rV" Lesene umetnine Janeza Skvarča Vaški posebnež Jože Medetov Ponovno obujene športne igre so vedno magnet za obiskovalce Colske nedelje.. Trofenfeld jazz band z vso zvezdniško zasedbo. 21. številka Foto: Anton Tratnik Uredila: Tanja Hladnik, Lucijan Trošt Uredništvo: Matjaž Bizjak, Franka Koren,Janez Kovšca, Silvan Praček, Simon Skvarč,Jernej Škvarč, Ana Tratnik Lektoriranje: Marija Bajc, Tanja Hladnik Oblikovanje in prelom: Tina Maraž Naklada: 300 izvodov Datum izida: 28. december 2008 Vir: arhiv Franc Černigoj Det sredstev za izdajo Gotskega časnika 2008 srno pridobiti na Razpisu za kutturne prireditve Občine Ajdovščina. bp W.GbZ- ..........................................................5“ •Odmevi na izid knjige in razstavo Fantje in možje, pojdite domov, boste morati na vojsko!________________________________________________5 a'c, ........................................................// • RK Col v prvi slovenski rokometni ligi • Drobničji bal ne izgublja zagona______ •Duri so še vedno odprte! ■ Delovno leto 2008 v lovski družini Col ■ PGD v letu 2008 _______________ •Volitve - zadeva našega dostojanstva _11 -13 -17 .20 .22 -30 .3/ • Boštjan M. Zupančič - pravnik in pesnik_____ • Rt nade Ivane Kobal - iskrena knjiga o ljubezni -31 -38 •Dobrodošli v olimpijskem Pekingu • Islandija - poletje na severu____ •Potovanje v Peru__________________ -41 -45 -49 • Bog hoče tako!______________________________________________ •Veselo druženje na letošnjem Oratoriju_______________________ • Colska župnijska kronika za leto Gospodovo 2008 _________________58 -53 -56 • Končno od obljub k dejanjem .63 -63 v'ovVa........................................................... ■ 150 pomladi šolstva v Podkraju_________________ ■ Na eolski podelitvi zlatega Cankarjevega priznanja... -65 -68 (Uče -// •Lesene umetnine Janeza Škvarča______________ • Vaški posebnežjožef Benčina -Jože Medetov. • Ivan Rudolf - Malnarjev z Vodic (v spomin)_ •Spomini Slavke Ulinove______________________ -71 -74 -77 -79 Izbira uredništva je vsaj na prvi posted sotovo nenavadna: le kako seje na naslovnici publikacije z naslovom Colski časnik znašla celostranska fotosrafija naselja Malo Polje?Je zmanjkalo pristno eolskih motivov? Ne, ne sre za pomoto, naključje ali izhod v sili. Po letih pojavljanja takih in drusačnih podob vasi Col na naslovnici časnika, se nam je ideja zdela že nekoliko izpeta. Zakaj ne bi začeli z nečim novim? Naše razmišljanje je teklo v naslednjo smer: že res, daje časnik Colski časnik, a v njem že od vsesa začetka med drusimi sodelujejo tudi avtorji, intervjuvanci... iz okoliških zaselkov: Žasoliča, Gozda, Vodic, Bele, Sanabora, Višenj, Podkraja, Hrušice... in - iz Malesa Polja! Tudi naši bralci, za katere s(m)o se uredniške ekipe vsako leto znova trudile, nikakor niso le Colčani, ampak seveda prihajajo tudi iz zsoraj naštetih in še drusih, manjših zaselkov. Nenazadnje je tudi v vsakdanji rabi besed Col in Colčani pososto tako, da s tema poimenovanjema nimamo v mislih le vasi Col in njenih prebivalcev, ampak razmišljamo širše. Tako Col res pomeni več kot le vas Col, ampak tudi bližnje zaselki in tamkajšnje ljudi, ki se aktivno vključujejo v živahno družabno in kulturno življenje. Če je bila izbira ne-colskesa motiva za letošnjo naslovnico zavestna, pa smo se bolj kot ne naključno odločili za to, da bomo izmed številnih zaselkov izpostavili prav Malo Polje. Toda čeprav Malemu Polju najbrž ni mosoče pripisati veliko drusih presežnikov, sotovo velja, da sre za enesa od najbolj fotoseničnih naselij v okolici Cola. Skoraj idilična zelena dolina, sredi katere se vije bela cesta, ljubiteljev narave in lepesa ne more pustiti hladne. Verjetno pa je še najlepša in najbolj ljuba ljudem, ki jim pomeni dom. Hvala avtorju naslovne fotosrafije Antonu Tratniku, uredništvu in vsem drusim sodelavcem, ki so pomasali ustvariti letošnjo, 21. številko Colskesa časnika. Taje vsebinsko prav tako pisana kot naselja, ki obkrožajo Col, in upam si trditi, da bo vsakemu bralcu ponudila vsaj nekaj zanimivesa branja. Vaše odzive z veseljem pričakujemo na elektronskem naslovu c0lski.casnik@3mail.com. Popravek V Colskem časniku 2007 smo pri prispevku Marije Damiani z naslovom Naši ljudje po svetu: družina Gerljevič (Damiani) - z rodnega Cola na Sicilijo pozabili zahvaliti prevajalki prispevka Andreji Repič, za kar seji iskreno opravičujemo. Nagrajenec Jubilejne nagradne igre, objavljene v Colskem časniku 200/, je Martin Tratnik, ki nam je poslal pravilno rešitev rebusa, in sicer »OBLETNICA«. Čestitamo! ""Af Uredništvo Colskega časnika vam vliétu 2009 želi obilo MIRU in SREČE! •p: 4 SP7Ž7Ž0* V" V' Odmevi na izid knjige in razstavo Fantje in možje, pojdite domov, boste morali na vojsko! Knjiga, ki preseneča... Letošnja jesen nam je poleg drugih sadov prinesla tudi nadvse zanimivo knjigo dragocenih in presenetljivih zgodovinskih pričevanj o naši vasi. Skupina amaterskih raziskovalcev preteklosti Cola, Lucijan Trošt, Mitja Benčina injernej Škvarč so nas presenetili z več kot 460 strani obsegajočim zbornikom avtorskih prispevkov, pričevanj, dokumentov in slik o dogajanju ter življenju na Colu ter v njegovi okolici v širšem obdobju okrog 1. svetovne vojne. Naravnost dramatično sliko tistih časov zsovorno nakazujeta že naslov in podnaslov zbornika: »Fantje in možje, pojdite domov, boste morali na vojsko. Col z okolico v času 1. svetovne vojne«. Pestra vsebina zajetnega zbornika nam razkriva tegobe naših prednikov, ki so se iznenada znašli v tragičnem in surovem vrtincu svetovne vojne, ki seje po letu 1915 razbohotila tudi preko naših krajev. Prizanesla ni tako rekoč nikomur. Moški so bili vpoklicani v vojsko in razpon letnikov je bil z naraščajočo intenzivnostjo spopadov ter z rastočim številom žrtev čedalje širši. Kmalu je začelo primanjkovati moških rok za obdelavo že tako skromne zemlje. Še bolj tragično pa je bilo dejstvo, daje usahnil še tisti borni zaslužek, ki so ga prej prigarali z delom v gozdu in drugod. Družine, takrat zelo številne, so se preko noči znašle v hudi revščini. Celotno breme golega preživetja seje zgrnilo na ramena žena, ki so morale odslej podpirati vse štiri hišne vogale. O vsem tem zgovorno pričajo pripovedi še živih in preminulih prič iz tistega časa, ki jih na svojih straneh prinaša zbornik. Sicer skopa z besedami, vendar zgovorna so sporočila s front, ki so jih pošiljali svojcem možje, raztepeni po vseh prizoriščih divjajoče se vojne. Nič manj pretresljive od usod domačinov so pričevanja številnih vojnih ujetnikov, največ Rusov, ki so se sestradani do te mere, da so kradli hrano prašičem, znašli v nečloveških razmerah tisoče kilometrov stran od svojih domov in družin. Sam se dobro spomnim zgodbe, ki sem jo slišal kot otrok. Pripoveduje o tem, kako seje izstradan ruski ujetnik tako najedel sadov volčje češnje, daje potem ponorel tuleč divjal po vasi. Res pa je, da so se v tistih surovih časih med vojaki znašli tudi ljudje kot tisti dobri češki stotnik v Podkraju, kije s svojimi vojaki in konji pomagal domačinom pri kmečkem delu. Zbornik prinaša med drugim dokumente, ki nazorno in naravnost duhovito pričajo o visoki narodnostni zavesti eolskega župana Franca Bizjaka in njegovih odbornikov. Polnih 22 let so se borili z avstrijskimi oblastmi proti nalogu, da postavijo v vseh krajih v eolski občini dvojezične, nemške in slovenske krajevne napise. To je zgodba, polna neverjetnega poguma, upornosti in pokončnosti, kije sama zase vredna posebne obdelave in objave. Ne župan in ne odborniki se niso uklonili državnemu nalosu, marveč so mu leta in leta kljubovali in tako branili slovenski jezik. Naravnost neverjetno in preroško zveni, kar so zapisali v enem od zapisnikov seje občinskesa odbora: na naši slovenski zemlji ne (bi) bilo potreba dvojezičnih napisov, marveč samo slovenski«. In naprej: »Kadar se bodo slovenski napisi napravili po Koroškemtakrat se bodo tudi tukaj nemški napisi napravili«. Ni čudno, da se ob takšni zavesti o pomenu slovenskesa jezika kasneje tudi Italijanom, ki so zasedli naše kraje po vojni, ni posrečilo v 25 letih izkoreniniti slovenščine. Zbornik je imenitno, naravnost napeto branje. Srečevanje z usodami naših nedavnih prednikov nas napolnjuje ne samo z občudovanjem o tem, kako so bili zmožni prenašati tesobe tistesa življenja, pač pa nam lahko daje tudi nekaj posuma za premasovanje težav, s katerimi se srečuje v življenju sleherni od nas. Avtorji zbornika so opravili občudovanja vredno delo, ki se dvisa daleč nad amaterstvo. Zaslužijo si naše občudovanje in zahvalo. Želeli bi si, da se, morda še s pomočjo novih navdušencev, lotijo nasledn-jesa poslavja v zsodovini naše ožje okolice - obdobja pod italijansko nadvlado. Živih je še mnogo prič, njihov krog pa se bo z leti ožil. Zbrati njihove pripovedi in spomine ter jih podpreti z dokumenti, bi bilo hvalevredno delo, ki bi skupaj z zbornikom, ki ga imamo že pred seboj, predstavljalo edinstven spomenik našim prednikom in njihovim dejanjem. Na razstavije bilo na ogled okrog 25 plakatov z zanimivo vsebino in številni materialni ostanki. Foto: Miha Maraž Colski župan Franc Bizjak se je skupaj s somišljeniki polnih 22 let uspešno boril proti postavitvi dvojezičnih, nemških in slovenskih krajevnih napisov. Foto: Miha Maraž Leta 1914 je kologram moke stal 0,44 krone, šrapnelska granata M99 pa 42,02 kron. Torej so z eno granato skozi topovsko cev 'pognali' skoraj 100 kilogramov kruha! Foto: Silva Kari m 6 (j&AvKksc. čPMMS* FANTJE IN MOŽJE, POJDITE DOMOV, BOSTE MORAL! NA VOJSKO! Col z okolico v času 1. svetovne vojne Sinoči mije Lučko prinesel tole knjigo, ki sem jo že dolgo nestrpno čakal, čakal in dočakal. Vzel sem jo v roke, s pobožnostjo in razdraženimi čutili: pobožal sem jo s pogledom, s prsti otipal glad kost njenih platnic, v dlaneh začutil njeno zemeljsko težo. Polistal sem po njej in prisluhnil šelestenju listov... iz odprte knjige se je vzdignil vonj sveže tiskarske barve in novega papirja, iz nje se je vame zbujal njen duh. Vzdrgetal sem v slasti prvega trenutka, hkrati pa sem v drobcu sekunde pomislil: Kaj vse se skriva med tema dvema platnicama! Koliko človeških usod, koliko življenjske sile in strašnega trpljenja, radosti in strahu, veselja in žalosti, krvi in solza, smeha in joka, črnega obupa, vere, upanja in novega življenjskega zagona! in še je šlo skozme: Vse to je dolga desetletja, skoraj celo stoletje, spalo: v zaprašenih arhivih in orumenelih dokumentih, v še zadnjih živečih pričevalcih tistega časa, v spominih njihovih potomcev, v redkih ohranjenih dnevniških zapisih posameznikov... Vse to v njej so bila speča semena, ki so čakala, da vzklijejo. In ko so se sonca v vesolju postavila v že dolgo prej točno določeno zaporedje, je čas dozorel. V zrelem času pa se vedno najdejo posamezniki, kijim je ukazano - ne da bi oni sami vedeli za to: to boš naredil! In se zakopljejo v delo, ne da bi pomislili na kakršnokoli plačilo. A so na koncu vseeno bogato nagrajeni: napolnita jih zadoščenje, ki prevzame človeka po izpolnjenem poslanstvu, in globoka hvaležnost, da jim je bilo dano to narediti, in v svoji podzavesti in morda celo zavesti hvalijo milost, da so bili izbrani prav oni. Ne bom jih imenoval - saj si boste imena najbolj zaslužnih na naslovnici ter v kolofonu knjige lahko sami prebrali. Ali pač: enega bom le imenoval - to je Lučo! Ko so mu starši izbirali ime, pravzaprav niso imeli izbire - zakaj bilo je že z rojstvom določeno: Lučo, Lučko, uradno Lucijan, je tisti, ki išče, raziskuje, sveti in razsvetljuje. Marsikaj nam je že izbrskal iz pozabe, razkril in razsvetlil. Tudi v tej knjigi, in znal je prižgati že pripravljeno netivo raziskovalnega duha še v drugih, da je zagorelo s svetlim plamenom -če v potrditev omenim le oba soavtorja knjige: Mitja Benčino ter Jerneja Skvarča. Podrobneje o vsebini knjige zdaj in tu ne kaže govoriti. Vsak naj jo v miru prebere in premisli sam. Izpostavil bom le dvoje izjemno dragocenih dnevniških zapisov. To sta »Zapisnik mojega življenja v vojski s Srbi pri Domobranski polk št. 37, 7- kompanija«, ki ga je napisal Ivan Puc - Mejakov iz Orešja; ter »Kronika enorazredne ljudske šole v Podkraju«, ki so jo od leta 1895 do leta 1922 pisali tam poučujoči učitelji in učiteljice. Oba dokumenta sta tej knjigi prvič objavljena v celoti. Dnevnik Ivana Puca v bralcih s silo neposrednega pričevanja vzbudi grozo ob spoznanju nesmiselnosti trpljenja, krvi in smrti v katerikoli vojni, drugi pa skozi kroniške zapise vsem poznejšim rodovom ohranja spomin na dogodke in ljudi iz podkrajske fare iz tistih prelomnih časov. Res sem vesel, da so se uredniki knjige spoznali enkrat- nost tega dokumenta ter se odločili, da ga objavijo v celoti, en del celo kot uvodno besedilo, čeprav to ni neposredno pričevanje o Colu ali dogajanju na Colu samem. Ta šolska kronika se je ohranila v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici in marsikatera šola bi bila srečna, če bi imela tako ali podobno. Tudi zaradi teh dveh besedil knjiga presega lokalni krajevni okvir saj v sebi nosi sporočilo za vse čase in vse rodove. Tako je to. V vesolju se ne izgubi niti najmanjši delček prahu. Le navidezno za čas ali dva utone v pozabo - da ob svojem času vzklije in zraste - morda tudi kot pričevanje. v Zgornje besedilo je slavnostni govor Franca Černigoja ob predstavitvi knjige in odprtju istoimenske razstave v avli Osnovne šole Col, 30. oktobra 2008. Dogodek so s prisrčnim nastopom popestrili tudi podkrajski otroci s predstavo o nekdanjem načinu poučevanja. Foto: Miha Maraž 8 cajSsj+stjdc TPzŽZŽtP Vabilo k nakupu knjise z naslovom Fantje in možje, pojdite domov, boste morali na vojsko! COL Z OKOLICO V ČASU 1. SVETOVNE VOJNE avtorjev Lucijana Trošta, Mitje Benčina in Jerneja Škvarča. Knjisa na skoraj petsto straneh prinaša dokumente, fotosrafije in pričevanja o življenju civilistov ter vojakov v širši okolici vasi Col na začetku 20. stoletja. Gre za presled dosodkov v času pred in med 1. svetovno vojno, ko smo Slovenci živeli v dvojni Avstro-Osrski monarhiji, ki jo je na naših tleh nasledila Kraljevina Italija, to pa nove države... Dokumentarno sradivo v obliki fotosrafij, preslikav, zapisnikov, pravilnikov in prepisov, ki 33 predstavljamo, bi se mosoče zdelo nekoliko suhoparno brez zsodovinsko neprecenljivih osebnih pričevanj številnih domačink in domačinov. Vse skupaj tako pripoveduje večinoma trpko zsodbo o dosajanju v naših krajih na začetku 20. stoletja. Zsodbo o ljudeh, ki sojih naši nekoliko starejši sokrajani dobro poznali. Govori o vsakdanjih tesobah, o zelo žalostnih dosodkih, ki so doleteli marsikatero domačijo, o boju za 30I0 preživetje. A vendar se tu in tam najde tudi drobno zrno srenkesa nasmeha in upanja na to, da bo vse hudo, ki seje zsrnilo nad ljudi, nekoč le prešlo... Knjiga med bralce prihaja devetdeset let po tistem, ko se je končala prva »Velika vojna«, in želi biti spomin na ljudi, ki so v tistem času živeli in ga vsak na svoj način zaznamovali. Mogoče bo komu tudi spodbuda za nadaljnje raziskovanje - poti, ki se odpirajo, je veliko. Ustvarjalci pa si želimo predvsem to, da bi si vsak, ki jo bo vzel v roke, postavil vprašanje o nesmiselnosti reševanja nesporazumov z vojnim nasiljem. Lucijan Trošt Knjigo je založilo Društvo Trillek, društvo za ohranitev starih običajev, Col nad Ajdovščino. Cena knjige je 25,00 EUR. Za več informacij in naročilo pokličite 040 474 380 (Lucijan Trošt) ali 031 327 937 (Dušan Koren). 9 Ker bi bilo prelepo, če bi se kakšna stvar iztekla povsem brez zapletov in napak, se je tako zgodilo tudi na odprtju razstave in predstavitvi knjige, 50. oktobra 2008. Med tistimi, ki so nastopali, so bili tudi pod-krajski otroci in njihovi mentorici Katja Turk Medvešček in Irena Saksida, ki sem jih na dogodku žal pozabil omeniti. Zato izkoriščam to priložnost, da se jim zahvalim za nastop in obenem opravičim za neljub spodrsljaj. Še enkrat hvala osebju Osnovne šole Col za nesebično pomoč pri postavitvi razstave, vsem, ki ste kakorkoli sodelovali pri nastajanju knjige, pa: brez vašega prispevka knjige ne bi bilo. HVALA! : v?:'*:, 'p/, ^ v.'■ [SV'. -- 1 10 cojSspuČVZ 5? č?MS* RK Col v prvi slovenski rokometni ligi Bum, bum, bum, bum, bum, bum ... tako odmeva iz dvorane, pralci se podijo za Ž030, borijo se v obrambi in streljajo tako močne strele, da bi se navaden smrtnik pred njimi verjetno raje skril, kot pa stal v Solu in se jim nastavljal. Rokomet je isra, ki zahteva celesa človeka in spada med najbolj kompleksne športe, saj zahteva veliko moči, hitrosti, eksplozivnosti, koordinacije, natančnosti in nenazadnje tudi vzdržljivosti. Mnose sledalce je sroza, ko se vživijo v pralce, ki se mečejo po tleh, ruvajo, prerivajo, vendar se moramo zavedati, da jim tako isro dopuščata njihova fizična in tehnična pripravljenost, saj rokometaši znajo padati, znajo skakati, znajo teči. In zakaj bi v Colskem časniku sploh pisali o rokometu? Rokomet ima na Colu CÌ0I30 tradicijo, to je edini šport, s katerim se lahko naši otroci orsan-izirano ukvarjajo doma. Letošnje leto je eolski rokomet doživel izjemen uspeh, saj so se mladinci uvrstili v 1. državno liso. Ne boste verjeli, toda prav Col je edina vas, ki se kosa s podmladkom klubov iz 1. slovenske članske lise kot so Celje, Velenje... Na Primorskem je poles RK Col v 1. slovenski lisi le še Cimos Koper. Vsi vemo, da uspehi na športnem področju ne pridejo sami od sebe, daje zanje potrebno trdo delo, vztrajnost, odrekanje, disciplina. Šport mora postati del tekmovalčevesa življenja. Ravno ti fantje, ki sedaj tako uspešno predstavljajo naše kraje po Sloveniji, so generacija, s katero seje pred dvanajs- timi leti začelo resno delati. Šport vpliva na človeka kot celoto. Tekmovalec razvije motorične sposobnosti, nauči se tehnike in taktike, pridobi si izkušnje in se lahko razvije v vrhunskesa pralca. Prav zaradi tesa je treba v športu začeti delati z mladimi, šport mlade vzsaja, jih oblikuje, otroci se naučijo discipline, odsovornosti, pridobijo si dobro družbo in postanejo bolj samozavestni na vseh področjih življenja. Ekipo, ki seje uvrstila v 1. slovensko liso, so razen vratarja sestavljali sami Colčani. Ker so sedaj nekateri pralci prerasli mladinsko katesorijo, drusi pa israjo drugje, so se jim v ekipi pridružili tudi isralci iz Ajdovščine in Nove Gorice, ki pa israjo pod imenom RK Col. Povedati je treba, da se ekipa financira samo z občinskimi sredstvi in zato razpolasa z zelo majhnimi finančnimi sredstvi. Vse temelji na prostovoljnem delu. Ker bo večina pralcev naslednje leto prerasla mladinsko katesorijo, bi radi ustanovili člansko ekipo, ki pa zasotovo ne bo več mosla delovati brez sponzorjev. Če se stvari ne bodo uredile, se lahko bojimo, da bo tako dober isralski kader zapustil isro. Problem ekipe je tudi v tem, da vsako tekmo sostujejo, saj nimamo dovolj velike rokometne dvorane, da bi lahko israli na Colu. CCkja'yPiyi^L. 5? 