wild Das Land wie ein duftender Garten. Wir wurden aus unserer Heimat gehetzt Und über den Dnjestr getrieben, 10 Von zweihunderttausend ist bis zuletzt Kaum ein Viertel am Leben geblieben. Nun droht auch uns bald der Todesstreich, Sie werden auf uns nicht verzichten, Denn eh er erfül t sieht sein Drittes Reich, Will uns Adolf Hitler vernichten. Die schwarze Erde trinkt bald unser Blut Und deckt die verstreuten Gebeine, Drum wächst auch im nächsten Jahr wiederum gut Der Weizen wohl in der Ukraine. 20 Lager Obodowka, September 1943 — 90 — Podoljska zemlja Poljejo v sapah brezbrežja rumena, koder mi seže oko; zemlja bogato rodi, pognojena z mrtveci, z mrtvo krvjo. Zemlja je milostna, blágo je skrila mrtvece, tu zakopane; iz gnitja bohotno dežela je vzklila kot vrt, poln omamne vonjave. Z domov, iz dežele spehali so nas in zgnali čez Dnester, čez reko, 10 bilo nas je dvestokrat tisoč – do zdaj je le še četrt preživelo. A kmalu grozila bo smrt tudi nam, ne bodo na nas pozabili; še preden bo Hitler uzrl svoj rajh, odločen je, da nas uniči. Prav kmalu črnica nam kri posesa in skrije razsute koščice, pa spet bo ob letu osorej šla v klas pšenica na tleh Ukrajine. 20 Taborišče Obodovka, september 1943 — 91 — Wildwuchs Abseits vom Nesselweg wo Traumfähre war bedecke dein Haupt klage den Abschied wenn auch Gesänge nicht fruchten Gebete verstummen Orpheus nahm das Lied mir vom Mund als sein Eigen nun krächzen 10 die Krähen mein Lied in die blitzenden Wetter im Untergangsrhythmus der Zeit 14 1987 — 92 — Zaraščanje Vstran od koprivove stèze kjer plul je brod sanj si glavo pokrij žaluj ob slovesu celo ko napev ne zaleže celo ko obmolkne molitev Vzel mi je Orfej pesem iz ust kakor svojo zdaj krakajo 10 vrane to pesem med šviganjem bliskov v minevanjskem ritmu časovja 14 1987 — 93 — Dirnengasse Die Huren haben ausgegrölte Stimmen, Dem kahlen Krüppel zehrts am Rückenmark, Im faulen Rinnsal räckeln sich und schwimmen Zwei tote Katzen in den Kinderpark. Nachts werden hier Laternen ängstlich flimmern, Die Treppen knarren schwindlig-steil und schmal Zu finstern Kammern und Mansardenzimmern Voll Elend, Not und Brot gewordner Qual. Ein kahler Kopf winkt grinsend aus dem Fenster, Wachsgelb starrt er und zahnlos und gemein. 10 Ein roter Mund bleckt feil und roh: »Mein Schönster, Drei Mark nur, hast soviel? Komm rein!« Aus dem Gestank wächst eine rote Sonne Und gießt ihr Blut auf Fäulnis, Rauch und Gier. Sie wirft ins Dunkel einen Happen Wonne Und rinnt dann gelblich aus wie ein Geschwür. 16 Breslau, 1930 — 94 — Kurbirska ulica Vlačuge imajo hrípave glasove, da plešastega kriplja spreleti; k otroškemu igrišču zložno plove par mrtvih mačk v smrdljivi gnojnici. Ponoči pobrleva plaha lučka, po stisnjenih stopniščih škriplje les do temnih izbic in podstrešnih čumnat, kjer stiska in beda sta vsakdanja jed. Tu plešasta lobanja kimne z okna, voščena in prostaška in brez zob, 10 in rdeča usta zarežé, surova: »Ej, lepi, imaš tri marke? Pridi not!« Iz smrada se razrašča rdeče sonce in zliva kri na gnitje, dim in slo. V temò navrže iskro, hipno ugodje, in se rumeno izcedi kot tvor. 16 Vroclav, 1930 — 95 — Alfred Margul-Sperber Ferner Gast Wieder ist das Brunnenlied erwacht, Rauscht das Dunkel und die Wasser klingen: Steigt die Mutter aus der alten Nacht, Aus der Erde, mir den Schlaf zu bringen. Wie ein Schatten schwebt sie durch die Wand, Wie im Wind ein Spiel der Nebeldüfte, Legt auf meine Stirn die Mondenhand Feucht vor Nachttau und vom Gras der Grüfte. Ihre Augen, unaussprechlich lind, Sehn mich an mit fernem Sternenblinken, 10 Und sie flüstert: Wil st du nicht, mein Kind, von der dunklen Milch des Friedens trinken? 12 — 96 — Daljni gost Spet napev vodnjaka se budi, voda v mrak zamolklo klokota: Mati se dviguje iz pranoči, iz neder Zemlje, da mi sen preda. Kakor senca skozi stene gre, megličasta, zabrisanih robov, z mesečno rokó poboža me, omočeno od rosnih trav z grobov. Pogleda jasno me in blago, kot daljne iskre zvezdnega prahu: 10 Mar te ne žeja, dete drago, po mračnem mleku večnega miru? 12 — 97 — Schwarz und weiß Gib mir die Nacht, die du im Herzen meinst, Voll Dunkelheit und Einsamkeit und Schweigen, Und laß die weiße Kuh des Traums, wie einst Auf schwarzen Nachttrift sich zur Weide neigen. So sanft hinwandelnd wie der Mond, so frei Und glänzend und in milder Ruh erhaben, Daß nur ihr Äsen in der Stille sei, Der Nüstern Brunft, die sich am Nachttau laben. Und steht dir solche Nacht nicht zu Gebot – Denn diese Nächte starben mit dem Herzen –, 10 So gib mir einen Tag, weiß wie der Tod Von weißem Schneewehn, daß die Augen schmerzen. Und einen Weg gib, wie ein weißer Schrei Aus leerem Nichts in leeres Nirgends weisend: Und dieser weißen Wüste Herrscher sei Ein schwarzer Rabe, schwer und lautlos kreisend. 16 — 98 — Črno-belo Daruj mi noč, ki vselej ti srce navda, samotno in tihotno in temačno, in kot nekoč odveži belo kravo sna, že dolgo črnonočne paše lačno. Mehko drseč kot luna in ponosno se prosta lesketala bo v milini, z nozdrvmi prhala bo v travo rosno, da bo šuštelo v blaženi tišini. Če taka noč pa ni ti več na voljo - saj s srcem so umrle te noči -, 10 daj dan mi, bel kot smrt zavoljo belih viharjev, ki te žgo v oči. In stezo mi nakloni, ki kot krik srebrn iz niča izvotljenega v nikjer se oži: visoko nad pobeljeno pustinjo črn krokar težkih kril brezglasno kroži. 16 — 99 — Ukrainische Steppe Endlose Weite der Wiesen. Entfernter Abend-Kirchen-Laut Und das uralte, ewig traurige Hirtenlied: Einsamer Vogel zieht. Und die Felder duften so süß wie zu Hause. 5 Juli 1918 — 100 — Ukrajinska stepa Neskončne travnate planjave. Večernega zvona odmev in davni, otožni pastirski napev: Samotna ptica kroži. In polja dišijo sladkó kot doma. 5 Julij 1918 — 101 — Das Lächeln der Gioconda O welch Zusammentreffen, von der schlauen Hand eines Zufal s hier herbeigeführt: Die Gioconda, kälteste der Frauen, Und er, der niemals eine Frau berührt! Der Maler ist von Taumeln hingerissen: Er malt nicht mehr das äußere Gesicht – Nur Atemgang und einen ungewissen Gesang. Er taucht den Pinsel tief ins Licht. Einmal geschah‘s, daß ihm der Blick entrol te, In ihres Schoßes Linien sich verlor, 10 Und länger drin verweilte, als er sol te; Und seine Lippe schob sich faunisch vor. Sie sah‘s. Und, Ahnung jenes dunklen Hasses, Den alle Frauen tragen, selbst im Grund Restlosester Hingabe, spielt ein blasses Verlornes Lächeln trüb um ihren Mund. Er fährt empor. Er staunt, erwacht aus Schlafe. Vielleicht verstand er. Er entrafft sich wild. Schon ist er wieder einsam. Mal der Strafe, Bannt er dies Lächeln brennend in ihr Bild. 20 — 102 — Giocondin smehljaj Kakšno veselje, ko te premetena naključja roka vendar zmami tja: Gioconda, ta ledena, trda žena, in on, ki ženske niti ne pozna! Tem čarom se slikar ne zna upreti, pozabi, da naj slika le podobo, zmuzljivo pesem diha skuša ujeti, globoko sega s čopičem v svetlobo. Enkràt pa mu pogled je le ušel, zataval po naročju, gube obrobil, 10 pomúdil se je dlje, kot bi se smel; po favnovsko je ustnico našobil. Ona ga opazi. Malone žugaje se trpkost, ki ženska je ne opusti še v srži najpopolnejše predaje, v bridko bled nasmešek prelevi. Vtem se zave. Njegov pogled spet prazen, pozoren. Najbrž sluti spodrsljaj. Samota ga navda. Morda za kazen, podobi vžge za vselej ta smehljaj. 20 — 103 — Judenfriedhof Eine Ziege weidet deines Ahnen Grab, Und ihr Bart im Winde flattert auf und ab. Weht das Gras im Winde, flutet weit und weich – Ihre Augen blicken Judenaugen gleich. Trägt die weiße Ziege deines Ahnen Bart? Traurig ist ihr Auge und von fremder Art. Wie ein alter Jude lehnt das Gräberhaus: Rauft der Wind sein Barthaar, Ziege rupft es aus. 8 — 104 — Judovsko pokopališče Na grobu tvojih dedov koza jé zeli in v vetru se ji brada kodra, valovi. Valuje trava v vetru, širno in mehkó – in kozino oko zre kakor judovsko. Mar koza nosi brado tvojih prednikov? Oko ji je zamišljeno in žalostno. Težkó kot stari Jud sloni pokopališče, zmršeno brado koza trga mu v strnišče. 8 — 105 — Der Fackelläufer Der Rauch der hohen Feste muß verwehn, Doch ob den Glanz auch ganz Vergessen bleiche, In fernster Zeit noch wird ein Raunen gehn Vom Läufer durch die Nacht der sieben Reiche. Der Greis in späten Tagen noch erzählt Den Enkeln, die am Ofen schauernd lauschen, Wie er dem Wandrer, der den Weg verfehlt, Vorübersauste wie ein Sturmesrauschen: Nicht jener, der die Opferflamme trug Vom griechischen Altar zum fernen Norden – 10 Ein Läufer ohne Kopf, ein bleicher Spuk Der Nacht, gespenstisch aus dem Nichts geworden! Sein Lauf ging unaufhaltsam durch das Land, Der blutige Stumpf auf seinem Nacken glühte Noch röter durch das Dunkel, als der Brand Der Fackel, die in seiner Hand versprühte. Und wo er weilte, barst die Flamme schon: Die Bauern, die aus ihren Hütten traten, Sahn starr vor Schrecken rings die Wälder lohn Und wie ein breites Flammenmeer die Saaten. 