Minka, ne veš, on jeste moj tekmenec i se maščuje.
Izdaica proklet, gavrani da te jedo'! Srdce ti drobno razsečem— ne, ne! ga pustim pri življenju:
Ljubiti tebe ni trž."--— — — —
„„Moj odrešitelj! kako se ikda ti zahvalili moreni?
Tva veledušnost te stri vrednoga tvoje časti. — Ljubi moj, kako te rada imam —pak tvojga očeta Vpora se močno bojim — nebodeš nikada moj. Prosta sem deklica, snubc sem viteza nikakor vredna."",
..Žlahta te nježno srdce, bistri te pamet in um, To so jedine lastnosti ne pismo pečateno žlahte: Ljubica nič se ne boj, upajva v milost Boga."
Zora že zlatom obnebje obdava i krajci oblake,
Kazvedre se polja, z veže se vidi nmožtvo Dušmanov Turkov prot Cankovi neizbrojivo ležečih.
Ne še ura devet, že navaljuje gromiid Radgono, koja se hrabro, krepko još dolgo protivi,
Ivrvi že mnogo curi, zmage pak upanja ni; Morajo naši se vrnuti, ako poginuti nečo.
Stenja riv ugrskih vrat, Turkov se polni že most. Minka to vidti sgrabi sekiro i vseče v verige,
Tako da s Turki se most vdere v globino vode. Rešeni jcsmo! izklikne veselo braniteljev truma,
Minko na roUah nesok Lorberu, da jo časti.— Mrzlo jo k sebi pokliče zavidnik samo v slanico,
lno joj tak govori: Nisem te poznal poprej, Deklica draga, je žal mi jeseni te takrat razžalil,
Sdaj ti to nadomestim, evo ti dvajsti zlaticj Vidiš, so lepe i moreš prav mnogo veselja imeti, Včndar obljubi nasprot, žena da nikdar neboš Mojega sina, da koj, ko mogoče ti bo, se odstraniš,
Da izcrpiš si ti novo ljubezen iz prs." „Nisem bogata, gospod, pa teh — reče ponosno deklica —
Penez nevzemem nikak — i mu je hiti pod stoj — Ženom mi biti zabraniti morete svojemu sinu,
Brez da vam dam svojo reč; da ga pa ljubim, nikolj ! Prvo obečam, alj drugo je v božjoj, ne mojoj mogoči:
Dal mi je Ijubav sam Bog, more jo vzeti mi Bog. Srečno!"" Se priporoči ino gre zapustivša v osupu Lorbera, kteri nikolj toga ni mislil od nje.
Kriva zpet mrak že pozemlje u svoje neznane pokrilje,
Smutno biva srdce, kajti za jutro ne ve; Nežna, alj bode še, kada se mileno solnce zažari,
Kucalo svobodno, ker sdaj še ji Ijubav topi. Čudno stvorenje! se vedno vrti, kar obdaja nas tukaj:
Den neprijazno nam noč, noč, opet svetlost sledi. Radgona toto presrečno mesto svobode že mozda
Intra podjarmljeno je ino ostane sto let — Kak« twadar se v nevihti visokoga morja zaupa
V Roga vsemozneg1 duha, druge poniocfnr vi4. Od krvoločnih i groznih sovražnikov krožma obdano,
Spasenja neinia, kam god metne svoj brižni pogled. Radgono osvobiti iz toga stanu stavi Minka
Svoje življenje na kraj, nič nemareča za smrt. Hiti se v turško obleko pride zvijavša čez tabor.
Slučajno se nagodi, konja da najde s uzdoj; Vsede na njega se, dirja na skok kako piš tako hitro,
Jaše že uro poti, da se podkovi iskre. Vstavi se malo, da konj si oddehnuti more od bega i
Sdaj pak se zmisli oče, njegovih slednjih besed — Detinska Ijubav jo vabi domu, domovine pogibelj Silijo močno naprej, Ijubav i nježna dolžnost. Jeste u boru, borišče pa mehko srdce devojčice.
Stopa lagahno konjič, v nebo vpre ona oko; Uprav pogodi prav svetlo zvčzdo ino reče: ja tebe Tebe zvezda, slčdim, Bog te je goraj mi vžgal Teci sdaj konjič i vdarjaj tla naprej, drugače bo kesno. Opet sdaj dirja na skok, hitreji nije še piš.
V Lipnici polja širokoga mestu je onoga časa Vojska ležala, je bil nje povelitelj Arnešt, Imenovan od neumorjene hrabrosti železni
Več še je čakal, pomoč'z Krajne, Koroškoga i Drugih še sosedjin, silno da vdariti inorc na Turke;
u
il
V posvetovanju sedi vodje mu vsi na okrog. Bilo je poasao že v noč, si je želel počivanja "truden,
Tu pa še vitežki uui sredstva pripravlja za mor. Ravno so sklenuli bili prej ne nastopiti poti,
Dok pričakana pomoč sjači je dobro za boj, Trudni ko bili so vstanejo, da se počivat podajo.
