slovenski 19 6 5 LETO LXVII ŠT. 12 P'vpr^ SLOVENSKI GLASILO Ckbs>Lo5InuEokganizac,j P F R P T AR ^—/ " ^ ^ -1—J II A V St. 12 Ljubljana, 1. decembra 1965 Leto LXVII VSEBINA l)r. Walter Broker: Varstvo rastlin na novih poteh (Prevedel V. Benedičič)......................305 Karel Čermelj: Zastrupili so nam čebele . . . 307 Virmašan: Kaj je bolje.............................30S Vinko Vovk: Kako sem začel čebelariti . . . 30') Franc Kolenc: Čebelarska družina Celje je počastila 20-letnico osvoboditve.....................310 Franjo Vrčko: Po Kranjskem, Koroškem že ajda zori..........................................312 Pismo našega dolgoletnega naročnika iz Združenih držav........................................313 NASA ORGANIZACIJA Zapisnik o XIV. rednem občnem zboru Zveze čebelarskih društev za Slovenijo dne 25. aprila l%5. Predsednikom čebelarskih društev. Čebelarska družina Studenci-Pekre. Naš izlet v Breznico. Pismo iz Mostarja. Tov. Vadnjal iz Dobove nam piše............................314 OSMRTNICE Lojze Babnik, Janez Škrjanc................320 List izhaja vsakega I. v mescu. Člani, ki plačajo lelno članarino 1000 din, gn prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska CP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik: Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 1200 din, za inozemstvo 1500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 140 din, na 16 straneh 70 din. Odpovedi ined letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka žiro-računu pri Nurodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 503/603-116 VARSTVO RASTLIN NA NOVIH POTIH 1) K. W A L TER BROKER, KÖLN, EHREN F E L D Od 12. do 16. oktobra I9IV4- je l>ilo v Wiesbadnu 35. nemško zborovanje za varstvo rastlin. Na tein Zibomvanju so prav jasno spoznali, da do «edaj priporočani ukrepi za zatiranje škodljivcev prvenstveno s kemičnimi sredstvi niso pripeljali do pričakovanega uspeha. Nasprotno, povzročili so precejšnjo škodo, in sicer predvsem zaradi tega, kor se niso ozirali na velik potmen koristnih insektov, ki so delovali kot paraziti. Zato je razumljivo, da so bili prvega dne zborovanja na vrsti1 samo referati o ukrepih, kako bi varovali koristne insekte. Dr. Klett je v uvodnem predavanju opozoril najprej na meje kemičnega varstva rastlin ob istočasnem uničevanju koristnih insektov in na nastajajočo odpornost škodljivcev proti ponovni uporabi kemičnih sredstev. Povsod po svetu opažajo take pojave rezistence pri škodljivih insektih celih debel različnih vrst. Zaradi tega je nastala nujna potreba, da se napravijo selektivna sredstva za varstvo rastlin, ki jih je mogoče uporabiti za zatiranje samo določenega insekta. Važno je predvsem stremljenje za tem, da se ustvari popolno varstvo rastlin, to je pametno vzajemno povezovanje bioloških in kemičnih postopkov. Dr. Klett je v nadaljevanju opisoval in pojasnjeval, da so vpeljali v Kaliforniji po dobro opravljenih predhodnih poskusih popolno varstvo rastlin na vseh področjih prebrane ter da so sadjarji o južni Tirolski segli po samopomoči ter so prisilili industrijo, da je pripravila sorazmerno nestrupeno mineralno olje za zatiranje rdečega pajka (Spinnrnilbe), ki je poslal po približno 20 generacijah odporen — rezistenčen proti strupenim insekticidom. Govornik je zaključil z zahtevo, (la se pri ukrepih za varstvo rastlin mora delati tako. da se prednosti izkoristijo, ned os ta tki izločijo, da se upošteva biocenoza (življenjska skupnost različnih insektov in rastlin) ter da mora državna služba za varstvo rastlin pospešeno uvajati popolno varstvo rastlin. Nato je obravnaval dr. Bomboscli izčrpno temo o raziskavah Apliis fabae Scop. (listna uš) in njenih naravnih sovražnikov, kar je osnova za popolen program za varstvo rastlin. Po njegovih raziskavah je uravnavanje gostote naseljenosti listne uši na kultu mili zemljiščih odvisno od gostote naseljenosti njenih sovražnikov v drugih nahajališčih v okolici. Nadaljnje preiskave imajo cilij vzdrževati kvantitativne osnove za obdelavo posameznih odnosov med gozdovi, zemljišči vzdolž komunikacij in kulturnimi polji ter njihovim mnogovrstnim rastlinstvom. Te preiskave obetajo, da bo mogoče sestaviti dolgoročna predvidevanja o nevarnosti širjenja listnih uši. nakar bo mogoče uvesti času primeren ukrep za popolno varstvo rastlin. Iz teh izvajanj, ki so samo en primer za številne druge, je mogoče spoznati, da delajo intenzivno za biološko varstvo rastlin v več inštitutih za rastlinstvo in rastlinske bolezni, da bi ugotovili, s kakšnimi ukrepi bi mogli pospeševati koristne insekte in katere rastline gostiteljice pridejo za to v poštev. V nadaljnjih predavanjih so obravnavali praktično uporabo in preizkušnjo delokroga učinkovitosti sredstev za varstvo rastlin pri uspešnem popolnem zatiranju škodljivih insektov v sadjarstvu. Poročali so tudi, da si nekatere firme prizadevajo, da bi gojile koristne insekte in jih dale na trg. Pri tem bo nujno, da se gojitveni postopek in druga ravnanja v z vezi z njimi1 zaščitijo s patenti. V več referatih so izčrpno obravnavali izkušnje z uporabo j) repa ra tov Bacillus Tiru ringi ens'is pri biološkem varstvu rastlin. Nakazali so možnosti in meje uporabe v kmetijski praksi. Dalje so navajali, da so bili doseženi pri pravočasni in strokovno pravilni uporabi bacila Thuringiensis pred cvetenjem boljši rezultati kakor z insekticidi pri zatiranju prelca (Gespinstmotte) in zimskega pedica (Froistspanner). Najvažnejša pa so bila brez dvoma javna predavanja 35. nemškega zborovanja za varstvo rastlin v Wiesbadnu v sredo 14. oktobra v veliki dvorani zdravilišča, kjer je govori 1 prof. dr. F. Berain (Dunaj) o temi »Oblikovanje varstva rastlin — odgovorna naloga rastlinskih zdravnikov.