GLAS
LETO XXI. ŠT. 7 (971) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 18. FEBRUARJA 2016
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Po zgodovinskem objemu v Havani 12. februarja 2016
Razmišljanje o srečanju med Kirilom
in Frančiškom
  uba, 12. februar 2016. Letališče v Havani. Pri-
stanek papeža Frančiška na 4. potovanju v La-
tinsko Ameriko. Srečanje rimskega škofa
Frančiška z ruskim patriarhom Kirilom. Zgodovinsko
- prvo srečanje voditelja ruske pravoslavne Cerkve
(RPC) z rimskim škofom, ki je voditelj katoliške Cer-
kve. Zakaj je tako pomembno srečanje potekalo na
Kubi? Kakšen simbolni pomen ima to? Vsekakor je
bilo to srečanje, čeprav je potekalo daleč od Evrope
in “Starega sveta”, namenjeno tudi Evropi, ZDA in
Bližnjemu vzhodu.
Zakaj se je Kiril (Vladimir Mikhailovic Gundyayev) v
7. letu svoje službe odločil za ta korak? Kateri so nje-
govi interesi? Koliko je k temu srečanju pripomogel
ruski predsednik Putin? Doslej so se papeži srečevali
s patriarhi iz Konstantinopla, nikoli pa z moskovskim
K patriarhom, ki je voditelj okoli 70 milijonov kristja-nov, poleg tega pa mu veliko pravoslavnih kristjanovpriznava prvenstveno vlogo v pravoslavni Cerkvi in
je tako najvplivnejši pravoslavni patriarh. Vsekakor
bo imel velik vpliv na koncilu vseh pravoslavnih Cer-
kva, ki bo potekal junija letos na Kreti.
Rusija je sprejela krščansko vero l. 988, torej pred raz-
kolom, do katerega je prišlo leta 1054. V času
boljševizma so bili kristjani v Rusiji preganjani. Kaj
pa se v Rusiji na verskem področju dogaja danes? V
manj kot 30 letih je število škofij naraslo s 67 na 136;
število samostanov od 21 na 620; število župnij s
6893 na 24.000; število akademij z 2 na 5; število se-
menišč s 3 na 32 …
/ str. 2
Bogdan Vidmar
www.noviglas.eu
“... da bi bili eno!”
Skupna izjava papeža in patriarha
1,12), iz srca do srca, ter razpravljava o medsebojnih
odnosih obeh Cerkva, o bistvenih problemih naših
vernikov ter o obetih razvoja človeške civilizacije.
2. Najino bratsko srečanje se je zgodilo na Kubi, torej
na križišču severa in juga, vzhoda in zahoda. S tega
otoka, simbola upanja 'Novega sveta' in drama-
tičnih zgodovinskih dogodkov 20. stoletja, se z na-
jino skupno besedo obračava na vsa ljudstva Latin-
ske Amerike kakor tudi drugih celin.
Vesela sva, da je tu krščanska vera v živahnem pora-
stu. Močan verski potencial Latinske Amerike, njeno
večstoletno krščansko izročilo, udejanjeno v osebni
izkušnji milijonov oseb, so zagotovila za veličastno
prihodnost te regije.
3. S tem da sva se srečala daleč od starodavnih spo-
rov 'Starega sveta', s posebno močjo čutiva potrebo
po skupnem delu katoličanov in pravoslavnih, ki
smo poklicani z nežnostjo in spoštovanjem odgo-
voriti, če nas svet vpraša za razlog upanja, ki je v nas
(prim. 1Pt 3,15).
/ str. 5
Papež Frančišek in patriarh ruske pravoslavne Cer-
kve Kiril sta na zgodovinskem srečanju v Havani
podpisala skupno izjavo, v kateri pozivata k obnovi
enotnosti krščanskega sveta, se zavzemata za mir,
življenje in družino, proti revščini, nasilju in tero-
rizmu. V dobi epohalnih sprememb skupaj odgo-
varjata na izzive sodobnega sveta v prid razvoju člo-
veške civilizacije. Izjemno besedilo objavljamo v ce-
loti. Ured.
  ilost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen
Boga in občestvo Svetega Duha z vami
vsemi!  (2Kor 13,13).
1. Po volji Boga Očeta, od katerega prihaja vsak dar,
v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa ter s po-
močjo Svetega Duha Tolažnika, sva se, papež
Frančišek in Kiril, patriarh Moskve in vse Rusije,
srečala danes v Havani. Zahvaljujeva se Bogu, sla-
vljenemu v Trojici, za to srečanje, prvo v zgodovini.
Z veseljem sva prišla skupaj kot brata v krščanski veri
na to srečanje, da se “pogovoriva iz oči v oči” (2Jn
M
Svet okrog nas18. februarja 20162
Povejmo na glas
Enkratno slovensko znanstveno odkritje
  Seja paritetnega odbora 
Govor je bil tudi o prostorih
v Narodnem domu
TRST 
  aritetni odbor je na sejo, ki
je bila na sedežu deželnega
predsedstva v sredo, 10. fe-
bruarja, povabil na razgovor rek-
torja tržaške univerze Maurizia
Fermiglio, da bi spregovorili o
možnostih glede vselitve Narod-
ne in študijske knjižnice in neka-
terih drugih slovenskih organiza-
cij v Narodni dom na ul. Filzi v
P Trstu, kjer že več kot desetletje do-muje Visoka šola za tolmače inprevajalce.
Kot je poudarila predsednica pa-
ritetnega odbora Ksenja Dobrila
na tiskovnem srečanju, je rektor
izrazil “jasno politično voljo uni-
verze”, da bi se v dogovoru z
deželo FJK odrekla dodatnim pro-
storom poslopja v prid sloven-
skim organizacijam, kot to določa
19. člen zaščitnega zakona. Bodisi
paritetni odbor bodisi univerza
želita, da bi se postopek končal do
leta 2020, to je ob stoletnici
požiga Narodnega doma.
Na seji je bila obenem ustanovlje-
na delovna skupina, ki bo imela
nalogo določiti operativno-fi-
nančne smernice, ki se jih bo
deželna uprava poslužila pri
vzpostavitvi Središčnega
urada za slovenski jezik. Ta
organ je dežela ustanovila
konec lanskega leta, da bi iz-
boljšala in poenotila službe,
ki se ukvarjajo z rabo slo-
venskega jezika v javnih
upravah. Delovno skupino
bodo sestavljali Julijan Čav-
dek, Marko Jarc, Franco
Miccoli, Mario Minetto,
Maurizio Pessato in Livio
Semolič.
Minister Žmavc je sprejel novoimenovanega italijanskega veleposlanika v RS
“Manjšine so dodana vrednost!”
  sredo, 10. februarja 2016,
je minister za Slovence v
zamejstvu in po svetu
Gorazd Žmavc na vljudnostni
obisk sprejel novoimenovanega
veleposlanika Italijanske republi-
ke v Republiki Sloveniji Paola
Trichila. Sogovornika sta pouda-
rila predvsem dobre odnose med
državama kot tudi med obema
manjšinama, tako slovenske v
Italiji kot italijanske v Sloveniji.
V nadaljevanju je minister izpo-
stavil pomen medsebojnega so-
delovanja med Slovenijo in Ita-
lijo še posebej ob povezovanju v
okviru regije in predvsem v obli-
ki razvojnih projektov. Manjšini
v tem procesu lahko odigrata ze-
V lo pomembno vlogo. V regij-skem konceptu se Urad nagiba hkoriščenju evropskih sredstev za
infrastrukturo, gospodarstvo in
druga področja.
Veleposlanik Trichilo je naglasil,
da so manjšine dejansko dodana
vrednost pri povezovanju med
državami. Potrdil je dober dialog
med slovensko manjšino v Italiji
in italijansko manjšino v Slove-
niji, kar je potrebno v prihodnje
nadgraditi s konkretnimi akcija-
mi.
S 1. strani
Razmišljanje o ...
  oči bode, da je dogajanje
v Rusiji precej drugačno
od dogajanja v EU, ki je
sekularizirana in razkristjanjena.
Kakšen je v Rusiji odnos med
državo in RPC? Kakšno
vlogo igra pri obnavljanju
in novogradnjah cerkva,
samostanov in semenišč
ruski predsednik Vladimir
Putin? Je zunanja rast RPC
tudi notranja rast in je sa-
mo pozitivna ali pa skriva
tudi pasti? Se v Rusiji veča
število kristjanov zgolj na
deklarativni ravni ali pa so
državljani Rusije zares bolj
verni? Je ruski človek ob-
varovan pred sekulariz-
mom in konsumizmom,
ki prevladujeta na t. i. Za-
hodu? Mar RPC ne diši po nacio-
nalizmu, ki je izven resničnih
krščanskih okvirov in ljubezni do
lastnega naroda? Zakaj je v Rusiji
toliko splavov, ločitev in zasvoje-
nosti? Bo graditev toliko cerkva,
samostanov in semenišč obvaro-
vala Rusijo pred tem, kar se do-
gaja pri nas, ali pa bo dolgoročno
to krščanstvu v Rusiji škodovalo?
Lahko ruski zgled vpliva na pre-
porod krščanstva v državah EU?
Dva voditelja kristjanov sta v
bratskem vzdušju podpisala
skupno izjavo, v kateri sta med
drugim izrazila skrb za preganja-
ne kristjane, za ohranitev
V družine, ki temelji na svobodnizvezi med moškim in žensko, inza pravice še nerojenih otrok.
Zavzela sta stališče do umetne
oploditve, spregovorila o kršenju
verske svobode na Zahodu, o ne-
varnostih, ki jih prinašajo migra-
cije. Mar niso to tista ključna
vprašanja, izzivi vseh kristjanov,
pa tudi celotnega človeštva? Žal
imajo Evropa in ZDA na ta
vprašanja drugačne poglede, kot
sta jih predstavila najvplivnejša
voditelja kristjanov. Rusija se je v
preteklih letih in mesecih veliko
odločneje zoperstavila pregan-
janju kristjanov v Iraku in Siriji.
Mar se ni Frančišek s tem srečan-
jem na neki način izneveril ko-
rektnemu ravnanju v odnosu do
Zahodne politike? Imajo prav ko-
mentatorji, ki trdijo, da se s tem
srečanjem Rusija vrača v Evropo?
Kaj pa, če mora Evropa zapustiti
sama sebe tako, kot je, in svoj
brezbožni liberalizem ter se na
neki način približati Rusiji?
Papež Frančišek je poudaril, da ta
izjava ni politična niti socio-
loška, temveč je pastoralna. Ver-
jamem papežu Frančišku, da je
njegovo prizadevanje in prizade-
vanje njegovega brata Kirila izraz
pastoralne skrbi. Vsekakor pa so
odločitve držav glede
družinske zakonodaje,
splava, umetnega oploje-
vanja, učinkovite zaščite
preganjanih kristjanov,
yazidov in drugih
manjšin politične
odločitve. Če odmislimo
diplomatsko govorjenje,
je temeljno vprašanje: bo
“nepolitično srečanje”
imelo politične posledi-
ce? In zakaj jih ne bi
smelo imeti? Mar ni lah-
ko politika tudi, in to naj
bi bila, najvišji izraz lju-
bezni?
Kako ekumensko srečanje dveh
krščanskih voditeljev interpreti-
rajo ruski predsednik Putin, pre-
ganjani kristjani v Iraku in Siriji,
ameriški predsednik Barak Oba-
ma, ameriški predsedniški kan-
didati, politična elita EU in
evropskih držav ter vplivni pred-
stavniki lobijev, ki si z vsemi raz-
položljivimi sredstvi prizadevajo
za uničenje družine in so nede-
javni, ko gre za zaščito preganja-
nih kristjanov? Frančišek je zelo
dobro predvidel, da bo različnih
interpretacij izjave, ki sta jo pod-
pisala skupaj s Kirillom, veliko.
  epopisno čudovita je bila novica, da
je slovenskim znanstvenikom uspelo
pojasniti delovanje in značaj virusa zi-
ka, ki se še posebej v Južni Ameriki in
Združenih državah Amerike širi z veliko na-
glico. Odkritje je uspelo Inštitutu za mikro-
biologijo in imunologijo Medicinske fakultete
v Ljubljani in v trenutku, ko je bilo objavljeno,
obšlo znanstvenike vsega sveta. Ti so odkritje
enoglasno priznali, namreč izpričano poveza-
vo med virusom zika in mikrocefalijo, se pravi
hudimi možganskimi poškodbami novorojen-
cev. S tem je bilo dokazano, da v telesu no-
sečnice zgolj imenovani virus povzroča na
otroku strašne invalidne posledice, prej je šlo
le za sume in predvidevanja. Po zaslugi slo-
venskega odkritja se je šele sedaj mogoče z vi-
rusom zares spopasti in iskati ustrezna zdravila
oziroma cepiva. Gre torej za svetovno pomem-
bni dogodek, saj se bo po napovedih bolezen
širila in je v možni nevarnosti tudi Evropa.
Slovenskim znanstvenicam in znanstvenikom
je uspel toliko prodornejši dosežek, ker se je
zgodil prav v trenutku, ko je virus pričel osva-
jati širše prostore z veliko hitrostjo in že stor-
jenim opustošenjem. V Braziliji se je namreč
z od virusa poškodovanimi možgani rodilo že
več kot štiri tisoč otrok, kar je že tragedija. Na
televizijskem posnetku je bilo mogoče videti
mlado brazilsko mater, katere otrok bo slep in
hrom, res pretresljivo. Kar pa velja ob tem sve-
tovnem slovenskem znanstvenem uspehu ne-
mara še posebej podčrtati, je ponos, ki nas lah-
ko upravičeno prevzame. Naše delovanje, naše
sposobnosti so v najboljšem pomenu besede
globalne in tista lepa globalnost je v tem, da
ima prav vsak košček sveta s svojimi prebivalci
in s svojim znanjem priložnost biti dragoce-
nost za ves planet, za vse človeštvo. Slovenski
narod je potemtakem na tisti višini, kjer so
višine drugih, in s tem dejstvom se lahko upra-
vičeno poistovetimo in si dvignemo lastno ce-
no. S ponosom, ki drugim nič ne jemlje, nam
pa lahko da ogromno. Nismo torej le narod
vrhunskih smučarskih skakalcev, naš glas se
ne širi po Evropi in drugje le zaradi naše na-
rodno-zabavne glasbe, pri čemer smo na obo-
je lahko ravno tako ponosni. Smo tudi narod
z izjemnimi znastvenimi sposobnostmi, in ker
bodo le-te reševale življenja ljudi in preprečile
marsikateri družini možnost gotovo težkega
življenja s prizadetim otrokom, je občutek
naše vrednosti toliko bolj utemeljen. In ob
vsem tem nam pride na misel, kako smo pri-
pravljeni biti ponosni na vsak naš uspeh in se
z njim poistovetiti, nobene takšne pripravlje-
nosti pa ni, da bi bili ponosni in trdno poisto-
veteni z lastno državo. Nejevolja z vsakršno
vlado je velikanska, saj zdajšnje ne podpira ni-
ti petina Slovencev. Še slabše je bilo z vlado
Janeza Janše in Alenke Bratušek, pa tudi mediji
kar tekmujejo s svojim kritikastrstvom. Nismo
ponosni na svoj lastni dom, to pa postaja že
boleče za vsakogar, ki se zaveda zla takšnega
samoizničevanja.
Janez Povše
N
Radio Trst A
Ponovitev radijskih srečanj 
z dr. Karlom Bonuttijem
  adio Trst A bo zadnji dve
nedelji v februarju ponov-
no predvajal radijska
srečanja z ekonomistom in di-
plomatom dr. Karlom Bonutti-
jem, ki je lani pri Goriški Mohor-
jevi družbi v zbirki Naše koreni-
ne izdal knjigo z naslovom Med
izbiro in zgodovino- spomini
goriškega Slovenca. V prvi odda-
ji, ki bo na sporedu v nedeljo, 21.
februarja, ob 12.00 bo ugledni
gost obudil spomine na svoje
otroštvo v rodni Bukovici v Vi-
pavski dolini, od koder ga je
življenjska pot najprej peljala v
Gorico, kjer je dokončal gimna-
zijo, nato pa na univerzitetni štu-
dij v mesto Fribourg v Švici. Po-
novitev prve oddaje bo v pone-
deljek, 22. februarja, ob 14.10.
Druga oddaja bo na sporedu v
nedeljo, 28. februarja, ob 12.00,
v njej pa bo govor o Bonuttije-
vem bivanju in delovanju v
Združenih državah Amerike, ka-
mor se je z ženo Herminko od-
selil leta 1951 in se nastanil v
Clevelandu. Njegova prizade-
R vanja in zavzetost za kulturne inuniverzitetne izmenjave so pri-vedli do prvih gostovanj sloven-
skih gledaliških, glasbenih in
zborovskih skupin v Clevelandu,
pa tudi do obiskov slovenskih
profesorjev ter
študija slovenskih
študentov in te-
danjih jugoslo-
vanskih poslov-
nežev na cleve-
landski državni
univerzi, kjer je
cenjeni goriški ro-
jak začel svojo
bleščečo akadem-
sko kariero. Bo-
nuttijeva cleve-
landska leta so
pomenila tudi iz -
redno plodno in
uspešno udejstvo-
vanje v vrstah tamkajšnje slo-
venske skupnosti in njenih orga-
nizacij.
Karl Bonutti, velik domoljub in
znan kot neutruden tkalec slo-
vensko-ameriških kulturnih in
akademskih stikov, je z osamo-
svojitvijo Slovenije leta 1992 po-
stal prvi častni konzul Republike
Slovenije v Clevelandu in vse-
skozi brezplačno opravljal dra-
goceno poslanstvo kulturnega
ambasadorja. Leta
1998 je bil imeno-
van za veleposlani-
ka Republike Slove-
nije v Vatikanu,
kjer je ostal do leta
2002. V to obdobje
sodita beatifikacija
Antona Martina
Slomška z obiskom
papeža Janeza Pa-
vla II. v Mariboru
in podpis sporazu-
ma med Svetim se-
dežem in Slovenijo
v času predsedo-
vanja dr. Janeza
Drnovška, o čemer bo govor v
tretji oddaji, ki bo na sporedu v
ponedeljek, 29. februarja, ob
14.10. Radijska srečanja z dr. Kar-
lom Bonuttijem je pripravila
urednica Ines Škabar.
  eželni odbornik za kultu-
ro in solidarnost Gianni
Torrenti se je v ponedel-
jek, 15. februarja, v Trstu srečal z
generalno konzulko Republike
Slovenije Ingrid Sergaš. Na delov-
nem sestanku je tekla beseda o
migrantih in izvajanju zaščitnih
D norm za Slovence v Italiji. “Iz-menjala sva si informacije o mi-grantski politiki”, je po srečanju
povedal Torrenti. “Očitno imata
Italija in Slovenija glede tega
vprašanja enaki stališči, in sicer da
je treba zajeziti migrantski val in
v to smer ukrepati že na jugu ce-
line”. Glede na to,
da je prav v nedel-
jo, 14. februarja,
minilo 15 let od
izglasovanja
zaščitnega zakona
za Slovence v Ita-
liji, se je pogovor
dotaknil tudi izvajanja zaščitnih
norm. “Konzulki sem povedal, da
Furlanija Julijska krajina ne na-
merava zgolj udejanjati zakonska
določila, pač pa področje zaščite
še bolj razširiti”, je pojasnil dežel-
ni odbornik za kulturo.
ARC/PV
FJK-Slovenija
Sergaš in Torrenti o migrantih
in zaščitnem zakonu
Foto damj@n
Aktualno 18. februarja 2016 3
  uka Lisjak Gabrijelčič je
mlad goriški izobraženec,
ki se že vrsto let pojavlja v
javnosti s svojimi nevsakdanjimi
zapisi in mnenji, sodeluje pri
odlični slovenski reviji Razpotja
in je Goričan v žlahtnem pome-
nu besede.
Bi se lahko predstavili našim
bralcem, povedali kaj več o se-
bi in seveda o svoji življenjski
poti?
Sem rojen Novogoričan, tu sem
odraščal in obiskoval gimnazijo,
na katero imam zelo lep spomin.
V Ljubljani sem študiral itali-
janščino in zgodovino, nekaj let
sem bil aktiven v lokalni politiki.
Tista leta sem se v glavnem
preživljal s prevajanjem. Na neki
točki sem se odločil, da nadalju-
jem študij v tujini. Na Srednjee-
vropski univerzi v Budimpešti,
mednarodni univerzi po ame-
riškem modelu, sem opravil ma-
gisterij iz primerjalne zgodovine
Srednje in Vzhodne Evrope in
nadaljeval z doktoratom. Kmalu
sem dobil delo kot raziskovalec
pod okriljem Evropskega razisko-
valnega sveta. Gre za zapleten
projekt, pišemo zgodovino poli-
tične misli v Srednji in Vzhodni
Evropi od razsvetljenstva do da-
nes. Letos smo pri oxfordski uni-
verzitetni založbi izdali prvi zve-
zek, naslednje leto bo izšel še
drugi del, ki obsega obdobje po
prvi svetovni vojni. Tu sem soav-
tor tudi sam. Letos me čaka ko-
nec doktorata, potem bomo vi-
deli, kako naprej.
Širši javnosti pa ste verjetno
bolj znani kot pisec mnen-
jskih člankov za spletni portal
PlanetSiol. net. Kako to, da ste
se odločili, da posežete v no-
vinarske vode?
Z mediji sem sodeloval že pred
odhodom v tujino. Med drugim
sem pisal za Primorske novice in
L nekatere lokalne italijanske revi-je, občasno tudi za španske me-dije. Pred dobrima dvema leto-
ma sem se znova preizkusil v ko-
lumnističnem žanru. V vme-
snem času so se stvari v Sloveniji
precej spremenile. V prejšnjem
desetletju se nam je mnogim
zdelo, da ob trenjih, ki so nor-
malna za vsako pluralno družbo,
vendarle plovemo v smer razvite
demokracije. To upanje se je v
času krize omajalo. Stališča so se
radikalizirala. Javni diskurz je po-
stal bolj raznolik, a tudi surovejši.
Počasi se je izkazalo, da na števil-
ne stvari gledam zelo drugače
kot ljudje, s katerimi sem se prej
strinjal. Prijatelji so me zato dol-
go prigovarjali, naj napišem kaj
o aktualnih razmerah, saj so mo-
ja mnenja drugačna od prevladu-
jočih. Očitali so mi, da “politizi-
ram” le za omizjem, v javnosti pa
se izogibam perečim političnim
in družbenim temam. Pa sem
sprejel izziv. Ne vem, če so zdaj
bolj zadovoljni.
Imate mogoče drugačen po-
gled na Slovenijo tudi zato, ker
že vrsto let živite v tujini?
Kaj pa vem. Komentiranje o ak-
tualnih zadevah zahteva prisot-
nost. Ko zadeve spremljam iz tu-
jine, to počnem prek spleta, kar
me pogosto zavede, saj so v re-
snici stvari veliko manj ostre, kot
se kažejo v medijih in družabnih
omrežjih. Življenje v tujini seve-
da omogoča večjo mero neodvi-
snosti, poznam pa precej posa-
meznikov iz različnih držav, ki so
prav v tujini postali še večji
sužnji predsodkov, ki so jih s sa-
bo pripeljali od doma. Ali pa so
popolnoma izgubili živ stik z re-
alnostjo doma.
Osebno mislim, da mi je tujina
pomagala na dveh točkah. Naj-
prej me je navadila na visoko
stopnjo profesionalnosti in rigo-
roznosti. Temu ni bilo vselej lah-
ko biti kos, v akademski sferi je
veliko več dela in stresa, kot si
marsikdo misli. Poleg tega sem
imel čast, da sem sodeloval z naj-
večjimi strokovnjaki na svojem
področju, kar človeka nauči po-
nižnosti.
Najpomembnejši pa
so bili številni oseb-
ni stiki, ki sem jih
razvil. Prek spozna-
vanja ljudi iz najra-
zličnejših dežel in
okolij odkrivaš nove
perspektive sveta,
kar verjetno poma-
ga, da začneš na la-
stno deželo gledati
dugače.
Kako se pisanje
kolumn razlikuje
od zgodovinopi-
sja? Zgodovinarji
naj bi čim bolj ob-
jektivno razisko-
vali preteklost,
kolumnist pa po-
daja subjektivne
komentarje o ak-
tualnih dogajan-
jih. Kako usklaju-
jete to dvoje?
Drži, med pristopo-
ma je velika razlika,
obstaja pa tudi nekaj
skupnih lastnosti.
Kolumnist, ki vzame
svoje delo resno, je podoben zgo-
dovinarju v tem, da mora znati
razumeti in pravilno predstaviti
mnenja akterjev, o katerih piše,
čeprav se z njimi ne strinja. Lah-
ko bi rekel, da gre za klasični ide-
al pravičnosti: dati vsakomur, kar
mu gre.
Ključna razlika tiči v preprostem
dejstvu, da imamo ljudje do pre-
teklosti drugačno razmerje kot
do sedanjosti. Preteklosti ne mo-
remo spreminjati, na sedanjost
lahko vplivamo. To zahteva dru-
gačen etični pristop. Preteklost
lahko le spoznavamo. To nas uči
ponižnosti, saj se trudimo razu-
meti stvarnost, ki je takšna,
kakršna je, in se prav nič ne briga
za naše želje. Hkrati pa jo je dokaj
enostavno izkrivljati in prilaga-
jati potrebam sedanjosti. Zgodo-
vinopisje zato zahteva etiko od-
povedovanja utvaram v imenu
zvestobe do stvari, kakršne so. To
predpostavlja neko distanco, ki
ni normalna v vsakodnevnem
življenju. Zdrav človek ima do se-
danjosti veliko bolj dejaven od-
nos, nanjo želi vplivati, jo prila-
gajati svojim željam. Kolumnist
se sooča s sedanjostjo, je poseg
aktivnega pisca, ki poskuša s svo-
jim pogledom na zadeve vplivati
na percepcijo bralcev.
Seveda podobno velja tudi za
zgodovinarje. V zgo-
dovinopisju se krešejo
interpretacije, ki so
odvisne tudi od nazor-
skih prepričanj zgodo-
vinarjev. Toda te
služijo odpiranju ra-
zličnih perspektiv,
glavni razsojevalec pa
ostaja objektivna real-
nost, ki je enkrat za vselej dana.
Realnost, o kateri piše kolumnist,
pa je praviloma odprta: s svojim
lastnim pisanjem vpliva nanjo.
Zato kolumne zahtevajo bolj an-
gažiran slog, ki pa tudi terja do-
ločeno ponižnost, ki
zgodovinarjem pogosto
manjka. Akademiki smo
vedno nekoliko vzvišeni,
ker skušamo govoriti iz
pozicije vednosti. Ko-
lumnist pa ne piše s sta-
lišča stroke, temveč le
kot informiran in rado-
veden državljan. Zato si
ne sme dovoliti naduto-
sti, češ “poslušajte me,
saj vem, o čem govo-
rim”. Poslušali ga bodo,
če bo zanimiv.
Sam poskušam ta dva
žanra čim bolj ločiti. V
praksi zgodovinar-profe-
sor pogosto vdre na po-
dročje kolumnista.
Obratno pa kolumnistu
nikoli ne dovolim, da bi
vdrl na področje zgodo-
vinarja.
Polemizirali ste tudi z
uveljavljenimi imeni
slovenske medijske sce-
ne.
Polemika je v pluralni
družbi nujna. Na neki
način je njen imunski si-
stem. Ne maram politizacije
vsakdanjega in profesionalnega
življenja. Skeptičen sem tudi do
politizacije kulture. Mislim, da
mora imeti politična in druga
polemika jasno odmerjeno me-
sto, zato da se razlike v pogledih
tam razčistijo in se potem ne
vlečejo za nami kot pritajena
travma.
Dejavni ste tudi v uredništvu
revije Razpotja. V Novem gla-
su smo že večkrat zapisali, da
je ena najboljših revij, kar jih
izhaja na Slovenskem. Nam
lahko poveste kaj več o njej,
kdo ste, ki jo urejate, kako se
odločate za tematike?
Razpotja so vseslovenska revija,
ki izhaja na Goriškem. Namenje-
na je širjenju javne razprave.
Izhaja štirikrat letno. Vsaka šte-
vilka ima neko osrednjo temo, ki
jo avtorji obravnavajo vsak s svo-
jega stališča. Od tod tudi ime re-
vije. Ideja je, da naj bi služila kot
mesto, kjer se sečejo različne tra-
jektorije. Gre za splošne teme, ki
so neprestano v zraku, ampak
praviloma ostajajo nepremišlje-
ne: javni interes, družine, vojna
in mir, slovenščina, zdravje, na-
rava in tako dalje. Včasih se v te-
matskem sklopu posvetimo do-
ločeni osebnosti iz preteklosti: v
jesenski številki smo tako pisali
o Maksu Fabianiju. To je bila
prva številka, v celoti posvečena
neki osebi. Poleg tematskega
sklopa imamo namreč pravilo-
ma še širok nabor člankov o dru-
gih vprašanjih. Zlasti poskušamo
slovenskim bralcem približati
razprave iz drugih evropskih
držav, predvsem prek mladih tu-
jih piscev. Nekatere zemljepisne
prostore tako pokrivamo že sko-
raj redno: veliko smo objavili o
ukrajinski krizi, o situaciji v Špa-
niji, Kurdistanu, na Madžarskem.
Imamo tudi rednega pisca, ki po-
kriva italijanske teme. Sicer pa je
veliko člankov o kulturi, filmu in
televizijskih serijah, precej pono-
sni smo na esejistični sklop. Po-
leg tega imamo redno rubriko, ki
pokriva goriške teme. Kot
rečeno, nastala je na Goriškem,
a je kmalu postala vseslovenska
revija. Smo tudi člani evropske
mreže revij Eurozine: na njihovi
spletni strani redno objavljamo
članke v angleščini. Na neki
način bi lahko rekli, da postavlja-
mo Gorico na zemljevid Evrope.
Zdaj je že večina uredniškega sve-
ta od drugod, toda revija ostaja
vezana na ta prostor. Revija je
brezplačna, vsakdo jo lahko na-
roči prek spleta in jo brez
stroškov prejme na dom. Od
bralcev, ki si to lahko privoščijo,
pa pričakujemo, da bodo po svoji
zmožnosti podprli njeno delo-
vanje s primernim prostovol-
jnim prispevkom.
Naša želja je, da bi postavili neko
revijo, ki bi se iz tega prostora od-
pirala široko v svet. Gorica to tra-
dicijo ima, tu so pred prvo sve-
tovno vojno izhajale pomembne
kulturne revije. V tistem času je
bila vsaj drugo, če ne glavno in-
telektualno središče na Sloven-
skem.
Na zgodovino Goriške smo vsi
ponosni, veliko se tudi govori
o tem, kako pomembno je
ohraniti njeno večjezičnost,
pa vendar bi sam rekel, da gre
pri tej zadevi po navadi za plo-
skanje z eno roko, če sem lah-
ko ironičen.
To ozemlje žal ne bo nikoli po-
polnoma dvojezično, ker bo ved-
no veliko Italijanov, ki ne bodo
obvladali slovenščine. To je treba
vzeti v zakup in voditi premišlje-
no jezikovno in kulturno politi-
ko z naše strani. Stvari se vendar
izboljšujejo. Prejšnji teden sem v
knjigarni sredi Gorice videl vodič
po gostilnah v Italiji, ki ga izdaja
vsedržavno združenje Slow Food.
V tej knjižici, ki jo prodajajo po
vsej Italiji, so imena krajev na
tržaškem in goriškem Krasu ter v
Brdih označena dvojezično.
Spoštovanje do slovenskega jezi-
ka je veliko večje kot v preteklo-
sti. To je dobro. Naš interes mora
biti, da se okrepi težnja učenja
slovenščine s strani Italijanov.
Takšni posamezniki bodo vedno
v manjšini, a pomembno je, da
jih v čim večjem številu privabi-
mo v slovensko kulturo. Toda,
kot je zapisal Miha Kosovel, se
moramo vprašati, kakšno kultu-
ro jim nudimo. Tu ne mislim le
za skrb za eleganten in pravilen
jezik. Merim tudi na stanje javne
diskusije na Slovenskem. Danes
so razmere glede tega zelo slabe.
S pomočjo slovenščine danes tuj-
ci vstopajo v posurovljen medij-
ski prostor, kjer t. i. polarizacija
služi kot krinka za poneumljenje.
