obravnaval pomen jantarjeve poti za stike med Italijo in se- vernimi ljudstvi v luči nedavnih raziskav. V tretjem najkrajšem delu knjige je objavljenih osem člankov različne vsebine, ki so predvsem posvečeni problematiki po- sameznih najdišč oz. območij v obravnavanem prostoru (Al- cune realta regionali). Paola Cassola Guida in Serena Vitri sta obravnavali trgovske stike v poznolatenskem obdobju med Jadranom in transalpinskim območjem v Furlaniji in Julijski krajini. Verena Vidrih Perko je v sintetičnem prispevku po- dala pregled romanizacije Slovenije v luči izkopavanj in razi- skav v zadnjih petih letih, predvsem na osnovi materialne kulture. Podaja pregled raziskovanja pozne antike in obsežen seznam literature. Irena Lazar poda kratek pregled zgodovine Cele- je in komentar k nekaj novim in starim najdbam. Jeno Fitz je na kratko in brez opomb (njegov prispevek je edini brez kritičnega aparata) orisal odnos avtohtonega prebivalstva do uvajanja rimske oblasti. Werner Jobst je prispeval članek o Karnuntu. Klara Kuzmova in Jaroslav Tejral sta z različnih vidikov obravnavala trgovske povezave med Rimljani in Germani ob srednji Donavi, Jaroslav Peška pa je objavil rezultate iz- kopavanj knežjega groba v Mušovu. Na koncu knjige so indeksi, in sicer abecedni seznam an- tičnih virov ter abecedni seznam geografskih imen. Indeksi niso vedno sestavni del objavljenih aktov kongresov in ko- lokvijev, so pa zato toliko bolj dobrodošli, saj bi bila knjiga brez njih veliko manj uporabna. Kot kažejo našteti prispevki in različne teme, je knjiga zanimiva za zelo širok krog stro- kovne publike, saj posega na področje prazgodovine, antične zgodovine, epigrafike, provincialne in klasične arheologije, mu- zeologije ter spomeniškovarstvene problematike. Marjeta ŠAŠEL KOS Sheila McNally: The Architectural Ornament of Diocletian's Palace at Split. BAR International Series 639. Tempus Repa- ratum, Oxford 1996. ISBN 0 86054 823 6. 78 strani, 99 slik, 14 risb. Knjiga o arhitektonskih ornamentih Dioklecianove pala- če v Splitu je eden od rezultatov dolgoletnega hrvaško-ame- riškega sodelovanja. V študiji je avtorica želela dokumenti- rati vse obstoječe ornamente ter analizirati njihove povezave v stavbo. Uvodno poglavje daje dober kratek pregled stanja razi- skav arhitektonskega okrasa v Dioklecijanovi palači ter hkrati tudi pregled za ves imperij na prehodu iz 3. v 4. stol. V po- glavju "slovar okrasa" so definirani vzorci, posamezni okra- sni elementi, predstavljeni materiali in tehnike. Osrednje poglavje povezuje okras s posameznimi stavbami. Delo zaokrožuje "re- gister" - to je katalog najdb po stavbah oziroma delih palače, s širokim komentarjem nekaterih skupin gradiva. V dveh ob- sežnejših dodatkih sta analizirana friz v mavzoleju in kaseti- rani strop v Jupitrovem templju. V ornamentiki cesarskih stavb se prepletajo različne te- me: religiozne, državna propaganda in privatna plat, z izraža- njem veselja do življenja. Poudarki so bili odvisni od progra- ma. Avtorica je Dioklecijanovo palačo v Splitu primerjala s sočasnimi zgradbami, posebno z Galerijevima rezidencama v Solunu in Romulijani (Gamzigrad). Palačo v Solunu krasijo politični spomeniki, ki se nanašajo na posebne zgodovinske dogodke. V Gamzigradu je poudarek na povezavi harmonič- ne vlade in