« Poudaril je, da predstavlja odlično in sistematično urejena služba za varstvo rastlin pogoj za uspešno rastlinsko proizvodnjo brez izgub. Opozorili so na veliko odgovornost rastlinskih zdravnikov na znanstvenem področju, v industriji in v službi varstva rastlin. Pozval je, naj se po predhodni kritični preizkušnji pametno in previdno osvojijo nove zatiralne metode. Po naziranju prof. Berana ni bila povsem neosnovana kritika, ki se nanaša na službo varstva rastlin, da pa mora opozoriti na to, da bodo skušali priti do biološko in Ivi g i jensko neoporečnih zatiralnih ukrepov. Odgovornost rastlinskega zdravnika se ne razteza samo na rastlino, njene škodljivce in na pridelovalce, temveč vedno tudi na človeka sploh. Pako stoji v ospredju pred vsemi načrtovalci borba pred največjo nevarnostjo za človeštvo1: pomanjkljivo prehrano oziroma lakoto. Beran je zahteval, da se ustanovi obsežna opozorilna služba. Govornik je poudaril tudi, da je treba nujno še bolj raziskovati fizikalno in kemično sterilizacijo škodljivih inseklov in pripravljali nestrupena sredstva, ki človeku ne škodijo. Ti podatki zadoščajo, da je mogoče spoznati, da je varstvo rastlin na novih, potih. Prizanašati je koristnim insektom vseh vrst npr. najezdnikom (Schlupfwespen), tanjčičarici (Florfliegen), pikapolonicam (Marienkäfer’), roparskim stenicam (Raubwanzen) itd. pomeni v prvi vrsti varovanje čebel, zvestih pomočnic sadjarjev, vrtnarjev in kmetov. Varstvo čebel je osnova za uspešno čebelarstvo in s tern tudi zagotovilo za prehrano ljudi. Iz 5. št. »Die Biene — 1965t Prevedel Valentin Benedičič ZASTRUPILI SO NAM ČEBELE KAROL CERMET. J, POLJE PRI RENČAH Kaj bi rekli, dragi čebelarji, ko bi vam zastrupili čebele tik pred kostanjevo pašo in to ob škropljenju nasadov s strupenimi pripravki? To se je zgodilo nam čebelarjem pri Biljemskih gričih, v Mir im-Orehovi ju, Bilju in Vrtojbi. Miren in Bilje imajo vsak svojo škropilno ekipo. Nekega dne sredi maja me je mirenska ekipa obvestila, da bodo drugi dan škropili hruške s strupenimi preparati. Moral sem podpisati izjavo, da sem obveščen. Prav tisti dan pa je biljenska ekipa tudi začela škropiti hruške tik ob mojem čebelnjaku, ne da 'bi me bila obvestila. Ob koncu maja je cvetela akacija, ni pa medila. Okrog 7. junija je začela biljenska ekipa škropiti vse nasade s strupenimi pripravki. Opazil sem vedno več mrtvih čebel. Takoj drugi dan sem se šel pritožit v pisarno. Tam je bilo več uslužbencev, med njimi tudi inženir Kosta Hilar. Na moj protest, da me niso obvestili, som dobil tale odgovor: »Nismo vas dolžni obvestiti, ker sadno drevje zdaj več ne cvete. Delamo po zakonu in tako smo kriti.« Sadno drevje takrat res ni cvetelo, toda v podrasti je bilo obilo travniških cvetlic, ki so vabile čebele. Ako bi jiih ne bilo, bi čebele ne imele tam kaj iskati. Po osmih dneh škropljenja smo bili ob vse čebele delavke. Tudi nekaterim maticam strup ni prizanesel. Vse upanje na kostanjevo pašo je šlo po vodi. Družine sem imel prej tako močne, da me je kar skrbelo, ikako bom spravil vso to žival pred prevozom v panje. Navsezadnje so bile družine tako oslabljene, da je ostala samo zalega in nekaj mladic, brade in žrela pa prazne. Vsak dan som moral pokopavati mrtve čebele in to še pozneje po končanem škropljenju. Okrog 19. junija pa sem vendarle dobil obvestilo z občinskim žigom, da bodo od 24. junija dalje ponovno škropili. Po toči ne pomaga nobeno zvonjenje več! Dobil sem.prevozno sredstvo in čebele 23. junija zvečer odpeljal. Po petih tednih sem jih pripeljal domov. Čeprav so bile na dobri paši, so si samo opomogle, namesto da bi si nabrale vsaj del zimske zaloge, kot je bilo to druga leta. Kdo nam bo zdaj povrnil škodo? Vsi prizadeti smo se takoj pritožili in zahtevali odškodnino. Do sedaj pa še nismo prejeli nobenega odgovora, čepra v so priznali, da so ga polomili. Zima se bliža, čebelam pa je treba dati čimprej zimsko zalogo. Toliko se govori in piiše, 000 din. Vsem navedenim se čebelarska družina Celje prav lopo zahvaljuje za prispevke. Povedati je še treba, da občina Celje ni bila pripravljena nuditi finančne pomoči, čeprav hi bila prva poklicana za to. Za samo razstavo so poleg že imenovanih z delom veliko prispevali še čebelarji Anton Cepim. Slavko Kranjc, Blaž Kantušar, Vinko Trant 11 ra in Vinko Tomažič ter celotni odbor. Razstava jc povsem uspela. Občani so pokazali veliko zanimanje. Na dan otvoritve dne 29. avgusta «d1 je ogledalo razstavo nad 400 obiskovalcev. Veliko pozornost je vzbujalo na razstavil okoli (20 kg prvovrstnega voska, ki ga jc razstavil čebelar Zidanšek v štirih kolačih. Redki so čebelarji, ki bi se lahko ponašali s tako količino