igo
Književnost
dobro, zakaj takrat je stal denar skoro desetkrat več. Tedaj si kupil za i sold štiri jajca, kokoš za 4'/2 solda. Tesar je služil na dan i23/4 kr. Kako je pa sedaj? Letnih 400 ali 500 gld. ne dosega plačila  prvih časov.
Spis je pisan vrlo objektivno in je za našo kulturno  zgodovino jako  važen.
Drobiž iz starejše književnosti slovenske. Spisal dr. Vatroslav Oblak. (234 — 246.) — Konec 16. veka ni tudi konec slovenske protestantovske književnosti. Životarila je v oddaljeni kanalski dolini med slovenskimi protestanti pod-klošterske okolice južne Koroške. Skrivaj so pre-pisavali stare protestantovske knjige in leta 1788. celo izdali knjigo. Ta knjiga se imenuje: Kristianske bukvize itd., ki so pi'ecej natančen ponatisek Dalmatinovega, 1. 1 584. izdanega molitvenika. Knjigi, ki jo opisuje dr. V. Oblak, je privezanih 14 starih listov, obsegajočih 1 3 cerkvenih pesmij. Te so prepisane iz stare protestantovske pesmarice, katero je izdal Dalmatin leta 1584. Jezik je silno izpre-menjen po ljudski govorici podklošterskega okraja. — Dalje nas seznanja dr. V. Oblak z „Agendo" 1. 1585., ki je jako redka knjiga. Znani izvod je last prof. I. Milčetiča v Varaždinu. L. 1585. je zagledal beli dan tudi: „Ta kratki wirtemberski cate-chismus"  itd. neznanega izdajatelja.
Neizdana Vodnikova pesem. Priobčil  dr. K. Štrekelj.   (247—250.)
V rokopisu Vodnikovih pesmij se nahajajoči list  hrani pesem,   ki se tu prvič  priobčuje.
Od 251—283 str. objavlja R. Perušek: Bibliografijo slovensko za leto 1894., neutrudni tajnik Evgen Lah pa opisuje (284—3 1 8) tretje desetletje „SI. Mat." in njeno delovanje za 1. 1895. Iz računskega poročila je zvedeti, da je imela „Slovenska Matica" konec 1. 1894. imovine 58.006 gld. razven ustanov. Končujmo s tajnikovimi besedami (306) : „Dragi čitatelj, preverjen bodi, da vse kroge, ki v Matici in zunaj Matice delujejo za Matico, navdaja zavest, da delujejo za dobro stvar, kateri Bog daj obilo zaželenega uspeha, ki bodi v še večji meri viden koncem 4 desetletja Matičinega. Dotlej pa Matici vsako leto še več marljivih sotrudnikov, vplivnih prijateljev  in  vstrajnih  društvenikov!"
V. S. Hrvaška književnost.
Knjige „Matice Hrvatske"  za 1. 1895.
Naše nebo. Črtice i% astronomije. Napisao Oton Kučera. Sa 142 slike u tekstu i četiri priloga. Nagradjeno i^ ^aklada grofa Iv. Nep. Draš-koviča T^a godinu l8q4- Vel. 8". Str. 430. Cena 2 gld. 40 kr. — „M. Hrv." je izdala v svoji „Poučni knjižnici" že lepo vrsto poljudno-poučnih knjig, katere so po obliki in večinoma tudi po vsebini res znamenita dela. V marsikaterem oziru nas je vzlasti letošnja  knjiga   „Naše nebo" zadovoljila ne-
navadno. Kaj bi govoril o tem, kako lepa in veličastna veda je astronomija! Tudi potrebna je vsakemu količkaj omikanemu človeku. Vsakdo ve, da se celo ljudstvo po svoje bavi s spoznavanjem neba, in zaradi tega imajo n. pr. Slovenci lepo vrsto narodnih imen za posamezna ozvezdja, n. pr. veliki in mali voz, gostosevci, Jakopova palica itd. In rečemo lahko, da je gospod pisatelj zares pregledno, umevno in vseskozi zanimivo obdelal svojo tvarino. Posebno mične so semtertje vpletene zgodovinske črtice, recimo o velikih novejših odkritjih in velikih zvezdoslovcih, ali opisi raznih nebesnih teles, #ali potrebnih orodij, ali velikih zvezdam, n. pr. Lickove zvezdarne na Mount Hamiltonu v Ameriki. Take stvari jako poživljajo razkladanje kakor tudi dobro izbrane slike in dragocene priloge. Red, po katerem je razvrščena tvarina, je jako primeren za navadnega bralca. Posebno lepo nas uči knjiga istinito poznavati nebo, zato opisuje nebo prav umevno pb dveh  različnih  letnih  časih
V nekaterih kočljivih zgodovinskih vprašanjih se giblje gospod pisatelj Še precej umno. Dobro bi bilo pokazati še določneje, za kaj se je šlo v Ga-lileijevih homatijah, kar seveda umeva najbolje bo-goslovec ali zgodovinar. No, priznavamo pa dobro voljo  in  resnicoljubnost pisateljevo.
Po naši sodbi je knjiga „Naše nebo" v mnogem oziru izvrstna poučna knjiga, in upati je, da bo širila zvezdoznanstvo pri Hrvatih. Želeli bi samo Še, da bi se bilo prilično poudarjalo to, kako jasno kaže uprav zvezdoslovje začetnika vsega vesoljnega gibanja,  ki je  Bog stvarnik.                         Fr. L.
Slavenske knjižnice III. knjiga prinaša za 1. 1895 dve povesti ruskega pisatelja Ignatija Ni-kolajeviča Potapenka: „Generalova kči" in „Seoski roman." — Potapenko sam (pravi se v predgovoru) sodi prvo povest za svoje najboljše delo. Ravno tako se druga šteje med jako dobre spise. In res: pisani sta obe povesti krasno. Črtani so značaji oseb zanimivo — poln humorja in dovtipov je pisatelj —, tako da Človek nehote bere povesti do konca. In prelagatelj je prelagal tako, kakor da je pisal izvirno hrvaško. Jezik lep, umljiv, vabljiv. In vendar! Ko sem bil prebral „Generalovo kči", nisem bil zadovoljen — da, bil sem užaljen. Zakaj? Naj kratko povem vsebino: Marija Vladimi-rovna je bila hči voditelja „agenture južnega zavarovalnega društva". Živela je mladostna leta do dobro dvajsetega v razkošju in veselju. Potratnost roditeljev ji je dovoljevala vse, česar si želi srce. Nekega jutra se je slišal strel v hiši: Oče se je ustrelil, sedeč v naslonjaču. Zapravil je bil vse imetje, tudi hčerino doto; papirji so bili vsi v neredu, manjkalo je društvu več stotisočev. Treba je bilo kako živeti. Z materjo gre v neko vas za učiteljico. Ne zmeni se za nobenega človeka, z materjo ravna surovo, z otroki brezsrčno Slučajno — ali bolje po služabnici  Hivriji ¦— dobi dnevnik prejšnje učiteljice,