Ljubljanski Zvon
~<D
Zrinski in frankopan.
(30. aprila 1671.)
* JšVrvavo se svita skoz lino nov dan . . . Hej, spavaš še, dragi ti moj Frankopan?«
»»Kako pač bi spaval? Že minul je mrak . . . Ah, kakšen sem sanjal ti san jaz sladak!
»»O Zrinski! Kako je bil krasen san moj! Kako je bil velik! . . Končan je bil boj . . .
»»Končana je bitev . . . Topov grom molči . . . A najin sovražnik na tleh tam leži . . .
»»Hrvati zdaj niso več tolpa robov. Otela sva midva jih sužnjih okov . . .
»»Očina je rešena tujih verig . . . In zmage povsod ti razlega se krik.
»»O sveta svoboda! Tvoj božji obraz zagledal sem vendar naposled še jaz . . .
»»Junaku, ki suče meč s hrabroj rokoj, obraz, ti svoboda, pokažeš mu svoj . . .««
»Svoboda, svoboda! Da, moj Frankopan! Prekrasen res sanjal nocoj si ti san!
»O sanjaj, o sanjaj, pobratim! Saj veš: le v sanjah svobodo še gledati smeš . . .
t
»Kdaj odpre se nama pač ječe te dver? Jaz nadeje več je ne vidim nikjer . . .
ubljanski Zvon« 7. XXI. 1901.                                                                                                   32
438
A. Aškerc: Zrinski in Frankopan.
»O meč, o moj meč, ti junaški moj meč! Ne bom res nikoli v boj nosil te več?«  . . .
»»O ne obupavaj, moj Zrinski, nikar! Ni zadnji ugasnil še nadeje žar!
»»In dokler Bog večni nad nama bedi, po žilah pa nama pretaka se kri,
»»ne kloniva duhom! Pokoncu glavo! . . . Cuj, zunaj pred vrati — kak hrum je tam to ?
»»Rožljajo že ključi . . . Ah, vhod je odprt . . . Svoboda li bliža se zdaj, ali smrt? . . .««
»Sodniki so najini, brate! . . . Gorje! — In čela nabirajo v resne gube . . .«
»»»Bog z vama, o viteza! . . . Velik je greh, greh vajin v nedavno minulih baš dneh . . .
»»»Izdati cesarja —• največji zločin! Kako naj kaznuje nezvesti se sin?
»»»In vprašali vse smo učene može. In belili vsi so si modre glave.
»»»In leto in dan tam študirali so, in bukve debele prebirali so . . .
»»»In smrt na grmadi — bil njihov je sklep, po dolgem premišljanju tehten ukrep.
»»»Ne bojta se, viteza, dnešnjega dne! Usmiljeno cesar ima še srce.
»»»Srce svoje zlato je vama odkril. On vaju je, čujta, — pomilostil!
»»»Ne bosta gorela! . . . Ne bojta se več! Le glavi odrobi dnes vama meč . . .
»»»Poprej pa še vsakemu desno roko
odseka krvnik vama . . . To, samo to! . . .«««
A. Aškerc.