prvovrstnega voska. Ne samo za mladino, temveč tudi za odrasle je liil zelo privlačen stekleni opazovalni panj. Čebelarji Ivan Fege«, Blaž Kantušar in Ivan Drstvenšek so izmenoma pojasnjevali obiskovalcem dele razstave in odgovarjali na vprašanja, /a ogled razstave ni bilo vstopnine, vendar so obiskovalci1 velikodušno dajali prostovoljne prispevke. Prostori v čebelnjaku družine, ki ima tudi manjšo dvorano za predavanja, so bili sicer nekoliko majhni, da bi lahko pokazali vse, s čimer se ukvarjajo čebelarji. Kljub temu je odboru uspelo, tla je občinstvu prikazal razvoj našega čebelarstva in njegove uspehe po osvoboditvi. Zunanji del razstave je prikazal različne vrste naseljenih panjev, steklene opazovalne panje in praktična stojišča za prevaževalce ter razne druge praktične predmete. Zabava za obiskovalce prvega dime razstave in za ostale občane se je zavlekla pozno čez polnoč. Tudi tu so pridno pomagali čebelarji Ivan Bervar, Slavko Kranjc, Vinko Trantura in drugi:. Pri zabavi nam ni šlo za dobiček, saj so bile cene nižje od gostinskih. Družina sc je zadovoljila s skromnim dobičkom 14.000 din. Z zabavo smo hoteli pritegniti občane na ogled razstave. Čebelarska družina je zadovoljna s svojim delom, saj je čisti dohodek od razstave, zabave in reklam presegel 170.000 din. Ta sredstva bomo uporabili za razvoj čebelarskih krožkov na osemletkah, za obnovitvena dela in dopolni tov družinskega čebelnjaka ter za regres pri prodaji mladih matic, ki jih vzreja čebelar Ivan Fegeš iz Zagrada št. 92; te lahko čebelarji celjske družine nabavijo za polovično ceno. ostalo polovico pa plača družina. Čebelarska družina Celje se zahvaljuje vsem čebelarjem, ki so poslali na razstavo svoje predmete. Posebno se zahvaljuje čebelarju Pizlaku iz Apač pri Ptuju in upravi' Celjskega muzeja, ki sta dala za razstavo zgodovinske in druge redke razstavne predmete. PO KRANJSKEM, KOROŠKEM ŽE AJDA ZORI! FRANJO V R C K O Na to pesem se vedno spomnim, ko je ajda po naši Dolenjski deželi pred žetvijo. Te pesmi se spominjam tudi v pozni jeseni, ko se poslavljam od svojih čebel. Toda paša na ajdii nas je tudi letos popolnoma pustila na cedilu. Na splošno se čebelarji pritožujejo, da ajda ni dala nič. Tudi jaz sem imel letos nekaj panjev na ajdovi paši na Krškem polju, toda na njej niso čebele prav nič dobile. Vse. kar so prinesle letošnjo jesen, so nabrale na otavi. I a se je letos bujno razvila, ker je bilo dovolj moče. Spet smo prestali izredno deževno leto. Le marec je bil sončen im topel, čebele so izkoristile samo spomladansko pašo na raznih vrbah, resi in drugod. Zaradi tega smo imeli tudi dovolj zelo zgodnjih rojev. Vse poznejše paše je letošnje deževje tudi oviralo ali pa uničilo. Na travniški in akacijevi; paši je večinoma lilo kakor iz škafa. Pravniška paša sicer kljub teinu počaka kak (lan na izboljšanje vremena, medtem ko se akacijevo cvetje kmalu osuje. I udi na kostanjevi paši nam liudi nalivi' niso prizanašali', kljub teinu so čebele v vmesnih toplih dneh le nekaj nabrale. Pravijo, da je tudi smreka lu in tam nekaj dni medila. Moj brat iz Dravske doline mi jo sporočil, da so mu čebele na smreki v dobrem tednu napolnile medišča. Kmalu nato se je vreme poslabšalo in paše je bilo tam za letos konec. Kdor je bil torej s čebelami blizu smrekovih gozdov, je lahko izkoristil to kratkotrajno pašo. Čebelarji, ki so pozneje prevažali na smreko, niso dobili ničesar. Ko se torej to katastrofalno leto bliža h kraju, se pa le spet tolažimo, da bo drugo boljše. PISMO NAŠEGA DOLGOLETNEGA NAROČNIKA IZ ZDRUŽENIH DRŽAV ( enjeni! Po dolgem času se zopet oglašam. Hkrati vam pošiljam dva dolarja za list Slovenski čebelar, ki mi je tu v daljni, prostrani Ameriki prijatelj in zvesti spremljevalec v dobrih in slabih letinah. Že večkrat sem se priipravil, da l)i vam s skromnimi stavki opisni tukajšnje čebelarjevo in čebelje življenje, a žal sem moral večkrat odložiti pero, ker me je ta ali oni motil s kakšnim strokovnim vprašanjem. Marsikateri okoliški čebelar namreč ve, da dobivam nasvete po Slovenskem čebelarju iiz Slovenije, kjer je čebelarstvo že tradicionalna stvar. Nepopisno je vedno moje veselje, ko zagledani pismonošo s Slovenskim čebelarjem, ki je pri nas močno zaželeno berilo. Če hočem biti odkrit, vam moram povedati, da mi je prijatelj in svetovalec, nevidna, n tem trdnejša vez med staro in našo novo domovino. Veselimo se tu vsi, ki govorimo isti jezik, jezik naših mater, /anilina nas vse, kar naše glasilo prinaša, od prve do zadnje črke. Seveda takoj vsega preberem in če mi le čas dopušča, dvakrat in celo trikrat, llranim vse letnike tega zame edinstvenega lista v svoji skromni knjižnici. /daj pa nekaj o mojih muhah. So kavlkaäke pasme, bolj krotke, ker ne pikajo rade in tako hudo kakor italijanke. V tem pogledu so enakih lastnosti kot »naša« k ra nji c a. S svojimi čebelami; živim v mestu, zato moram imeti temu primerno pasmo: bolj ponižne, pohlevne in mirne, sicer bi prav gotovo imel opravka s čuvarji javnega reda in zakonom. Letos sem imel pravzaprav sitnosti s stjojimi čebelami. Niso bile kaj prida. Pašne razmere in vreme jim niso posebno ugajale. Dva roja sem samo dobil in ogrebel; tretji sije pa sam izbral