Razdelili smo se na sovražna ple-
mena, kjer, kot je opozoril tudi
Miha Mazzini, vsakdo ščiti hrbet
“svojim”. Desnica se čuti zapo-
stavljeno, kar jemlje kot opra-
vičilo za vse večjo grobost svoje
retorike, ki postaja sovražna in že
prav prostaška. Levica pa to de-
gradacijo izkorišča, da se prika-
zuje kot edini branik razsvetljen-
stva, kar že spet pomeni, da ji je
dovoljeno vse. Ta sprevrženi krog
hrani samega sebe. V tem vedno
bolj vidim odraze nezdrave de-
diščine neke specifične kranjske
politične kulture, ki je preplavila
vso Slovenijo tudi zaradi šibkih
regionalnih centrov in zelo cen-
tralizirane politike. Težava ni le
v tem, da je takšna “polarizacija”
jalova in v kriznih časih nevarna,
temveč tudi da pušča negativne
sledi na kakovosti kulture v slo-
venskem jeziku. Poglejte na pri-
mer, kakšne jezikovne zmazke
danes pišejo nekateri priljubljeni
demagogi. Toda pomembno je,
da napišejo ideološko pravilno.
Znana šala, “ni važno, ali je pi-
smen, važno, da je naš”, danes
opisuje realno stanje.
/ str. 16
Jurij Paljk
  sklopu Kulturnega cen-
tra Lojze Bratuž deluje tu-
di Slovenski športni cen-
ter Mirko Špacapan, ki zaobjema
telovadnico, večnamensko ce-
mentno ploščo in travnato
igrišče. Nastanek tega centra gre
pripisati dolgoletni športni de-
javnosti AŠD Olympia. Do druge
polovice sedemdesetih let
prejšnjega stoletja je bila
športna dejavnost omeje-
na na travnato igrišče oz.
ploščad ob sedanjem
skavtskem sedežu, za osta-
lo so se morali posluževa-
ti mestnih telovadnic. Ob
dejstvu, da je zanimanje
za športno dejavnost ved-
no bolj rastlo, so prvi za-
metki telovadnice nastali
leta 1978. Do prvih
načrtov pa je prišlo leta
1983. Istega leta so se
začeli postopki za prido-
bitev gradbenega dovoljenja in
za nabiranje finančnih sredstev.
Že naslednje leto, dne 25. fe-
bruarja 1984, je bil postavljen in
blagoslovljen temeljni kamen.
Slovesno odprtje z blagoslovom
pa je bilo v tridnevju od 25. do
27. septembra 1987. Po poročilu
dr. Jožeta Vrtovca je izgradnja te-
lovadnice in cementne plošče
stala 387 milijonov lir. Nekaj več
V kot 50 milijonov lir sta prispeva-li Dežela FJK in Slovenija, več kotpolovico pa je bilo prostovoljnih
prispevkov. Za ostalo pa so bila
najeta posojila.
To goriško športno središče se je
z leti uveljavilo kot eden izmed
osrednjih krajev športnega do-
gajanja slovenske narodne skup-
nosti v FJK. Leta 2008 je bil špor-
tni kompleks poimenovan po
vsestranskem kulturnem in po-
litičnem delavcu, zdravniku, gla-
sbeniku, skavtu in športniku dr.
Mirku Špacapanu.
V Slovenskem športnem centru
Mirko Špacapan vadijo razne
skupine in odbojkarske ekipe
AŠD Olympia. Slovensko
društvo iz Gorice ponuja telesno
vzgojo in športno dejavnost za
več kot 200 otrok in mladostni-
kov. V ospredju so odbojka, špor-
tni ples in orodna telovadba. V
jutranjih urah pa telovadnico
koristijo dijakinje in dijaki
bližnjih višjih srednjih šol. Ob
koncu tedna potekajo v telovad-
nici številne mladinske in član-
ske prvenstvene tekme, tako da
so notranji prostori polno zase-
deni. V poletnih mesecih pa so
na zunanji plošči in travnatem
igrišču pripravljalni treningi in
turnirji; pri tem izstopa medna-
rodni odbojkarski memorial
bratov Petra in Mirka Špacapan.
Množičen obisk in uporaba tega
pomembnega slovenskega špor-
tnega središča pa zahtevata pre-
cejšen finančni zalogaj
zaradi tekočih in
vzdrževalnih stroškov,
ki so v glavnem na ra-
menih Katoliškega ti-
skovnega društva. Za drobna de-
la s prostovoljnim delom po-
skrbijo odborniki Olympie.
Uporabniki objekta KTD-ju
plačujejo najemnino, ki pa ne
krije celotnega stroška. V zad-
njih letih je bilo potrebno predv-
sem na telovadnici opraviti mar-
sikatero obnovitveno delo. Naj-
prej so zamenjali strešno kri-
tino, ki je bila iz azbesta. Na-
mestili so nov sistem ogre-
vanja. Da bi nekoliko omilili
strošek za porabo električne
energije, so na streho name-
stili fotovoltaične celice. Ko je
članska odbojkarska ekipa
Olympie napredovala v držav-
no B2 ligo, je bilo treba prila-
goditi notranjost. To je poleg
vsega drugega zahtevalo pre-
novo razsvetljave in igralne
površine. V prihodnje pa bo
potrebno še dopolniti sistem
za požarno varnost in popra-
viti slačilnice ter sanitarije.
Slovensko športno središče Mir-
ko Špacapan v Gorici lahko brez
dvoma uvrstimo med pomem-
bnejše strukture slovenske na-
rodne skupnosti v FJK. Gre nam-
reč za zbirališče slovenske mla-
dine, ki ji je tako omogočena
športna dejavnost v slovenskem
jeziku.
Julijan Čavdek
Naši domovi, bogastvo ali breme? (10)
Slovenski športni center Mirko Špacapan
Foto JMP
  Luka Lisjak Gabrijelčič
“Čase propagande bi morali zamenjati
časi kritičnega premisleka!”
POGOVOR 
Kristjani in družba18. februarja 20164
Akcija 40 dni brez alkohola
Alkohol prizadene tudi
svojce alkoholikov
  lovenska karitas skupaj s
partnerskimi organizaci-
jami je začela tradicional-
no preventivno akcijo 40 dni
brez alkohola, ki poteka pod ge-
slom Vsak dan je nov začetek.
Kot poudarjajo, alkohol prinaša
eno izmed največjih težav v
naši družbi, alkohol namreč ta-
ko ali drugače prizadene kar
100.000 družin v Sloveniji.
Akcija 40 dni brez alkohola sov-
pada s postnim časom. Post po-
meni pot k sebi, premislek o la-
stnem življenju, navadah in
razvadah, poudarjajo v Sloven-
ski karitas. Alkohol nas dohiti,
po levi in desni prehiti in hitro
lahko ostanemo ukleščeni, je
opozoril Imre Jerebic s Sloven-
ske karitas. Namen akcije po
njegovem ni, da bi vzgajali ab-
stinente, ampak da bi se učili
imeti mero v naši družbi, da bi
se učili solidarnosti, da bi se za-
vedeli, da živimo v “mokri
družbi” in da alkohol
prinaša eno največjih
težav v naši družbi.
Preventivna akcija ni
namenjena temu, da bi
ljudje nehali piti, am-
pak gre za 40-dnevno
spodbudo k zmernosti
in učenje solidarnosti s
tistimi, ki zaradi alko-
hola trpijo. Kot ugota-
vljajo, so alkoholne pi-
jače v Sloveniji vredno-
ta, a je z njimi treba biti
previden. Popivanje in
alkoholizem še posebej
prizadeneta moške
srednjih let, a opozarja-
jo tudi na porast popi-
vanja med ženskami in
mladimi. Ob tem opo-
zarjajo na skrb vzbujajoče viso-
ko družbeno toleranco do po-
pivanja.
Vsak od nas lahko prispeva ne-
kaj k temu, da bi postali bolj so-
lidarni s soljudmi in da bi imeli
prav odnos do alkohola, je pre-
pričan Jerebic.
Igor Velov z Javne agencije RS
za varnost prometa, ki sodeluje
S v akciji 40 dni brez alkohola, jepoudaril, da je pitje alkohola vSloveniji problem. “V Sloveniji
vsak dogodek zalijemo z alko-
holom, tudi statistika kaže, da
smo v samem vrhu po porabi
alkohola. To se med drugim
kaže tudi v prometni statistiki”,
je dejal in izpostavil, da se je v
zadnjem letu povečalo število
mladih, ki vozijo pod vplivom
alkohola, statistika smrtnih
prometnih nesreč v povezavi z
alkoholom pa se skozi leta ne
izboljšuje.
Izpostavil je tudi druge vidike
alkohola - samomori, delovne
nesreče, do katerih pride zaradi
alkohola. “Moramo začeti vsak
pri sebi. Življenje je polno
skušnjav in izzivov, akcija 40
dni brez alkohola je priložnost,
da se obrnemo vase in si do-
kažemo, da smo močni”.
Nataša Sorko iz društva Žarek
upanja je poudarila stisko svoj-
cev alkoholikov. “Zasvojenost
postane član družine in dirigi-
ra, kaj se bo v družini dogajalo.
Svojci v nekem trenutku rečejo,
da je bilo dovolj, v takem tre-
nutku pa rabijo veliko pomoči,
da lahko vztrajajo pri svoji
odločitvi”, je poudarila Sorko-
va. V društvu jim pri tem lahko
nudijo podporo z različnimi
Prejeli smo
Še pripomba k stisku rok pri maši
  poštovani!
V Novem glasu št. 3 letošnjega 21. januarja
(dobil sem jo šele 9. februarja po “zaslugi”
ameriške, verjetno najbolj skorumpirane pošte na
svetu) berem na 4. strani Še o stisku rok med mašo.
Z navedenim se popolnoma strinjam. Opuščal sem
ta relikt iz davne preteklosti tako v Sloveniji kot v
Rimu, kjer sem delal kar precej let, pa tudi zdaj v
Ameriki. Nikoli nisem slišal zaradi tega kakega očit-
ka.
Ne bi pisal o tem, če ne bi bila v prispevku navedena
izjava nekega popolnoma določenega župnika iz
popolnoma določenega kraja, češ da tega ne more
opustiti, ker da je tako po pravilih. Možno je samo
dvoje: ali je popoln ignorant, ki ni niti prebral ru-
brike v slovenskem misalu, ali pa svojo odločitev
zagovarja z neobstoječimi pravili v prepričanju, da
vernikom pač ne bo uspelo preveriti, koliko drži
njegova trditev.
V priponki pošiljam besedilo iz Apostolske konsti-
tucije Missale Romanum Pavla VI. , ki jo najdete na:
http: //media. musicasacra. com/books/latin-mis-
sal2002. pdf, pa še besedilo iz slovenskega misala
(ne vem, kje so sneli ta nabuhli čvek). Iz obeh je
popolnoma jasno, da je omenjeni relikt fakultati-
ven in da o njem odloča celebrant.
Mir in dobro!
p. Bernardin Sušnik, Lemont, IL, USA
S
S papežem Frančiškom postaja vse bolj jasno na-
ročilo, naj postane usmiljenje obraz in podoba
Cerkve v sodobnem času. Mediji in veliki svet te-
ga ne razumejo, tudi nekateri katoličani ne, mor-
da jih je celo strah, da se bo podrla podoba hie-
rarhične in skozi stoletja urejene cerkvene struk-
ture, toda Jezusove besede o usmiljenju vse bolj
odmevajo in prinašajo upanje ljudem, ki si želijo
izhoda in pristnega življenja. Jezus je rekel fari-
zejem, ki so obsojali njegov odnos do grešnikov,
da hoče usmiljenja in ne žrtve. S temi besedami
vabi tudi današnje učence, da bi se ravnali kot
on in odgovarjali na dar usmiljene ljubezni z no-
vim podarjanjem, usmiljenjem in odpuščanjem.
NASILEN, BREZOSEBEN IN
RAVNODUŠEN ČAS
Dvajseto stoletje je bilo v marsičem strašno,
polno nasilja in hudih vojn. To stoletje je pri-
peljalo do vprašanja: Kako more biti Bog, če je
na svetu toliko hudobije? Ali more obstajati
Bog po Hagasakiju, Auschwitzu, Kočevskem ro-
gu, Srebrenici? Krivično trpljenje nedolžnih je
najmočnejši argument ateistov proti Bogu. To-
da v krščanski mistiki govorimo o 'temni noči'
in Kristusovem trpljenju na križu, kjer je stopil
tudi v to temo ter kričal: “Moj Bog, zakaj si me
zapustil”. Tam ni bilo drugega odgovora kot ti-
ha Božja ljubezen in zvestoba, s katero je
odrešil svet. Junak iz romana Bratje Karamazov
je ob trpljenju nedolžnih otrok poudaril, da ta-
ke krivice ne more odtehtati nobeno prihodnje
soglasje. Zato je želel vrniti vstopnico za nebe-
sa.
Novo 21. stoletje se je začelo z razmahom nasil-
nega terorizma, z mnogimi krivicami, zlorablje-
nimi otroki, množicami beguncev in ne nazad-
nje z vse bolj očitnim spopadom civilizacij. V
bistvu se je zlo še povečalo, čeprav smo mislili,
da ne obstaja več in da bomo s potrošništvom
zgradili raj na zemlji. Prišli smo do tega, da je
težko govoriti o Bogu tudi tistim, ki verujejo
vanj, da se znajdejo v temi vere zaradi trpljenja,
krivic in zlasti ravnodušnosti, ki se vlega na vsa
mnoga področja življenja. Z nevero se večata
črnogledost in brezizhodnost, ki jo navadno za-
polnijo z različnimi nadomestki.
Toda ni rešitve v tem, da bi odpravili osnovna
vprašanja, da ne bi razmišljali o smislu življenja
ter gledali naprej. Poleg telesnih stisk, ki jih je
težko prenašati, je tudi veliko duhovnih stisk,
izguba orientacije in občutek nesmisla. Nekate-
ri to prenesejo, druge požene v obup, tretji
nočejo razmišljati. Ko človek zanika Boga, de-
jansko zanika tudi sebe in izgubi svoje dosto-
janstvo. Smrt in tema Boga je tudi najgloblja
stiska za človeka. V bistvu je temeljni odgovor
za smisel življenja na drugi strani groba, kjer
Kristus dvigne in obudi človeka iz smrti, v kate-
ri je pristal ali se skril. Pomembno je, da mu
zaupamo in tvegamo ter se mu izročimo, da
nas bo objel s svojim usmiljenjem in obudil.
Usmiljenje je Velika noč, prihod ljubezni v smrt
in nemoč, da nas ponovno vpelje v življenje.
USMILJENJE JE OBRAZ CERKVE (1) Primož Krečič
programi.
Andreja Verovšek s portala
Med. Over. Net, ki se je prav ta-
ko pridružil letošnji akciji, je
napovedala nekatere aktivnosti
v času akcije. Med drugim bodo
tudi v Planici v času poletov
opozarjali obiskovalce in jih
osveščali tveganj pitja alkohola.
Akciji se je pridružil tudi radij-
ski voditelj Miha Deželak. “Ne-
navadno se mi zdi, da je celo v
šolah tako visoka toleranca do
alkohola, ko pa vsi vemo, kaj
povzroča v prometu”, kot oče
srednješolke pravi Deželak, ki
se bo tudi osebno pridružil ak-
ciji 40 dni brez alkohola.
K akciji so se pridružili tudi v
Zvezi društev upokojencev Slo-
venije. Težava starejših, ko se
upokojijo, je osamljenost.
Društva upokojencev so tista,
ki ljudi skušajo povezati in rešiti
osame, je pojasnil podpredsed-
nik zveze Janez Sušnik. Starejše
je pozval, naj se pridružijo ak-
ciji in se v tem času odrečejo al-
koholu. Kot pravi, so prvi odzi-
vi s terena pozitivni. “Starejši so
lahko vzor družinskim članom
in okolici”, je prepričan Sušnik.
Jerebic je še dodal, da lahko le s
skupnimi močmi družba ustva-
ri drugačen odnos do alkoho-
la.
  adnjič smo omenili ame-
riškega intelektualca Davida
P. Goldmana, ki sem ga pred
časom bral, pa se mi zdi zanimivo
pogledati nekatera njegova raz-
mišljanja, zlasti tista o nerodovit-
nosti ali jalovosti, ki pa se po nje-
govem mnenju kaže na več po-
dročjih, tudi na glasbenem, ki je
blizu Goldmanu, glede na to, da je
učil na konservatoriju Mannes v
New Yorku. Zanimivo je tudi dej-
stvo, da je omenjeni intelektualec
laični Jud, vendar piše (tudi) za ka-
toliško revijo First Things (piše
namreč tudi za Wall Street Journal,
Asia Times in še za koga, je pa tudi
član London Institute for Policy
Research). Evropa gre tako skozi
krizo, ki je politične, kulturne, pa
tudi demografske narave, kar je
vsem na očeh. “Težava ni v izgubi
cilja, temveč v razumevanju neke
volje. Evropa je brezbrižna do pri-
hodnosti, kar se jasno izraža v nizki
rodnosti. Povprečna italijanska,
španska ali nemška žena bo imela
v povprečju le 1,4 otroka v svojem
življenju, stopnja rodnosti te popu-
lacije pa se bo v delovni dobi še
zmanjšala”. Goldman pogosto
uporablja demografijo, da bi osve-
tlil politično krizo v Evropi. “Zakaj
se gre v vojno? Imamo osvajalske
vojne, vendar je cilj narodov vedno
ta, da gredo v vojno tako, da se bo
sedanja generacija žrtvovala, da bi
zaščitila prihodnje generacije. Če
pa prihodnjih generacij ni, za da-
našnje mlade ni nobenega razloga,
da bi umrli v vojni. Če rečemo s
Franzom Rosenzweigom, živijo v
‘deželah, kjer so reke in gore še ved-
no pod soncem, vendar tam živijo
drugi ljudje, njihov jezik je zako-
pan v knjigah, njihovi zakoni pa so
izgubili svojo moč’. Bolj kot vzrok
je demografija simptom, četudi jo
sedaj uporabljamo za nekontrolira-
no imigracijo. Predvsem je sim-
ptom moralnega in duhovnega
problema”. Prva od evropskih na-
cij, ki je doživela demografski pa-
dec, je bila Francija, ki je že v Na-
poleonovih časih opustila svojo
krščansko identiteto. “Francija je
zapustila vero na račun laične sa-
mouveljavitve, to pa je pripomoglo
k hedonizmu in moralnemu lak-
sizmu, kar je zadušilo rodnost. Na-
rodi potrebujejo čas, da se
spremenijo. Izreden do-
godek je nenaden upad
rodnosti v nekaterih ka-
toliških deželah. V Špani-
ji so imele ženske leta
1975, to je leto smrti
Franca, v povprečju 2,8
otroka. Leta 1990 je rod-
nost padla za polovico na
stopnjo, kjer je še danes.
Enako se je zgodilo v ka-
toliškem Québecu, ki je
imel v šestdesetih letih
največjo stopnjo kato-
liške udeležbe in rodno-
sti, vendar pa eno od naj-
nižjih stopenj v osemde-
setih letih. Glede poveza-
ve med vero in rodnostjo smo ime-
li precej akademskih študij, kot npr.
tistih, ki jih je napravil Max Planck
Institute”. Goldman je prepričan,
da obstaja jasna povezava med de-
mografijo in sekularizacijo: “Tu je
neka prostovoljna slepota. Racio-
nalizem je že v redu v filozofiji, a
je izredno nevaren kot pristop. Se-
veda Evropejci niso prav nič racio-
nalni, kajti če bi bili, bi že pred
dvajsetimi leti sprožili alarm zaradi
demografskega padca in bi ponu-
dili rešitve. Ena je ta, da se poveča
stopnja rodnosti, kar pa ni enostav-
no doseči, druga pa je v tem, da bi
se poslužili odgovorne imigrantske
politike, kar tudi ni lahko storiti”.
David Goldman pravi, kako na Za-
hodu močno primanjkuje kultur-
nih navdihov, kakor teh navdihov
ni s strani filozofije in moralnih av-
toritet: “Banalnost Zahoda je obup-
na”. Kot velik šok izpostavi abdika-
cijo (ker je za to šlo!) Benedikta
XVI., saj je zaslužni papež zanj
“eden od zadnjih velikih mož Za-
hoda, teolog, ki pozna vse vire, pri-
jatelj judovskega ljudstva … Ima tu-
di intelektualno ostrino, da je ra-
zumel izziv Islama, kakor je poka-
zal v svojem govoru v Regensburgu
leta 2006”. Goldman je zelo jasen,
ko govori o zatonu kulture na Za-
hodu, ki po njegovem mnenju
izhaja iz duha časa: “Hočemo biti
mali bogovi na zemlji in oblikovati
svojo identiteto po naših muhah.
Rezultat te epidemije samoustvar-
janja je povprečnost, ki se čedalje
bolj širi. Enostavno nismo več do-
bri v ustvarjanju svoje identitete.
Namesto da bi ustvarjali dialog
med generacijami, imamo v umet-
nosti babilonski stolp, kjer se razne
mode med seboj borijo za publiko.
Pred tridesetimi leti se je ameriški
kritik Harold Bloom pritoževal, da
univerzitetnim študentom ni več
mogoče podajati literature. Sodob-
na zahodna filozofija je bila od
Kanta naprej prizadevanje, da se
vera nadomesti z laično mislijo. Ta
projekt fenomenologiji, eksisten-
cializmu in pozitivizmu ni uspel.
Filozofija je tako preživela le v ne-
katerih akademskih krogih. Za ra-
zliko od Sokratovih časov ne čuti-
mo več potrebe po njej”. Ne potre-
bujemo več dobrih romanov, ki so
nekoč služili kot pripomoček za
osebno samoodkrivanje. “Danes
nimamo več nič kaj ugotoviti o nas
samih. Če nam ni všeč trenutna
identiteta, jo zamenjamo z drugo.
Bog je mrtev in vse je dovoljeno …
Nismo več lačni velike književno-
sti, ker smo nehali raziskovati sami
sebe. Nočemo več zastavljati
vprašanj o smrti naših družbenih
struktur”. David Goldman pravi,
ko citira francoskega avtorja Jeana
Claira, da je angel varuh naše de-
diščine odletel stran: “Začetek tega
dogajanja je leto 1968, ko se je le-
vica odločila uničiti kulturo, prav
kakor Talibani in Islamska država.
Potem je bilo potrebno pol stoletja,
da je bil transseksualec Caitlyn
(Bruce) Jenner izbran za ‘žensko le-
ta’”.
Andrej Vončina
Z
Cerkveni in družbeni antislovar (15)
N kot NERODOVITNOST
Papež Frančišek je 9. februarja
imenoval Natašo Govekar,
docentko teologije in članico
skupnosti Centra Aletti v Rimu, za
eno izmed vodij v novem
vatikanskem tajništvu za medije.
Postala je direktorica teološko-
pastoralnega oddelka. Nataša
Govekar se je rodila v Šempetru
pri Gorici, na Univerzi v Ljubljani
je študirala teologijo in slovenski
jezik s književnostjo. Leta 2007 je
na Fakulteti za misiologijo na
Gregorijanski univerzi v Rimu z
odliko zagovarjala doktorsko
disertacijo pri p. Marku Rupniku,
in sicer o posredovanju vere
preko podob.
V tajništvu za medije, ki ga vodi
nekdanji vodja vatikanske
televizije msgr. Dario Edoardo
Vigano', naj bi v prihodnjih štirih
letih združili različne vatikanske
medijske ustanove, med katere
sodijo Radio Vatikan, časnik
L'Osservatore Romano, televizija
CTV, medijski svet in vatikanska
tiskarna.
Visoko imenovanje
David P. Goldman
Kristjani in družba 18. februarja 2016 5
S 1. strani
Skupna izjava ...
4. Bogu se zahvaljujeva za darove,
prejete s prihodom njegovega
edinega Sina na svet. Imamo
namreč skupno duhovno izročilo
prvega tisočletja krščanstva. Priče
tega izročila so Sveta Božja Mati
Devica Marija ter svetniki, ki jih
častimo. Med njimi so številni
mučenci, ki so s tem izpričali svo-
jo zvestobo Kristusu ter postali
'seme kristjanov'.
5. Kljub temu skupnemu izročilu
prvih desetih stoletij med kato-
ličani in pravoslavnimi že skoraj
tisoč let ni evharističnega
občestva. Razdeljeni smo zaradi
ran, prizadejanih zaradi sporov v
daljni ali bližnji preteklosti, zara-
di razhajanj, ki smo jih podedo-
vali od svojih prednikov, v razu-
mevanju in razlaganju naše vere
v Boga, enega v treh osebah,
Očeta, Sina in Svetega Duha.
Obžalujeva izgubo enosti, posle-
dico človeške slabosti in greha, ki
se je zgodila kljub duhovniški
molitvi Kristusa Zveličarja: “Da bi
bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v me-
ni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni
v naju” (Jn 17,21).
6. Čeprav se zavedava, da obsta-
jajo številne ovire, si želiva, da bo
to najino srečanje moglo prispe-
vati k ponovni vzpostavitvi te od
Boga hotene enosti, za katero je
Kristus molil. O da bi to najino
srečanje navdihnilo kristjane z
vsega sveta, da bodo še z večjo go-
rečnostjo prosili Gospoda za pol-
no edinost med njegovimi učen-
ci. O da bi v svetu, ki od nas
pričakuje ne samo besede, tem-
več konkretna dejanja, to srečanje
bilo znamenje upanja za vse ljudi
dobre volje.
7. V najini odločitvi storiti to, kar
je potrebno, da prerastemo zgo-
dovinska razhajanja, ki smo jih
podedovali, hočeva združiti naji-
ne moči pri pričevanju Kristuso-
vega evangelija in skupni de-
diščini Cerkve prvega tisočletja,
da skupaj odgovorimo na izzive
sodobnega sveta. Pravoslavni in
katoličani se moramo naučiti da-
ti soglasno pričevanje za resnico
na tistih področjih, kjer je to mo-
goče in potrebno. Človeška civi-
lizacija je namreč vstopila v ob-
dobje epohalne spremembe.
Naša krščanska zavest in naša pa-
storalna odgovornost nam ne do-
puščata biti neodzivni pred izzivi,
ki zahtevajo skupen odgovor.
8. Najin pogled je najprej obrnjen
proti področjem sveta, kjer so kri-
stjani žrtve preganjanj. V števil-
nih državah Bližnjega vzhoda ter
v Severni Afriki so naši bratje in
sestre v Kristusu iztrebljeni iz
družin, celih vasi in mest. Njiho-
ve cerkve so opustošene in bar-
barsko izropane, njihovi sveti
predmeti oskrunjeni, njihovi spo-
meniki uničeni. V Siriji, v Iraku
ter po drugih državah Bližnjega
vzhoda z žalostjo ugotavljamo
množično izseljevanje kristjanov
s področij, kjer se je začela širiti
naša vera in kjer so živeli vse od
časa apostolov skupaj z drugimi
verskimi skupnostmi.
9. Mednarodno skupnost prosi-
va, naj takoj ukrepa ter tako pre-
preči nadaljnje izganjanje kristja-
nov z Bližnjega vzhoda. Ko povz-
digujeva glas v obrambo pregan-
janih kristjanov, želiva izraziti na-
jino sočutje tudi do trpljenja ver-
nikov drugih verskih izročil, prav
tako žrtev te državljanske vojne,
kaosa in terorističnega nasilja.
10. V Siriji in Iraku je nasilje pov-
zročilo na tisoče žrtev in je brez
strehe ter vsega ostalo na milijo-
ne ljudi. Pozivava mednarodno
skupnost, naj združi moči, da se
prenehata nasilje in terorizem, in
da istočasno prispeva preko dia-
loga k hitri vzpostavitvi miru v
državi. Nujno potrebno je tudi za-
gotoviti obsežno humanitarno
pomoč tako za preizkušane pre-
bivalce kakor za številne begunce
v sosednjih državah.
Prosiva vse tiste, ki lahko vplivajo
na usodo ugrabljenih oseb, med
katerimi sta metropolita Aleppa,
Pavel in Janez Ibrahim, ugrablje-
na aprila 2013, da storijo vse, kar
je potrebno, za njihovo takojšnjo
osvoboditev.
11. Najini molitvi dvigava h Kri-
stusu, Zveličarju sveta,
za vzpostavitev miru na
Bližnjem vzhodu, ki je
“sad pravičnosti” (prim.
Iz 32, 17), da se bo okre-
pilo bratsko sobivanje
med različnimi ljudstvi,
Cerkvami ter verami, ki
so tam navzoče, da se
bodo lahko begunci
vrnili na svoje domove,
pozdravili ranjeni in bo-
do v miru počivale duše
nedolžno ubitih.
Goreče pozivava vse
strani, ki so vpletene v
spopade, da pokažejo
dobro voljo in se usede-
jo za pogajalsko mizo.
Medtem pa naj medna-
rodna skupnost vloži
vse možne napore v skupne po-
vezane in koordinirane akcije za
prenehanje terorizma. Pozivava
vse države, ki so vključene v boj
proti terorizmu, naj to počnejo
odgovorno in pametno. Pozivava
vse kristjane ter vse vernike v Bo-
ga, naj goreče prosijo skrbnega
Stvarnika sveta, da bi svoje stva-
ritve obvaroval pred uničenjem
in ne dopustil nove svetovne voj-
ne. Da pa bo mir trajen in zago-
tovljen, bodo potrebni posebni
napori, usmerjeni v ponovno od-
krivanje skupnih vrednot, ki nas
povezujejo, utemeljenih na evan-
geliju našega Gospoda Jezusa Kri-
stusa.
12. Najin poklon velja muče -
ništvu tistih, ki za ceno svojega
življenja pričujejo za resnico
evangelija in imajo raje smrt kot
odpad od Kristusa. Verjameva, da
so ti mučenci našega časa, pripad-
niki različnih Cerkva, a združeni
v skupnem trpljenju, poroštvo za
enost kristjanov. Vam, ki trpite za
Kristusa, je namenjena beseda
apostola: “Ljubi …, kolikor ste so -
udeleženi pri Kristusovem trplje -
nju, se veselite, da se boste ob ra-
zodetju njegove slave veselili in
radovali” (1Pt 4,12-13).
13. V tem nemirnem obdobju je
nujno potreben medverski dia-
log. Razlike v razumevanju ver-
skih resnic ne smejo osebam ra-
zličnih ver preprečevati mirno in
skladno sobivanje. V sedanjih
okoliščinah so verski voditelji še
posebej odgovorni za vzgojo svo-
jih vernikov v duhu spoštovanja
prepričanj tistih, ki pripadajo
drugim verskim izročilom. Po-
polnoma nesprejemljivi so po-
skusi opravičevanja kriminalnih
dejanj z verskimi gesli. Nobenega
dejanja ne moremo storiti v ime-
nu Boga, “kajti Bog ni Bog nere-
da, ampak miru” (1Kor 14,33).
14. Ko potrjujeva visoko vrednost
verske svobode, se Bogu zahval-
jujeva za sedanjo prenovo krščan-
ske vere, kakršne do sedaj še ni bi-
lo, ki poteka v Rusiji ter v števil-
nih državah vzhodne Evrope,
kjer so desetletja vladali ateistični
režimi. Danes so verige militan-
tnega ateizma pretrgane in kri-
stjani lahko po številnih krajih
svobodno izpovedujejo svojo ve-
ro. V četrt stoletja je bilo zgraje-
nih na deset tisoče novih cerkva
ter odprtih na stotine samosta-
nov in teoloških šol. Krščanske
skupnosti izvajajo pomembne
karitativne in socialne dejavnosti
ter tako zagotavljajo raznovrstno
pomoč potrebnim. Pravoslavni
in katoličani pri tem pogosto de-
lajo drug ob drugem. S tem po-
trjujejo obstoj skupnih duhovnih
temeljev človeškega sobivanja ter
pričujejo za evangeljske vredno-
te.
15. Istočasno pa sva zaskrbljena
zaradi stanja v številnih državah,
kjer se kristjani soočajo z vedno
bolj pogosto omejitvijo verske
svobode, pravice pričevati za la-
stna prepričanja ter možnosti
živeti v skladu z njimi. Še posebej
ugotavljava, da spreminjanje ne-
katerih dežel v posvetne družbe,
v katerih ni nobenega sklicevanja
na Boga in na njegovo resnico,
predstavlja hudo grožnjo za ver-
sko svobodo. Za naju predstavlja
vir nemira sedanje omejevanje
pravic kristjanom ali celo njihovo
diskriminacijo, ko jih nekatere
politične sile pod vplivom ideo-
logije včasih zelo agresivnega se-
kularizma skušajo potisniti na
rob javnega življenja.
