—   144   —
Prošnja Ljubljanske mestne srenje
poslanu  na   Njih  Veličastvo?   presvitl.  Cesarja
9. dan tega mesca.
Kakor smo v ^Novičarji" poslednjima lista oznanili, je poslala zares v četertek mestna srenja prošno pismo do presvitliga Cesarja: 1) de naj §. 1. dane vstave 4. sušca spolniti blagovolijo, po kterim je zedinjenje Krajn-ske, Koroške, Istrijanske in Goriške dežele v eno kronovino ^Ilirijo" izgovorjeno, 2) de naj na podlagi enakopravnosti (^Gleichberechtigung) enako drugim deželam tudi krajnska dežela svojo ape-lacijo in vikši prokuracijo v Ljubljano dobi.
Zal nam je, de nam prostor ne pripusti, celo pismo poslovenjeno v ^Novicah" natisniti, ker je za naš list preobširno. Prav lepo je sostavljeno od predsednika mestne srenje, gosp. Guttmana, kakor se za srenjo spodobi, ki je vedno zvesta svojimu Cesarju, zraven pa tudi skerbna za prid svoje domovine. Odkritoserčno razodene to pismo pervie veselje, ki ga je cela dežela občutila, ko je v cesarskim vstavnim pismu od 4. sušca brala, de Krajnska,Koroška, Goriška in Istrijanska dežela s Ter s tam vred imajo v eno mogočno kronovino ilirsko zedinjene biti, — pa to veselje ni dolgo terpeio, ker je kmalo po dani vstavi vidila koroško deželo se ločiti od te zveze. Pa ni dolgo terpeio in še druga žalost ji je bila odločena, ko se je slišalo, de tudi Istrijanska in Goriška dežela boste iz te zveze stopile in Krajnski deželi nima nič druziga ostati, kakor prazno ime slabe kronovince, ki po tem takim še svojiga deželniga zbora nima imeti, in namesto pra-viga kronovinskiga glavarja le kresijskiga predsednika. Pa mera žalosti in tuge še ni bila polna s tem: še hujši je krajnsko deželo zabolelo, ko je v novi napravi sodniških gosposk brala, de tudi ape-lacija in vikši prokuracija ste Ljubljani vzete, in Celjovcu priklopljene. Krajnska dežela, ktera se je skozi in skozi v vsih prekucijah tako zvesta Cesarju skazovala, de je nobena druga dežela v celim cesarstvu v tem ne prekosi, nikakor ne zasluži, de bi zaničevana bila in nazaj postavljena drugim deželam. Krajnska dežela zato tudi ni presvitl. Cesarja in njegovih ministrov nadleževala s prošnjami, ker je v goto-
—   145   —
vim zaupanji živela, de se ji bo dalo, kar ji po enakopravnosti gre. Zdej pa, ko s žalostjo vidi, de se je motila v svojim zaupanji, zdej se ne more srenja poglavitnima krajnskiga mesta zderžati, odkritoserčno svoje težave milimu Cesarju razodeti, in ga prositi, de naj blagovoljno dodelijo zvesti krajnski deželi, ki je serce ilirskiga kraljestva po legi in zgodovini, kar imajo tudi druge dežele. Ce tega ne dobi, bo velika škoda krajnsko deželo zadela, in Ljubljana bo, kader bo tudi železnica pred njenimi očmi v Terst ferčala, na strani ležeče, zapušeno mestice ostalo, po kterim ter-gih in ulicah bo trava rasla. Krajnj in Novomesto bosta v primeri boljši stan dosegla, kakor po glavno mesto dežele. Kakor se je od našiga dežeiniga poglavarja, gosp. grofa Wel ser s h e i mba poklicani odbor iz cele dežele gorko potegnil za zedinjenje istrijanske in goriške dežele s krajnsko, z enakimi podporami je tudi v tem pismu mestne srenje podperta prošnja, de naj pravični Cesar obderžijo veljavnost §. 1. dane vstave. — To je kratek osnutek prošniga pisma, ktero je v četertek na Dunaj šlo, in kteriga spolnjenje z velikim zaupanjem pričakujemo , nadjajoči se , de Cesar in ministri bojo pravične prošnje svojih ljudstev vslisali. Ali bi ne bilo v ti zadevi še boljši, če bi bila d epu taci j a to pismo presvitlimu Cesarju v roke izročila? Mislimo de—vunder upamo.de tudi brez deputacije se bo pravica zgodila. Berž ko bomo odgovor miiiga Cesarja zvedili, ga bomo oznanili v Novicah.
Zdej pa še nekaj. Ljubljančan je in tudi deže-lani hudo očitajo premalo skerb deželnih stanov in mestne srenje za občinski blagor naše dežele v primeri družin dežela. Mi se ne smemo za zagovornika teh mož obnašati, ker smo sami en kos teh odborov in ker tudi nas ta graja zadene — ali, častiti domorodci v Ljubljani in po deželi! če vidite, de je kaj potrebniga storiti, de se je treba v eni ali drugi reči zdramiti: zakaj se ne oglasite tudi vi po pismu z več podpisi k enima teh dveh odborov, de naj eno ali drugo reč stori, ki je za deželo potrebna? Cela dežela mora v občinskih rečeh v prijazni, za domovino vneti zvezi ravnati. Oznanite svoje želje tudi po Ljubljanskih časopisih. Nikar ne bodite boječi. Saj ni treba, de bi svoje misli s zabavljivimi besedami oznanovali; povejte z rahlo pa možko in odkritoserčno besedo, kar meniti, de bi bilo treba že zdej storiti, de ne bo prepozno. Zdej ni čas, de pravi domorodci krizama roke dere, kakor tisti „Gut-gesinnte", kterih „gute Gesinnung" samo v tem obstoji, de natihama za svojo mavho skerbe. Vterjenje močne Avstrije in blagor lastne domovine potrebuje ze-di nje ni g a prizadevanja — vires unitas!