Pak doprijeto jim to ni melo biti to noč: Najuire vojsčak napove, da deklica želeva pohotno,
Vodja Arnešt da joj da posluh še sdaj toti hip. Važnih poročil od Radgone, rekla je deklič da ima,
Kaj se odložit ne da brez da pogibelj sledi. Minka stopivša v dvorano je vitezom tak govorila:
Ljubi gospodje, dok vi mirno sedite tukaj. Radgona stenja v pogibelji, mozda propadne še nocoj
Gotovo pak se ne bo dva dni držala naj več. Prvi napad so Turkov krčpko i srečno odbili, Kako nadalje pak bo, lehko se misliti da, Neizbrojena množina tam Turkov okoli nastaja, Mesto pozobljejo še, kako se reče, poidoč; Ze so mestjani odločili tudi le čakati osem
Ino štirdeset ur, Turkom se vdati potom. Vitezi hrabri, neboste sovražniku nas prepustili,
Kteri pretaka nam krv, krove nam žge naših hiš, Kteri še vere ne česti, naše naj dražie blago,
Nujte vsi brž na noge, tam smo še prej bode šest. Bila to rekla s gorečnostjo takoj, da vse je spodbodla. Da se zasliši v en glas: Arnešt, daj vodi nas vboj! Mi ti sledimo, da Turki zvedo, da i mi še živimo;
Naših železo naj prs turško polere vso moč.— Kaj češ deklica, dobroga da ti storim, reče Arnešt,
Kteromu se je ponos Minkin prav silno dopal? Odgovori ona brž: daj svoje orodje mi ino
Pusti me iti kraj te, pusti me soboj u boj. — Hajdmo u bitko, uboj za Boga, domovino i vero,
Vzkliknejo vitezi vsi, daleč okoli hrumi. I za pol ure se cesta že ziblje ko sil je na njivi,
Gnan od čolnov se val vgraža za valom v prekuc. Vstave se blizo Adač, ino malo se okrepčajo;
Potem pa bitka se vžge, kakešeinozda ni blo. Grozno se kolejo, nikomu čisto pardona ne dajo, Strašni Slovenci so, kad jezni na koga vdare! Ipak bi skoro premagati bili, a bilo bi čudo?
Desetkrat Turkov je več, mnogo zmag slavili so. Srčda se močno drži, samo krili majate se skoro;
Tema pa pride pomoč, mestjani bijo od zad. Minka spazivša to sili naprej, ji ljubezen u roki Srečno meč k cilju vrti, turške preseka rede; Tam pa jo skrikom pozdravijo Radgone sini slovenski,
Bolj jim še raste pogum, „udri;t je jeden le krik. — Bogomir kaj je občutil, se neua popisati tukaj.
Deklica stopi mu vštric, bila pofoočnik mu je; Take dvojice še svet ne vidil nikoli u boju:
Ostri ljubezen nju meč, svornost pa Turke tlati. Že se valjajo tisučine sovražnikov v krvi;
Iščejo v Muri pobeg, tam pa je smrti požrev. Kaj pa je tam, glej! koj se tam tako junačko obnaša?
To je junak Bogomir, oj kako seče na vskriž. Mah ino mah pogodi, tu tam se svali vsegda glava;
Več onemaga mu pest, k temu potekne se konj. Minka postavi se v bran ino ljuboga reši od smrti, Zanjga prestane živet', — Turk joj razkolje glavo.
Bitka prestane, Turčinov dvadeset je tisuči mrtvih.
Naši se sberejo vkup, Bogu zahvale na glas. Padla je neka tud glava slovenska, pa dobljena zmaga
Bode za vnuke še kinč, hrabrosti dedov izgled. Vidi vesele Arnešt vse svoje junake v radosti
Nikdo ne manjka zmed njih, ki so ne dadli za dom: Samo tam vsredi' bojišča en mladi junak prebirava
Trupi j a padnuvših , je bil Lorberič težkog' srdea. Svojo išče si ljubico, Minko devico junačko,
Najde jo, v krvi leži, mu za uveke že spi. — V Hrastovcih otec samotež brez Minke živeti ni mogel; Za njoj ta gor se poda, kdeno več ločenja ni.
Odgovorni vred ni k: Dragotin Melcer. -		— Založnik in		tiskar Jožef Blaznih.
1	i railni lis	t Si	L 90.	
iSt. 9 9 S 3.
Proglas.
(222.) C 3
Podpisani, rojeni leta 1830 namreč:
Anton Hlcbš Juri šusteršič Jožef Pernot Jernej Božič Martin Zupančič Anton Kramar Valentin Rosman Anton Okorn Gašper Šetina Blaž Praprotnik Filip Samagor Pavel Zaveršnik
IZ
Dobrujn	št.	25
Jezera	„	8
Verhnike	„	140
Polhovega gradca,,	38
Velike stare vasi	„	18
Zaloga	„	14
Zgornih Pirnič	„	34
llake	„	6
Zlil	„	22
Smolnika	„	3
Prevoja	„	15
Hriba	„	11
Janez Podvies „ Gosteč	„' 12
in Jožef Sever „ Ježče	„ 24
se še niso za vojaško nabiro za leto 1851 oglasili, se toraj pozovejo, o Ireli mescih toliko bolj gotovo pri c. k. okrajnem poglavarstvu v Ljubljaui se oglasiti in se opravičiti, zakaj da se dozdaj niso predstavili, ker se bo sicer z njimi kakor z begovci ravnalo.
C. k. okrajno poglavarstvo Ljubljana 6. decembra 1851.
K
3991.
Oznanilo.
(_823.) 3
Podpisano C. k. poštno vodstvo za prav spozna dobo za vložitvo ponudb glede po-
gOUOinega prev/.eijcl puircuuill acuiai , vaških, kolarskih, klamfarskih in steklarskih del za popravo poštnih vozov, kije bila od lukajšne vradnije po oznanilu od 20. novembra I. I. št. 3616 pod stavkom 6 do 20. t. m. odločena noter do 10. januarja 1852 podaljšati, da se bo tistim, ki hočejo ponudbo storiti veči priložnost dala, pogodbine odločbe kakor tudi tarifne stavke pretehtati in to s podpisom poterditi.
Kar se s tem sploh naznani. C. k. poštno vodstvo.
Ljubljana 18. decembra 1852.
Hoffmann s. r.
s
M/q> .V ... -V V-.>