11 Zaradi obveznosti v članskih ekipah isralci ne morajo imeti skupnih trenin-30V in morajo zato na tekmo pososto neubrani. Omeniti velja tudi kadete, kjer imamo prav tako nekaj perspektivnih pralcev, ki so na robu reprezentance. Tudi oni pridno trenirajo (na Colu) in se športno razvijajo. Pri mlajših katesorijah je še posebno pomembna vlosa staršev. Starši bi morali otroke spodbujati, otroku namreč osromno pomeni, da si starši osledajo kakšno njesovo tekmo, pomembneje, da spoštujejo trenerja in pred tekmo otrokom ne dajejo subjektivnih (pososto neupravičenih) komentarjev o njesovem delu. Brez sodelovanja in podpore staršev v mlajših katesorijah zasotovo ne sre. Če je v vseh večjih mestih pomembna tudi velika finančna podpora staršev, je tu pri nas potrebna vsaj psihična spodbuda. RK Col vabi vse starše in druse krajane, ki bi želeli kakorkoli pomasati športnemu klubu, da se pridružijo pri orsanizaciji tekmovanj, prevozih, delu z mladimi, kot sodniki... Tuje potrebno pohvaliti Osnovno šolo Col, ki pomasa pri prevozih in nudi športno dvorano za treninse. Največja pohvala pa sotovo velja trenerjem, predvsem Branku in Alešu, ki sta z mladimi že vseh 12 let in mislim, da se malokdo zaveda, kakšna odsovornost in žrtev je to delo. Ker so sedaj najmlajši rokometaši že dolso v osnovni šoli, bo treba spet poskrbeti za podmladek. Rokometni klub je že in bo še orsaniziral predstavitev svojesa dela na osnovni šoli in vabi vse mlade, da pridejo in začnejo trenirati z njimi. Priključite se lahko kadarkoli, vedno dobrodošli. Mislim, daje rokomet zelo dobra izbira izrabe prostesa časa in zase moram reči, da mi je eolski rokomet osromno dalje pa danes klubom veliko težje, saj je športna ponudba vedno večja, pralce prevzemajo drusi športni klubi. V vseh letih pa je tudi veliko osipa, ponavadi je največje škoda, ker treninse opuščajo ravno najbolj perspektivni isralci. Upam, da ste veseli naših rokometašev, da dihate z njimi, da bo na prihodnjih tekmah še več bučnih aplavzov s tribune in še več otrok na eolskih športnih isriščih. Patrik Leban ali zsodba o nekom, ki mu je uspelo Ja, Patriku so se uresničile otroške sanje: letošnje leto je postal isralec novomeške Krke in tako postal prvi isralec RK Col, ki »živi« od rokometa. Že kot otrok je želel postati rokometaš, njesov svetel zsled je bil oče Branko Leban in tako je pridno treniral že kot član RK Col. Letos se je preselil v Novo mesto, kjer trenira dvakrat na dan, konec tedna pa isra na tekmovanjih za mladinsko in člansko ekipo. Z njesovim odhodom je eolska rokometna ekipa osromno izsubila, saj bi se, če bi bil še vedno v klubu, sotovo potesovali še za kakšno višje mesto in ne le za obstanek v 1. slovenski lisi. V Novem mestu ima Patrik zjutraj kondicijske treninse v fitnesu, popoldne pa trenira rokomet. Tudi v Krki velja za enesa izmed boljših isralcev. Njesova pričakovanja so velika. Zelo velik uspeh je že to. da lahko isra v taki ekipi, saj mu to omosoča odličen razvoj v kakov-ostnesa pralca, česar mu eolski klub, Slede na to, da nima članske ekipe, Sotovo ne bi mosel dati. Patriku veliko pomeni tudi letošnji nastop na mladinskem Evropskem rokometnem prvenstvu v Romuniji, kjer je bil razslašen celo za najboljšesa isralca slovenske reprezentance. Čeprav nima velikesa domotožja, še vedno rad prihaja domov, kjer mu zelo veliko pomenijo tudi bivši soisralci, njesovi prijatelji. Vrhunski šport, šport, ki sa večinoma predstavljajo naši mediji, je lep, ven- dar pa zahteva tudi veliko odrekanja, zdrav način življenja in prehranjevanja ... Velik problem današnjesa sveta in posledično tudi športa je pretirana komercialnost, sponzorji prispevajo denar, vendar zanj zahtevajo rezultate za vsako ceno, ne zanimajo jih poškodbe, ne zanima jih športnikovo življenje čez deset let, zanima jih samo zmasa. Patriku želimo veliko užitkov v rokometu in čim manj poškodb. 12 5? Pa tri k Leban v akciji na tekmi proti ekipi Ormoža. Foto: neznan avtor Drobničji bal ne izgublja zagona Letošnji Drobničji bal seje zsodil v soboto in nedeljo, 12. in 13.julija 2008. Ker menimo, da lahko slika pove več kot besede, tokrat na osled postavljamo več fotosrafskih utrinkov z dosodka, ki se saje letos v dveh dneh udeležilo približno 60 ljudi, med njimi tudi celotna zasedba Mepz Duri, in 18 ovc. Kot vedno smo krenili na pot proti Križni gori v zgodnjih jutranjih urah in v koloni premagovali hrib. Foto: Luka Bizjak (cfVFvvFso c&jSsiuČžc, 13 Za nekatere najmlajše udeležence je bila pot prenaporna, zato so si kar vmes malo odpočili. Foto: Alenka Benčina Prva pastirska igra se je pričela že med potjo - pastirski golf pod budnim očesom stroge sodnice. Foto: Luka Bizjak Priprava »menaže« številka 2 - verjetno ste opazili, da so sijo bliže ogledali le predstavniki moškega spola... Foto: Robert Likar 14 (cfZLzzZc. FP/ZrZó* Večerno druženje ob petju, baklah in toploti gozdarske peči. Foto: Robert Likar Še ena izmed pastirskih iger - metanje kamnov s fračo v kal. Drugo leto bo mogoče ena izmed iger pobiranje kamnov iz kala... Foto: Alenka Benčina Pri popoldanski maši ob petju zbora Duri. Foto: Robert Likar in še dva fotografska motiva, ob katerih je komentar odveč... Foto: Robert Likar MARKET pod^eSS mmm m%0L\ 16 IUZjc/sI+aI^ SP^flÓ* Duri so še vedno odprte! Zadnji dnevi ali kar ves mesec december je čas, ko se vsi skupaj oziramo nazaj, ko presledujemo, kaj se nam je v preteklem letu zsodilo, kaj smo naredili. Ponosni smo na stvari, ki so nam uspele, največkrat pa prav v teh dneh tudi delamo dobre sklepe in načrte za naprej. Ko se ozremo na delovanje Mepz Duri v pretekli sezoni, lahko rečemo, da nismo počivali. Petje je igra, ki razvnema srca ljudi Petje ljudi spremlja že od pradavnine. Pojemo, ko smo veseli, žalostni, razočarani... Največja nasrada za vsakesa pevca je, ko na obrazu poslušalcev vidi zadovoljstvo in na nek način tudi zahvalo. Prav poseben občutek je bil, ko smo v dneh pred novim letom odšli v Dom starejših občanov v Ajdovščino. Veseli smo, da smo ljudem, ki prebivajo v domu, tudi nni lahko pričarali košček prazničnesa vzdušja okros božiča in novesa leta. Ze tri dni po tem koncertu smo se ponovno predstavili v domačem kraju in s štirimi pesmimi nastopili na novoletni proslavi v telovadnici na Colu. Vesela pesem Po praznikih časa za počitek ni bilo, saj smo že v sredini januarja nastopili na občinski reviji pevskih zborov v Vipavi. V nedeljo 13. januarja 2008 smo se odpeljali v Vipavo in ponovno »preverili«, ali je akustičnost dvorane še vedno dobra. Sledilo je krajše upevanje ter zadnji napotki dirisentke Martine pred nastopom. Kmalu zatem pa je šlo že skoraj zares. Martina je dala intonacijo in ... po nekaj taktih je trema izsinila. Iz naših srl so do poslušalcev odplavale melodije Vesele pesmi, v šaljivi pesmi Ženka mi v Soste gre smo poslušalce »podučili«, kako je, če se ženka odpravi v soste. Vesela pesem... Foto: Robert Likar za konec pa smo si prihranili ljubezensko pesem Lepo moje ravno polje. Primorska poje Naslednje petke in sobote smo se zbirali v pevski sobi, vadili pesem za pesmijo in kar hitro je prišel 13. marec 2008, ko smo nastopili na največji manifestaciji primorskih pevskih zborov. Prireditev Primorska poje se je prvič zsodila v letu 1970 in je v letu 2008 doživela že 39- ponovitev. Skozi vsa ta leta seje širila in dokazovala, da smo Slovenci res narod, ki mu zborovsko petje veliko pomeni. Znano je, da sta bila prav pesem in petje v preteklosti eno močnejših orožij proti potujčenju naših krajev in našesa naroda. Veliko število mladih pevcev pa dokazuje, da tudi mladini ni vseeno za njesovo prihodnost. Petje v naših srcih budi narodno zavest in tudi prireditve kot je Primorska poje k temu veliko pripomorejo. Naš zbor seje letos predstavi tudi v zamejstvu. Na deževno marčevsko nedeljo smo nastopili v Gorici. Prireditev je potekala v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Lepo je, ko v kraju, kjer je še nedolso nazaj prebivalstvo bilo v večini slovensko, zadoni slovenska pesem, pa čeprav se včasih zdi, daje kot slas vpijočesa v puščavi. Kljub vsemu pa tudi danes Primorska poje v Gorici, marec 2008. Foto: Robert Likar pusti sled, ki jo je nemosoče izbrisati. Po nastopu je sledila še manjša posostitev in veliko priložnosti za sklepanje novih prijateljstev, poznanstev. Tudi tu so se vrstile pesmi, vsak zbor je prispeval svoj kamenček v ta raznobarvni mozaik petja. Zaslišala pa seje tudi za Primorsko skoraj obvezna Vstala Primorska. Pot življenja... Uspešen nastop v Gorici nam je dal novesa zasona in tako smo z veseljem »zasrizli« v nove pesmi in se pripravljali za letni koncert, ki smo 33 poimenovali Oče združi nas. V župnijski cerkvi Sv. Lenarta smo 20. aprila skupaj z mladinskim župnijskim zborom ter dekliškim pevskim kvartetom Prjatlce prehodili pot, ki jo že stoletja pišemo ljudje, to je pot življenja. Skozi pesmi smo predstavili tako naše korenine, ki so vez s preteklostjo, in tudi prihodnost, ki čaka slehernesa izmed nas. V začetnem delu koncerta smo z nekaj spevi iz Teizeja, kjer se vsako leto zbira na tisoče mladih in je postal kraj medse-bojnega razumevanja in spoštovanja, tudi sami izrazili upanje, da bi ljudje znali v sočloveku odkriti dobro in bi bilo več medsebojnega razumevanja. Ker seje Kristus rodil izvoljenemu ljudstvu, je judovska vera predhodnica krščanstva in so torej tudi naše korenine povezane z njo. Star hebrejski napev Vzemi srce moje govori o človekovi predanosti Bogu. Skozi pesmi tega koncerta smo pevke in pevci povedali, daje življenje sestavljeno tako iz lepih, radostnih trenutkov kot tudi iz stisk, razočaranj, padcev. Življenje riše svojo pot, mi pa mu pri tem pomagamo. Z nekaj pesmimi smo se dotaknili tudi vzhodne liturgije, kjer zbor in petje igrata prav posebno vlogo. Po koncertu smo se razšli v upanju, da smo tako pevke in pevci kot tudi poslušalci s seboj odnesli žarek upanja in ljubezni. Sveta Gora V sredini aprila seje za zbor zgodila še ena pomembna stvar, saj smo tudi uradno postali društvo in bili vpisani v register društev Slovenije. Na začetku meseca maja smo peli pri gasilski maši v čast Sv. Florjanu na Sveti Gori, obenem smo bili povabljeni, da se udeležimo in s petjem obogatimo slovesnost, ki je na Sveti Gori potekala ob 291. obletnici kronanja Milostne podobe in 469. obletnici Marijinega prikazanja na Skalnici. Vabilu smo se z veseljem odzvali in tako 31. maja 2008 še enkrat odšli na Sveto Goro. Sen poletne noči... Uradno smo pevsko sezono končali 5. uprt v prihodnost in izkoristimo priložnosti, ki nam jih bo življenje prineslo, vedno pa naj nam bo vodilo v življenju trud za skupno dobro, trud za razumevanje in čut za sočloveka. Pesmi naših deklet in julijsko sonce vjanucu na Križni gori. Foto: Robert Likar julija 2008, ko smo z dekliškim pevskim zborom Plejade, kantavtorjem Damjanom Lampetom ter Francem Korenom izvedli zaključni koncert Poletna noč. V toplem julijskem večeru so na prostem, v atriju OŠ Col, ob soju bakel in sveč, kot lahni vetrič v noč splavale zimzelene melodije pesmi Brez besed, Na deževen dan, Orglice, Poletna noč in druse. Neuraden zaključek sezone pa je bil naslednjo soboto, ko seje zbor udeležil zdaj že tradicionalnesa Drobničjesa bala. V teh dveh dneh smo najbrž prepeli celoten naš prosram, bili skupaj, se veliko posovarjali, se dodatno spoznali med seboj, skratka se »fajn« inneli. Sledile so zaslužene počitnice. Jeseni smo kar hitro začeli z delom, saj imamo tudi v novi sezoni veliko načrtov, kijih želimo uresničiti. Že konec oktobra smo s pesmijo Oj božime nastopili ob predstavitvi knjise Fantje in možje, pojdite domov, boste morali na vojsko!, le teden dni za tem pa smo nekaj pesmi zapeli tudi ob rojstnem dnevu sospoda Franca Černisoja in se mu na tak način tudi zahvalili, saj je bil v osnovni šoli učitelj večini članov našesa zbora. Če se torej ozremo nazaj, lahko rečemo, daje za nami uspešna sezona. Pot življenja je bila rdeča nit našesa osrednjesa koncerta, imejmo posled Življenje je vrtiljak, ki ga vrti sivi čas... Foto: Robert Likar Delovno leto 2008 v Lovski družini Col Lovci smo z delom začeli že takoj po novem letu. Pred nami je bilo ocenjevanje in kategorizacija vse uplenjene divjadi v preteklem letu, obisk naših častnih članov, priprava lovskih načrtov za tekoče leto, priprava blagajniškega in poslovnega poročila o društvu, priprava dokumentacije za pridobitev koncesije za upravljanje z loviščem, organizacija in izvedba lovske razstave v Gasilskem domu, priprava na redno letno skupščino ter sestanki in posveti na različnih nivojih in krajih. Tako smo se na lovskem posvetu odločili, da pole3 vsakoletnih del v lovišču (vzdrževanje lovskih stez, kalov in prež, košnja, solnice ...) letos precej dela in denarja namenimo preureditvi hladilnice uplenjene divjadi, kot je to od nas zahtevala Veterinarska inšpekcija, ter zamenjavi dotrajane kritine in žlebov na lovski koči na Farmancah. S pomočjo donatorjev, ki so nam Je ril in ril, dokler ni zaril... Foto: Dominik Tratnik nesebično priskočili na pomoč, smo kritino in vse ostale dele ter pripomočke za obnovo strehe pripeljali iz Italije pred kočo. Odziv lovcev in nelovcev na skupno delovno akcijo je bil velik, tako da smo po prvomajskih praznikih načrtovano delo na lovski koči in okros nje uspešno končali. Naj na tem mestu velja še enkrat zahvala prav vsem, ki so kakorkoli pomasali, darovali ali sodelovali pri delu okros lovske hladilnice in lovske koče. Delovni pa nismo bili samo lovci. »Delovna« in dejavna je bila tudi divjad v našem lovišču. Škode zaradi divjadi in s tem seveda škodni zahtevki lastnikov zemljišč so se vrstile skozi celo leto. Največ škode so letos povzročili divji prašiči z ritjem travnikov in pašnikov predvsem v Gozdu in na Križni 3ori ter škode na njivah koruze v Sanaboru. Najbolj je bila na udaru in tudi najbolj razrita Pajerska rupa, kjer je celo komisija za ocenjevanje škode izjavila, da »...je taku, kot da bi atomska bomba padla!« Manjši del škode je povzročila jelenjad in srnjad z objedanjem in lupljenjem predvsem sadnih dreves. Vsak škodni zahtevek last- nikov zemljišč oziroma oškodovancev je komisija za oceno škode zaradi divjadi lovske družine obravnavala in presiedala v najkrajšem možnem času in se z oškodovanimi lastniki sporazumno dosovorila o višini odškodnine. Ker je bilo samo letos čez trideset škodnih zahtevkov naslovljenih na naslov lovske družine, je prav, da še enkrat objavimo dopis, ki saje poslala lovska družina vsem krajevnim skupnostim, na katere meji naše lovišče. V njem je podrobno pojasnjeno, katere nalose, pravice oziroma dolžnosti ima oškodovanec in upravljavec lovišča v primeru uveljavljanja škode, ki jo povzroči različna divjad. Zagnano in delovno na strehi lovske koče. Foto: Dominik Tratnik 20 c&jSsptjiJ/Z F?č?k?& V1. odstavku 56. člena Zakona o divjadi in lovstvu - ZDLov 1 (Ur.list RS, št. 16/2004 in 120/2006) in v Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o divjadi in lovstvu - ZDLovla (Ur. List RS, št. 17/2008), v katerem zakonodajalec predpisuje upravljavcu lovišča - v tem primeru LD Col, daje le- ta dolžna javno objaviti na krajevno običajen način svoj naslov in vse druse podatke, na katere lahko oškodovanci prijavijo škodo, povzročeno s strani lovne divjadi (srnjad, jelenjad, sams, divji prašič, muflon, lisica, zajec...). Oškodovanec je tako dolžan škodo, kije nastala na kmetijskih in sozdnih kulturah s strani lovne divjadi, pisno prijaviti v treh dneh od dneva, ko je škodo opazil, na naslov upravljavca lovišča, to je, na naslov LD Col. V prijavi je potrebno navesti vrsto škode, lastnika parcele, katastrsko občino in številko parcele. Škodo si bo s strani LD Col osledala pooblaščena Komisija za oceno škode v osmih dneh po prejemu škodnesa zahtevka, skupaj z oškodovancem na terenu izpolnili cenilni zapisnik o škodi ter se sporazumno dosovorili o višini odškodnine. Če se obe strani ne sporazumeta o višini odškodnine, mora oškodovanec škodo pisno prijaviti komisiji, ki jo za Zahodno visoko-kraško lovsko upravljavsko območje imenuje Ministrstvo za kmetijstvo, sozdarstvo in prehrano. V primeru, daje škodo na posevkih, sadnem drevju, čebelnjaku, domačih živalih in drusem premoženju povzročila žival iz skupine prostoživečih zavarovanih vrst (rjavi medved, volk, ris, orel, krokar, dihur.), mora oškodovanec najpozneje v treh dneh po ugotovitvi škode le to pisno prijaviti pri območni enoti Zavoda za sozdove Slovenije. Škodo tako prijavite pooblaščeni osebi Zavoda za sozdove na naslov: 3. Muznik Damijan, Gresorčičeva ulica 44, 5270 Ajdovščina, tel. 05 366 11 58, 041 657 033-Škodni dosodek si bo osledala pooblaščena oseba iz Zavoda za sozdove Slovenije in se z oškodovancem sporazumno dosovorila o višini odškodnine. Pri tem dejanju si oškodovanec lahko pomasa tudi s strokovnjaki iz Kmetijsko svetovalne službe, različnimi strokovnimi izvedenci, lovci in drusimi. Če se oškodovanec s predlasano višino odškodnine ne strinja, mora poslati pismeni zahtevek za drusačno odškodnino z obrazložitvijo na naslov: Asencija Republike Slovenije za okolje. Sektor za ohranjanje narave, Vojkova 1/b, 1000 Ljubljana, tel. 01 280 40 00. V primeru, da se škodni dosodki ponavljajo, tako s strani lovne kot zavarovane divjadi, mora oškodovanec kot dober in skrben sospodar najprej poskrbeti za vse ukrepe (mehanska, kemična, zvočna in drusa odvračala) za preprečitev oziroma zmanjšanje škode na svojem premoženju. Uspešno, srečno, zdravo in razumevanja polno leto 2009 vam v imenu Lovske družine Col želi PGD v letu 2008 Tudi v letu 2008, ki se počasi od nas poslavlja, je bilo za naše društvo kar delovno. Nekatera dela smo si začrtali in naložili že na občnem zboru, ki smo 33 tradicionalno imeli prvo soboto v februarju. Drusa dela in zadolžitve pa sproti pridejo med nas kar sama. Tako članom nikdar ne zmanjka dela. Foto: Ivan Skvarč Čeprav nas je finančna suša (ali natančneje sprotno odplačevanje dolsoročnesa kredita, ki smo 33 bili prisiljeni najeti v višini 62.600 EUR za ureditev našesa dom) prisilila, da so se letos dela pri domu ustavila - kljub temu da je treba še marsikaj dokončati. Predvsem bi radi uredili še okolico doma - prostor pred in za domom, pa tudi v domuje treba dokončati še mno30 del, da bo služil svojemu namenu tako kot želimo. Vsa sredstva, kijih kakorkoli pridobimo in tudi tista, kijih od občine prejemamo za redno dejavnost društva, uporabimo za sprotno in redno odplačevanje tekočih stroškov kot so sorivo za vozila, električna enersjja, zavarovanje članstva, izobraževanja, predvsem pa za odplačevanja anuitet kredita. Mesečni obrok s pripadajočimi obrestmi namreč znaša 870 EUR. Do sedaj nam je z veliko truda uspevalo redno odplačevanje, tako da znaša danes dols okros 53-000 EUR. Bojimo se, da nam redno odplačevanje v letu 2009 ne bo več uspevalo, kajti vedno večje tistih, ki nam že obračajo hrbet. Žal tudi občina nima več posluha in pripravljenosti, da bi nam kaj več primaknila, kljub temu da vedno, ko se kaj zsodi, usotavljajo, da so Sasilci še kako potrebni in da se vedno izkaže, daje bil denar, ki so 33 vložili v 3asilstvo, koristno naložen in še krepko oplemeniten z delom in iznajdljivostjo našesa članstva. Naj še omenim, daje dosedanji finančni vložek občine v naš dom znaša nekaj nad devet odstotkov namenskih sredstev. Po uradni cenitvi objekta, ki smo jo morali izvesti letos, pa ima naš novo dosrajeni dom vrednost, ki znaša 313.000 EUR. Kako prav nam služi orodje in oprema, seje izkazalo tudi pri intervencijah, ki smo jih tudi letos imeli že kar nekaj. Zadnja večja je bil požar na Kovku, kije med ljudmi povzročil veliko različnih komentarjev pa tudi veliko medijsko pozornost. Ker seje požar zsodil takoj po naši Sasilski veselici in ker je bilo slišati tudi take sovorice, ki so 33 povezovale z naš veselico, s pomočjo katere že nekaj let zbiramo finančna sredstva za vozila, opremo in zadnji dve leti za naš dom, naj navedem še nekaj pojasnil. Letošnje leto smo sredstva zbirali za dokončno odplačilo strehe. Izvajalcu del smo tako po dolsem času le uspeli poravnati dol3 za streho. Nekateri mislijo, da z veselico pridobimo veliko sredstev. Slišati je bilo, da so bile letos srečke predrase, daje bilo veliko srečk praznih itd. in celo to, čeprav izrečeno v šali, »Saj ni čudno, da vam je zagorelo v Kovku, kajti verjetno je nekdo, kije na veselici kupit preveč praznih srečk vam gasilcem podkuril«. Naj povem, daje za vsako veselico treba vložiti veliko truda vseh naših članov; od prosjačenja dobitkov, priprave hrane, strežbe, pridobivanja cele vrste soslasij, dovoljenj in izjav oziroma prevzema vseh odsovornosti ter na Foto: ivan Skvarč koncu čiščenja in pospravljanja. Ko po veselici odplačamo stroške za pijačo, hrano, ansambel, zavarovanje in prispevek državi oziroma nekaterim inštitucijam, ki na tak način pristavijo svoj lonček in tudi gasilcem, namesto da bi nudili pomoč, prefinjeno poberejo še del težko prigaranih sredstev, nam na koncu bolj malo ostane od ogromno vloženega dela, prostega časa in včasih celo poniževanj. Foto: Ivan Skvarč Več ekip je tekmovalo na regijskem tekmovanju aprila v Vipavi ter na tekmovanju med društvi naše zveze, kije tokrat potekalo oktobra skupaj z Gasilsko zvezo Goriške v Dornberku. Sodelujočim tekmovalcem čestitke za dobre uvrstitve, mentorjem pa hvala za vložen trud in čas. Foto: Ivan Škvarč Foto: Ivan Škvarč Gasilci smo vseeno hvaležni vsem, ki pridejo na veselico, da se razvedrijo, da nam s tem, ko so kupili nekaj za Pod zob oziroma za grlo ali srečko z namenom, da nam na ta način pomagajo in ne z namenom, da bodo za dva ali deset evrov dobili ne vem kaj na veselici. Zato še enkrat dobrodošli in cenjeni vsi tisti, ki imajo dober namen in se želijo na ta način razvedriti ter istočasno pomagati našemu društvu. Naši člani so se tudi letos udeleževali uposabljanj in tekmovanj. Tako je bil tudi na Colu izveden tečaj za gasilca. Udeležili smo se tudi parade 3asil-skesa konsresa v Krškem. Na praznik našesa zavetnika Sv. Florijana smo letos poromali na Sveto Goro, kjer je gasilsko sv. mašo ob somaševanju bratov frančiškanov daroval naš član, vojaški kurat gospod Milan Pregelj. Našemu povabilu na romanje so se odzvali mnogi člani, tako iz društev naše gasilske zveze kot društev iz Dobrovega iz Brd, Črnega Vrha in Bovca. K lepemu praznovanju je z ubranim petjem pripomogel tudi mladi domači pevski zbor Duri in vsi tisti, ki so sodelovali pri maši: od strežnikov, mnogih praporščakov pa do pritrkovalcev iz Bovca. Vsem prav iskrena hvala. Frančiškovim bratom smo se ob zaključku zahvalili in jim v spomin darovali majhen kipec našega zavetnika. Izražena je bila želja, da bi tako romanje na Florijanov praznik postalo in ostalo tradicionalno praznovanje primorskih gasilcev v zahvalo in v priprošnjo Sv. Florijanu in Svetogorski kraljici. Na koncu naj v imenu vseh eolskih gasilk in gasilcev izrazim iskreno zahvalo prav vsem krajanom Gore in tudi tistim dobrotnikom, ki so morda ostali neopaženi, in zaželim v letu, ki skoraj prihaja, prav vsem čim več dobrega, zdravja, topline ljubezni in medsebojnega razumevanja, čim manj pa težav in neželenih dogodkov. Naj pomlad, ki jo bo prineslo novo leto, ponovno vlije novega upanja in radosti življenja. Pa na gasilce ne pozabite, kajti le skupaj bomo močnejši. n Jože Rušt Zelen sreben Na srebenu možato zelen bor med kamni korenine vije, narave čudovit stvor, v družbi vetra Ì3ra melodije. Pomasa mu saber, ves srbav in zvit. Je mlad hotel bit postaven, slutil ni, kako seje z burjo borit. Tu cerkev Sv.Lenarta stoji, se dolina dotika neba, ceste vodijo na več strani, tu, prav tu smo doma! Se fara obronka drži, za njo sorati obok, če le mesle ni, do morja posled je slobok. Nas Bos je v ta kraj poslal, podaril nam vid, sluh... Nam z lepotami postlal, svoje dodal je še sveti Duh. Da bi darove božje branili, ne bi ob nesreči nemo stali, smo Sv. Florijanu sledili, prostovoljni sasilci postali. Naj bor brezskrbno boža nebo, se saber z njim veseli, družno naj israta lepo, naj vsako pomlad sreben zeleni. gožtilna tratnife Col tel 05/36 68 610 f ma Crolla s.p. Mke ŽaBIjo 74c, 5263 JBobrablje M 82074119 mati: ps:ttlnatratmli@pnmor5ha.com f urnik ponebel^ek, torek, «sreba, petek ob 11.00 bo 22.00 «Sobota, nebelca ob 10.00 bo 22.00 četrtek saprto cot/suAldo S?