Podrta Gora in Tolminska Lakev pod njo ING. STANKO DIMNIK Pffiliuuu - nenaden žvižg v samoti - omahnil sem nazaj med veje rušja - za hipec mi je zastal dih. še sem bil prestrašen, ko sem pogledal v prepad pod seboj, v ozko kontasto dolinico, tam je zagrmelo. Oh, živalce - samo slučajno sem tu - plašiti vas res nisem hotel. Bum, bum mi je še tolklo v prsih, pred očmi pa so se mi z neznansko naglico. menjavale slike - komaj so jim sledile misli. Videl sem gamsa, njegov skok tri, štiri metre v prepad, tam je obstal na skalni štrlini, na konici tako ozki, da je bilo komaj komaj prostora za njegove štiri parkeljce. Rahlo se je zazibal, ko je lovil ravnotežje, zasukal lepo glavico in s pogledom ošinil trop. Potem je odskočil naprej in izginil. Cudovit alpinist! Gamsja družina je bila za spoznanje počasnejša, koze so še opletale po skalah. nekatere zasankale po zadnjih nogah v rižast e meli, vse pa hitro izginile v prepadno podolje. Zatem je bilo po dolinici tiho. Nebeški doživljaj! Odplaknil mi je tisto nejevoljo, ki se me je lotevala, ko sem si že skoro uro utiral pot med kontami in se z muko prerival skozi gosto, pritlikavo borovje. S prijateljem Francijem sva se bila zjutraj odpravila od Doma na Komni čez planino Govnjač, da bi potem s poti, ki drži proti Voglu, krenila čez Kok pod Podrto Goro in naokrog pod Mohor. »Nak, nazaj grem,« se je odločil Franci, ko sva stala pred gosto hosto rušja. In če reče on »nak«, ostane pri »nak«. Zato sem potem sam odrival in odmikal pritalne veje in korenine k1ivenčastega rušja. Veje so se kot kače oklepale nog, se zapletale mednje pa zdaj in zdaj udarjale po glavi - uff! Pa še sonce je nagajalo, peklo pa vriskalo: »še smo v poletju« - res, tisti dan je manjkalo samo še enajst dni do pričetka jeseni. Zaradi vročine se je po vejah cedila smola, da se jim je svetila skorja, dlani so mi postale mastne od smole in črne od lubja. Vročina je smolo razkrajala, izhlapeval ji je vonj po borovju in pljuča so ga hlastno zajemala. Takšen je pristop s te strani v svet med Kokom in Mohorjem pod Podrto Goro. Lagodneje bi mogel priti tja, če bi se napotil ob severozapadni strani Koka naravnost pod Podrto Goro - tam skoro ni kont in rušje je prav redko. Pozimi pa, ko dva, tri ali več metrov snega zalije konte, pokrije borovje in ublaži prepadne robove, je pristop v ta kraj s smučmi od vseh strani enako lahak. Takrat so tu najlepša smučišča. Ko je iz dolinice pod menoj pobegnil gamsji trop, sem moral vzdolž pre­ padnega roba, med ruševjem in skalami še nadalje odmikati veje, dokler nisem zagledal v skalah stopnjastega pobočja, da sem se mogel tam spustiti v dol. Po njegovem dnu so bile tu in tam manjše konte in vrtače, vmes pusta skala, grižasta tla in redke blazine alpske latovke (poa alpina). To je tista trava, ki se ne plodi samo s semenjem, temveč tudi še s kalčki, ki jih travica na jesen odmetava. Prav te zaloge hrane v kalčkih so tisti dan privabile v dolinico gamsjo družino in prav ta travica posebno krepi drobnico in goved na planinski paši. Po nasprotnem bregu je šlo hitreje navkreber, bilo je bolj strmo, manj je bilo rušja, vmes so bili tudi že listnati grmiči in celo majhen mac~sen sem videl - seveda vse potlačeno in pohabljeno od teže snega. Skozi redkejše rastje se je pričel odpirati pogled proti svetli steni čokatega Koka. Pričakoval sem tam razpokano in naškrbljeno steno - zagledal pa sem