16. Proces evropskega združevan-
ja, ki se je začel po stoletjih krva-
vih sporov, so mnogi sprejeli z
upanjem kot zagotovilo miru in
varnosti. Pa vendar pozivava k
budnosti, da ne bo prišlo do in-
tegracije, ki ne bi spoštovala ver-
ske identitete. Čeprav naj ostane
naša civilizacija odprta za prispe-
vek drugih ver, pa sva prepričana,
da mora Evropa ostati zvesta svo-
jim krščanskim koreninam. Pro-
siva kristjane tako vzhodne kot
zahodne Evrope, naj se združijo
pri skupnem pričevanju Kristusa
in evangelija, da bo Evropa ohra-
nila svojo dušo, ki jo je dva tisoč
let oblikovalo krščansko izročilo.
17. Obračava se tudi na osebe, ki
so se znašle v zelo težki situaciji,
ki živijo v skrajnih razmerah in
revščini, medtem ko narašča ma-
terialno bogastvo človeštva. Ne
moremo ostati brezbrižni do uso-
de milijonov migrantov in be-
guncev, ki trkajo na vrata bogatih
držav. Nebrzdana potrošnja, ki jo
opažamo v nekaterih najbolj raz-
vitih državah, izčrpava globalne
zaloge našega planeta. Na-
raščajoča neenakost pri porazde-
litvi zemeljskih dobrin povečuje
občutek, da je sedanji mednarod-
ni sistem odnosov krivičen.
18. Krščanske Cerkve so poklica-
ne braniti zahteve pravičnosti,
spoštovanje izročil ljudstev ter re-
snično solidarnost z vsemi tisti-
mi, ki trpijo. Mi kristjani ne sme-
mo pozabiti: “Kar je na svetu ne-
spametno, si je Bog izbral, da bi
osramotil modre. In kar je na sve-
tu slabotno, si je Bog izbral, da bi
osramotil tisto, kar je krepko. In
kar je na svetu neplemenito in za-
ničevano, si je Bog izbral, to, kar
ni nič, da bi uničil to, kar je, da se
noben človek ne bi ponašal pred
Bogom” (1Kor 27-29).
19. Družina je naravno središče
človeškega življenja in družbe.
Zaskrbljena sva zaradi krize
družine v številnih državah. Ker
je pravoslavnim in katoličanom
skupno pojmovanje družine,
smo zato poklicani pričevati, da
je ona ena od poti svetosti, ki
izraža zvestobo zakoncev v nju-
nih medsebojnih odnosih, njuno
odprtost za rojevanje in vzgojo
otrok, solidarnost med generaci-
jami in spoštovanje najbolj sla-
botnih.
20. Družina je utemeljena na za-
konu, to je svobodnem in zve-
stem dejanju ljubezni med enim
moškim in eno žensko. Ljubezen
zapečati njuno zvezo in ju uči, da
se medsebojno sprejmeta kot dar.
Zakon je šola ljubezni in zvesto-
be. Žalosti naju, da so tudi že dru-
ge oblike sobivanja postavljene
na isti nivo kot ta zveza, medtem
ko se pojem očetovstva in mate-
rinstva, kot posebna poklicanost
moža in žene v zakonu ter po-
svečena v svetopisemskem
izročilu, izključuje iz javne zave-
sti.
21. Vse tudi prosiva, da spoštujejo
neodtujljivo pravico do življenja.
Milijonom otrok je odvzeta
možnost, da bi se rodili na svet.
Glas krvi nerojenih otrok vpije k
Bogu (prim. 1Mz 4,10).
Razvoj tako imenovane evtanazi-
je povzroča, da se ostareli in bolni
čutijo kot preveliko breme za svo-
je družine in za družbo na
splošno.
Zaskrbljena sva tudi nad razvo-
jem tehnik oplojevanja z medi-
cinsko pomočjo, saj je manipuli-
ranje s človeškim življenjem na-
pad na temelje obstoja človeka,
ustvarjenega po Božji podobi. Na-
jina dolžnost je, da spomniva na
nespremenljiva krščanska moral-
na načela, ki temeljijo na spošto-
vanju dostojanstva človeka, po-
klicanega v življenje po Stvarni-
kovi zamisli.
22. Danes se še posebej želiva
obrniti na mlade kristjane. Nalo-
ga vas mladih je, da ne zakopljete
talenta v zemljo (prim. Mt
25,25), temveč uporabite vse spo-
sobnosti, ki vam jih je Bog dal, da
potrdite v svetu Kristusove resni-
ce in udejanjite v svojem življenju
evangeljski zapovedi ljubezni do
Boga in do bližnjega. Ne bojte se
iti proti toku in braniti Božjih re-
snic, ki jih posvetne norme niti
od daleč ne sprejemajo.
23. Bog vas ljubi ter od vsakega
od vas pričakuje, da boste njegovi
učenci ter apostoli. Bodite luč
sveta, da bodo tisti, ki so ob vas,
videli vaša dobra dela in slavili
vašega Očeta, ki je v nebesih
(prim. Mt 5,14,16). Svoje otroke
vzgajajte v krščanski veri, posre-
dujte jim dragocen biser vere
(prim. Mt 13, 46), ki ste ga prejeli
od svojih staršev in prednikov.
Zapomnite si, da “ste bili odku-
pljeni za visoko ceno” (1Kor
6,20), za ceno smrti na križu Člo-
veka-Boga, Jezusa Kristusa.
24. Pravoslavne in katoličane pa
povezuje poleg skupnega izročila
Cerkve prvega tisočletja tudi po-
slanstvo, pridigati Kristusov evan-
gelij v današnjem svetu. To po-
slanstvo vsebuje medsebojno
spoštovanje članov krščanskih
skupnosti in izključuje kakršno
koli obliko prozelitizma.
Nismo si namreč tekmeci, tem-
več bratje, in ta pojem mora
usmerjati naša medsebojna de-
janja do zunanjega sveta. Poziva-
va katoličane in pravoslavne v
vseh deželah, da se naučijo živeti
skupaj v miru in ljubezni in da
imajo “drug do drugega isto
čutenje” (Rm 15,5). Ne moreva
torej sprejeti uporabe nepoštenih
sredstev za spodbujanje vernikov,
da prestopijo iz ene Cerkve v dru-
go, in s tem zanikati verske svo-
bode ter njihovega izročila. Pokli-
cani smo uresničiti zapoved apo-
stola Pavla: “Vendar je zame
stvar časti, da ne oznanjam
evangelija tam, kjer je bil Kri-
stus že imenovan, da ne bi zi-
dal na tujem temelju” (Rim
15,20).
25. Upava, da bo najino
srečanje prispevalo k spravi
tam, kjer obstajajo napetosti
med grkokatoliki in pravoslav-
nimi. Danes je jasno, da meto-
da 'unijatstva', znana v prete-
klosti in razumljena kot pove-
zanost ene skupnosti z drugo
tako, da se odcepi od svoje Cer-
kve, nikakor ni način, ki bi
omogočil vzpostavitev enosti.
Kljub temu pa imajo cerkvene
skupnosti, ki so se pojavile v
takšnih zgodovinskih oko-
liščinah, pravico do obstoja in
da se lotijo vsega tistega, kar je po-
trebno, da zadostijo duhovnim
potrebam svojih vernikov, pri
tem pa naj si prizadevajo živeti v
miru s svojimi bližnjimi. Potreb-
na je sprava med pravoslavnimi
in grkokatoliki ter da najdejo
oblike sobivanja, ki so za oboje
sprejemljive.
26. Obsojava spopad v Ukrajini,
ki je povzročil številne žrtve in
neštevilne rane miroljubnemu
prebivalstvu ter potisnil družbo v
težko ekonomsko in humanitar-
no krizo. Vse vpletene strani po-
zivava k razumnosti, k družbeni
solidarnosti ter delovanju za iz-
gradnjo miru. Naše Cerkve v
Ukrajini vabiva, da pridejo do
družbenega soglasja, da se vzdr -
žijo udeležbe pri spopadih in ne
podpirajo več nadaljevanja spo-
ra.
27. Obetava si, da bo razkol med
pravoslavnimi verniki v Ukrajini
preraščen na osnovi obstoječih
kanoničnih predpisov, da bodo
vsi pravoslavni kristjani v Ukraji-
ni živeli v miru in soglasju ter da
bodo katoliške skupnosti v državi
dale svoj prispevek na tak način,
da bo vedno bolj vidno naše
krščansko bratstvo.
28. V današnjem sodobnem sve-
tu, tako različnem, pa vendar po-
vezanem s skupno usodo, so ka-
toličani in pravoslavni poklicani
bratsko sodelovati pri oznanjanju
Blagovesti zveličanja ter skupaj
pričevati za moralno dostojan-
stvo in pristno svobodo osebe, da
“bo svet veroval” (Jn 17,21). Ta
svet, v katerem postopoma izgin-
jajo duhovni stebri človeškega bi-
vanja, pričakuje od nas na vseh
področjih osebnega in družbene-
ga življenja močno krščansko
pričevanje. Od naše sposobnosti,
da skupaj pričujemo v teh težkih
časih za Duha resnice, je odvisna
prihodnost človeštva.
29. Pri tem pogumnem pričevan-
ju Božje resnice in zveličavne Bla-
govesti nas podpira Človek-Bog,
Jezus Kristus, naš Gospod in Zve-
ličar, ki nas duhovno krepi s svo-
jo obljubo: “Ne boj se, mala čre-
da, kajti vaš Oče je sklenil, da vam
da kraljestvo” (Lk 12,32).
Kristus je vir veselja in upanja. Ve-
ra vanj preoblikuje človekovo
življenje, ga napolni s smislom.
O tem se lahko prepričajo preko
lastne izkušnje vsi, ki morejo
obrniti nase besede apostola Pe-
tra: “Nekdaj niste bili ljudstvo,
zdaj pa ste Božje ljudstvo; niste
našli usmiljenja, zdaj pa ste našli
usmiljenje” (1Pt 2,10).
30. Polna hvaležnosti zaradi daru
medsebojnega razumevanja,
izraženega med srečanjem, gleda-
va z upanjem na Sveto Božjo Ma-
ter, kateri kličeva z besedami sta-
rodavne molitve: “Pod varstvo
tvojega usmiljenja se zatekamo,
Sveta Božja Mati”. Naj Blažena
Devica Marija s svojo priprošnjo
opogumlja bratstvo tistih, ki jo
častijo, da bodo zbrani v od Boga
določenem času, v miru in sogla-
sju, v eno samo Božje ljudstvo, v
slavo Najsvetejše in nevidne Tro-
jice!
Sveti oče je za stalnega opazovalca Svetega sedeža pri Uradu
Združenih narodov in ostalih mednarodnih organizacij v
Ženevi ter stalnega opazovalca pri Svetovni trgovinski
organizaciji imenoval vatikanskega diplomata, Slovenca
msgr. Ivana Jurkoviča, dosedanjega apostolskega nuncija v
Ruski  federacij i  in v
Uzbekistanu. Odločitev o
njegovem imenovanju je
bi la v soboto,  13.
februarja, objavljena v
vatikanskem uradnem
biltenu. Jurkovič v Ženevo
odhaja iz Moskve, kjer je
bil od leta 2011 apostolski
nuncij.
V Ženevi  bo zamenjal
Silvana Tomasija, ki je bil
tam predstavnik Vatikana
od leta 2003.
Do njegove premestitve iz
Moskve v Ženevo je prišlo
le dan po petkovem
zgodovinskem srečanju
med papežem Frančiškom in patriarhom ruske pravoslavne
cerkve Kirillom, na katerega so se v Vatikanu in Moskvi
pripravljali dve leti. Pri tem je kot veleposlanik Svetega sedeža
v Rusiji in Uzbekistanu pomembno vlogo odigral tudi Jurkovič.
63-letni nadškof Jurkovič, doma iz Kočevja, je v Ljubljani
diplomiral iz teologije, v vatikansko diplomatsko službo pa je
vstopil leta 1984. Štiri leta zatem je, glede na podatke v
Wikipediji, doktoriral iz kanonskega prava. Diplomatsko
službo je opravljal v Južni Koreji, Kolumbiji in Rusiji, zatem
pa je deloval kot svetnik na državnem tajništvu v Vatikanu.
Papež Janez Pavel II. ga je leta 2001 imenoval za nadškofa
in apostolskega nuncija v Belorusiji, od aprila 2004 je bil
apostolski nuncij v Ukrajini, leta 2011 pa je bil imenovan za
nuncija v Rusiji in kasneje istega leta še za nuncija v
Uzbekistanu.
Msgr. Ivan Jurkovič iz Moskve odhaja v Ženevo
Goriška18. februarja 20166
Radovedni noski za veselo pustno
razpoloženje
Med pustnimi šemami se najdejo zmeraj tudi šaljivi klovni ali
pajacki z “obveznim” rdečim noskom, ki je njihov, tako rekoč,
razpoznavni znak. A, kje sploh domujejo ti rdeči noski? Za odgovor
na to vprašanje so otroci izvedeli na sedmi Pravljični urici v
Feiglovi knjižnici v Gorici. Nad dvajset, v glavnem predšolskih
otrok se je zbralo v prijazni mladinski sobi, da bi spet doživeli
topel pravljični trenutek, ki vselej razveseli njihova srca. Male
cicibane je v neizmerni pravljični svet vodila Katerina Citter, ki
ima kar nekaj izkušenj kot pravljičarka pri teh čarobnih uricah.
V pravljicah se dogaja tudi to, da rdeči noski živijo na samotnem,
zelenem otoku sredi modrega Jadranskega morja. Do tja je treba
pripluti tiho, s čolnom na vesla; noski se drugače hitro
prestrašijo, pa tudi sramežljivi so. Na drevesu visijo – v knjižnici
je to bil lep košat fikus -, in ko so dovolj “zreli” v svoji
radovednosti, padejo na nosek prav tako radovednemu otroku.
To se je seveda zgodilo tudi na ponedeljkovem pravljičnem
srečanju, 1. februarja 2016. Rdeči noski se niso mogli zadržati
in so drug za drugim “pristali” na noskih malih poslušalcev, ki
so se tako spremenili v prave klovne. Ljubko pravljično zgodbico,
v kateri je kar nekaj namigov, da moramo biti z vsemi in z vsako
stvarjo nežni, je Citterjeva privlačno in prepričljivo razvijala in
ob koncu še povprašala otroke, kakšno pustno masko si bodo
nadeli v letošnjih pustnih dneh. / IK
SCGV Emil Komel / Četrti spominski večer
"Silvanu z ljubeznijo"
V nedeljo, 21. februarja, ob 18. uri bo v veliki dvorani Kulturnega
centra Lojze Bratuž večer v spomin na dragega ravnatelja SCGV
Emil Komel prof. Silvana Kerševana. Njegov spomin je še živ v
srcih profesorjev, učencev in vseh sodelavcev Centra Komel in
društva Arsatelier. Večer bo letos potekal v slovenskem duhu,
saj bodo na programu zazvenele skladbe slovenske glasbene
literature in skladbe, ki so jih napisali tudi domači ustvarjalci ter
Silvanovi prijatelji. Med temi bo tudi noviteta za kitarski orkester,
ki jo je napisala prav za to priložnost profesorica Martina Gereon.
Poleg kitaristov bodo stopili na oder še otroški in mladinski zbor
Emil Komel, duo harf, šolski orkester in trio profesorjev Daniela
Brussolo, flavta, Tomaž Škamper, klarinet, in Elisabetta Cavaleri,
klavir.
Da bo večer še bolj poseben, se bo med glasbo prepletala tudi
slovenska poezija, ki jo bo podala muzikologinja Metka Sulič, ob
koncu pa bo podelitev štipendije mladim talentiranim učencem
Centra Komel, ki so se v zadnjem letu še posebno izkazali.
SD Sončnica, 25.2.: Erika Brajnik
Skupnost družin Sončnica iz Gorice prireja niz strokovnih
predavanj, ki bodo potekala v februarju in marcu v Močnikovem
domu v Gorici (ob cerkvi sv. Ivana). Prvo predavanje bo v četrtek,
25. februarja, z začetkom ob 20. uri. Znana naturopatinja Erika
Brajnik bo govorila o krepitvi telesa. Predavateljica je po rodu iz
Štandreža. Študirala je humanistiko v Ljubljani. Diplomirala je iz
naturopatije in se specializirala v iridiologiji. V Ajdovščini ima svoj
naturopatski center. Je avtorica strokovnih člankov za različne
revije, ima redno rubriko v našem tedniku Novem glasu. Sodeluje
v radijskih in televizijskih oddajah, kjer skuša svoje naturopatsko
znanje posredovati na preprost in razumljiv način. Je članica
uglednih svetovnih naturopatskih združenj. Pred kratkim je izdala
knjigo “Naturopatski priročnik za samopomoč”.
Naturopatija je nova veda, ki preučuje, kako naj si človek krepi
fiziološke sposobnosti. Krepitev telesa, spoznavanje in
razumevanje telesa so v naturopatiji preprosti, a hkrati
kompleksno, kot je grajeno naše telo. Lahko ga nadzorujemo,
lahko ga energetsko krepimo, najprej seveda z zdravo prehrano.
Hrana je za človeško telo energija, energija pa je življenje.
Molitveno glasbeni večer v Štandrežu
V župnijski cerkvi sv. Andreja ap. v Štandrežu bo v soboto, 27.
februarja, ob 19.45
molitveno glasbeni
večer z naslovom Večer
usmiljenja. Gost in
pričevalec bo francoski
pater Jean-Philippe, ki je
napisal knjigo Duhovnik
med prostitutkami.
Večer pripravljajo mladi
iz Skupnosti Emanuel z
različnih koncev
Slovenije. Ta večer
ponuja priložnost, da se v postnem času ob glasbi, molitvi pred
Najsvetejšim, pričevanjih in v zakramentu spovedi pripravimo na
velikonočno skrivnost. Vabljeni!
Kratke Glasbeno “Srečanje pod lipami” / Tamara Stanese in prof. Tomaž Simčič
Venec samospevov Lojzetu
Bratužu v poklon
  ekaj dni pred 79. oblet-
nico smrti Lojzeta Bra-
tuža se je goriški Kul-
turni center, ki nosi ime po
njem, skupno s Krožkom
Anton Gregorčič v
četrtek, 11. februarja, po-
klonil njegovemu spomi-
nu z glasbenim “Srečan-
jem pod lipami”, z
večerom samospevov, ki
sta jih v komorni dvorani
centra izvedla tržaška so-
pranistka Tamara Stanese
in pianist Tomaž Simčič.
Bratuž je bil glasbenik,
skladatelj, zborovodja in
organist, je poudaril prof.
Tomaž Simčič, ki je z opi-
som repertoarja tudi po-
vezoval večer. Kot zanimi-
vost je povedal, da je Bra-
tuž kot mlad zborovodja
sodeloval tudi z Marijem
Kogojem; vodil je praiz-
vedbo njegove slovite
skladbe Trenutek, ki po-
meni pravi mejnik v slo-
venski glasbi. Morda ni iz-
ključeno, je poudaril Simčič, da
bi “v normalnih okoliščinah”
tudi Lojze Bratuž slovenski gla-
sbi, ki je bila takrat še zelo vpeta
v tradicijo, “pomagal utirati no-
va pota”.
Samospev ali Lied je krajša
skladba za glas in glasbilo, na-
vadno klavir, običajno na pe-
sniško besedilo posvetne vsebi-
ne. Goriški koncert je bil izje-
men tudi zato, ker je imel spo-
red pretežno sakralni značaj. V
prvem delu sta pevka in pianist
izvedla ciklus desetih pesmi na
biblično besedilo češkega skla-
datelja Antonina Dvoraka, v
drugem pa samospeve treh do-
mačih avtorjev.
Prvi del je bil res impozanten.
Dvorak velja za enega najpo-
membnejših poznoroman-
tičnih skladateljev in predstav-
nikov t. i. nacionalnih šol. Zna-
ni so njegovi Slovanski plesi ali
simfonija Iz novega sveta; manj
znane so njegove komorne
skladbe, “a po krivici”, je
podčrtal Simčič. Med njimi se
namreč resnično najdejo pravi
biseri, eden od teh so tudi Bi-
blične pesmi opus 99. Besedilo
je vzeto iz knjige Davidovih
N psalmov: pri izbiri odlomkov jeskladatelj želel izraziti svojo sti-sko in oblikovati lastno moli-
tev: dva glavna vsebinska pou-
darka sta občudovanje Gospo-
dove slave in zaupanje v njego-
vo Previdnost, po drugi strani
pa skrajna človekova stiska, nje-
gov občutek nemoči in
ogroženosti. Biblične pesmi, ki
so nastale ob koncu 19. stol. v
ZDA, vsebujejo motive iz češke
ljudske zakladnice, ki se preple-
tajo z idejami črnske duhovne
glasbe. Melodični navdih je bo-
gat, glasba preprosta, pristna in
neposredna v izražanju čustev
in razpoloženj. Zanimivo je tu-
di to, da je Dvorak za Biblične
pesmi izbral prvi češki prevod
Svetega pisma, delo češke refor-
macije, ki velja za temeljno de-
lo v zgodovini češkega jezika;
jezik je bil torej češčina iz druge
polovice 16. stoletja: “Nekako
tako, kot bi mi peli v jeziku Pri-
moža Trubarja ali Jurija Dalma-
tina”, je dodal Simčič.
Drugi del koncertnega večera
se je začel s samospevoma iz
opusa tržaškega skladatelja Adi-
ja Daneva. Glasbenik s Proseka
ima za sabo briljantno kariero,
je dejal Simčič: bil je profesor
na tržaškem konservatoriju,
krajši čas tudi njegov ravnatelj,
nato pa je začel delati kot zbo-
rovodja, korepetitor in dirigent
v največjih svetovnih gleda-
liščih, od Buenos Airesa prek
New Yorka do Verone in Be-
netk. “Sodeloval je z najslav-
nejšimi dirigenti in opernimi
pevci”. Danev piše zlasti zbo-
rovsko glasbo, pa tudi samospe-
ve. Na goriškem večeru sta Sta-
nesejeva in Simčič izvedla sa-
mospeva iz zbirke Tritticu reli-
giosu, ki je nastala v lanskem
letu na besedilo sicilskega pe-
snika Calogera Sorceja. Lied
Graziii, Signuri, ki ga je sklada-
telj izrecno posvetil tržaški so-
pranistki, je bil tokrat prvič iz-
veden na koncertnem odru;
doslej ga je bilo mogoče slišati
le v dokumentarcu o Danevu,
ki ga je Tamara Stanese kot pro-
gramistka-režiserka pripravila
lani za slovensko radijsko po-
stajo. V sicilskem narečju je izz-
venel tudi samospev Angilu
mia.
Lojze Bratuž ni pisal samospe-
vov. Za počastitev spominskega
dne sta se zato tržaška glasbe-
nika obrnila na prijatelja Patric-
ka Quaggiata, da bi uglasbil pri-
merno besedilo. Mladi goriški
zborovodja in skladatelj se je
odločil za enega izmed najbolj
ganljivih sonetov iz venca, ki ga
je Ljubka Šorli posvetila pokoj-
nemu možu ob 20-letnici nje-
gove smrti: Jeseni šla na pot sva
z roko v roki. Simčič se je zah-
valil Quaggiatu, ki je pristal na
povabilo in skladbo posvetil ce-
lotni naši skupnosti “na dan,
ko se spominjamo Lojzeta Bra-
tuža, v čigar idealih se prepoz-
nava vsa naša skupnost”.
Večer sta tržaška interpreta skle-
nila s Pavletom Merkujem, izo-
bražencem širokih pogledov in
izjemne večplastnosti, znanim
raziskovalcem slovenske ljud-
ske kulture, zlasti v Benečiji in
Reziji. Sad njegove-
ga življenjskega dela
so tudi številne pri-
redbe ljudskih pe-
smi; nekatere že so-
dijo v železni reper-
toar najboljših slo-
venskih zborov. Tri
izvedene beneške
ljudske pesmi za
glas in klavir so na-
stale pred 50 leti po
izvirnem zapisu iz
Štoblanka pri Dreki.
Po načinu glasbene-
ga pristopa, je dejal
prof. Simčič, ne gre
zgolj za priredbo,
temveč za pravo av-
torsko skladbo,
čeprav je navdih
brez dvoma ljudski.
Zahtevni repertoar
je gotovo pomenil
poseben podvig, ki
pa ga je Tamara Stanese - ob za-
nesljivi klavirski igri prof.
Simčiča - s svojim suverenim
nastopom ter zelo kultiviranim
in toplim glasom odlično izpel-
jala. Izkušena sopranistka, ki je
študirala solopetje v Trstu in
Ljubljani, diplomirala iz kom-
pozicije in dirigiranja na
tržaškem konservatoriju Tarti-
ni, sedaj pa opravlja specializa-
cijo v dirigiranju, je značajno
odpela mrke in dramatične, pa
tudi blage in tolažilne izpoved-
ne psalme kralja Davida, z veli-
ko nežnostjo dve mili in intim-
ni Danevovi molitvi ter praiz-
vedbo ganljive Quaggiatove
uglasbitve. Duo Stanese-Simčič
je bleščeče izvedel tudi tri Mer-
kujeve beneške pesmi in - kot
dodatek - tenkočutni samospev
padlemu bratu, ki so še enkrat
potrdili genialno žilico tržaške-
ga etnomuzikologa in polie-
dričnega intelektualca.
V mesecu, ko proslavljamo slo-
venski kulturni praznik, je bilo
to alternativno “Srečanje pod
lipami” zaradi vsebine poseb-
no posrečeno, za ljubitelje ko-
mornih glasbenih dogodkov
pa pravi užitek. / DD
Obnovitev rajonskih svetov?
Ni politične volje!
  d maja 2012 Gorica ni-
ma več rajonskih sve-
tov, in vendar nekdanji
predsedniki ostajajo tako ali dru-
gače trdne oporne točke za ljudi
v lastnih okrožjih. Kot so pove-
dali na tiskovni konferenci 12.
februarja na sedežu nekdanje
ločniške krajevne skupnosti, so
pobudniki peticije za obnovitev
rajonov od konca prejšnjega leta
do pred kratkim zbrali skoraj ti-
soč podpisov v upanju, da bi
občinska uprava vzela v poštev
njihovo zahtevo. To je tudi želja
ljudi, ki so cenili delo svetov, je
povedal nekdanji predsednik v
Ločniku Giorgio Stabon. Ljudje
so odločno podprli peticijo in
upajo v pozitiven razplet, saj je
za marsikoga še vedno tako, kot
bi krajevne skupnosti še obstaja-
le, sta dodala Lovrenc Persoglia
O (Pevma-Štmaver-Oslavje) inMarjan Breščak (Štandrež). Nav-dušenje ljudi je jasno sporočilo
za upravitelje, je dodal Bernard
Spazzapan, Silvan Primosig pa je
poudaril, da z ukinitvijo rajon-
skih svetov niso kaj dosti pri-
varčevali, saj tako majhne uprav-
ne enote več prinesejo, kot sta-
nejo. Deset rajonov je stalo manj
kot en sam občinski odbornik!
Bojevita občinska svetnica SSk
Marilka Koršič je poudarila, da je
izgubljen stik z ozemljem in
ljudmi velika napaka, “župan
Romoli dela vse za mestno sre-
dišče, popolnoma je zapustil
predmestje”. Nekdanji član kra-
jevne skupnosti Sv. Gora-Placuta
Miloš Čotar je izpostavil čezmej-
no vlogo takih organov in težo
institucionalnega sodelovanja,
ki je po svoji naravi drugačno od
sodelovanja med društvi. Občin-
ski svet žal ne daje dovolj teže
okrajem, kjer imajo nekdanji
predsedniki še prestiž za opra-
vljeno delo, je dejal občinski
svetnik iz Ločnika Giovanni
Bressan. Gre za izgubljeno pri-
ložnost, je poudaril tudi tajnik
goriške sekcije SSk Julijan Čav-
dek, saj je deželni svetnik Igor
Gabrovec dosegel s popravkom
v deželnem zakonu možnost
vzpostavitve šestih goriških rajo-
nov. Če do tega ne bo prišlo,
očitno ni politične volje! Skup-
nosti ostajajo, stavbe še naprej
obstajajo, izključno na prosto-
voljni ravni ni mogoče veliko
narediti, je pristavil predsednik
konzulte za furlanski jezik na go-
riški pokrajini Renzo Medeossi.
Sicer pa, dokler bo še v veljavi
deželni zakon, ni še vse izgublje-
no... / DD
foto dpd
foto dpd
Goriška 18. februarja 2016 7
Štmaver / Od 12. do 14. februarja
Praznovanje sv. Valentina
  v. Valentin je zelo prilju-
bljen svetnik. Čeprav je
v Štmavru vaški zavetnik
sv. Maver, sv. Valentinu po
stari tradiciji pripravljajo
večdnevno praznovanje. Slo-
vesna sv. maša je bila v popol-
danskih urah v nedeljo, 14. fe-
bruarja, v domači cerkvi. Da-
roval jo je domači župnik Ma-
rijan Markežič, pevci pa so jo
obogatili z lepim petjem.
Praznovanje, poleg cerkvenih
obredov, zaznamujejo tudi
družabna in kulturna srečan-
ja. Začelo se je v petek, 12. fe-
bruarja, na društvenem se-
S dežu v prostorih nekdanjeosnovne šole, ki jih goriškaobčina končno obnavlja po
požaru, ki je pred tremi leti
prizadel poslopje. Za začetek
so prireditelji Kulturnega
društva Sabotin organizirali
tekmovanje v briškoli, ki je
privabila kar lepo število lju-
biteljev te družabne spretno-
sti.
V soboto zvečer je kulturni
spored začel domači moški
zbor pod vodstvom Nadje Ko-
vic, ki je zapel tudi Prešernovo
Zdravljico, saj smo še v mese-
cu praznovanja slovenske kul-
ture. Sle-
dilo je
predva-
janje le-
pih in za-
nimivih
fotograf-
skih po-
snetkov,
ki jih je
predstavi-
la Slavica
Radinja.
Pred krat-
kim je z
možem
prepotovala večji del Japonske
in v fotografski objektiv ujela
marsikatero značilnost te od-
daljene dežele. Posebno so jo
pritegnili lepo urejeni vrtovi
zasebnih bivališč in parki, ki
obdajajo značilne japonske
templje. Tudi način življenja
prebivalcev in njihove navade
ter oblačila so bili deležni po-
sebne pozornosti. Pohvalila je
tudi okusnost in lepo pripra-
vljene jedi in pijače, ki so
morda nekoliko nenavadne, a
se kar priležejo.
Zadnji dan praznovanja je si-
cer nekoliko skalilo slabo vre-
me, a k prijetnemu počutju so
prispevali odlični domači
štruklji.
DP
Obvestila
V goriškem Kulturnem domu bo
v sredo, 24. februarja 2016, ob 18.
uri odprtje likovne razstave
slikarke Marie Grazie Persolja iz
Gorice. Razstava bo na ogled do
12. marca 2016 po urniku galerije,
in sicer ob delavnikih od 10. do
13. ure in od 16. do 18. ure.
Kulturni center Lojze Bratuž in
Krožek Anton Gregorčič vljudno
vabita v četrtek, 18. februarja
2016, ob 20. uri na srečanje pod
lipami. Gost bo mariborski
nadškof Msgr. Alojzij Cvikl. Iz teme
bo zasvetila luč je škofovsko geslo
nekdanjega provinciala slovenske
jezuitske province, predsednika
slovenske Karitas in nekdanjega
rektorja papeškega kolegija
Russicum. Večer bo vodil goriški
rojak in duhovnik mariborske
nadškofije Franček Bertolini.
Goriška tehniški in licejski pol
prirejata v petek, 19. februarja
2016, ob 11.00 v Kulturnem
domu v Gorici skupno Prešernovo
proslavo. Gostji bosta tržaška
pisateljica Vilma Purič in prof.
Loredana Umek. Srečanje z njima
je omogočila tržaška založba
Mladika. Ob tej priložnosti bo tudi
nagrajevanje najboljših prispevkov
literarnega in likovnega natečaja
Pot do človeka, ki je posvečen
spominu na dijakinjo Živo
Srebrnič.
V galeriji A. Kosič v Raštelu je na
ogled do 20. februarja razstava del
umetnika Marina Beroviča.
