PLANINSKI VESTNIK
UTRINEK Z DELČKA POTI PRIJATELJSTVA
LEP, A NEVAREN BAVSKI GRINTAVEC
LOVRO SODJA
Pot prijateljstva — Wege der Freundschaft — Cime dell'amioizia — kako plemenito zvenita ti dve besedi v jezikih treh sosednjih dežel, ki imajo skupno tromejo, se že dolgo povezujejo na športnem in kulturnem področju in predvsem v zadnjem času tudi na gospodarskem! Pot prijateljstva, ki obsega 30 vrhov v Sloveniji, avstrijski Koroški in Furianiji-Julijski krajini (v vsaki deželi po deset), je lep primer povezovanja planincev treh dežel in nadaljevanje ideje Kugyja, ki je bi! živi simbol povezovanja vseh treh narodov: po materi Slovenec, po očetu Korošec, rojen v Gorici, živeč dolgo časa v Trstu, je s svojimi slovenskimi gorskimi vodniki prvi javnosti predstavil in objavil pristope na mnoge vrhove Julijskih Alp in zapustil mnoga pota s svojim imenom. Če je človek po duši pravi planinec, potem mu ni edino zveličavna gora Triglav, ampak so mu enako ljube vse gore, saj ima vsaka nekaj posebnega; z vsake je razgled drugačen in vse so naše. in tako se ti primeri, da začneš uradno Pot prijateljstva (s pritiskanjem uradnih žigov) hoditi potem, ko si vse vrhove, ki so na Poti, poprej že dvakrat ali trikrat obiskal. Tako se je primerilo tudi meni, da sem najprej prehodil in preplezal vseh deset vrhov Poti prijateljstva na avstrijskem Koroškem in letos julija prihranil za zaključek slovenske deseterice še Bavški Grintavec (2344 m).
Bavški Grintavec i zapuSčene planina Za po to k
Foto: Lovro Sod j a
POT NA PLANINO ZAPOTOK
Ponovno ne moremo mimo Kugyja, ki nas pospremi v Trenti na pot, zroč tja proti Jalovcu, drugemu simbolu slovenskih gora. In ravno primerjava Jalovec — Bavški Grintavec potrjuje moja razmišljanja o »pomembnosti« in »nepomembnosti« neke gore. V sicer lepo urejeni koči pri izviru Soče, ki jo je prenovilo !n jo tudi oskrbuje PD Jesenice, nama s sinom Dušanom niso mogli dati nobene razglednice Bavškega Grlntavca, pa čeprav se ga od koče prav lepo vidi. Pošalil sem se, Češ da bom sam napravil lepo fotografijo, jo razmnožil in jim jo poslal, da bodo številni domači in tuji gostje spoznali tudi Bavški Grintavec in ne samo Jalovec, katerega izredno lepih fotografij je bilo na pretek.
Ko sva zjutraj ob pol petih vstala, je oskrbnica, ki sva jo zbudila, zamrmrala, da tako zgodaj ni še nihče odšel na pot, toda — rana ura, zlata ura. Se v temi sva se zapeljala po cesti v Zadnjo Trento do parkirišča, kjer stoji tabla »Triglavski narodni park«. Poleg nje je še ena lesena tabla »Bavški Grintavec«, ki pa ji je puščico obgrizel zob časa. Kam sedaj? Ker sem se megleno spominjal svojih obiskov pred mnogimi leti, sem vedel za smer. Kaj pa drugi obiskovalci Poti prijateljstva, tudi tisti iz Italije in Avstrije? Kako se bodo znašli? — Hodiva kar po široki suhi strugi v upanju, da bova našla pravo pot, za katero sem vedel, da se mora vzpeti na planino Za-potok po desni strani. Pa je nisva takoj našla. Po instinktu sva začela lesti čez


36
velike kamne in grušč v desno navzgor in končno prišla na pot. V normalnem času sva prišla na planino Zapotok, ki sem jo poprej videl že v veliko boljših Časih, ko sem pri pastirjih pii dobro kravje mleko, in še enkrat, ko sem tu prespal pred plezarijo na Trentski Pele. Visoka, od večernega dežja še mokra trava nama je dodobra namočila pumparice. Koča na planini je zaklenjena z dobro ključavnico •-- torej še ni vse zapuščeno. Se bodo kdaj vrnile krave in tropi ovac in popasll to sočno travo? Povsod je blažen mir, nikjer ni žive duše, !e mrčes, ki leta okoli, ustvarja tisto posebno jutranjo glasbo — pojočo tišino, kakršno lahko doživiš le visoko v planini.