nekakšno pročelje staro- 60 Pogled s Tolminskega Kuka na gorsko prepono od Zelenega Vrha do Vogla. zaokroženi vrh, levo spredaj, je Zeleni vrh - zadaj, Levo njega, je Mali Vrh - zadaj za Zelenim Vrhom je Podrt" Gora - potem po vrsti: Vrh Kont, Skrbtna, Vrh Skrbine, Meja, Vogel in od tega greben proti Kuku (1838 m) Foto Marijan Gašperšič (1958) grškega templja, natančno sem videl kanelure dorskih stebrov, vmes njihove polomljene glave. Bil pa je to le privid in ta je izginil, ko sem prišel bliže. Dozdevne kanelure so bile samo žlebičje, kot ga vidimo na primer po jurskem apnencu, če ga vanj izglodata dež in snežnica. Glej - Kok - verjetno jurski apnenec - torej sem prav domneval: tod so v davnih časih železaiili Karni! Umaknil sem se steni na levo po vršaju že močno poraslih meti, med šopi drnce. Nad vršajem je čok Koka preklan na dvoje in zija od vrha do tal. Od tam se siplje drobir in ko sem po njem stopal, je udaril kamen ob kamen, takrat sem že v drugič tisti dan splašil gamse. Tokrat sem videl samo še nekaj nog in rogov, ko se je trop že umikal v rušje ob vznožju vršaja. Na koncu sipca je bil skalnat greben, tam je šlo zares, vendar ne prestrmo, med skupinami planik, gosto posejanih - paziti sem moral, da jih nisem mendral. Do vrha Koka bi imel še kakih sto metrov ali malo več, ko je bila strmina prekinjena z odstavkom v pobočju, z majhno planjo. To planjico, potlakovano s skalo, poblazinjeno z rušo, veleso, jesenskim sviščem in zvončicami, vse med svetlimi lisami apnenca, je proti severu zaslanjala strma pečina. Tam mimo bi se šlo na vrh Koka, vendar pogled na Podrto Goro, na Mohor in na svet med njima, na Tolminsko Lakev,1 ni mogel biti lepši niti z vrha samega. Gledal sem na svet pod seboj, poln vrtač in kont, meti in odvalkov, velikanov z vrha Podrte Gore. Tod je svet poln skalovja in lukenj, da moraš paziti, kam stopiš. Med skalovjem se bori za obstanek rušje, sleč, velesa, razni kamenokreči in drugo rastlinje, vmes so še posamezni iglavci, morda macesni, med njimi pa so 1 Tolminska Lakev, čeprav je na bohinjski strani, pač zato, ker so tudi na tej strani pasli Tolminci in ne samo Bohinjci. Tuma (Pl. V. 1912, št. 12) pravi: Lakev = lokva. O tej besedi beremo v Bernekerjevem »Slavisches etymolog. Worterbuch«: lok­ va = Ti.impel, Pfiitze, Lache, Grube fiir Regenwasser. Omenja, da imajo te besede balkanski Slovani in ne tudi ostali Slovani. V slovarju Heinsius »Worterbuch der deutschen Sprache« (1835) piše: Lache (in Osterreich Lacke) = triibes, in einer flachen Vertiefung zusamrnengelaufenes Wasser. Wolfov slovar pravi: Lache = mlaka, kal, kaluža, mlakuža, močilo. Iz korena te besede imamo pri nas in tudi po vsej naši državi krajevna in vodna imena: Lokve, Lokvice, Lakenc, Lakenca in morda spadajo sem tudi imena: Laka, Lokavec in Lokovec. Po nemških krajih, kjer so bila nekoč keltska plemena Vindolitov, Helvetov in drugih, najdemo krajevna in vodna imena: Lache, Lachendorf, lnterlaken itd. Francosko je: lac = jezero, angl.: lake= jezero, irsko: loche = jezero. Taka imena kažejo kraje, kjer so pred dva tisoč leti najbrže živeli keltski govedo­ rejci lin železarji. 