V Katoliški knjigarni v Gorici bo v
četrtek, 25. februarja 2016, ob 10.
uri gost srečanja ob skodelici kave
Jasna Tuta, ki bo v pogovoru z
Jurijem Paljkom predstavila svojo
knjigo Moj svet sredi oceana.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja na dan žena 8.
marca tradicionalno srečanje z
izletom v Pordenon za ogled
vrtnarskega sejma. Prvi avtobus
bo odpeljal ob 12. uri iz Gorice s
trga Medaglie d'oro / z Goriščka,
nato s postanki pri vagi blizu
pevmskega mosta, v Podgori pri
telovadnici, v Štandrežu pri lekarni
in na Pilošču. Drugi avtobus bo
odpeljal ob 12. uri iz Jamelj, nato
s postanki v Doberdobu, na
Poljanah, v Sovodnjah pri cerkvi in
lekarni ter v Štandrežu na Pilošču.
Vpisujejo po tel. št.: 0481 884156
(Andrej F.), 0481 20801 (Sonja K.),
0481 882183 (Dragica V.), 0481
78138 (Sonja Š.).
Prispevke za Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin na
ravnatelja prof. Silvana Kerševana lah-
ko nakažete na bančni tekoči račun:
Banca di Cividale (Via Kugy, 2, Gorica)
IBAN IT 30 C 05484 12402 003 570
036 225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom:
za SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Infor-
macije na tajništvu SCGV Emil Komel,
tel. št. 0481 532163 ali 0481 547569.
Profesorica slovenščine išče delo
(tudi inštrukcije, učna pomoč in
varstvo otrok). Tel. št. 00386 41
256240.
Zanesljiva in izkušena gospa
pomaga pri likanju in čiščenju
stanovanja. Tel. št. 00386
40153213.
20-letna študentka z izkušnjami
nudi lekcije slovenščine,
angleščine, nemščine ter varstvo
otrok. Tel.: 00386 31 478807.
Urejena gospa išče delo za
čiščenje in likanje na območju
Gorice. Tel. št. 00386 31 449311.
Resna gospa s petnajstletno
izkušnjo nudi nego in pomoč
starejšim osebam tudi 24 ur na
dan. Tel. štev. 00386 40 484339.
40-letna mati z večletnimi
izkušnjami in znanjem
italijanščine nudi dnevno nego
starejšim na domu (ne 24 ur
dnevno) ali pomoč pri
gospodinjskih delih in kuhanju. Tel.
00386 41 729548.
Resna in odgovorna medicinska
sestra nudi nego in pomoč
starejšim osebam. Tel. štev.
00386 30 325 558.
Varujem starejše, pomoči
potrebne osebe, in sicer 24 ur ali
pa samo čez dan ali varstvo
ponoči. Sem človek dobrega srca
in imam nekajletne izkušnje! Sem
upokojenka, vse ostalo
(vrednotnice) in vprašanja na štev.
040 621 424 (v poštev pride
celotno primorsko in goriško
območje).
Gospa z večletno izkušnjo nudi
nego in pomoč starejšim osebam
za 24 ur na dan. Tel. št. 00386 40
432304.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 19.2.2016 do 25.2.2016)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5, 91.9
Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9
Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,
99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele
98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,
103.6 Mhz; na internetu www.
radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan
razen ob sobotah od 20.00 do
21.00. Spored:
Petek, 19. februarja (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki
z naših kulturnih prireditev -
Glasba iz studia 2.
Nedelja, 21. februarja, ob 21. uri (vodi
Ilaria Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Ponedeljek, 22. februarja (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-zabavna
in zabavna glasba - Zborovski
kotiček - Novice iz naših krajev -
Obvestila in večerni vic.
Torek, 23. februarja (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 24. februarja (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet: Stati
in obstati - Izbor melodij.
Četrtek, 25. februarja (v studiu
Andrej Baucon): Lahka glasba -
Zanimivosti iz sveta - Obvestila in
večerni vic.
SCGV EMIL KOMEL in ARSATELIER 
vljudno vabita na spominski večer
“Silvanu ... z ljubÊznijo”
glasbeni poklon dragemu ravnatelju
na večeru bo tudi podelitev štipendij iz Sklada 
“Silvan Kerševan” mladim perspektivnim 
učencem SCGV Emil Komel
nedelja, 21. februar 2016, ob 18. uri
Kulturni center Lojze Bratuž, Gorica
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
NEDELJA, 28. FEBRUARJA 2016, OB 16. URI
Rezervacije možne vsak dan od 8.30 do 12.30
tel. 0039 0481 531445 — e-mail: info@centerbratuz.org
www.centerbratuz.org
V Sovodnjah so trije naši naročniki 8. januarja letos plačali
naročnino za Novi glas. Pošta nam je naročnine sicer
posredovala,
izgubila pa je imena in naslove naročnikov. Prosimo vse, ki ste
naročnino plačali na ta dan na pošti v Sovodnjah, da nam to
sporočite po telefonu na št. 0481 533177. Naročnikom se za
nevšečnost, ki je sami nismo zakrivili, iskreno opravičujemo!
Uprava Novega glasa
Pomembno obvestilo
KATOLIŠKA KNJIGARNA vabi na kavo s knjigo
Gost srečanja bo Jasna Tuta, ki bo v pogovoru 
z Jurijem Paljkom predstavila svojo knjigo 
MOJ SVET SREDI OCEANA
32 dni jadranja čez Pacifik
v soncu in dežju, v strahu in smehu
v četrtek, 25. februarja 2016, ob 10. uri
v prostorih knjigarne na Travniku 25 
Pod 
pokroviteljstvom
Kavo bo 
ponudilo podjetje
Foto DP
PD ŠTANDREŽ, KD STANKO VUK - Miren-Orehovlje 
in KTD ZARJA - Bilje
vabijo na
PROSLAVO OB DNEVU SLOVENSKE KULTURE
KRASNA SI, HČI PLANIN ...
Ob 110-letnici smrti Simona Gregorčiča
petek, 19. februarja 2016, ob 19.30
v dvorani na Mirenskem Gradu
nedelja, 21. februarja 2016, ob 17. uri
v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu
sodelujejo:
glasbene in pevske skupine, glasbeni in pevski solisti ter recitatorji
slavnostni govornik umetnostni zgodovinar Saša Quinzi
strokovna pomoč Jože Hrovat, režija Božidar Tabaj
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Nad Mirnom se na zelo razglednem vrhu na kamnitih tleh kraške
planote veličastno dviga mogočna zgradba CERJE, Pomnik
braniteljem slovenske zemlje. Namenjena je vsem tistim, ki so se
na tem ozemlju borili in padli. Predstavlja krute boje slovenskega
naroda. Postavljena je bila po zamisli rodoljubne organizacije
TIGR.    Do tega izjemno pomembnega spomenika se je 13.
februarja 2015 popoldne povzpela kar številna skupina članov
Društva slovenskih upokojencev za Goriško. Pred stavbo je
udeležence sprejel in nagovoril predsednik Pokrajinske zveze DU
Severne Primorske, Zlatko Marušič. 21 m visok obrambni in
spominski stolp Cerje je bil zgrajen na štirih stebrih, ki predstavljajo
združeno Slovenijo kot del Evrope narodov Romanov, Germanov,
Madžarov in Slovanov. Za javnost so ga odprli 21. septembra
2013 ob mednarodnem dnevu miru. Vsebina petih nadstropij
kaže dogajanja od prazgodovine dalje. V pritličju so udeleženci
občudovali 'monumentalno' oblikovan prostor, ki zaobjema
narodovo zgodovino od Brižinskih spomenikov do pomembnejših
osebnosti slovenske kulture. Sredino dvorane krasijo začetne
besede 2. Brižinskega
spomenika, ki se v
sodobni slovenščini
glasi: ' Če bi ded naš ne
grešil, bi mu na veke
bilo živeti, starosti ne
prejeti.... '    V prvem
nadstropju so upoko -
jenci s posebno pozor -
nostjo sledili razlagi in
multimedijski razstavi
o soški fronti, o vsem
izredno hudem doga -
janju med 1. svetovno
vojno, v drugem nad -
stropju o obdobju faši -
zma, o primorskih Če -
drmacih itd., v tretjem
o drugi  svetovni voj -
ni  do priključitve Pri -
morske Sloveniji. Četr -
to nadstropje  je name -
njeno nastajanju samostojne države. Peto nad stropje pa obsega
ve liko pokrito ploščad za čudovit razgled na vse ozemlje v vse
smeri od Ja drana, Furlanije do Dolomitov, Alp in Vi pavske doline.
Natan čnejši razgled pa je, žal, oviralo izletnikom oblačno in
megleno nebo. Ob Cerju teče t. i. Pot miru. Udeleženci so bili nad
vsem, kar so videli, zelo navdu šeni.   Zapustili so za sabo znamenit
kraj in se ustavili v Lokvici na Valentinovem srečanju.  (ed)
Goriški upokojenci so obiskali Cerje
Kultura18. februarja 20168
Slovenska zgodovina ni borna
Zakladnice spomina
   lovenska zgodovina ni
borna, kot jo nekateri
skušajo prikazati”, je v
Kopru poudaril znani zgodovinar
dr. France M. Dolinar, ko je odpi-
ral razstavo z naslovom Arhivi za-
kladnice spomina.
Razstava, ki je bila postavljena la-
ni v Ljubljani in je potem postala
potujoča, je izjemno delo desetih
slovenskih arhivov, ki na svojih
policah hra-
nijo kar 75 ki-
lometrov ra-
zličnega gra-
diva. Tako ve-
likega projek-
ta doslej še ni-
so imeli, saj je
razstavo po-
stavljalo kar
90 ljudi. Eden
od enajstih
avtorjev raz-
stave, Andrej Nared, je rekel, da
gre za “jagodni izbor” dragoceno-
sti slovenskih arhivov. V Kopru je
“šest izbranih jagod” prispeval ko-
prski škofijski arhiv, kot je povedal
njegov vodja Luka Tul. “Z njimi
ponazarjamo lok človekovega
življenja. Na ogled sta najstarejši
matični knjigi, krstna iz Izole s
prvim vpisom iz leta 1506 in
mrliška iz Pirana s prvim vpisom
iz leta 1509”, je na odprtju dejal
Tul, ki skrbi za prenovljeni škofij-
ski arhiv. Le-ta hrani tudi najsta-
rejšo izvirno listino v državi, da-
rovnico tržaškega škofa koprski
stolnici, ki je nastala daljnega leta
1082. Z njo je tržaški škof Heribert
nekaj zemljišč iz Izole podaril ko-
prski stolnici.
Zelo zanimiv zaklad, ki si to ime
“S zasluži tudi zaradi svoje kovinskevrednosti, pa je prstan papeža Pa-vla II. Našli so ga leta 1969, ko so
odprli kamnit sarkofag legendar-
nega prvega koprskega škofa sv.
Nazarija (Lazarja). “Ne vemo, ka-
ko se je prstan znašel v sarkofa-
gu”, je povedal Luka Tul. Zlati
prstan je bil last papeža, ki se je
imenoval Pietro Barbo. Nasledil je
papeža Pija II., znamenitega nek-
danjega tržaške-
ga škofa Eneja
Silvija Piccolo-
minija, ki je
ustanovil lju-
bljansko škofijo
in jo odcepil od
Ogleja. Mogoče
je v tem zgodo-
vinskem dej-
stvu iskati po-
vezave njegove-
ga naslednika s
Koprom. Papež Pavel II. izhaja iz
beneške patricijske rodbine Bar-
bo, katere ena veja se je naselila
v Istri in pridobila posesti na
Kranjskem. Potomka slovenske
veje te rodbine, Livia Reden
Barbo, ki se je med drugo sve-
tovno vojno z gradu pri Šentru-
pertu pred nasiljem umaknila
na Dunaj, pa naj bi hranila tudi
pečatni prstan papeža Pavla II.
Škofijski arhiv hrani tudi zani-
miv obrednik iz leta 1640, ki je
bil natisnjen v Rimu v latinici
v “ilirskem jeziku”. Običajno
za starocerkveno slovanščino
je bilo namreč pisanje v glago-
lici, ta obrednik, ki je bil v rabi
v celotni Istri, pa je bil napisan
v latinici. Mašna knjiga je prevod
rimskega obrednika Pavla V., ki ga
je naredil Bartol Krašić. Slovansko
bogoslužje je bilo v Slovenski Istri
močno prisotno in je popolnoma
izginilo šele
po letu 1880
zaradi na-
cionalnih
pritiskov.
Mogoče naj-
bolj zanimi-
va dragoce-
nost pa je
skoraj dva
metra dolg,
ozek zvitek,
popisan s
koptsko pi-
savo na pa-
pirusu, ki je
nastal v
Etiopiji. Z
njim so se
varovali slabega. Kdaj je nastal, ni
jasno, kakor tudi ne, kaj na njem
piše. To je pojasnila Nada Čibej,
direktorica Pokrajinskega arhiva
Koper, ki razstavo gosti in zvitek
skrbno hrani. Verjetno ga je v
Istro zanesel kak mornar, raz-
mišlja Čibejeva, ki je o pomenu
zapisa že začela poizvedovati pri
nekaterih strokovnjakih na
Bližnjem vzhodu. “Imamo boga-
to dediščino, na katero smo upra-
vičeno ponosni”, je povedala ob
odprtju. Pokrajinski arhiv bo raz-
stavo imel v gosteh do 8. aprila,
nato pa bo
pot nadalje-
vala po dru-
gih sloven-
skih me-
stih, tudi v
Novo Gori-
co, organi-
zatorji pa si
jo želijo po-
staviti tudi
kje v zamej-
stvu.
Na odprtju
je bila
večkrat
omenjena
prostorska
in finančna
stiska mnogih arhivov. Koprski
pokrajinski arhiv, ki je po besedah
Čibejeve manjši, s kakimi šestimi
kilometri gradiva, je prenapol-
njen. France M. Dolinar je ome-
nil, da bi morali v javnosti, ki ve-
likokrat ne ločuje med knjižnico
in arhivom, vzbuditi čut odgovor-
nosti, da gradivo ohranimo za-
namcem: “Hranimo slovensko,
pa tudi svetovno dediščino. To je
spomin naroda, na katerega mo-
ramo biti ponosni”. Dolinar me-
ni, da arhivska dediščina, skrita v
depojih, propada, ker zanjo ni po-
sluha in ker se zanjo ne najdejo
sredstva, da bi jo ohranili. A pri
tem premalo naredimo tudi sami,
je ocenil Dolinar in kolege spod-
budil, naj več pozornosti name-
nijo promociji arhivskega gradiva
v javnosti.
Tino Mamić
Etiopski zvitek
Najstarejša matična knjiga
Kdo si želi prevzeti javne odgovornosti?
Dan kulture in
intelektualna elita
  ilo je približno pred
dvema letoma. Tedaj smo
se v domači vasi oziroma
bolje rečeno kraju, v katerem
prebivam, odločili, da se bo-
mo ob stoletnici rojstva po-
klonili spominu rojakinje in
pisateljice Branke Jurca, ki se
je rodila maja 1914 v Koprivi
na Krasu. Sam sem ob tej pri-
ložnosti predlagal, naj se po
njej imenuje tudi vaška ulica
oziroma klanec v bližini hiše
na bližnjih Brjah, kraja, iz ka-
terega je izviral njen oče. Spo-
minjam se, da se je ob tem
razvnela precej žolčna pole-
mika z žaljivimi toni najprej
na račun pokojne pisateljice,
potem pa še na podpisanega
predlagatelja, ki je s kulturo
in književnostjo očitno imela
bolj malo opraviti. Razlogi za
nasprotovanje (s strani le ene-
ga posameznika oziroma peščice
njemu podobno mislečih) so
namreč bili povsem ideološkega
značaja, povrhu pa še uvožene-
ga, saj se Primorci v času fašizma
in druge svetovne vojne nismo
pretirano delili med 'vaše' in
'naše', ampak smo brez večjih
pomislekov podprli tistega, ki
nam je obljubil spremembo kri-
vične zahodne Rapalske meje.
Zanimivo je tedaj bilo, da je
omenjeni 'nasprotnik', potem
ko je 'izgubil' svojo bitko, saj so
prisotni vaščani na sestanku tako
rekoč soglasno sprejeli in podprli
predlog o postavitvi table, začel
podpisanega napadati in žaliti
(preko mailing liste, s katero se
B v vasi obveščamo), da se prištevamed intelektualno elito. Karak-teristike, s katerimi bi se kot član
omenjene elite mogel 'po-
našati', so po njegovem bile, da
obvlada dva jezika, v njih pa zna
le šteti, in to samo od ena do de-
set in nazaj. K sreči se je nato
stanje kmalu umirilo in čez pri-
bližno dva meseca smo lahko
mirno izpeljali prireditev ter se
tako ob prisotnosti pesnika Ciri-
la Zlobca in kopice drugih go-
stov ter obiskovalcev spoštljivo
poklonili spominu pisateljice, ki
v vasi sicer ni dolgo živela, saj je
njena družina odšla iz Primorske
zaradi fašističnega pritiska, cele
generacije, med njimi tudi moja,
pa so zrasle z branjem njenih
knjig.
Toliko o lastnih izkušnjah z be-
sedno zvezo, ki jo omenjam v
naslovu. Sam seveda ne spadam
med intelektualno elito in se
vanjo tudi ne prištevam, drugače
bi imel stalno in dobro plačano
službo na kakem prestižnem
inštitutu oziroma fakulteti.
Večina nas 'navadnih smrtni-
kov' namreč živi popolnoma ra-
zlično življenje, predvsem na po-
dročju dela oziroma zaposlitve,
ki je, vsaj za zdaj, kljub vsem
študijskim in poklicnim na-
slovom, še vedno začasna in s
kratkim rokom trajanja ter
možnosti načrtovanja.
Slovensko javnost pa je prav
pred kratkim pretresel škan-
dal, v vrtincu katerega sta se
znašla dva ministra Cerarjeve
vlade, in sicer Dušan Mramor,
ki je le malo prej prejel nagra-
do za najboljšega evropskega
finančnega ministra leta, po-
leg njega pa še ministrica za
šolstvo Maja Makovec
Brenčič. Za oba se je namreč
izkazalo, da sta dobivala neu-
pravičen dodatek za stalno
pripravljenost, ki, denimo,
pripada policistom, gasilcem,
reševalcem in tistim, ki rešuje-
jo človeška življenja. Katerikoli
komentar je seveda popolnoma
odveč, kar pa najbolj bode v oči,
je dejstvo, da so si take stvari pri-
voščili predvsem pripadniki že
imenovane (ne samo od podpi-
sanega, temveč tudi od glavnine
slovenskih medijev) intelektual-
ne elite. Pred časom pa so v jav-
nost pricurljale na dan tudi no-
vice o plagiatih raznih magi-
strskih nalog in doktorskih di-
sertacij, s katerimi si je marsikdo
pridobil prestižne in očitno zelo
laskave akademske naslove.
Kar me ne samo kot človeka, am-
pak tudi kot izobraženca v tem
pogledu najbolj boli, je predv-
sem dejstvo, da prihaja do takih
dogodkov in dejanj, s katerimi
ljudje na najvišjih funkcijah di-
skreditirajo ne samo sebe, am-
pak celotno svoje okolje, predv-
sem na področju, ki bi moralo iz-
stopati po svoji etičnosti. Pomi-
slimo le na to, da smo Slovenci
med zadnjimi v Evropi dobili
svojo univerzo, po prvi svetovni
vojni namreč. Dolgo časa smo
namreč med sosedi veljali za nei-
zobražen in nekultiviran narod,
ki je vsaj eno stopnico pod raz-
vitejšimi.
Zadnji dogodki žal napeljujejo
prav na to. Očitno je namreč, da
si je akademska elita nekako mo-
rala razdeliti denar, ki bi drugače
pripadal fakultetam (kako je že z
zaposljivostjo mladih raziskoval-
cev oziroma begom možganov v
tujino?), za to pa so iskali najbolj
enostavno možnost. Kaj boljšega
kot dodatek za stalno pripravlje-
nost, ki pripada reševalcem –
tem, ki vsak dan na cestah in av-
tocestah tvegajo svoja življenja
za drugega, policistom – tistim,
ki morajo vzdrževati javni red in
mir z do kraja dotrajano opremo
in zastarelimi vozili, da o begun-
ski krizi sploh ne govorimo, ga-
silcem - ki so ob lanskem žledo-
lomu delali tudi po več dni za-
pored, da so ljudem le omogočili
spet normalno življenje...
Mediji so v zadnjem času raz-
krinkali še celo vrsto takih in po-
dobnih neupravičenih načinov
uporabe javnega oziroma davko-
plačevalskega denarja. Zaradi
previsokih plač je namreč pred
časom 'odletelo' tudi vodstvo
Družbe za upravljanje terjatev
bank oziroma t. i. slabe banke.
Pri vsem tem se zastavlja le eno
vprašanje. Kje so torej med nami
pošteni ljudje, ki bi bili željni
prevzeti si upravljanje države ozi-
roma javne odgovornosti?
Primož Sturman
Predsednik SKGZ Rudi Pavšič in predsednik SSO Walter Bandelj
sta se odzvala na povabilo predsednice Slovenskega stalnega
gledališča Brede Pahor, da bi skupaj ocenili zdajšnji položaj v
slovenski kulturni ustanovi. Skupaj so preverili tudi možnosti
ureditve lastnine Kulturnega doma in njegovih potrebnih obnov
ter njegove uporabnosti.
Vsi so se strinjali, da je treba resno razmisliti o lastninskem
vprašanju in preveriti možnosti za prenos od zdajšnje imovinske
družbe na drugo raven ter pri tem preveriti alternativne možnosti.
Zasledovati je potrebno cilj, da bodo lahko v Kulturnem domu
računali na javno finančno podporo za prenovo, saj je zob časa
močno načel to osrednjo tržaško kulturno ustanovo.
Ob dejstvu, da potekajo resne pri pra ve za ureditev in večjo upo -
rabnost na -
rodnih domov
pri Sv. Ivanu
in v ul. Filzi ter
Stadiona 1.
maja, je po -
trebno, da bo -
do v pri hod -
nje potekala
redna uskla -
je vanja med
raznimi subjekti. Pri tem bo morala sodelovati tudi družba Dom,
ki je sedanja lastnica Kulturnega doma. To usklajevalno delo
naj privede do primernih rešitev za vse štiri centre, po zgledu
Tržaškega knjižnega središča.
Tako Pavšič in Bandelj kot sama predsednica SSG so soglašali,
da mora postati Kulturni dom središče dejavnosti in ponudb, ki
presegajo zgolj gledališko dejavnost, čeprav mora ta ostati
središčna. Podprli so idejo o valorizaciji prostorov v ul. Petronio
tudi za umetniško-likovno dejavnost, predvsem v smeri dela in
potreb društva za likovno umetnost KONS.
Srečanje je nudilo priložnost za oceno zdajšnjega stanja v
gledališču in sprememb, tudi statutarne narave, ki bi zadostile
potrebam, ki jih zahteva zakonodaje ter sama dejavnost
gledališča.
Predsednika Pavšič in Bandelj 
sta se sestala s predsednico SSG
Sv. Križ / Slomškov dom
Proslava ob dnevu
slovenske kulture
  etošnja Prešernova
proslava v Slomškovem
domu v Svetem Križu
je imela bogat trodelni
program: slonela je na
pisani besedi, likovni
umetnosti in glasbeni točki.
Proslavo je uvedla študentka
stomatologije v Ljubljani
Lea Samba, ki je na klavir
zaigrala Lisztovo Slavček in
Etida opus 1 št. 2 v a-molu,
nato pa še glasbo iz filma
"Amelie" Yanna Tiersena.
Po uvodnih pozdravih p.
Rafaela Slejka v imenu
župnije Svetega Križa in
predsednika Slomškovega
društva Igorja Sedmaka je
sledila predstavitev knjige
Goriške Mohorjeve družbe
Ptičje kvatre Danijela
Čotarja, ki jo je uvedla prof.
Majda Cibic. Avtor uspešne
knjige Domače sirarstvo za
zabavo in zares se v tej knjigi
predstavi kot občuten in
duhovit opazovalec življenja
v naravi, še posebej naših
ptic. Poleg naravoslovnega
opisa predstavi vsako ptico z
njeno življenjsko zgodbo in
s polno mero zdrave ljudske
modrosti, ki je bila pri
Slovencih vedno vezana na
dogajanje v naravi. Avtor
dodaja anekdote in osebna
doživetja iz mladostnih dni.
Sam je povedal, da je naravo
vzljubil že v otroštvu,
navdušil pa se je predvsem
za ptice zaradi njihove
nedosegljivosti in skrivnosti.
Knjigo mojstrsko
dopolnjujejo še akvareli
Mateja Susiča.
Nato je bila na vrsti likovna
umetnost. Zakonca Irena
Gašperšič in Kristofer
Bogdan Meško sta slikarja,
ki sta se spoznala kot
študenta na Akademiji za
likovno umetnost v
L Ljubljani, katero sta sklenilaleta 1992 oziroma 1993. Vsvojem ustvarjanju ostajata
zvesta klasičnim slikarskim
in grafičnim tehnikam, kot
so oljno slikarstvo,
jedkanica in akvatinta. Tudi
z motivi se nagibata h
klasiki in se torej spopadata
s klasičnimi problemi, kot
so portret, figure, figuralne
kompozicije, krajina,
tihožitje, ne izogibata pa se
niti simboliki in fantastiki.
Predstavila sta se z izborom
slik, ki gledajo z notranjimi
očmi na zunanji svet: ta pa
večkrat sloni na hitrem
tempu današnje družbe.
V zadnjem delu proslave, ki
pa ni bil nič manj
pomemben kot ostali, je
nastopila jazz skupina
Lolita. Nastopili so Primož
Simončič (saksofon), Iztok
Vidmar (bas)  (oba sta tudi
ustanovna člana skupine)
ter Uroš Srpčič (bobni).
Lolita je nastala leta 1987,
deluje pa na področju
instrumentalne glasbe, v
kateri se spajajo prvine jazz,
rock in balkanskih ritmov;
temeljni pristop pa sloni na
skupinski improvizaciji.
Tako je bilo tudi v Križu, ko
so zaigrali tri skladbe iz
zadnjega albuma
"Uantauantauantanara", in
sicer istoimensko
Uantauantauantanara ter
Luna in Pikalapokkala.
Likovna razstava Irene
Gašperšič in Kristoferja
Bogdana Meška v
Slomškovem domu bo
odprta do konca meseca
februarja s tem urnikom: ob
petkih in sobotah od 17. do
19. ure; ob nedeljah od 11.
do 12. ure ter od 16. do 18.
ure.
Matej Kosmač
Kultura 18. februarja 2016 9
  sako leto si ob sloven-
skem kulturnem prazni-
ku še močneje kot sicer
zaželim, da bi kultura Slovence
povezala v trdno skupnost. Od-
kar je 8. februar v Republiki Slo-
veniji državni praznik, posvečen
kulturi, ki naj bi z državno pro-
slavo in dela prostim dnevom
dobil še večji pomen, vsako leto
znova ugotavljam, da nam to-
vrstno praznovanje ne daje
večjega občutka povezanosti.
Prenos proslave na TVS je pač
premalo, da bi v posamez-
niku vzbujal narodni po-
nos in občutek pripadno-
sti skupni kulturi, zato
marsikateri slovenski
državljan razume 8. fe-
bruar predvsem kot dela
prost dan, namenjen
počitku ali športni dejav-
nosti.
Sprašujem se, ali bomo
Slovenci v svoji zavesti
kdaj presegli delitev na
državo, ki jemlje, in do-
movino, ki kot ljubeča
mati nesebično daje, kot
je protislovje država: do-
movina duhovito ubese-
dil Ciril Kosmač v Pom-
ladnem dnevu. Pre-
pričana sem, da nas niti
idealna država, če bi jo
kdaj imeli, ne bi odvezala
osebne dolžnosti do do-
movine, ki ji pripadamo.
In lahko smo ponosni, da
se ves mesec, ne le v Repu-
bliki Sloveniji, ampak
povsod v zamejstvu in
svetu, kjer živijo zavedni Sloven-
ci, vrstijo kulturne prireditve, s
katerimi izražamo svojo pripad-
nost, še več, vsako leto iščemo
nove in nove načine za prazno-
vanje.
Poleg obiska različnih javnih
prireditev si vsako leto omislim
V tudi svoje osebno praznovanje.Navadno si izberem temo, pove-zano s slovenistiko, kjer sem še
vedno najbolj doma. Ob prvi
obletnici smrti prijateljice in
nekdanje sodelavke, slavistke in
anglistke Darinke Kovšca, roj.
Humar v Vrtojbi (11. 10. 1932 –
6. 2. 2015), sem se zavedela, da
je nekaj dni za njo Prešernov
dan, 12. 2. 1943 pa je bil v Li-
gojni pri Vrhniki ustreljen pe-
snik Ivan Rob, rojen 17. 8. 1908
v Trstu. Resnici na ljubo naj na-
pišem, da sem med študijem
slovenistike o njem slišala bolj
malo, zanj nas je kot za največje-
ga mojstra travestije navduševal
samo prof. dr. Matjaž Kmecl.
Pa je bil Rob občutljiv in nadar-
jen lirik, bistroumen satirični
slikar tedanjih družbenih raz-
mer, skratka, vsestranski moj-
ster besede, o katerem je Črto-
mir Škodlar napisal, da je “po
odkritosrčnosti, pogumu in
izrazni presunljivosti primerljiv
z največjim francoskim lirikom
in baladnikom Francoisom Vil-
lonom”.
Prav zato sem svoj letošnji
“praznik kulture” posvetila
sprehodom po dediščini tega
skoraj pozabljenega pesnika.
Začelo se je z branjem diplom-
ske naloge Darinke Kovšca, na-
pisane na začetku petdese-
tih let minulega stoletja.
Bila je prvo strokovno delo,
na katerega so se kasneje
sklicevali tudi drugi Robovi
preučevalci, saj je svojo ra-
ziskavo opravila zelo
izčrpno. V Uvodu svoje na-
loge je takole napisala:
“Najbolj hvaležna moram
biti Robovi mami, ki je pre-
brskala po vseh svojih spo-
minih, da je lahko odgo-
varjala na vsa moja
vprašanja. Vendar so bili ti
intervjuji z njo nekaj zelo
mučnega, kajti drezala sem
v rano, ki je kljub dolgi
vrsti let od sinove smrti še
vedno živa. Vsak stavek, ki
sem ga napisala, je terjal od
nje grenko solzo in po vsa-
kem takem razgovoru se
mi je zdelo, da je njen
obraz do-
bil novo
globoko
gubo”.
Kako razumeti besedno
zvezo “dolgo vrsto let od sinove
smrti”, ko pa je od tedaj minilo
manj kot 10 let? Kljub mladosti
se je Darinka vživela v bolečino
žalujoče matere Ivana Roba, saj
tudi njeni družini v Vrtojbi voj-
na ni prizanesla. Tik pred nje-
nim koncem sta padla dva njena
brata, Lojze in Branko, zadnji
med boji za Trst. Z najstarejšim
bratom Kazimirjem Humarjem,
duhovnikom in profesorjem,
doktorjem teologije in organi-
zatorjem skavtstva na Goriškem
ter avtorjem dveh literarnozgo-
dovinskih pregledov, ki je živel
in deloval v Gorici, pa vsaj v
prvih letih po vojni stiki niso bi-
li samoumevni. Vsega tega di-
plomantka ne omenja, pre-
pričana pa sem, da se je njeno
diplomsko delo porodilo iz ra-
zumevanja Robovega življenja
in dela, pa tudi osebne prizade-
tosti.
V Uvodu nadaljuje:
“Za ostale podatke se moram
zahvaliti Robovim prijateljem,
tako: Borisu Fakinu, Franu Ter-
seglavu, Ludviku Mrzelu, Urošu
Kraigerju in vsem drugim, po-
sebno pa Branimirju Kozincu, ki
mi je poleg podatkov dal na vol-
jo tudi vse Robove rokopise”.
Najbolj je presunjena ob spoz-
nanjih o Robovi mučeniški
smrti. Kot partizana Cankarjeve
Ivan Rob, 
portret v rdečem
brigade so ga fašisti ujeli 22. ja-
nuarja 1943 skupaj z drugimi
borci, že 9. februarja je bila
izrečena smrtna kazen, izvršena
12. februarja v Ligojni blizu
Vrhnike. V italijanskih uradnih
listinah je našla podatek, da so
bile njegove zadnje besede “Chi
per la patria muore, vissuto e'
assai”. Te besede
so dobro poznali
vsi, ki so obisko-
vali italijanske
šole v času fašiz-
ma. Darinko
Kovšca so tako
pretresle, da je
dve leti kasneje
(16. 9. 1955) za
Primorske novi-
ce napisala čla-
nek z naslovom
Kdor za domovi-
no umre, je živel
dovolj. Za-
ključila ga je z
besedami: “Tako
je končal svojo življenjsko pot
Ivan Rob kot človek, a med na-
mi je ostal Rob – pesnik, satirik,
humorist, ki še naprej živi v svo-
jih delih”.