### 25 Ko sredo drusi ven, 3remo 3asilci noter... Spet smo zakorakali v ta zimski čas, ko se spominjamo stvari in dogodkov, ki so zaznamovali čas v letu, ki se poslavlja. Tudi v letu 2008 smo imeli eolski gasilci, tako kot vsako leto, kar nekaj dela pri obvladovanju rdečega petelina. Poleg tega pa smo se udeleževali raznih tekmovanj in prireditev, kamor smo bili povabljeni. Na lansko Silvestrovo smo ravno pripravljali praznovanje v dvorani 3asilskesa doma, ko je ob 17.59 začel piskati pozivnik. V trenutku se nas zbralo 17 članov in z vso potrebno opremo odhiteli na vrh Žerivš. Za-Sorelo je nad Korenovo hišo in to na zelo težko dostopnem mestu. Osenj smo posasili v dveh urah. Skoraj nam je že prešlo v navado, da na koncu leta posredujemo v intervenciji. Prav tako smo pred dvema letoma sasili stanovanjsko hišo na Colu. Upam, da ta navada ne bo postala železna srajca. Ker je bila lansko leto zima bolj suha, smo na lepo sončno nedeljo 27. januarja 2008 ob 14.12 odšli na Vodice, kjer je sorela senožet za Kovačevo hišo. Požar na površini 15 hektarjev smo uspešno posasili. Že čez štiri dni smo bili ob 18.28 obveščeni o novem požaru, malo naprej od cestne baze na Colu. Zsorelo je okoli 2G kvadratnih metrov trave, tako daje šlo bolj za sasilsko vajo kot pa intervencijo. 14. februarja 2008 smo bili obveščeni o travniškem požaru na Predmeji. Pri požisanju travnika je krajanu ušel osenj izpod nadzora. V požaru je krajanu zsorela motorna žasa. Ko smo se vračali proti Colu, smo naleteli še na en požar na Otlici. Tudi v tem primeru je krajanu ušel osenj, ko je požgal staro travo. V obeh intervencijah nas je sasilo osem eolskih sasilcev. 19- februarja 2008 smo bili ponovno obveščeni o požaru na Vodicah. Za-Sorelo je za Trčkovo domačijo, prav zraven posorišča prejšnjesa požara. Tudi tokrat je zsorelo kar nekaj listja, trave in srmovja. Požar smo uspešno posasili. Vse do 11. avsusta ni bilo kakšnih posredovanj. Pred zadružnim domom smo pospravljali po veselici, kije bila dan prej. Vsi smo bili že dokaj utrujeni po neprespani noči, ko so ob 16.12 zapiskali pozivniki, da sori na pobočju Kovka. Že ob prihodu na sam kraj požara smo vedeli, da požara sami ne bomo mosli posasiti, zato so bila aktivirana vsa sasilska društva v občini Ajdovščina. Do noči nam osnja ni uspelo posasiti, zato smo z sašenjem nadaljevali drusi dan, ko smo na pomoč poklicali tudi dva helikopterja slovenske vojske. Kljub veliki količini vode, ki stajo helikopterja zlivala na požarišče, smo z sašenjem nadaljevali tudi v sredo in četrtek, ko je bila intervencija uradno zaključena ob 17.20. To je bil eden večjih in bolj zahtevnih požarov v občini Ajdovščina v zadnjih petih letih. 21. avsusta 2008 smo po prometni nesreči sanirali cestišče Col-Ajdovščina. 31. avsusta pa smo dobili poziv, da sori hiša na Kovku. Ko smo se ravno odpravljali v vozila, smo dobili preklic alarma. Sloje za lažno prijavo požara. Zaradi obilnih padavin in zamašenih odtočnih kanalov smo 31. oktobra zjutraj skupaj z sasilci GRC Ajdovščina odpravljali posledice poplav v zadružnem domu na Colu. Voda je zalila Bife 10 in otroški vrtec. Nastalo je kar nekaj smotne škode. Poles tesa smo pomasali očistiti rezervoarje pitne vode v Višnjah in dva vodnjaka na Kovku in pomasali pri čiščenju vodnih propustov sozdne ceste na Nanosu. Sodelovali smo tudi na več tekmovanjih in prireditvah. Udeležili smo se sasilskesa avto rally-ja v Postojni, kjer smo zasedli odlično osmo mesto med 36 posadkami. Seveda to ni hitrostni rally, ampak sre za utrjevanje znanja in sposobnosti. Naši pionirji in pionirke so se odlično odrezali na občinskem sasilskem tekmovanju, kije potekalo v Dornberku. Osvoji so dru-30 oziroma prvo mesto. Prav tako sre pohvala našim članom B, ki so v svoji katesoriji osvojili prvo mesto. Bili smo tudi v Selcah pri Železnikih, kjer smo prejeli zahvalo za pomoč ob katastrofalnih poplavah, ki so bile lansko leto. Skupaj z ostalimi društvi sasilske zveze zsornje Vipavske doline smo na pobudo našesa člana, vojaškesa kurata sospoda Milana Preslja, orsan-izirali sveto mašo in kasneje srečanje Sasilcev na Sveti Gori. Udeležili smo se parade in praznovanja šestdesete obletnice PGD Dobrovo v Goriških Brdih. V novembru pa je naše društvo obiskala delesacija operativnih Sasilcev iz Velenja. Ob tej priložnosti smo jim pokazali naše dosedanje delo ter se jim zahvalili za obisk s skromno posostitvijo, v zameno za to smo od njih prejeli zlati znak PGD Velenje ob njihovi 110. obletnici. Ob tem smo se obvezali, da jim kmalu vrnemo obisk. Kljub finančnim težavam, ki nam pretijo zaradi odplačevanja dolsoročnega kredita, ki smo ga najeli ob gradnji novega doma, hvala Bogu še vedno lahko zagotavljamo požarno varnost na našem požarnem okolišu. Nov gasilski dom je funkcionalen in odlično služi svojemu namenu. Vrata so odprta vsem, ki so željni pomagat sočloveku v nesreči, pa tudi drugače. Tako v njem vadijo mladi domači narodnozabavni ansambli Gorski cvet in Trio MOS, pa tudi mešanemu pevskemu zboru Duri in lovski družini Col nudimo svoje prostore. Tako postaja gasilski dom stičišče, kjer se ljudje srečujejo in družijo. Tudi v bodoče se bomo trudili, da bi svoje poslanstvo dobro opravljali, vsem krajankam in krajanom Cola ter okoliških krajev želim v imenu operativnega članstva PGD Col blagoslovljen Božič ter veliko zdravja, sreče in osebnega zadovoljstva v krogu najdražjih v letu, ki prihaja. poveljnik PGD Col Gašenje obsežnega požara na Kovku (11. do 14. avgust 2008) 11. avsusta 2008 ob 16. uri in 12 minut smo člani PDG Col iz operativno komunikacijskesa centra prejeli poziv, daje zasorelo na pobočju Kovka, in sicerjusovzhodno od vzletišča padalcev in zmajarjev. Na prizorišče smo takoj odhiteli člani PDG Col ter predstavniki GRC Ajdovščina. Ker nismo natančno vedeli, kje sori, smo se najprej odpravili v smeri proti Ajdovščini. Že med potjo seje videlo sost dim, ki seje valil pod Kovkom. Najbližje smo se osnju približali nekje med Avžlakom in Grešnico. Cordo je na težko dostopnem pobočja Kovka. Foto: Sebastjan Kovšca Zal ni do požara vodila nobena cesta ali pot, saj je teren tam zelo strm in plazovit.. Z glavne ceste so zato proti ognju peš krenili štirje naši fantje, opremljeni z »naprtnjačami«, polnimi vode in vsak s svojim krampom ali sekiro. Med pogovorom po radijski vezi z ekipo, ki seje požaru približevala z Avžlaka, smo se odločili, da bi bilo bolje gasiti ogenj 2 vrha navzdol. Prepeljali smo se na vzletišče padalcev in zmajarjev na Kovk, a kmalu smo ugotovili, da z vozili, ki so imela priklopljene cisterne 2 vodo, ne bomo mogli priti do mesta požara. Cisterne smo zato pustili na cesti, s terenskimi vozili pa smo šli do roba. Ker smo ugotovili, da ognju ne bomo mogli kljubovati sami, smo na pomoč poklicali vsa prostovoljna gasil- ska društva iz občine Ajdovščina. Ker je bilo do žarišča požara nemosoče priti z vozili, smo sasilci začeli nositi vodo na hrbtu v »naprtnjačah«, nekakšnih nahrbtnikih, v katerih je dvajset litrov vode. Opravljeni smo bili v popolno sasilsko obleko z vso pripadajočo opremo (čelada, škornji, rokavice ...), vsakdo pa je rokah nosil še kramp ali lopato. Ze od vsesa začetka sem se zavedal, da bo sašenje tesa požara težavno. Do osnja smo potrebovali peš kake pol ure, saj je bil teren zelo strm in težko dostopen. Prvi dan smo poskusili požar omejiti, to nam je skoraj uspelo, vendar zaradi pomanjkanja vode in ljudi ter zaradi zelo težko dostopnesa terena žal ni bilo mosoče dokončno zadušiti osnja. Z orodjem, ki smo sa imeli s sabo, smo teren prekopavali in zalivali. Ob 2G. uri smo dobili od vodje intervencije ukaz, da se moramo spustiti v dolino, saj bi bilo delo v temi zelo nevarno in skoraj nemosoče. Sam sestop do slavne ceste na Avžlaku je trajal trideset minut, tako da so bile vse enote ob vznožju Kovka pred nočjo. Dosovorili smo se, da bomo požar nadzorovali tudi čez noč, in sicer, da bodo nadzor opravljali člani PGD Col in predstavniki enote GRC Ajdovščina. Že prvi dan sem dobil žulje na nošah in imel bolečine, ki jih dobiš po celodnevnemu nošenju vode na hrbtu. Po predhodnem dosovoru je naslednje jutro preletel pobočje Kovka pilot in povedal, da še vedno sori. Ponovno smo morali vzeti v roke Tomaž Skvarč v akciji. Foto: Sebastjan Kovšca vodo. Gasilci smo se morali umakniti, da ob sašenju s helikopterjem ne bi prišlo do poškodb. Takrat sem prevzel poveljevanje, odločal sem, kdaj in kam naj helikopter spušča vodo. Delo je potekalo odlično in zapisati moram, da smo s pilotom in z drusim osebjem dobro sodelovali. Popoldne je helikopterju zmanjkalo Scrivo in odletel je ponj na Brnik. Medtem pa je začel pihati močan vzsonski veter in požar seje začel spet Delo na nevarnem terenu. Foto: Sebastjan Kovšca »naprtnjačo«, sekiro ali kramp. Na pomoč smo ponovno poklicali prostovoljne enote iz občine Ajdovščina, štab civilne zaščite in vojaški helikopter, saj seje požar ponoči močno razširil. Blizu poldneva je z Brnika priletel helikopter Slovenske vojske. V vasi Gozd smo postavili bazen z širiti. Okros pol štirih sta priletela dva helikopterja Slovenske vojske ter zalivala celotno območje do približno 18. ure. Nato smo bili spet na vrsti mi. Požarišče smo temeljito prekopali in zalili z vodo. Tako je bil požar do 20. ure že skoraj zadušen. Naslednjejutroje bil ponovno opravljen letalski prelet požarišča. Ker je na nekaterih mestih še sorelo, 28 FFKTržS* smo predstavniki sasilskih enot PGD Col, Ajdovščina, Selo, Šmarje in člani GRC še cel dan prekopavali in zalivali požarišče. 14- avsusta 2008 smo 3asilci s Cola še enkrat presiedali požarišče in, ker je bil požar dokončno posašen, pospravili smeti ter okoli 17.30 uradno zaključili intervencijo. Akcija je potekala uspešno in veseli smo, ker med njo ni prišlo do kakšnih večjih poškodb. Požarišče. Foto: Sebastjan Kovšca Zajemanje vode s helikopterjem. Foto: Kristjan Polanc Koordinacija med helikopterjem in ekipo na terenu je bila nujno potrebna. Na fotografiji Patrik Leban, član PDC Col, in Igor Kobal iz GRC Ajdovščina. Foto: Kristjan Polanc Prekopavanje terena. Foto: Sebastjan Kovšca Volitve - zadeva našega dostojanstva Politika je bila in vedno boje neposrešljiva sestavina našega življenja, kakor je nepogrešljivo in nujno, da živimo v državni skupnosti. Pred njo nimamo kam pobegniti. Smo politična bitja, če to hočemo ali ne. Če se politični zavzetosti povsem odtegnem, oslabim moč tistih, ki so politično moji somišljeniki, in okrepim moč svojih političnih tekmecev. Torej je tudi politična abstinenca in omalovaževanje politične zavzetosti izrazito politično dejanje. To se še posebej kaže ob volitvah. Volitve so edini in sorazmerno redek trenutek, ko je vsem državljanom - prav vsem brez razločka - dana možnost, da dosajanja v državi ne sledajo samo nemočno in zsroženo, ampak dejavno posežejo vanj. To je edinstven trenutek in najbolj osnovna oblika izvrševanja naše odsovornosti zase in za druse ljudi. Volitve so torej trenutek, ko je vsem državljanom in vsakemu posebej dano, da se vzravna kot subjekt oblasti, sodnik preteklosti in usmerjevalec prihodnosti. Kdo bi se smel odtegniti tej možnosti in tej odgovornosti? Na volitvah poslancev v Državni zbor je imelo na Colu pravico glasovati skupaj 669 volivcev. Glasovalo je skupaj 424 volivcev, 10 glasovnic je bilo neveljavnih. Kandidatna lista število glasov SOCIALNI DEMOKRATI 42 SLOVENSKA DEMOKRATSKA STRANKA - SDS 292 ZARES - NOVA POLITIKA 6 DeSUS - DEMOKRATIČNA STRANKA UPOKOJENCEV 7 SLOVENSKA NACIONALNA STRANKA - SNS 17 SLS - SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA IN SMS - STRANKA MLADIH SLOVENIJE 4 LDS LIBERALNA DEMOKRACIJA SLOVENIJE 13 NOVA SLOVENIJA KRŠČANSKA LJUDSKA STRANKA 18 ZELENI SLOVENIJE 0 AKACJJE 0 KRŠČANSKO DEMOKRATSKA STRANKA 7 LPR - LISTA ZA PRAVIČNOST IN RAZVOJ 0 LISTA ZA ČISTO PITNO VODO 1 STRANKA SLOVENSKEGA NARODA (SSN) 1 LIPA 5 ZELENA KOALICIJA: ZELENA STRANKA IN ZELENI PROCRES 1 Boštjan M. Zupančič - pravnik in pesnik Kakšno Leto bo tesa, kar sem od sosede Marije Krapež izvedel, da se v naših krajih občasno nahaja Boštjan M. Zupančič. Ker mi včasih »pade v uho« kakšna novica o Evropskem sodišču za človekove pravice, meje zanimalo, če je mogoče to tisti sodnik, ki dela na sodišču v Strasbourgu. Ker je bil njen odgovor pritrdilen, sem jo prosil, če se z g. Boštjanom poizkuša dogovoriti za intervju v Colskem časniku. Kasneje sem se z g. Boštjanom nekajkrat srečal tudi osebno in dogovorila sva se, da v naslednji številki časnika predstavi svoje delo sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, istočasno pa je predlagal, da bi objavili njegovo Zahvalno pesem. Tako se nam g. Zupančič predstavlja kot sodnik in pesnik. Boštjan M. Zupančičje širši slovenskijavnosti znan kot pravnik, esejist, pesnik, kije objavljal v Naših razgledih in v Reviji 2000. Zbirko esejev prinašata njegovi knjigi Bitje in hrepenenje ter Od blaznosti do blagoslova. Pravna stroka ga pozna kot avtorja učbenikov in dveh zbirk pravnih razprav z naslovoma Pravo in prav ter Prvine pravne kulture. Študiral je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani z nagradno štipendijo Borisa Kraigherja in Borisa Kidriča in jo uspešno zaključil kot dobitnik Prešernove študentske nagrade (1970). V letu 1968 je gostoval na Univerzi v Cambridgeu, potem pa še na Univerzi v Zagrebu (1970-1971) ter na Univerzi v Montrealu, École de Criminologie (1971-1972). 5 študijem je nadaljeval na Harward Law School, kjer je doktoriral leta 1981. Delal je na Univerzi v Ljubljani (asistent), na Okrožnem sodišču v Ljubljani (pripravnik), bil je asistent na Pravni fakulteti v Ljubljani, asistent na New York Law School, na Vrhovnem sodišču Slovenije (pripravnik), visiting profesor na lowa University, College of Law, visiting profesor na Seton Hall University Law School, visiting profesor na Fordham University, School of Law, na A thens University 8 Tempie University, profesor na Seton Hall University, Law School, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, prorektor na Univerzi v Ljubljani, visiting profesor na China University of Law and Public Policy. V letih 1993-1998je bil sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. V letih 1995-1998je bil član Komiteja Združenih narodov proti torturi, v letih 1997-1998 tudi njegov podpredsednik. Od leta 1998je sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, kjerje zdaj predsednik lil. senata Evropskega sodišča za človekove pravice. Pred tem je bil podpredsednik Odbora Združenih narodov proti mučenju in sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Kot predavateljje gostoval na številnih univerzah po svetu. Vir: www.locutio.si, 15. 11. 2008 Najprej bi vas prosil, da nam predstavite Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasboursu. Hm, to je dolsa zsodba. Bi veliko raje videl, če bi o tem enkrat, ko sem na Strmecu, orsanizirali predavanje na Colu. Ljudi bi sotovo zanimalo pacientov že na mizi umrlo. Kdaj se posameznik sploh lahko obrne na to institucijo? Posameznik se lahko obrne po pomoč šele potem, ko je doma vse odpovedalo. Temu se reče, da smo subsidiarna jurisdikcija, ki pride na vrsto, ko so v nacionalnem pravnem sistemu že izčrpana vsa pravna sredstva. Poudariti moram, daje treba pravno zadevo prevesti v jezik Konvencije, ker seveda problem v Strasboursu ne more biti enako obravnavan, kot je bil doma. Ali obstaja možnost pritožbe na razsodbo? Seveda ta možnost obstaja, in sicer, če je odločbo Boštjan M Zupančič. Vir: arhiv Boštjan M Zupanči podrobneje, kako to deluje. Čisto na kratko pa bi povedal, da smo mednarodno sodišče, nekakšno panevropsko vrhovno sodišče, ki pokriva 46 držav in 800 milijonov ljudi. Kako se izbirajo sodniki, ki so lahko člani tesa sodišča ? Formalno je tako, da mora država predlasati tri kandidate. Izvoljen je tisti, ki dobi v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope večino slasov. Vsebinsko pa je zelo težko vedeti, ali država v Strasbours res pošlje svojesa najsposobnejšesa pravnika. Manj ko je političnesa vmešavanja, bolje je. To je sploh eno od demokratičnih protislovij. Zdi se mi, daje to približno tako, kot če bi kirurse izbirali po demokratičnem načelu, ker bi pol Boštjan M. Zupančič kot sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Vir: arhiv Boštjan M. Zupančič izdal Senat sedmih sodnikov. Sam sem takemu Senatu predsedoval tri leta, ampak se ne spomnim, da bi kakšna od mojih sodb šla na Veliki Senat znotraj samesa sodišča, tudi sicer je odstotek uspeha zelo majhen. Nekako pet odstotkov zadev sploh pride v obravnavo, »visečnih« zadev pa imamo preko 120.000. Po informacijah, kijih dobimo preko medijev, se na vašo institucijo obračajo predvsem posamezniki v tožbah proti državnim institucijam. Ali to drži? Drži. Pri nas je lahko tožena le država, v bistvu njena sodišča, če so zadevo slabo presodila in je bila kršena katera od človekovih pravic. Kako je s spoštovanjem in izvajanjem vaših razsodb? No, s tem nimamo nobenih problemov. Ali se v primeru, da odločate o lastni državi ali državljanu, v obravnavo ne vključite? Prav nasprotno, konvencija terja, daje v vsaki zadevi iz posamezne države prisoten in o njej odloča tudi sodnik iz nje (nacionalni sodnik). Ta sodnik je torej neke vrste sodni ambasador. To je losično, ker je seveda edini od sodnikov, ki o notranjem pravu te države nekaj ve. Ker vasje zanimala pristranskost, oziroma nepristranskost sodnika, naj povem, da sodniki ne želijo biti pristranski, saj jih pri njihovem delu spremlja od šest do šestnajst kolesov. Kakšne so vsebinsko najštevilčnejše pritožbe in ali lahko navedete kakšen prav poseben primer? Iz Slovenije so to pritožbe o III. Senat Evropskega sodišča za človekove pravice, ki mu je Boštjan M. Zupančič do pred kratkim predsedovat. Vir: arhiv Boštjan M. Zupančič koncu vsak diplomira. Imamo veliko »pravnih sester«, toda zelo malo pravih doktorjev prava. Tako dejansko lahko rečemo, da bolnica seveda ne deluje dobro. zavlačevanju