20 — 106 — Baklonosec Omama slavja bo že motna in bleda, a tudi če sijaj pozabljen bo nekoč, še dolgo o možu tekla bo beseda, ki nosil baklo je skoz sedmih rajhov noč. In vnukom bodo dedje govorili, ko bo drhteče grela peč na zimo, da so zgubljeni vandrovci spazili moža, ki kot vihar je švistnil mimo: ne on, ki žrtvenih plamenov breme z oltarjev grških je na daljni sever nosil, 10 temveč prikazen, ustvarjena iz teme, brezglavi baklonosec je pogubo trosil! Neustavljiv je tekel čez ravnice in štrcelj mu žarel je bolj krvavo v temí kot ogenj vroče plamenice, ki iskre sula je na pot vihravo. In kjer postal je, tam je vzplamenelo: kmetje so videli požar srhljiv, iz hiš so stopali odrevenelo in zrli v rdečo žetev črnih njiv. 20 — 107 — Weit hinter ihm wies riesig in das Land Durch schwarze Nacht den Weg, den er genommen, Ein weißes Schwelen wie ein Schlangenband – Doch endlich schien er an ein Ziel gekommen. Er stand im Dunkel einer großen Stadt, Die wie ein Tier im Schlaf sich keuchend regte, Und vor ihm lag ein Haus, in dem der Rat Der Männer jenes Lands zu tagen pflegte … Bei späten Enkelnd wird die Sage gehn, Wie er dort stand, im ersten Schein der Frühe, 30 Der Läufer ohne Kopf, ein Graun zu sehn, Und starr die Fackel hob, und sie mit Mühe – Wie einer, den ein schwerer Auftrag zwang – In jenes Hauses Halle warf und harrte, Bis sieghaft eine Riesenflamme sprang Aus dem Gebälk und in den Himmel starrte. Und daß er dann die Hand erhob zum Gruß An einen Unsichtbaren, dem man immer, Selbst in der Ferne stumm gehorchen muß – Und wie ein Rauch zerging im Morgenschimmer … 40 September 1936 — 108 — Za njim se skoz deželo je smodila razsrjena in bela steza, gnev je bljuvala, se kot strupenka vila – dokler plamenonosec ni prispel. Ustavil se je v mraku velemesta, ki speče kot žival je soplo in ždelo, obstal pred hišo, kamor vodi cesta dan za dnem državnike na delo … Poslušal bo povest še pozni vnuk, kako se je tedaj vzravnal ob svitu 30 ta strašni baklonosec, ne brez muk privzdignil baklo in jo sunkovito zalučal v avlo neme slavne hiše – kot bi pri duši mu bilo težkó – ter čakal, da se ogenj zmagovito zliže skozi ogredje in obžari nebo. In da naposled je z rokó pozdrav Nevidnemu izkazal – še iz daljav mu brez ugovora prisluhne uho – in se razblinil v jutranjo meglo … 40 September 1936 — 109 — Selma Meerbaum-Eisinger Sehnsuchtslied Leise schlägst in deinem Lied du einen Ton an – und dir ist, als fehlte noch etwas. Und du suchst verwirrt bei allen Tönen, ob sie dir nicht sagen können, wo‘s zu finden, wo und wie und wann... Doch der eine ist zu blaß und zu lüstern ist der zweite und der dritte ist so voll mit Weite – viel zu vol . Du suchst lange – Moll und Dur und Mol 10 werden lebend unter deinen Händen. Und dann schlägst du plötzlich eine Taste an, und – es kommt kein Ton. Und das Schweigen ist dir wie ein dumpfer Hohn, denn du weißt es plötzlich ganz genau: Dieser fehlt dir. Wenn ihn deine Hände fänden, fiele ab von deinem Lied der Bann, wär‘ das Ende nicht mehr leer und grau. Und du rührst und rührst die Taste – fragst dich, wo hier wohl die Hemmung liegt, 20 suchst, ob nicht doch deiner Hände Weiche siegt, deine Augen betteln voll Verlangen. — 110 — Pesem o hrepenenju V skladbi rahlo udariš ton – in zdi se ti, da nekaj manjka. Zmedeno med toni tiplješ, jih sprašuješ, ko ga iščeš, kje ga našla boš, kako in kdaj in kje … A prvi je prebled, v drugem tare se skušnjav, tretji je prepoln daljav – vse prepoln. Dolgo iščeš – mol in dur in mol 10 ti oživljajo pod roko. Na lepem pa pritisneš tipko in – vsi zvoki obnemé. In ta molk boleče vate se zaje, saj zdaj veš povsem natanko: ta ti manjka. Če dlani bi ga odkrile, bi se rešil spev urokov, konec ne bi bil več pust in siv. Tipke se dotikaš vdilj – tuhtaš, kaj jo le ovira, 20 da se lahnim prstom ne odziva, oči prosjačijo, prepolne hrepenenja. — 111 — Kein Ton kommt. Einsamkeit bleibt nun zu Gaste in dem Lied, das dir so schwer und süß gereift. Um den ungespielten Ton wirst du nun ewig bangen, bangen um das Glück, das dich nur leicht gestreift in den leisen Nächten, wenn der Mond dich wiegt und die Stille deine Tränen nicht begreift. 28 9. 1. 1941 — 112 — Vse tiho je. Samotnost se je naselila v skladbi, ki težkó zori ti in sladkó. Vselej boš za nezaigranim tonom zdihovala, zdihovala boš za srečo, ki le lahno te je oplazila v tihi noči, ko te mesec ziblje v sen in tišina ne razume tvojih solz. 28 9. 1. 1941 — 113 — Schlaflied für mich Ich wiege und wiege und wiege mich ein mit Träumen bei Tag und bei Nacht und trinke den selben betäubenden Wein wie der, der schläft, wenn er wacht. Ich singe und singe und sing‘ mir ein Lied, ein Lied von Hoffnung und Glück, ich sing‘ es wie der, der geht und nicht sieht, daß er nimmermehr gehn kann zurück. Ich sage und sage und sag‘ mir die Mär, die Mär vom Liebesgeflecht, 10 ich sage sie mir und glaub‘ doch nicht mehr und weiß doch: das Ende ist schlecht. Ich spiele und spiele mir die Melodei der Tage, die nicht mehr sind, und mache mich von der Wahrheit frei und tue, als wäre ich blind. Ich lache und lache und lache mich aus ob dieses meines Spiels. Und spinne doch Träume, so wirr und so kraus, so bar eines jeden Ziels. 20 Januar 1941 — 114 — Uspavanka zame Zibljem in zibljem in zibljem se v sen, presanjam vse dni in noči, z istim se vinom omamljam kot on, ki bdeti bi moral, pa spi. Pojem in pojem in pojem napev, sreče in upanja poln, pojem kot tisti, ki gre in ne ve, da níkdar se vrnil ne bo. Pravim in pravim si pravljico to, ki tke jo zaljubljeni čar, 10 in vendarle več ne verjamem v njo, saj vem, da slabo se konča. Igram in igram in igram melodijo vseh davno minulih že dni, da slike resničnosti me zapustijo, in slepo zatiskam oči. Smejem se, smejem in smejem na glas, tej igrici, ki se odvija. Napletam si štreno zveriženih sanj, oropanih vsakega cilja. 20 Januar 1941 — 115 — Sonne im August Gleich einer Symphonie in Grün durchpulst von Licht und Duft und Glanz ziehn Wiesen sich und Hügel hin erfül t von buntem Blumentanz. Die Wege liegen lang im Wind, und alle Birken neigen sich. Und wenn die Gärten verlassen sind, dann sind sie es nur für mich. Die Bänke stehen wartend da, die Gräser wiegen her und hin, 10 und manchmal scheint der Himmel nah, und lange Vogelschwärme ziehn. Und alles ist tief eingetaucht in Lächeln und in Einsamkeit. Mit Gold ist alles angehaucht, und eine Elster schreit. 16 23. 8. 1941 — 116 — Avgustovsko sonce Kot v zeleni simfoniji, trepetavi v luči, v vonjih, v pravi cvetni čarovniji travniki ležé in holmi. Poti se v vetru vijejo in breze sklanjajo glavé. In če vrtovi prazni so, so takšni le za mé. Klopi samotno čakajo, nebo se včasih blizu zdi, 10 se v vetru trave zibljejo in v nizu jata ptic leti. Samoten je ta tihi svet, smehljaje name čaka. Obdaja zlati ga obstret, nekje že kliče sraka. 16 23. 8. 1941 — 117 — Tragik Das ist das Schwerste: sich verschenken und wissen, daß man überflüssig ist, sich ganz zu geben und zu denken, daß man wie Rauch ins Nichts verfließt. 4 23. 12. 1941 — 118 — Tragika To je najteže: se razdati in vedeti, da si povsem odveč, slutiti tiho ob predaji, da izpuhtel boš kot megle. 4 23. 12. 1941 — 119 — Moses Rosenkranz Klage So Leichen weiß war kein Schnee wie die Not kein Ofen so heiß mein Volk wie dein Tod Flogst heißer als Brand stobst bleicher als Schnee o Wolke von Weh mein Volk überm Land Kamst nimmer herab wo soll ich hinknien 10 ist oben dein Grab in den Wolken die fliehn 12 — 120 — Žalostinka Nikdàr še ni bil smrtno bled noben sneg kot je stiska nikdàr tako ni žgala peč kot ti moj rod ki usihaš Poletel vroč si kot požar se bled kot sneg razblinil o ti oblak prepoln gorja moj rod nad temi hribi Nikdàr se nisi vrnil dol ne vem kam naj pokleknem 10 nekje v višavah je tvoj grob v oblaku mimobežnem 12 — 121 — Ausklang Ich verbrenne wie mein Volk verbrannte was ich bin es wird bald Asche sein brauch nicht Grab und keinen Namensstein bleibe auch im Tod der Unbekannte War gleichwohl verhaßt der Vielgenannte wenn bei ihrer Runde bösem Wein nötig war ein Schuldiger der Pein die Geburt in ihre Körper brannte Ich verwehe wie mein Volk verwehte was es war der Wind als Asche nahms 10 Asche geh auch ich nun von der Flur Nicht der Schnitter es vom Felde mähte mich verzehrt das Feuer meines Grams und ich geh in meines Volkes Spur 14 — 122 — Izzvenevanje Gorim kot izgoreval je moj rod in to kar sem bo kmalu le še prah odveč sta zame spomenik in grob še v smrti bom kot zdaj ostal neznan Pa vendar šel sem marsikomu v nos če je ob kislici potreboval nekoga da dolžil bi ga tegob ki so ob rojstvu vžgane kakor znak Razsipljem se kot je razsut moj rod kar bil je nosi veter kot pepel 10 še sam prihajam kot pepel znad trat Njih ni spodnesla kosa sredi polj in mene bol použiva kakor kres za svojim ljudstvom sem ubral korak 14 — 123 — Jüdisches Morgenlied 1941 Ins Versteck woraus ich spähe fäl t ein Splitter von dem Licht wenn am Falken in der Höhe schimmernd sich die Sonne bricht So der Vogel mir bedeutet mit dem stillen Flug im Kreis daß der Tag der Welt zuschreitet durch die Wolken grau und weiß Gipfel grüßen ihn sich zeigend die sein Blick getroffen hat 10 und mein Tal der Nacht entsteigend reicht ihm dar die kleine Stadt Bauern machen Kreuzeszeichen Jäger schwingen hoch den Hut und ich muß nun tiefer schleichen in mein Loch ich Herr dein Jud 16 — 124 — Judovska jutranjica, 1941 V skrivališče kjer oprezam pade tanka ivér luči ko se sokol sredi néba v sončni luči zablešči In tako mi ptič naznanja ko spokojne kroge riše da na svet nov dan prihaja skoz oblake belo sive Zanj zasijejo vrhovi kamor pade mu pogled 10 iz noči se dvigne v moji dragi malo mestece Zunaj se prekriža kmetič lovec zavihti klobuk jaz pa moram globlje zlesti v luknjo jaz Gospod tvoj Jud 16 — 125 — Blutfuge O Bach von Blut! auf gelbe Bernsteintasten ergießend sich aus offnen Fingerstummen so muß ein Herz zu seinem Grabe hasten durch starkes feierliches Orgelsummen So muß ein junges Leben Partituren erfülln mit seinem vollen Herzensschlag beseelt ertönt durch rote Abendfluren was stumm im Staube welker Blätter lag Was laut im Feuer keuscher Jünglingsglieder gerauscht verebbt und geht gemach zur Neige 10 am Sterbenden vergehn mit ihm die Lieder ein Celloruf und eine letzte Geige Tot auf den Tasten ruhn die Fingerstummen die Seele zittert in den Pfeifen nach durch hohles grabestiefes Orgelbrummen tropft wieder Jesu Blut: O Blut von Bach! 16 1942 — 126 — Fuga krvi O potok – Bach – krvi! Ki vre po tipkah skoz prste in konice zevajoče tako podi srce se do počitka med glasnim slavnostnim bobnenjem orgel Takó življenje mlado piše note na partiture s svojo srčno bitjo da zadoni v škrlat večerne loke kar je nemelo v prahu velih listov Vse to kar v mladih udih plamenečih buči se zložno umirja in potihne 10 z umirajočim minejo napevi klic čela in zvok zadnje violine Na tipkah obmiruje prst mrtvó ko duša še v piščalih trepeta spet Jezusova kri v globok hrumot kaplja: o kri potoka – Bachova! 