stanovanje v enem izmed praznili panjev. Čdbelarim pa z nakladnimi panji, ker so za tukajšnje razmere bolj primerni. V upanju gremo tudi mi in naše čebele letos v zimo in mirno ter samozavestno bomo pričakali naslednjo pomlad. Prosim zu odgovor s potrdilom o prejemu denarja ter za sporočilo, v kakšne namene ste ga uporabili. Iskreno pozdravljam vas v upravi in vse prijatelje, bralce našega Slovenskega čebelarja. F rank II ersieh Zapisnik o XIV. rednem oljčnem zboru Zveze čebelarskih društev za Slovenijo dne 25. aprila 1965 v dvorani Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani, Miklošičeva 24 Predsednik Valentin Benedičič je odprl občni zbor, pozdravil delegate čebelarskih društev, delegate Saveza pčelara Hrvatske, zastopnika Republiškega sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo ing. Miro Pucovo, zastopnika Republiške gospodarske zbornice ing. Toneta Zorca in zastopnike liska. Nato so bili izvoljeni na predlog Alojzija Benka v delovno predsedstvo Franc Cešnovar, Jožko Šlander in Valentin Benedičič; za overova-telja zapisnika prof. Slavko Raič in ing. Anion Urbanija; v verifikacijsko komisijo Maks Avšič. Franc Levstik in Janko Marolt; v kandidacijsko in volilno komisijo pa Stane Potokar, Franc Resman, Peter Močnik, Jože Kovač in Oton Mi-knlič. Občni zbor se je takoj soglasno odločil za javne volitve. Sledila so poročila predsednika, blagajnika in urednika Slovenskega čebelarja, ki smo jih že objavili v našem glasilu. Težišče razprave o poročilih je bilo okoli prodaje medu zaradi nizke odkupne cene. V tej razpravi so sodelovali zlasti čebelarji Slovenec in Vadnjal iz čebelarskega društva Brežice, urednik Slov. čebelar ja Senegačnik, dal je Jožko Šlander iz CD Celje in Franc Cešnovar iz CD Nova Gorica. Zadnja dva sta pojasnila, da je o prometu z medom razpravljal prejšnji dan tudi upravni odbor. Odborniki so razpravljali o raznih možnostih glede prodaje medu in so med drugim tudi sklenili, nuj izda Zveza skupaj s podjetjem Medex brošuro o medu, ki naj bi s propagando za uživanje medu prispevala k njegovi večji porabi na domačem trgu. Zaradi časovne stiske je član predsedstva Cešnovar pozval razpravljajoče, naj se omejijo le na najnujnejše probleme. Po končani razpravi je na predlog predsednika nadzornega odbora prof. Raiča občni zbor soglasno izglasoval razrešnico upravnemu odboru. Sledili so predlogi za odlikovanje za čebelarske zasluge z redom Antona Janše I. stopnje, ki ga po pravilniku podeljuje samo Zveza. Za odlikovanje so predlagali prof. dr. Iva Tomašca, predsednika Saveza pčelara Hrvatske, pred leti še izredno delovnega Julija Mayerja iz Ljubljane, dalje Mirku Miloslu i/. Sevnice, prof. ing. Josipa Priola iz Maribora, Josipa Pavletiča iz Nove Gorice in Antonu Verbiča iz Ljubljane. Med čitanjem utemeljitev so navzoči vse predloge sprejeli z aplavzom. Nato je predsednik izročil odlikovanja. Sledilo je poročilo Maksa Avšiča o sklepčnosti občnega zbora. Od 40 včlanjenih čebelarskih društev je bilo zastopanih 35 in zato je bil občni zbor sklepčen. Sledile so volitve. Kandidacijska komisija je pripravila predlog zn vse organe Zveze. V posamezne organe so bili po tem predlogu izvoljeni sledeči člani: V izvršni odbor Maks Avšič. Ivan Barič, Valentin Benedičič. Franc Cvetko, Maks Gregorc, Vladi Martelanc. Jože Mažgon, Ignac Omahen, Justina Rataj, Franček Rome. Edi Senegačnik. Stanko Smrajc, Franček šivic. Anton Urbanija in Anton Verbič. V upravni odbor Janko Belec, Alojzij Benko, dr. Radovan Bratinu, Frunc Cešnovar. Rudolf Galob. Martin Kink, Jože Kovač, Adolf Kovič. Ludvik Krese. Janko Marolt, Oton Mikulič. Peter Močnik. Ivan Žunko ter po en zastopnik za CD Koper in CD Tolmin; V nadzorni odbor Ivo Majcen. Stane Potokar in Slavko Raič, in v častno razsodišče Franc Peterca. Viktor Meliwa, Franc Farazin, Jožko Šlander in Valentin Benedičič. Glede delovnega programa smo po kratkem pojasnilu predsednika Benedičiča sprejeli tale sklep: Občni zbor pooblašča upravni odbor Zveze, da sklepa na jesenskem zasedanju o dokončni višini vpisnine in člunurine za Zvezo in Savez za leto 1966. Izvršni odbor pripravi za to sejo predlog delovnega načrta za leto 1966 v okviru sedemletnega programa razvoja čebelarstva skladno z lastnimi finančnimi sredstvi, če ne bi bila pravočasno zagotovljena družbena pomoč. Program naj se po sprejetju objavi v Slovenskem čebelarju. Nato je občili zbor obravnaval načrt proračuna /veze za leto 1966. Proračun je bil soglasno sprejet. Sledilo je obravnavanje načrta o skupnem zavarovanju čebel. Po krajši razpravi smo sklenili, naj prouči načrt upravni odbor na jesenski seji. Nato je pojasnil tov. Šlander osnutek pravilnika za ureditev in poslovanje častnega razsodišča Zveze. Po krajšem pojasnjevanju ga je sprejel občni zbor soglasno. Predsednik prečita nato osnutek odprtega pisma o čebelarskih problemih Skupščini Sil Slovenije. Soglasno smo sklenili, naj se odprto pismo pošlje naslovu in v vednost Sekretariatu za kmetijstvo iu gozdarstvo. Pri raznoterostih je poročal V. Razingar o delovnem programu čebelarske družine A. Janše v Breznici. Družina obnavlja Janšev čebelnjak, ki ga bodo predvidoma odprli poleti. Predlaga, da bi pri tej slovesnosti sodelovala tudi Zveza in da bi bila tista številka Slovenskega čebelarja, ki bo i/.