zadev. Najzanimivejše zadeve prihajajo iz Združenesa kraljestva (Velike Britanije). To so zadeve, ki odpirajo vprašanja o evtanaziji ...veliko zadev pa je kar rutinskih. Pri nas so sodišča »zasuta« z nerešenimi primeri. Alije tako tudi na vašem sodišču in ali število pritožb narašča ali upada? Tudi Evropsko sodišče, kije nekakšno Ustavno sodišče Evrope, je zasuto z zadevami, vendar smo vezani na denarna sredstva. Politiki imajo namreč polna usta človekovih pravic, ko pa je treba primakniti v proračun Sodišča, kije na primer trikrat manjši od proračuna Mednarodnesa kazenskesa sodišča v Haasu, tesa ne store. Je pa seveda res, da jih ravno od nas dobe Po prstih. Slovenski problem je kronična neučinkovitost sodstva. Za to pa je treba vzrok iskati pri nizkih stand-ardih, kijih ima Pravna fakulteta v Ljubljani. Tam se izpiti še vedno in v nedosled ponavljajo, tako da na Boštjan Al. Zupančič Zahvalna pesem Zadnji četrtek v novembru, ko ležeta na zemljo mraz in mrak, ko listje z vej sesuje se, z drevesa, ko je zunaj hladen, vlažen zrak, ko že pozabljena poletja so sorkote in petje ptic in čričkov slas, nenadnih 3romov in neviht in nenavadnih hrepenenj — drusačen čas med nas prišel je in v sleherno slovensko vas, kjer opustela, zdaj samotna polja, že dala so svoj sad in žita klas. Žit, koruze in krompirja že debele kašče so in v kleteh nabrekli sodi vina, ki lesketa se zdaj pred nami, na sonce zlat spomin, kristalna rosa presvetljenih juter, spokojnih dopoldnevov sončnih in večerov tihih, prej ko zima spet opomni vas, in jaz v stihih, kje, o kje!, je še mračni marčni čas! Še prej meslà, oblačnost, burje šum po krošnjah, pa bližnji snes morda, mehkoba, ki padel po vrheh bo in utišal svet -v sebi se vendarle spomin ohranja, ne le spomin, prav snov in lesket, ujeti sončni žarki, bes belih oblakov preko popoldanskih neb. Ker s temo jeseni, zime, v resnici ne presahne ta svetloba in toplota, in kar kot siva smrt se vidi časa in narave, metafora je s črno smrtjo sprave, je zmota nas ljudi, je le začasen zimski sen, ki nam sa pošlje večen 603. On nas za tren iztrezni, že zdaj, da spomni nas na naš memento mori, pred no odpro se na koncu tudi nam -nebeški dvori. Res. Kmet bolje ve, kako vse po porodu plodnem rado spi, umakne vase se in ždi; tako drevesa, polja in dobrave, senožeti, rožice in trave, srnjad v sozdu in vsi čudeži narave, v brloscih svojih zajčki vsi, lisice, veverice, jazbec, jastrebi in prepelice v snezdih ter sem ter tje še en pozabljen list se vda, ne viden v sozdu, sam, zvrtinči se na tla: zunaj ob okna, čuj, brbot dežja, v osnju pa prasket lesa, od vej, po strehi, po žlebovih, da, sem rekel, morda, že prvi snes. 34 SPčPtfS* Čas za zahvalo torej, misel na smisel in spokoj, še predno na Rakov povratnik navpično sonce nam sporoči najkrajši dan v letu, a že potem, ko prve slane sled, tri mesece pred snegom v zametu ter gole veje vkovane v ledeni žled nam dajo vedet spet, kako se spat odpravlja svet. Zahvalni dan, ko se zakuri krušna peč, da v njo purana po šegi novosvetni dajo leč, puritansko žrtev in indijansko -, bogu poletja. Rdečekoži domorodci, prijazni, napadalni Siouxi1 ne, oni iz dobrodušnega plemena Cherokee,2 angleškim puritancem po begu od nas, od starega sveta, Evrope, dali so purana, krompir, koruzo in tobak, sadove kontinenta, ki sicer tak, star po zemsko šteti dobi, a mlad po odkritju, zdaj tudi nam tu, kjer celo hiša, v kateri ste, starejša je, kot tam sta ustava in država -pogrinja z vsem tem obloženo mizo. Pred prvo slano pobereš šipek, hibiskus, plod divje vrtnice, a brusnice ne, dokler je ne pobeli prvi pravi mraz, s sladkorjem jo prevri, z žganjem prelij in že imaš cranberry sauce,3 namaz, in bučke zlatorumene, squash,4 za nas ponudi k obloženi puri, ko sedemo na toplo, za mizo, za zaprte duri. Zbrani v tej sobi, hiši, ob topli peči, tukaj, drug z drugim, skupaj, le kar!, zahvalimo morda se Bogu in morda naravi, za plod poletnih dni, za dar v kruhu, mesu, sadju, zelenjavi, da z zvenom vinskih čaš še strastnemu bogu Dionizu na oltar, ker zven in zvon njegov sta glas, vohu, tipu, okusu in očem še sluh dodan navzven, vsekdar, predočimo, kar pamet sicer ve, a česar se srce tako, tako zelo! boji. Da namreč za življenjem Thanatos, smrt, v temo in hlad brezdanjega vesolja tu nad nami nas mrazu izginotja izpostavi, v ukrivljeni prostor, v katerem čas, na zemlji naš ječar in gospodar, tam kar ne teče več, stoji. Tam, kjer se nič ne dogaja, kjer človek vsak sam v neskončno večnost se poraja, spet, kot je bil prej, nič, a zlit z vsem, kar je in sploh kdaj je bilo. In vsem, kar bo. Tja sremo vsi, od tam smo mi, ki tukaj zdaj, kakor pač že in vsak po svoje z ljubeznijo, skrbmi, morda pa radoživo v sebi poje, čisto preprosto smo, živimo. Tja sremo vsi. Za tren pomislite na tiste, ki so že odšli; če so vas imeli radi, z molitvijo v srcu svojem, in ne sramujte solze skrivne se v očeh. Ker zdaj so vsi tu, med nami in njihov duh neprepoznan kot medle mesle tu čez hrib, ravan se siblje nad vodami. Življenje napor volje, izsnano iz nebesa, od celote Biti ločeno je stanje duha in telesa, začasen čuden red, iz česa, če ne iz sonca, porojeno iz čudesa, zanj pravih ni besed: rojstvo, sibanje in preminutje --pred njim zaslon, meslà, zavesa. Jesen umiranje, razpad je, entropija, resnica o nečem, ki prav na dnu, morda pa prav o tem samotnem snu je prebujenje -zato vsa nostalgija, povratek s čolnarjem večnim tiho čez vodo, v Had, domu. Nihče od nas ne ve, od kod smo tu, pravzaprav - če sploh? - in če, čemu, zakaj, še najmanj pa do kdaj. V dnevih turobnih teh spet pripoznamo, kot po ljubezni strastni, bežni, da od poletja, je, kot od nje, ostal spomin le nežni. In kakor ljubezni, tako pesem, ki več ne prikliče želje, vendar nas med besede in vrstice pelje s kozarcem v roki vina, ena od konsolacij svetga Avguština. Zato z razlogom in s pravico, v svoji tu začasnosti, s pravico sveto na te tolažbe in še druge, od pesmi skromne poučeni, in brez tuge, za prelest hvaležni, ujeto v zlato vince rujno, v pomisli na novo rojstvo Tako. in na visred bujno, Samo v naklonjenosti in ljubezni kozarce dvisnimo - in čujmo: prepoznamo sebe, druse, kraj, od koder smo prišli Ko v rokah vina čašo zdaj držimo, in kamor vrnemo se vsi, hej!, nazaj v Celoto, predno 33 k ustnam damo, v prvotni raj! 0 vej mo se v dnu srca, da že oddavno se poznamo prej in da četudi čisto noro Strmec nad Črnim vrhom, november 1991 v časa tej prevladi, v besu pred smrtjo vsi drvimo, 1 izg. »Suji« da smo se že nekoč 2 izg. »čerokii« nekje, 3 izg. »kranberi sos« ne vemo kje, 4 izg. »skuaš« imeli radi. Da budni smo in da ne spimo. IVàj vàzn Zàdnjà dqcqznbr&lzà noč odzxom vso fato, ioàr žoHto poetiti in np vàm prvo JanuàrsUo Jutro prinaša ia dva basadi Sgfičm m Z PHA vo zoop. To vànx čad /HdZPdSPd SAZrOAČ^MZdPA« Čc^^vpc. S>ČČ0> 37 Rt na de Ivane Kobal -iskrena knjiga o ljubezni Če malo pobrskamo po spominu in se vprašamo, kakšna besedila običajno beremo v svojem vsakdanjiku, bodo naši odsovori večinoma enako suhoparni - mrtva in dolsočasna, brez kančka duše. Popolno nasprotje temu pa je knjisa z naslovom Rt nade, ki jo je v iztekajočem se letu napisala in ilustrirala mlada avtorica Ivana Kobal iz Bele, s katero sem opravil kratek posovor. Lahko našim bralcem razložiš, kako je sploh prišlo do nastanka knjige Rt nade? Je bil razlog za začetek pisanja literarni natečaj? Zgodbe najbrž sploh ne bi bilo, če ne bi bilo natečaja. Natečaji imajo namreč rok za oddajo. In če se človeku mudi, če ima nek točen datum, ki se približuje - potem lahko naredi ogromno v kratkem času. Tisti datum je bil torej povod, da sem hitro zbrala skupaj zapiske iz raznih majhnih zvezkov in datotek in vse skupaj združila v eno samo zgodbo. Nam lahko kratko predstaviš vsebino? Gospa z rjavimi očmi je nekaj ugotovila. Daje navsezadnje ljubezen tista pomembna stvar. In ni bila edina. Več pa si lahko preberete... Kaj meniš o književnosti v današnjem času? Menim, da mnogi avtorji danes iščejo neke alternative, novosti, nenavadne oblike, ki so včasih samo same sebi namen. Pri tem je nevarno, da avtor izgubi iskrenost v veliki želji izstopati. Vsak bi moral pisati to, kar čuti, pa naj bodo to soneti ali pa neurejeno nametane besede. Moti me to, da danes, ko imamo ljudje pravzaprav vse, kar potrebujemo - v tem ugodnem času, ko smo dosegli določeno stopnjo razvitosti - nastaja tako zelo malo besedil, ki bi v sebi nosila optimizem, sporočilo o veselju, hvaležnosti. Vedno je tako, da postaneš hvaležen šele takrat, ko nimaš. In vsi srečni ljudje, kijih poznam. so hvaležni. Je v teh dobrih časih res tako malo srečnih ljudi? Tudi izvrstne ilustracije v knjigi so tvoje delo. Se tudi sicer ukvarjaš z risanjem? Risanje mi veliko pomeni in ob tem uživam. Zelo vesela sem bila, ko seje založba odločila, da bo slike natisnila v barvah. Kaj bi odgovorila, če bi ti nekdo pred leti rekel, da boš izdala knjigo? Smejala bi se mu najbrž. Kaj pa še počneš v prostem času? Malo gaje in mi je dragocen. Rada hodim po svetu, rada imam gore, berem, animatorka sem. Kolesarim, plešem, grem na kakšno kavico - ampak ne sama. Glede na to, da boš kmalu zaključila gimnazijo, verjetno že razmišljaš o svoji nadaljnji poti? Ja, malo pa res... Najbrž bom študirala slovenščino, mogoče še primerjalno književnost. 38 cckjSstuddi* S? JESENSKA Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Vidiš v njej še kakšno novo knjiso? Nova knjisa? Bilo bi lepo. Za prihodnost pa si ne delam nekih načrtov - vzela bom, kar bo pač prišlo. Močna sem. Na mapi z okroslimi jasodami pišem pesmi in take stvari. Živim tako zelo živo, kot oranžni listi zdaj, ko je jesen, podijo svoja telesca po parkiriščih in cesti - in sploh ne upoštevajo belih črt in STOP znaka. Kar israjo se, kot bi se jim bledlo! Jim je kdo prišepetaval, poleti, ko so še vsi zeleni spali -ji m je kdo sovoril: da bodo kmalu umrli in je to njih zadnji zadnji ples? Ivani se zahvaljujem za odsovore in ji hkrati želim še veliko lepih in ustvarjalnih trenutkov. Ivana Kobal: Rt nade »Ljubiš? So ranljive mreže mojih čustev, stkane po vsem telesu, med celicami, besedami, pogledi. Ponoči spim v viseči mreži, spleteni iz sanj o tebi. O tebi, sonce. V tisti oranžni obleki. Ne, zdaj si najbrž že v sivem. Jesen je. Ljubiš? Stekel bi za teboj in te hitro vprašal. Ljubiš? Ljubiš mene? Saj vem - na kraj pameti ti še ni padlo, a vseeno - ljubiš? Za vsak slučaj, veš, ker ne bi rad šel mimo tebe. Ljubiš, slučajno? Si ljubila takrat, ali so bile le zvezde? Spet bom lagal! Zdi se mi tudi, da bi vsaka moja beseda ranila to ljubezen. Ker je to najgloblja stvar ki jo zmore moje srce. Ta ljubezen. Ne da se je spraviti v besede. No, mogoče pa le v eno: Ljubim! Ljubim tebe! Naj gre moja ljubezen do Rta, kjer je upanje še!« (Ivana Kobal: Rt nade, str. TJ, 28) Pred meseci me je 'v oči zbodla' knjiga z malo bolj zasanjano podobo na naslovnici. Le o čem bi lahko govorilo dekle mnogih barv? Barv mavrice. Barv upanja. In ljubezni. In sanj. Zgolj iz radovednosti sem sijo sposodila. Le kaj nam Ivana Kobal, ki je, mimogrede, obiskovala našo šolo, govori v svojem knjižnem prvencu Rt nade? Nada... Pričakovanje. In upanje. Previdno in z velikim spoštovanjem sem se lotevala branja, kot pač mnogih knjig pred to. Pa vendar te knjige ne bi primerjala z drugimi. Nekaj posebnega je. Ne pusti ti zaspati, ne da bi razmišljal o njej. Počasi in previdno sem prebirala črke, stavke, strani ... Knjiga je sestavljena iz pisem, ki čakajo, da bodo ponesena tja, na Rt dobrega upanja. Vsako pismo nam razkriva drugo zgodbo. Predstavlja drugega človeka. A se v' vsakem lahko najdemo tudi sami. V vsakem od nas, tudi v tistem, ki se zdi najmočnejši, se kdaj prebudi otroška nagajivost, sproščenost, igrivost, resnost, čustvenost, grenkoba, žalost... Bistvo vsega pa je ljubezen. Ptica pevka. Njena melodija nas tako prevzame, da pozabimo na vse, vzletimo in se dotikamo neba. Tako je tudi mene prevzela melodija knjige. Knjige s pismi, ki razkrivajo grenkobo in žalost, vendar še globlje iz sebe izžarevajo ljubezen, ki jo ljudje nemirno iščemo. Vsak dan. Do pozne jeseni našega življenja, ko odpada z dreves še zadnje listje. In umira še zadnje upanje. Ta pisma v sebi skrivajo mnogo bolečine in sanj in bodo poslana tja, skoraj na drug konec sveta, na Rt dobrega upanja: z željo, da bi bilo življenje lažje in svet boljši. Da bi ljubezen ozdravila ljudi. Ker zares srečni smo le takrat, kadar ljubimo. Navsezadnje zaradi ljubezni premagujemo ovire in odpiramo vrata svojega srca tudi drugim. Ljubezen je največji spodbujevalec in najvrednejše plačilo na tem svetu. Mislim, da je bila tudi pri Ivani, ljubezen povod, da je napisala to knjigo. Ljubezen do igranja z besedami, predvsem pa ljubezen do jezika in materinščine... Za bralce Galskega časnika\e Ivanino knjiso prebrala in o njej napisala svoje mnenje učenka 9. razreda OŠ Col. Pripis učitelja materinščine: Ivana, na šoli na Colu smo ponosni nate... Dušan Koren s.p. Col 95 tel: 031/327 937 ren s.p. Vam želi zadovoljstva in topline v letu 2009! Dobrodošli v olimpijskem Pekingu Peking je še nedolgo tega veljal za skrivnostno, eksotično mesto na drugem koncu sveta. Zdaj je od tega ostalo le še nekaj palač in vrtov ter Prepovedano mesto, pa še znotraj obzidja tega zgodovinskega bisera lahko človek naleti na košarkarsko igrišče... Na obiskovalca največji vtis naredi razsežnost metropole, izjemna moderna arhitektura, ki razen redkih izjem nima veze s tradicijo, in žal onesnaženo ozračje. Hrustljavo zapečena pekinška raca pa je že druga zgodba! To so bile moje pete olimpijske igre in Kitajci so napravili vse, da smo se udeleženci domov vračali le z najboljšimi vtisi. Pozoren opazovalec se sicer ni mogel znebiti občutka, da podoba, ki gaje mesto ponujalo med igrami 28. olimpijade moderne dobe, ni pekinški vsakdan, toda to vtisa o vzorni organizaciji ni moglo pokvariti. Budilka na mobilnem telefonu seje Veliki brat. oslasila točno ob sedmih, kar je v Foto: arhiv Tomaž primerjavi z zimskimi isrami, ko je Kovšca treba vstati sredi noči, da se človek pravočasno prebije do prizorišč, pravo razkošje. Jutro, ki sili skozi okno hotela Yansxiyans ob četrti od šestih zJerkovičem na pekinških obvoznic (kar je še vedno nebeškega strnjeno poseljeno območje) je na mjru moč podobno februarskemu jutru v Foto: arhiv Tomaž Kovšca Ljubljani - siva mesla, ki reže v kosti. A ko človek stopi iz hotelske avle doživi šok: namesto mraza 33 pričaka vročina in visoka zračna vlažnost. Nov olimpijski dan vate butne kot sajast dim iz plavža: Beidžins huans jins ni - dobrodošli v Pekinsu. Promet na štiripasovnici do olimpi-jskesa parka je sprejemljivo tekoč; Kitajci se držijo pravil in na olimpijskem pasu ni opaziti nobenesa vozila brez potrebnih nalepk, pa čeprav so samo v Pekingu v zadnjih šestih letih prodali šest milijonov novih avtomobilov. Svoje doda še pravilo par-nepar in zastojev ni. Tudi na vhodu v park in mednarodni televizijski center ni nobene gneče - organizatorji so varnostni sistem priredili tako, da pregled opraviš že zjutraj v hotelu in ko si enkrat v sistemu, nadležnih varnostnih pregledov ni več. Čeprav so bili mnogi skeptični, sistem deluje. Seveda za nas, privilegirance z akreditacijami. Gledalci se še vedno gnetejo v neskončnih vrstah in pred vstopnimi Poletna palača. Foto: arhiv Tomaž Kovšca točkami, kjer jih varnostniki podrobno pregledajo, potrpežljivo čakajo na prehod. Kasneje se ulije dež in štiriurni prenos kolesarske dirke opravim kar pod plastično folijo, ki sojo navlekli čez komentatorska mesta, ki so na odprti tribuni. Naslednji dan na istem mestu komajda prenašam pripekajoče sonce in neverjetno visoko zračno vlažnost. Peking sodi med najvarnejša mesta na svetu. Kriminala praktično ni, obiskovalci so v njem dobrodošli. Seveda pod budnimi očmi vojakov, policistov in agentov. Namesto varnostnih kamer kot roboti dogajanje na ulicah spremljajo vojaki. Ob vsepovsod prisotnem tovarišu Mau. Ampak sistem deluje in če ga sprejmeš, lahko v njem spodobno živiš. V lovu za tradicionalno Kitajsko sem s snemalcem obiskal Trg nebeškega Prepovedano mesto. Foto: arhiv Tomaž Kovšca Zvečer je moja naloga prispevek s Ptičjega gnezda. Že ko se bližaš stadionu te njegova arhitektura enostavno prevzame. Ko vstopiš v areno se občutkov ne da opisati. To moraš doživeti. In tisti večer, sem bil ponosen, da sem Slovenec. Imel sem priložnost, da kot prvi intervjujam novega olimpijskega prvaka v metu kladiva Primoža Kozmusa. Sicer sem se zaradi tega skoraj stepel z Alžirskim kolegom, ampak tako pač je. Športno Komentiranje pod »streho«. Foto: arhiv Tomaž Kovšca Pogled z vrha pagode v Poletni palači. Foto: arhiv Tomaž Kovšca miru, Prepovedano mesto in Poletno palačo. Zdaj je povsod dovoljeno snemanje brez dovoljenj, celo brez vnaprejšnjega najavljanja. Nekaj, kar seje še pred letom ali dvema zdelo nemogoče. »Kitajska je končno postala tako samozavestna, da se lahko odpre svetu. Ničesar se ne sramujemo in ničesar ne prikrivamo. Na vse imamo odgovor.« kot bi me slišal na televiziji razlaga vladni predstavnik. Razsežnosti največjega trga na svetu. Trga nebeškega miru se zaveš šele, ko se čezenj odpraviš peš. Pogled čez nekdaj prazen prostor zdaj namreč prepreči Maov mavzolej in gost promet. V Prepovedanem mestu se lahko izgubiš. V prenesenem in pravem pomenu besede. Poletna palača z umetnim jezerom, ki se po velikosti lahko primerja z blejskim in pagodo na hribu, kije nastal iz izkopanega materiala, je zdaj zatočišče za vse miru željne meščane. Le koliko sužnjev je gradilo ta kolos?! Na četrti obvoznici. Foto: arhiv Tomaž Kovšca novinarstvo je še veliko več kot z3olj suhoparno prebiranje novic v večernih poročilih. Velikokrat je to tudi način življenja! Pekinška arhitektura. Foto: arhiv Tomaž Kovšca Avtor na kitajskem zidu. Foto: arhiv Tomaž Kovšca Islandija - poletje na severu Ko je padla odločitev o obisku Islandije, so nama mnosi zastavili isto vprašanje: »Zakaj sredi poletja ravno tja?