16 1942 — 127 — Isaac Schreyer Landschaft der Kindheit Landschaft der Kindheit, heiterste, Mit bläulichem Licht, Wo noch aus jeglichem Brunnen gütig rauschte die Gottheit; Landschaft, verschollene, Ahn ich Dich nicht vergebens? Schwingt sich der Cherub morgens noch auf, Harfend auf silberner Wolke? Ragst Du, Hügel, weihrauchumwölkt, Noch in der Sonne des Mittags? 10 Und die Birken, die edlen, Sie äsen wohl noch, Scheu wie Gazellen, An ihrer grünenden Zier Und schauern, wenn sie Mächtig der Donner Heimsucht im stillen Gehege. Es werkt in Dir wohl unbeschwert noch der Bauer Und mit gelenker Hand sichelt er flink 20 Ein Stück des Tages herunter, Als wär‘s nur schmächtig ein Halm. — 128 — Pokrajina otroštva Pokrajina otroštva, najvedrejša, z modrikastim obstretom, kjer je iz vsakega vodnjaka velikodušno žuborelo Božje; pokrajina, izgubljena, mar res zaman te slutim? Se kerub še vihti ob jutrih s harfo na srebrn oblak? Grič, se še pneš v oblakih iz kadila k opóldanskemu soncu? 10 In breze, plemenite, saj se še pasejo, plašno kot gazele, na svojem zelenečem lišpu in drgetajo, kadar jih mogočni grom preganja v tihi lesi. Še v tebi mirno dela kmet in s spretno roko urno žanje 20 delce dneva kot tenke bilke. — 129 — Aber was frommt ihm Frucht, Was die goldene Fülle, Wogend in lehmiger Tenne: Wer Brot säh, ach, Dem wird Schierling der Lohn Und die Nessel der Not Peitscht ihm den rastlosen Tag. O Landschaft der Kindheit, 30 Schmerzlich verschollene, Noch lausch ich zuweilen im Traume Dem Raunen der Buchen, Aber dunkel strömt der Sinn Und dunkler noch der Gottheit Wort … 35 — 130 — A kaj mu bo plod, kaj zlato obilje, ki ziblje se v ilovnem skednju: kdor seje kruh, ah, ta prejme trobeliko in kopriva stiske mu biča trudapolni dan. O, pokrajina otroštva, 30 trpko izgubljena, včasih v snu še prisluškujem šumotanju bukev, a tèmno valoví pomen in še temneje Božji glas … 35 — 131 — Tristia ii Schwermut hieß unsre Amme. Früh schon säugte sie uns Mit der bittern Milch der Kindheit. Wir sind die Eulen Auf den Ruinen des Lebens. – Tags der modrige Glanz der Städte, Erblindet im Schein des Nichts. Also wachen wir auf zur Nacht Und heben die Klage an, Die Klage herben Verzichts 10 Und greisen Abschieds. Wer sargt unsre Hoffnung ein Und wer die lieblichen Auen der Träume, Wenn fromm unser Auge grast Auf den grünen Triften des Glücks Und fern dem drohenden Ruf Des härtesten Hirten... Eisig umflügelt uns wehe Erkenntnis. Mit fiebernden Händen Retten wir taumelnd 20 Die Scherben zerfallener Welt... 21 — 132 — Tristia ii Dojila nas je turobnost. Že zgodaj nas je pojila z grenkim mlekom otroštva. Sove smo na ruševinah življenja. – Podnevi trohnobna bleščava mest, oslepela v žaru niča. Zato se budimo v noč in tožimo, tožimo o bridki odpovedi 10 in postarnem slovesu. Kdo nam upanje zapira v krsto in kdo ljubke trate sanj, kjer se krotko pase naše oko po zelenih pašnikih sreče, daleč od grozečega klica trdega pastirja … Bridkost spoznanja nas ledeno obletava. Z vročičnimi dlanmi opotekajoč rešujemo 20 črepinje razpadlega sveta … 21 — 133 — Das Gold der Väter Das Gold der Väter welkt in den Truhen, Und es schmilzt im Fegefeuer Das Erz der Jahrtausende. Ich schreite über Gräber, Ruinen, Im Schlamm der Welt Ertrinkt mein Schritt. Und es klagen in meinen Gliedern Die Ströme der Wanderung, Und die Ufer entlang Die Trauerweiden, darin mein Herz sich verfing. – 10 Ihr Ahnen im weißen Gewande, Was rauscht Ihr aus verschütteten Tiefen Und weckt, wo Sterben ist Und kein Erbe mehr In dem brennenden Hain. Einst ragte wie ein Ararat mir Die Kuppel Eurer mächtigen Stirn, Und mein Blick flog auf zu Euch, Wie die Taube zum grünen Blatt. Ich schreite über Gräber, Ruinen. 20 Im Schlamm der Welt Ertrinkt mein Schritt. — 134 — Zlato očetov Zlato očetov temní v skrinjah in v vicah se tali ruda tisočletij. Stopam čez grobove, ruševine, v blatnem svetu mi tone korak. V mojih udih tožijo popotni tokovi in ob brežini srce se zapleta v vrbe žalujke. – 10 Predniki v beli odevi, zakaj šumite iz zasutih globočin in budite tam, kjer je sejala smrt in dedičev ni več v gorečem gaju? Nekdaj se je vzpenjala kot Ararat kupola vaših silnih čel, da mi je zletel k vam pogled kot golob v zeleno listje. Stopam čez grobove, ruševine, 20 v blatnem svetu mi tone korak. — 135 — Blick nicht zurück, Denk an das Weib des Lot: Stein wird, wer rückwärts schaut Und zur Säule erstarrt Der Geblendete. Sieh, das Lebendige Flieht das Beständige Und nur im Wandel 30 Wahrt sich das unvergängliche Antlitz. 31 Leeds, Mai 1942 — 136 — Ne glej nazaj, pomisli na Lotovo ženo: da okamni, kdor se ozira, in v steber otrdi zaslepljenec. Glej, kar živi, beži pred stalnostjo, samo v preobrazbi 30 se ohranja neminljivo obličje. 31 Leeds, maj 1942 — 137 — Erich Singer Der Fluß Immer gleiten die Flüsse Unter den traurigen Weiden. Stets noch im Rausch der Genüsse Müssen wir Sehnsucht leiden. Was ist uns geblieben? Flüchtig war jeder Kuß. Mitten durch Haß und Lieben Glitt der Fluß. Einmal werden wir stehn Vor unseres Hauses Tor, 10 Werden die Wolken sehn Traumhaft wie nie zuvor. Werden vom Ufer hören Stimmen, Lachen, Geschrei, Auf fernen lautlosen Fähren Fährt unser Leben vorbei. 16 — 138 — Reka Vselej pretaka se reka pod žalostne vrbove veje. Še sredi opoja človeka trpinči vsevdilj koprnenje. Le kaj nam na koncu ostane? Poljubi zbežijo kot pena. Med vsako ljubezen in rane sovraštva zareže se reka. Nekega dne bomo stali pred svojimi hišnimi durmi, 10 oblake opazovali podob sanjavih, prečudnih. Z bregov se do nas bo začulo kričanje in smeh z govorjenjem, na oddaljenih ladjicah plulo bo mimo nas naše življenje. 16 — 139 — Zirkusbären Sie gehn im engen Käfig auf und nieder, Sie sind schon zahm, nur noch ihr Herz ist wild. Sie tragen Kleid und Schuhe wie ein Mieder, Verlorner Freiheit unwürdiges Bild. Man bindet ihnen Maul und scharfe Pranken, Bevor man sie in die Manege schiebt. Sie müssen sich für den Applaus bedanken Und für den Zucker, den man ihnen gibt. Sie fügen mürrisch sich dem fremden Willen Voll Widerstands, der dumpf in ihnen reift. 10 Nur manchmal hört man sie gefährlich brüllen, Indes der Wärter nach der Peitsche greift. 12 — 140 — Cirkuški medvedi Po tesni kletki begajo medvedi, zdaj krotki, a še divjega srca. Zadrgnjeni so v čevljih in obleki, ujetništva podoba klavrna. Še preden jih naženejo v manežo, povežejo jim ostre kremplje in gobce. Aplavz požeti morajo hvaležno, iz rok sprejemati sladkorne kocke. Sršeč se tuji volji pokorijo, odpor se v njih kopiči in zori. 10 Le včasih prav srdito zarohnijo, medtem ko paznik že prijemlje bič. 12 — 141 — Immanuel Weissglas Ahasver In Lausetracht, in lumpigem Gewand, Ziehn wir aus Morgenland in Sorgenland, Und pochen, in walpurgischem Geplauder, An Allerpforten als ein Straßenschauder. War nicht der Cherub, der aus ednen Wiesen Mit seinem Flammenschwert uns fortgewiesen, Der Ahn der Büttel, die nach Tausendjahren Mit Ruten über unsre Rücken fahren? Betrogen um den Trost des Herdes, schreiten Wir im Gekläff der Köter durch die Zeiten, 10 Und fliehen vor dem Fluch, im einzgen Hemde, Aus fremder Heimat in die Heimatfremde. 12 — 142 — Ahasver Zaviti v strgano, ušivo nošo se z Jutrovega selimo v Otožno, trkaje hodimo od vrat do vrat in žlobudramo kakor cestni strah. Mar ni bil kerub, ki nas je izgnal z ognjenim mečem z edenskih dobrav, praded biriča, ki po nas udriha še zdaj, ko tisočletja so minila? Oropani ognjišč iz veka v vek krevsamo dalje v bevskanju ščenet 10 in bosih nog pred kletvijo bežimo iz tujih domovin domov v tujino. 12 — 143 — ER Wir heben Gräber in die Luft und siedeln Mit Weib und Kind an dem gebotnen Ort. Wir schaufeln fleißig, und die andern fiedeln, Man schafft ein Grab und fährt im Tanzen fort. ER wil , daß über diese Därme dreister Der Bogen strenge wie sein Antlitz streicht: Spielt sanft vom Tod, er ist ein deutscher Meister, der durch die Lande als ein Nebel schleicht. Und wenn die Dämmrung blutig quil t am Abend, Öffn’ ich nachzehrend den verbißnen Mund, 10 Ein Haus für alle in die Lüfte grabend; Breit wie der Sarg, schmal wie die Todesstund. ER spielt im Haus mit Schlangen, dräut und dichtet, In Deutschland dämmert es wie Gretchens Haar. Das Grab in Wolken wird nicht eng gerichtet: Da weit der Tod ein deutscher Meister war. 16 — 144 — ON Grobove v zraku zidamo, z otroki in ženo bivamo, kjer pade ukaz. Mi kopljemo, a drugi igrajo gosli; ko skoplješ grob, odpleše tvoj korak. ON hoče, da po strunah lok bi godel drznêje, strogo kot njegov obraz: o smrti tiho gosla nemški mojster, ki plazi se v dežele kot megla. In ko zvečer vzkipi krvava zarja, odprem razgrizla usta, goltajoč, 10 ter vsem nam kopljem skupni dom v višavah, širok kot krsta, smrtno utesnjujoč. Tod ON se s kačami igra in pesni. Na Nemškem mrak kot v Metkinih laseh. Prostran bo grob, ki se v oblakih beli, saj nemški mojster – smrt – preplavlja svet. 16 — 145 — Erdepitaph Ein Mann des Friedens, führt ich ewig Krieg Mit Krügen Weins und einer Welt voll Toren: Und unbesiegt, seht her, doch ohne Sieg Ging ich im Niemandsland des Lieds verloren. 