TEŽAVNA POT DO VRHA
Po okrepčilu se odpraviva na pot. V usnjen meh dolljeva čiste studenčnice — in že se vzpenjava proti levi (dobre markacije!) na gornjo uravnavo prav pod Grin-tavcem. Preseneti naju obilo velikih in majhnih skal, kakor da so se pravkar utrgale z gore. In res zagledava visoko v steni Grintavca ogromen odlom; ne veva, ali je od lani ali letošnji. Na vsak način je moralo biti strašno, ko je vse to kamenje letelo z gore. Prek vsega tega skalnatega plazu markacisti še niso mogli napraviti novih markacij, zato po občutku najdeva čez kakih deset minut nad sne-žiščem veliko markacijo. Od tu naprej se začne vzpon !. do II. alpinistične težavnostne stopnje, ker je pot zeio slabo zavarovana.
Celoten vzpon do vrha Grintavca je precej zračen in izredno krušljiv. Nadvse nujno potrebno je takoj ponovno zabiti okoli dvajset klinov, ki sedaj prosto visijo v jeklenici, planinec si pa lahko pomaga kot ve in zna. Alpinistična praksa, pridobljena pred leti pri »Akademiku«, ml krepko pride prav. Ves čas opozarjam sina na previdnost in mu kažem oprimke. Skozi grušča polno zajedo se po prosto viseči »zajli« — brez vmesnih klinov — potegneva do zadnjega vzpona pod vrhom. Siedi najtežji del: Čez rahlo previsno skalo visi kakšnih sedem metrov dolga jekienica brez vsakega vmesnega klina! Tu pridejo roke zelo prav. Iščoč oprimke z desno in loveč »zajlo« z levo roko splezam navzgor. Še nisem za v staro šaro! Zal mi je, da sem pustil svojo 8-milimetrsko vrv na planini; potreboval bi jo za sina. Tudi on spleza za mano — vseeno pa me je ma!o strah, a ne zase. Kako pa si naj pomaga planinec, navajen nadelanih poti, zavarovanih s klini, če hoče prehoditi celotno Pot prijateljstva? Tako opremljena pot je za normalnega planinca skrajno nevarna, to že lahko rečem.
Na vrhu je skrinjica, žig, vpisna knjiga, celo pisalo, čeprav so v koči vedeli povedati, da žiga na vrhu ni. Knjiga je last PD Jesenice.
Dragi marljivi markacisti z Jesenic! Vem, da oskrbujete veliko slovenskih gorskih poti, da so varnejše, zdi se mi tudi, da bi za pota na B. Grintavec moralo skrbeti PD Bovec, ker je vendarle na primorski strani, toda če ste že prinesli vpisno knjigo na vrh Grintavca (v njej je poleg naših tudi kar precej avstrijskih in italijanskih imen), potem vas prosim, naj bo vaša prva naslednja akcija usposobitev poti na B. Grintavec s planine Zapotok za normalno uporabo.
GORA V SENCI
Kmalu za nama je prišla na vrh skupina štirih mladih, nemško govorečih planincev. Drug drugega smo fotografirali, razgled proti Triglavu in Kaninu je bil lep, Jalovec in Mangart sta bila pa ves čas v oblakih, ki so se nevarno približevali. Pohiteti bo treba, pot navzdol je običajno nevarnejša kot navzgor. Avstrijci so se k sreči vračali na drugo stran, sicer bi bila midva v stalni nevarnosti zaradi padajočega kamenja. Srečno sva pretelovadila previs in bila hitro v dolini.
Še pogled na večerni Grintavec — res si lep, toda nevaren! Naredimo ga dostopnejšega, malo reklame mu ne bi škodovalo! Za začetek naj PD Jesenice prične prodajati njegovo fotografijo v Koči pri izviru Soče in na Vršiču — In popravi pot.
Tako, 25 vrhov Poti prijateljstva je za nama, ostane še pet italijanskih. Nič se ne mudi, počakali naju bodo! Se zadnji pozdrav Kugyju — in prek Vršiča se že spuščava v Kranjsko goro.
Dirka po osemtisočakih
Jožef Rakonca) Iz Češkoslovaške Je doslej stal že Šestkrat na vrhovih osemtisocakov. njegov zadnji uspeh pa |s bil Manasiu (8156 m), na vrh katerega je stopil skupaj z Italijanom Ooroteom letošnjega 10. maja. Dan pred tem, 9. maja, sta na ta vrh prl-pleiafa Francoza Chamou* In Royer, Vsi Štirje alpinisti so priSli na vrh Manasluja v okviru mednarodne odprave Duh tovarištva, ki ]e naslednica Kote 8000. PakoncaJ ima po uspehu na Manasluju na svojem seznamu zabeleženih pet oaemtlsoča-kov. Leta 1383 Je prišel na K-2 (8611 m), leto dni pozneje na Lotse dar (8398 m), leta 1986 Je bil najprej na K-2 In nato še na Broad Peaku (8047 m), lani je stat na vrhu Annapurne (8091 m), leto» pa, kot Že rečeno, na Manasiuju. S tem pa se njegovi načrti za letošnje leto Se niso končali. V pomon-sunskem obdobju namerava vso svojo pozornost posvetiti Slšl Pangml (6046 m), kamor so alcer 20. septembra Iz Ljubljane odšli tudi člani slovenske himalajske odprave.