Ob sklepu.
Zvonec je zapel in po učilnicah se je polegel hrup. Nepremično so sedeli mladi šolarji in vsein se je bralo nestrpno pričakovanje na obrazu. Takrat je vstopil v sobo gospod učitelj. Resno so gledale njegove oči, resen je bil njegov obraz, — še celo njegov korak je bil bolj umerjen in odločen kot navadno.
Učenci so vstali kakor na povelje.
»Molimo,« je povzel učitelj in cela četa po raz-redu se je pokrižala in začeli so kot iz enegagrla:
»Oče naš . . .«
»Sedite,« je ukazal učitelj po končani molitvi in govoril vsemogoče, a nikdo ga ni slišal; kajti preveč raznih občutkov je valovilo v teh mladih bitjih.
»Kdor se je ravnal po mojih nasvetih io na-vodilih, se bo veselil in l&hkega srca pojde domov z zavcstjo, da je storil svojo dolžnost; kdor se je zanemaril, naj trdno sklene v prihodnje poslušati moj glas — in ne bo mu žal, zakaj vse se bo dalo popraviti in veselje bo tem večje.«
Tako približno je končal učitelj in obrazi so strmeli vanj vprašajočc in proseče in tupatajn sc je začul rahel, pritajen vzdihljaj.
»Sedaj razdelim izpričevala,« je začcl po krat-kem odmoru gospod učitelj — in vse je vztrepetalo. Učitelj pa je začel deliti: najprej so prišli na vrsto najboljši, potem vedno slabši in slabši . . .
Prelogov Tonček, ki je sedel v prvi klopif se je prestrašil. Vedno je čakal, kdaj izpregovori uči-telj njegovo ime, pa zastonj. Skoro vsi so žc odšli — še celo Cenetov Mihče, ki ni nikoli nič znal, je že dobil naznanilo, on pa, ki je bil vedno — prvi, šc čaka.
Ustnice so se mu začelc tresti, veke utripati hitro in hitreje in kmalu jc začel jokati naglaS-
Takrat ga je poklical učitelj. Tonček se je dvignil in si brisal z rokavom solze.
»Vidiš,« je začel gospod učitelj — »kako je hudo,
Ta bo vrl planinec, kaj?
če je človek žaljen. Ti si bil vse leto v šoli najbolj marljiv, pa si moral zdaj le čakati, da so dobili vsi, še celo najslabši, izpričevala. Ali pa veš, zakaj sem to storil ?«
»Ne,« je zajecljal Tonček.
»No, zato, ker se nisi pri sklepni sv. maši do-stojno obnašal,« je rekel gospod učitelj. »Pa za-pomni si to in bodi priden! Na, tu imaš izpričevalo in pa še eno knjigo, ker si se tako pridno učil. Ampak — glej, da se boš odslej vedno tudi v cerkvi lepo vedel.«
»Bom,« je rekel Tonček in odhltel za tovariši, ki so ga radovedno izpraševali, kaj se mu je pri-petilo, da je moral zadnji iz šole. Tonček se jim je smejal in samo odgovarjal:
»Nikoli se mi še ni kaj takega pripetilo, in povem vam, da je bila ta moja prva kazen tudi — zadnja.«                                             Gnjevoš.