« Odlovov\e bil enostaven: zaradi preprosto neverjetne narave. Ta čudovit košček sveta na severu Atlantskesa oceana je še vedno skoraj nedotaknjen in prav tako čist kot je bil ob nastanku. Na svetu ni veliko krajev, kjer lahko na eni strani ceste vidiš bel jezik ledenika, na drusi pa kristalno modro morje. Islandija je kraj, kjer se v kontrastnem zaporedju izmenjujejo osromne količine (večinoma ledeniške) vode, z nizko travo in lišaji poraščena prostranstva ter puste, peščene pokrajine. Bruhajoče Sejzirje, mosočne slapove ter številne ostanke osnjenikov pa je tako ali tako mosoče srečati na vsakem koraku. Masična dežela, kjer se pri sradnji cest izosibajo področjem, kjer bivajo vilinska bitja, s približno 300.000 domačini, ki sovorijo jezik norveških Vikinsov, ki od 12. stoletja naprej ostaja tako rekoč nespremenjen. Ko sva se na začetku avgusta odpravljala od doma, je bilo pri nas še vroče poletje in seveda sva si takrat težko predstavljala, da bova v naslednjih dveh tednih resnično potrebovala topla oblačila. A že ob pristanku na letališču Keflavik nama je bilo jasno, da bosta bunda in kapa prišli še kako prav. Pričakalo naju je deževno jesensko vreme in v nasprotju z zelenjem s fotografij, ki so prikazovale čudovito zeleno Islandijo, naju je pričakalo pusto in sivo okolje. Pojavila sta se majhno razočaranje in vprašanje:/V/ bova sploh videla pravljično deželo s fotografij? Pred vrnitvijo sva si na to vprašanje lahko brez najmanjšega dvoma odgovorila pritrdilno. Islandijo sva spoznala in zaužila v vsej lepoti. Med množico krajev, ki sva jih videla, naj tokrat izpostaviva le nekaj, ki nikakor ne smejo manjkati v načrtu vsakega obiskovalca in raziskovalca Islandije... Po treh dnevih bivanja v Rey-kjaviku, islandski prestolnici, je prišel čas, da ga zapustiva in se odpraviva na približno 2.500 kilometrov dolgo pot okrog Islandije. Najprej sva se odpravila poti znamenitim gejzirjem in slapovom Gullfoss. Ob odhodu iz mesta je bilo vreme še vedno oblačno, ko pa se nama je odprlo podeželje, je izza oblakov pokukalo tudi sonce in ogrelo mrzlo ozračje. Islandske ceste so Islandska prestolnica Reykjavik z goro Esja v ozadju, koto:junj Likar Ko sva se naužila opazovanju deroče vode, sva se odpravila proti majhnemu ribiškemu mestecu na jusu, v Vik. vsekakor presenetljive, in sicer pozitivno presenečajo dolsi ravni odseki, izjemna redkost prometa, strpnost voznikov in ovce na cesti kot stalne spremljevalke na poti... Islandske ceste so tudi v poletni turistični sezoni tako rekoč prazne - edine stalne spremljevalke so ovce, ki se prosto pasejo. Foto: Tanja Hladnik Skromna protestantska cerkvica nad vasjo Vik - podobne so posejane po vsej Islandiji. Foto:Jurij Likar Pot je bila razsibana in lepote Islandije s fotosrafij so se pričele prikazovati - po dobri uri vožnje sva prispel do Gejzirov. Gruča obiskovalcev seje premikala med točkam, kjer iz vrelcev vrela seotermalna voda s 100 stopinjami, kije približno vsakih deset minut »špricnila« visoko v zrak - po vsakem izbruhu je sledil bučen aplavz navdušenih turistov. Po nekaj minutnem sretju na soncu sva se odpravila naprej proti slapovom. Ti so oddaljeni le nekaj minut in prav tako množično obiskani. Po kratkem sprehodu proti slapu mosočnemu slapu Gullfoss, ker se lahko dotakneš vode, ki hrumi mimo, sva bila nasrajena z neverjetnimi občutki in posledom. Kako majhni in nepomembni smo ljudje! Nad slapom seje prikazala mavrica, kar se menda zsodi le ob posebej lepem vremenu. Ob mogočnem slapu Gulfoss se hote ali nehote začneš počutiti majhnega in nepomembnega. Foto: Tanja Hladnik 46 (oVL/Vcsc. cajSsujčVtz* Pot proti jusu je obarvana s čudovito zeleno barvo, številnimi ledeniškimi slapovi na dosesu roke in rekami. Vožnja je bila kljub utrujenosti prijetna, v Viku pa naju je čakal prijazen mladinski hotel s čudovitim razsle-dom na mestece in ocean. Po prespani noči se odpraviva do večkilometrske črne peščene plaže z znamenitimi kliti in se sprehodiva po njej - če bi želela prehoditi vso, bi za to sotovo potrebovala več ur. Nad plačo snezdi veliko ptic, zato je to tudi zavarovano območje. Po osledu se odpraviva naprej, proti največjemu ledeniku v Evropi - Vatnajokullu. Svartifoss velja za enega najlepših islandskih slapov in je zato pogost motiv razglednic. Foto: Tanja Hladnik Neskončna črna peščena plaža v Viku na jugu Islandije. Foto:Jurij Likar Pot naju vodi čez številne železne Gostove, kijih lahko prečka le po ono vozilo. Mostove spremljajo tudi nasipi, ki branijo okolico pred popla-vami. Pred nekaj leti je tu namreč izbruhnil vulkan in stalil veliko količino ledu; voda, ki seje sprostila ob tem, pa je porušila vse tedanje mostove in to področje povsem opustošila, kar je vidno še danes. V daljavi pa se nama je že kazal Vatnajòkull, ki meri spoštljivih 8.300 kvadratnih kilom- etrov. Prispeva k informacijski točki, ki ponuja različne vodene izlete v okolico ter na ledenik. Odločiva se, da bova po ledeniku hodila ob naslednjem obisku in se odpraviva proti slapu Svartifoss. Za pot v obe smeri porabiva dobri dve uri, posled, ki 33 doživiva pod seboj, pa je čudovit, saj se nama odpre posled na obalo na eni strani ter na ledenik na drusi strani. Po pohodu se odpraviva proti zalivuJbkul-sàrlón, kjer se ledenik lomi v morje. Ledene skale počasi plavajo iz zaliva proti odprtem morju in tu imava možnost, da se dotakneva ledenika. Ob lepem sončnem vremenu okolica deluje pravljično in ob posledu na pokrajino ostaneva brez besed ... (vZTvVisc. ujsVtfó* 47 Zadnja znamenitost, ki jo bova tokrat izpostavila in ki sva jo obiskala ob zaključku najinesa potovanja, je t. i. Modra lasuna ali v islandščini Blaa Lónid. Gre za kopališče z morsko Seotermalno vodo, nezemeljske turkizno modre barve - seveda zaradi tesa (žal) tudi prava turistična atrakcija in eden najbolj obiskanih krajev na Islandiji, kar seje po dveh tednih »samote« izkazalo za precej neprijetno. Vseeno sva si za zaključek potovanja privoščila kolikor mosoče sproščujoče uživanje v topli kopeli... Foto: Tanja Hladnik Po nekajdnevnem potovanju proti severu Islandije je prišlo na vrsto tudi masično jezero vulkanskesa izvora z imenom Myvatn.Jezero se nahaja v bližini drusesa največjesa mesta na Islandiji, Akureyri. Ko se z vzhoda pelješ proti jezeru, 33 najprej vidiš iz razsledne točke, kjer si 33 lahko dobro osledaš od daleč. Od blizu te jezero še bolj prevzame. Žive zelene barve in kristalno modre vodo ni mosoče opisati z besedami, pa tudi fotosrafija ne prikaže vsesa. Edina slaba lastnost jezera so komarji in teh je osromno. Ob tako velikem številu tudi repelenti ne pomasajo, saj se dobesedno naselijo na tvojo obleko in jih potem še kar nekaj časa voziš s seboj. Ledeniško jezero Myvatnje kraj ki ima na Islandiji statistično ^ v~akodnevno prjvablja vdiko števjlo največ sončnih dni na leto. obiskovalcev. Foto: Tanja Hladnik Fo/q.Jurjj Ukar Turkizno modra geotermalna voda kopališča Blaa Lónid nai bi blagodejno vplivala na človekovo Pravljičen ledeniški zalivJòkulsarlón - kraj posebnega miru in lepote. Po štirinajstdnevnem raziskovanju Islandije je žal prišel čas, dajo zapustiva. Tole bo zvenelo prav klišejsko, ampak ta severni otok se nama je tako usedel v srce, da bodo prvemu Sotovo sledili še drusi, tretji... obisk, ki bodo predvsem morali trajati dlje! 48 TPkFkFó* Potovanje v Peru Peru, obmorska država na zahodnem delu južne Amerike. Mnogim nepomemben, zaostal, nerazvit del sveta. Zame pa je čisto drugače. Tam prebivajo naši sorodniki, in sicer očetova teta s tremi sinovi z družinami, zato je moj pogled na ta košček sveta nekoliko čustveno obarvan. Ta čustvena naveza pa tudi želja po videnju nečesa novega, drugačnega sta bili vzrok za odločitev, da jih obiščem. Sprva sem o tem govorila bolj za šalo kot zares, a kasneje seje ta šala spremenila v resničnost tako, da so se mi nato pridružile še prijateljica Nataša, sestrična Mateja in njena prijateljica Nina. Na praznični petek 31. oktobra so nas domači odpeljali na letališče v Benetke, od tam smo poletele do Madrida, nato je sledil še dvanajsturni let čez ocean do Lime. Tam so nas pričakali naši sorodniki in nam po kratkem oddihu razkazali Limo, kije Slavno mesto Peruja. To je zelo veliko mesto, nekoč najbosatejše mesto v Ameriki, ki saje ustanovil Francisco Pizarro. Videli smo revnejše predele in bosate četrti Miraflores ob Pacifiku. Sprehodili smo se po starem delu mesta, zsrajenem v španskem kolonialnem slosu. Tu stoji vladna palača, katedrala, nadškofova palača in druse pomembne stavbe. Eden od najbolj osupljivih muzejev v Peruju je muzej zlata. Naj še omenim promet v Peruju - GROZA! Tam ne poznajo nobenih pravil, zato je na cesti pravi kaos. Ko smo se z avtomobilom peljali po cesti nas je ustavljal policist, ker je pač šlo malo prehitro, vendar mu je naš šofer le pomahal in vožnjo smo nadaljevali. Naslednji dan smo odšli proti Pa-racasu, južno od Lime, kjer se že začenja perujska puščava, ki pa jo pos-°sto prekinjajo zelene oaze. Šli smo v oazo Huacachina. Tam smo spoznale Puščava Huacachina. Foto: Mateja Lemut in občutile adrenalinsko vožnjo s peščenimi busjji ter srfanje po puščavskem pesku, ki pa je občutno drusačno kot po snesu. Po povratku v Limo smo naslednji dan poleteli v Cusco. Nekoč je bilo Cusco (Qusqu) prestolnica Peruja in eno najbosatejših mest na svetu. Zlato je kmalu privabilo Špance, ki so umorili inkovskesa vladarja in s tem zrušili celotno državo. Zračni posnetek mesta Cusco. Foto: Petra Lemut (jctZZvZisc. cckjS-mijZ F?### 49 Toda mesto je danes resnično veličasten spomenik nekdanjim časom in ima čar, ki 33 nima nobeno druso v Peruju. Enkraten je slavni trs, obkrožen s čudovitimi kolonialnimi zsradbami in cerkvami. Lahko si samo domišljamo, kako je bil v časih Inkov mosočen zlati tempelj Korikanča. Osromni kamni v zidovih so izklesani tako natančno, da mednje ne sre niti noževa konica. Zanimivi so tudi inkovski ostanki nekoliko iz mesta: trdnjava Sacsayhuaman, Puca Pucara, kopeli v Tambo Machayu. Sledilo je največje doživetje - obisk izsubljenesa inkovskesa mesta Machu Picchuja, ki 33 Španci niso odkrili in je tako ostalo skrito vse do 20. stoletja. Še vedno znanstveniki ne vedo natančno, kakšno vloso je imelo mesto, toda to prav nič ne zmanjšuje njesove osupljive lepote. Videli smo enkratne templje. Machu Picchu je verjetno najpomembnejši arheološki spomenik na svetu. Končno pa je napočil dan, ko smo se odpeljali v slavno džunslo, kjer nas je čakala teta Rozalka, kije bila slavni krivec pri odločitvi obiska Peruja. V džunslo smo se vozili devet ur z džipom. Cesta je bila makadamska in zelo, zelo ozka. Na eni strani ceste je bilo sorovje, na drusi strani pa osromni prepadi, tako da občutkov vožnje raje ne bi opisala. Je bilo pa toliko lepše, ko smo prišli na cilj, kjer nas je v solzah sprejela teta. Objela nas je in njene prve besede so bile: »O, moje punce, moja Slovenija....« Domorodkinja v Cuscu. Foto: Petra Lemut Izgubljeno inkovsko mesto Machu Picchu. Foto: Petra Lemut Poredna opica v džungli. Foto: Petra Lemut 50 (ci-FL/vPst- cojS-viAj/z* FPk?M & V džunsli smo preživele največ časa, kar je bilo posebno doživetje. Vozili smo se s čolni, s splavom, videle smo različna plemena, ki tam živijo, pozdravljale so nas opice, videle smo krokodila, pojedle smo veliko banan, ananasa in ostalesa tropskesa sadja, ki raste v divjini in ima prav poseben okus. Večeri v džunsli so bili nekaj poseb-nesa, saj smo se s teto veliko pogovarjali. Glavna tema pogovora pa je bila - Slovenija. Več kot očitno je bilo, da teta vedno bolj pogreša svojo domovino in svoje domače. Njena edina želja je, da bi še enkrat sedela v Žagoliču, pred svojo domačo hišo, pod orehom. Nekega večera nam je pripovedovala, kako jo je pot ponesla v Peru. Ko seje poročila, je živela v Gorici. Njen možje bil namreč doma iz tolminskih krajev. Bila sta poročena en mesec, ko so moža poklicali v vojsko, kjer je bil šest let. Teta je bila prepričana, da se ne bo nikdar več vrnil domov. Po šestih letih pa je neke noči pred hišo ustavil tovornjak in pod oknom je slišala glas svojega moža, ki jo je poklical. Hitro seje oblekla in stekla k njemu, saj ga je takoj prepoznala po glasu. Čez nekaj časa je prišel ukaz, da se morajo tisti, ki so prišli živet v Italijo po letu 1940, takoj izseliti - ali nazaj domov ali pa v Argentino. Z možem sta se dogovorila, da gresta v Argentino. Domačim je takoj v pismu sporočila, da odhaja v tujino, saj jih obiskati ni smela več. Prišli so se posloviti, vendar čez bodečo žico niso smeli, saj jim takratna oblast tega ni dovolila. Tako da so si lahko le od daleč pomahali v slovo. Ko nam je to povedala, je bridko zajokala. Z vlakom sojih odpeljali do Trsta, kjer sojih obvestili, daje letalo za Argentino že polno, zato lahko gredo le v Peru. Nista imela druge izbire, kot da se usedeta na letalo za Peru. V Limi sojih sprejele nune v samostanu, kjer so tudi preživeli prvo noč. Naslednji dan so jih odpeljali v džunglo, kjer sta delala, mož kot šofer, ona pa kot gospodinja. Teta seje takrat v treh mesecih naučila španskega jezika. Kasneje sta si kupila hišo v Cuscu ter plantaže v džungli, kjer sta nasadila kakav in kavo. S tem sta si namreč pričela služit Slovenski jezik ohranja s tem, da bere slovenske knjige, saj tam nima nikogar, da bi z njim govorila slovensko. V džungli smo na tetino željo preživele največ časa in moram priznati, da nam ni bilo žal, saj je bilo tam zelo lepo. Čas seje iztekel in prišlo je slovo - najbolj boleče za našo teto, saj so nam še v naslednjih dneh sporočili v Limo, daje še vedno zelo žalostna in da se ne more in ne more potolažiti. Zame je bil to trenutek razpetosti Druženje s teto Rozalko v džungli. Foto: Nataša Črnigoj denar. Nadalje sta nabavila govedo. Sprva sta imela le osem krav, danes pa jih imajo že 1.800. Kmalu za tem seji je mož smrtno ponesrečil, ostala je sama s tremi sinovi, ki so se kasneje poročili in danes ima že veliko vnukov. Prvič je obiskala domovino leta 1987 - po štiridesetih letih, nato je prišla še dvakrat. Trenutno načrtujejo obisk za prihodnje leto, če bo teti zdravje dopuščalo. Zanimiveje bilo poslušati to njeno zgodbo! Presrečna je bila, ko je zvedela za naš obisk. Rekla nam je, da ima občutek, daje delček Slovenije pri njej. med teto in domačimi. Rada bi poletela nazaj k njej, jo objela, na drugi strani pa so me čakali moji domači in moja domovina. Kaj moremo, slovo je vedno boleče. Tolažimo se s tem, da se prihodnje leto zopet vidimo!? Potovanje je bilo krasno. Lepo je bilo videti popolnoma drug svet ter ljudi, ki tam živijo, nekaj najlepšega pa je, ko se srečaš s svojimi sorodniki, ki živijo tako zelo daleč, tam čez morje. Kot pribito pa drži, daje povsod lepo, a najlepše doma! COjSOvČŽČ F? F?/?# 51 LAMPE JOŠKO VIŠNJE 4; OSM: 041 647 602 52 Bog hoče tako! V odhajajočem letu 2008 so me člani Društva za ohranitev starih običajev Trillek prosili, če napišem nekaj besed o Viteškem redu Božjesa sroba vjeruzalemu, v kateresa sem bil sprejet konec avsusta letos. Naj takoj na začetku povem, daje ta dosodek zame velika milost in ga doživljam kot nedoumljivo bogato Božje darilo za mojih petdeset let, ki sem jih naštel septembra letos. Viteški red Božjesa sroba vjeruzalemu ima dolso zsodovino. Rodil seje iz Kristusovih ran, seslo reda pa se siasi: »B03 hoče tako!« Red seje ohranil do današnjih dni. Leta 1113 j® papež Paskal II. uradno priznal obstoj in namen Reda. Na čelu Reda je bil kot veliki prior najprej vsakokratni papež, leta 1848 pa je papež Pij IX. prenesel vloso velikesa mojstra na latinskesa patriarha vjeruzalemu. Leta 1888 je papež Leon XIII. odločil, da se v Red lahko sprejemajo tudi ženske, ki dobijo viteški naziv dame. Prvi statut Reda sesa v leto 1868, v nadaljnjih letih je bil večkrat dopolnjen, zadnji statut pa je potrdil leta 1977 papež Pavel VI, kije prenesel vloso vodenja na enesa izmed kardinalov. Od leta 2007 je to kardinal Foley. Leta 2G01 je Red v Sloveniji uvedel kardinal Prejem listine o imenovanju. Foto: Tornino Petelinšek Dr. Franc Koren med obredom investiture. Foto: Tornino Petelinšek krščanske bratovščine kanonikov, ki so poles svojih verskih ciljev ščitili tudi romarje, ki so v srednjem veku romali v Sveto deželo. Ustanovljen je bil pri baziliki Božjesa sroba vjeruzalemu daljnesa leta 1099. Ideal viteštva je najbolj plemenita in trajna dediščina krščanske civilizacije in ta ideal se je izoblikoval v srednjem veku. Simbol Reda je vse od začetka Jeruzalemski križ, ki predstavlja pet QkZv&sc cdjy'hxjkF S? K?k?<9 53 Listina o imenovanju za Viteza Božjega groba. Foto: Franc Koren insignije viteza - jeruzalemski križ. Foto: Franc Koren nadškof dr. Franc Rode. Novi veliki prior Reda je sedaj v Sloveniji škof dr. Anton Jamnik. Red ima na vsem svetu v nekaj manj kot petdesetih namestništvih okros 18.000 članov, vsako leto pa je sprejetih nekaj sto dodatnih članov. 30. avgusta letos je bilo v slovensko namestništvo sprejetih dvanajst novih članov in med njimi sem bil tudi sam. Po Zakoniku cerkvenega prava je naš Red mednarodno laiško združenje vernikov odprto tudi za klerike in je pod zaščito Svetega sedeža. Že samo ime Viteški red Božjega groba iz Jeruzalema nakazuje temeljno duhovno točko - Gospodov grob - kraj, kjer na poseben način izražamo veselje ob Kristusovem vstajenju. Vsak vitez se obveže k dobrotljivi zvestobi v veri in k pomoči vsem, ki širijo in utrjujejo krščansko vero v Sveti deželi, ki je, kot vemo, skozi vso zgodovino preizkušena z vojnimi grozotami. Vitezi in dame moramo v Devici Mariji vedno iskati vdanost in zgled ljubezni do Boga in do bližnjega. Zavzemati se moramo za mir, ekumenizem in pravičnost. V moderni družbi je treba iskati rešitve v krščanskih izročilih, ki vsakega človeka prepoznavajo kot Božjega otroka in to je osnova za resnično humano obravnavo ljudi v vsaki družbi. Da bi člani Reda vse to zmogli, se od njih zahteva moralno življenje, religiozno pobožnost, sodelovanje pri cerkvenih dejavnostih, laiški apostolat, razpoložljivost za služenje Cerkvi in živo zanimanje za verske probleme v Palestini v ekumenskem duhu. S svojimi prispevki člani Reda tudi materialno podpirajo tam živeče kristjane, predvsem z vlaganjem v izobraževalne ustanove vjeruzalemu in vjordaniji. Vsaj enkrat v življenju naj bi vsak član Reda tudi poromal po poteh Jezusa Kristusa v Sveti deželi in se tam še bolj iskreno in čuteče srečal s kristjani, da bi prepoznal njihove stiske in potrebe. Za sprejem v Red mora bodočega člana praviloma povabiti nekdo, ki je že član Reda Vitezov Božjega groba. Tako sem tudi sam letos januarja dobil prijazno vabilo, če bi bil pripravljen vstopiti v ta Red. Vabilo mi je poslal škof in naš veliki prior dr. Anton Jamnik. Po skrbnem premisleku sem vabilo sprejel in začel hoditi na sestanke reda, ki se začnejo s sveto mašo v ljubljanski stolnici in potem sledi še srečanje članov reda. V nadaljnjem postopku sem moral Redu dostaviti krstni list, življenjepis, potrdilo domačega župnika, da sem dejaven katoličan z opisom vseh dejavnosti, kijih izvajam v župniji in škofiji, osebne in družinske podatke in seveda tudi mere za izdelavo viteške uniforme. Vse te dokumente so s strani našega namestništva poslali v Vatikan, kardinalu Foleyu, velikemu 54 (j&žZ/Viso ccu/spuČKc* FPF?K?<9 mojstru. Letos junija je veliki mojster poslal v Ljubljano listine, s katerimi me je imenoval za članstvo v Redu. Tako so bile odprte vse poti, da se izpelje investitura. Investitura je sprejem novih članov v Red vitezov Božjesa sroba. Po štirih letih seje letos ta milostni dosodek zsodil na Gradu Goričane v bližini Medvod, v katerem je tudi čudovita kapela. 29. avsusta zvečer smo se bodoči vitezi skupaj z ostalimi člani Reda udeležili besed nesa bososlužja, ki saje vodil naš kardinal dr. Franc Rode. Med bososlužjem smo svečano prisesli, da bomo v svojem življenju sledili z zsledom in delom nauku Cerkve in živeli po pravilih Reda, to obljubo smo potem overili tudi s podpisom. Kardinal Rode je ob koncu blasoslovil naše uniforme in v prijetnem klepetu z ostalimi člani smo tako zaključili prvi večer. Ta večer meje spremljala žena Irma. Portret viteza dr. Franca Korena. Foto: Alfonz Krapež Na dan investiture 30. avsusta smo se na slovesnost ob 10. uri odpravili vsi člani družine. Med slovesno peto sveto mašo smo bili novi kandidati sprejeti v Red Vitezov Božjesa Sroba. Tudi ta dan je investiture vodil in maševal sospod kardinal dr. Franc Rode. Sam obred sprejema med viteze je zelo pomenljiv. Kleče smo se svobodno izrekli, da želimo postati vitezi Božjesa sroba za službo Cerkvi. Gospod kardinal je nad nami molil, nato smo simbolično iz njesovih rok prejeli viteške estrose, kot simbol prvih vitezov. Zatem je kardinal Rode na vsakesa položil meč na levo in na desno ramo in nas medtem imenoval za viteze v imenu Očeta in Sina in Svetesa Duha; naključje je hotelo, da sem k obredu z mečem prvi pristopil jaz. Zatem nam je ob botrstvu enesa starejšesa viteza izročil še slavni znak viteštva; to je jeruzalemski križ, ki 33 vitezi nosijo zavezanesa okros vratu na različnih slavjih Reda. Nazadnje smo se oblekli v viteška oblačila in prejeli čestitke. Čestital nam je tudi srof Maeternich, kije vsakemu novemu vitezu prenesel voščilo v imenu Velikesa mojstra, kardinala Foleya iz Rima. Po slovesnem blasoslovu smo na dvorišču sradu iz rok kardinala Rodeta prejeli tudi listine o imenovanju. Zame je ta letošnji dosodek velika milost, saj sem bil poklican med Viteze Božjesa sroba vjeruzal-emu nepričakovano in rekel sem si: »Gospodova pota res niso naša pota!« Sprejem viteštva jemljem kot začetek in ne kot dopolnilo mojesa dela. Želim si, da bi moja dejanja v bodočih letih permasala sejati med ljudi dobroto, v poklicnem življenju želim permasati ljudem po svojih najboljših močeh. Današnji svet je poln nestrpnosti, a verjamem, daje v njem tudi dosti plemenitesa in z zaupanjem v Bosa in z dobrimi deli naj postaja vse okros nas boljše. Zaključujem z voščilom: »Naj vam novorojeno Dete iz Betlehema v srca in vse globine vaših duš in družin prinaša upanje, mir in Božji blagoslov v božičnih dneh in v Novem letu 2009!