Med nadaljevanjem sprehoda
po novogoriških knjižnicah in
arhivih sem ugotovila, da smo
na Goriškem vzorno poskrbeli
za ohranitev Robove dediščine.
Tako kot so že omenjeni hrani-
telji Robove zapuščine, ki se jim
v nalogi zahvaljuje Darinka
Kovšca, kljub vojnemu času po-
skrbeli za ohranitev rokopisov
in avtorjevih upodobitev, so ka-
sneje dediči Ivana Roba, doma
iz Šempetra, z vsem spoštovan-
jem in odgovornostjo njegovo
zapuščino izročili NUK-u. V Po-
krajinskem arhivu v Novi Gorici
imajo kopije le-te, Goriška
knjižnica Franceta Bevka pa ima
poleg kopij Robovih pisem na
Oddelku za domoznanstvo vse
njegove knjige, žal pa le malo-
katere prve objave v perio-
dičnem tisku, saj je Ivan Rob
večinoma objavljal v obrobnih
časopisih. Ponosni in skrbni de-
diči Robove zapuščine – njegov
brat Ludvik in nečaki so poleg
pisne zapuščine javnosti daro-
vali tudi kip, ki ga je leta 1940
izdelal Karel Putrih, njegova fo-
tografija je na ovitku knjige Iz-
brano delo Ivana Roba (1965).
Knjiga vsebuje izčrpno študijo
Viktorja Smoleja in obsežen sez-
nam literature, v katerem nava-
ja tudi Darinko Humar. Pri Za-
ložbi Branko je 1995 izšla knjiga
Ivan Rob, Življenje in delo. Na
ovitku je avtor v novi upodobit-
vi. Pesnikov nečak Ivan Rob je
namreč slikar in avtor več
stričevih portretov. Upodablja
ga po fotografijah.
Sprehodi po Šempetru mi po-
menijo posebno doživetje, saj je
tu našla dom duhovna de-
diščina tega svobodnega vaga-
bunda in duhovitega bohema.
Ob vhodu v osnovno šolo je
plošča z imeni padlih, na njej so
vtisnjene zadnje Robove
besede (v slovenščini). V
avli stoji njegov kip, ki ga
je zasnoval pesnikov prija-
telj Vladimir Hmeljak, v
ravnateljevi pisarni pa portret,
ki Roba kaže v polni moški le-
poti. Poleg osnovne šole se po
Ivanu Robu imenuje tudi glavni
trg. In to kljub temu da je zaradi
nesrečnih zgodovinskih razmer
ta nadarjeni ustvarjalec v njem
preživel le nekaj otroških let.
Vendar se je rad spominjal tega
zanj srečnega obdobja in ga
upodobil v eni svojih najlepših
črtic z naslovom Sonce me je
poljubilo.
Gotovo pa bo v zavesti Sloven-
cev ostal kot avtor mnogih tra-
vestij, parodij in satir, kot so De-
seti brat (1938) in druge. Danes
prav tako kot tedaj potrebujemo
njegov ostri razum in kritično
duhovitost. Mar niso še vedno
aktualni spodnji satirični verzi,
v katerih je Ivan Rob komično
preoblikoval Levstikovo visoko
etično sporočilo o bratski lju-
bezni?
Eno le potrebno je:
skrbi zase, ljubi brata,
toda vrzi ga skoz vrata,
če za grehe tvoje vé.
Marija Mercina
Ivan Rob, naslikal Ivan Rob,
v OŠ Šempeter fotografirala
Jožica Nemec
Kulturni dom Gorica / Komigo 2016
Smeh je pol zdravja!
  meh je pol zdravja, pravi
pregovor, in če so to ugoto-
vili modri ljudje v preteklo-
sti, bo gotovo res. Temu brez po-
mislekov pritrjujejo organizatorji
trijezičnega festivala komičnega
gledališča Komigo, ki se je kot iz-
virni tovrstni projekt, kateremu
ni para ne v Sloveniji ne v Italiji,
porodil l. 2004 v sklopu Interrega
Italija - Slovenija. Kljub vsestran-
ski krizi, ki nas že veliko let tišči
ukleščene v svoje trdne obroče, iz
katerih seveda niso izvzete niti fi-
nančne stiske naših kulturnih
ustanov, ta edinstvena abonmaj-
ska ponudba predstav in glasbe-
nih dogodkov v slovenščini, ita-
lijanščini in furlanščini vztraja na
svojih okopih. Letos že trinajsto
leto zaporedoma želi razvedriti li-
ca vseh tistih, ki vsaj za en večer
želijo odpisati vsakdanje skrbi.
Kot vedno sta prireditelja tega fe-
stivala, ki je že osvojil srca gledal-
cev različnih narodnosti na Go-
riškem, Kulturni dom Gorica in
kulturna zadruga Maja iz Gorice
v sodelovanju z ZSKD in goriškim
združenjem Forum cultura. Po-
kroviteljstvo so tudi tokrat dali
Dežela FJK, goriška očina in po-
krajina, SKGZ, Urad Republike
Slovenije za Slovence v zamejstvu
in po svetu ter Fundacija Goriške
hranilnice.
S Ponudbo letošnjega festivala Ko-migo so predstavili na tiskovnikonferenci v spodnji dvorani go-
riškega Kulturnega doma v
četrtek, 11. februarja 2016. Na
njej so spregovorili predsednik
Kulturnega doma Igor Komel, Vi-
li Prinčič, Kristina Di Dio in Fran-
ko Korošec, ki so pripomogli k
uresničitvi letošnje abonmajske
ponudbe, za katero vselej vlada
zanimanje. Vsako leto ima Komi-
go namreč kakih 200 abonentov.
Kot je dejal Komel, je opazno, da
se v zadnjih letih slovenski gle-
dalci bolj redno udeležujejo tudi
predstav v furlanščini, tako da je
kulturni pretok kar živahen.
Pravzaprav je Komelova velika
želja še zmeraj ta, da bi KD postal
središče ponudb komičnega gle-
dališča in bi združeval predstave
tovrstnega žanra, ki jih ponujajo
slovenske, italijanske in furlanske
ustanove. Vse doživljajo namreč
veliko uspeha. To pa seveda ned-
vomno pripomore k boljšemu
poznavanju “bližnjega” soseda in
njegove kulture ter tudi k sožitju
med tu živečimi narodnimi skup-
nostmi.
Komigo 2016, ki ga omenjene
ustanove in združenja prirejajo s
sodelovanjem projekta Bunker
15-18 in 18. glasbenega festivala
Across the border, sestavlja osem
predstav, od katerih je uvodna
nagradna - za lanskoletne in nove
abonente - že bila na sporedu v
sredo, 17. februarja 2016, ko je v
goste prišlo Kulturno društvo
Grgar s slovitim Molierovim de-
lom Namišljeni bolnik v režiji
igralca Radoša Bolčine, člana
SNG Nova Gorica. Abonmajske
predstave pa se bodo začele v
četrtek, 3. marca 2015, ko bosta
komedijo za stare in mlade Staro
za novo predstavila Boris Kobal
in Tin Vodopivec, ki sta si zami-
slila tudi scenarij in se
“sama” zrežirala. V
četrtek, 10. marca, bo
na vrsti glasbeni večer;
ob istrskem kantavtor-
ju Rudiju Bučarju,
zmagovalcu Slovenske
popevke 2014 s sklad-
bo Ti, bosta nastopila
še pevski zbor KD Da-
nica z Vrha Sv. Mihaela
in goriški pevec Luca
Brumat – večer sodi tu-
di v sklop festivala
Across the border. V
ponedeljek, 21. marca,
bodo z odra zazvenele
bolj resnobne strune: v
produkciji Little Roo-
ster Productions iz Krškega in
režiji Roka Sande bo predstava
Ikarus – Kronološki in zgodovin-
ski opis razmer Slovencev na Go-
riškem 1914-1925, ki je nastala v
projektu Bunker 15-18. V jutran-
jih urah si jo bodo ogledali
višješolci. V ta okvir spada tudi
predstava v italijanskem jeziku
Demoghela (produkcija Studio
Giallo, Trst), ki bo na sporedu 4.
aprila 2016. V režiji Borisa Kobala
nosilno vlogo igra Maurizio Sol-
da’; kot je pojasnil Vili Prinčič,
vnet raziskovalec zgodovinskih
dogodkov iz obdobja prve svetov-
ne vojne, se obe uprizoritvi nave-
zujeta na100-letnico te svetovne
morije. V rahlo humornem
ključu skušata prikazati ta kruti
čas. Demoghela je vzdevek 87. av-
stro-ogrskega regimenta v Trstu,
v katerem je bilo baje veliko de-
zerterjev. Ti dve predstavi bodo
uvedli kratki prizori; na oder jih
po dokumentarnih besedilih iz
časa prve svetovne vojne posta-
vljajo člani goriškega Tik-Tak tea-
tra v skupinski režiji. Poleg tega
so si člani te goriške ljubiteljske
Nenavaden sprehod ... Kulturni
praznik z Ivanom Robom
gledališke skupine zamislili “po-
tujočo” predstavo, ki naj bi jo
uprizorili tudi na vlaku, ki vozi
po Soški dolini in po Krasu.
Oblečeni v avstro-ogrske vojaške
uniforme naj bi gledalcem, tudi
v satiričnem ključu, podajali mi-
sli in razmišljanja, ki so jih zabe-
ležili tedanji resnični udeleženci
bitk, pa tudi besedila in pesmi
znanih književnikov, ki so jim
vojni dogodki usmerjali literarno
pero. Vse to naj bi bil nekakšen
sugestiven sprehod po nekdan-
jem prizorišču soške fronte.
V četrtek, 14. aprila, se bosta fur-
lanski in italijanski jezik preple-
tala v predstavi Derby Komigo
Furlanija vs Trst Sdrindule & Da-
rio Bronzi. Nastopila bosta Er-
mes Di Lenardo, z umetniškim
psevdonimom Sdrindule, in Di-
no Bronzi. Večer bo poklon
tržaškemu komiku Lucianu Bron-
ziju.
V torek, 10. maja, bodo uživali
vsi, ki jim je všeč glasba sloven-
skega kantavtorja Vlada Kreslina.
Na glasbenem večeru, naslovlje-
nem Če bi se midva kdaj srečala,
bosta gostji pevki Gabriella Ga-
brielli iz Gorice in Tatjana Mihelj
iz Nove Gorice.
Letošnji spored Komigo se bo
končal v torek, 31. maja 2016, ko
bo Špas teater iz Mengša, v režiji
Jaše Jamnika, prikazal
komedijo Čista norišni-
ca. V njej nastopajo ze-
lo dobro poznana igral-
ska imena, kot so Boris
Cavazza, Boris Kobal,
Gojmir Lešnjak – Gojc,
Bernarda Oman.
Vse predstave bodo v
Kulturnem domu ob
20.30. Za abonma petih
predstav je treba odšteti
50 evrov (redni), 40
evrov (znižani), za Mini
abonma (dve predstavi
v italijanskem in furlan-
skem jeziku ter dva
koncerta) 30 evrov, za
vstopnice pa 15 evrov
(redne), 10 evrov (znižane) in 8
evrov (študenti, upokojenci in
brezposelni).
Dodatne informacije: Kulturni
dom Gorica, ul. Brass 20; tel.
0481 33288; info@kulturnidom.
it.
IK
Tržaška18. februarja 201610
Napoved kulturnih dogodkov v Miljah
Društvo Slovencev miljske občine
vabi ob slovenskem kulturnem
prazniku na dva dogodka, ki bosta
potekala v Miljah. V petek, 19.
februarja, ob 18.15 bo občina
Milje v sodelovanju z DSMO K.
Ferluga in društvom Juliet priredila
v občinskem muzeju Cara'
razstavo solkanskega slikarja
Aleksandra Pece z naslovom
Vloga podob. Umetnika, ki se
izraža v realističnih interpretacijah
svetovne slikarske dediščine, bo
predstavil Joško Vetrih. Na večeru
bo nastopil Nonet Primorsko iz
Mačkolj, ki ga vodi Aleksandra Pertot. Razstava bo na ogled do 13.
marca med 17. in 19. uro, od torka do nedelje, med vikendi pa tudi
med 10. in 12. uro. 5. marca bo v muzeju potekala predstavitev
antologije prevodov Jolke Milič; predstavil jo bo Jurij Paljk. V soboto,
20. februarja, ob 20. uri bo v občinskem gledališču Verdi osrednja
slovesnost ob kulturnem prazniku, ki jo bodo skupaj že šestič
priredila sosednja društva KD Istrski grmič s Škofij, KD Hrvatini in
miljsko društvo. Spored bodo oblikovali škofijski in hrvatinski zbor
in bo poleg glasbe obsegal tudi poklon avtorjem zbirke Pesmi štirih.
SZSO - Vodstvo krdela Rdeče rože je
organiziralo izlet na Mašun
V nedeljo, 31. januarja, so stari volkovi krdela Rdeče rože organizirali
izlet s starši. Volčiči in volkuljice ter njihovi starši smo se zbrali v
cerkvi sv. Antona, v kateri je domači župnik Klemen Zalar daroval
nedeljsko sv. mašo in nam podelil poseben blagoslov. Nato smo na
trgu Oberdan vstopili na avtobus, ki nas je peljal do Snežnika. Tu se
dviga romantičen grad z ohranjeno originalno opremo iz druge
polovice 19. stoletja. Prijazna vodička nam je vse lepo razkazala,
še posebno bogato jedilnico, sobo z egiptovskim pohištvom in
poročno dvorano. Izletniki smo si lahko ogledali številne razstavljene
trofeje in nagačene živali, ki dajejo gradu lovski značaj. Sprehodili
smo se še po okolici graščine do ribnika.
Bližala se je ura kosila, zato smo šli do Mašuna pri Knežaku, kjer
nas je že čakal topel čaj s slastnim kosilom. Značilnost gostišča
Mašun je prav ta, da slovi po odlični lovski kuhinji. Po kosilu so
naklonjene vremenske razmere dovolile, da so lahko otroci skupaj
z Akelo in kačo-Kaa izvedli skavtske igre.
Vsi starši se toplo zahvaljujemo vsem, ki so organizirali izlet. / (L. L.)
Kratke
  Večer o slovenski kulturi v Istri
Slovenci in teorija staroselstva
DRUŠT VO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV 
  a večeru Društva sloven-
skih izobražencev, ki je
bil v ponedeljek, 8. febru -
arja, na dan praznika slovenske
kulture, je beseda tekla o starosel-
ski kulturi v slovenski Istri. Gostje
večera so bili pripadniki tovrstne
kulturne omike, ki so svoje ra-
ziskovalne moči strnili v zbor-
nik z naslovom Slovensko sta-
roselstvo v Istri. Publikacijo in
nekatere izmed sodelavcev je
predstavila gospa Leda Dobrin-
ja, ki je s svojim dolgoletnim
delom opravila dragoceno po-
slanstvo osveščanja in vklju če -
vanja slovenskega istrskega av-
tohtonega prebivalstva v razvoj
istrskega podeželja. Gostja je
poleg naveze z DSI izpostavila
velik doprinos tržaškega Radia
Trst A pri spodbujanju in ovred-
notenju slovenske istrske kulture.
To je naša radijska postaja storila
najprej na prizadevanje kulturne
urednice Nadje Rojac, ki je med
drugim predsednica krožka Bese-
da slovenske Istre in je na to temo
imela z Novim glasom pred leti tu-
di intervju, nato pa z Loredano
Gec, ki je nadaljevala delo svoje
predhodnice in pripravila prav ta-
ko nize odmevnih oddaj.
Tudi na podlagi teh oddaj smo lah-
ko spoznali kulturno prebujanje
N slovenskih Istranov. Kot je pouda-rila Leda Dobrinja, se je ta kulturnipreporod začel po osamosvojitvi
naše matične domovine. Do-
mačini so začeli šele odkrivati slo-
vensko-istrski milje in ga nato vsta-
vili na zemljevid slovenske do-
moznanske kulture. Po drugi sve-
tovni vojni je namreč agrarna re-
forma uničila gospodarsko podo-
bo istrskega človeka, kulturna
re volucija pa je silila v opuščanje
dotedanjih načel in z urbanizacijo
je Istran opuščal svojo izhodiščno
domačo govorico. V zborniku so
tako zbrana dela 15 avtorjev, vse-
bina pa je razčlenjena na domoz-
nanske, jezikoslovne in zgodovin-
ske raziskave. Ob Ledi Dobrinji so
za predavalno mizo sedeli še sode-
lavci zbornika Angel Martelanc,
Duša Krnel-Umek in Andrej Šiško.
Duša Krnel-Umek je svoj razisko-
valni spekter v času usmerila s po-
dročja etnologije in narodnega
vprašanja na temo staroselstva. Ve-
rodostojnost te teorije je med dru-
gim osnovala na podatku, ki kaže,
da je med slovenskimi pisci, od
protestantizma dalje vse do konca
prve svetovne vojne, veljalo pre-
pričanje, da so Slovenci in posle-
dično Istrani staroselsko prebival-
stvo. Teorija, po kateri naj bi Slo-
venci prišli v 7. stoletju izza Karpa-
tov in se nastanili na območju se-
danjega etničnega ozemlja, je zato
novejšega kova, ni pa utemeljena.
Po njenem mnenju so namreč že
antični viri potrjevali staroselsko
teorijo Slovencev. V raznih zgodo-
vinskih obdobjih so nas poimeno-
vali z različnimi imeni – Veneti,
Karni, Histri -, potem ko je rimski
imperij podjarmil tedanja tu-
kajšnja ljudstva (vojne Histrov so
namreč trajale od 221 do 129 pr.
Kr.), je šla zgodovina svojo pot.
Dejstvo pa ostaja, da smo Slovenci
bili na tem ozemlju pred 7.500 leti.
Zato je po njenem mnenju ‘latino-
manija’ slovenskega uradnega
zgodovinopisja neumestna: urad-
na stroka je namreč prevzela inte-
rese tujega zgodovinopisja. Na isti
valovni dolžini sta bila Angel Mar-
telanc in Andrej Šiško, ki je z dru-
gačnega vsebinskega gledišča spre-
govoril o zgodovini istrskega po-
dročja. Histrom – je dejal – so na
podlagi ‘uradne zgodovine’ gos -
podarili različni vladarji, v 12. sto-
letju je bila Istra skupno z ozem-
ljem Benečije in sedanje FJK vklju -
čena v Beneško republiko. Vpliv se
je ohranil vse do Napoleona in Ilir-
skih provinc: od takrat dalje je v
obalnih mestih še vel duh Sere-
nissime, v notranjosti ozemlja
pa habsburški milje. Po Napo-
leonu pa je celotna Istra prešla
pod avstrijskega cesarja. Šiško je
nato osvetlil dinamike hrvaške
selitve v Istro in ponarejanje
zgodovinskih virov v zvezi s
tem: “Hrvati niso imeli nobene
zveze z Istro vse do 20. stoletja,
niti ozemeljskega stika ne”, je
pojasnil. Načrtno kovanje dru-
gačne zgodovine z utemeljitvijo
hrvaške prisotnosti v Istri se je
začelo predvsem po drugi sve-
tovni vojni. Zlasti hrvaški katoliški
izobraženci, ki so se zbirali okrog
Družbe sv. Heronima (iz te organi -
zacije so namreč polagoma od ri -
njali Slovence), so v izkušnji Ilir-
skih provinc uvideli možnost za
opredelitev t. i. Velike Hrvaške, kar
pa Šiško zanika. Turški vpadi so po
njegovem mnenju uničili zgodo-
vinsko hrvaško jedro, ki se je na-
hajalo veliko bolj na jugu Balkana.
Selitev Hrvatov na sever se je uje-
mala z migracijskimi tokovi, ki so
jih prav tako povzročili Turki. Še
več: Hrvati so si tako v času celo
pri lastili slovensko pisavo – glago-
lico. “Slovenci smo skratka na ju-
govzhodu našega ozemlja izgubili
toliko območja, kolikor smo ga na
severu domovine. A v času Jugo-
slavije se o tem ni smelo govoriti”.
Posegi gostov so v občinstvu pu-
stili mnogo vprašanj. Morebitno
sintezo odnosa, ki so ga poslušalci
v Peterlinovi dvorani imeli do vse-
bine večera, je suvereno podal
prof. Samo Pahor. “Nocoj smo
slišali nekatere teze, ki popolnoma
in delno odgovarjajo resnici: ne-
katera druga gledišča pa sploh ne
držijo. In prav zaradi teh ljudje tu-
di prve postavljajo pod vprašaj …”
IG
  obro opiši svojo vas in opisal si
svet.
Tako je nekoč zapisal Tolstoj, da
bi poudaril, kako nekatere prvinske člo-
veške dinamike, ne glede na izhodiščno
geografsko lego, tičijo v duši sleherne
osebe: namreč zato, ker so občečloveške
in zato univerzalne. Ruskega literarnega
velikana je citiral Jože Horvat (rojen v
Gomilicah pri Lendavi leta 1942), slo-
venski publicist, esejist, časnikar, dolgo-
letni urednik Književnih listov dnevni-
ka Delo, ki je svoje pero tokrat zapeljal
v smer pripovedništva: ni pa se prvič
spustil na literarno ustvarjalno po-
dročje, saj je že leta 1992 izdal knjigo, ki
sodi v mladinsko prozo, Bela Lendava.
Belino papirja je avtor zbirke kratkih
zgodb z naslovom Domorodje (Cankar-
jeva založba) tudi tokrat napojil z bar-
vami, naravo, pticami, tišino, ljudmi in
pripovedmi rojstne prekmurske pokra-
jine, kot se nam prikaže na poti do
madžarske meje: gre za obmejni,
odročen rob slovenskega ozemlja, ki se
s težavo dokoplje do zavesti osrednje
Slovenije. To pa je prostor neizmernih
prostranih doživetij, a hkrati zanj tudi
kraj spomina in vračanja, dom njegove
duše. Njegov rojstni kraj, ki ga zaznamu-
je opojnost prostranega, se v njegovi
osebnosti spremeni v milino prežeman-
ja obstoječega, kar se s strogega marke-
tinškega vidika (kot je bilo slišati po
predstavitvi te njegove knjige v
Tržaškem knjižnem središču na srečanju
ob Kavi podjetja Primo Aroma v
božičnem času) odraža v diskretni in
skromni distanci do lastnega dela, zlasti
pa do tržišča. Morda preveč skromnem
– je bilo slišati. V tem nikakor ne gre raz-
brati sramežjivega odnosa do lastne in-
telektualne in avtorske dejavnosti, je pač
zgolj zrcalo njegovega gosposkega pri-
zadevanja, ki verjame v moč pisane be-
sede: če se ta koga dotika, bo do-
bro, drugače bo tudi prav, kar po-
meni, da je avtor svoje poslan-
stvo vsekakor opravil.
Jožeta Horvata in njegovo delo
je predstavil pesnik in kulturni
delavec Marij Čuk. Predstavitev
knjige je najbrž lepo uspela tudi
zato, ker sogovornika dejansko
pripadata nasprotnima poloma,
po osebnosti, nastopanju in rod-
nem kraju. V enem se preliva sre-
dozemsko-istrski milje, v dru-
gem pa celinsko-panonska re-
fleksija. Čukova ‘mediteranska
pisana mediacija’ pa je vsebino
Horvatove knjige še bolj ovrednotila, saj
se najbrž ravno zaradi različnosti druge-
ga na najjasnejši načih izbistri naša bit.
Čuk je tako izpostavil vsebino knjige, ki
se razpreda na podlagi štirih pripovedi,
“dve sta blizu noveli, drugi dve pa črti-
ci”. Poleg krajinskih elementov se v
zgradbi Horvatove proze pojavljajo člo-
veški liki, ki jih je pisatelj spel s poseb-
nimi in tudi svojevrstnimi lastnostmi: z
njimi se avtor druži v bifeju, kjer se ple-
tejo spomini na nekdanji čas in se obe-
nem prisluhne najrazličnejšim prigo-
dam. Čuk se je vprašal, ali je avtor v tej
nalogi lutkar, ki vse mojstrsko upogne
literarnemu diskurzu, ali pa slušatelj, ki
bralcu posreduje del doživetega njego-
vih ljudi. “Zgodbe so med sabo ra-
zlične”, mu je poskušal odgovoriti Hor-
vat, “pisatelj je kruto bitje, ki mora na-
branemu materialu ‘polomiti kosti’ in
ga nato pretvoriti v berljivo in vabljivo
obliko”. Ta vaba se opredmeti v slogu,
ki se mestoma tudi drži kriminalnega
žanra – saj je človeški in bivanjski mate-
rial prekmurskega okolja, čeprav malo
poznan, izredno bogat. Bogat do mere,
da zgodba bralca docela prevzame. Za
sestavo različnih tipov svoje pripovedi
je Horvat uporabil raznovrstni človeški
material svojega kraja in iz tega izluščil
ter literarno opredmetil tudi lika cerkve-
nih mož, ki pripadata dvema različnima
generacijama (Čuk je njihovo tipizacijo
vzporejal s staro in mladoslovenci): prvi
se oklepa tradicije, drugi pa sedanjosti v
ozemljitvi človekove prisotnosti z vsemi
težavami vred. Dalje: usodo grških mi-
tov Kleobisa in Bitona, sinov Kidipe,
svečenice boginje Here, si je pisatelj iz-
posodil zato, da bi v predrugačeni, sko-
rajda groteskni zgodbi izrabil za opis
krutega življenja dveh bratov, katerima
je mati odmerjala čas, denar, eksi-
stenco. Čustvena razsežnost pa je za-
jeta v zadnji črtici, v kateri se junak
zaradi samomora prijateljce v dal-
jnem Berlinu sooča s smrtjo, predv-
sem pa s spomini, katerih tok sim-
bolično poteka v domačem kraju na
jasi, kjer sta svojčas oba delila meh-
kobo življenja. To spokojnost mu bo
odvzela gradnja avtoceste, varno za-
točišče mu bodo ponudili le še spo-
mini.
Čuk je posebno pozornost namenil
Horvatovemu jeziku, s katerim se av-
tor postavlja proti toku sedanje po-
nudbe slovenske literarne scene. “Z
Domorodjem se Horvat vrača v ob-
močje, kjer beseda še nekaj pomeni, kjer
beseda še zveni”, je dejal Čuk. Izraz v
koncentričnih krogih vstaja v bogato
metaforiko: je metafora globokega
čustvovanja in literarnega uravnovešen-
ja realnosti. “Skratka, to njegovo početje
je revolt zoper to, kar se danes besedi
dogaja. Horvat nenehno išče primeren
izraz, da bi misel približal pripovedi”.
Horvat je izhajal iz teh Čukovih misli,
da bi občinstvu zaupal, kako težko je za
pisatelja najti prave izraze, da stavku vli-
je potrebne topline, še zlasti pa, da oriše
kmečki svet, ki ga danes izgubljamo. Na-
rava je zanj še vedno prvenstvenega po-
mena, še danes se oplaja ob njej in ob
sijajnih literarnih primerih pantei-
stičnega doživljanja stvarnosti, začenši
z Goethejem in Čehovom. Prav zato se
mu iznakaženje krajine zdi neodpustlji-
vo dejanje: ni se mogel zadržati, da se
ne bi obregnil ob vetrnico, ki mu kvari
pogled na Nanos z domačije na Raz-
drtem, kjer že dalj časa živi. “Tudi pri-
morsko-notranjsko okolje je zame očar-
ljivo, v njem živijo dobri ljudje, ki me
navdihujejo”, je dejal avtor.
Na kavi s knjigo je bil govor tudi o Hor-
vatovi študentski izkušnji v Heidelbergu
v letih 1967/68, ki ga je navdihnila za
vsebino knjige Dvojni svet, v kateri av-
tor opisuje doživljanje vročega obdobja
študentskega vrenja (zanimv je zlasti
razmah, ki ga kot človek realsociali-
stičnega okolja začuti v tedanjem t. i.
svobodnem svetu). Omenjeno je bilo
tudi njegovo raziskovanje v zvezi z
Lužiškimi Srbi, usodo katerih je na po-
dlagi razširjenega potopisa opisal v knji-
gi Lužica in njeni Srbi. Časa v TKS pa ni
bilo dovolj, da bi se poglobili tudi v Hor-
vatove portrete ‘naših’ avtorjev, ki jih je
pred nekaj leti zaobjel v knjigi Navdih
in besede - Pisatelji in pisateljice s
Tržaškega: prostrana panonska pokraji-
na je namreč preveč obširna, da se ne bi
v njej izgubili … in spet našli.
IG
D
Jože Horvat v Tržaškem knjižnem središču
Panonija kot pokrajina notranje biti
MOŠKI ZBOR FANTJE IZPOD GRMADE
v sodelovanju z OBČINO DEVIN – NABREŽINA 
vabi na 
PREDSTAVITEV KNJIGE
Mitje Močivnika Plesovi v Devinu, ki jo je izdalo ZTT
in RAZSTAVO STARIH RAZGLEDNIC
iz zbirk Igorja Tute in Ivana Grudna
na sedežu zborov v Devinu, v soboto, 20. februarja 2016, 
ob 19. uri v italijanskem jeziku in ob 20. uri v slovenščini, 
ko bomo obeležili tudi dan slovenske kulture
Foto damj@n
Umetnina Aleksandra Pece
Angel Martelanc, Leda Dobrinja, Duša Krnel-Umek
in Andrej Šiško (foto damj@n)
Tržaška 18. februarja 2016 11
Obvestilo
Društvo Rojanski Marijin dom v
sodelovanju z Glasbeno matico in
Klubom prijateljstva vabi na
Prešernovo proslavo v nedeljo, 21.
februarja. Nastopili bodo učenci
Glasbene matice, recitator Tomaž
Susič, Mladinski zbor Emil Komel
iz Gorice pod vodstvom Davida
Bandlja, tenorist Marko Kobal ob
spremljavi citer in Mladinska
vokalna skupina Anakrousis, ki jo
vodi Jari Jarc. Priložnostno misel bo
podal dr. Renato Štokelj. Prireditev
bo v Marijinem domu v Rojanu (ul.
Cordaroli, 29) ob 16. uri.
Sožalje
Svetoivanska verska skupnost
izraža globoko in občuteno sožalje
Marku, Mirjam in svojcem ob
slovesu od drage mame Hedvike
Kavčič Kandut.
Darovi
Ob pogrebu mame Hedvike
Kavčič Kandut daruje sin Marko
200 evrov za svetoivanski
cerkveni pevski zbor.
V blag in hvaležen spomin na
gospo Hedviko Kavčič Kandut
darujeta NN 25 evrov za
svetoivanski Marijin dom in 25
evrov za Društvo Marij Kogoj.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v
spomin na gospo Hedviko Kavčič
Kandut darujejo: Magdi in Grazia
Baretto 25 evrov, Margi in Igor
Merku' 20 evrov, Aleksander
Rustja 100 evrov, Boži 15 evrov,
Miranda Bajc 50 evrov.
Misijonski krožek Rojan je prejel:
za slovenske misijonarje: Leopold
Pristavec 10, N. N. 80, N. N. 100
evrov; za patra Pedra Opeko –
Madagaskar: v spomin na teto
Maruško daruje Alenka 50 evrov;
za mleko dojenčkom pri patru
Janezu Krmelju – Madagaskar:
Stana Žerjal 30 evrov.
Darove lahko nakažete tudi na:
ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO
IBAN: IT22 L089 2802 2010
2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
ul. Cordaroli 29
34135 Trst
  G. Jože Bajzek o postnem času
V postu razmišljajmo o sebi in
svojem odnosu do družbe
NA KAVI S KNJIGO 
  ostni čas je obdobje, ki ga
mora človek v pričako-
vanju Velike noči izkori-
stiti za globlje razmišljanje o se-
bi in svojem odnosu do družbe.
Čeprav v evangeliju ni nobene
zapovedi, ki bi določala post, jo
je Cerkev od samega začetka
uporabila prav v ta namen.
Tako je povedal salezijanski du-
hovnik g. Jože Bajzek na srečan-
ju ob kavi (Primo Aroma), ki je
bilo na pepelnično sredo, 10.
februarja. Nadia Roncelli, ki se
je z gostom pogovarjala, je pou-
P darila, da so duhovnika povabi-li prav zato, da bi nagovoril pri-sotne na začetku postnega časa,
ki vodi kristjane do največjega
praznika, praznika Vstajenja.