4 — 146 — Zemeljski epitaf Kot miroljubnež sem se vojskoval z bokali, s svetom, kjer cvetijo cepci, in nepremagan, pa čeprav brez zmag zašel v nikogaršnji deželi pesmi. 4 — 147 — Victor Wittner Parterre-Wohnung Die Zimmer sind ziemlich einsilbig. Sie fürchten sich der Straße, die hereinschaut, zu viel von ihrem Leben zu verraten. Ein Mann öffnet den Ofen oder trinkt einen Likör. Ich stehe draußen im Dunkel ohne Ofen, Likör oder Liebe. Er sagt seiner Frau ein Wort. Vielleicht: »Ich werde morgen auf die Jagd gehn.« Oder: »Du sol test mir neue Strümpfe kaufen.« 10 Ich möchte durchs Fenster in die Stube steigen, mich in die Wärme setzen und rufen: Da bin ich! Aber sie warten nicht auf mich. 14 — 148 — Pritlično stanovanje Sobe so prav enozložne. Skrbi jih, da bi ulici, ki vanje zre, razgalile preveč življenja. Možak dreza v peč ali srka liker. Jaz pa postavam v temì brez peči, brez likerja, ljubezni. Ženi reče par besed. Denimo: »Jutri grem na lov.« Ali: »Kupi mi vendar nov par nogavic.« 10 Kako me ima, da bi stopil skoz okno v to izbo, sédel na toplo in vzkliknil: Tu sem! A kaj, ko ne čakata name. 14 — 149 — Ein Heuwagen fährt durch die Stadt Ein Heuwagen fährt durch die Stadt: er schwankt, wie betrunken vom Duft des Benzins, das im Straßenschlund pufft, doch er ragt aus der Flut, aus der Watt des Verkehrs wie der Alp Ararat – vom Heugebirg wehen die Brisen der ländlichen Luft auf die Fliesen der Stadt, die der Stadtluft so satt. Wir schnuppern erst sparsam, enthaltsam den Anhauch, den Balsam, gewaltsam 10 dann schlürfen wir riesige Prisen... Die Glocken der Trams, die mit Mühe vorbeikommen, lauten wie Kühe auf Almen, auf würzigen Wiesen. 14 — 150 — Voz s senom klopoče skoz mesto Voz s senom klopoče skoz mesto, se maje, pa ni pijan vina – pijan je izpuhov bencina, ki so obviseli nad cesto. Kot gora se dviga v višave nad gnečo, zasičeno s strupi; omamno dišeči so kupi sena iz deželne dobrave. Res vsak obotavlja se sprva in blage dišave zgolj srka, 10 a potlej jih goltamo vase … In tramvaji, stisnjeni v gneči, zvenčkljajo kot zvonci krav v čredi, ki v sočni planini se pase. 14 — 151 — Ferne des Körpers Am Tage seh ich nichts von deinen gemeinen, feinen Proportionen: ich arbeite und weiß mich wohnen in einem Wesen auf zwei Beinen. Am Abend wil st du mir erscheinen, befreit von Kleidern und Personen, von Türen, Tischen, Telephonen. Ich schau dich an. Ich sehe … Einen. Wie seltsamst, Körper du, allein in nackten Nächten. Bist du mein? 10 Ich bin ein Kopf und seh dein Sein getrennt von mir und meinem Hirn, ein kopflos Tier den Geist verwirrn … Was wil st du, Knie, von meiner Stirn? 14 — 152 — Oddaljenost telesa Čez dan postanem gluh in slep za skladnost tvojega proporca; da vseljen sem v telo dvonožca – med delom drugega ne vem. Zvečer te čaka druga vloga, osvobojeno oblek, ljudi, vseh klicev, vrat, pisalnih miz. Pogledam te. Uzrem … nekoga. In v urah nočne samosti si novo – mar sploh moje si? 10 Sem glava, vidim tvojo bit, od mene ločeno, meseno, brezglavi stvor, ki ustvarja zmedo … Kaj rado od čela bi, koleno? 14 — 153 — Potonjena dežela Izbor poezije iz Bukovine — 154 — K izboru poezije iz Bukovine Ana Jasmina Oseban Literarna pokrajina Bukovine, ki je večini slovenskih bralcev bržkone neznana, je sestavni del nemške književnosti, čeravno je tudi v nem- škem jezikovnem prostoru bolj domača samo germanistom in ljubi-teljskim poznavalcem. Kot je zapisal Hartmut Merkt, se primerjalna književnost raziskovanju Bukovine kot literarne pokrajine na obrobju habsburške monarhije intenzivneje posveča šele od osemdesetih let 20. stoletja.1 Zamisel o prevodu izbora poezije iz Bukovine v slovenščino se mi je porodila, ko sem pred nekaj leti v času študijske izmenjave v Gradcu na oddelku za judovske študije prvič slišala za »pesnike iz Bukovine« in začela spoznavati ta zame dotlej neznani svet. Takrat me je pritegnila zlasti poezija Rose Ausländer, avtorice, ki je bila ob Paulu Celanu najpogosteje omenjana. Kmalu so jo lahko spoznali tudi prvi bralci v slovenskem prevodu – sprva revialno, pozneje iz prevoda dveh pesniških zbirk. Ob večkratnih obiskih mesta Černivci v današnji Ukrajini, kjer sem se, izhajajoč iz slovanskega jezikovnega prostora in odraščajoč v okolju, ki ga je ključno zaznamoval tudi habsburški čas, počutila prijetno domače, in ob pogovorih s prof. dr. Petrom Rychlom, preda-vateljem na Univerzi Jurija Fedkoviča ter neutrudnim posredovalcem 1 H. Merkt, Poesie in der Isolation. Deutschsprachige jüdische Dichter in Enklave und Exil am Beispiel von Bukowiner Autoren seit dem 19. Jahrhundert. Zu Gedichten von Rose Ausländer, Paul Celan und Immanuel Weißglas, Wiesbaden: Harrassowitz Verlag, 1999, str. 6. — 155 — književnosti med nemškim in ukrajinskim jezikom, je zamisel dobila nove razsežnosti. Prof. dr. Rychlo je več let pripravljal dvojezično antologijo Die verlorene Harfe ( Izgubljena harfa), ki obsega dobrih 600 strani, vključuje pesmi 24 avtorjev iz Bukovine in je leta 2008 izšla pri založbi Knyhy xxi. Pričujoči izbor poezije iz Bukovine, ki črpa iz omenjene antolo-gije, je vsebinsko vitkejši – predstavlja 14 pesnic in pesnikov, ki so v času med obema vojnama (1918–1940/44) in po drugi svetovni vojni ustvarjali v nemškem jeziku. Czernowitz2 skozi čas Czernowitz je bil v obdobju 150 let, kolikor jih je preživel v mejah habsburške monarhije, večkulturno in večetnično mesto. V njem so sobivali pripadniki številnih narodnosti: bukovinski Nemci, Avstrijci, Judje, Rutenci (današnji Ukrajinci in njihove etnične podskupine), Romuni, Poljaki, Madžari, Armenci, Romi, Huculi in Lipovanci. Časopisi so izhajali v šestih jezikih (nemščini, rutenščini, romunščini, poljščini, jidišu in hebrejščini). Še danes so v nekdanjih sakralnih zgradbah, mimo katerih se lahko sprehodimo po mestu, vidni sledovi 2 V tej knjigi je enotno rabljena transkripcija nemških krajevnih in geografskih imen. Knjiga namreč predstavlja avtorje, izhajajoče iz časa in prostora, ki sta vezana na rabo nemškega jezika. Ker je ozemlje Bukovine v relativno kratkem času zamenjalo več oblastnikov in s tem jezikov, obstajajo različna poimenovanja prestolnice nekdanje kronske dežele Bukovine z Galicijo in Lodomerijo – Czernowitz je bil pod romunsko oblastjo preimenovan v Cernăuţi, poljsko govore- če prebivalstvo je uporabljalo obliko Czerniowce, pod sovjetsko oblastjo (do leta 1944) se je mesto imenovalo Черновицы (Černovíci), pozneje Черновцы (Černovci) in pod današnjo ukrajinsko (od leta 1991) Чернивци (Černivci). — 156 — pestrega verskega življenja – grško-vzhodne (ortodoksne), grško-katoliške, rimsko-katoliške in armensko-katoliške, jezuitske, evangeličanske in judovske (ortodoksne in ultraortodoksne) skupnosti. Te danes še zdaleč niso več tako dejavne, kot so bile v času svojega nastanka. Nekatere med njimi so docela zamrle, zgradbe pa so bodisi zapuščene ali zapolnjene z novo (posvetno) dejavnostjo – v nekdanji sinagogi je danes kino, v drugih zgradbah skladišča, plesne dvorane … Prvič je bilo mesto omenjeno leta 1408 v trgovski pogodbi mol-davskega vojvode Aleksandra Dobrega (1400–1432) in trgovcev iz Lemberga, tedaj še kot del kneževine Moldavije. O vmesnem obdobju do leta 1774, ko so Bukovino med rusko-turško vojno zasedle enote generala Gabriela von Splenyja, ni znano skorajda nič. Sprva je vojvodina Bukovina pod habsburško monarhijo spadala v deželo Galicijo z Lodomerijo, leta 1849 pa ji je bil podeljen status samostojne kronske dežele z mestom Czernowitz kot deželno pre-stolnico. Tako je ostalo do konca prve svetovne vojne, ko je Bukovina prešla pod Romunsko kraljestvo, del katerega je ostala do vpada sov-jetskih čet leta 1940. Po štetju prebivalstva leta 1857 je v Czernowitzu živelo približno 22.000 ljudi, medtem ko je leta 1910 število prebivalcev naraslo že na dobrih 87.000.3 Razcvet je mesto doživelo pod Habsburžani. Tedaj je dobilo ar-hitekturno podobo, kakršno zvečine ohranja še danes, urejene javne površine, kanalizacijo, tlakovane ulice in upravni sistem. Prva državna 3 Anson Rabinbach, »Ergebnisse der Volkszählungen der K. K. Statistischen Cen-tral-Kommission u. a.«, v: The Migration of Galician Jews to Vienna, Austrian History Yearbook, xi. zv., Houston: Berghahn Books/Rice University Press, 1975, str. 46–47 (tabela iii). — 157 — gimnazija, na kateri je pouk potekal v nemščini, je bila odprta leta 1808, leta 1875 pa je mesto dobilo svojo univerzo – Univerzo Franca Jožefa, v Avstro-Ogrski peto univerzo po vrsti. Leta 1910 je bil vsem etničnim skupinam podeljen enakopraven status in vsaka je smela v deželni zbor poslati svoje odposlance. Postavili so pet narodnih domov. Ti so postali središča živahne kulturne izmenjave, zborovanj, predavanj, glasbenih in literarnih večerov ter proslav. Samo judovska skupnost je denimo imela več kot sto človekoljubnih, verskih in kulturnih društev. Vsaka izmed večjih etničnih skupin je imela tudi svoje (profesionalno oziroma amatersko) gledališče in vrsto društev in združenj. Do leta 1918 je med uradnimi jeziki dominirala nemščina. Z romunsko zasedbo so bili sicer izpeljani poskusi popolne romunizacije z rabo romunščine kot edinega uradnega jezika, vendar niso bili tako uspešni, kot bi si želeli novi oblastniki. Judje so bili v drugi polovici 19. stoletja tretja največja skupina za romunsko in rutensko (ki sta vsaka obsegali po tretjino), dosegajoč približno 15 odstotkov vsega prebivalstva, v prestolnici pa celo več kot 40 odstotkov. Ker so se močno opirali na nemško jezikovno kulturo, je ta zlasti prek njih bistveno oblikovala utrip deželne prestolnice.4 Višji meščanski sloj Judov je bil dejaven v vseh gospodarskih panogah in upravnih vejah. Judje so uživali velik ugled, bili so emancipirani in pogosto zelo premožni. Vzporedno so obstajale