Peter Jamnik
Vladko in »kovač«
Vladko se je počasi vlekel po ulici. Bolele so ga noge in tudi roke so mu bile težke. I no, saj je vse popoldne igral nogomet. Ampak Vladko je hodil počasi še \z dru-gega vzroka. Premišljal je, kaj bo rekla mama k njegovi zamazani obleki, k blatnim čevljem in firdi luknji na komolcu. Kolikokrat je že rekel, naj zabijejo tiste žeblje v vratihl Pa niso ubogali! No, in to so posledice!
Počasi je prišel do reke. Tam ie za hip pozabil svoje skrbi. Zanimal ga je bager, ki je dvigal pesek iz reke. Stroji so Vladka že od nekdaj veselili. Zato se je tudi tu ustavil in občudoval velikanski stroj.
Samo ko bi noge ne bolele iako! Odplazil se je k stebru, na katerem je bila ura, ter sedel na kameniti podstavek. Naslonil se je na steber in nategnil noge. Takole se dobro sedi! Pa še čepico je potegnil z gla-ve in jo vrgel zraven sebe. Tod je hodilo le malo ljudi in razgled na reko je bil krasen. Vladko je poči-val in gledal.
Zdajci je zraven njega nekaj za-žvenketalo. Ozrl se je in zagledal »kovača« ob čepici. Brž sc je okre-nil in videl gospoda, ki se je odda-ljeval od njega. Obračal se je ier se sočutno smehljal.
Vladku je najprej šinilo v misel, da je gospod denar izgubil. Hotel je vstati, toda gospod mu je pri-jazno zamahnil z roko, češ, naj kar lepo sede. Šele zdaj je Vladko ra-zumel. Zaradi raztrgane in umaza-ne obleke ga je imel gospod za be-rača. Vladko se je zasmejal. Pre-mišljal je, kaj bi s kovačem. Za da-rovalcem ne bo tekel in mu pravil. da se je zmotil. Takle kovaček je dobra stvar! Ravno zdaj je prišel Vladku prav, ker je dva dinarja, ki mu jih je dala opoldne mama, za-pravil za malinovec.
Vstal je ter si dal čepico na glavo. Mislil je na to, kako bi najbolje na-ložil tako lahko pridobljeno imetje. Naj si kupi čokolade? To ima ven-dar doma. Ne, škoda bi bilo denar-ja. Sel je dalje in se ustavil pred lepaki kinematografa.
2e vem — si je rekel veselo — pojdem gledat Mickey miško. V katerem kinu je neki danes? Ve-selo se je nasmehnil kovaču in ga tiščal v roki.
Bil je že skoraj doma. Ko je zavil okrog vogala, se je malone spotak-nil ob moža, ki je sedel ob zidu na tleh. Vladko se je nekoliko ustrašil ter se ozrl. Ugledal je starega be-rača. Njegov obraz je bil shujšan in siv kakor pepel, samo oči so se svetile. Bil je raztrgan. veliko bolj raztrgan kakor Vladko. Zraven njega je ležala čepica. Vladko je pogledal vanjo; v njej je bilo nekaj malo novcev po 25 par in 1 dinar.
Sem pa že jaz dobil več, je menil Vladko in šel dalje. Hipoma pa je obstal. Ko bi trenil, se je domislil, da bi lahko svojega kovača še dru-gače upoiabil. Lahko bi ga -vrgel temu siromaku v čepico. Prav tja spada ta njegov kovač, saj je bil namenjen in podarjen beraču. V njegove roke je prišel samo po po-moti.
Vladko se je obrnil in korakal nazaj. Pripognil se je in vrgel ko-vača starcu v čepico. Zažvenketal je, ko je padel na novce po 25 par: berač je dvignil glavo. Presenečen se je zagledal v zamazanega dečka in je hotel nekaj reči, toda Vladko je brž zbežal.
Zdaj mu je bilo tako lahko pri srcu, da je celo na svojo utrujenost pozabil. Skoraj vso pot domov je tekel, niti materina pridiga ga ni več skrbela. Lepo vas prosim: Kaj pa so takile madeži na obleki v pri-meri z veseljem, ki ga je navdajalo?
Ko je hitel doma po stopnicah, si je tnislil: »Tisti dobri gospod se le ni zmotil s kovačem!«