Gost je svoje razmišljanje začel
pri Trstenjakovi prispodobi, ki
je izhajala iz ugotovitve, da so
človeški možgani sestavljeni iz
leve in desne strani. “Leva stran
je akcijska, prenovitvena, delov-
na, je močnejša, je moška. De-
sna stran pa je bolj razmišlju-
joča, čutna, nežna, je ženska. Za
dobro in zdravo življenje potre-
bujemo, da sta obe strani razviti
na pravi način”, je dejal g. Baj-
zek, ki pa je hkrati dodal, da na-
vadno dajemo večji pomen levi
polovici. “To je zgrešeno, saj
mora naša bit temeljiti na rav-
notežju med obema, tako kot
pri hoji: no, priprava na post
pomeni preprosto to, da iščemo
to ravnotežje”. Ni treba, da se
odrekamo vsemu mogočemu,
če to predstavlja del našega
vsakdana (kot primer je nave-
del tehnologijo in odnos, ki jo
do nje imajo mlajše generacije),
le razvad ne potrebujemo: želo-
dec mora biti dober služabnik,
ne pa moj gospodar!
Postni čas je čas vprašanj. Med
temi je nekdanji predavatelj so-
ciologije religije na Gregoriani
v Rimu in redni profesor na sa-
lezijanski univerzi v italijanski
prestolnici ponudil v razmislek
večno temo: kdo sem in kam
grem. K odgovoru lahko vodi
preprosta ugotovitev, da žal
večkrat raje razmišljamo o dru-
gih, ne pa o sebi. Na podlagi
svoje izkušnje, ki je v skladu s
salezijanskim duhom bila
usmerjena v delo z mladimi, je
duhovnik ugotavljal, da je post
čas, ki zahteva predvsem naše
spreobrnjenje. “Vprašajmo se,
kakšne odnose delamo. Ne po-
zabimo, da je človek bitje v od-
nosu. To izhaja iz naše vere, ki
predpostavlja to, da stopimo v
odnos z Bogom. Mi se Mu ne
klanjamo, kot to počenjajo dru-
ga verstva, mi iščemo z Njim
dialog. Zato se moramo potru-
diti, da to našo Božjo podobo,
ki je ‘odnosna’, razširimo v
občestvo, v družbo, med ljudi,
s katerimi živimo”, je dejal.
IG
  inilo je leto dni, odkar je škeden-
jski kaplan, g. Dušan Jakomin,
za vedno zatisnil oči. Nanj so se
z mašo zadušnico spomnili verniki iz
Škednja v nedeljo, 14. februarja. V domači
cerkvi sv. Lovrenca je mašo daroval žup-
nik g. Carlo ob somaševanju predsednika
Slovenskega pastoralnega središča g. Kle-
mena Zalarja. G. Carlo je svojo homilijo
posvetil g. Jakominu in se pri tem spomnil
svojega prihoda v Škedenj. Takrat mu je
g. Jakomin zelo pomagal, da bi spoznal
krajevno versko skupnost. Vedno sta
odlično sodelovala in tudi to je pripomo-
glo, da se je g. Carlo lepo vključil v do-
mačo slovensko stvarnost. Naš veliki du-
hovnik je svoje življenje posvetil oltarju
in slovenskemu narodu, ki ga je imel
srčno rad. To je namreč očitno na podlagi
njegove publicistične zapuščine, ki sega
na različna področja, od duhov-
nega, jezikoslovnega, etnograf-
skega in zgodovinskega ter gla-
sbenega. Bogoslužje je spremlja-
lo petje domačega cerkvenega
pevskega zobra pod vodstvom Tamare Ce-
tin. Ob koncu svete maše se je dobri zna-
nec g. Jakomina Boris Stopar zahvalil
vsem za prisotnost, povabil je nato vse v
Dom Jakoba Ukmarja, kjer se je spomin
na našega ‘čedermaca’ nadaljeval ob pri-
jetnem druženju, kot bi najbrž sam Dušan
Jakomin želel.
V petek, 19. februarja, pa bo skupina pri-
jateljev g. Jakomina, znana pod imenom
Jaršk, priredila v Tržaškem knjižnem sre-
dišču spominski večer. Spregovorili bodo
Saša Rudolf, Ilde Košuta, Miha Turk, di-
rektor založbe Ognjišče, in Irena Vadnjal
ter Lojze Abram. Vsak bo s svojega zornega
kota osvetlil lik g. Jakomina, rdeča nit do-
godka pa bo njegova zadnja knjiga, knjiga
spominov Od petrolejke do Ipada, ki je bi-
la z založniškega vidika prava uspešnica.
IG
M
“Živjo, pust”! ali
ena hudo resna
jezikovna razprava
Spodnji zapis nikakor ni re-
sna lingvistična raziskava, niti se
ne približa antropološki ekspe-
diciji. Je zbir vsakodnevnih
opažanj “jene firbčne dičle”, ki
se tik za mejo privaja na novosti
v vsakdanjem življenju. Zamej-
stvo okuša, vonja, bere in v njem
pridobiva tudi vedno več
sončnih pegic.
Te vrstice niti niso namenjene
grenkim spoznanjem o
opuščanju dvojine, čeprav se po
mojem ne bom nikoli sprijazni-
la, da se “mi poljubljamo”, saj
se potem vedno v strahu oziram
čez ramo, kje se vendarle skriva
še tretji ali tretja v paru … Jezik
je živa stvar – na Krasu je
obrušen od burje kot kamenje
na Žajbljevi poti.
Nedavni kraški pust mi je samo
potrdil eno izmed hipotez, ki
sem jo sicer na tiho pri sebi pre-
verjala že nekaj časa. V zamej-
stvu, na Krasu, se slovensko go-
vori … malo drugače. Če skle-
pam po napisih na vozovih pu-
stnega sprevoda, tudi piše. Živjo,
narečja!
Ko sem spoznala svojega fanta
nekega jesenskega dne v Ljublja-
ni in mi je ta v trdi kraščini (sam
je sicer trdil, da se je res trudil in
da ima za isto situacijo v spomi-
nu, da je govoril knjižno) razla-
gal strategijo projekta, katerega
del sva bila, sem se v mislih ra-
hlo hahljala. Bolj kot da bi v re-
snici poslušala vsebino poveda-
nega, sem uživala v njegovi
kraški melodiji, poslovenjenih
italijanskih besedah, s katerimi
mi je zelo suvereno razlagal
časovni razpored projekta in pri-
hodnje načrte. Kaj je povedal, se
ne spomnim dobro, je pa zvene-
lo, kot da bi mlado vino spustila
s Pohorja proti Mariboru. Žubo-
relo je, zvenelo je lepo, še sreča,
da sem o vsebini lahko sklepala
tudi iz konteksta.
Tako zelo ljuba mi je bila ta
mešanica domačih izrazov, ki
jih včasih skoraj ni slišati več, da
sem ga prosila, naj ravnokar po-
vedano še nekoliko podrobneje
razloži. Povedal je marsikaj, a
meni so po glavi odzvanjali
“barjere, bubci in vandima …
šoldi in šulni”.
Bil je prvi, ki je tudi v živo zvenel
kot Iztok Mlakar. V trenutku
sem se zaljubila.
S selitvijo v zamejstvo sem da-
nes postavljena pred več jezikov-
nih izzivov. Eno je zamejska go-
vorica, ki predvideva precejšnjo
kreativnost – je fina mešanica
izrazov tržaškega pristanišča,
osmic in mehkobe terana. Po-
drobnosti niso vedno najpo-
membnejše, glavno, da teče.
Diši po zemlji in borovcih, eno-
stavno jo moraš vzljubiti.
Da lažje razumem tržaško kot
italijansko, moje zamejske prija-
telje seveda zelo zabava. Da
znam kakšno zadevo povedati
kot najbolj robat mornar, pa
meni osebno ni vedno v po-
nos:)
Starejši sosedje so mi v trgovini
zatrdili, da v resnici italijanščine
sploh ne potrebujem. Da lahko
kupujem v lokalni trgovini v
slovenščini, da lahko grem v
osmico in tam funkcioniram v
slovenščini, da grem k maši in
poslušam pridigo v slovenščini
– mar to za moje potrebe ni do-
volj? Je, samo …
Italijansko znam toliko, da lah-
ko razumem Jovanottija po de-
setih ponovitvah iste pesmi, ob
redkih povedih, ki jih spravim
skupaj v celoti, pa dobim ne-
kakšen filmski naglas, mešanico
tistega, kar si sama predstavljam,
da je križanec med Monico Bel-
luci in Sophio Loren, po trdit-
vah nekaterih pa bolj zvenim
kot ameriški komik Chris Rock.
Ugotovila sem, da me moja le-
noba pri učenju italijanščine si-
cer nekoliko ovira pri določenih
pogovorih, v drugih situacijah
pa je še kako dobrodošla.
Ko me je na Proseku ustavila
prometna policija, sumničavo
pogledujoč mojo ljubljansko re-
gistracijo, sem jih pozno po-
noči, suvereno, z zgoraj opisa-
nim filmskim akcentom poz-
dravila: “Bonđorno”!
Niti dokumentov niso preverili,
samo z vdanim vzdihom so me
poslali naprej na moj cilj.
Hough, govorila sem.
Opažanja pupe iz celinske Slovenije, ki je v zamejstvo 
prispela po skrivnostnih poteh ljubezni
KRASNI KRAS (1)
B
a
rb
a
ra
 F
u
ži
r
  a Državnem poklicnem zavodu za in-
dustrijo in obrt Jožef Stefan so se letos
odločili, da bodo dan slovenske kultu-
re obeležili na poseben način. Skupina mladih
dijakov se je namreč v ponedeljek, 15. februar-
ja, mudila pri nekaterih slovenskih ustanovah,
da bi pobliže in na aktiven način spoznali de-
lovanje le-teh. V jutranjih urah so tako obiskali
prostore na Donizettijevi ulici, kjer so se v dveh
ločenih skupinah porazdelili v prostorih Ra-
dijskega odra in
Mladike. Pod
mentorstvom teh-
ničnega osebja re-
vije in urednice
Nadie Roncelli so
skovali krajše be-
sedilo na temo
našega pesnika.
Nato so ‘v živo’
pričakali impagi-
nacijo članka.
Druga skupina pa
je prisluhnila be-
sedam predsedni-
ka Radijskega odra
Marjana Jevnikar-
ja, ki jim je
obrazložil de-
lovanje in po-
slanstvo RO,
ki letos praz-
nuje 70-letni-
co življenja.
Pod mentor-
stvom Manice Maver so v studiu RO posneli
splet ‘šolskih vicev’, preizkusili so se tudi v sin-
hronizaciji risanke. Ta skupina je nato odnesla
s seboj CD, ki bo pričal o njihovem trudu. “Na-
vadno smo se v tem obdobju lotevali tradicio-
nalnih Prešernovih proslav, letos pa so nam
profesorji zaupali nekoliko drugačno in morda
še bolj zanimivo nalogo”, nam je povedal vod-
ja ‘časnikarske skupine’, študent Andrej Žerjal.
IG
N
Pred letom dni nas je zapustil g. Dušan Jakomin
Njegov duh je še vedno med nami
Državni poklicni zavod za industrijo in obrt Jožef Stefan
Nekoliko drugačna …
Prešernova proslava
Foto IG
Februar je v slovenskem prostoru
mesec kulture. Njenim različnim
oblikam in ustvarjalnemu zanosu je
posvečena prireditev, ki jo Slovensko
prosvetno društvo Mačkolje prireja v
soboto, 20. februarja, z začetkom ob
20. uri, v dvorani vaške Srenjske hiše.
Gost večera bo slikar Deziderij Švara.
Spregovoril bo o svojih likovnih
stvaritvah (nekaj jih bo priložnostno
razstavljenih), v katerih se posebna
duhovna svetloba spaja z mojstrskim
ravnovesjem med racionalnostjo in
čustvi, ter o svoji bogati slikarski poti, ki
se vije že skoraj šest desetletij.
Program prireditve bodo sooblikovale
pevke Ženske vokalne skupine Jezero
iz Doberdoba, ki jo vodi Dario Bertinazzi.
Lepota slovenske besede bo izzvenela
v recitalu po izboru Lučke Peterlin in v
izvedbi mladih članov gledališke
skupine Slovenskega kulturnega kluba
Jasmine Gruden in Nejca Kravosa.
Utrinki literarnih ustvarjalcev, ki jim je
skupna ljubezen do lastnega kraja,
predstavljajo povsem prenovljeno
podobo in bogato vsebino prve številke
60. letnika revije Mladika. Uvodni pevski
pozdrav pa bo podal še društveni zbor
pod vodstvom Mateja Lazarja.
Prisrčno vabljeni v Mačkolje na večer
brezmejnih obzorij ustvarjanja in
neštetih odtenkov kulture. / (NT)
SPD Mačkolje
Foto IG
Foto damj@n
Foto damj@n
Ob nabirki za katoliški tisk
so slovenski verniki pri Sv.
Jakobu darovali 100 evrov
za Novi glas.
Videmska / Aktualno18. februarja 201612
  ri čedajski zadrugi Most je izšel
znameniti roman Franceta Bevka
Kaplan Martin Čedermac v itali-
janskem prevodu sedaj že pokojnega
Provansalca Ezia
Martina (1921-
2012). Projekt je za-
radi pomanjkanja
finančnih sredstev
dosti let tičal v pre-
dalu. Roman obrav-
nava dramatični po-
ložaj slovenskih du-
hovnikov v Benečiji
ob fašistični prepo-
vedi rabe slo-
venščine v cerkvah
videmske nadškofi-
je iz leta 1933.
Prevod je bil pripra-
vljen že jeseni 2007,
ko je uvodno bese-
do prispeval pisatelj
Boris Pahor; v njej
je zapisal, da je ro-
man “psihološka
umetnina in obe-
nem pričevanje, do
kod je segla rimska
dvatisočletna kultu-
ra v fašistični interpretaciji XX. stoletja
in kako je rimska kurija sekundirala
osvajalnim težnjam neetičnega mogot-
ca. Vendar je treba poudariti, da čeprav
je pripoved osredotočena na usodo
skromnega dela slovenskega prebival-
stva, dosega obravnavana tema evrop-
ske razsežnosti, saj tako imenovanih
manjšinskih entitet ni malo, kakor ni
malo tudi takih, ki so prezrte ali jim je
celo onemogočen normalni razvoj”.
Prevodu je zadruga Most dodala isti ro-
man v stripu Morena Tomasetiga v be-
neškoslovenskem narečju, ki je v pet-
najstdnevniku Dom
izhajal v 67 nadaljevan-
jih med 31. januarjem
2011 in 31. januarjem
2014.
Po msgr. Marinu
Qualizzi, ki je na-
pisal predgovor, bo
nova knjiga
“širšemu krogu
bralcev omogočila, da spoznajo,
kako so ti duhovniki delovali,
včasih celo zelo junaško, vsekakor
pa izredno plemenito v obrambo
človeškega dostojanstva.
Dejstvo, da je ta obramba
prišla na dan na speci-
fičnem področju krščanske
vere, le še bolj poudarja po-
membnost takega vedenja”.
“Kaplan Martin, umetniško
ponazorjen na podlagi
osebnosti Antona Kufola,
tudi z nekaterimi potezami
Jožefa Cramara, župnika iz
soseščine, – nadaljuje msgr.
Qualizza – je podoba ideali-
sta, ki le s težavo sprejema
težko resničnost, v kateri
mu je dano živeti, globoko pre-
pričan, da veže evangelij in člo-
veško dostojanstvo neločljiva
enotnost, kakor to konkretno
izražata obstoj ljudi in ozemlja,
na katerem živijo. To je smer ute-
lešenja, to se pravi vnašanja
večnega in nevidnega v naš
vsakdanjik, ki ni nikoli aboten
za tistega, ki ta vsakdanjik živi na
dostojanstven način. Martin živi
za svoje ljudi in za svoj celoviti blagor,
to pa združuje dve pomembni plati iste
stvarnosti: osebo in zapisano besedo,
v tem primeru katekizem. Človek ne
more rasti brez kulture in njene zapi-
sane podobe, besede, ki postane doku-
ment in zgodovina. Od tod Martinova
ganljiva obramba slovenskih knjig s
pomočjo zveste gospodinje. Ne gre za
lažni ideal neumnega in verujočega
ljudstva, pač pa za osebe, ki se zavedajo
in so sposobne zastopati svoje stališče,
ker so ozaveščene. Martin je zvonček,
ki sproti prebuja njihovo vest”.
Prepoved slovenščine v bogoslužju in
verouku predstavlja tragično prelom-
nico v zgodovini Beneške Slovenije.
“Aparat fašističnega režima je opravljal
svojo nalogo z izmenjevanjem palice
in korenčka, da bi dosegel zastavljeni
cilj nasilne asimilacije ljudi iz Beneške
Slovenije – ugotavlja msgr. Qualizza –.
Obdobje avstro-ogrskega cesarstva, ki
je doseglo neko ravan kulturnega plu-
ralizma in je dopuščalo različnim na-
rodom, da niso izgubili svoje identite-
te, je minilo. Te stvari so bile, kajpada,
odkrite potem, ko se je v naslednjem
časovnem obdobju videla nepopravlji-
va škoda. Zagotovo so bila trideseta leta
preteklega stoletja za Benečijo izredno
negativna, tako da še
danes občutimo in
doživljamo njihov po-
gubni učinek. Dobila so
varljiv videz, ki konec
koncev nadaljuje s po-
gubnim delovanjem
fašizma. Kajti nenado-
ma je prišlo do presene-
tljivega odkritja, da smo
mi, prebivalci dolin,
slovanskega izvora. Ver-
jetno gre za edinstveno
dejstvo v zgodovini na-
rodov, ki ima namen za-
nikanja. Vse, kar jih za-
nima, je izbrisati samo-
stalnik “Slovenec” in
pridevnik “slovenski”!
Ko bi to dosegli, bi vse
bilo dobro, razen da še
to, kar ostane od sloven-
skega narečja, prepusti-
jo pozabi v vrtincih in
naraslih vodah Nadiže”.
Dandanes se po msgr. Qualizzi “nadal-
juje zgodba Martina Čedermaca v dru-
gačnih časih, ki pa imajo iste proble-
me, ne zaradi političnega pritiska, pač
pa zaradi psevdo-jezikoslovnega klju-
bovanja. Ob koncu ostaja kot zgled ka-
planov zaključni govor, verski in civil-
ni zagovor, kajti obeh plati ne smemo
ločiti; govor, ki vabi vsakega človeka –
ne le nas v Benečiji –, naj nikoli ne raz-
prodaja svoje identitete, kajti to je edi-
ni dokaz osebnega dostojanstva in člo-
vekove absolutne vrednosti. Vedno in
povsod”.
U. D.
P
  inilo je sto let od rojstva po-
kojnega duhovnika Maria
Cerneta, ki je bil od leta 1962
do leta 1984 župnik v Žabnicah in na
Svetih Višarjah. Oško Združenje Don
Mario Cernet, ki se poimenuje prav po
njem, bo ob tej pomembni obletnici
pripravilo spominsko slavje.
V župnijski cerkvi svetega Egidija v Žab-
nicah se bo v petek, 19. februarja, sicer
na dan pred obletnico rojstva, ob 18.30
pričelo spominsko obeležje z naslovom
Mario Cernet – Kanalskodolinski Čeder-
mac. Najprej bo daritev svete maše, pri
kateri bosta ob domačem župniku
msgr. Dionisiu Mateucigu somaševala
tudi ukovški župnik g. Mario Gariup in
msgr. Marino Qualizza. Prisotnost du-
hovnikov, ki so Cerneta osebno pozna-
li, bo nudila priložnost za oživitev nje-
govega spomina. Za glasbeno popestri-
tev bodo poskrbeli cerkveni pevski zbor
iz Žabnic, cerkveni pevski zbor iz Ukev
in Višarski oktet. Prireditev organizira
Združenje Cernet v sodelovanju z
Združenjem Evgen Blankin.
Mario Cernet se je rodil v Čarnem var-
hu v Benečiji 20. februarja 1916. Njegov
oče je padel v prvi svetovni vojni. V
mladih letih je postal prijatelj pokojne-
ga duhovnika Antona Cuffola, ob kate-
rem se je tudi sam navzel ljubezni do
beneških ljudi in njihovega slovenske-
ga narečja.
Po študiju v Vidmu
je bil posvečen v
duhovnika junija
1940. Dvajset let je
služboval kot žup-
nik v Topolovem,
nato so ga poslali v
Laze, kjer je sledil
prav Antonu Cuffo-
lu. Imel pa je težave
z italijanskimi ne-
strpneži iz sosed-
njih vasi in je bil
pogosto tarča nji-
hovih napadov. V
teh zadevah pa mu
domačini niso stali
vedno ob strani, kar je bilo zanj zelo bo-
leče.
V Žabnice je kot župnik prišel leta 1962
in je tam ostal do smrti. Veliko je nare-
dil za višarsko svetišče, katerega je bil
rektor, ga olepšal ter si prizadeval, da bi
ostalo v rokah slovensko govorečih du-
hovnikov. Da bi se v Žabnicah ohranila
slovenska kultura, je posrbel za raznoli-
ke dejavnosti, od koncertov do tečajev
slovenskega jezika in zborovskega pet-
ja.
Večkrat se je izpo-
stavil tudi pred si-
lami javnega reda,
da bi ohranil rabo
slovenščine v cer-
kvenem življenju.
V tem svojem pri-
zadevanju za ohra-
nitev slovenske
kulture je doživel
tudi marsikatero
neprijetnost.
Umrl je v promet-
ni nesreči na poti
proti videmski
bolnišnici, kamor
je zadnja leta
večkrat na teden hodil na dializo krvi.
Luciano Lister
M
  lovesnost ob slovenskem kul-
turnem prazniku je bila očitno
zastavljena z levo-liberalno
poudarjeno multikulturnostjo vse
obvladujočega “mreženja”, ki v Slo-
veniji obvladuje formalne in nefor-
malne vzvode moči upravljanja z
državo. Med drugimi jeziki so slo-
vensko himno namreč zapeli tudi v
jezikih nekaterih tujih umetnikov,
ki delajo v Sloveniji. Med šestimi
prejemniki nagrade Prešernovega
sklada je letos tudi skladatelj Am-
brož Čopi, ki v svetu umetnosti ble-
sti, “četudi” je iz podeželskega Bov-
ca.
Skladatelj Ambrož Čopi, ki je prejel
visoko nagrado slovenskega kultur-
nega sveta, spada med zelo redke
slovenske skladatelje, ki se lahko
pohvalijo s tako obsežnim, raznoli-
kim in prepričljivim opusom. V ute-
meljitvi nagrade je Lea Hedžet zapi-
sala, da Čopi tudi kot dirigent, gla-
sbeni pedagog in neutrudni organi-
zator s svojo ustvarjalnostjo nav-
dušuje številne izvajalce ter po-
slušalce po Evropi in drugih
celinah. Z umetniško strastjo
in predanostjo glasbi pa nav-
dihuje mlade glasbenike ter
jih z nalezljivo vnemo spod-
buja k predanemu kreativne-
mu delu. S svojo zagnano vse-
stransko dejavnostjo je postal
ena največjih avtoritet na po-
dročju slovenske zborovske
glasbe. Številne izvedbe do-
mačih in tujih zborov dokazu-
jejo, da sodi Ambrož Čopi med
najvidnejše slovenske sklada-
telje vokalne glasbe. Bovški ro-
jaki ga cenijo, ker tudi ob po-
delitvi tako visoke nagrade ni
pozabil svojih korenin (v vi-
deo predstavitvi, predvajani ob tej
priložnosti), da je svojo umetniško
pot začel v Bovcu in da je ponosen
na to, da je lahko
uspel, kljub temu da
prihaja s podeželja.
Odzval se je tudi
bovški župan in mu
javno čestital na
občinski spletni stra-
ni in se mu zahvalil
za tako visoko priznanje in za vse,
kar je doslej naredil za slovensko
kulturo, posebej še za umetnost na
Bovškem, in z bogatim ustvarjanjem
ponesel ime Bovškega v svet. V lo-
kalni skupnosti se mu bodo zahva-
lili osebno, ko pride domov, pri
čemer je pričakovati povabilo k še
nadaljnjemu bogatenju z njegovimi
vse večjimi izkušnjami, kako dospeti
do odličnosti v kulturni ponudbi na
lokalni ravni.
Na večer podelitve priznanja smo
lahko videli in slišali video posnetek
izjav nagrajencev in tudi Ambroža
Čopija: “Mislim, da nam himna kot
taka daje vedeti, da je lahko vsak
svojstven in da ni nikomur
nič odvzeto, če priznavaš ko-
ga drugega in njegovo kvali-
teto. Veličina je v sprejeman-
ju raznolikosti in dopuščan-
ju raznolikosti v družbi”.
To pa je tudi sporočilo
Prešerna. Po besedah njego-
vega največjega poznavalca,
akademika Janka Kosa, raz-
beremo, da Prešeren ni le
največji slovenski pesnik,
ampak tudi največji sloven-
ski krščanski pesnik.
Prešeren je v tem smislu ne-
kakšen znanilec, kakšno
mora postati katolištvo v 20.
in 21. stoletju. Stoletju zad-
njih papežev, zlasti “papeža med po-
nižanimi – sedanjega papeža ljubez-
ni usmiljenja”. Prešeren je globoko
iz sebe izražal to ljubezen in usmil-
jenje skozi gledanje Boga, mimo
vseh zmot časa, kar dokazuje, da je,
kljub vsemu, na koncu umrl kot kri-
stjan.
Kar je Čopi povedal v dneh po pre-
jetju nagrade, lahko strnemo v to,
da nagrado čuti kot priznanje svoje-
mu delu na skladateljskem in diri-
gentskem področju. Največje za-
doščenje za skladatelja je, da so nje-
gova dela izvajana, po možnosti še
v času njegovega življenja, in spreje-
ta tako s strani strokovne kritike kot
pevcev, zborovodij in ne nazadnje
publike, ki ji je glasbena sporočil-
nost namenjena.
Sam se čuti enega tistih srečnežev,
ki je imel možnost srečati izjemne
ljudi, sodelovati z njimi in se pri njih
učiti. Svojo veličino so izkazovali
skozi preprostost in iskrenost. Zato
sledi temu, kar ga je pri njih najbolj
očaralo. V sebi čuti notranjo nujo,
da predaja svoje znanje, saj le takrat
dobi v univerzumu naša osebna rast
svoj namen. Obenem pa se zaveda,
da se učitelj veliko nauči tudi od
mladih. Njihovo iskanje in radoved-
nost nas spodbujata, da se tudi sami
nadgrajujemo in iščemo naprej.
Miran Mihelič
S
Ambrož Čopi iz Bovca med nagrajenci Prešernovega sklada 
Lepo obstaja znotraj nas in vtkati
ga moramo v medsebojne odnose
V kratkem spominska proslava v Žabnicah
Stoletnica rojstva zavednega
duhovnika Maria Cerneta
Pri čedajski zadrugi Most je izšla dragocena knjiga
Kaplan Martin Čedermac 
v italijanščini in v stripu
Slovenija 18. februarja 2016 13
  sako obdobje v zgodovini
terja svojo utemeljitev in
razlago, da se lahko izraža
in potrjuje v človekovi ustvarjal-
nosti in zavesti. Nemara lahko ta-
ko najbolje opredelimo tudi po-
stni čas, ki se začne na pepel-
nično sredo in nas pripravlja na
Veliko noč. To naj bi bil čas mi-
losti, duhovne poglobitve in do-
brih del, ki bi jih namenili potre-
bam Cerkve in vsega sveta. V pre-
težno materialno usmerjeni
državi, kakršna je tudi Slovenija,
ostaja Cerkev edina, ki dokazuje
oziroma predstavlja tri ključne
razsežnosti našega življenja. To je
versko, ki pomeni molitev, so-
cialno, ki jo predstavlja mi-
loščina in jo sedanji papež izred-
no poudarja, saj gre za našo
dolžnost skrbeti za revne, ter te-
lesno, ki jo predstavlja post. To
po krščanskem razumevanju ni
le zatajitev slabega v nas, ampak
veliko bolj rodovitnost dobrega,
ki naj bi ga v tem postnem času
opravljali.
Hkrati z objavo pastirskega pisma
slovenskih škofov za postni čas
2016 v tedniku Družina so se na-
daljevali odmevi z obiska in po-
govorov, ki jih je vatikanski
državni tajnik kardinal Pietro Pa-
rolin imel v Sloveniji. Z njim se
je dolgo in izčrpno pogovarjal Er-
nest Petrič, odgovorni urednik
slovenskega katoliškega tednika
Družina. Kardinal je pojasnil, “da
je bil razlog za njegov obisk v Slo-
veniji odprtje in blagoslovitev
V nove Apostolske nunciature. Do-godek je pomemben zato, ker do-kazuje, da v odnosih med Cerkvi-
jo in državo lahko pride do na-
predka. Ocenjujem, da so ti od-
nosi dobri, ne bi rekel, da so slabi
ali negativni. Mislim tudi, da
sporazum med državo Slovenijo
in Svetim sedežem o pravnem
položaju Cerkve ostaja temeljni
sporazum, ker priznava pravni
status katoliške Cerkve. Predsta-
vlja osnovo za nove sporazume,
ki jih predvideva njegov 14. člen.
Slovenska škofovska konferenca
je že opozorila na nekatera pred-
nostna vprašanja Cerkve, ki jih je
treba rešiti. To so duhovna
oskrba posameznih kategorij
oseb, še posebej vojakov,
vprašanje katoliških šol, vprašan-
je davkov na cerkvene nepre-
mičnine, ki so namenjene bogo-
služju in verskim dejevnostim.
So še druge zadeve, a se mi zdi,
da so omenjene
najpomembnejše.
Potrebno je pouda-
riti tudi naslednje
pomembno dej-
stvo: ko Cerkev pro-
si za ureditev odno-
sov in odprtih
vprašanj s sporazu-
mom, išče samo
dobro države. Večkrat imamo
občutek, da nekateri mislijo, da
Cerkev išče privilegije, toda Cer-
kev ne išče privilegijev. Cerkev je
najprej v službi katoliške skupno-
sti in nato v službi vseh, zato je
tudi ureditev medsebojnih odno-
sov v korist vsakemu človeku in
vsej družbi. Željo Cerkve po spo-
razumih mo-
ramo torej
razumeti
prav v tem
smislu”.
Odgovorni
urednik
Družine Er-
nest Petrič je
visokega
predstavnika
Svetega se-
deža spom-
nil, “da je
morala Cer-
kev na Slo-
venskem v zadnjih letih iti skozi
hude preizkušnje zaradi fi-
nančnega zloma mariborske
nadškofije. Tudi Sveti sedež je po-
segel v to dogajanje, in to s spre-
jemom odstopov nekaterih ško-
fov. Kardinala je prosil, naj slo-
venskim vernikom izreče kakšno
dobro željo in spodbudno misel.
Gost je odvrnil, “da gre zdaj za-
deva v pravo smer. Cerkev prido-
biva ugled in zaupanje, zato
pričakujemo, da bo v tej smeri tu-
di nadaljevala in končno zadiha-
la v miru”.
V nadaljevanju pregleda doga-
janja v Sloveniji v prejšnjih dneh
navajamo dogodke, ki naj bi bili
resnično pomenljivi in aktualni
v tem našem večnem “soočanju
med gluhimi”. Eden od najbolj
znanih in razmišljajočih pred-
stavnikov opozicije, prof. dr. Va-
sko Simoniti, je prepričan, “da se
na Slovenskem že nabira potreb-
na kritična masa, ki bi lahko pri-
peljala do političnih sprememb
v bližnji prihodnosti. Če bo ob-
stala Evropska unija in sledila
svojim zavezam in pri tem vztra-
jala, se tudi za slovensko prihod-
nost ne gre bati. Ugledni zgodo-
vinar in politik je našo javnost
tudi opozoril, da je sedanja oblast
v preteklih treh letih poskušala v
državi uvesti določene oblike
mehke diktature. Kakšna naj bi
ta diktatura bila, ni pojasnil.
Med novostmi, ki so jih koaliciji
podrejena javna občila za-
molčala, je tudi ta, da se je evrop-
ski poslanec iz vrst SDS oz.
Evropske ljudske stranke Milan
Zver zavzel za postavitev v pro-
storih evropskega parlamenta
spominskega obeležja žrtvam ko-
munističnega nasilja v Sloveniji.
K podpori za svoj predlog je po-
vabil vse evropske poslance. Obe-
ležje v poslopju evropskega par-
lamenta v Bruslju bi spominjalo
na več kot 200.000 žrtev komu-
nističnih pobojev med drugo
svetovno vojno in po njej v Slo-
veniji.