šla v mesecu otvoritve, posvečena Antonu Janši. Predlog smo sprejeli. Dalje je predlagal V. Razingar, naj bi Zveza omogočila prevod predavanju profesorja k.Frischa o čebelah ter njihovi govorici in naj bi se to predavanje posnelo na magnetofonski trak. Po krajši razpravi smo sklenili, naj priskrbi prevod CD Radovljica, za posnetek na magnetofonski trak pa naj se CD Radovljica sporazume neposredno s ČD Maribor, ki ima že izkušnje v tem. Jožko Šlander je opozoril na razpisane nagrade Poslovnega združenja za čebelarstvo Jugoslavije v Roogradu za revijo tega združenja »Jugoslovensko pčelar-stvo«. Poudaril je, da nima zaupanja v to organizacijo, ker so v njej vodilni ljudje, ki so s svojim delovanjem pri podjetju Agromel povzročili družbi in čebelarstvu veliko škodo. Sprašuje se, od kod jemljejo sredstva za razpis nagrad za članke, na kakršnih je bilo osnovano vse delo Agromela, ki je ravno zaradi nerealnosti svojih načrtov zašlo že v kratkem času svojega obstoja v težave in končno v likvidacijo. IT koncu je ponovno poudaril, da naša čebelarska organizacija ne more imeti zaupanja v take ljudi in da je njena dolžnost, du opozori pristojne družbene organe na to okolnost. Tov. Lobnik iz ČD Maribor je opozoril, da je Agrokombinat Maribor nabavil iz likvidacijske mase Agromela čebele in jih prepeljal v Maribor. Te čebele je treba po njegovem mnenju pregledati, pa se čebelar, ki ga je namestil Agrokombinat, temu upira. Postopati hoče tako samovoljno kot prej ]>ri Agromelu. Tov. Benedičič pojasni, da veljajo predpisi o prometu s čebelami enako za družbeni kakor za individualni sektor. Čebele se smejo prevažati iz kraju v kraj samo na podlagi potrdila o zdravstvenem stanju čebel, ki ga izda občinski veterinarski inšpektor, v čigar delovnem območju so bili čebelji panji. Predsednik ČD Krško je predlagal, naj bi bil prihodnji redni letni občni zbor naše Zveze v Novem mestu, neki delegat pa je predlagal Ribnico. Tovariš Benedičič je pojasnil, da je glede na številne še nerešene čebelarske probleme najboljše, da bo iudi še naslednji občni zbor Zveze v Ljubljani, kamor vsak čas lahko povabimo tudi zastopnike oblasti. Po kratki razpravi se je občni zbor odločil za to. da bo tudi naslednji občni zbor Zveze v Ljubljani. Nekateri delegati so želeli, nuj bi čebelarski pregledniki povsod v Sloveniji dobili za svoje delo enotna pooblastila, l ov. Benedičič pojasni, da je Zveza posredovala pri vseh občinah, iz katerih so bili udeleženci tečajev za čebelarske preglednike v letošnjem januarju in februarju, naj izdajo enotna pooblastila. Poslala jim je tudi osnutek pooblastila, katerega so se občine v glavnem tudi držale. V kolikor pri posameznih čebelarskih društvih izdajanje pooblastil za čebelarske preglednike še ni enotno urejeno, naj se po potrebi obrnejo na Zvezo za posredovanje pri občinskih skupščinah. Ob zaključku občnega zbora je predsednik prečital na podlagi razprave sledeče' predloge in naloge za delo Zveze, ki so bile sprejete kot sklepi. I. Naloge, pri katerih naj Zveza sodeluje v zveznem merilu kot član Sa-veza: 1. Priprava osnutka za izdajo temeljnega zakona o čebelarstvu; 2. Priprava osnutka novih Navodil o pogojih za kupovanje denaturiranega sladkorja za prehrano čebel v smislu predsednikovega poročila. 3. Izposlovan je vozne ugodnosti za skupinska potovanja članov organizacije po železnici. Zainteresirati je treba Savoz, da bi ga vnesli v spisek uživalcev vozne ugodnosti za vse organizirane čebelarje v SFR Jugoslaviji. Če bi Savez ne bil dovolj zainteresiran za to zadevo, poleni naj pokrene Zveza, da se navedena ugodnost izposluje samo za slovenske organizirane čebelarje. 4. Proučiti skupaj s Savezom možnost znižanja železniške tarife za prevoze čebel na paše. II. Naloge Zveze v republiškem merilu: 1. Nadaljevati s posredovanjem pri pristojnih republiških organih za organiziranje znanstveno-raziskovulne in pospeševalne dejavnosti pri Kmetijskem inštitutu Slovenije. 2. Pozimi 1965/66 organizirati dva dvodnevna tečaja za čebelarske preglednike, in sicer v Novi Gorici ali Kopru in v Ljubljani. 3. Izvršiti sklep o odobritvi posojila 1,500.000 din za prvo leto brez obresti, nadalje z 1 % obrestmi kot pomoč čebelarskemu društvu Ribnica za organiziranje lastne mizarske delavnice za izdelavo panjev in čebelarskih potrebščin iz lesa. 4. Izdelati predlog osnutka odredbe za omejitev sečnje medovitega drevja, in sicer: a) lip in javorov po vsej Sloveniji, akacije pa v krajih, kjer dejansko medi, to so tele občine: Nova Gorica, Sežana, Ilirska Bistrica, Novo mesto. Črnomelj, Metlika, Sevnica, Celje, Maribor Center, Lenart v Slov. goricah, Radgona, Ptuj, Murska Sobota, Ormož in Lendava. 5. Zveza naj zaradi zboljšanja paše v območjih mest sodeluje tudi z republiškim hortikulturnim društvom, čebelarska društva pa s podeželskimi hortikulturnimi društvi, ker utegne biti to sodelovanje za čebelarstvo zelo koristno. 6. Prouči naj temeljni zakon o vodah z namenom, da se ugotovijo možnosti za določbe o gojitvi medovite vegetacije vzdolž reguliranih vod in v opuščenih strugah, kar naj bi prišlo v republiški zakon. 