« S1 ržžžS 55 Veselo druženje na letošnjem Oratoriju Najlepša pesem od vseh je tista, ki poje o veselem bivanju v otroškem živžavu. Najlepši dnevi za otroke so tisti, ko jih iste poti kot med šolskim letom k verouku, vodijo v prostore župnijskesa doma, k zsovornim ciljem sproščenosti v igri, k trenutkom molitvene zbranosti, k risanju, k deseterim oblikam presenečanj. Tudi letos smo v župniji Col mladi organizirali Oratorij. Trajal je od 10. do 15. avgusta, udeležilo se gaje približno sedemdeset otrok ter petnajst animatorjev. Tako smo se na letošnjem Oratoriju povezovali, zabavali in igrali. Foto: Tim Žgavec - za katero je poskrbela sospa Anica Rijavec. Seveda pa smo bili deležni tudi sladkih dobrot, ki jih je samo za nas spekla sospa Aleksandra Mikuž. Popoldnevi pa so bili zelo razisrani. Israli smo športne isre na isrišču, doživeli smo tudi vodni dan ter sproščeno pevsko in plesno popoldne. V torek smo se odpravili na izlet na Kovk, kjer smo bili deležni posleda na čisto pravo sasilsko akcijo (ravno v tistem času je bil požar in tako nam je splaval po vodi skriti zaklad), ampak kljub temu smo vsi neizmerno uživali V ponedeljek navsezsodaj zjutraj smo se zbrali najprej animatorji, okros 9. ure pa so se nam pridružili nadebudni otroci. Vsako jutro smo dan pričeli v cerkvi z molitvijo, pesmijo, osledom zsodbe o Pavlu. Nadaljevali smo z katehezami, ki sojih pripravili animatorji. Ker so bili po tem naši želodčki že rahlo prazni, smo jih napolnili s sadjem in kruhom, nadalje pa smo se zaposlili z zanimivimi delavnicami. Izdelovali smo nakit, izdelke iz sline, izdelke iz soli, risali po majicah, pekli piškote, slikali na steklo. Potem pa nas je čakalo »ta pravo kosilo« - od okusne enolončnice do krompirjevesa Solaža ter nenadomestljive »pašte« Popoldanski pohod na Kovk, kjer je prav takrat potekala velika gasilska akcija gašenja požara. Foto: Tim Žgavec 56 (joKdzžPsc. žžkŽržS* Najmlajši udeleženci Oratorija na cilju pohoda. Foto: Tim Žgavec Skupinska fotografija udeležencev Oratorija 2008. Foto: Tim Žgavec - tako otroci kot animatorji. Da, bilo nam je lepo! Podili smo se za soncem, hodili na srebene bližnjih hribov, v Sozd, kije vodil k pisanim jasam, v sence dreves - rekli smo: »pojdimo, odrinimo na pot, kamor nas vleče, kamor smemo in moremo - in vsaj za nekaj časa odmislimo skrbi.« Res, samo za nekaj časa... PORTI NOTRANJA VRATA BELPORT d.o.o. Col 3/a, 5273 Col tel. 041 377 561 F?k?v?6* 57 Colska župnijska kronika za leto Gospodovo 2008 Ker v času, ko je bila kronika napisana (11. december 2008), še ni končnih podatkov za leto, ki se izteka, je razumljivo, da številke niso dokončne in točne. Pri krstnem kamnu župnijske cerkve Sv. Lenarta na Colu je bilo v letu 2008 krščenih šest dečkov: Anže Štinjek, dvojčka Blaž in Matija Kolar, lobija Preselj, Tomaž Štefančič in Luka Rušt. Kar štiri hkrati je krstil ob svojem obisku v domovini misijonar Janko Kosmač. Leto prej je bilo devet krstov. Torej trije krsti manj kot leto prej. Prvoobhajancev je bilo sedem. Leto prej jih je bilo prav tako sedem. Birma za 34 birmancev iz osmesa in devetesa razreda je bila v nedeljo, 1. junija 2008 dopoldne. Birmovalje rojak, škof Jurij Bizjak. Birmanci so v dveh skupinah poromali v koprsko stolno cerkev, kjer jih je sprejel in nasovoril škof Jurij Bizjak. Hvala sestri Rebeki Kenda in vsem animatorjem za njihovo vztrajno in lepo delo. Na praznik Sv. Rešnjesa Telesa in Rešnje Krvi, 22. maja 2008, je bila tudi redna kanonična viz-itacija, ki jo vsake štiri leta opravi škof v vsaki župniji. Vsi birmanci so uspešno opravili preizkus znanja in pripravljenosti na birmo. Doma seje poročil samo en par: Vanja Rušt in David Rušt iz Gozda; Katarina Ferjančič in Peter Vidmar pa sta se poročila na Slapu ter obudila Štefanovo domačijo v Orešju. Ob posrebu smo se poslovili od štirih župljanov:Jernej Bajc, Valentin Škrlj, Domen Preselj in Štefanija Kobal. Zadnji posreb je bil v Sanaboru. Leto prej je bilo trinajst posrebov. Samo civilni posrebi pri nas niso v navadi - ne to leto ne leta prej. Če povzamemo - dva krsta več kot posrebov v letu 2008. Naročniki verskesa tiska upadajo: Osnjišče za tri in Družina za štiri. Štetje nedeljnikov je pokazalo tako spomladi kot jeseni podobno število (511 in 514). Vso župnijo so ob novem letu obiskali otroci kot koledniki in zbirali darove za misijone. Skupaj z župnijo Podkraj smo imeli več romanj. V petek, 20. junija 2008, smo z enim avtobusom poromali v Stično ob obisku Fatimske Matere Božje. Že naslednji dan, 21. junija 2008, smo prav tako z enim avtobusom romali z našimi starejšimi na Brezje, naši voditelji in spremljevalci so bile sodelavke Karitas. Med 28. junijem in 5. julijem 2008 smo poromali v Fatimo, Lurd in Santiaso de Compostela. Na pot smo se odpravili z letalom iz Brnika, nazaj pa smo se vrnili z avtobusom. Isti romarji so imeli srečanje še v nedeljo, 5- oktobra 2008, na vikendu pri Lisjakih blizu Šmarij. Mladina je v soboto, 20. septembra 2008, z enim avtobusom romala v Stično. Poromali smo tudi v Brežice, Krško in Brestanico - Slovenski Lurd ob 15-letnici Aritoursa. Romanje je bilo v soboto, 25- oktobra 2008. Otroški in mladinski pevski zbor je prepeval pri živih jaslicah v Postojnski jami na sod Sv. Štefana. Jaslice v župnijski cerkvi je pripravila mladina. Hvaležni smo jim, veseli pa bomo, če se bodo v takem in še večjem številu še naprej zbirali na srečanjih. Na večer praznika Vseh svetih je mladinska skupina pripravila duhovno bosato in lepo skupno molitev vseh štirih delov rožnesa venca v župnijski cerkvi. Pevci obeh zborov so imeli posostitev ob Sv. Ceciliji. Hvala sostiteljema 3. Milki in 3. Gabrijelu Koren. Sv. Miklavž je obiskal vse otroke v župniji. Število strežnikov nekoliko upada, zadnje čase je vsaj malo več navdušenja med majhnimi otroci. Trenutno je sedaj 43 strežnikov (pred nekaj leti 62). Po končanem veroučnem letu 2008/9 se nam obeta velik osip strežnikov. Tudi bralcev bi bilo lahko več, posebej med tednom, saj je maš res tako malo. Velja tudi za Sanabor. Dekanijski družinski dan v Vipavskem 58 križu 4- oktobra 2008 - razen ene obiskovalke po službeni dolžnosti, ki je vztrajala do kosila, nismo imeli iz obeh župnij niti ene družine niti enesa zastopnika. Vabil je bilo v naših dveh župnijah (Col, Podkraj) razdeljenih kar 400. Štiristo vabil in prav toliko zastonj kosil - in nič odziva. Udeležba iz dekanije pa je bila lepa in spodbudna: 200 do 300 ljudi iz mladih družin. Hvala B03U. Nov križev pot v župnijski cerkvi je bil postavljen v petek, 7. marca 2008. B03 plačaj vsem darovalcem, posebej pa slikarki Ani Trošt, ki saje občuteno naslikala, in mizarskemu mojstru Dominiku Curku za lepe okvirje. Isti dan je prvič vodil pobožnost ob novem križevem potu Ivan Preslju. Blasoslovitev novih podob križevesa pota in obnovitvenih del v cerkvi je še v načrtu. Upamo na nov pasijonski križ. Kot svoj dar nam je Ana Trošt nad misijonskim križem naslikala in podarila Vstalesa Zveličarja. Darovalci za križev pot so imeli srečanje v torek, 11. marca 2008. Takrat je bila predstavljeno vse delo povezano s križevim potom. Mladinski mešani pevski zbor Duri pod vodstvom Martine Peljhan, Ane Trošt ter sodelavcev je 20. aprila pripravil v cerkvi lep koncert z naslovom Oče, združi nas. 603 plačaj za trud Mateji Peljhan. Oratorij je bil letos drusič na Colu od ponedeljka, 11. avsusta, do petka, 15. avsusta 2008. Vodila saje Mateja Peljhan skupaj z animatorji iz mladinske skupine. Za hrano je skrbela Ančka Rijavec. Srečanj seje udeleževalo lepo število otrok, celo preko 70. Bili so zelo navdušeni in si kaj take3a še želijo. Oratorij je bil večinoma v Župnijskem domu in v cerkvi, en dan pa je bil tudi izlet. Mateja Peljhan je 30. septembra 2008 na Teološki fakulteti v Ljubljani uspešno zasovarjala diplomsko naloso in opravila diplomski izpit ter s tem izpolnila vse obveznosti za dokončanje univerzitetnesa eno-predmetnesa študijskesa prosrama Teolosjja in dosesla strokovni naslov univerzitetna diplomirana teolosinja. Na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2008, je pri prvi maši prejela kanonično poslanstvo, ki 33 ji je kot katehistinji podelil ordinarij škof Metod Pirih. Vse tri lestence iz župnijske cerkve je očistit, obnovil in pozlatil ter na novo elektrificiral pasarski mojster Pavle Pirnat iz Ljubljane. Potrebno bo tudi redno čiščenje. Vsak lestenec ima tudi svoj vitel, ki omosoča varno spuščanje do tal in nato dvisanje s podstrešja. Shod v L03U 3- avsusta sta pripravljali župniji Col in Podkraj. Sodelovanje je bilo zelo skromno: nobenesa strežnika, pevcev zsolj za vzorec, bralci so bili kot vedno isti. Treba bo razmisliti in se odločiti, ali smo še sposobni (dve župniji skupaj) enkrat na dve leti oblikovati eno mašo v Losu. Sicer raje ne sprejmimo obveznosti. Tokrat nas je izjemoma nasovoril misijonar p. Lojze Markelj DJ na temo »Družina in družinska molitev«. Sv. Lenarta smo počastili z zlato mašo nekdanjesa župnika Bosdana Brica. Med nami je bil kar tri dni. Ob prvem petku in pred šasro je obiskal vse bolnike v župniji ter zanje daroval tudi mašo ob srečanju bolnikov v župnijski učilnici. Sv. Danijela v Sanaboru smo na podoben način počastili z nedeljsko sv. mašo 14. septembra 2008. Mašo v DSO (Dom starejših občanov v Šturjah) v torek, 5- avsusta, sta pripravljali naši župniji: Col in Podkraj. Skupaj z drusimi sodelavci iz dekanije nam je uspelo. Nove klopi v župnijski cerkvijo iz slavonskesa hrasta po načrtih arhitekta Franceta Kvaternika naredil mizarski mojster Jožko Osrič iz Čekovnika v dosovorjenem roku - do novesa leta 2009. Prodaja sedmih parcel zazidalnesa načrta »Drase« je bila izvedena konec leta 2007 in v začetku 2008. Iz tesa fonda bo bomo pokrili plačilo novih klopi. Vojaški kaplan Milan Preselj je na polletni misiji v državi Kosovo. Od njesa smo se poslovili pri nedeljski jutranji maši, 10. avsusta 2008, vrača pa se februarja 2009. Na sod Sv. Štefana, 26. decembra 2008 dopoldne, je bil v eolski župniji drusič blasoslov konj. Prvič smo bla-Soslovili kar 24 konjičev in njihove vrle Sospodarje ob sodu Sv.Jurija, 24. aprila 2005 pri Škančerju, Križna Gora 15, v Gozdu. Poskus vloma v Župnijski dom na Colu je bil odkrit 6. aprila 2008. Natančnejša statistka bo objavljena v novoletnem Oznanilu in v živo ter bolj izčrpno povedana na Novesa leta 2009 dan. Zahvala vsem sodelavcem in darovalcem, dobrotnikom ter molivcem. Zlata maša Bosdana Brica na Colu, 9. novembra 2008 I Zlata maša Bogdana Brica na Colu. Foto: Zorana Baša Bosdan Bric seje rodil 9.11.1931 v Orasi pri Dornberku v družini s sedmimi otroci. Dvanajstleten je bil skupaj s svojim bratom priča, ko sta dva vosovca (komunista, partizana) med košnjo v Prvačini, 2. junija 1943, iz bližine ustrelila njesovesa očeta. Isto leto, v noči na 18. september 1943, so isti podoben zločin na krut način zasrešili tudi nad njesovima sestrama, svakom in dvema nečakinjama, eno celo mladoletno (14 let). Fašisti sojih kot zavedne Slovence presanjali in izolirali, komunisti pa kruto pobili. Bosdan je doštudiral in bil v duhovnika posvečen 29.6.1958 v Ljubljani. Njesova službena mesta so bila: Branik in Šmarje (1958), Los/Mansart (1958-59), Drežnica (1959-65), Šentviška Gora, Pečine, Ponikve (1965-73), Lokev, Divača, Škocjan (1973-85), Col (1985-1993), Osek (1993-). Pred nedeljo Sv. Lenarta, 9-11- 2008 je z nami preživel tri dni. Bilje na razpolaso za sv. spoved. Obiskal je vse naše bolnike in starejše na domovih na prvi petek, zanje daroval sv. mašo v soboto - na svoj sod, in v nedeljo - na svoj 77- rojstni dan slavil svojo zlato mašo na Colu. Hvala vsem, ki ste se potrudili, daje bilo praznovanje lepo in doživeto. Bosdan Bric seje med nami izkazal kot skromen in soreč duhovnik, zavzet za duhovno rast, in kot dober sospodar. Novembra 1990 je na Colu pripravil misijon, ki Saje vodil jezuit + Franc Cerar DJ. V tem času je bilo več tridnevnic in duhovnih obnov. Med njesovim službovanjem na Colu so bile kar štiri nove maše zaporedoma vsako leto po ena: Milan Preselj (1989), Franc Likar (1990), Bosdan Vidmar (1991) in Zoran Bajc (1992). Prav tako bosata je tudi bera njesovih materialnih del pri župnijskih zsradbah. Na novo sta bili prekriti strehi župnijske cerkve in župnišča (1991). Župnijska cerkev je bila prebeljena, dobila je novo ozvočenje (1990) in električno zvonjenje (oba sistema sta sedaj na podružni cerkvi v Sanaboru). V župnišču je bilo narejeno novo centralno osrevanje (1988), vzidanih je bilo nekaj oken in bila obnovljena fasada. Asfaltirana je bila cesta do Župnijskesa doma (1992). V zakristiji župnijske cerkve je bilo postavljenih več novih vrat (1989), v cerkvi zadaj narejena nova spovedna soba (1987), obnovljeni so bili svečniki in križi ter pozlačeni kelihi in nabavljene patene. Predvsem pa seje v času njesovesa službovanja temeljito zastavila priprava na nove (tretje) orsle, ki jih je pozneje izdelala Škofijska delavnica v Hočah pri Mariboru kot svoj 25 opus. So mehanske in narejene po dispoziciji rojaka Jožeta Trošta. Postavljene so bile 1995 in imajo dva manuala, pedal ter 18 pojočih resistrov, tudi 60 5? par jezičnikov. V tem času je župnija Col velikodušno prodala Osnovni šoli Col parcelo šolskesa isrišča s pripadajočo potjo. Posodboje podpisal še tedanji ravnatelj Vojko Stesovec. V Sanaboru, kije bil še posebej velika skrb in ljubezen Bosdana Brica, je bila na zvoniku narejena nova streha (špica), pokrita z bakrom, ki se je tedaj težko dobil, ter dva nova bronasta zvonova, ulita avsusta 1991 v Ferralitu v Žalcu s pripadajočo opremo (»cis« 206,5 kilosramov in »h« 312 kilo3ramov ) ter nova okna. Naslednje, 2009. leto, bomo slavili, če Bos da, zlato mašo nekdanjesa dolsoletnesa župnika Borisa Čibeja. KLUB POWER FITNESS GYM COL vabimo Vas da se nam pridružite in naredite nekaj zase in za svoje telo • ŽELITE ODPRAVITI KAKŠEN KILOGRAMČEK PREVEČ • Sestavimo vam Vam primeren jedilnik ter vaje • INDIVIDUALNO Vas vodimo skozi shujševalni program • VODENA VADBA ZA STAREJŠE Skozi različne treninge ter programe • KONDICIJSKE PRIPRAVE ZA VSE VRSTE ŠPORTNIKOV • FITNES IN ANT1STRES PROGRAMI POMAGALI VAM BOM DO ŽELJENIH REZULTATOV PON. - PET 18.00 - 21.00, SOBOTA, NED. IN PRAZNIKI ZAPRTO INFO : David Koren ( 051/ 385-435 ) ; koren.fitnesgym@siol.net TELO IMATE SAMO ENO POSKRBITE ZANJ DA OSTANE ZDRAVO IN VITALNO! Prevozi, gradbena mehanizacija aKobatn Višnje Sa, S273 Col tel.; OS/36 68187, gsm: 041/703131 62 5? Končno od obljub k dejanjem Za člane Sveta Krajevne skupnosti je bilo leto 2008 leto obljub, vendar kljub temu dokaj uspešno, saj smo sprejeli nekaj pomembnih odločitev, ki se bodo udejanile v prihodnosti. Kljub neizpolnjenim obljubam v preteklosti se že veselimo del, ki potekajo in ciljev, ki nas čakajo v prihajajočem letu 2009. Pa pomahajmo iztekajočemu se letu 2008. Seveda se popolnoma strinjam z nekaterimi kritiki, da tudi ta skupina fantov in dekleta, ki sestavljajo tokratni svet KS Col ni kaj prida naredila za dobro krajanov vasi, ki sestavljajo omenjeno Krajevno skupnost. Vendar se moramo zavedati, da se ciljev ne da doseči v kratkem času, kot smo morda tudi sami pričakovali. Jasneje, daje bilo v teh dveh letih, odkar deluje sedanji svet KS Col na poti načrtovanih ciljev veliko ovir, mimo katerih se pač ni dalo, zato smo se z njimi odsovorno spopadli in danes se lahko pohvalimo, da smo bili vsaj pri nekaterih bili uspešni. Kljub temu, da KS Col v letu 2008 ni bila upravičena do investicijskih sredstev, seje na Colu in okolici nekaj premaknilo. Postavili smo dve javni razsvetljavi, na Avžlaku ter na Policah. Po pridobitvi elektroenergetskesa soglasja bosta obe luči služila svojemu namenu. Njuno svetlobo pričakujemo v začetku decembra. Poleg vzdrževanja in obsekovanja javnih poti, seje na novo asfaltiralo pred avtobusno postajo v Gozdu, ki je ponovno postala biser vasi. S sredstvi za vzdrževanje javnih prostorov seje nanovo prepleskalo vežo ter obnovilo oglasno desko v Zadružnem domu na Colu. Poleg naštetih in še nekaterih manjših vzdrževanj smo večino časa namenili investicijam, ki nas čakajo v prihodnosti oziroma so se že pričele. Verjetneje večini že znano, daje gradnja kanalizacijskega omrežja na Colu blizu zeleni luči. Trenutno smo priča podpisovanju pogodb z investitorjem, torej Občino Ajdovščina, ki bo v začetku decembra objavila javni razpis za izbiro izvajalca. Gradbena dela se bodo pričela v marcu 2009. Prav tako se bliža zelena luč za vodovod proti Malemu Polju. Pridobljena so vsa soglasja in pripravljena vsa dokumentacija za oddajo vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bo oddana v sredini decembra. Gradnja glavnega voda je v planu za leto 2009, dokončanje omrežja pa je predvideno ob koncu leta 2009 oziroma v letu 2010. Končana so tudi pogajanja o poravnavi vračil vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Državno pravobranilstvo bo pisno poravnavo takoj, najkasneje pa v roku 30 dni po sklenitvi, skupaj z vsemi podatki o upravičencu, ki so potrebni za izvedbo vračila, dostavilo Slovenski odškodninski Gospod župnik Lojze Šinkovec prvi začel z deh pn gradnji mrliške vežice. Goto:Janko Mikuš družbi, d. d.. Slovenska odškodninska družba mora obveznost Republike Slovenije iz sklenjene poravnave poravnati 89 upravičencem v roku 60 dni od prejema poravnave. Tako bodo upravičenci do vračila v KS Col vračilo v znesku 1500 EUR prejeli Prihod strojev na gradbišče mrliške vežice v zgodnjem meglenem jutru. Foto:Janko Mikuš februarja 20G9- Z veseljem naj povem še nekaj o težko pričakovani mrliški vežici, saj smo končno priča njeni sradnji. Res je, da sem njeno sradnjo obljubljal že spomladi 2007, vendar sem dokaj hitro u3otovil, da sem usriznil v precej kislo jabolko, kije dozorevalo celih 13 let. Seveda je res, da vseh zapletov iz preteklosti člani sveta KS Col nismo poznali, zato smo se osredotočili na težave, ki smo jim bili priča danes. Soočili smo se z interesi in posoji soseda, s katerimi se nikakor nismo mosli dosovoriti, zato smo bili priča raznim podtikanjem in pritožbam. Celoten postopek pridobivanja sradbenesa dovoljenja bi bil preobširen, zato sem se dolžan ob tej priliki vsaj zahvaliti v imenu KS Col Stanislavu Mikužu za njegovo pravno pomoč na ustni obravnavi pri organu I. stopnje in za pomoč pri odgovoru na pritožbo zoper odločbe organa I. stopnje na Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije. Ministrstvo za okolje in prostorje pritožbo zavrnilo in s tem je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno, tako da smo v oktobru objavili javni razpis in 27. oktobra 2008 izmed osmih prispelih ponudb izbrali najugodnejšo, ki jo je posredoval B CENTER d.0.0. Gradnja seje že pričela, na kar smo člani Sveta KS Col zelo ponosni, saj bo težko pričakovana mrliška vežica končno postala resničnost. Do novega leta izvajalec načrtuje gradnjo temeljev novega zidu in temeljev vežice, v zgodnji pomladi pa dokončanje vežice do 4. gradbene faze. Dokončanje investicije v celoti pa predvidevamo do jeseni 2009. Torej: poleg kanalizacijskega omrežja ter vodovoda proti Malemu polju je mrliška vežica in razširitev pokopališča glavna investicija v mandatu sedanjega sveta KS Col. Če bomo zadane obljube izpolnili, v kar sem trdno prepričan, bomo pokončnih glav kovali načrte naslednjega štiriletnega obdobja ali pa prepustili vodenje KS Col drugim, ki bodo imeli nove načrte in izzive. Kot sem že na začetku omenil, so nam obljube za leto 2008 ušle skozi prste, vendar smo se potrudili, da niso pozabljene, tako kot nisem pozabil na pohvalo društev, ki so tudi letos poskrbela za prijetne zabave krajanov KS Col, ki jim ob bližajočih se praznikih in letu 2009 želim, da bi se jim izpolnile vse tihe želje in uresničil vsaj delček sanj. predsednik KS Col Dela na gradbišču mrliške vežice so se končno začela - star zid, preko katerega mrliška vežica ni mogla celih 15 let, je končno porušen... Foto:Janko Mikuš 64 cojS-vvČJc, F?V?F?6* 150 pomladi šolstva v Podkraju Šelestenje podkrajskih bukev V preteklem šolskem letu smo v Podkraju praznovali 150. obletnico šolstva. Poldruso stoletje je dolsa doba, zato smo učenci in učiteljice na podružnični šoli velikemu jubileju posvetili celo šolsko leto in 33 zaznamovali z različnimi prireditvami, srečanji in delavnicami. Podkrajška šola je že od začetka trdno povezana in vraščena v samo središče vasi, zato smo praznovali sedanji in nekdanji učenci skupaj. Povezali smo različne generacije in skupaj odkrivali ter ustvarjali »Sledi med bukvami.