61 ostali samo redki, ki še kažejo življenje. Največkrat so t;o le še gola debla in veje, zasukane od viharjev proti severu. Med skalami pod njimi so tu in tam še štori in korenine macesnov, podrtih od strele, viharjev in snega - sto in sto let trohne tam. Tod so varna zatočišča gamsom, ruševcem, jerebom in kdo ve še kakšnim živalim - razdrapani, propadajoči svet jih varuje. Iz imena »lakev« lahko sklepamo, da je bil ta svet nekoč drugačen - vendar - od takrat je minulo precej nad tisoč let. Tod je bil najlepši gozd, na naj­ globljem mestu lokev, verjetno tu in tam ponikve - vse skupaj pa prežeto z življenjem veselega ljudstva. Tod poteka danes jugozapadna meja Spodnje Komne - lovska meja, pravi Tuma (Imenoslovje 1929), gre dalje preko Škrbine do vrha Meja (1996), čez Migovec 1899) in Konjski Vrh (1527-1291) do Ukanca. Nad tem svetom bdi Podrta Gora (2050) - z orjaško desnico drži grebenasti , Mohor, s še močnejšo levico sega do Koka - objema ju z obema in še svet med njima: Tolminsko Lakev. Podrta gora, res je podrta in še se podira, vsa je razklana, vsa razpokana, vsa v razsulu - ko jo gledam, sem v strahu: zdaj zdaj se bo vnovič zganilo. Obraz njen in njeno ime pripovedujeta zanimivo zgodbo. Iz težkih ran v njenem vrhu sklepam, da je bil ta mogočni razvidnik in zato tudi razglednik po Spodnji, Lepi in Gorenji Komni nekoč še mogočnejši, da je bil pred stoletji v družbi z Malim Vrhom za nekaj sto metrov višji, morda visok kot Grintavec ali pa celo kot Jalovec. Se več pripoveduje ime te gore. Pripoveduje, da je preteklo nekaj sto let, gotovo pa ne mnogo več kot tisoč let od takrat, ko jo je presukal in ji zdrobil laštasto ogrodje usoden potres. Kajti prav gotovo je imela pred tisto nesrečo tudi ta takrat najvišja gora Komne predslovensko ime, kot ga imajo po večini še danes vrhovi okrog Podrte Gore. Nesrečni dan je moral biti v dobi, ko so se keltski gorjani že zlili s Sloveni v Slovence. Morda je takrat grozanski strah povzročil, da je dobila gora značilno slovensko ime. Okrog nje pa so ostala in veljajo še danes imena, ki so vsaj v korenu keltska: Kser, Kuk, Kok, Mohor, Meja, Frata, Migovec, Vrh Kont - »Vrh« v zadnjem imenu je predlog - prav tako kakor je to primer v zanesljivo slovenskem imenu: Vrh škrbine. Poleg tega slovenskega imena so tam slovenska najbrže samo še Konj­ ski Vrh, Zeleni Vrh, Mali Vrh, Na Robu, Na Vršeh - vsa morda iz novejše dobe. Zagledal sem se potem v Mohorja, grebenast, naškrbljen vrh iz grintavca, ki na južno in severno stran siplje meli - v razliko h Koku, čoku skoraj samega apnenca. Strmo severno melišče Mohorja križajo gamsje tečine in tik pod steno vrh sipcev razločno vidim, da se po njih brezskrbno gibljejo drzni alpski kozorožci. Tudi Mohor ima svojo povest, morda še bolj zanimivo kot Podrta Gora. Zapisal jo je Davorin Trstenjak 2 v Bleiweisovih Novicah l. 1859 na str. 34 takole: »Magor, Mahor je opominjal pokerščene paganske Slovence na starega pagan­ skega Maga, Magora, Magura, Moga, Mogora«. Po slovenski zemlji imamo šmo­ horje, Sentmohorje in Sv. Mohorje, to so griči ali cerkvice na njih - vedno tam - kjer so nekoč železarili keltski kovači. Naš Mohor je bil krstiteljem pre­ daleč v gorah, niso ga dosegli in ostal je Mohor - tisti tam pri Krnu jim je bil 2 Davo1in Trstenjak (1817- 1890) ni imel Magorja za keltsko božanstv o. Njemu je bil to bog poganskih Slovencev. To zato, ker je tolmačil posamezna keltska imena z rimskih nagrobnikov kot slovenska. Zato je živel in pisal v prepričanju, da so se Sloveni naselili na današnjem ozemlju še pred Rimljani in celo še pred Kelti. č:e pa se ve za to njegovo pogrešno gledanje, potem se najde vkljub zmoti v njegovih spisih marsikaj zanimivega prav o Keltih. Na Trstenjaka in „Bleiweisove Novice« me je opozoril Wester. 