Tednik Demokracija je poročal,
da bo 1. marca pričela delovati,
se pravi tudi oddajati, nova slo-
venska Televizija. Imenovala se
bo Nova 24TV. Po mnenju
dobršnega dela naše javnosti zdaj
v Sloveniji nimamo verodostoj-
nega TV programa, ki bi na stva-
ren in pošten način javnost sez-
nanjal s tem, kaj se zlasti v Slove-
niji v resnici dogaja.
Marijan Drobež
Združenje Manager je za življenjsko delo nagradilo Cvetano Rijavec
Menedžerka s prepoznavnimi
poslovnimi rezultati
  rejemnica priznanja za
življenjsko delo na po-
dročju menedžmenta za
leto 2015 je Cvetana Rijavec.
Primorka Cvetana Rijavec “so-
di med slovenske menedžerje
s prepoznavnimi in prebojni-
mi poslovnimi rezultati, ki so
jih dosegla podjetja pod nje-
nim vodstvom”, poudarjajo v
Združenju Manager. Kemijska
inženirka po izobrazbi in lju-
biteljica kulture je dala velik
pečat razvoju slovenskega go-
spodarstva.
P Rijavčeva je kariero začela vŠampionki Renče kot tehnologv razvoju in vodja kontrole ka-
kovosti. Po 10 letih je prestopi-
la v ajdovski Fructal, kjer je na-
predovala od vodje kontrole
kakovosti v tehnično direkto-
rico, pri 39 letih pa je prevzela
vodenje družbe. Fructal Aj-
dovščina je postal njena velika
poslovna ljubezen.
Kot predsednica uprave se je
spopadla z eno najtežjih na-
log: z zagotavljanjem obstoja
podjetja po osamosvojitvi, ko
je družba izgubila večino svo-
jih nabavnih in prodajnih
trgov ter velik del proizvodnih
kapacitet. Po uspešni sanaciji
je postal Fructal največji slo-
venski predelovalec sadja, pri-
soten na več kot 18 svetovnih
trgih.
Po prodaji Fructala Pivovarni
Union je Rijavčeva odstopila
kot predsednica uprave in
vstopila v kozmetično panogo;
prevzela je nalogo preobliko-
vati Lekovo kozmetično enoto
v samostojno podjetje. Lek
Kozmetika je med njenim
šestletnim vodenjem ostal in
utrdil položaj tržnega vodje na
področju krem v Sloveniji.
V začetku leta 2007 je Ri-
Večer pod Čavnom
Poklon velikemu Šturcu
  to let po začetku soške fron-
te, ki je globoko zarezala v
kolektiven spomin Vipav-
ske doline, so se v Šturjah pri Aj-
dovščini spomnili na svojega ro-
jaka, znamenitega duhovnika in
pisatelja Alojzija Novaka (1881-
1967).
Duhovnik Novak je tesno pove-
zan z mestom ob Hublju, ki je po
deželni meji razdeljeno na dve
župniji: Šturje in Ajdovščino. No-
vakov rod izvira iz Šturij. Tri leta
tik pred izbruhom prve svetovne
vojne je bil Novak župnik v Aj-
dovščini.
Napisal je slovito Črniško kroni-
ko, ki je vzbudila veliko zaniman-
je med bralci in zgodovinarji.
Kroniko je skupaj z ajdovskim ro-
jakom Dragom Sedmakom uredil
novogoriški zgodovinar in izje-
men poznavalec obeh svetovnih
vojn Renato Podbersič. Kot gost
16. Večera pod Čavnom je Pod-
bersič predstavil lik in delo Aloj-
zija Novaka. Kronika je izšla pri
Goriški Mohorjevi v dveh delih.
Kot zanimivost naj omenimo, da
je bil med ustanovitelji Mohorje-
ve prav Novak. Pred leti (1992) je
izšla in bila razprodana Črniška
kronika za obdobje druge svetov-
ne vojne. Tej je sledila Črniška
kronika za čas prve svetovne voj-
ne in let po njej. Dobro leto po
izidu je tudi ta knjiga skorajda že
razprodana, kar kaže na veliko za-
nimanje Primorcev za krajevno
zgodovino.
Podbersič je orisal Novakovo
življenjsko pot. Dolgoletni črniški
dekan Alojzij Novak je bil kot sin
uradnika rojen v Trnovem pri Ilir-
ski Bistrici, saj je njegov oče Filip
delal v davčni upravi. Zaradi
očetove bolezni se je družina
vrnila domov v Šturje, kjer je Aloj-
zij obiskoval ljudsko šolo. V arhi-
vu župnijskega urada hranijo po-
datke o Novakovem rodu (na fo-
tografiji je vpis poroke Alojzijevih
staršev v Šturjah, kjer najdemo ti-
pične vipavske priimke Repič, Se-
mič in Mikuž). Bogoslovje je štu-
diral v Gorici, kjer se je vključil v
goriški duhovniški, kulturni in
socialni krog, kateremu je ostal
S zvest do konca življenja. Duhov-nik je postal leta 1905 in bil po-slan v Solkan. Študij je nadaljeval
na Dunaju, vendar ga je na željo
škofa prekinil in prevzel službo
ajdovskega župnika. “Za tiste čase
je je bilo nekaj povsem običajne-
ga, da so duhovniki iz Kranjske,
pa tudi iz Moravske in Češke, pre-
hajali v primorske škofije. Tako je
tudi Novak iz ljubljanske prešel v
goriško škofijo. V prvem letu voj-
ne je prišel v Črniče, kjer je ostal
skoraj tri desetletja. Življenjska
pot se mu je iztekla po vojni na
italijanski strani meje, kjer je bil
goriški kanonik in štandreški de-
kan.
Podbersič je opisal Novakov od-
nos do Italijanov, ki je bil izrazito
omaloževalen. Imenoval jih je La-
hi in jih ostro kritiziral, posebej
po italijanski zasedbi Primorske.
Zaradi vse večjega fašističnega
pritiska je z leti svoje zapise v kro-
niki precej omejil. A vendar je v
zadnjem kroniškem zapisu
(1930) povsem jasen. Omenja
otroke “v uniformah laške balil-
le”, ki so peli italijanske pesmi v
cerkvi: “Tako gre korak za kora-
kom do poturic”. Piše tudi, da je
bil njegov šturski rojak Filip
Terčelj konfiniran. “Mi tu smo iz-
gubili vse. Gospodarsko se nam
kaže polom, narodno so nas ubi-
li. Versko še životarimo”, nadal-
juje Novak. K pisanju kronike se
je vrnil šele nekaj let kasneje, ko
se je že začela druga svetovna voj-
na. Zakaj, ni povsem jasno, ugo-
tavlja gost večera civilne iniciative
Čaven Renato Podbersič.
O prvi svetovni vojni se vse več
govori in piše, je povedal Podber-
sič. Tudi v zaledju nekdanje fron-
te je vse več spominskih in zgo-
dovinskih zbirk. Povabil je vse, ki
so napolnili dvorano Marijinega
doma v Šturjah, naj doma po-
brskajo po podstrešjih, saj se tam
gotovo skriva še ogromno zani-
mivega gradiva. Kot primer je na-
vedel evropsko spletno zbirko Eu-
ropeana. Tam je več fotografij
Šturca Franca Repiča, ki se je na
avstrijski strani boril na Sabotinu.
Tino Mamić
javčeva prestopila v Lju-
bljanske mlekarne, kjer ji je
v dveh letih uspelo s preo-
blikovanjem blagovnih
znamk, racionalizacijo po-
slovanja in podvojenim iz-
vozom skoraj 13 milijonov
izgube Ljubljanskih mle-
karn pretopiti v dobiček. V
osmih letih uspešnega pred-
sedovanja je uspelo Ri-
javčevi umestiti alpsko mle-
ko kot eno najbolj zaupanja
vrednih slovenskih blagov-
nih znamk.
Leta 2013 so bile Ljubljanske
mlekarne prodane franco-
skemu Lactalisu, dve leti ka-
sneje pa se je Rijavčeva poslo-
vila z menedžerskega parketa.
V času pestre kariere je Cveta-
na Rijavec opravljala številne
funkcije. Bila je članica
Združenja evropskih mlekar-
jev, upravnega odbora GZS in
upravnega odbora interesnega
združenja živilske industrije
pri GZS. Osem let je predsedo-
vala sekciji menedžerk pri
Združenju Manager, bila je
svetnica v Državnem svetu.
Izborno komisijo, ki je izbrala
nagrajenko, so sestavljali To-
maž Berločnik, Franjo Bobi-
nac, Igor Hafnar, Sebastijan Pi-
skar, Melanie Seier Larsen,
Sonja Šmuc in Aleksander Za-
laznik.
Dosedanji prejemniki priznan-
ja so Danica Purg, Stojan Pe-
trič, Cvetka Selšek, Niko Kač,
Milan Matos, Zlatko Kavčič,
Tone Turnšek, Tone Krašovec,
Bruno Korelič, Miloš Kovačič,
Jože Stanič, Janko Kosmina in
Marjan Prelc.
Gozdarji so lani v slovenskih goz-
dovih posekali 6,03 milijona ku-
bičnih metrov lesa, kar je nekaj
manj kot v rekordnem letu 2014,
kažejo podatki Zavoda za gozdove
Slovenije (ZGS). Glavna razloga za
velik posek v zadnjih dveh letih
sta sanacija posledic žledoloma in
napada podlubnikov. Obnova
gozdov po ujmah večinoma po-
teka po naravni poti.
V skupni količini posekanega lesa
v letu 2015 predstavljajo iglavci
65 odstotkov, listavci pa 35 odstot-
kov. Skupna količina posekanega
lesa v letu 2015 pa znaša 95 od-
stotkov možnega poseka v sloven-
skih gozdovih po gozdnogospo-
darskih načrtih oziroma pri-
bližno 70 odstotkov tekočega let-
nega prirastka lesa.
Obseg poseka v zadnjih dveh le-
tih - posek v letu 2014 je znašal
6,36 milijona kubičnih metrov -
je precej višji, kot je bil v letih prej.
V 90. letih, ko je ZGS začel delo-
vati, je bil posek letno okoli dva
milijona kubičnih metrov, v zad-
njem desetletju se je nato številka
letno približala štirim milijonom
kubičnih metrov, v zadnjih dveh
letih pa se je zaradi žleda in lani
tudi zaradi lubadarja posek še po-
večal, je ob predstavitvi lanskih
podatkov, ki bodo dokončni ko-
nec februarja, v Slovenj Gradcu
ob robu licitacije vred-
nejšega lesa povedal di-
rektor ZGS Damjan
Oražem.
“Posek v zadnjih dveh
letih prostorsko ni loci-
ran tako, kot si gozdarji
najbolj želimo, ampak
ta masa je tista masa, ki jo sloven-
ski gozdovi lahko trajno nudijo
tako na eni strani lastnikom kot
tudi industriji, ki je zainteresirana
za najrazličnejšo predelavo lesa”,
je še dodal Oražem.
Glede na skupno količino drevja,
predvideno za posek v letu 2015,
je dve tretjini predstavljal sanitar-
ni posek, slabo tretjino pa nego-
valni posek. Pri sanitarnem pose-
ku pa je bila več kot ena tretjina
poseka posledica napadov po-
dlubnikov.
Revirni gozdarji so zaradi napa-
dov podlubnikov za posek lani
označili 2,15 milijona kubičnih
metrov lesa, od tega so lastniki la-
ni posekali 1,8 milijona kubičnih
metrov.
Večina obnove gozdov po kata-
strofah poteka po naravni poti.
“Stari sestoj mora sam poskrbeti
za svoj naraščaj, gozdarji pa
usmerjamo razvoj tega naraščaja
in oblikujemo zmesi po dreve-
snih vrstah, kakovosti in podob-
no, da iz tega v od 80 do sto letih
nastane odrasel sestoj, ki ga bo
možno spet izkoristiti”, je za STA
pojasnil Oražem.
Le v nekaj odstotkih pa gozdarji
naravi pomagajo z umetno obno-
vo. Poškodovane iglavce bodo tu-
di glede na predvidevanja klimat-
skih sprememb, ki bodo za smre-
ko v Sloveniji v prihodnje manj
ugodna, nadomestili večinoma z
listavci, predvsem bukvijo, grad-
nom in plemenitimi listavci, del
pa bo zavzela tudi smreka, ki je
ekonomsko gledano danes naj-
bolj zanimiva drevesna vrsta, do-
daja Oražem.
S politične in verske scene na Slovenskem
Še o obisku kardinala
Pietra Parolina
Posledica lanskega žleda
Lani so posekali 6 milijonov
kubičnih metrov lesa
Aktualno18. februarja 201614
Odprto pismo Juriju Paljku
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 16. februarja, ob 14. uri
NA BOŽJO POT PO EVROPI SEM IN TJA (4) Mariza Perat
V tem času je imela nena-
vadne sanje. Znašla se je v
domači cerkvi. Pri oltarju je
maševal neznan, sivolas du-
hovnik. Na poti iz cerkve
domov se je Katarina, vedno
v sanjah, ustavila pri bolni-
ku. Ob bolniški postelji je
znova ugledala neznanega
sivolasa duhovnika. Hotela
je zbežati, duhovnik pa jo je pro-
dorno pogledal in dejal: “Moja
hči, negovati bolnike je dobro de-
lo. Zdaj bežiš pred menoj, nekega
dne pa boš srečna, ko boš prišla k
meni. Bog ima s teboj posebne
namene. Ne pozabi tega”!
Leta 1829 je Katarina odšla v Cha-
tillon, kjer je njena svakinja vo-
dila zavod za plemkinje. Nekoč je
obiskala usmiljenke, ki so živele
v bližini. Tedaj je na steni njihove
sprejemnice opazila sliko.
“Saj to je vendar tisti duhovnik,
ki sem ga videla v sanjah”! je pre-
senečeno vzkliknila.
Povedali so ji, da je to sv. Vincen-
cij Pavelski (1581-1660), ustano-
vitelj kongregacije lazaristov-misijonarjev in sou-
stanovitelj kongregacije usmiljenih sester. Kata-
rina je tedaj zaprosila za sprejem v njihovo
Družbo.
Leta 1830 je dne 21. aprila prišla v Pariz, kjer je v
ulici du Bac bila materna hiša usmiljenk. Tu je
pričela noviciat, torej pripravo za sprejem v nji-
hovo redovno družbo. Naučila se je tudi brati in
pisati.
V samostanski kroniki je o njej bilo napisano, da
je “močna, srednje postave. Zna pisati in brati
brez tuje pomoči. Ima lep značaj. Je pobožna in
se trudi, da bi bila vedno bolj popolna”.
V nedeljo, 25. aprila 1830, je v Parizu z velikimi
slavnostmi potekal prenos relikvij sv. Vincencija
Pavelskega. Leta 1793, v času revolucije, so jih la-
zaristi skrili, da bi jih revolucionarna tolpa ne
onečastila. Ko je nevarnost minila, so relikvije
prenesli v katedralo Notre Dame, dne 25. apri-
la 1830 pa v cerkev sv. Vincencija v Parizu. Slav-
nosti se je udeležilo 800 usmiljenk. Med njimi
je bila tudi Katarina, ki ji je bilo tako dano, da
je slavnost od blizu doživela.
Naj tu dodam, da so srce sv. Vincencija Pavel-
skega v času revolucije hranili v Turinu, leta
1805 pa so ga prenesli v katedralo v Lyon. Od
leta 1947 se hrani v relikvijariju v ulici du Bac
v Parizu.
Prišel je tako 18.
julij 1830, ko je v
noči med 18. in
19. julijem novin-
ka Katarina
doživela prvo Ma-
rijino prikazanje.
Sama piše, kako jo
je nekdo poklical:
“Sestra. Sestra”!
Zatem nadaljuje:
“Pogledala sem v
stran, od koder je
prihajal glas. Za-
gledala sem belo
oblečenega, od
štiri do pet let sta-
rega otroka, ki mi
je rekel:
“Takoj pojdite v kapelo! Presveta Devica vas
pričakuje”!
“Kaj pa, če me kdo sliši”? sem pomišljala.
“Ne bojte se”, mi odgovori otrok. “Ura je pol
dvanajstih. Vsi trdno spijo”.
“V spremstvu otroka, ki je izžareval svetlobo,
sem odšla proti kapeli. Vsepovsod so gorele
luči. Ko sem prišla do kapele, se je otrok s
prstom dotaknil vrat in ta so se odprla. Kapela
je bila razsvetljena kot za Božič pri polnočnici.
Pokleknila sem, otrok pa je ves čas stal. Tako
sem čakala, ko je otrok nenadoma vzkliknil:
“Sveta Devica! Tu je”!
“Zaslišim kot šumenje svilene obleke”, nadal-
juje Katarina, “nakar na evangeljski strani oltarja
zagledam Božjo Mater. Sedla je na stol, kjer je na-
vadno sedel rektor, ko nam je govoril”. Ta stol je
danes nameščen ob desnem oltarju pod kipom
sv. Vincencija Pavelskega. “Pokleknila sem pred
Božjo Mater ter ji zaupno položila roke na kole-
na. Nisem vedela, koliko časa sem tako klečala
pred Sveto Devico. Ko je odšla, sem opazila samo
nekaj, kar je počasi izginjalo v isti smeri, od koder
je Božja Mati prišla.
“Odšla je”! mi reče otrok.
Napotila sva se iz kapele po isti poti, po kateri
sva prišla. Tudi tokrat je bilo vse razsvetljeno.
Otrok je ves čas hodil na moji levici. Obdajala ga
je svetloba. Mislim, da je to bil moj Angel Varuh.
Ko sem se vrnila v spalnico, sem zaslišala, da je
ura v zvoniku odbila dve”.
/ dalje
Podvig najmlajših skavtov
Volčiči in volkuljice 
iz Gorice na lovu
  soboto, 13. februarja, so
se najmlajši člani Slo-
venske zamejske skavt-
ske organizacije zbrali popol-
dne pred svojim brlo-
gom, da bi se napotili
po sledeh hudobnih
opic, ki so si prilastile
njihove Mojstrske be-
sede. Že na vratih
skavtskega sedeža je
volčiče in volkuljice
čakalo sporočilo opic,
ki jih je vabilo na lov
na zaklad. Otroci so si
torej zavihali rokave
in se lotili naloge,
brez katere bi do svo-
jih Mojstrskih besed
ne mogli priti. Pot jih
je najprej vodila do
parka Coronini, kjer
so našli drugi namig.
Tako so se volčiči in
volkuljice odpravili še
do Pevmskega parka,
od tam dalje še do
Mladinskega doma. Tam jih je
čakalo zadnje sporočilo zlob-
V nih opic, ki je najmlajše članeSZSO razočaralo: na cilju nisonašli tistega, kar so iskali, tem-
več so se morali pripraviti na
boj. Ko se je stemnilo, so se opi-
ce vendar prikazale. Na dvo-
rišču Mladinskega doma so se
volčiči in volkuljice začeli bo-
riti proti nasprotnicam in jih z
veliko mero poguma in z zvi-
jačo, predvsem pa z jasnim cil-
jem pred sabo, tudi premagali.
Tako so bile opice prisiljene
vrniti Mojstrske besede pravim
lastnikom.
Volčiči in volkuljice so svojo
zmago praznovali s tabornim
ognjem, med katerim so se iz-
kazali v raznih smešnih
prizorih. Naslednjega
dne so se udeležili sv.
maše pri šolskih sestrah,
ki jo je daroval g.
Bolčina, nato so v pro-
storih Mladinskega do-
ma nadaljevali z najra-
zličnejšimi dejavnostmi
– načrtovali so, kako bo-
do razveselili bližnjega
in kako bodo napredo-
vali na poti svoje osebne
rasti.
Čas, ki so ga volčiči in
volkuljice preživeli sku-
paj, je bil čas zabave,
med katerim so se utrdi-
le med letom spletene
prijateljske vezi; bil pa je
tudi čas pomembnih
odločitev in sprejeman-
ja novih izzivov, preiz-
kušenj ter odgovornosti.
Nika Cotič
Sv. Vincencij
Pavelski
Cerkev sv. Vincencija Pavelskega v Parizu
  ragi Jurij, ne zameri mi, da se šele zdaj
oglašam, popravljala sem krtačne odtise
pesniške zbirke Josipa Ostija Vse ljubezni
so nenavadne / Tutti gli amori sono straordinari,
ki bo izšla spomladi v Salernu, vmes sem prevajala
kampanjsko zamejskemu pesniku daljšo pesem Ec-
ce homo in obenem razpošiljala levo in desno va-
bila na drugo predstavitev svoje dvojezične pe-
sniške antologije, o kateri je nedavno tekla beseda
tudi na straneh jubilejne številke Novega glasa.
Za Stojana Kureta si me vprašal, ali je bila preve-
dena v slovenščino pesem Pier Paola Pasolinija Il
brivido. Po mojem ne, ker drugače bi se je prav
gotovo spomnila, v tistih domačih zbirkah s pre-
vodi njegovih pesmi, ki vedrijo na mojih knjižnih
policah, je ni. Ker ni ravno težke vrste, sem mu jo
instant prevedla, ne da bi ob strani pustila eno sa-
mo možno varianto.
Lahko pa bi jih nanizala za celo rešto.
A za pokušnjo bo dovolj.
D
Il brivido
Mi scosse, e mi corse
le vene il ribrezzo.
Passata m'è forse
rasente, col rezzo
dell'ombra sua nera
la morte...
Com'era?
Veduta vanita,      
com'ombra di mosca:
una ombra infinita,
di nuvola fosca
che tutto fa sera:
la morte...
Com'era?
Tremenda e veloce
come un uragano
che senza una voce
dilegua via vano:
silenzio e bufera:
la morte...
Com'era?
Chi vede lei, serra
né apre più gli occhi.
Lo metton sotterra
che niuno lo tocchi,
gli chieda - Com'era?
rispondi...
com'era? -
Srh
Prešinil me je srh in strah
mi je ledenel kri v žilah.
Najbrž je tik mene šla
v hladu svoje 
črne sence
smrt ...
Kakšna je bila?
Bežnega izgleda 
kot mušja senca,
neskončna senca
temačnega oblaka,
ki vse spremeni v večer:
smrt ...
Kakšna je bila?
Grozljiva in nagla
kot silna nevihta,
ki tiho, brez glasu 
pomete vse neobstojno:
tišino in vihar:  
smrt ...
Kakšna je bila?
Kdor jo zagleda, zatisne
oči in nikoli več jih ne odpre. 
Zagrebejo ga, da se ga
nihče ne dotakne in
ga ne vpraša - Kakšna je bila?
odgovóri ... 
kakšna je bila? - 
Notranjost kapele v Rue du Bac
Kot lahko opaziš, pesnik ima rime in se
tu pa tam zateče v bolj starinski jezik,
da jih pričara, jaz sem se jim vnaprej
odrekla, morda bi katero pri piljenju in
resnejši obdelavi le našla, a vseh prav
gotovo ne brez velikih sprememb in
odstopov. Jaz sodim med tiste prevajal-
ce, tega sem se naučila od naših zahod-
nih sosedov, ki rajši žrtvujejo formo, v
tem primeru zvočnost, kot pa vsebino.
Moji sorojaki na splošno, bolj zatrapani
v obliko kot v vsebino, pa obratno, jo
rajši sekajo mimo pomena, kot bi...
žrtvovali rimo, pa čeprav včasih za lase
privlečeno. Obe kategoriji morata ob-
vezno kaj žrtvovati, kakšna tretja
možnost jima ni dana. Jaz osebno kot
Italijani rada objavljam prevode skupaj
z izvirniki, da bralci točno vejo, pri čem
so in kaj so dobili v zameno. Veliko
naših prevajalcev - s to ali ono pretvezo
- pa se izvirnikov zraven še najrajši ote-
pa, šteje jih za balast, ki prevedeni pe-
smi prej škodi kot koristi, kar ni sploh
res, morda škodi nam prevajalcem, ki
smo tako bolj prozorno, dandanes bi
rekli transparentno, na ogled in so tudi
kozli, ki jih včasih streljamo, skoraj ne-
vidni. A povrniva se k temu naglo pre-
vedenemu Srhu: Tudi brez rim zveni še
kar lepo, le priznaj.
/ dalje
Jolka Milič
Paritetna komisija Država - Dežela
Gabrovec: posebnost FJK še vedno sloni
na narodno-jezikovni raznolikosti
   lovenska manjšina je
skupaj s Furlani in
nemško govorečo
skupnostjo glavni steber, na ka-
terem moramo še danes vztrajati
v prizadevanjih za zaščito in
utrjevanje posebnega statusa av-
tonomne dežele FJK”, je poudaril
deželni svetnik SSk Igor Gabro-
vec na avdiciji deželnih članov
paritetne komisije Država-Dežela
v torek, 9. februarja. Komisiji
predseduje nekdanji poslanec
Ivano Strizzolo. Deželni člani pa-
ritetne komisije so pristojni ko-
misiji deželnega sveta poročali o
razvoju odnosov z Rimom in o
“S prihodnjih izzivih,ki jih bo predsta-vljala posodobitev
tudi deželnega sta-
tuta FJK v sklopu
predvidenega izva-
janja ustavne re-
forme. “Na nedav-
nem posvetu v po-
slanski zbornici
glede deželnih av-
tonomij smo lah-
ko slišali programe in jasne bese-
de predstavnikov Tridentinskega-
Gornjega Poadižja in Doline Ao-
ste, ki jasno izpostavljajo narod-
no-jezikovne manjšine kot
ključen dejavnik avto-
nomije, medtem ko pri
nas marsikdo še vedno
filozofira, da temelji
naša avtonomija na ne-
kih zgodovinskih in
gospodarskih razlo-
gih”, je dejal Gabrovec
in pozval kolege k
večjemu pogumu tudi
pri postavljanju zahtev
v zvezi s priznanjem
večjih pristojnosti v šolstvu: v
tem okviru naj bi se torej okrepili
tudi izobraževanje v manjšinskih
jezikih ter poučevanje le-teh v
večinskih šolah.
Aktualno 18. februarja 2016 15
   ust je za otroke res nekaj
imenitnega. Za otroke si-
cer..., za odrasle ne vem, re-
kla bi, da je samo pijančevanje”. Tako
je o pustu razmišljala prijateljica Ina v
nedeljo popoldan, medtem ko smo v
Cinci Marinci v Kobaridu, mi ob ko-
zarcu žlahtnega, ona ob kavi, ker al-
kohola ne mara, čakali na maske.
Kot otrok sem imela pust rada, pa
čeprav nekako s priokusom žalosti in
razočaranja, saj sem bila vsako leto le
gledalec brez maske. Doma namreč
nismo imeli denarja na pretek, mama
pa je odločila, da je pustna obleka ti-
sto, pri čemer je najbolj pametno pri-
varčevati. Pa čeprav je bila šivilja in
mi je po večini sama šivala krilca in
srajčke. Morda je bil vzrok njene izbire
razočaranje, ker se z očetom nista ra-
zumela in že dolga leta nista pustovala
ali hodila na plese. Tako imam še se-
daj tiste črno-bele skupinske slike iz
vrtca in osnovne šole, kjer so vsi moji
sošolci veselo našemljeni, jaz pa se ki-
slo držim ob strani v črnem predpa-
sniku. Doma vseeno nisem nikoli nič
rekla. Vzgojili so me tako, da nisem
smela prositi in moledovati. HOČEM
je že zdavnaj umrl v vojni, je vedno
govorila moja mama. Veliko resnice
je bilo v njenih besedah, saj je pripa-
dala tisti generaciji, ki so ji mladost
požrla težka leta fašizma, pomanjkan-
ja in vojne.
Tako mi je iz otroških let ostala ta gro-
mozanska želja po pustu in pustni za-
bavi. Po maskah, ki napolnijo vsak-
dan in ti podarijo svobodo, da si to,
kar si želiš. V najstniških letih sem si
sama pripravljala pustno obleko. Pri
nas doma smo namreč še vedno po-
grešali denar. Največkrat je bil to
očetov modri delovni kombinezon in
njegovi veliki, gromozansko veliki de-
lovni čevlji, enkrat pa doma narejena
Pierrotova maska.
Pierrota imam rada,
ker je žalosten in ve-
sel hkrati. Kot smo v
življenju pravzaprav
vsi. V vsakem trenut-
ku je razlog za žalost
in obenem razlog za
veselje. Razlog za
obup in razlog za
upanje. V maskah pa
iščemo predvsem se-
be. To, kar smo na
dnu duše, in to, kar bi
radi bili. Zato sem si
vsako leto ob pustu
narisala pege na lica.
Če me vprašate, kaj
mi ni všeč pri moji
zunanjosti in kaj bi
najprej spremenila,
vam bom še danes
odgovorila, da bi rada
imela pege. Pege in
rdeče lase.
Vem, da sem v študenstkih letih zelo
nestrpno pričakovala pust. Verjetno
tudi zato, ker naj bi maske odganjale
zimo in prinašale pomlad. Pomlad pa
imam od nekdaj rada. Kot bi se odprla
vrata iz teme proti soncu. Kot bi naši
dnevi dobili novo luč. Pomlad je na-
smeh leta in upanje v življenje. Kot vsi
mladi pa sem pust še najbolj pričako-
vala zaradi zabave in norenja. Spo-
minjam se, kako me je bilo strah, da
bi ravno na pustni torek zapadel sneg
in bi me, zaradi poledenelih cest,
starši ne pustili na ples. V tistih letih
smo namreč študentje komaj sedali za
volan, jaz kasneje, nekatere moje pri-
jateljice prej. In starši se niso, ne vem
kako zanesli na našo spretnost.
Iz tistih dolgih noči imam živo pred
očmi natrpane plesne dvorane, polne
zatohlega zraka, glasbe in vina. Pust
je bil čas za ljubezen in zaljubljenost,
za sanje in načrte. In še sedaj imam
nekje v omari tistega belega Pierrota,
ki mi ga je sešila mama. Mož je pri vsa-
ki selitvi želel, da ga odvržem, a ga ni-
sem. To je Pierrot moje mladosti. S
solzo in nasmehom. Taka sem od
mladih nog. A samo za pust mi je tudi
dovoljeno, da se pokažem v resnični
luči.
V letih, ko sem živela v Kostanjevici,
se mi je pust nekoliko odtujil. Ne vem,
zakaj, saj sem si od nekdaj želela, da
bi živela na vasi in bi lahko pust
doživljala aktivno. Tako da bi po stari
navadi hodila od hiše do hiše. A po-
tem se nekako ni izšlo. Nekoliko zato,
ker si lahko popolnoma sproščen sa-
mo s prijatelji, ki jih poznaš od mla-
dosti, nekoliko zaradi alkohola. Doga-
janja, katerega cilj je pijanost do ne-
zavesti, ne maram. Prva sem, ki rada
spije kozarec ali nekaj kozarcev v
družbi prijateljev. Samo kozarec zares
dobrega vina v družbi zares dobrih
prijateljev. Tega pa, da bi zlivala vase
neko alkoholno
tekočino, samo
ker to počno dru-
gi in ker je taka
navada, tega ne.
Veliko mojih so-
vaščanov se je pri-
toževalo, da je ob
pustu preveč pi-
jančevanja. Meni
ni bilo do tega, da
bi pojem zabave
zamenjala za
občutek popolne
otopelosti in
dočakala pepelni-
co s težko glavo in
razbolelim želod-
cem.
V Benečiji me je
že prvo leto zami-
kalo, da bi pogle-
dala, kako tu pu-
stujejo. Že nekaj
dni po novem letu sem namreč v pet-
najstdnevniku Dom prebrala zanimiv
zapis o zgodovini benečanskega pu-
sta, radovednost pa so v meni vzbudi-
le še slike različnih tradicionalnih
mask, ki so jih moji novi prijatleji ob-
javljali na Facebooku. In tako sem se
tu, v teh dolinah, kjer je preteklost še
vedno živa, prvič srečala z belimi, z
rožami okrašenimi blumarji, s pisani-
mi “pusti” in s številnimi figurami, ki
vsako leto poživijo zimsko sivino sko-
raj neobljudenih hribovskih vasic.
Priznam, da me je ta preteklost, ki
čudežno kljubuje času, očarala in da
me je spet zaneslo v tisto magično pu-
stno vzdušje, ki so ga baje doživljali
naši predniki. “Tako preprosto in le-
po”, so beneško pustovanje komenti-
rali prijatelji s Krasa, ki sem jih letos
povabila na ogled naših mask, “dovolj
je star par gojzarjev, nekaj pisanih tra-
kov, dotrajane vile in dobra volja”.