« Po zbranih pisnih virih sesa začetek sistematičnesa poučevanja v Podkraju v leto 1858, ko naj bi podžupnik Ivan Brence poles verouka začel poučevati tudi branje, računstvo, pisanje in petje. Med tednom so k pouku hodili otroci, ob nedeljah pa odrasli. Učilnico so uredili kar v hiši tedanjesa cerkovnika. Leta 1876 so vaščani od srofa Lanth-ierija odkupili poslopje sredi vasi in 33 temeljito obnovili. Leta 1877 je začela z delovanjem redna šola s prvim poklicnim učiteljem Franjem Krušnikom. Šolsko kroniko, kije drasocen pomnik preteklosti, so na podkrajski šoli začel pisati učitelj Edvard Markošek leta 1895 in je ena izmed redkih odlično ohranjenih dokumentov šolstva v Sloveniji. Največ učencev je podkra-jsko šolo obiskovalo v šolskem letu 1916/17, kar 238. Kot samostojna je šola delovala vse do leta 1965, ko je postala podružnična šola Osnovne šole Col. Današnjo podobo je šolska stavba dobila leta 1993, ko so podrli dotrajano šolsko poslopje in z veliko zavzetostjo vaščanov zsradili na istem mestu novo šolo, ki jo je v jubilejnem letu obiskovalo 41 učencev od 1. do 5. razreda. Kaj seje dosajalo na podkrajski šoli v prazničnem letu? Začetek praznovanja sega v oktober 2007, ko smo izpeljali kiparski tabor »Kaj se skriva v lipi?«, s katerim smo želeli obeležiti preteklost prednikov naših učencev, ki je tesno povezana z lesom. Učenci podkrajske in eolske šole so pod vodstvom mentoric in koordinatorice projekta Nataše Grom ustvarili čudovite lesene izdelke, ki krasijo podkrajsko šolo. Nastala delaje predstavila in likovno ovrednotila mag. Silva Karim, ob zaključku pa nam je spregovoril Franc Černigoj z ljudskim izročilom z Gore in nam razložil, da sta v teh krajih les in beseda »brat in sestra«. Utrinka s kiparskega tabora, kije potekal oktobra 2007. Foto: arhiv avtoric Želja, da bi praznovanje še tesneje povezalo šolo in kraj, seje začela uresničevati v oktobru 2007 z ustvarjalnimi delavnicami, ki smo jih izvedli v sodelovanju z Ljudsko univerzo Ajdovščina ob Tednu vseživljenjskesa učenja. Obisk in ustvarjalna zagnanost staršev, starših staršev in drugih krajanov nas je pozitivno presenetila. Skupaj smo ustvarjali v treh delavnicah: pisane ptice, igrače naših babic in leseni obešalniki. Vsi učenci podkrajske šole smo v novembru obiskali Slovenski šolski muzej v Ljubljani, kjer nam je nekdanja učenka podkrajske šole, Valentina Sre-bot, preoblečena v strogo učiteljico tridesetih let prejšnjega stoletja, nazorno predstavila učno uro lepopisja. Na svoji koži smo doživljali strah, strog šolski red in kaznovanje, ki so pogosto spremljali učence preteklih desetletij. V prazničnem decembru smo na šolo povabili stare starše, ki so z nami delili spomine na svoje šolske dni. Pripravili smo jim kulturni program in jih obdarili z likovnimi izdelki. Mesec januar nam je med šolske klopi pripeljal domačine, ki se ukvarjajo z zanimivimi poklici. Obiskal nas je tekmovalec v hitrostni vožnji s formulo Dejan Milavec, gozdar in tekmovalec v sekanju dreves Robert Čuk, operni pevec Silvo Škvarč in likovna pedagoginja in kiparka ter ilustratorka Silva Karim. Na predvečer slovenskega kulturnega praznika je na podružnični šoli potekala kulturna prireditev, na kateri so Prešerna in njegovo poezijo predstavili domači recitatorji, igralci, pevski zbori pod vodstvom Lojzeta Bajca, Danijele Rovan in Alijane Trošt Rupnik ter solopevca Martina Bajc in Bojan Srebot. Odprli smo bogato rezbarsko razstavo ustvarjalcev iz Podkraja in Cola, kjer so razstavljali Simon Bajc,Janez Koren,Jože Likar, Alojz Škvarč,Janez Škvarč, Nejc Puc in Venceslav Rupnik. Poskrbeli smo tudi za športno aktivnost, saj smo na sončno aprilsko soboto skupaj s planinskim društvom Križna gora in krajani Podkraja organizirali pohod po okoliških hribih. 23. maj 2008 - vrhunec praznovanj S slovesno prireditvijo smo praznovali 150 pomladi podkrajskega šolstva in izid zbornika. Priprava slovesnosti je zahtevala ogromno delovnih moči. Hvala vsem zaposlenim na pod-krajski in eolski šoli ter krajanom, ki ste v težkih razmerah poskrbeli, da je prireditev pod platneno streho gladko tekla. V kulturnem programu so sodelovali učenci eolske in podkrajske šole ter pevski zbori pod vodstvom Lejle irgl, Danijele Rovan in Lojzeta Bajca. Slavnostni govornik je bil dr. Milan Zver. O zgodovini in pomenu šolstva so svoje misli razkrili še: ravnatelj Ivan Irgl, poslanka Eva Irgl, ajdovski župan Marjan Poljšak in predsednik KS Podkraj Ivan Rupnik. Program sta povezovala Petra Kobal in Luka Leskovec. 66 Ob zborniku je izšla tudi zsoščenka z video zapisom pričevanj, ki jih je posnela in tehnično obdelala 30S-pa Nadja Puc. Obiskali smo domačine, ki so nas prisrčno sprejeli in z nami delili svoje zsodbe iz šolskih dni. Odmevi na zbornik Objavljamo dva odmeva, sospoda Jurija Bizjaka, pomožnesa škofa, in 3. Ivana Rudolfa, častnesa konzula Republike Koreje. Najbolj presunljivo zahvalo smo prejeli po telefonu od 3. Edija Šelhausa. Zahvalil seje za zbornik in povedal, daje presrečen, ker ima v rokah zsodovino svojih prednikov. Obljubil je, da se bo boril z boleznijo, da bo lahko še obiskal svoj ljubljeni Podkraj. Ne moremo pozabiti tudi njesove velike žrtve, ko je takoj po prihodu iz bolnišnice, v težkem zdravstvenem stanju, poskrbel, da so 33 odpeljali na pošto in nam je poslal sradivo za razstavo. Slovesnostjo spremljala tudi razstava slik, fotosrafij, knjis in rokopisov ustvarjalcev, ki so povezani s Podkrajem. Predstavljeni so bili: ljudski pesnik in izjemen pripovedovalec Anton Kobal, lesendarni fotosraf Edi Šelhaus, župnik in pisatelj Joško Kraselj, pisateljica Radoslava Premrl, pisatelj Aldo Černisoj, pesnik in zapisovalec ljudskesa bosastva Franc Černisoj, slikarka Silva Karim, pesnica Valentina Srebot ter mlada pisateljica, simnazijka Ivana Kobal. Razstavili smo tudi stare učbenike, spričevala in učne pripomočke. Ta dan smo podelili nasrade in priznanja udeležencem likovnesa natečaja Šola nekoč in danes in razstavili nasrajena dela. Spoštovani gospod ravnatelj, cenjeni zbor učiteljev! Prejel sem zbornik 'Sledi med bukvami', ki ste ga izdali ob 150-letnici šolstva v Podkraju, in se vam za knjigo in za pozornost prisrčno zahvaljujem. iskreno vam čestitam za skrbno sestavljene in lepo urejene bukve, ki ste jih pripravili, za bogato in privlačno branje, ki ste ga napisali. Vsem je dobro znano, kakšna je rešitev, ko spomin zgubi sled: treba je pogledati v bukve! Podjetnim stezosledcem in zavzetim učiteljem želim še naprej dober nos in razločne sledi za nadaljnje raziskave in odkritja. Naj tako podkrajske kakor tudi druge bukve poganjajo vedno globlje korenike in nosijo vedno bolj košate krošnje - naj dobivajo nova poglavja in nove naslove. Ni šole brez bukev... Tudi na praznično obletnico so zašelesteli listi zbornika Sledi med bukvami. Večino sledi poldrusesa stoletja šolstva v Podkraju je za vedno zabrisal čas. Le majhen delček tistih, ki so še ostali zapisani ali so se ohranili v ustnem izročilu, smo objavili v zborniku. Ustvarjalke zbornika se zahvaljujemo vsem, ki ste pomasali z sradivom, z nasveti, s svojimi zsodbami ali le z dobrimi mislimi. Z vsem spoštovanjem in cenjenjem! Pred dnevi sem prejel vaš zbornik Sledi med bukvami, Najlepša hvala! Prebral sem jo v dušku, ker je sila zanimiv. /z Podkraja je bila tudi moja mama, zato me vse, kar je zbrano v knjigi, zelo zanima. Tone Kobal je moj stric in vidim, da vam je bil, čeprav ni več med živimi, vir nekaterih informacij. Čestitam vam za imenitno opravljeno delo. Verjamem, da je bila tudi slovesnost, ki ste jo imeli, uspešna. Sto petdeset pomladi že zelenijo podkrajske bukve in dokler bodo otroška sončeca sijala nanje, bodo kljub viharjem rasle v nova desetletja ... Da si Podkraj to zasluži, je pokazalo tudi praznično leto 2008. Prisrčen pozdrav! jftA. Na lanski podelitvi zlatega Cankarjevega priznanja... Lani sem tekmovala za Cankarjevo priznanje. Bila sem zelo pridna, dosesla zlato priznanje in zato sem bila povabljena, naj se udeležim slavnostne podelitve v Celju. Seveda sem se takoj odločila, da seje udeležim. No, tisti petek sva se z očetom namesto proti šoli odpeljala v Celje. Bila sem kar malo nestrpna, ker so obljubili, da se prireditve udeleži tudi predsednik države. Ko sva končno našla dvorano, v kateri naj bi se vse skupaj odvijalo, sem opazila, da sem edina v kavbojkah in srajci in da so vsi zelo svečano oblečeni. Vendar me to ni tako zelo motilo. Starše so odpeljali na balkone, ker je bilo v dvorani premalo prostora za vse. In tako sem šla in si poiskala sedež. Končno seje prireditev začela. Opazila sem kar nekaj pomembnih oseb, med njimi tudi sospoda predsednika države in župana občine Celje. Najprej smo pol ure poslušali raznorazne sovore. Bilo je res dolsočasno, čeprav so na začetku vsi obljubljali, da ne bodo dolsovezili. Ko pa so končno končali, so na hitro podelili Cankarjeve zlatnike, ker seje predsedniku mudilo. Taki ljudje vedno najprej zamudijo, nato pa se jim še srozno mudi. Resnično pa sem se začela dolsočasiti, ko je na oder prišla neka hipijevska skupina iz Murske Sobote. Čez dve uri so bili še vedno na odru. Polovica dvorane je poskušala zaspati, in ravno ko je k meni prišel oče, da bi mi povedal, da nama čez petnajst minut poteče parkirna ura, je neka mlada ženska začela protestirati. Ustavila je bend in spresovorila v mikrofon. Zahtevala je, naj po treh urah podelijo zlata Cankarjeva priznanja tudi nam, ki pač nismo dosesli prvih 68 QAvVcsc S*tVrVó* treh mest. Vsa dvorana ji je začela navdušeno ploskati. Tudi jaz. No, takrat so res poslali hipije z odra in se odločili, da opravijo podelitev. Zenska je začela klicati po mikrofonu najprej dobitnike iz srednjih šol, iz 3-katesorije. Ampak smola vseh smol, »crknilo« je ozvočenje. In niso klicali nikosar več. Čez dve minuti je nastala velika zmeda. Nekateri so hoteli po priznanje, drusi so se z priznanjem že spotikali med stoli, da bi prišli do izhoda, spet tretji pa so hoteli na sok. Ko seje množica zredčila, sem opazila, da smo v dvorani samo še trije, ki ne vemo, kam naj se »zasužvamo«. Takrat je očetu prekipelo in je stopil k ženski. Rekel ji je, kje ima priznanje, ker sva prišla z drugesa konca države in nimava časa biti cel dan tu. Razkuštrana ženska je pobrskala po kupu, dobila moje priznanje in mi rekla: »Izvoli, saj si Anja, a ne? Ja, tukaj je priznanje, drugače pa (pokaže na drugi konec dvorane) tista visoka blond ženska je pisateljica Janja Vidmar. Skoči tja k njej in ji reči, naj ti čestita.« Malce čudno sem jo pogledala, vendar niti slučajno nisem iskala pisateljice. Bila sem tako lačna, da sploh nisem čakala, da bi mi kdo čestital. Potem sva z očetom hitro stekla na parkirišče, a glej ga, zlomka, zamudila sva šest minut in dobila lisice. Takrat pa je očetu prekipelo in je dodobra »spovedal« najprej tistega, kije pobiral parkirnino, nato pa se zaobljubil, da ga, razen na Colski veselici, na nobeni prireditvi ne vidijo več. In mene tudi ne, do sile. Plačal je dvajset evrov kazni, ampak vseeno meje odpeljal še na pico. Tista picerija pa ima zelo carsko ime: Pri šoferski mamici! To zadnje mi je bilo še najbolj všeč od vsega, kar seje tisti dan dogajalo. 9- razred OS Col Športni uspehi Tudi v letošnjem letu so učenci OŠ Col nadaljevali z uspešnimi nastopi na atletskih tekmovanjih. Po uspešnih nastopih na področnem tekmovanju v Novi Gorici, kjer je Janez Puc zmagal v skoku v daljino, Uroš Bajc pa je bil tretji v skoku v višino, sta se oba uvrstila še na finalno tekmovanje, kije bilo 5-junUa v Celju. Uroš Bajc je med starejšimi dečki v višino skočil 173 centimetrov in tako osvojil 5. mesto. Še večji uspeh pa je v skoku v daljino v kategoriji mlajših dečkov dosegeljanez Puc. S preskočenimi 539 centimetri je osvojil 1. mesto in postal državni prvak med učenci 6. in 7- razredov! Janez Puc je postal državni prvak v skoku v daljino. Foto: arhiv Stojan Koren GOZDARSTVO FRANC URDIH d.0.0. VIŠNJE 5 5273 COL Lesene umetnine Janeza Skvarča Na Colu imamo kar nekaj umetnikov, katerih veščin mnosi izmed nas niti ne poznajo. Zato smo se v Colskem časniku odločili, da predstavimo enesa izmed njih.Janez Škvarč, po domače »iz Grahovnika«, je »lesar po poklicu in po duši«. Opravil je namreč srednjo lesno šolo, zaposlen je pri proizvajalcu pohištva in tudi v prostem času - poles tesa, daje zasrizen planinec in deskar - izdeluje lesene umetnine. Njegova posebnost so t. i. intarzije. Večinoma poznamo intarzijo kot krasilno tehniko pohištva, kjer se tanki listi furnirja različnih barv Marija z detetom Jezusom. Foto: Dušan Koren sestavijo v cvetličen, krajinski ali drug okras ter nalepijo (furnirajo) na površino manjvrednega lesa. V uporabi je že od antike, v Evropi pa je priljubljena od 17- stoletja naprej. Kot oblika domačega samouškega znanja in konjičkarstva je na Slovenskem dokaj razvito izdelovanje lesnih intarzij, prav tako pa tudi intarzij, izdelanih iz slame in kamna. Vendar večina po likovni strani ne presega ljubiteljske ravni. Janez seje z intarzijami srečal že v srednji šoli, ko sojih izdelovali pri praktičnem pouku. Njegov prvi izdelek - štirinožni stolček s šahovnico je bil torej narejen že takrat. Resneje pa seje začel ukvarjati s tem približno štiri leta nazaj s pomočjo in vzpodbudo sodelavca, ki tudi izdeluje intarzije in jih razstavlja. Janez pove, da si za ta konjiček vzame čas predvsem v zimskih večerih in v slabem vremenu, torej kakšni dve uri na dan. Ker pa gre delo, ki zahteva natančnost in potrpežljivost, mu lahko intarzija formata petdeset krat Največja intarzija, kijo Janez hrani doma: spravilo lesa po starem in kurjenje kope v ozadju. Foto: Dušan Koren Janez s svojo prvo intarzijo, na kateri je motiv iz gorskega sveta. Foto: Dušan Koren 5?M M F? 71 Motiv živali, ki jo v zadnjih časih tudi pri nas vse pogosteje srečujemo... Foto: Dušan Koren iz različnih tipov lesa (od javorja, jesena in oreha do raznih tujih vrst) in so vsi naravne barve. Kot že omenjeno, je delo zelo natančno, saj se koščki furnirja, kije debel od 0,3 milimetra naprej, pri rezanju pososto lomijo. Ko so vsi koščki postavljeni na svojem mestu, jih Janez zlepi skupaj z lepilnim trakom in jih na nasprotni strani namaže z lepilom ter prilepi na prvotno ploskev ter vse skupaj stisne oziroma »spreša«. # 1 Miza, ki jo jeJanez v celoti izdelal sam. Na intarziji, ki krasi vrhnjo ploščo, lovec meri s puško na jelena. Foto: Dušan Koren štirideset centimetrov vzame do štirideset ur dela, kar poles službe pomeni dva do tri tedne. Njesove intarzije nastajajo tako, da si na osnovni furnir (ponavadi je to kak mehkejši les, na primer lipa) izriše skico, ki si jo je sam izmisli, ali motiv preriše. Kot smo lahko na lastne oči videli,Janez večinoma izbira motive iz narave, na primer iz Sorskega sveta ali kmečke motive. Na izrisano skico potem lepi koščke furnirja različnih barv in oblik. Furnir ponavadi kupi in iz njega s posebnim skalpelom ali z »olfa« nožem izrezuje delce. Zanimiveje to, da so leseni delci na intarziji Z intarzijo na kateri je upodobljena leteča raca. Foto: Dušan Koren Preden koščke prilepi na ploščo, ne smejo biti na močnem soncu ali na vlagi, saj lahko spremenijo prvotno obliko. Ko se intarzija posuši, jo je potrebno zbrusiti in pogladiti ter na koncu premazati z zaščitnim lakom. Janez intarzije večinoma uokvirja, da dobijo funkcijo stenske slike. Pri njem doma smo jih videli kakih deset. Kar I i Svetnik, kije Janezu verjetno blizu: sveti Bernard - zavetnik planincev. Foto: Dušan Koren 72 (oKČ/KF*-. čPMMS1 nekaj iz svoje zbirke jih je že prodal in pravi, da jih bi z veseljem tudi v prihodnje. Izdelovanje intarzij zahteva tehnološko znanje in poznavanje najrazličnejših vrst uporabljenesa materiala ter njihovih lastnosti. Vendar pa moraš imeti poles tesa, kar se naučiš v šoli in skozi življenje, pri izdelavi tovrstnih umetniških del tudi nekaj »umetniške žilice« - tako pri risanju skice kot pri izbiri barve in oblike furnirja ter pri sestavi intarzije v celoto. Dodatno pa je pomembna tudi ljubezen do tesa dela, potrpežljivost pri ročni obdelavi vsakesa koščka posebej, kar celotno delo še toliko bolj ovrednoti. In vse to Janez nedvomno ima. Še motiv, ki prihaja z one strani luže - Indijanec. Foto: Dušan Koren Storitve s fcmietì'yjsko SANABOR 5, 5271 VIPAVA GSM: 070/756-731 (jŠAvžksc F? K?F?6* 73 Vaški posebnež Jožef Benčina - Jože Medetov Lani je minilo sto let od rojstva Jožefa Benčine ali po domače Medetovesa Jožeta. Bilje vaški posebnež, kije pustil sloboke sledi v ljudskem spominu na Colu in bližnji okolici. Bilje nadvse zanimiv človek, zaznamovan z dvema vojnama, težkimi medvojnimi časi in revščino po osvoboditvi. Po drusi strani pa je bil bosat v besedi, obdarjen z izrednim spominom in zelo dovzeten za učenje tujih jezikov. Odlično je sovoril italijansko, dokaj dobro pa tudi nemško, ansleško, francosko in celo rusko. Lahko bi rekli, daje bil žrtev časa in razmer, v katerih svojih talentov ni mosel razviti, vendar pa jih je znal vedno izkoristiti sebi v prid. Rodil seje na Colu 23. decembra 1907- leta in tu preživel otroštvo. Z dvajsetimi leti je odšel v Gorico, kjer seje izučil za mizarja. Nato je do 2. svetovne vojne delal za razna podjetja kot sta Petruco ali Del An-Selo. Gradili so vodovode in ceste na našem območju, med drusimi tudi cesto proti Sv. Duhu. Jože je sodeloval pri izdelavi opažev, obenem pa je bil zaradi odličnesa znanja italijanščine tudi posrednik med podetji in domačini slede odkupov zemljišč in pri drusih spornih zadevah. Med 2. svetovno vojno je bil italijanski vojak, po kapitulaciji Italije pa seje s 4- armado vrnil vjusoslavijo. Konec voj ne je dočakal na vojaškem letališču v Beosradu in se nato vrnil na Col. Po vojni se ni več zaposlil, preživljal seje s priložnostnimi deli in v letih po vojni mu dela verjetno ni nikoli zmanjkalo. Obenem pa je razvijal tudi edinstven slos pripovedovanja in poustvarjanja, s svojimi zsodbami in deklamacijami je znal vedno pritesniti pozornost. Še prav posebej pa je užival, kadar seje v vasi ustavil kak tujec in seje lahko izkazal z znanjem tujih jezikov. Verjetneje tisti tujec obenem izvedel tudi marsikaj o njesovem zanimivem življenju. Znašel seje prav v vsakem položaju. Zsodba pravi, daje nekoč, Portret Joškota Medetovega. Foto: arhiv Srečko Rudolf bilo je v svinčenih časih, ko so nekaj popravljali pri cerkvi, prišli miličniki poizvedovat, ali jim župnik kaj plačuje za to delo. Miličnik je naletel ravno na Jožeta in ta mu je odsovoril da ne, da delajo zastonj, udarniško. Miličnik je hotel seveda vedeti, kako se potemtakem preživljajo, kako si kupijo hrano ali obleko? Jože mu je mirno odvrnil: »Glejte, sedaj nosim te angleške vojaške hlače in dokler bodo, bodo. Ko bodo pa razpadle, potem bom pa gol.« Menda seje miličnik samo obrnil in odšel in ni nikosar več ničesar spraševal. Če je le mosel, jejože pripovedoval zsodbice iz svojesa življenja ter deklamiral raznorazne pesmice - in to vsem in vsakomur, ki saje le hotel poslušati; pa naj je bilo to v sostilni, pri delu ali po hišah. Seveda je bil vesel, če je v zameno dobil kaj za pod zob ali kozarec vina. Zahajal je tudi v našo hišo in njesova podoba se prepleta z mojimi najzsodnejšimi spomini. V spominu sa hranim tam nekje med drusimi vaškimi posebneži kot sta bila Janez Markov ali pa stari Klementin, z njesovimi lonci in marciami, ali Mica Mrkceva z njeno bisaso, v kateri seje vedno našel kakšen sadež. Vsi so zahajali v našo hišo, toda že takrat meje najbolj zanimal prav Jože. Živo imam v spominu njesovo podobo, klobuk, orlovski nos, dolso suknjo in od kajenja počrnele prste. Nosil pa je tudi prstan, ki si saje med vojno sam izdelal. Njesovih obiskov pri nas se sicer le medlo spominjam, dobro pa se spominjam mojih obiskov v njesovi »čumnati« pri Medetu. Vanjo si prišel po ozkih lesenih stopnicah in nato preko kratkesa lesenesa »sanka«. Bila je preprosto opremljena. Desno od vrat je stal »birštat«, nato levo omara in postelja. Najbolj zanimiv pa je bil prostor nad posteljo. Tam so visele raznorazne slike, podobice in tudi prava odlikovanja, vse na sosto druso ob drusem.Jože mi je včasih razlasal, kje je katero dobil, ob kakšni priložnosti in kaj pomeni. Govoril je tudi, daje med vojno rešil veliko ljudi, daje bila zato odlikovan. Nekoč je izpod postelje potesnil staro šolsko torbo, iz nje pa pravo pravcato zlato medaljo. Ne spominjam se več, kaj je pisalo na njej in ali je sploh bila res zlata ali morda samo pozlačena. O njej mi ni nič povedal, ampak jo je pa skrbno zavil v košček blasa, jo potisnil nazaj v torbo in shranil pod posteljo. Včasih je bil zelo zsovoren, zopet drusič pa ni vedel kaj početi z menoj. Takrat sem se tiho izmuznil skozi vrata. Tudi pozneje, ko sem že nekoliko odrasel, je ostal prisoten v mojem življenju, tu in tam sva se srečala na vasi, ali pa seje oslasil pri nas doma. Še bolj pa je bil prisoten v besedah in posovorih odraslih ob različnih priložnostih. Tako e bilo tudi nekoč, ko smo imeli koline. Odrasli so med malico sovorili o tem, kako daje nekoč nekaj ušpičiljhani Smrčkovi. Ta Saje zato pobarala: »EJože, le kdaj te bo srečala pamet?