62 Pogled na Kok (1836) tn Tolminsko Lakev (spredaj) s poti s plantne Govnjač proti Voglu. V ozadju od leve proti desnt: Vrh Kont, Podrta gora in Malt Vrh Foto Marijan Gašperšič (1959) dosegljiv - dobil je svetniški pridevek, zato je Šmohor pa tudi Šmogor ga pišejo vojaške špecialke. Po nemškem delu Alp - začenši od Koroške, čez Tirolsko proti Bavarski - imajo take cerkvice in kraji ime St. Hermagor. Ajdovski bog Mag ali Magor je bil najbrže bog ognja, groma, luči in bliska - pa zaščitnik železarjev in kovačev - združeval je oblasti, ki sta ju imela starogrška bogova Apolon in šepavi kovač Hefajst. V bližini Mohorja, malo južneje od njega je še drugo ajdovsko božanstvo. ~krito v gorskem imenu. To je Meja (1996) - v Julijcih pogostno ime, včasih je zapisano tudi Mija. Take gore so n. pr. v okljuku obmejne Nadiže, nadalje severno kaninskega Skutnika, nad Idrijco in Sočo (Velika Meja), na Pokljuki (Meja dolina). Italijani pišejo za tiste naše vrhove z imenom Meja, ki so blizu mej Furlanije »Monte Mia«. Imenu te keltske božice lahko sledimo po Alpah čez Italijo, Tirolsko, Švico, Francijo in naprej na Irsko in Španijo, seveda na­ rečno prilagodeno: La Meije (3987 m, Dauphine), Rocca La Meja (2831 m, Cuneo). Mayenberg (2323 m, Berner Alpen), Meien (Berner Alpen), Meienheim (Zg. Elzas), Sierra de Mijas (Španija), Meigh (Irsko). Po slovenskem planinskem svetu imamo ohranjenih v gorskih imenih še nekatera ajdovska božanstva in svetnike, ki so jih k nam prenesli Kelti iz svoje galske domovine.s Zleknil sem se po travni ruši in cvetju med lisami apnenca na planjici pod vrhom Koka - naokrog samota, tišina, sonce - oči pa so se pasle po vrhovih, 3 N. pr. Gorsko ime Baba po ajdovskem božanstvu, morda rodbine. Razširjeno je po naših gorah tam, kjer so nekoč prebivali Kelti. Zanimivo ime je »Mišelj vrh«. Kjerkoli so pri nas, po Hrvatskem in po vseh Alpah planšarije, ali pa so nekoč bile, so kapelice ali pa cerkvice sv. Mihaela, zaščit­ nika pastirjev. »Mihael« pišejo v Franciji - nekdanji Galiji - Michel (izgovori Miše!). Tudi v nemških alpskih krajih pravijo Michel namesto Michael. Po severnem Tirolskem in južnem Bavarskem izgovarjajo Michel »Miše!«. Pri nas pravijo namesto Mihaelov tudi Mihelov. Ker pa izgovarjajo po Bohinjskem in po Jelovici h pred e in i kot š, je najbrže nastalo iz Mihelov vrh - Mišelj vrh - nad pašniki Bohinjcev pod njim. Glej tudi: Pl. V. 1927 (Kogovšek ••Drobni doneski k imenoslovju). 63 sledile so igii oblačkov nad njimi. Tolminski veter - gornik jih je dvigal iz onstranskih dolin nad rajdo vrhov na obeh straneh Podrte Gore. Tam so se oblački zavrtinčili, se takoj divje zagnali v suhi zrak nad Komno - v njem pa so tonili in izginjali drug za drugim. Ostali so vrhovi brez oblačkov in pri njih moje misli - pravzaprav pri njihovih starinskih imenih, starih dva tisoč ali več let, imenih, ki jih še danes slišimo kot živ odmev govorice že zdavnaj izumrlih Karnov, imenih, s katerimi je zapisana povest o Koku, o Mohorju in o koščku sveta nad njima. »Hi, hi, hi« - je zahihitala sapica in mi pregnala dremež - tisti hip sem opazil, da vendarle nisem bil čisto sam na planjici. Komaj slišno je skakljala sapica okrog mene, zaplavala v valove dišečega zraka pod Kokom in zaplesala nad pritlikavim borovjem