948 Kronika Književnost JANKO KOS, ROMANTIKA Šesti zvezek Literarnega leksikona, Romantika, obravnava literarno gibanje ob koncu 18. in v prvih desetletjih 19. stoletja. V skladu s tematsko zasnovo zvezka in njeno omejitvijo na en sam problem je Janko Kos v prvi del snopiča vključil le razlago izvora in razvoja pojma, s čimer je aktualiziral najprej njegove zgodovinske razsežnosti prek več razvojnih in pomenskih stopenj, ki so potekale skozi več stoletij, nato pa se ustalile in dobile bolj ali manj dokončen pomen. Kosov pregled etimologije pojma je obsežen in natančen spričo njegove razvojno različne po-menskosti; konkreten pri avtorjih, ki so mu dodelili odtenke v opredelitvi po letu 1770 (Herder, Boutenvek, Novalis, Friedrich Schlegel, Schiller, August Wilhelm Schlegel, Schelling, Jean Paul, Friedrich Ast) do Schleglovih dunajskih predavanj o dramatiki (1809 do 1811), v katerih je pojem romantika dosegel v tistem času dokončno ali vsaj natančnejšo opredelitev in se začel širiti v druge evropske literature, literarno kritiko, estetiko in filozofijo umetnosti (Stael, J. H. Voss, Stendhal, Hu-go, Giovanni Berchet), po letu 1820 prek Nemčije tudi v slovanske dežele (češka, poljska, ruska literatura), še kasneje, pod vplivom novih teženj v evropski literarni kritiki in vedi, v Anglijo. Izraz romantika kot oznaka za sodobno literarno smer je prišel v rabo šele med leti 1808 in 1820. »Označeval je tiste težnje v sočasni evropski literaturi, ki se obračajo zoper * (Janko Kos, Romantika, DZS Ljubljana 1980, izdaja SAZU, ureja Anton Ocvirk, šesti zvezek Literarnega leksikona, opremil Jože Brumen, str. 87) klasicizem, razsvetljenstvo in racionalizem 18. stoletja in si iščejo novih lite-rarno-estetskih vzorov predvsem v srednjeveški, renesančni in baročni, ljudski in deloma tudi orientalski poeziji, v nasprotju s klasicizmom, ki se vzoruje izključno pri temah, idejah in formah antične književnosti. Za uporabo pojma v tem smislu je seveda značilno, da se nekateri od vodilnih evropskih roman-tikov v tem času niso imenovali romantike niti se niso prištevali k romantiki kot literarnemu gibanju.« Prvi del snopiča končuje Kos s pregledom odmeva izraza »romantičen« med Slovenci (zlasti Matija Čop in Prešeren) in opredelitvi pojma v delih Hegla, Heineja, G. Lukacza, Herman-na Hettnerja, Rudolfa Hayma, Georga Brandesa, pa našega F. Levca, ki je leta 1879 v svojem spisu o Čopu (LZ) zapisal: »Tistega Prešerna rodila nam je romantična šola nemška.« Prav tako obsežno je drugo poglavje Romantike: pregled njenega odmeva v današnji literarni vedi. Pojem je resda dobil znanstven pomen in obseg že v 19. stoletju, vendar pa njegov pomenski razvoj še ni dokončen, saj nastajajo vedno znova nove definicije in razlage, osvetljene s številnih kritičnih stališč. Janko Kos se zlasti ustavlja pri opredelitvah romantike R. Welleka (Pojem romantika v literarni zgodovini 1963). »Wellekova kritika običajnih delnih razlag romantike dokazuje, da je pojem romantika v sodobni literarni vedi nemogoče zasidrati v potezah, ki so samo delne, nacionalno ali individualno značilne za neko romantično šolo, tok, skupino, ne pa za evropsko romantiko v celoti (ali) »Wellek se je zavedal, da je potrebno romantiko opredeliti po notranjih in v pravem smislu globinskih 949 značilnostih, ki jih kaže vsa romantična literatura, čeprav se seveda pojavljajo v različnih zvezah, kot to pač zahtevajo nacionalne in individualne značilnosti posameznih ustvarjalcev.« Kos predstavlja še Wellekovo naslednjo razpravo Ponoven pregled romantike, v kateri avtor doda nove opredelitve romantike, kot težnjo premagati razkol med objektom in subjektom, osebnim »jazom« in svetom, zavestjo in nezavestjo... Kos kritično povzema opredelitev romantike tudi pri H. Wolfflinu, F. Strichu, D. Čiževskem, nato pa rezumira teoretska spoznanja drugih z lastno opredelitvijo »romantične subjektivnosti« in njenega posebnega duhovnozgodovinskega ustroja. Tretji del zvezka je v celoti posvečen sociološkim pogledom na romantiko, njeni vključenosti v zunajliterarne, družbenozgodovinske procese, ki jo določajo »kot del celotnega dogajanja, ki spreminja evropsko družbo, civilizacijo, njeno razredno strukturo in duhovno-kulturno nadstavbo. To pomeni, da je na romantiko potrebno gledati kot na del takšne nadstavbe in jo z njo vred določati v razmerju do ekonomsko-socialne baze. »Kosova sociološka analiza romantike se začenja pri Engelso-vih dialektičnih pogledih in Lukaczevih gledanjih na romantiko kot na »social-no-politično, ideološko in tudi umetnostno večidel izrazito reakcionaren pojav ...« Obsežnejša je analiza romantike v interpretaciji Arnolda Hau-serija kot »umetnost po revoluciji«, »ideologija nove družbe«, »izraz svetovnega nazora generacije« in »meščansko gibanje«. Hauser je upošteval tudi socialni izvor in položaj avtorjev. Kosovo soočanje z njegovimi tezami je kritično in dopolnjujoče: »romantika se kaže kot posledica družbenoekonomskega procesa, ki je segel iz 18. stoletja na začetek 19. stoletja. Z njim se je literatura emancipirala v svobodno tržno dejavnost, litararni ustvarjalec pa je postal nevezan. Romantični sub- Janko Kos, Romantika jektivizem je dobil v tem procesu stvarno podlago, čeprav bi bila seveda pretirana teza, da je bil zgolj posledica novega ekonomsko-socialnega položaja Romantično gibanje je izviralo iz notranje logike duhovnozgodovinskih procesov v območje kulture, medtem ko je družbenoekonomski proces samo »v zadnji instanci« (F. Engels) določal smer, kamor ga je ta logika usmerjala.« Zadnje poglavje v Romantiki aktualizira njeno periodizacijo pri Slovencih in v Evropi. Pri Slovencih je, kajpada, postavljena med leta 1830 in 1848, pri Nemcih označuje njen začetek izhajanje Athenauma 1798, pri Angležih izid Lvrical Ballads 1798, pri Francozih so začetki med 1800 in 1820, v Italiji 1816 ali 1818, Poljski 1822, Rusiji 1820, Češki 1820 ...