Na kavici pri Maji
Pri njejje vedno gneča, ven-dar takšna prijazna, vesela gneča, ki te nehote potegne na tistih nekaj skromnih kvadrat-nih metrov prostora, ki se mu reče Kava bar Maja Bolka, po domače in med rednimi obi-skovalci pa kar »pri Maji«, na Pražakovi številka 12.
V Ljubljani in še zlasti v mestnem središču zadnja leta luknjice, ki jim rečemo »kava bari«, niso več redkost. Najbrž pa ni pretirano reči, da je Ma-jin eden naibolj polnih in pri-ljubljenih. Ce si utrujen ali ne-razpoložen, ko ti zmanjka sape med nakupovanjem ali za pi-salnim strojem v okoliških pi-sarnah in poslovnih hišah, te pri Maji ne čaka samo skoraj pol ducata različnih inačic ka-ve, kakao, čaj in še topli sen-dviči povrh, ampak predvsem vedno vesel in dobrovoljen lastničin obraz in prijazna, vzpodbudna beseda. Vse te lastnosti naj bi sicer bile pri gostincih in vseh drugih Iju-deh, ki se ukvarjajo z usluž-nostnimi dejavnostmi, nekaj samo po sebi umevnega. Do-bro pa vemo iz vsakdanjih iz-kušenj, da so bolj izjema kot pravilo.
Prvi gostje si lahko prežene-jo zaspanost in se pripravijo na nov delovni dan pri Maji že ob petih zjutraj. Aparat za ku-
hanje kave pa se ne ohladi vse do nekaj čez tretjo uro popol-dan, ko se zaprejo vrata za zad-njimi obiskovalci tega dne. In tako je vsak delavnik, od po-nedeljka do petka. Majini gostje so vseh starosti in najra-zličnejših poklicev. Na tesnem prostoru si gledajo drug dru-gemu v skodelice na policah in v rokah dijaki, študentje, poslovni možje, taksisti, go-spodinje, miličniki, uslužben-ke in turisti, ljudje, kijihjepot slučajno zanesla v ta del naše-ga mesta, pa še koga smo po-zabili.
Vsak dan deset ur na nogah, pretežno prijaznega obraza in s košem dobre volje za še tako sitnega gosta, to niso mačje solze. Ko smo Majo povpraša-li, kako to zdrži, nam je odgo-vorila: »Če imaš iz srca rad de-lo, ki ga opravljaš, ni nobena stvar pretežka. To velja še po-sebej za gostince, saj drugače v tem poklicu ne moreš uspeti. Meni je v veliko zadovoljstvo, ko vidim, da se številni gostje počutijo v mojem lokalu kot doma. Predvsem starejši so phjetno presenečeni, ko so ob odhodu deležni čisto prepro-stih, prijaznih besed »hvala« in »nasvidenje«, le da so na-menjene - če gneča le ni pre-velika vsakemu gostu ali sku-pinici posebej. Te drobne vlju-dnosti, ki jih v današnjem hi-tenju vse preveč pozabljamo in zanemarjamo, so ključ do mojega uspeha, če mu lahko tako rečem. Osem let že stre-žem s kavo in drugimi tophmi in hladnimi napitki in nikoli mi še ni prišlo na misel, da bi vrgla puško v koruzo. Za pro-tiutež razgibanemu in napor-nemu delavniku pa z možem, ki je lovec, preživljava sleher-no prosto uro in dan v naravi, kijo imava oba tako zelo rada. Posebej rada pa ribaritn in na-biram gobe,« nam je v smehu na  koncu povedala prijazna
Maja Bolka.                Olga Mežan
Foto: Komac