Tolminske Lakve. Nemirna nagajivka je hihitala, pocukala pri krajcih razgi-njenega plašča, pohladila me po licih, po čelu, po prsih in odpihala naprej po Komni. Saj ji je Komna dom in - prijatelj - če si hodil tam, si jo moral spoznati, tam te je gotovo nežno objemala. Samo tik nad planoto Komne se sprehaja, više po obmejnih vrhovih ni zanjo prostora, tam domuje njen divji brat veter - piš - vihar. Zgodi se - tu in tam - da privihra ta divjak iz višin na planoto Komne - nasilnež potem razsaja tam, trga, ruši, lomi in podira - sapice seveda ne trpi poleg sebe. Takrat zbeži sapica urno v dolino čez vršičke smrek in čez krošnje bukev, da se podrsa po gladini jezera. Smreke se ji klanjajo, bukve ji zabrundajo komaj slišno pesem in jezero pa se prisrčno zasmeje v blišču valov prav od brega do brega. Brž ko divjak veter odvihra s planote Komne nazaj na gorske vrhove in oblake - smukne sapica hitro za njim nazaj na Komno - tam ji je dom, tja jo vežejo spomini, lepi spomini davnih časov. Sapica je pripovedovala o njih. »Hi, hi, hi,« čeblja sapica. »Vidiš, tu na teh skalah - prav tam, kjer ležiš - je imel rusobradi Kildar svojo peč. Peč, visoko dva metra, široko meter in pol - vanjo je z vrha sipal oglje, zdrobljeno železovo rudo pa še oglje in še in še. Potem se je z vrha peči sukal vitek stebriček svetlega dima, se zibal in izzival, da sva zaplesala - dokler ni onemogel in izdihnil v mojem objemu. Potem sem zapihala v šobe peči, da se je razžarilo oglje, ruda je pričela točiti žareče solze in te so se zbirale na dnu peči. Tamle ob pečini, v njenem zavetju, je imel stari železar Kildar še majhno uto. 4 Osem kolov, zabitih v tla, s strani zaopaženih z macesnovimi sklanicami, 4 ... uta« je preprosto bivališče iz lesa, trsja ali slame - v razliko k »bajti«, ki ima stene zidane iz kamna. Keltskemu topilničarju je bila uta prav tako potrebna kot peč ali kakor planšarju »bajta«. Obenem besedam »uta« in »bajta«, prikrojenim narečjem, lahko sledimo od nas po Alpah do Bavarskega - po bivališčih nekdanjih Helvetov in Vlndolitov. Besedo »uta« najdemo v narečnih oblikah po vsej Evropi vedno tam, kjer so nekoč imeli Kelti razvito rudarstvo in topilništvo. V Franciji jo pišejo »hutte« (izgovarjajo ut), v Angliji »hut«, na Ceškem in Poljskem »huta«, na Nemškem »Hi.itte«. Slovar Heinsius »Wi.irterbuch der deutschen Sprache« 1835. l. piše. »Hi.itte-ein bedeck:ter Ort, wo man vor Wind und Wetter geschi.itzt ist, und dazu dient, sich darin aufzuhalten oder gewisse Verrichtungen vorzunehmen. Nemci so se učili topilništva šele od Keltov. Zato so razumljive njihove besede: Eisenhi.itte, Schmelzhi.itte, Geisshiltte, Hilttenwerk (tudi kratko »Hutte) = topilnica, Hi.ittenwesen ~ topilništvo. Pri nas imamo gorska in krajevna imena: »Pri Utah« (Zajezerska dolina), »Ute« 1955 m je vrh v Krofički (Grintavci). Morda spadajo tu sem imena: Utor (eden v Kaninski skupini, drugi pri Krnu), pa tudi imena »Utana« in »Utik«. Slovenci smo poznali topilništvo že prej, kot smo prišli v naše današnje kraje, poznali smo ga prej kot Nemci. Domnevam, da smo dobili besed o »uta« neposredno od Keltov. 64 Pogled na ;ugozapadni del Spodnje Komne z vrha Or!itt (vzhodno doma na Komnt) Obdelal Marijan Gašperšič. Imena po dr. H. Tumi. Smuške smeri po O. Delkinu. Foto M. L . Poglea s Tolmi nskega Kuka na planjavo pod njim do Tolminskega Migovca. Zadaj v megli sta Kuk (1838 m) in Gradi