različne oblike od ultra-ortodoksnega in hasidskega judovstva do asimiliranega izobraženstva. Družbena razslojenost med Judi se je med drugim odražala v rabi jezika: rokodelci in nižji sloji so uporabljali jidiš, medtem ko so višji 4 W. Emmerich, Paul Celan, Hamburg: Rowohlt, 2014, str. 23–24. — 158 — sloji in izobraženci govorili nemško. Vendar so nekateri avtorji pisali tudi v jidišu, denimo Eliezer Steinbarg, Itzik Manger, Moshe Altman in Josef Burg. Leta 1908 je v Czernowitzu na pobudo Nathana Birn-bauma potekala celo prva svetovna konferenca za jidiš in književnost. Ob tej priložnosti so jidišu priznali enakovreden status s hebrejščino, kar je močno spodbudilo ustvarjanje literature v jidišu. Ko so leta 1919 prevzeli oblast Romuni, se je položaj za Jude spremenil – sistematično so jih začeli izključevati iz upravnih služb in javnega življenja. Vse močneje so se izražale antisemitske tendence, po drugi strani pa je pospešena marginalizacija judovstva pod Romuni sovpadla z razvojem literature, zlasti pesništva, kot meni romunski germanist, prof. dr. Andrei Corbea-Hoişie. Tako naj bi Judje preo-brazili družbeno-politični kapital v kulturnega.5 Naj to drži ali ne, je dejstvo, da so književnost iz Bukovine do konca druge svetovne vojne najmočneje zaznamovali prav avtorji judovskega porekla. Po paktu med Hitlerjem in Stalinom leta 1940 je severna Bukovina pripadla Sovjetski zvezi, kar je ponovno spremenilo kulturno in druž- beno podobo Czernowitza. Nekdaj multietnična celota je postajala vse bolj etnično homogena. Romuni in Nemci so bili pregnani oziroma so se izselili,6 samo Judje so večinoma ostali – in morda od vseh narod-nostnih skupin spet v največji meri »potegnili kratko«. Po eni plati 5 P. Rychlo, »Czernowitz als geistige Lebensform«, v: Czernowitz: die Geschichte einer untergegangenen Kulturmetropole, Berlin: Christoph Links Verlag, 2013, str. 16. 6 Ob sistematični preselitvi prebivalstva nemške narodnosti, akciji Heim ins Reich (»Domov v rajh«), je bilo z ozemelj, ki po paktu med Hitlerjem in Stalinom niso spadala pod Velikonemški rajh, na nove domove znotraj meja rajha preseljenih več kot milijon pripadnikov nemških narodnih manjšin (nacionalsocialisti so zanje uvedli izraz Volksdeutsche, »folksdojčerji«). — 159 — se je s prihodom Sovjetov končalo nasilje Romunov nad judovskim prebivalstvom, po drugi pa so zdaj številni Judje, ki so še imeli kakšno premoženje ali bili drugače politično orientirani, kot »buržoazni element« končali v delovnih taboriščih Transnistrije. Med letoma 1941 in 1944 so območje ponovno zasedli Romuni, ki so tesno sodelovali s Hitlerjem in jim je v nadaljnjih nekaj letih uspelo skoraj popolnoma iztrebiti preostalo judovsko prebivalstvo. 11. oktobra 1941 so prvič v zgodovini Bukovine del njene prestolnice preuredili v prehodni judovski geto in vanj na zelo majhen prostor zaprli 45.000 ljudi, ki naj bi bili deportirani v Transnistrijo, v taborišča med rekama Dnjestr in Bug. Približno 15.000 Judom so izdali dovolil-nice, da smejo ostati, saj so bili nepogrešljivi za normalno delovanje mesta.7 Ko je leta 1944 v Bukovino ponovno vkorakala Rdeča armada, so bili pregnani še zadnji nemški prebivalci, odselili pa so se tudi številni Romuni. Kultura in književnost v nemškem jeziku sta tedaj tako rekoč zamrli. Po drugi svetovni vojni se je iz Bukovine odselila večina v nem- škem jeziku pišočih avtorjev. Če se ozremo samo na avtorje iz našega izbora, je Paul Celan preko Bukarešte in Dunaja emigriral v Pariz, Rose Ausländer je pot vodila najprej v Bukarešto, nato v New York, na Dunaj in slednjič v Düsseldorf, Alfred Margul-Sperber in Immanuel Weissglas sta preostanek življenja preživela v Bukarešti, Alfred Kittner je odšel čez Bukarešto v Düsseldorf, Klara Blum na Kitajsko, Alfred Gong čez Bukarešto in Dunaj v New York, Dusza Czara-Rosenkranz na Poljsko, Georg Drozdowski v Celovec, Moses Rosenkranz je po 7 W. Emmerich, Paul Celan, Hamburg: Rowohlt, 2014, str. 43. — 160 — desetletju v gulagu prebežal v ZRN, Isaak Schreyer je preko Londona in Leedsa prebežal v New York, Erich Singer sprva na Dunaj in nato v London, Victor Wittner pa na Dunaj. Številni Judje so emigrirali v Palestino in Izrael. Literarni toposi Bukovine Razvoj kulture in pisne literature General von Spleny je v svojem prvem poročilu ob zasedbi ozemlja na začetku 18. stoletja zapisal, da je zasedel divje in neurejeno območje, »brez vsakega reda postavljeno naselbino nizkih lesenih bajt in revnih ilovnatih koč, kritih s slamo, med katerimi so tekali prašiči, konji, govedo, psi in vsa mogoča živad«.8 Prebivalstvo se je ukvarjalo s po-ljedelstvom ali z živinorejo in je bilo nepismeno, edini otoki pisne kulture v pokrajini so bili redki samostani. Mesto Czernowitz s celotno infrastrukturo je bilo zgrajeno šele v desetletjih, ki so sledila. Prva opečna zgradba je bila postavljena leta 1780 (tako imenovana »Generalova hiša«), prva normalka zgrajena leta 1784 – v njej je sprva en sam učitelj poučeval 51 dečkov in 17 deklic.9 Nepismenost je v Bukovini še dolga leta po priključitvi avstro-ogrski monarhiji med vsemi kronskimi deželami dosegala najvišji delež. Ob koncu 18. stoletja je Czernowitz dobil prvo kavarno in poštni urad, na začetku 19. stoletja pa je bilo v mestu že več pozidanih zgradb, dve lekarni, vojaška in civilna bolnišnica, tiskarna, nekaj hotelov in gostišč ter številne delavnice in prodajalne. 8 M. Pol ack, »Nach Czernowitz«, v: Mythos Czernowitz. Eine Stadt im Spiegel ihrer Nationalitäten, Potsdam: Deutsches Kulturforum Östliches Europa, 2008, str. 5. 9 Ibid., str. 6. — 161 — Literarna pokrajina Bukovine se je začela razvijati šele po »po-mladi narodov«, po letu 1848, ko je bila Bukovina povzdignjena v samostojno kronsko deželo in se je v habsburški monarhiji oblikovala vrsta upravnih, izobraževalnih in kulturnih središč. Tedaj so bili ustanovljeni prvi časopisi, denimo deželni časopis Bukowina, ki je imel obsežno literarno prilog ter je objavljal besedila v nemščini in prevode iz romunskega in rutenskega jezika (današnje ukrajinščine). V drugi polovici 19. stoletja je izhajalo tudi več literarnih letopisov in almanahov (npr. Buchenblätter, Bukowiner Hauskalender), časopi-sov in kulturnih prilog v časopisju, tiskanem v nemškem jeziku ( Im Buchenwald, Familienblätter, Sonntagsblatt der Bukowina), tiskale so se pesniške zbirke in prozna dela ter gledališke igre ustvarjalcev iz Bukovine.10 Kultura in književnost sta se napajali pretežno v nemškem jezikovnem prostoru. Razvijalo se je tudi založništvo, vendar ni imelo posebno daljno-sežnega vpliva. Le redkim v nemščini pišočim avtorjem iz Bukovine je namreč, tudi zaradi geografske oddaljenosti od tedanjih literarnih središč in specifične kulturne vpetosti v provinco, uspel preboj čez meje te najvzhodnejše staroavstrijske kronske dežele. Velik del literarne pokrajine Czernowitza so zaznamovali avtorji, ki so ustvarjali v nemščini. Za razliko od sosednje kronske dežele Galicije z Lodomerijo, kjer so prevladovali prozaisti (od tod izhajajo denimo Leopold von Sacher-Masoch, Karl-Emil Franzos, Joseph Roth, Bruno Schulz in Martin Buber, če omenimo le nekaj posameznikov, ki jim je preboj čez meje province uspel in so se vpisali na zemljevid 10 P. Rychlo, »Poetisches Atlantis der Bukowina«, v: Die verlorene Harfe. Eine Anthologie deutschsprachiger Lyrik aus der Bukowina, Černivci: Knyhy – xxi, 2008, str. 14. — 162 — književnosti v nemškem jeziku), je v Bukovini ob koncu dvajsetih in na začetku tridesetih letih prejšnjega stoletja cvetela zlasti poezija. Med danes bolj znane avtorje iz Bukovine štejemo pesnike Paula Celana, Rose Ausländer in Immanuela Weissglasa ter prozaista Gre-gorja von Rezzorija. Poznavalcem nemške poezije in germanistom pa so bolj znani še Alfred Margul-Sperber, Moses Rosenkranz, Alfred Kittner in Alfred Gong, vendar so ti recepcijo zunaj nemškega jezikovnega prostora doživeli le izjemoma. Umetniški dialog Nekateri germanisti primerjajo nemško književnost iz Bukovine s fe-nomenom nemške književnosti iz Prage. Ta primerjava je smiselna, saj je šlo v obeh primerih za relativno zaprto in od nemškega jezikovnega prostora ločeno oziroma ozemeljsko oddaljeno območje, na katerem se je razvijala književnost, ki se je po nekaterih plateh razlikovala od tedaj prevladujočih literarnih tokov ali pa je celo razvila povsem svojstvene elemente. Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi, podobno kot romunska ali praška nemščina, poseben jezikovni izraz ob oplajanju z drugimi (zlasti slovanskimi) jeziki razvila tudi bukovinska nemščina.11 11 Leta 1901 je pri dunajski založbi Im kaiserlich-königlichen Schulbücher-Verlage izšla knjižica Bukowiner Deutsch. Fehler und Eigenthümlichkeiten in der deutschen Verkehrs­ und Schriftsprache der Bukowina ( Bukovinska nemščina. Napake in posebnosti v nemškem sporazumevalnem in pisnem jeziku Bukovine), ki se posveča skrbi za čist jezik in denimo navaja primere, kot je tale: Statt »so schnel als möglich, so gut als möglich« sagt man in der Bukowina »wie am schnel sten, wie am besten«; das ist eine wörtliche Übersetzung aus dem Polnischen und Ruthenischen. (»Namesto ‚tako hitro, kot se da/tako dobro, kot se da‘ v Bukovini rečejo ‚kot najhitreje/kot najboljše‘, kar je dobesedni prevod iz poljščine in rutenščine.«) Ali pa: Ebenso undeutsch sind Fügungen wie »es will sich mir nicht schlafen« statt — 163 — Paul Celan je v zahvalnem govoru ob podelitvi nagrade mesta Bremen ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja zapisal: »Pokrajina, iz katere – po kakšnih obpotjih! toda ali to sploh obstaja: obpotja? –, pokrajina, iz katere prihajam k Vam, utegne večini izmed Vas biti neznana. To je pokrajina, v kateri je bil doma znaten del tistih hasidskih zgodb, ki jih je po nemško nam vsem na novo povedal Martin Buber. Bilo je, če smem to topografsko skico dopolniti še z nečim, kar mi zdaj zelo od daleč prihaja pred oči –, bilo je področje, na katerem so živeli ljudje in knjige.