Perva odgoja otrokova. (Spisal Jos. Ciperle.) Vvod. Namen sledečega spisa je, kakor kaže že napis, podati starišem nektere nauke, kako jim je ravnati z otroki v onem času, v kterem so izročeni izključno le njihovim skerbem: t. j. opisati odgojo otrokovo od rojstva do sedmega leta njegove starosti. Mlado drevo se lehko zravna, a staro se vlomi. Ni vse eno, kaki so vtisi, koje prejema otrok v pervem času bivanja na zemlji; ni vse eno, kako se ravna ta čas ž njim. Za vse življenje je perva odgoja odločilnega pomena. Naj ne mislijo stariši, da v pervih letih ne razume otrok še ničesa. Ta izgovor se čuje sto- in stokrat na dan. Ne mislimo tudi, da se bode dalo popraviti v poznejšem času to, kar smo pokvarili na njem v začetku njegovega življenja. Staro drevo se ne da vpogniti. Pomislimo le še, koliko preglavice delajo starišein samim otroške napake, ktere jim je vcepila slaba odgoja. In stariši sami mi bodo gotovo hvaležni, ako jih opozorim na te napake, ter jih posvarim, naj v prihodnje bolje pazijo, da si jih ne privadijo otroci. Dovolj vvoda, prestopimo k stvari sami. 1. Življenjepisi slavnih mož se začenjajo prerado tako-le: ,,Zagledal je luč belega dne i. t. d." Kaj se pravi neki to? Ali je bila morda ta luč kaka posebna dobrota za novorojenega slavnega moža? Odrasli Ijubimo luč; a novorojencu ni nobeneniu prav po všeči. Vsak se zjoka, kedar jo zagleda pervič. In to pervo jokanje so vporabili takoj naši pesniki. Jeli so peti milo-glasne pesni o tej luči. In kaj so nam zapeli? Staro pesen, da je svet solzna dolina, da ta glasovita luč belega dne vzbudi v sercu novorojencu nekako predčutje onih britkosti, ktere ga čakajo tu, i. t d. — Pesniki zuajo govoriti k sercu, če jim tudi vse ne gre iz serca. In glej! našli so dosti vernih scntimentalnih dušic na zcmlji, ki jim verujejo to bedarijo, ter jo trobijo na vse kriplje vsacemu, kteri jih poslušati hoče. Te misli se pač lepo bero v pesnih; a za navadno prozo so vendar malo previsoke. Mi skromni prozajisti verjamemo le to, kar se nam dokaže; a pesniki nam niso še dokazali ničeSa. Njim moramo verjeti kar tako. Če ti poje pesnik: ,,Meni serce stoka in poka", — verjeti mu moraš, če ne, si človek brez — občutka. Vendar mi neobčutljivi prozajisti vemo marsikaj. Znano nam je pervič, da dete ne prinese niti ene misli na svet. Znano nam je drugič tudi, da iz misli izvirajo občutki. Vzemiino en izgled. Ako sc n. pr. izmislimo na svojo mladost, kako smo bili v nji srečni, zadovoljni, gotovo smo pri teh mislih neskončno veseli, in veselje ni nič druzega, nego prijeten občutek. Drugaee natn je pri serci, ako se spominjamo smerti starišev, drazih prijateljev; oj, takrat smo zelo žalostni. In žalost je tudi občutek, — vendar jako neprijeten. Kako je bilo mogoče tedaj poetom prisoditi novorojencu to žalostno predčutje, da je zemlja solzna dolina, to mi ni jasno. Le pomislimo, kako nepopolen, kako slaboten pride otrok na svet. Njegovo oko ni vajeno prenašati te glasovite luči belega dne. In to je pervi vzrok njegovega jokii. In drugi vzrok je mraz. Otrok po rojstvu sicer še nima nobenega občutka v serci, zato ga ima toliko več v koži. Kako mehka, tenka in nežna je njegova kožica! Mraz mu je. Le urno ž njim pod odejo, odtegni luč njegovim očem, gotovo bode nehal jokati, in solzna dolina je pri kraji. Kaj je vendar sploh vzrok otrokovemu joku? Otrok se joka pervič vselej, kedar je lačen ali žejen. In vtolaži se, kedar se nasiti ali napoji. A ne mislimo, da je malemu otroku vedno lakota in žeja vir njegovih solza. Matere ne ravnajo prav, ako gredo pri vsakem joku pitat ali napajat otroka. Mislimo si n. pr. ta slučaj. Dete jame na enkrat po noči plakati. Mati stopi k njeinu, ter ga hoče podojiti. A otrok ne mara tega, in še bolj vpije in plaka. Kaj stori mati? Dvigne ga iz posteljice, ter ga nosi po sobi, začne mu celo peti; a otrok se ne vtolaži. Kaj je neki to? se vprašuje mati. Kaj druzega, nego bolan je otrok, hajdi po zdravnika. A tu je ves drug vzrok njegovemu joku. Zgodilo se otroku ni nič druzega, nego samo razkiil se je po noči; in vsled tega ga zebe. In mati ga je vzela iz posteljice, ter ga nosila po sobi. Oj, tu nm je še bolj mraz, in še bolj se joka. Drugi vzrok je tedaj mraz. Še je dovolj vzrokov. Kolikrat se pripeti otroku, da se onesnaži, kolikrat zadene po naključji s kakim udom ob posteljico. On je slaboten, mehek, in solze ga oblijo kmalu, saj so one v perveiu času edino s.redstvo, da se sporazumeva s svojo okolico. S solzami nas prosi, s solzami nam toži svoje telesne bolesti. Ali serčnih ran, — kakor pojo pesniki, — ne razodeva dete nikdar s solzami, saj jih tudi nirua. Bog poraagaj, vsaj novorojenca pustimo v miru ž njinii. Vernimo se spet k oni glasoviti luči. Kakor smo videli, je novorojencu jako zoperna. Zato ne pustiino mu je gledati. Soba, v kteri biva deto, bi morala biti vedno malo mračna. A od dne do dne naj bi se spuščalo nialo več svitlobe do njega. Na to se vse premalo gieda. Oko je vendar le poglavitna stvar na človeku. A niatere se bolj brigajo za to, kako bodo nališpale otroka, da ga bode vse gledalo; a na to, ali bode mogel on vse videti, — na to se pazi vse prenialo.