7. Zveza naj prouči tržišče z medom. Sedanje odkupne cene od 550 do 450 din so odločno prenizke tako glede na našo proizvodnjo kakor tudi glede cen drugih artiklov, ki imajo veliko manjšo hranilno vrednost. Odkupna cena bi se morala gibati okrog 700 din za t kg. Pri sedanjih razmerah na tržišču z medom tudi Medex ne more izboljšati cene in je nujno potrebna družbena intervencija z regresiranjem. Zveza nuj naslovi ustrezno vlogo na pristojni republiški organ s predlogom, naj skuša zadevo reševati s sodelovanjem drugih organov, v katerih pristojnost sodijo tovarne, bolnice, internati, počitniški domovi itd. 8. Zveza naj skuša s strokovnjaki proučiti škodljivi vpliv plinov iz tovarn na vegetacijo in čebele ter pomagati čebelarskim društvom v teh težavah pri pristojnih republiških organih. PREDSEDNIKOM ČEBELARSKIH DRUŠTEV Letos je izšel v uradnem listu SFRJ št. 16-327/65 Temeljni zakon o društvih. Po 22. členu tega zakona morajo društva vskladiti svoja pravila s tem zakonom na svojem prvem občnem zboru. Ob tej priložnosti naj društva spremenijo oziroma popravijo osnutek društvenih pravil, objavljen v 12. številki leta 1964, v kolikor so ga uporabila za svoja pravila, takole: Na strani 301 letnika 1964 naj se vpiše kot 4. odstavek v 20. členu sledeče besedilo: »Upravni in nadzorni odbor se morata konstituirati na seji v osmih dneh po izvolitvi.« Nad 21. členom naj se vpiše: b) Upravni in izvršni odbor«. V 21. členu naj se v 1. odstavku črta drugi stavek: »Vsega mora imeti osem članov.« Namesto tega stavka naj se pripiše: Praviloma sestavljajo upravni odbor predsedniki oziroma tajniki čebelarskih družin in čebelarskih krožkov ter zastopniki družbenih čebelarstev«. 2. in 5. odstavek tega člena naj se črtata. Nad 22. členom naj se črta: »b) Upravni odbor.« V 24. členu naj se vpiše prvi odstavek: Nadzorni odbor sestoji iz treh članov, ki izvolijo predsednika iz svoje srede.« V 27. členu naj se kot zadnji odstavek vpiše sledeče besedilo: Služba družbe- nega knjigovodstva nadzira finančno in materialno poslovanje društva glede uporabe družbenih sredstev, v kolikor jih prejme za svoje delo.« Kot zadnji, to je 3. odstavek v 29. členu, vpišite: »Glede zakonitosti svojega dela je društvo pod nadzorstvom pristojnega organa za notranje zadeve. O predlaganih spremembah društvenih pravil, ki jih narekuje deloma potreba, predvsem pa novi Temeljni zakon o društvih, razpravljajte in sklepajte na prvem občnem zboru. Uprava ZCDS ČEBELARSKA DRUŽINA STUDENCI-PEKRE Odbor naše družine se vztrajno trudi za dobro povezavo med člani. V nedeljo dne 18. julija 1965 smo se v prav lepem številu zbrali pri čebelnjaku tov. Gajška v bližini mariborske vzpenjače. Na sestanku je predaval predsednik društva tov. Peter Močnik o jesenskem delu pri čebelah, o slabi jesenski ajdovi paši, o zuzimovanju, važnosti cvetnega prahu, o sortiranju in shranjevanju satja pozimi in še o drugem. Tov. Štefan Pušaver je govoril o preprosti vzreji dobrih matic, kar bi moral znati vsak napreden čebelar. Kljub dobremu obisku pa smo zelo pogrešali učence (11), člane čebelarskega krožka osnovne šole v Limbušu, ki sicer radi prihajajo na sestanke. Krožek uspešno vodi tov. Ivan Lipnik. Krožek ima dva AZ-panju. Predsednik družine tov. Jože Jlunjc se je zahvalil predavateljem ter članom in gostom za udeležbo, nakar je bila prosta zabava, ki nam jo je, žal, pokvarila nenadna nevihta. Zaradi tega so se čebelarji prehitro Razšli. Dne 9. maja t. I. pa smo se čebelarji zbrali v velikem številu pri čebelnjaku rajnega članu Jožeta Mustru v Zgornjem Radvanju, kjer jo predaval 1o\. Franc Lobnik o pravilnem prestavljanju, o njegovem pomenu, o vzreji matic ter o vedenju pri delu s čebelami. Navzoči so z velikim zanimanjem sledili predavanju. Za letos je predvideno septembra še eno predavanje. Pa tudi za poučno razvedrilo je družina skrbela. Dne 2"i. maja je organizirala izlet z avtobusom skozi Mežiško dolino in Velenje v Dobrno. Med potjo smo si ogledali elektrarno v Vuhredu. Dne 31. julija pa je bil drugi izlet, in sicer v Ru-dencc, Kapelo in v toplice Moravce. Družina ima "59 članov s skupno 4S.S panji. Razen petih čebelarjev so na njenem območju vsi organizirani. Na Ptujskem polju ima svoj čebelnjak, kamor lahko člani prepeljejo čebele v ajdovo Pri čebelnjaku tovariša Gajška Clani čebelarskega krožka osnovne šole Limbuš s svojim vodjem lov.Lipnikom NAŠ IZLET V BREZNICO Menim, da bi bilo napak, če bi zamolčali izlet naše družine, saj je bil povezan z odkritjem čebelnjaka in s proslavo na Janševem rojstnem domu. Napak bi bilo zaradi tega, ker je bila čebelarska družina Rogaška Slatina ena izmed redkih družin, ki se je udeležila te velike slovesnosti. Ko omenjam to, ne mislim na število obiskovalcev; teli je bilo sorazmerno malo, ampak na zgodovinsko vrednost in na zasluge, ki si jih je pridobil Janša za naše čebelarstvo. Zato mi. dragi čebelarji, dovolite, da malo bolj podrobno opišem naš izlet, ki ga sicer organiziramo vsako leto in je postal zaradi tega že tradicionalen v naši družini. Razume se, da obiščemo vedno druge in nove kraje, kjer spoznavamo lepote naše ožje domovine. Dne 15. avgusta 1965 zjutraj smo se zbrali pri avtobusu v Rogaški Slatini. Gledali smo