«12 Relativno izoliran geografski prostor je deloma vplival tudi na na-bor pesniških sredstev, tematike in podobja – v poeziji številnih avtorjev, ki izhajajo iz Bukovine, najdemo sorodno motiviko, nanašajočo se na geografske posebnosti, pokrajino in elemente narave (bukove gozdove, žitna polja, reke …). Malone eksotičen utrip vsakdanjika se v številnih pesmih morda še najbolj približa občutju nekdanjega va- škega življenja, ki danes v taki obliki ne obstaja več. Poleg tega številni judovski avtorji v svojo poezijo vpletajo elemente judovske kulture ali religije oziroma se zatekajo k jeziku kot najčistejšemu izraznemu sred-stvu. V medvojni in povojni liriki so seveda zvečine prisotni motivi vojne, preganjanja in eksila. Vzajemno oplajanje avtorjev je razvidno tudi iz tega izbora pesmi. Deloma gre za sorodne motive, vezane na pokrajino Bukovine – več- krat se denimo pojavijo motivi vodnjaka (pri Rose Ausländer, Alfredu »ich kann nicht einschlafen« (»Enako nenemške so besedne zveze, kot je ‚noče se mi spati‘ namesto ‚ne morem zaspati‘.«) 12 P. Celan, »Ansprache anlässlich der Entgegennahme des Literaturpreises der freien Hansestadt Bremen«, v: isti, Gesammelte Werke, ur. Beda Allemann in Stefan Reichert, 3. zv., Frankfurt na Majni: Suhrkamp, 1983, str. 185. — 164 — Margulu-Sperberju, Alfredu Kittnerju, Immanuelu Weissglasu in Paulu Celanu), reke Pruth in bukovih gozdov, pogosto je govor o več- jezičnosti, prepletanju kultur in sadagorskem rabinu. Deloma pa se ponavljajo metafore, npr. grob med oblaki/v zraku (pri Immanuelu Weissglasu, Paulu Celanu in Mosesu Rosenkranzu) ali črno/mračno mleko (ki sta ga pred Celanom uporabila že Rose Ausländer in Alfred Margul-Sperber). Še preden je denimo Paul Celan preoblikoval naslov svoje najznamenitejše pesmi iz Tanga smrti v Fugo smrti, je obstajala Fuga krvi Mosesa Rosenkranza.13 Zanimiva je tudi primerjava Weiss-glasove pesmi ON in Celanove Fuge smrti, saj je med njima najti izjemno veliko vzporednic. Katera pesem je nastala prej in katera pozneje oziroma na kakšen način je ena vplivala na drugo, ostaja prepuščeno domnevam, analizam in germanističnim razpravam. Čudodelni rabin iz Sadagore14 Edinstven in za literarni topos Bukovine značilen je tudi, kot sem že omenila, motiv hasidskega cadika iz Sadagore. Med pesniki iz našega izbora se denimo pojavi pri Klari Blum, Alfredu Gongu in Rose Ausländer. Ker je ta motiv zunaj geografskih meja Bukovine domala nepoznan, mu na tem mestu namenjam nekaj več prostora. 13 P. Rychlo, »Poetisches Atlantis der Bukowina«, v: Die verlorene Harfe. Eine Anthologie deutschsprachiger Lyrik aus der Bukowina. Černivci: Knyhy – xxi, 2008, str. 20. 14 Današnja Sadgora. Obiskovalca Ukrajine pot iz Černivcev v dobre četrt ure pripelje do osem kilometrov proti severu oddaljenega kraja Sadgora, kjer lahko najde zadnje sledove nekdanje rezidence slavnega hasidskega rabina – ruševine sinagogi podobne zgradbe, v kateri je ta v preteklosti bival in sprejemal romarje, bolnike in prosilce. — 165 — Na kulturno in versko podobo Bukovine je močno vplival hasidizem – v Sadagori, Bojanu in Wižnitzi so se naselile dinastije rabinov, ki so imele veliko število privržencev.15 Prvi Judje so se v Sadagori na-selili že v 17. stoletju,16 pozneje pa se je tam razvilo središče ružinskega hasidizma. Na Sadagorskem dvoru so vse do leta 1914 bivali potomci čudodelnega rabina Israela iz Ružina,17 začetnika dinastije Friedmann, ki je zaradi izjemne nadarjenosti in učenosti postal spoštovan rabin že pri šestnajstih letih. Spadal je med tiste redke cadike, ki so svojo religiozno držo izražali v sproščenem uživanju življenja, kar je zbujalo negodovanje mnogih pobožnih Judov, pa tudi ruskih oblasti. Zaradi suma nagovarjanja k umoru je v kijevski ječi preživel 22 mesecev,18 vendar to njegovega slovesa ni okrnilo, temveč ga je – nasprotno – povzdignilo v mučenika. Na begu pred pogromi v caristični Rusiji se je Israel Friedmann ustalil v Sadagori, ki je bila tedaj del habsburške monarhije. Zahvaljujoč zapisom Leopolda von Sacher-Masocha, rojenega v Lembergu,19 obstaja o tem cadiku slikovit zapis. Sacher-Masoch je nam reč leta 1857 obiskal Sadagoro in na lastni koži izkusil avdienco pri čudodelnem rabinu, ki jo je v Zgodbah iz Galicije opisal takole: Sadagora je bila tedaj mestece, kjer so živeli malone sami Judje in Armenci. Tesne, umazane ulice, ulice s temačnimi kotički, kamor nikoli ni posijalo sonce. Hiške zgrajene iz lesa, ometane z apnom in 15 M. Pol ack, Galizien. Eine Reise durch die verschwundene Welt Ostgaliziens und der Bukowina, Frankfurt na Majni/Leipzig: Insel Verlag, 2001, str. 150. 16 Encyclopaedia Judaica, Second Edition, Volume 17, str. 650. 17 Kraj v bližini Kijeva. 18 Več na spletni strani http://www.hagalil.com/gal uth/chassidismus/chasid4.htm. 19 Današnji Lviv. — 166 — krite s skodlami … Sredi mesteca pa velik trg, kjer je bila cadikova rezidenca … Pred zgradbo je mirno čakala in se tiho pogovarjala množica ljudi, vsenaokrog so stali vsakovrstni vozovi in sani z dra-gocenimi krznenimi odejami … Naposled so odstrli težko, visoko zaveso in vstopili smo v velik prostor, v katerem je cadik običajno sprejemal prosilce. Ob steni na-sproti vhoda je stal star turški divan, na katerem je ležal cadik. Zraven je bila mizica, na kateri je ležala v usnje vezana knjiga. Ob drugih stenah je stalo še nekaj stolov, omarica, močno zakurjena peč in nič drugega. Cadik je bil droben, suhljat možic belih las in dolge bele brade. Njegov obraz je bil dobrohoten in bistroumen ... Pozvonilo je, čuvaji so planili v prostor in cadik je določil, naj prosilce spuščajo na avdienco po vrsti, kot so prišli, in po deset naenkrat. Zanimivo je bilo opazovati, s kakšnim strahospoštovanjem so vstopali prosilci, ponižno pozdravljali cadika in se zadrževali v bližini vrat. Prišel je denimo neki premožen Jud v krznu z bolnim otrokom, ki je strahotno jokal. Ob njem je stal drug človek v zakrpanem talarju in neprenehoma vzdihoval, pa tretji, bogato oblečen in zelo rejen, da se mu je rdečični obraz svetil kot polna luna. Dva poljska kmeta v ovčjem krznu, neka Armenka, vojak v beli uniformi, menonit, nemški kolonist in čedna, boječa ženska v judovski opravi, ki se je skrivala za neko drugo. Avtorji iz Bukovine in Galicije so motiv sadagorskega cadika kot zanimivo posebnost tega prostora radi vpletali v svoja literarna dela, ni pa zaznati posebne tendence, da bi hasidizem močneje določal tudi njihov vsakdanjik in način življenja. * * * — 167 — Biobibliografski zapisi20 Rose Ausländer, (Rosalie Beatrice Scherzer, 11. 5. 1901, Czernowitz – 3. 1. 1988, Düsseldorf) je bila rojena v družini asimiliranih Judov. Po končanem liceju je na univerzi v Czernowitzu 1919/20 poslušala predavanja iz literarne teorije in filozofije (Platon, Spinoza, Constantin Brunner). Po očetovi smrti se je leta 1921 s študijskim kolegom in poznejšim možem Ignazem Ausländerjem preselila v ZDA, kjer je delala kot novinarka in časopisna urednica. V tistem času je začela objavljati prve pesmi. Leta 1931 se je vrnila v Czernowitz in odtlej objavljala poezijo v bukovinskih in sedmogorskih časnikih; leta 1939 je pri czernowiški založbi Literaria izšla njena prva pesniška zbirka Der Regenbogen ( Mavrica). Po prihodu Rdeče armade je zaradi suma vohunjenja tri mesece preživela v zaporu. Med letoma 1941 in 1944 je živela v judovskem getu v Czernowitzu, kjer je spoznala Paula Celana. Po koncu druge svetovne vojne je ponovno odšla v ZDA (1946–1964). Pesmi je dlje časa pisala samo v angleščini, šele po ponovnem srečanju s Celanom leta 1957 v Parizu se je vrnila k maternemu jeziku – nemščini. Njena poezija je tedaj prešla iz klasične v nerimano formo z rabo asociativnih tehnik. Leta 1964 je prišla na Dunaj in se leto pozneje za stalno naselila v Düsseldorfu. V njenem zadnjem življenj-skem obdobju, ki ga je preživela v judovskem domu za ostarele Nel y Sachs Haus (1972–1987), je nastalo več kot 20 pesniških zbirk, ki jih je uredil in izdal Helmut Braun. 20 Povzeto zlasti po P. Rychlo, »Biobibliographische Anmerkungen«, v: Die verlorene Harfe. Eine Anthologie deutschsprachiger Lyrik aus der Bukowina, Černivci: Knyhy – xxi, 2008, str. 514–547, in dopolnjeno z Walther Kil y in Rudolf Vier-haus, Deutsche biographische Enzyklopädie (dbe), 10 zv., dtv, 2001. — 168 — Klara Blum, (kitajsko ime Zhu Bailan, 27. 11. 1904, Czernowitz – 4. 5. 1971, Kanton, LR Kitajska) se je po ločitvi staršev leta 1913 z materjo preselila na Dunaj, kjer je končala gimnazijo ter se vpisala na študij književnosti in psihologije. Kot novinarka je sodelovala z različnimi delavskimi in sionističnimi časopisi. Leta 1929 je na kratko obiskala Palestino in se pridružila avstrijski socialdemokratski delavski stranki, v okviru katere se je zavzemala za izboljšanje socialnega položaja žensk. Leta 1934 je za pesem Ballade von Gehorsam ( Balada o poslušnosti) prejela književno nagrado Mednarodnega združenja revolucionarnih pisateljev, ki ji je omogočila dvomesečno študij-sko potovanje v Sovjetsko zvezo (tam je ostala do leta 1945). V Moskvi je spoznala kitajskega gledališkega režiserja in novinarja Zhuja Xiangchenga, ki je po nekaj mesecih izginil neznano kam (umrl je leta 1943 v enem od sibirskih delovnih taborišč, česar Blumova nikoli ni izvedela). Leta 1935 je dobila sovjetsko državljanstvo in bila od leta 1938 članica nemške sekcije sovjetskega društva pisateljev. Leta 1947 ji je uspelo odpotovati na Kitajsko, kjer je upala, da bo našla izginule-ga Xiangchenga. V Pekingu, Nankingu in Guangzhouju je delala kot lektorica pri različnih založbah in kot profesorica za nemški jezik in književnost. Leta 1954 je dobila kitajsko državljanstvo. Napisala je več pesniških zbirk in romanov (izdanih pri vzhodnonemških založbah) ter iz kitajščine prevedla več kitajskih ljudskih epov in novel. Paul Celan, (pravo ime Paul Antschel/Ancel, psevdonima P. Aurel in A. Pavel, 23. 