Skromnost je res bistvo tukajšnjega
pusta, ki bi se po izvirnosti in lepoti
lahko kosal s ptujskim kurentovan-
jem. Od nekdaj sovražim potrato de-
narja. Kar strah me je, če pomislim,
koliko tisočakov porabijo vsako leto v
Miljah za šivanje oblek in pripravo vo-
zov. Za sprevod, ki ga potem, če samo
zaslutijo dež, prenesejo na postni čas
ali celo daleč na pomlad. Ko je vsega
konec, ti čudoviti vozovi, ta kup de-
narja, gnijejo nekje na dežju in razpa-
dajo. Veliko družin in otrok pa bi si z
njim izboljšalo življenje.
Od nekdaj me je, pri praznikih, kot sta
pust ali novo leto, najbolj motila raz-
sipnost. Rakete, vozovi, obleke, denar.
Razsipnost pa je vedno povezana z ve-
likimi množicami, s spektaklom, kjer
ni več prostora za človeka in pravo za-
bavo. Veliko denarja pomeni veliko
ljudi. V množici pa je vedno težko naj-
ti svoj prostor.
Povsem drugačna so pustovanja tu v
Benečiji ali v sosednji Soški dolini.
Maske po stari tradiciji, nekaj iz lesa,
nekaj iz tega, kar najdemo v naravi,
nekaj dodamo še iz odpadnih mate-
rialov. Domačini in nekaj prijateljev.
Vse se vedno konča z zakusko, z
družabnim srečanjem. In je veselo, za-
res preprosto veselo. Morda velja tudi
za pust to, kar velja za vse v življenju.
Preproste stvari so najlepše. Res na-
jlepše. Nobenih množic in nobenega
razkošja nam ni treba, nikoli. Nekaj
oblek s podstrešja. Nasmeh in nekaj
prijateljev. To je zastonj.
Suzi Pertot
“P
Zgodovinski lik Borove košarke
Bloudkova plaketa Renatu Štoklju
  a Brdu pri Kranju je bila
v ponedeljek, 15.
februarja, vsakoletna
podelitev Bloudkovih nagrad in
plaket, ki predstavljajo v
Sloveniji najvišje državno
odlikovanje na področju
športa. Priznanja nosijo ime po
inženirju Stanku Bloudku
(Idrija 1890 – Ljubljana 1959),
osebnosti, ki je v veliki meri
vplivala na razvoj slovenskega
športa. Bil je sam aktiven
športnik, predvsem pa nato
konstruktor letal in športni
organizator, ki je zaslovel zlasti
po načrtu skakalnice –
velikanke v Planici, ki
je po njem
poimenovana.
Nagrade podeljujejo
že od leta 1965, torej
polnih 50 let
(letošnja podelitev je
bila 51.). Že od vsega
začetka je bil Odbor
za podeljevanje
Bloudkovih priznanj
zelo pozoren tudi na
Slovence zunaj meja
države: v tem vidiku
izmenično pridejo na
vrsto – praviloma za
prejem plakete,
medtem ko je
nagrada
najprestižnejše
odlikovanje - zamejci
iz Avstrije in Italije.
Tokrat se je v bogato zlato
knjigo naših dobitnikov plakete
vpisal tržaški košarkarski
delavec Renato Štokelj.
Letnik 1952, po poklicu
družinski zdravnik, je vse od
ustanovitve pred natanko 50
leti zapisan košarki in
Košarkarskemu klubu Bor, ki je
prav lani (priznanja se nanašajo
N na leto 2015) obeležil visokijubilej. Leta 1965 je kotsrednješolec prvič stopil na
Stadion 1. maj, ki je nato postal
dobesedno njegov drugi dom.
V Borovo košarkarsko družino
se je vključil takoj za prvimi
pionirji, najprej kot igralec,
nato kot trener in še zlasti kot
športni delavec. Pri KK Bor
sodeluje še danes, ko posveča
svoje najboljše energije
mladinskemu pogonu in
novačenju prepotrebnih
sredstev za društveno
dejavnost. Od lani sicer
formalno ne sedi več v odboru.
Od leta 1995 do 2005 je bil
predsednik kluba in v tem
obdobju se je članska ekipa
povzpela vse do državne C1
lige, kar je bil za klub
tekmovalni vrhunec. Štokelj je
bil sredi 90-ih let tudi
pobudnik akcije 'Rešimo
Stadion 1. maj', ko so z vrsto
dogodkov in nabirko med
donatorji začasno rešili in
posodobili objekt pri Sv. Ivanu
v Trstu. Zanimivo središče, ki je
pomembno ne le za športno
dejavnost pri nas, pač pa tudi
za slovensko šolsko populacijo
v Trstu, bi danes, po 20 letih,
potrebovalo spet nekaj
podobnega…
Kakorkoli že, Renato Štokelj je
bil letos med 12 prejemniki
prestižne plakete, predlagalo ga
je Združenje slovenskih
športnih društev v Italiji
(dogodka se je udeležil tudi
predsednik Ivan Peterlin).
Odbor za podeljevanje
Bloudkovih priznanj,
ki mu predseduje
legenda slovenskega
športa, olimpionik
Miro Cerar, je podelil
tudi tri glavne nagrade.
Vročili so jih
rokometni trenerki
Marti Bon,
dolgoletnemu
predsedniku
Nogometne zveze
Slovenije Rudiju Zavrlu
in moški odbojkarski
reprezentanci, ki je
osvojila srebro na
evropskem prvenstvu.
Slavnostni nagovor na
prireditvi na Brdu je
imela pokroviteljica
pobude, ministrica za
izobraževanje in šport
Maja Makovec Brenčič.
Nagrajence, tako vrhunske
športnike kot zanesenjake, ki
neutrudno delajo v ozadju, je
postavila za vzornike, ob
katerih naj se navdihujejo
mladi. V dvorani je sedel tudi
predsednik republike Borut
Pahor.
IG
Preproste stvari so najlepše
Svoboda pod masko
Ob sv. Valentinu
Podarite si ljubezen
  aslov je iz reklamnega
spota, pa vendar mamlji-
vo nagovarja slehernika,
ki pred TV-ekranom preživlja vsaj
nekaj svojega časa, zroč v pro-
gram SLO TV. Seveda je reklama
kot nalašč za valentinovo. Ne
morda za staro slovensko gregor-
jevo, ko se ptički ženijo in vabijo
k pomladni ženitvi ves svet. Mor-
da bi morali biti kdaj bolj pozorni
na to, česa nam mediji ne povedo,
kot na to, kaj nam pravijo. Zdi se,
da nam je povsem mimogrede
uspelo zamenjati kar nekaj praz-
nikov. Ko so se v zgodovini za-
menjevale religije, so se ljudje še
dolgo krčevito držali svojih starih
navad, obredov, praznikov; nova
sodobna religija potrošništva in
ateizma pa brez posebnih krčev
uspeva prevrednotiti vse naše
običaje. Ker so sodobne informa-
cije največkrat dezinformacije in
deformacije, sploh ne opazimo,
kako hitro se svet spreminja, se-
veda tudi z našim lastnim kon-
senzom, saj ob svojem nezave-
danju nam ne uspe ne agirati ne
reagirati.
In 'podarite si ljubezen' seveda
enako sodi v perfidni nagovor, v
mavrično vibracijo, ki nas
poujčka in usmerja v uspavano
ugodje. Ne morda – podarite lju-
bezen, kar je sicer samo po sebi
pleonazem, saj ljubezen ne more
biti drugega kot dar, zato je čisto
dovolj, da rečemo: Ljubite! Ljubi-
mo!, temveč točno to – 'podarite
si ljubezen', torej podarimo lju-
bezen sami sebi. Res je, da pozna-
mo navedek 'Ljubi svojega
bližnjega kakor samega sebe',
vendar nam je uspelo iz te osnov-
ne premise ustvariti vzorec za sa-
mozagledanost, egocentričnost in
egoizem, kot da je ostal le en del
poslanice – 'ljubi samega sebe'.
Kakšna prepričanja nam sploh
N zrcalita etos modernosti in sodob-na kulturna volja? Ali nam je resže uspelo zamenjati lux za luksuz,
kot je spomnil Aleš Debeljak, in
ljubezen, srečo, za ugodje? Saj
'podarite si ljubezen' cilja le na
slastne čokoladne praline, termal-
ni oddih s sproščujočimi ma-
sažami, novi model bleščečega
udobnega avtomobila … in smo
spet tam – enako prazni kot prej,
nepotešeni, nesrečni, v lovu za
drugo čokolado, drugačno ma-
sažo in drugim avtomobilom. In
ljubezen? Mar nismo pravzaprav
v lovu na ljubezen? Nekam
smešna premisa, mar ne? Ljubez-
ni se ne da loviti niti deliti, tem-
več samo množiti. Bolj ko ljubi-
mo, več ljudi ko ljubimo, več je
ljubezni.
Spomnim se prijateljice z edin-
cem, ki je vneto zatrjevala, da ni
hotela imeti več otrok, ker je žele-
la vso svojo ljubezen podariti le
enemu, misleč, da je ljubezen kos
torte, ki je je, na več delov, kot jo
razdeliš, vse manj za posamezne-
ga aspiranta. Kako zmotno in tra-
gično! Včasih si naš egoizem na-
dene res pisane maske, celo ma-
sko vzvišene ljubezni. A ljubezen
sama po sebi je tako zelo prepro-
sta, da jo v našem hlastanju za ek-
sotičnim zlahka spregledamo,
obenem pa najtežja življenjska
naloga, saj je dejanje volje in
odločitve in nenehno vsakodnev-
no delo, obenem pa edini prestiž,
za katerega se je vredno truditi.
Ali kot pravi Rainer Maria Rilke,
čigar 90-letnico smrti letos obe-
ležujemo: “Tudi ljubiti je dobro:
ker ljubezen je težka. Da ima člo-
vek človeka rad: to je mogoče naj-
težje, kar nam je naloženo, na-
jhujše, zadnja vaja in preizkušnja,
delo, za katerega je sleherno dru-
go delo priprava. Zato mladi ljud-
je, ki so začetniki v vsem, še ne
poznajo ljubezni: morajo se je
učiti. Z vsem bitjem, z vsemi
močmi, sklenjeni okoli svojega sa-
motnega plahega, kvišku bijočega
srca se morajo učiti ljubiti … (Pi-
sma mlademu pesniku.) ” Ljube-
zen je edina vaja, ki ni nikdar
končana in seveda sestavljena iz
dveh dopolnjujočih se delov: ero-
sa in agape. Oba elementa sta do-
polnjujoča se: eros je strast, po-
trebna pri vsakem delu, ne le v
spolnosti, kot si večinoma na-
pačno predstavljamo. Delo brez
strasti je navadna tlaka, kot tudi
sama spolnost. Strast je navdihu-
joči žar, tako za umetnika kot
znanstvenika, tako za kmeta kot
rokodelca, za učenca in učitelja …
Obenem pa ravno strast proizvaja
vse negativizme tega sveta: ljubo-
sumnost, nevoščljivost in so-
vraštvo, saj je obrnjena v naše je-
dro, razcveta lastno srčiko biti. Če
je erotična ljubezen predvsem
čustvena in v njej prek drugega
iščemo sebe, je agape predvsem
ljubezen razuma in volje in z njo
prek sebe iščemo drugega.
Križišče/križ obeh je srečno
srečanje, v katerem domuje sreča.
Erotika je horizontala, ki daje pol-
nost le ob svoji vertikali – agape.
Ta je namreč usmerjena v širino,
k bližnjemu, v makrokozmos; je
nesebična, usmiljena, karitativna,
neposesivna in božanska. Ali kot
pravi sveti Pavel: “Ljubezen je po-
trpežljiva, dobrotljiva, ni ne-
voščljiva, ljubezen se ne ponaša,
se ne napihuje, ni brezobzirna, ne
išče svojega, ne da se razdražiti, ne
misli hudega. Ne veseli se krivice,
veseli pa se resnice. Vse prenaša,
vse veruje, vse upa, vse prestane.
Ljubezen nikoli ne mine. Pre-
roštva bodo prenehala, jeziki bo-
do umolknili, spoznanje bo
prešlo, kajti le delno spoznavamo
in delno prerokujemo. Ko pa pri-
de popolno, bo to, kar je delno,
prenehalo …” Nič se ne more do-
dati, nič izpustiti v tem ve-
ličastnem hvalospevu ljubezni.
Ines Cergol
Foto Damj@n
Aktualno18. februarja 201616
S 3. strani
“Čase propagande ...”
Tu, na obrobju slovenskega ozem-
lja, se bolje zavedamo negativnih
posledic takšnih teženj. Upremo
se ji lahko tako, da povsod zahte-
vamo visoke standarde. Navse-
zadnje je predsodek, da je slo-
venščina jezik, primeren kvečje-
mu za “rabuke” in pogovor s kra-
vami, še vedno živ. Zato je
ključno, da vedro in brez nepo-
trebne zagrenjenosti gojimo teht-
no razpravo v lepem in prožnem
jeziku, da podpiramo kakovostno
glasbo, se zavzemamo za kvalitet-
no filmsko produkcijo, da v slo-
venskem jeziku še naprej začenja-
mo zanimive razprave o univer-
zalnih zadevah. Le na ta način bo
naša kultura uživala spoštovanje
pri sosedih.
Kako pa gledate na poznavanje
italijanske kulture s strani Slo-
vencev? Včasih je bilo samou-
mevno, da Novogoričani govo-
rijo italijansko, za mlajše gene-
racije to že ne velja več. Bomo
v prihodnje komunicirali med
seboj le v angleščini? Kakšne
posledice bo to imelo na lokal-
ni ravni?
To težnjo opažam tudi sam in se
mi ne zdi pozitivna. Ideja, češ da
bodo Italijani tako bolj motivira-
ni, da se naučijo slovenščine, je
utvara. Seveda, nobene škode ne
bo, če bo kak nadut turist iz Se-
verne Italije dobil od Slovenca od-
govor, da ga ne razume, ko ga bo
v kolonialnem refleksu ogovoril
v italijanščini. Ampak širše gleda-
no, je poznavanje italijanskega je-
zika in kulture za ta prostor
ključen. Momljajoča “tal-
janščina”, kakršna se pogosto go-
vori na Primorskem, glede tega
dela več škode kot koristi. Goriška
je geografsko odprta proti zahodu
in je soočena z dvojnim izzivom:
ohraniti svojo slovensko identite-
to in se hkrati tesno navezati na
ta prostor, predvsem gospodarsko
in prometno. Italija je kljub glo-
boki krizi še vedno sedmo naj-
večje gospodarstvo na svetu in ve-
lika večina njenega bogastva se
ustvarja na območju, ki je oddal-
jeno do štirih ur vožnje od sloven-
ske meje. To je naš naravni pro-
stor. Pomislimo: goriško somestje
je eno od treh slovenskih mest, ki
imajo lastno letališče. Ronke so
bližje Gorici kot Brnik Ljubljani.
Se naš turizem promovira prek te-
ga letališča? Se promovira skupaj
s Trstom? Nekaj tega je že, a pre-
malo. Briški vinarji se tega, reci-
mo, še kako zavedajo, problem se
mi zdijo prav nekatere institucije
v obeh mestih, ki še vedno raz-
mišljajo preozko.
Kako si predstavljate sodelo-
vanje ob državni meji, sami ni-
smo namreč nikdar verjeli ne
v “najbolj odprto mejo” niti v
dejstvo, da meje ni več, še manj
pa v prazno floskulo, da “so
meje v glavah”?
V rečenici, da so meje v glavah,
vidim precej resnice. Za ta prostor
se mi zdi pomembno, da se zave-
da, kako je njegova obmejnost,
vključno s tragično zgodovino,
zanimiva za ostalo Evropo. Sam v
te kraje pogosto pripeljem prija-
telje in znance iz tujine. Pred krat-
kim sem, denimo, v Novo Gorico
privabil televizijsko ekipo iz Bar-
celone, ki je posnela dokumenta-
rec o Sloveniji. Nazadnje je bila
skoraj četrtina te tričetrturne od-
daje posvečena Goriški, ogledalo
si jo je pol milijona gledalcev. Le-
to pred tem sem k nam pripeljal
enega najbolj znanih ameriških
katoliških avtorjev mlajše genera-
cije. Tudi on je bil navdušen.
Hočem reči, da je naša dežela zelo
zanimiva za tuje obiskovalce, ki
jih zanimajo teme iz evropske
zgodovine 20. stoletja. Tega se za-
vedajo na italijanski strani, pomi-
slite na festival e'Storia, pa na
Zgornjem Posočju. Zdi se mi, da
je prav v Novi Gorici to zavedanje
lastne zgodovine veliko bolj šib-
ko, kot bi si želel.
Pred leti je moja izjava na neki
okrogli mizi, ki jo je priredilo
Društvo humanistov Goriške,
da je za integracijo med Gorico
in Novo Gorico, tudi za boljše
poznavanje, naredila več trgo-
vina Qlandia kot pa vsi poli-
tični podpisi pod razne proto-
kole o nameri sodelovanja, dvi-
gnila veliko prahu. Kaj menite
vi?
Se strinjam. Toda po drugi strani
je vzpon trgovskih središč posta-
vila v nezavidljiv položaj mestno
središče Gorice, kjer je živahnost
trgovske dejavnosti v zadnjih 15
letih vidno nazadovala. To je velik
udarec za mesto, ki ima dolgo in
bogato tradicijo trgovine na drob-
no, druge panoge pa je že pred
časom izgubila.
Na Goriškem smo priče spre-
membam, ki jih lahko
skušamo razumeti tudi v luči
sedanje grobe globalizacije,
migrantskih tokov in ekonom-
skih sprememb, da ne rečem
vsiljene krize, pa vendar nas
Goričane izjemno boli tiho in
vdano ter vidno propadanje
Gorice, o sodelovanju med so-
sedskima mestoma pa skorajda
ne kaže izgubljati besed.
Ti dve mesti sta bili dolgo nekaj
posebnega prav zato, ker sta živeli
ob meji. Ta je ustvarjala neko po-
sebno dinamiko. “Švercerskega”
vzdušja, ki se ga spomnim iz svo-
jega otroštva, zdaj ni več. Gorici
sta odkrili, da sta pravzaprav dve
zapostavljeni provincialni mesti
brez velike ekonomske teže. Am-
pak mislim, da je ta zavest nekaj
dobrega, ker iz nje lahko zrastejo
nove pobude. Kot rečeno, že sama
zemljepisna pozicija dela to ob-
močje zanimivo za ljudi od dru-
god. V reviji Razpotja se na primer
prizadevamo, da bi evropska
mreža revij Eurozine enega od
prihodnjih srečanj organizirala
pri nas.
Prednost Gorice je, da je ohranila
pomembne institucije in bi se
lahko spet profilirala kot pomem-
bno kulturno središče na stičišču
slovanskega in romanskega sveta.
Za to pa je potrebna določena am-
bicioznost, ki se pokaže v vsakod-
nevni odprtosti za zamisli in po-
bude, ki gredo onkraj rutine vsa-
kodnevnega povprečja. To se po-
nekod že dogaja. Številne institu-
cije, od SNG, goriškega Kulturne-
ga doma, Kinoateljeja pa do
Goriške knjižnice Franceta Bevka,
se trudijo v to smer. Če bi vse in-
stitucije, ki obstajajo na tem ob-
močju, delale tako, kot delajo naj-
boljše med njimi, bi imeli veliko
bolj živahno mesto, ki bi lahko
privabilo večje zanimanje tudi od
zunaj. Tu vidim velik problem v
slovenski regionalni politiki ozi-
roma njeni odsotnosti. Mestna
občina ima ogromno breme, da
vzdržuje svojo vlogo regionalne-
ga središča. Razumevanje osred-
njih državnih oblasti je tu skoraj
nično. Na to že desetletja opozarja
Forum za Goriško. Žal zaman.
Vendar je treba vztrajati pri pou-
darjanju tega regionalnega po-
slanstva goriškega somestja. Naj-
bolj se bojim, da bodo še tisti gla-
sovi, ki imajo vizijo regionalnega
razvoja, potihnili, bodisi ker se
bodo utrudili ali pa preprosto za-
to, ker ne bo generacijske preno-
ve.
Zgodovinarji sicer trdite, da je
petdeset, sedemdeset let za
zgodovino izjemno majhna
doba. Znani goriški zgodovi-
nar prof. Sergio Tavano mi je
pred leti zatrdil, da komuni-
zem ni spremenil značaja go-
riškega Slovenca. Vaš komen-
tar.
Vse zgodovinske iz-
kušnje puščajo sledi. Ob-
dobje hladne vojne je
globoko spremenilo po-
dobo teh krajev. Anja
Medved in Nadja Ve-
lušček sta v izvrstnem
dokumentarcu Moja
meja pokazali, kaj je tisti
čas pomenil na Go-
riškem. Na mejnih pre-
hodih so streljali pre-
bežnike iz komunizma,
malo severneje, v Be-
neški Sloveniji, pa je glo-
boke brazde pustilo de-
lovanje organizacije Gla-
dio. Ta tragična zgodovina nas
umešča v osrčje evropske zgodbe.
Govorjenje o kolektivnih
značajih je sicer izmuzljivo, am-
pak tu mi pride na misel razlika
med Gorico in Trstom. Trst je bil
v prejšnjem stoletju mesto velikih
radikalnih ideologij. To je odlično
prikazal pisatelj Enzo Bettiza v
svojem romanu Tržaška prikazen
(Il fantasma di Trieste). Te so na
koncu kakor izpraznile njegovo
dušo. Trst je vedno imel nenavad-
no nihilistično nagnjenje, ki so ga
ujeli mnogi od njegovih pisatel-
jev, spomnimo le na Bartola ali
Sveva. Gorica je bila po drugi stra-
ni vedno bolj prizemljena, usmer-
jal jo je neki zdrav življenjski prag-
matizem, ki ga srečamo na pri-
mer v pesmih Iztoka Mlakarja. S
tem je povezana tudi neka globo-
ka skepsa glede velikih zamisli,
posmeh na ideologije in zmago-
slavje življenja v svoji konkretni
obliki: osebnih odnosov, prijatel-
jstva, lokalnih združb. To je do-
bro, a včasih ta pristop onemo-
goča, da bi se bolj odločno podali
v večje projekte. Morda se prehi-
tro zadovoljimo z našim malim,
varnim vsakdanom, kar pa za
uspeh, celo za preživetje v globa-
liziranem svetu ni dovolj.
Rakasta rana slovenske in ne
samo slovenske družbe je pri
nas zgodovinski spomin, za ka-
terega se je prav te dni ponov-
no na najvišjem političnem fo-
rumu naše dežele Furlanije Ju-
lijske krajine ugotovilo, da ni
skupen, ampak je deljen, vsak
ima svojega.
V zadnji številki Razpotij smo ob-
javili kratek članek tržaškega zgo-
dovinarja Raoula Pupa, ki govori
prav o tem problemu. Pupo je
strokovnjak za fojbe in istrski ek-
sodus, pisal pa je o pome-
nu spomina na slovenske
žrtve fašizma. To se mi zdi
pomemben zgled. Zdrs v
brezkrvno spominjanje
“vseh žrtev totalitarizma”
ne vodi daleč, ker nima
podlage v konkretnem
spominu. Obstajajo ra-
zlične zgodovinske trage-
dije, prav je, da vsako od
njih ocenimo in obe-
ležimo na primeren
način.
Pri tem imajo veliko vlo-
go institucije spominjan-
ja. V Italiji, denimo, so
muzeji še vedno nosilci
patriotske dediščine. Ta
ima sicer svoje zveste pod-
pornike, ampak večini
prebivalstva je tuja, ker je
sterilna, prazna v svojem
propagandizmu. Napaka bi bila,
če bi hoteli posnemati te slabe
zglede. Tak ne najbolj posrečen
poskus vidim v spomeniku na
Cerju, ki naj bi združil slovenski
domoljubni spomin, a ostaja brez
prave vsebine. V razstavnih pro-
storih opazimo tudi spogledovan-
je z znanstveno nevzdržno venet-
sko teorijo. Kot pozitiven protipri-
mer bi izpostavil Kobariški muzej.
Tam se razstava na empatičen
način navezuje na lokalno zgodo-
vino. Seveda je to lažje, ker je prva
svetovna vojna manj problema-
tična tema od dogodkov v drugi
svetovni vojni in po njej. Toda če
se spustimo po Soči navzdol, ugo-
tovimo, da so prav ti dogodki
ključno zaznamovali prostor. No-
va Gorica je bila zgrajena kot so-
cialistično mesto: polemike okoli
napisa na Sabotinu ali spomenika
na Okroglici kažejo, da še nismo
našli načina, kako se spominjati
tistega obdobja. Prevladujeta ne-
lagodje in posnemanje preživelih
vzorcev, ki so za sodobno demo-
kratično družbo pogosto pregrobi
in tudi žaljivi. V pluralni družbi
takšna poenostavljanja rojevajo
odpor, s čimer gojenje javnega
spomina izgublja svoj pomen in
postane orožje za politično
obračunavanje. Čase propagande
bi morali zamenjati časi kritične-
ga premisleka.
Tu je predvsem naloga zgodovi-
narjev, da ponudimo bolj niansi-
rano sliko preteklosti. Žal, se
večina umika iz dnevnih polemik
o teh vprašanjih. To je sicer ra-
zumljivo, po drugi strani s tem
odpirajo vrata demagogom. To
govorim tudi samokritično,
čeprav z drugega vidika: sam sem
se o teh temah namreč oglašal
predvsem kot državljan in poli-
tični komentator, kot zgodovinar
se vanje še nisem dovolj poglobil.
To mislim ob priložnosti nadok-
naditi. Le z bolj samozavestnim
nastopom generacij, ki imamo do
teh vprašanj bolj distanciran, toda
še vedno živ in empatičen odnos,
bomo lahko vzpostavili trdnejšo
kulturo spominjanja. Zame jo je
najbolje povzel češki filozof Jan
Patočka, ko je pisal o “skupnosti
pretresenih, a neustrahovanih”.
To je po mojem naloga zgodovine
– da odpre prostor refleksije o pre-
teklosti, pokaže njene tragične
zmote, strese naše vesti in nas
utrdi v določeni etični zavezi. To
je tudi zavest o pripadnosti skup-
nosti, ki je šla skozi te izkušnje. Iz
nje lahko požene korenine zdrav
patriotizem, v obmejnih prosto-
rih pa tudi spoštovanje do iz-
kušenj soseda.
Nad Slovenci stalno visi Damo-
klejev meč te pogubne razdel-
jenosti, ki ga lahko grobo ime-
nujem “problem sprave”.
Ideja sprave je nastala vzporedno
s prehodom v nov sistem. Režim
je sestopal z oblasti in mu je bilo
zato še kako v interesu, da si na
teh stopnicah ne zlomi vratu.
Sprava ni bila le plemenita ideja,
temveč tudi neki quid pro quo.
Komunisti naj bi priznali svoje
zločine, nasledniki žrtev pa naj bi
se odpovedali maščevanju. Oboji
so se zaveze držali na pol. Priz-
nanje pobojev ni preprečilo na-
daljnjega slavljenja režima, ki jih
je zagrešil, antikomunizem pa je
postajal vedno bolj revanšističen.
Večina državljanov pa se je na te
spore veselo požvižgala. To je ra-
zumljivo: v vsaki dobi želijo ljudje
predvsem živeti. Toda prej ali slej
se nerazrešena vprašanja glede
preteklosti vrnejo na plano. Po-
dobno se v zadnjem desetletju do-
gaja v Španiji.
Mislim, da ta vprašanja nikoli ne
bodo rešena. Vprašanje je, na
kakšen način jih puščamo odprte.
Ali kot travmatično izkušnjo, ki
nas vodi h kritičnemu razume-
vanju preteklosti in poziva k dru-
gačnemu ravnanju v prihodnosti,
ali pa vir neprestanih politizacij.
Mislite, da drži reklo, da je zgo-
dovina učiteljica življenja?
Če jo znamo primerno predstavi-
ti, lahko postane vir navdiha za
boljše ravnanje, pa tudi pomaga-
lo, ki nas nazorno uči, kako na-
stajajo globoke zablode. Navadi
nas razumeti, da se etične odločit-
ve vedno dogajajo v zapletenem
svetu in da je poenostavljanje ne-
varno opravilo. Včasih slišim, da
ljudje ne marajo kompleksnosti
in potrebujejo jasne, črno-bele sli-
ke stvarnosti. Če bi bilo tako,
nihče ne bi bral romanov ali gle-
dal sodobnih televizijskih serij.
Mislim, da kakovostno zgodovi-
nopisje izhaja iz podobne želje
prikazati zapleteno sliko preteklo-
sti. Predvsem od institucij, založb,
televizije, šol in muzejev, je odvi-
sno, ali promovirajo takšne nian-
sirane podobe preteklosti ali se
prepuščajo nostalgiji in klišejskim
zgodbam za politično rabo. Da ne
bo pomote: vedno bo obstajala
potreba po junaškem ali
mučeniškem spominu. To ni nuj-
no slabo. Tudi tedaj, ko tak spo-
min izkrivlja resnico, njegovih
manifestacij ne moremo pre-
prečiti, razen v primerih, ko gre
za poseg v dostojanstvo drugih
ljudi in skupin. Toda institucije ci-
vilne družbe bi morale dajati glas
kritičnim in poglobljenim pogle-
dom, ki so edini, iz katerih se lah-
ko zares kaj naučimo.
Kakšno vizijo imate za Go-
riško?
Oblikovanje vizije je predvsem
naloga za politike oziroma vodi-
telje. Sam lahko podam le do-
ločene premisleke kot angažiran
opazovalec.
Imamo kompaktno urbano ob-
močje z več kot 60 tisoč prebival-
cev. Že po demografski teži ima
vse možnosti, da bi postalo tretje
središče v Sloveniji, ne zmore pa
zaživeti niti kot regionalni center
svoje širše okolice. To je zato, ker
ekonomsko stagnira, kar se kaže
v izseljevanju mlade populacije.
Te težnje mi, kot dejavni meščani,
ne moremo spremeniti. Morali bi
se zavedati, da lahko dekadenca
nekih mest traja zelo dolgo, tudi
stoletja. Toda to ne bi smelo spod-
buditi resignacije, temveč zelo
premišljeno in dosledno osredo-
točanje na tiste vidike, ki pa so na
dosegu roke za revitalizacijo tega
prostora.
Najprej vidim tu turizem. Zdaj
skoraj že ne mine leto, da New
York Times izpostavi lepote kate-
rega od naših krajev, od Brd in
Krasa do Vipavske doline. Tu je še
vedno težava mesta, ki ne zna
prevzeti vloge regionalnega cen-
tra, se ne obnaša kot središče tu-
ristično izjemno zanimive regije.
Novinar New York Times je npr.
napisal, da je Nova Gorica postso-
cialistični monstrum, v katerem
se nihče pri zdravi pameti ne bi
hotel ustaviti. Krivično, ampak
mesto bi se moralo bolj potruditi,
da razdre ta mit. Prav zaradi svoje
preteklosti je mesto potencialno
zelo zanimivo. Toda mora delo-
vati kot živ urban center in brez
številčne mlade populacije je to
težko. Zato se mi zdi ključna uni-
verza. Tu bi morali preseči osebne
zamere, ki ovirajo izgradnjo kam-
pusa v Novi Gorici. Tako rekoč
edini vzvod za preboj, ki ga imajo
mestne institucije na dosegu roke,
je sprememba Gorice v središče
znanja, priznano v širši regiji.
Za oba cilja je treba investirati v
to, da mesto postane kulturno
privlačno in zanimivo za inovati-
ven mladi kader. Potenciali so in
marsikaj se dogaja, toda politika
bi morala dosledneje zasledovati
ta cilj. Pomembno pa je, da se tega
zavedajo tudi domačini, saj brez
te zavesti ne bo sprememb. Toda
kot pri vsem, je tu dovolj neka kri-
tična masa.
Pa vi osebno: bi se vrnili v Go-
rico?
Ugotavljam, da se vse pogosteje
vračam v domače kraje. Ko me va-
bijo na razne dogodke, ima pri
meni Gorica vedno prednost kot
drugi kraji. Z Goriško skušam
ohranjati redne vezi. Sem ne-
kakšen lokalpatriot. Kljub temu
se mi zdi bolj realno, da bom ka-
riero nadaljeval kje na tujem. Se-
veda bi rad pustil trajnejšo sled na
tem območju, nekaj vrnil svoje-
mu kraju. Ampak to ni odvisno
od mene.
Gorica
Nova Gorica