proti nebu, kjer so se zbirali temni oblaki in nam grozili z dežjem. Po kratkem posvetu smo se odločili, da gremo. Res, že v Celju se je začelo vreme izboljševati. V Savinjski dolini je že sijalo sonce in uživali smo prekrasen pogled na okoliške hribe in na hmeljeve plantaže. Razpoloženje v avtobusu je po- stajalo vse bolj izletniško. Nekateri so že načeli prve steklenice žganja in vina. Pripovedovali smo si razne dogodivščine, čebelarske in nečebelarske in sami nismo vedeli, da smo že prišli v prijazno gorenjsko vasico, ki nam je že s svojo prikupno zunanjostjo naznanjala, da v njej praznujejo. Ni nam bilo težko najti slavnostnega prostora, saj so nam že transparenti z dobrodošlicami naznanjali, da je bil tukaj doma eden izmed naših slavnih mož — Janša. Prireditveni prostor je bil res slavnosten, posebno ga ie poživljala čebelarska razstava, obnovljen Janšev čebelnjak in velik koš, v katerem so prodajali medico in druge čebelarske dobrote. Po slavnemu odkritju čebelnjaka, ki predstavlja kulturni spomenik radovljiške občine, in govorih predstavnikov slovenske in avstrijske čebelarske organizacije smo se morali posloviti, kajti čakala nas je še dolga pot v Begunje, na Ljubelj in končno domov v Rogaško Slatino. V Begunjah smo si ogledali muzej NOR in videli nekdanje zapore ter celice smrti, kjer so zverinsko mučili naše rodoljube med drugo svetovno vojno. Tu so trpeli in umirali naši ljudje, ki so žrtvovali za svobodo najdragocenejše, kar so imeli, svoje življenje. Marsikak čebelar se je zgrozil ob spominu na to, kaj vse so tu počenjali nemški zavojevalci med zadnjo vojno. V gostilni »jožovc«, ki je rojstni dom naših Avsenikov, smo se malo okrepčali in nato nadaljevali pot proti Tržiču in Ljubelju. V tem kraju smo si ogledali mejni prehod in žičnico na Zelenico. Večina se je peljala z njo in tako smo prišli hitro do gorskih orjakov, ki so se sklanjali nad naše glave. Pogled z gornje postaje žičnice je zares čudovit in edinstven. Vsakomur je lahko žal, če si kaj takega ne ogleda. Tudi v naši družini so hili nekateri, ki vsega tega niso videli. Predvsem so se bali vožnje in mraza, ki je tu menda celo leto. Seveda so se čebelarji, ki se niso vozili z žičnico, zatekli v bližnjo restavracijo. Tam smo se jim pozneje pridružili še mi, saj smo hili močno premraženi. Tudi na povratku nismo zamudili nobene priložnosti, da si ne bi bili ogledali vseli mogočih zanimivosti. V Brniku smo opazovali pristajanje potniškega leta DC-6, ki je pravkar prispelo iz Alžirije. Maks Kos PISMO IZ MOSTARJA Naš mladi sodelavec Martin Burjan. ki je objavil lani v Slov. čebelarju svoj prvi članek, se je oglasil iz gimnazije letalske šole v Mostarju in nam takole pisal: »Lepo Vas prosim, da bi objavil teh nekaj vrstic in pozdravili vse slovenske čebelarje. Zdaj sem v gimnaziji letalske vojne akademije v Mostarju. Čeprav sem ločen od domačih krajev, sem še vedno član čebelarskega društva v Gornji Radgoni in seveda tudi naročnik Slovenskega čebelarja. S težkim srcem sem moral letošnjo jesen prenehati s čebelarjenjem, ker sem odšel v vojaško šolo. Tu bom študiral sedem let in čebelar hočem ostati tudi v prihodnje. Vsak dan mislim na svoje čebele in na to, kaj dela moj oče z njimi. Res mi je hudo, ker sem tu brez čebel. Lansko zimo so mi čebele dobro prezimile in se tudi lepo razvile, čeprav je bila pomlad tudi pri nas zelo deževna. Akacija, ki je pri nas glavna paša, ni dala letos ničesar, dež je sproti uničil vsako medenje. Čebele so nabrale le toliko, da so imele zase in da je matica dobro zalcgala. Stari in izkušeni čebelarji so mi povedali, da je tako leto kot nalašč za rojenje. Da bi povečal svoje čebelarstvo, sem tudi jaz kupil dva roja. potem pa sem si napravil še umetnega. Prvič sein poskušal, kako se napravi narejenec. 7. nekakim strahom sem pričakoval, če se bo matica sprašila ali ne. Kako vesel sem bil, ko sem čez kake štiri tedne že opazil prvo zalego in prav lepo matico! Ajde pri nas ne sejejo več toliko, zato niso na njej skoro nič dobile. Nabrale pa so nekaj na otavi in kar je manjkalo, smo dokrmili s sladkorjem. In že je prišel dan ločitve, ko sem se moral posloviti od svojih čebelic in jih prepustiti dragemu očetu. Prepričan sem, du bo lepo skrbel zanje. Tudi kot bodoči pilot ne bom pozabil na čebele in jih bom skušal imeti, če se bo le dalo. Pozdravlja Vas Burja Martin V. P. 4067-1/Vil Mostar — V. E. 5 Tov. Vadnjal iz Dobove nam piše. Naročnikom sahalinke (111) sem ugodil. Več jih je o uspehu ugodno poročalo. Nekdo tam od Ljutomera pa je vrnil pošiljko s pripombo, da sem navaden goljuf. Seveda sem mu vrnil poslani denar, ga oštel, koreninice pa posadil in vsaka se je prijela. Nekateri so me prosili za seme, čemur nisem mogel ugoditi. Vsakemu naročniku sem priložil tudi sadike zlate rozge in semena gle-dičevke. Letos sem si priskrbel nekaj semena svilnice, ki vam jih prilagam. To je čudovita rastlina. Čebele zelo obiskujejo njeno cvetje. Bolezen mi je preprečila, tla njenega semena nisem mogel več nabrati. Prof. Cilenšek, ki pri rastlinah nikjer ne omenja, če mede, je pri tej zapisal, da daje čebelam obilo paše. Latinsko sc imenuje Asclepias siriaca. Prof. Cilenšek pravi, da se je Linne