11. 1920, Czernowitz – domnevno 20. 4. 1970, Pariz) je eden izmed najpomembnejših modernih lirikov v nemškem jeziku. Po hebrejski ljudski šoli je obiskoval romunsko gimnazijo. V tistem času je začel pisati in prevajati poezijo; njegov pesniški tekmec je bil — 169 — Immanuel Weissglas. Leta 1938/39 se je vpisal na študij medicine v Toursu, ki ga je prekinil začetek vojne. V Franciji je prišel v stik s francoskim nadrealizmom, ki je močno vplival na njegove zgodnje pesmi. Leta 1939 se je vpisal na študij romanistike na Univerzi v Czernowitzu. Oktobra 1941 se je moral z družino preseliti v judovski geto. Junija 1942 so bili njegovi starši deportirani v Transnistrijo, on sam pa v delovni bataljon v Moldavijo. Leta 1944 se je vrnil v Czernowitz, nadaljeval s študijem (anglistika) in se preživljal kot prevajalec za lo-kalni romunski časnik. Junija 1945 se je preselil v Bukarešto, kjer se zaposlil kot lektor in prevajalec pri romunski založbi Cartea Rusă; prevajal iz ruščine v romunščino (Čehova, Lermontova, Simonova). Povezal se je z Alfredom Margul-Sperberjem, s Petrejem Solomonom in krogom romunskih nadrealistov. Prve pesmi so mu izšle v nemščini in romunščini (1947 tudi Todestango oziroma Tango smrti, pozneje prenaslovljen v Fugo smrti). Decembra 1947 je čez Madžarsko prebegnil na Dunaj. Margul-Sperber ga je priporočil Ottu Basilu in Maxu Rychnerju, kar mu je odprla vrata do prvih časopisnih objav poezije v nemškem jezikovnem prostoru (Dunaj, Zürich). Na Dunaju je spoznal Ingeborg Bachmann in se z njo zapletel v ljubezensko razmerje. Ko je leta 1948 na Dunaju izšla njegova prva pesniška zbirka Sand aus den Urnen ( Pesek iz žar), je že živel v Parizu. Tam je končal študij germa-nistike in jezikoslovja. Imel je tesne stike s pesnikom Yvanom Gollom in njegovo ženo Claire, ki ga je po Gollovi smrti obtožila plagiator-stva moževih pesmi (»afera Goll«). Ob koncu leta 1952 se je poročil z grafičarko Gisèle Lestrange, ki mu je leta 1955 rodila sina Erica. Od leta 1959 je delal kot lektor za nemški jezik in književnost na École Normale Supérieure v Parizu. Izdal je več pesniških zbirk in iz sedmih jezikov prevedel več kot štirideset pesnikov. Za svoje delo je prejel — 170 — Bremensko književno nagrado (1958) in Nagrado Georga Büchnerja (1960). Hude depresije so ga leta 1970 naposled privedle do samomora. Dusza Czara-Rosenkranz, (1899 Berhometh am Pruth, Bukovina – 1971, Poljska), starejša sestra pesnika Mosesa Rosenkranza. V dvajsetih letih 20. stoletja je živela v Czernowitzu, se dejavno udeleževala kulturnega življenja in objavljala v časopisih v nemškem jeziku. Sledila je selitev v Bukarešto na dvor romunske kraljice Marie, kjer je bila dvorna dama. V tridesetih letih je pri manjših nemških in romunskih založbah izdala več pesniških zbirk, s številnimi pesmimi pa je zastopana tudi v antologiji Alfreda Kluga in Franza Langa Buchenblätter. Jahrbuch für deutsche Literaturbestrebungen in der Bukowina ( Bukovo listje. Letopis za nemško književnost v Bukovini), ki je izšla v Czernowitzu leta 1932. Po drugi svetovni vojni se je z možem, poljskim umetnikom, preselila na Poljsko. Georg Drozdowski, (21. 4. 1899, Czernowitz – 24. 10. 1987, Celovec) se je uveljavil kot pesnik, prozaist, dramatik, gledališki kritik in prevajalec. V Czernowitzu je obiskoval gimnazijo, med prvo svetovno vojno maturiral na Dunaju in se pozneje boril na italijanski fronti kot praporščak avstro-ogrske armade. Po koncu vojne se je ustalil v Czernowitzu kot bančni uradnik. V dvajsetih letih 20. stoletja se je pridružil ljubiteljskemu gledališču Czernowitzer Kammerspiele, ki je po romunizaciji mestnega gledališča še naprej uprizarjala igre v nemškem jeziku. Leta 1934 je v Czernowitzu izšla njegova prva pesniška zbirka Gedichte ( Pesmi). Leta 1940 ga je zajela preselitvena akcija »Domov v rajh«; po krajši internaciji je bil vpoklican v nemško vojsko in služil kot višji narednik Vojnega letalstva v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni — 171 — se je preselil v Celovec ter se posvetil novinarstvu in pisateljevanju. Napisal in objavil je več pesniških zbirk, zvočnih knjig in enodejank, poleg tega je prevajal iz romunskega jezika. Značilni zanj so nostalgična občutja (»habsburški mit«) in melanholija, pa tudi prefinjena ironija in dobrodušen humor. Za svoje delo je prejel več književnih nagrad (leta 1957 Nagrado Nikolausa Lenaua, leta 1962 Nagrado Theodorja Körnerja in leta 1982 Nagrado Andreasa Gryphiusa). V Celovcu še danes obstaja Združenje Georga Drozdowskega (Georg Drozdowski- -Gesel schaft), v czernowiški Nemški hiši pa so ob avtorjevem stotem rojstnem dnevu slovesno odprli »dvorano Georga Drozdowskega«. Alfred Gong, (psevdonim; pravo ime Alfred Liquornik, 14. 8. 1920, Czernowitz – 18. 10. 1981, New York) je po končani gimnaziji študiral romanistiko in primerjalno književnost na univerzi v Czernowitzu. Prijateljeval je s Paulom Celanom in z Immanuelom Weissglasom. Leta 1940 so ga kot »sina buržujev« premestili na deželo za vaškega učitelja, njegova družina pa je bila deportirana v Sibirijo. Po ponov-ni romunski zasedbi je med vojno najprej živel v judovskem getu, nato pa je bil interniran v enem od delovnih taborišč Transnistrije. Preko Odese mu je uspelo zbežati v Bukarešto, kjer je kot novinar in filmski kritik delal za časopis Capitala. Ko so v Romuniji prišli na oblast komunisti, je prebežal na Dunaj, kjer se je nekaj let preživljal z inštrukcijami in delal kot gledališki dramaturg v Dunajski koncertni hiši. Na Dunaju se je ponovno srečal s Paulom Celanom. Svoje prve pesmi je objavil ob koncu štiridesetih let 20. stoletja v dunajskem literarnem časopisu Lynkeus. Leta 1951 je emigriral v ZDA; naselil se je v New Yorku, kjer se je preživljal z različnimi deli. V šestdesetih letih je izdal več pesniških zbirk in zbirko satirične proze. Posmrtno — 172 — je bilo izdanih več njegovih pesmi in dram (tudi v predelani obliki). Leta 1995 je bilo v Osnabrücku osnovano Združenje Alfreda Gonga (Alfred-Gong-Gesel schaft), ki skrbi za njegovo literarno dediščino. Jona Gruber, (7. 3. 1908, Bojani pri Czernowitzu – 14. 1. 1980, Kijev) je realko končal v Czernowitzu. Prve pesmi je objavil v književni pri-logi časnika Czernowitzer Morgenblatt, ki ga je urejal Alfred Margul- -Sperber. Med letoma 1935 in 1940 je izdal več pesniških zbirk v jidišu. Ob koncu tridesetih tridesetih let prejšnjega stoletja je na univerzi v Krakovu študiral germanistiko, poleg tega pa se je dejavno ukvarjal z novinarstvom. Med drugo svetovno vojno se je zatekel v Sovjetsko zvezo in se nato preselil v Kijev, kjer je delal kot učitelj nemščine. Po vojni se je intenzivno posvetil prevajanju iz ukrajinščine v nem- ščino, še zmeraj pa je poezijo pisal tudi sam. Od leta 1946 je bil član Sovjetsko-ukrajinskega društva pisateljev. Alfred Kittner, (24. 11. 1906, Czernowitz – 14. 8. 1991, Düsseldorf) je med prvo svetovno vojno z družino prebegnil na Dunaj, kjer je obiskoval ljudsko šolo in prve razrede gimnazije. Po vojni se je vrnil v Czernowitz in nadaljeval šolanje na romunski gimnaziji. Začel je študirati germanistiko v Vroclavu, vendar je moral študij zaradi po-manjkanja denarja prekiniti. Njegove prve literarne objave segajo v čas študija, prva pesniška zbirka pa mu je izšla leta 1938 pri czernowiški založbi Literaria. Po sovjetskem prevzemu oblasti je delal v mestni knjižnici. Med drugo svetovno vojno (in ponovno romunsko zasedbo) se je moral preseliti v judovski geto, od koder je bil deportiran v različna delovna taborišča v Transnistriji. Po sovjetski zasedbi se je vrnil v Czernowitz. Jeseni 1945 se je preselil v Bukarešto, kjer je prevzel delo — 173 — knjižničarja na Inštitutu za kulturne stike s Sovjetsko zvezo (arlus), pozneje pa vodenje knjižnice Inštituta za kulturne odnose s tujino. Delal je tudi na radiu. Od leta 1958 je bil samostojni pisatelj in prevajalec. Leta 1980 je emigriral v ZRN in se ustalil v Düsseldorfu. Že leta 1944 so bile v antifašističnem časniku Internationale Literatur. Deutsche Blätter ( Mednarodna književnost. Nemški listi), ki je izhajal v Moskvi, objavljene tri njegove pesmi o preganjanju Judov. Pozneje je začel pesniško predelovati travmatično izkušnjo taborišč, zaradi česar je dobil štirinajst let trajajočo prepoved pisanja. Šele ko se je politično ozračje sprostilo, je lahko izdal dve pesniški zbirki: leta 1970 Flaschenpost ( Pismo v steklenici) in leta 1973 Gedichte ( Pesmi), ki mu je prinesla tudi nagrado Romunskega društva pisateljev. Za svojo zadnjo zbirko, Schattenschrift ( Pisava senc) iz leta 1988, je prejel Nagrado Andreasa Gryphiusa. V nemščino je prevedel vrsto romunskih avtorjev, bil je izvrsten esejist, zbral in objavil pa je tudi pesmi iz zapuščine Alfreda Margula-Sperberja. Več desetletij je zbiral in urejal obsežno antologijo poezije iz Bukovine Versunkene Dichtung der Bukowina ( Potopljeno pesništvo Bukovine), ki je v souredništvu s predavateljico na katedri za germanistiko Univerze v Pittsburghu, dr. Amy Colin, izdal leta 1994. Posthumno so bili objavljeni njegovi spomini (1996). Alfred Margul-Sperber, (pravo ime Alfred Sperber, psevdonimi Alfred Hauk, Al. Uliu, Gavilan in Christian Aabe, 23. 