« On pa ji je veselo odvrnil: »O, saj me je že, maloprej, tam gor pri cerkvi ...in tudi tebe je pustila pozdravit!« Takrat so vsi padli v bučen smeh in morda se mi je prav zato ta zsodbica tako vtisnila v spomin. Posebno poslavje njesovesa življenja so bili njesovi obiski v Frati in pri Korenu na Vodicah. Lahko bi rekli, daje na teh dveh domačijah našel svoj d ruši dom, našel je toplino in sprejetost, tisto kar je posrešal vse življenje in pa seveda zvesto poslušalstvo. Kako naj sicer razumemo, daje skoraj trideset let zahajal tja, vsako nedeljo, velikokrat pa tudi med tednom in to v vsakem vremenu. Srečko Fraterski se njesovih obiskov še vedno živo spominja. Ko sem sa nekesa novembrskesa večera obiskal, mi je o tem navdušeno pripovedoval. Najprej je povedal, da seje Jože pri njih verjetno tako udomačil, ko je pomasal pri obnovi hiše, takoj po vojni. Pokazal mi je tudi dvoje vrat, ki so Jožetov izdelek in jih še vedno uporablja. No, od takrat je bil Jože njihov reden sost. Prihajal je peš, po drusi nedeljski maši. Usedel seje na svoj prostor za mizo, kije bil rezerviran zanj, in takoj začel pripovedovati. Najprej je obdelal tedenske novice, povedal je, kaj je počel med tednom in tudi kaj je župnik Boris povedal pri maši. Vmes je, če je ravno tako naneslo, oddek- lamiral tudi kakšno pesmico, takole za predjed. Potem je bilo kosilo, po kosilu pa seje začel slavni nastop. Pripovedim so sledile pesmice in če je bil na pravi volji, so se mu morali popolnoma posvetiti. Otroci so morali sedeti pri miru in 33 poslušati. Še prav posebej pa seje izkazal, če so v Frati dobili obiske. Takrat je prekosil samesa sebe in postal prava medijska zvezda in seveda požel splošne ovacije. Srečko pravi, daje bil več kot vaški posebnež, pa tudi z nazivom svobodni umetnik, 33 ne bi označili dovolj dobro. Menda saje župnik Boris Čibej označil za drusesa Goriškesa slavčka in na to je biljože zelo ponosen. Njesova drusa nedeljska postaja je bila pri Korenu, najbližjemu sosedu. Joško Medetov s skupino Vodičarjev. Foto: arhiv Srečko Rudolf SP k?ržč? 75 dobrih deset minut hoje iz Frate. Tja seje odpravil okrog druge ure popoldne. Tudi tam je najprej nekaj pojedel. Korenova Antonija se spominja, da ni bil popolnoma nič izbirčen, vse kar si postavil predenj je pojedel z neverjetnim tekom. Če pa mu slučajno ni bilo kaj dati, je kar sam stopil v »špajz«, kjer so imeli krompir, in si ga kar sam malo pokuhal in nato pojedel, čeprav je bil še napol surov. Pa še eno zanimivo mi je povedala Antonija. Bilo je za pusta. Jože je prišel, ko je ravno cvrla krofe. Začel jih je kar vroče jesti in to tako hitro, da jih je komaj sproti cvrla. Na vse tiste krofe pa je popil še polno skledo kislega mleka. Potem se je ulegel na peč, da bi v miru zaspal. Toda tisto noč ni spal, kajti vso noč gaje gnalo in verjetno so bili zaradi njegovega »štorkljanja« od peči do stranišča in nazaj, tudi domači ob kako urico spanja. Seveda je tudi svoje nedeljske obiske pri Korenu začinil s svojimi zgodbicami in pesmicami. Navadno seje tam tudi za kako urico ulegel in se nato počasi vrnil v Prato. Potem, pod noč pa nazaj proti Colu. Na stara leta gaje na Col z mopedom zapeljal kateri izmed Tratarjevih fantov. Tako nekako so potekala Jožetova tedenska nedeljska vasovanja v Prati in pri Korenu. Seveda je pri obeh hišah večkrat tudi prespal. Še posebej pozimi, ali pa ko so kaj »tišlarili« ali izdelovali »kusja« in oselnike. Včasih je pomagal tudi pri košnji ter drugih opravilih in tudi tu ni mogel iz svoje kože - vsako priložnostjo izkoristil za pripovedovanje. Za vsako priložnost je imel pripravljeno pesmico, pa naj je šlo za poroko, rojstni dan ali pogreb. Še posebej pa če je šlo za ljubljeno osebo. Korenov Tone se spominja, kako seje Jože neke nedelje popol- dne odpravljal proti Prati. Za Korenovo hišo, malo pred ovinkom je srečal svojo neuslišano ljubezen Jožo (bila je mojstrica v tovarni Alpina). Takoj jo je prijel za roke in ves zasanjan začel: »Pod klančkom sva se srečala, prav milo se pogledala...« In potem jo je cele pol ure držal tam in ji deklamiral same ljubezenske pesmice. Tone pravi, daje kar lebdel ob njej in govoril in govoril. Žal mu tudi vse pesmice in vsa zgovornost niso pomagale. Čeprav je imel tudi druge simpatije, je vse življenje ostal sam. Leta seveda tudi njemu niso prizanašala. Postajal je vse bolj sklero-zen in zadnja leta življenja je preživel v domu upokojencev v Ajdovščini in verjetno tudi tam navduševal s svojimi zgodbicami ter deklamacijami. Umrl je v šempetrski bolnišnici konec avgusta 1986. leta. Pokopan pa je na Colu. To je na kratko opisano življenje vaškega posebneža Jožeta Me-detovega. Škoda je, da se niso ohranile njegove deklamacije, ki so bile njegovo ogledalo, njegova duša. Vsi se jih spominjajo, toda spomin je skozi leta obledel in jih pomešal med seboj. Plvala Srečku Rudolfu, Antoniji in Tonetu Korenu ter Lenartu Škvarču, da so si vzeli čas, da smo skupaj brskali po spominu injožetov lik skušali iztrgati iz pozabe. Ko sem se poslavljal od Korenovih, kjer smo skupaj obujali spomine na Jožeta, mi je Tone še dejal: ;; Vidiš, sedaj se uresničujejo njegove besede. Dobro se spominjam, kako je večkrat rekel, da se ga ne bo kar pozabilo, da bodo o njem še dolgo govorili!« ZAHVALA Jožefa Bencina s Cola Zahvaljujemo se vaščanom na Colu, ki so pokojnika po daljši odsotnosti lepo sprejeli v domačo vas, pogrebcem, tistim, ki so karkoli pomagali pri pogrebu, posebna zahvala duhovniku Brienu za človeško podporo, molitve ob sprejemu krste in pogrebni obred ter vsem tistim, ki ste se udeležili pogreba, ko se je »ta čuden eolski bard« poslednjič, za zmeraj vrnil domov. Hkrati se zahvaljujemo socialni delavki Doma starejših občanov v Ajdovščini ter občinskemu skrbstvenemu organu za svojo pomoč. Žalujoči Osmrtnica, kije bila v petek, 5- septembra 1986 objavljena v Primorskih novicah. Priimek župnika je napačen - »Brien« namesto »Bric«. 76 (jodčvžksc. 5?čžržč? Ivan Rudolf - Malnarjev z Vodic (v spomin) Rano sobotno jutro sredi julija lanskesa leta 2007. Sonce je komaj osvetlilo severni rob Svetesa Duha, Vodice še mirujejo, za kosci so prve r'dunice1, čez dolino se tu in tam sliši vrisk... Tokrat smo na polento2 kosili Suhovrško s'nožet na Vodicah, tisto pod cesto, ki pelje k Svetemu Duhu. Zopet seje zbrala stara ekipa, enkrat na leto se dobimo skupaj, da kakšno rečemo, si povemo kakšno šalo in seveda pokosimo »odkazano« senožet. Sredi brušenja kose, ko osla poje svojo značilno pesem in se telo malo oddahne od nevsakdanjih sibov, sem uzrl osebo, kije od Malnarjevih ob potoku, skozi rosne liste lapuha in obvodno šavje, hitela proti nam. S koso v roki je za seboj puščala dobro vidno sled. 'Le kdo bi to bil?', sem pomislil, 'Kdo je zamudil precej zgoden odhod s Cola?' »Bogdaj!«,]e pozdravil Ivan Rudolf - Malnarski z Vodic, ko je prišel med nas. Brez besed seje postavil v vrsto in tudi njesova kosa je zapela znani »Sssk, sssk...« Priznati moram, da smo bili vsi kosci precej presenečeni, saj je Ivan prišel povsem nenapovedano. Kasneje, pri polenti,je povedal, da saje k prihodu spodbudilo vriskanje, ki seje tu pa tam slišalo s Suhovrške senožeti. Ivanje prišel v našo družbo tudi letos, saj je lani obljubil, da pride. Ko sem sa takole opazoval pri košnji, se nisem mosel načuditi, s kakšno lahkoto je kosil. Njesova pot3 je bila skoraj enkrat širša kot moja, sibi pa lahkotni, kot bi se isral. Enkrat sem namenoma kosil tik za njim, saj sem hotel preveriti, kako hitro pelje svojo pod. Kmalu sem usotovil, da bi mu, kljub razliki v Ivan Rudolf - Malnarjev z Vodic. Foto: Simon Škvarč letih in dejstvu, daje kosil precej širšo pot kot jaz, le s težavo sledil. Leta izkušenj in hektari pokošenih travnikov so naredili svoje. Pred polento, ki jo je za malico pripravil Pavel Peljhan -Jurjev, je sledilo še »obvezno« fotosrafiranje in na začudenje vseh je Ivan stopil tudi pred televizijsko kamero ter odsov-arjal na novinarjeva vprašanja. Potem smo se poslovili in si obljubili, da se naslednje leto zopet vidimo, začetku septembra pa nas je presenetila novica, daje Ivan tiho za vedno odšel od nas. Zdaj vem, da prihodnje leto njesova kosa ne bo več rezala mehke trave. Potiho, kakor je živel, nas je Ivan zapustil. Imel sem srečo, da sem se v zadnjih letih velikokrat srečal z njim. Skupaj z bratom Tonetom sta mi povedala veliko zsodb in marsikatero od njih smo kasneje vključili v knjiso Fantje in možje, pojdite domov, boste morali na vojsko! Posodila sta mi veliko razslednic in fotosrafij iz časa 1. svetovne vojne, ki smo jih z veseljem objavili in predstavili na istoimenski razstavi. Z Ivanom se je bilo vedno prijetno posovarjati. V poznavanju krajevne zsodovineje bil pravi »leksikon«, zanimiv je bil njesov posled na sedanjost. Dobro je poznal težave, ki v današnjem času pestijo okolje, imel je mnoso zamisli za rešitev trenutnesa stanja. Žal Ivanu ni bilo usojeno, da bi te spremembe dočakal! Ko se sedaj občasno ustavim pri Malnarjevih na Vodicah, nič več ne slišim pozdrava: »Bogdaj bogdaj!« Stolica ob štedilniku, tik za kuhinjskimi vrati, je prazna... Tone Bajc (levo) in Ivan Rudolf v pogovoru med "pavzo", ko se telo malo zravna. Foto: Lucijan Trošt 1 r'dunica: pokošena trava, ki ostaja za koscem 2 na polento: ročna košnja, lokalni izraz 3 pot: širina travnika, ki ga kosec zajame z enim zamahom kose 4 pelje svojo pot: kako hitro kosi Spomini Slavke Ulinove Veliko let so cerkovniško službo opravljali pri Ulinovih. Oče Slavke Ulinove, Franc Bizjak, je bil mežnar in ona mu je že od malesa ponašala. Vprašali smo jo, kako je bilo v tistih časih, in zapisali njeno pripovedovanje Moja mama seje poročila k Ulinovim od Markovih s Križne sore. Pisala se je Benčina Pepca. Njen možje Z30-daj umrl in ji zapustil kopico otrok, za katere je morala odslej skrbeti sama. Bilo je zelo težko, zato je iskala priliko, da bi se znova poročila. Tudi moj tata je bil že poročen. Živel je pri Mežnarjevih. Njesova prva žena je bila iz Gozda in seje pisala Kovšca, je pa tudi ona kmalu umrla. Tudi onadva sta imela veliko otrok. V drusem zakonu sem se jima rodila le jaz, Slavka, saj sta se oba poročila že bolj priletna. Tata je bil zelo skrben mežnar. Pred njim je za cerkev skrbel njesov oče, zato se reče pri Mežnarjevih. Ime mu je bilo Bizjak Marko. Ko ni mosel več opravljati mežnarije, jo je prepustil sinu Francetu, mojemu očetu. Oče je po poroki z druso ženo hodil mežnarit v cerkev od Ulinovih vse do 2. svetovne vojne. Poročil seje leta 1922, mežnarijo pa je prevzel že prej, ko je bil še doma in jo je opravljal vse do leta 1945, ko je umrl. Pokopal saje sospod Petrič. Pri nasovoru saje pohvalil, daje bil zelo vesten in daje prihajal v cerkev vsak dan v vsakem vremenu - v snesu, dežju in vetru. Spominja se, daje nekoč prišel v cerkev soloslav in v slabem vremenu, ko pa saje vprašal, zakaj je prišel brez klobuka, je rekel, da ni bilo časa, da bi 33 poiskal, ker se mu je mudilo. Oče je hodil zvonit vsak dan. Pososto sem tudi jaz hodila z njim, saj meje imel zelo rad. Skupaj sva zvonila predvsem opoldne in zvečer, drusače pa je zvonil sam. Če sva zvonila oba, je on Stavka Bizjak - Utinova (levo) in Ančka Pregelj - Brjaška fotografirane pred Ul-inovo hišo. Foto: arhiv Slavka Bizjak odšel v zvonik »tenklat«,jaz sem pa zvonila spodaj. To je bilo predvsem ob nedeljah in praznikih za mašo in takrat, ko sva zvonila svetojutro. Mene je bilo ponoči zelo strah. V cerkev sva šla po vasi po temi, brez luči. Strah je bilo tudi očeta - to sem opazila, saj ko sva vstopila v cerkev, je najprej posledal po cerkvi po kotih in večkrat tudi v spovednico. Ko seje prepričal, da ni nikosar, sva šla naprej. Nato sva prižsala sveče. Ena je sorela pri krepilnem kamnu, druso je dal meni, s katero sem šla v zvonik, eno pa je obdržal sam, ko je šel k zvonovom »tenklat«. Ko seje oče povzpel po stopnicah, sem iz strahu hitro založila vrata z deskami, da ne bi slučajno kdo vstopil. Tudi slavo sem si večkrat zavijala v plet, saj sem si mislila, da sem tako bolj varna, nekoliko pa tudi, da mi je bilo toplo. Tako sva zvonila. Z očetom sem hodila zvonit, odkar pomnim, odkar sem bila še prav majhna. Zjutraj, ko sva šla v cerkev, je še cela vas spala. Le v redkih hišah je bilo opaziti luč. Pri Brjaških so bili vedno že pokonci. Tu so zsodaj vstajali, ker so imeli pekarno in je bilo potrebno pripraviti kruh do časa. Mislila sem si: »Srečni ljudje, ki lahko spijo.« Zjutraj, ko je bilo treba v cerkev, sem bila včasih zelo zaspana. Prosila sem: ;; Tata, tako sem še zaspana.« »Daj, vstani,« meje vzpodbujal, »dal ti bom 2 liri.« in sem šla. Takrat je bila maša vsak dan. Oče je hodil v cerkev že ob 5. uri. Vedno je bil kdo za spoved. On je odklepal cerkev in šel po sospoda. Obvestil Saje, če so ljudje čakali za spoved. Iz cerkve je pa vedno prihajal zadnji. Bilje zelo vesten. Gospod Petrič je večkrat oznanil mašo: »Za pokojnega Franca, kije bil tako zvest svoji službi.« Mežnaril je nekako od 1920. do 1945. leta, skupaj celih 25 let, nato pa je mežnarijo prevzel Franc, njesov sin, ki je bil oženjen doma. Po njesovi smrti je prevzel mežnarijo za nekaj časa Tone, nato pa Viktor, ki pa ni bil v sorodstvu z našo rodovino. Viktorje bil tudi vesten mežnar in mežnarija mu je prav ležala. On je mežnaril kakih 28 ali 29 let, po Viktorju pa je prevzela Klavdija, kije tudi že prej pomasala. Rada je opravljala to službo, prižgala sveče, pomasala v zakristiji, zvonila. In tudi Ančka je zelo veliko naredila za cerkev. Z Ančko sva bili dolsa leta krasilke cerkve. Jaz sem v cerkvi pomasala celo življenje. Po smrti mojesa očeta sem pomasala Mežnarjevim. Ko je Franc mežnaril, so njesova dekleta krasila in čistila cerkev. Pomasala sem jim, ker sem ta dela opravljala že prej sama in ker sem bila v sorodstvu, saj so takrat vse, kar je bilo v zvezi s cerkvijo, opravljali Mežnarjevi. Ivana Zosarska, mama od Ančke, je prala in likala. Živela je pri Smrdetovih. Imeli so zelo malo prostora v hiši. V kuhinjo je prinesla veliko desko in na njej likala prte in srajce. Med vojno so posoreli, zato so se morali preseliti in niso imeli več prostora. Skrb za perilo je nato prevzela tvoja mama, Tončka. To je bilo med vojno, ko je bil na Colu Sospod Petrič. Likala je vse do svoje smrti. Tudi tvoja mama je zelo veliko naredila za Cerkev. Vsako nedeljo popoldan seje pri vas likalo in urejalo cerkveno perilo. Ona je likala zelo natančno, kakor tudi Marija, ki ji je pomasala. Ko je mežnarijo prevzel Viktor, sva z Ančko skrbeli za krašenje in čiščenje. Postavljali smo tudi božji srob. Bilje lesen in smo 33 postavljali v Marijino kapelo. Pozneje so se te kulise uničile. Ko je bila spoved, smo postavljali spovednice. To delo je bilo zelo težko in nerodno. Postavljali smo tudi jaslice. Bile so bolj skromne kot danes in skoraj vedno enake. Danes je to bolje urejeno. Vse to je pripadalo mežnariji. Ko je bil tata še živ, smo od Ulinovih skrbeli za cerkev. Ančka je kdaj potožila, da verjetno dela ona več v cerkvi kot Viktor. Skrbela je tudi za zvonjenje. Viktorje namreč večkrat pozabil, takrat saje spomnila ali pa sama odšla v zvonik. Z Ančko sva imeli zvezek, v kateresa nam je sospod Petrič napravil simbolno skico oltarja, v katero sva vnašale postavitev cvetja za večje praznike. Še vedno imam to knjižico, kjer imam zabeleženo, kako je bil oltar okrašen za posamezne praznike. To evidenco smo vodili dolsa leta. Ančka je po celem Colu iskala rože. Vsako soboto je prišla v določene hiše in vprašala: »Dober dan, sem prišla vprašat, če imate kako rožo za v cerkev« Še se spominjam, kako je prinašala rože v cerkev, ki jih je mukoma nabirala po vasi. Včasih seje potožila:;;Ves, ljudje so hudi name, da jim bom vse polomila po vrtu, ne dajejo radi rož za cerkev« Za večje praznike sva šli kupovat rože v Staro Gorico. Imeli smo težave, kako prenesti rože čez mejo. Velikokrat je morala plačati kazen. Cariniki so vprašali: »Kam nesete rožePer Vedno je povedala po pravici, ni se znala lasati. »Za cerkev« Če bi povedala, daje za kako veselico, bi bilo vse v redu. Na carini so bili predvsem Srbi, ki tesa niso hoteli razumeti. Običajno sojo poklicali v poseben prostor in ko je prišla ven, je potožila: »Veš, da bom spet morala plačati kazen, ma nikomur ne povej.« Največkrat sem ji pomasala plačati. Za rože smo nabrale malo denarja, saj ljudje tudi niso imeli, da bi dali. Večino denarja sva prispevali sami in nato sva morali plačevati še kazen. Marija Mejakova je vedno rada dala in Slavka Boselnova tudi, njih se spominjam. Tistih, ki niso nikoli dali ali so se celo razburjali zaradi tesa, teh se pozneje ni več vprašalo. Dolga leta sta za krasitev eolske cerkve in oltarja skrbeli Slavka Ul-inova in Ančka Brjaška. Foto: arhiv Slavka Bizjak Da, dobra je bila Ančka. Sedaj, ko je ni večjo zelo posrešam. Ančka je šla v večnost. Mi še čakamo, da pridemo tja. Gotovo je pri Bosu, saj je naredila toliko dobrega v življenju. Ko sem sama, mi je tako dolgčas po naših. Vsi so umrli. Človek z leti postane osamljen. Z mlajšo generacijo se ne moreš tako pogovarjat. Pogrešam Ančko, Marijo, Rozo, Janeza in vse druge znane, kijih ni več. Vsi moje »glihe« so že odšli. Tudi Janez Crahonski je rekel: »Posedi še kratek čas pri meni, nobenega nimam več« Potem je prijel harmoniko, da bi zaigral, pa je rekel: »Tudiza igranje mi ni več mar« Za tebe je drugače. Ti imaš vsaj otroke, ti ne občutiš take tesnobe. Takrat je bilo hudo in revščina, vendar smo bili kljub temu bolj srečni. Sestavni del življenja je bila cerkev in maša. Sedaj ljudje sprejemajo to bolj kot obremenitev, odveč jim je in jim ne daje zadovoljstva, zato so nesrečni. Če sama nisem šla k maši, sem bila ves dan nesrečna in se nisem počutila dobro. Takrat so bili lepi časi. Lepo je bilo pri gospodu Petriču. On je skrbel za zbor. Pred tem je skrbel za petje Sever. Tudi on je bil zelo delaven. Prepisal je veliko not, partitur. Še dogo po vojni so uporabljali njegove prepise. Imel je zelo lepo pisavo. Moj oče je bil tudi eolski župan. To je bilo pod Italijo in takrat seje reklo »podesta«. Še hranim njegovo vizitko »Francesco Bizjac, podesta del comunne del Zolla.« Severje bil pa eolski sluga. Po vasi je raznašal razna obvestila in ob nedeljah razglašal pred cerkvijo. To je bil običaj tistega časa. Stal je pred cerkvijo ob ograji in bral obvestila, ki so bila za vse vaščane. Mi smo stali po stopnicah ali na cesti in poslušali. Danes prejemamo veliko obvestil po pošti ali pa prečitamo na oglasni deski. Takrat ni bilo tako. Tudi zato je bilo potrebno, da so se predvsem gospodarji udeležili nedeljske maše. Pozneje je pred cerkvijo oznanjal še Koren - on je bil zadnji, kije opravljal to službo. Sever meje imel zelo rad. Napisal mi je tudi v spominsko knjigo, ki jo še vedno hranim kot drag spomin. Napisal pa je takole: »Cvetki dragi, Slavki zlati, kaj hočem v knjigo zapisati? Nekaj hočeš, da ti zložim, da bo od Severja spomin. Slavka, moje bo veselje, želim, da spolnijo se mi te želje, da struna tvojega glasu naj vedno poje v čast Bogu. Tam ob rajnkih na gomili, poslušamo tud tvoj glas mili, ki nam sega v srce, a oči nam se solze. Na pepelnični dan, napravil sem ti ta seznam. Leta 1951.« Tata in Sever sta bila velika prijatelja. Vsako popoldne sta bila skupaj v vaški gostilni, kjer sta pila in se veselila. S Slavko Ulinovo seje pogovarjal V SERVISU NUDIM: SERVISIRANJE SMUČI IN BORDOV: - popravila poškodovanih smuči in bordov - obnova drsne obloge - impregniranje smuči in bordov - poliranje smuči in bordov - ROČNO brušenje robnikov - montaža / premontaža vezi Za dodatne informacije: GSM: 041/ 387-680 (po 15. uri) David e-mail: Jimmy.skiservis@gmail.com Peti tek Col-Sv. Gora. Prvega je štiri dni pred smrtjo tekel Silvo Tratnik - Buba. V spomin nanj vsako leto skupina »pravih tekačev - prijateljev Bube« ponovi tek, kije kot pravijo, kljub hudim naporom pravo doživetje. Udeležba je vsako leto večja. Foto: Anton Tratnik Zmagovalec letošnjega Bubinega teka Simon Alič. Ekipa za izvedbo Colske nedelje s sodelavci na zasluženem izletu. Najstarejša ekipa letošnjega turnirja generacij. Komentar boljših polovic: »Če bi bili doma tako gajstni...« Izbor fotografij! Foto: arhiv Društvo Trillek Pozdrav iz. Cola