zmotil, misleč, da je doma iz Sirije, v resnici pa je njena domovina Amerika. Naši čebelarji so dobili največ po 3 kg medu na družino. Mnogi pa še tega ne. Je pač to preizkusna doba, ki bo marsikaterega začetnika prestrašila in mu vzela veselje. Sklical bom sestanek čebelarjev, kjer honi priporočil nabiranje prispevkov za tiskovni sklad. Tudi Brežice, ki imajo občinski kredit, bom spomnil na to. Ob koncu vas naprošam, da priobčite v Čebelarju, da naročnikom lahko ustreženi s semenjem sahalinke. Tudi svilnice bo za liste, ki se čimprej oglasijo. Pošiljal bom v pismu, da ne bo preveč izdatkov. Menim, da ne bo preveč 200 din za seme in poštnino. Franjo Vadnal mm LOJZE BABNIK Neizprosna smrt je spet posegla med ljubljanske čebelarje in iztrgala iz naših vrst spoštovanega in uglednega moža ter čebelarja Lojzeta Babnika. Skoraj nismo mogli verjeti, da je to res. Vedeli smo sicer, da je Lojze že dolga leta bolehal in se junaško upiral zahrbtni bolezni. Toda nihče ni pričakoval, da se bo njegova življenjska pot tako hitro in nepričakovano iztekla. Z njim smo izgubili slovenski čebelarji značajnega moža starega kova, ki je bil izkušen čebelar in odličen vzrejevalec matic. Med slovenskimi čebelarji najbrž ni nikogar, ki ga ne bi poznal vsaj po imenu. Prav dobro se ga spominjajo vsi tisti, ki so bili pri njem na tečaju za vzrejo matic. Kako nazorno in prijetno je znal pripovedovati iz bogate zakladnice svoje čebelarske prakse! Pokojni Lojze Babnik se je rodil dne 8. marca 1899 v Zgornji Šiški pri Ljubljani v znani Sinodinovi čebelarski družini. ki je dala Slovencem celo vrsto znanih čebelarjev. Naj omenim na tem mestu samo pokojnega Janka, Jaka, Tineta, Toneta ter njihove sinove in nečake. Lojze je med vsemi najbol j gorel za čebelarstvo. Po poklicu je bil strojni mojster v železniški kurilnici in med prvimi železničarji, ki so začeli voziti čebele na akacijevo pašo v Vojvodino. Cebelaril je potem v Ljubljani in njeni okolici. Po osvoboditvi je vozil svoje čebele na pašo v Belo krajino, kjer mu je dal tovariš Martelanc na voljo svoj čebelnjak. Dobro se še spominjam, kako se je Lojze pod Tančo goro prijetno počutil. Med gostoljubnimi belokranjskimi ljudmi je kar pozabil na svojo bolezen. Blizu Borovnice si je zgradil potem svoj stalni čebelnjak. ki so ga radi obiskovali čebelarji od blizu in daleč. Prišli so celo iz tujine in se čudili vzornemu redu v njem. Za vsakogar je imel lepo in prijazno besedo. In še nekaj! Lojze je bil velik prijatelj naše čebelarske organizacije. Ni biio odbora, v katerem ga ne bi bilo, bil je tudi na vseh sejali in predavan jih. Lojze ni mnogo govoril. Kadar pa je kaj povedal, so njegove tehtne besede vselej obveljale. Skratka, bil je povsod, kjer so bili čebelarji. Letos je nameraval iti tudi v Brcz-nico na Janševo proslavo. Bolezen ga je zadržala, toda tja je poslal svojo soprogo, ki je vse življenje zanj izredno lepo in vzorno skrbela. Lojze je pravkar pripravljal svoje čebele za jesen. Tako vzorno in skrbno kol druga leta. Niti malo ni slutil, da dela to poslednjič. Na zadnji poli ga je spremljala ogromna množica ljudi, ki so zasuli njegov grob s cvetjem. Pravijo, da Dravlje takega pogreba še niso videle. E. S. JANEZ ŠKRJANC Dne 25. februarja 1965 je v 83. letu starosti umrl član naše družine in redni naročnik Slovenskega čebelarja tovariš Janez Škrjanc. Bil je eden najstarejših članov naše družine. Čeprav je stanoval dokaj daleč, je vedno rad prihajal na naše članske sestanke in naša strokovna predavanja. Hodil se je dne 20. maja 1882 v Volčjem potoku pri Kamniku. Čebelariti je začel že v zgodnji mladosti s kranjiči, pozneje pa z AŽ-panji, ki jih je izdelal sam. Janez je bil močan, trden mož. Vse do upokojitve je bil zaposlen kot krivil-ničar v tovarni »Stol« na Duplici. Bil je vedno vedrega obraza, nikdar mu ni manjkalo dobre volje. Dobrega in zvestega člana naše družine bomo ohranili v trajnem spominu kot vzor delovnega človeka. Čebelarska družina Homec POROČILO ZA OKTOBER V oktobru je bilo povprečno toplo in suho vreme brez padavin. V nekaterih krajih je baje hoja proti koncu meseca tako močno zamedila, da so neki čebelarji natočili 8—10kg hojevca na panj. Breg-Tržič: čebele so nosile ves mesec po malem obnožino. Dražgoše: družine so šle v zimo brez obnožine. Z zaleganjem so zgodaj prenehale. Zerovnica-Postojna: oktober je bil lep in topel, razen nekaj zadnjih dni v mesecu. Dokrmil sem 4—5 kg sladkorja na panj. Rogatec: ves mesec krasno vreme, a paše ni več. Vsaki družini sem dodal 4 kg sladkorja. Selnica ob Dravi: oktober je bil izredno topel in suh, brez padavin. Čebele so bile zelo napadalne, tudi ropanja je bilo precej. P r o s e n j a k o v c i : V začetku druge dekade je padla občutna slana v vseh predelih Pomurja. Temperatura se je znižala na 6° C. Svibnik-Crnomelj : začel sem krmiti. Na panj sem dal po tri litre sladkorne raztopine. Na resi v Liki so nabrale čebele le pičlo zalogo. Pušča-Bistra: jesenska paša na žepku in rožmarinu na otoku Visu in Hvaru je dala povprečno 10 kg medu na panj. Donos ali poraba v Skupno Srednja Dnevi Sončni sij v urah Kraj opazovalnice 1. II. III. pridobil ali porabil dkg me- sečna toplina «C G c > o S o mesečni tretjini dkg