—   124   -
Dopisunu ***E.  v Gracarci.*)
Vi se hvalite v 191. listu Gracarce, de pri naberi za spominek rajnciga g. prof. Kersnika niste „vage v roko vzeli" in niste pretehtovali, ali mu gre spominek ali ne, ker še drugi slavniši možje nobeniga spominka nimajo. Visoka milost, ktero ste zares v tem skazali!! AH tudi jez vem, de možje kakor Valva-zor in drugi zaslužijo domovinski spominek, in milo je, de ga še nimajo. Pri naberi za Kersnikov spominek pa se ne govori za narodski spominek, ampak le za znamnje hvaležnosti in spoštovanja, ki ga hočejo poslednji in nekdanji učenci svo-jimu n epozabljivimu učeniku na grob posta-viti.
Ali nam mislite tudi to braniti? Nikar si ne prizadevajte ; vse Vaše obrekovanje je zastonj. Ker pa dru-ziga ne morete nič storiti, tak saj tudi ne grenite nekdanjim učencam rajnciga to napravo s svojo neslano pisarijo. Ce lih rajnki ni bil v versti tistih mož, kterih slava se po svetu razlega, je bil vunder ser-čno ljubljen in visoko spoštovan učenik sko-rej skozi pol stoletja v naši domovini in nar menj dve tretjini omikanih Krajncov so bili njegovi učenci. In kaj ti bi ne smeli brez vaše krivične ;,vage" rajnci-mu spominka na grob postaviti?! Dajte mertvim saj pokoj v grobu — in nikar ne oskrunite občutkov hvaležnih in udanih učencov!
V Ljubljani 14. julija 1850.
Dr. Klun, nabiravec doneskov za Kersnikov spominek.
*) Pretečeni teden je znani telegraf iz Ljubljane v Novo mesto, in iz Noviga mesta v Ljubljano spet veliko opraviti imel. »Gracarca« je v listu 191. in 192. spet polna starih zvijač in laži is Ljubljane in Krajnskiga. Mi bi ne bili ne z besedico opomnili te nesnažne pisarije, pa ker so se ti »prijatli domovine« spet od ene druge strani pokazali, de še mertvim ne dajo miru v grobu, vzamemo pričijoči sostavek v »Novice« s to opombo, de — ker v »Novicah« ni za noben drugi spominek, kakor za Prešernov in Kersnikov, povabilo razglašeno bilo, morata le Prešern in Kersnik tista možti biti, kterih »oh ne eigentliche Beruhmtheit« noče dopisiin ***B. na vago djati. »Welche Grossmuth —- die muss man lo-ben« mu bo Bertram zapel.                                     Vred.