9. 1898, Storoji-netz, Bukovina – 3. 1. 1967, Bukarešta) je izhajal iz asimilirane judovske družine. Materino hebrejsko ime Margula je prevzel kot avtorski psevdonim. V Czernowitzu je obiskoval nemško gimnazijo. Leta 1914 je z družino prebežal na Dunaj, kjer je opravil maturo, nato pa je leto dni preživel kot prostovoljec na vzhodni fronti. Po koncu vojne — 174 — se je vrnil v Czernowitz in se vpisal na študij prava. Sledile so prve objave pesmi v časopisih. Po letu 1920 je večkrat dlje časa bival v Parizu in New Yorku, kjer se je seznanil z Yvanom Gollom in prevajal Apolli naira, T. S. Eliota, Frosta, Stevensa, Cummingsa idr. Preživljal se je s priložnostnimi deli. Leta 1924 se je zaradi pljučne bolezni vrnil v Czernowitz, kjer je bil med letoma 1926 in 1933 urednik časopisa Czernowitzer Morgenblatt. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je izdal dve pesniški zbirki in se po letu 1940 preselil v Bukarešto. Ob pomoči romunskih prijateljev se mu je uspelo izogniti deportaciji, preživljal pa se je kot učitelj tujih jezikov. Po letu 1944 je postal osrednja figura romunsko-nemške književnosti. Zavzeto se je posvečal prevajanju in spodbujanju mladih nadarjenih avtorjev, med njimi Paula Celana. Izdal je vrsto lastnih pesniških zbirk in prevodnih antologij. Za prevode romunske ljudske književnosti je bil leta 1954 odlikovan z državno nagrado. Dolga leta je pripravljal antologijo avtorjev nemško-judovskega porekla iz Bukovine, ki pa žal ni bila izdana. Kljub obsežnemu pesniškemu opusu je v nemškem jezikovnem prostoru kot avtor dolga leta ostal popolnoma neznan. Šele v zadnjih letih je začela založba Rimbaud izdajati njegova izbrana dela (2002). Selma Meerbaum-Eisinger, (15. 8. 1924, Czernowitz – 16. 12. 1942, delovno taborišče Mihajlovka, Transnistrija) je bila sestrična Paula Celana. Javnost je zanjo izvedela šele po objavi njene pesniške zapuščine, ki obsega 57 pesmi (od tega 5 prevodov). Srednjo šolo je obiskovala v Czernowitzu in bila zelo dejavna v sionistični mladinski organiza-ciji Haschomer Hazair (Mlada straža). Tam je spoznala svojo veliko ljubezen, Lejserja Fichmanna. Po prihodu romunskih in nemških čet julija 1941 je bila z družino zaprta v czernowiški geto in kmalu zatem — 175 — internirana v delovno taborišče Mihajlovka v Transnistriji. Zaradi pe-gavice je umrla stara komaj osemnajst let. Papirje z njenimi pesmimi, ročno zvezane v zvežčič, sta rešili in v Izrael prinesli njeni prijateljici Renée Abramovici-Michaeli in Else Schächter-Keren. Tam jih je pod naslovom Blütenlese ( Cvetober) izdal njen nekdanji gimnazijski učitelj Hersch Segal (založba Rechovot, 1976). Leta 1980 jih je ponovno uredil in pri založbi Hoffman in Campe izdal Jürgen Serke. Ta objava je povzročila pravo literarno senzacijo. Pesmi, čeprav jih je napisala mladostnica, izražajo izjemno poetično zrelost, čustveno intenziteto in nadarjenost. Uglasbili so jih številni izvajalci. Moses Rosenkranz, (pravo ime Edmund Rosenkranz, psevdonima Martin Brant in Fritz Thunn, 20. 6. 1904, Berhometh am Pruth, Bukovina – 17. 5. 2003, Lenzkirch, Nemčija) je bil sedmi otrok v judovski družini, v kateri so govorili rutensko, poljsko, jidiš in nemško. Zato je nekoč zapisal: »Nimam maternega jezika.« Govoril je tudi romunsko in češko (med prvo svetovno vojno se je zatekel na Češko in Mora-vsko). Šolo je obiskoval do tretjega razreda gimnazije, pozneje se je izobraževal kot samouk. Po vojni in zgodnji očetovi smrti se je vrnil v Bukovino. Med letoma 1924 in 1927 se je kot potujoči delavec selil po Nemčiji in Franciji ter se leta 1927 za tri leta pridružil romunski vojski. Leta 1930 se je za krajši čas vrnil v Czernowitz, kjer je Alfred Margul- -Sperber izdal njegovo prvo pesniško zbirko Leben in Versen ( Življenje v verzih), nato se je ustalil v Bukarešti. Tam je delal kot predstavnik za tisk in prevajalec romunskega ministrstva za zunanje zadeve ter kot zasebni tajnik politika in pisatelja Iona Pil ata. Kot grafolog se je seznanil z romunsko kraljico materjo, ki mu je zaupala pisanje svoje življenjske zgodbe. Ker je Romunija postajala vse bolj antisemitska, je — 176 — izgubil službo na ministrstvu in se vrnil v Czernowitz. Tam sta medtem izšli še dve njegovi pesniški zbirki. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v delovnem taborišču Tăbăreşti, nekaj časa skupaj s Paulom Celanom. Leta 1944 je pobegnil v Bukarešto, kjer ga je leta 1947 izsledila sovjetska tajna obveščevalna služba in ga za deset let poslala v gulag Norilsk. V tistem času so njegovi prijatelji v Bukarešti pod psevdonimom izdali njegovo četrto pesniško zbirko. Leta 1957 se je vrnil iz ujetništva in leta 1961 pobegnil v ZRN (Lenzkirch pri Schwarzwaldu). Pozneje je izšlo ali bilo ponatisnjeno več njegovih pesniških zbirk in roman Kindheit. Fragment einer Autobiographie ( Otroštvo. Avtobiografski fragment, Aachen 2001). Isaac Schreyer, (psevdonima Herbert Urfahr in Peregrinus, 29. 10. 1890, Wižnitz, Bukovina – 14. 1. 1948, New York) je izhajal iz strogo verne judovske družine. Po gimnaziji v Czernowitzu je odšel na Dunaj, v Berlin in Leipzig, kjer je delal kot novinar. Poezijo je v različnih časopisih objavljal od leta 1911. Med letoma 1914 in 1918 je kot podčastnik služil na ruski in italijanski fronti. Njegove zgodnje pesmi so zbudile pozornost Stefana Zweiga, ki je postal njegov veliki pod-pornik. Sledila je selitev na Dunaj, kjer se je preživljal kot domači učitelj, pisatelj in prevajalec iz jidiša in hebrejščine. V jidiš je prevedel pravljice bratov Grimm. Leta 1939 je pobegnil v London, nato v Leeds in leta 1942 v New York. Leta 1950 je posthumno izšla njegova pesniška zbirka Psalm eines einfachen Mannes. Gedichte 1911–1947 ( Psalm preprostega človeka. Pesmi 1911–1947), leta 1969 pa je pri dunajski založbi Bergland izšel tudi izbor njegovih pesmi z naslovom Das Gold der Väter ( Zlato očetov). — 177 — Erich Singer, (10. 4. 1896, Czernowitz – 3. 5. 1960, London) je pre- živel mladost v Bukovini, a se je že leta 1918 preselil na Dunaj. Pri osemnajstih letih je leta 1913 pri leipziški založbi Xenien izdal izbor poezije iz Bukovine z naslovom Bukowiner Musenalmanach ( Almanah pesniških muz iz Bukovine), ki je poleg njegovih vseboval tudi pesmi Karla Emila Franzosa, Erwina Feina in Irme Klauber. Do prihoda nemških čet leta 1938 je živel na Dunaju kot pravnik in pisatelj, nato je emigriral v Švico in leto dni pozneje v Anglijo. Tam se je posvetil zlasti grafologiji in napisal več znamenitih grafoloških priročnikov. Poleg tega je pisal besedila za šansone, satire v verzih, parodije in t. i. »velemestno poezijo« ( Großstadtlyrik). Njegove pesmi so ironične, do-miselne in igrive. Prevajal je tudi iz angleščine in francoščine. Bolj kot z lastno poezijo je zaslovel kot urednik več antologij poezije in proze. (James) Immanuel Weissglas, (psevdonim Ion Iordan, 14. 3. 1920, Czernowitz – 28. 5. 1979, Bukarešta) je izhajal iz dobro situirane inte-lektualske judovske družine. Bil je sošolec in pesniški tekmec Paula Celana. Že v šoli je bila opazna njegova glasbena nadarjenost – igral je klavir, pesnil in prevajal. Kot gimnazijec je v bukareškem časopisu objavljal nemške prevode pomembnih romunskih pesnikov. Leta 1942 je bil z družino deportiran v delovno taborišče v Transnistriji, po prihodu Rdeče armade in osvoboditvi ozemlja pa se je vrnil v Czernowitz. Leta 1945 se je preselil v Bukarešto. Zaposlil se je kot glasbenik v gledališču in lektor pri založbi Europolis ter pozneje kot urednik časopisa Romănia Liberă. Po prvi pesniški zbirki, ki je tematizirala taboriščno izkušnjo in je izšla leta 1947 z naslovom Kariera am Bug ( Kariera ob reki Bug), je naslednjo izdal šele leta 1972 – Der Nobiskrug ( Nobiskrug). Zanjo je prejel književno nagrado Društva romunskih — 178 — pisateljev. Uveljavil se je kot prevajalec iz romunščine v nemščino in še zlasti obratno – pod psevdonimom Ion Iordan je v romunščino prevedel Goethejevega Fausta (za kar je prejel Nagrado romunske aka-demije znanosti) ter dela Liona Feuchtwangerja, Franza Gril parzerja in Adalberta Stifterja. Posthumno so leta 1994 pri založbi Rimbaud izšle njegove zbrane pesmi z naslovom Aschenzeit. Gesammelte Gedichte ( Pepelni čas. Zbrane pesmi). Victor Wittner, (psevdonimi Vivo, M. Busch in Stefan Steil; 1. 3. 1896, Herţa, Romunija – 27. 10. 1949, Dunaj) je izhajal iz močno asimilirane judovske družine (njegov oče je bil zdravnik), v kateri so praznovali celo krščanske praznike. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Suceavo (južna Bukovina). Leta 1914 je odšel na Dunaj in se pozneje za leto dni kot prostovoljec pridružil avstro-ogrski vojski. Po vpisanem in prekinjenem študiju medicine se je posvetil novinarstvu ter si ustvaril ime kot gledališki in glasbeni kritik. Pri osemnajstih je objavil prvo pesniško zbirko, od leta 1918 pa je kot samostojni avtor sodeloval z različnimi časopisi in izdal drugi dve pesniški zbirki v duhu novega realizma. Leta 1928 se je preselil v Berlin in se zaposlil kot urednik časnika Querschnitt. V Berlinu je napisal in izdal še dve pesniški zbirki in komedijo, ki je bila uspešno uprizorjena v Nemškem ljudskem gledališču Dunaj in v Mestnem gledališču Bern. Po Hitlerjem vzponu se je vrnil na Dunaj in pisal gledališke kritike za dunajske časopise. Oktobra 1938 je čez Prago zbežal v Zürich in začel objavljati pod psevdonimi. Leta 1943 so ga denuncirali kot tujca in internirali v begunsko taborišče, kjer je hudo zbolel. Po koncu vojne se je vrnil na Dunaj in leta 1946 še doživel praizvedbo ene izmed svojih gledaliških iger. Več njegovih besedil je ostalo neobjavljenih in so izšla šele posthumno. — 179 — — 180 —