uživanja sadov narave. Palača v Splitu je imela tudi ceremonialno funkcijo, čeprav so bile ceremonije verjet- no drugačne kot na velikih dvorih. Okrasni elemeti so bili na- menjeni temu, da naredijo vtis na obiskovalca. Fasada z mor- ske strani je načrtovana za pogled od daleč; večina obiskoval- cev naj bi prišla po kopnem - vrata proti Saloni so najpomem- bnejša. Dekoracija se stopnjuje, tako kot obiskovalec priha- ja v notranjost palače. Količina in način izdelave okrasa se razlikujeta po posameznih stavbah in jim dajeta različen značaj, po drugi strani pa jih povezujeta v celoto. Arhitektonski okras je bil narejen v apnencu, tako da tvori močne svetlobne kon- traste. Groba izdelava kaže, da je bil verjetno prekrit s štu- kom in barvan. V starejših ali sočasnih gradnjah prevladuje marmorni okras. Dioklecijanova palača torej predstavlja prehod k poznejšemu obdobju, ko so marmor na stenah nadomestili mozaiki in slikanje. V času tetrarhije so po naročilih cesarjev potekala velika gradbena dela na mnogih koncih imperija. V Splitu ni bila za izvajanje klesarskih del zadolžena ena sama delavnica, ampak cela vrsta obrtnikov, ki prej verjetno niso imeli med seboj posebne zveze. Del obrtnikov je gotovo prišel iz Salone. Vi- dijo pa se tudi povezave z Malo Azijo (Pamfilijo) in z Ri- mom. Izvajalcem je bilo v podrobnostih puščeno precej svo- bode. Mavzolej krasijo staromodni motivi, ki jih najdemo na na- grobnih spomenikih navadnih Rimljanov eno generacijo prej (eroti, maske, lov, tekma). To konzervativno sporočilo brez cesarskega kulta ali apoteoze kaže na neposreden Diokleci- janov vpliv. V Jupitrovem templju, enem zadnjih poganskih svetišč, grajenih v rimskem svetu, je avtorica posebej analizi- rala obokan kasetiran strop, pri katerem se motivika povezu- je na eni strani z maloazijsko Pamfilijo na drugi strani pa s samim Rimom. Knjiga prinaša temeljit pregled arhitektonskega okrasa v palači in ga odlično umesti v najširši umetnostni in zgodovin- ski prostor v času tetrarhije. Poleg širokega pogleda daje štu- diji še poseben pomen prikaz odzvanjanja klasične rimske umet- nosti in uveljavljanja novosti, ki napovedujejo značilnosti pozne antike. Jana HORVAT Franz Mandl: Da s ostliche Dachsteinplateau. 4000 Jahre Geschichte derhochalpinen Weide- undAlmwirtschaft. V: Giinter Cerwinka, Franz Mandl (ured.): Dachstein. Vier Jahrtausen- de Almen im Hochgebirge. Bd. 1. Mitteilungen der ANISA 17, Heft 2/3, 1996. Verein ANISA, Grobming 1996. 165 stra- ni, veliko slik. Vzhodna Daehsteinska planota je 280 km2 razsežno viso- kogorsko področje z več kot 100 živimi in opuščenimi plani- nami. Od leta 1980 proučuje življenje v tem delu visokogorja društvo ANISA, ki izdaja revijo Mitteilungen der ANISA in vanjo vključene monografije. Knjiga Franza Mandla predstavlja zgodovino poselitve vzhod- ne Dachsteinske planote in je sad dvajsetletnih arheoloških raziskovanj. Gre za dolgotrajen in izrazito interdisciplinaren projekt, ki uporablja arheološke, zgodovinske in etnološke vire ter proučuje tudi razvoj favne in flore ter spreminjanje klime s pomočjo palinologije in dendrokronologije. Druga knjiga (izid 1. 1997) bo objavila članke različnih avtorjev s področja naravoslovja, zgodovine in arheologije. Arheološke terenske raziskave v visokogorju imajo zara- di oddaljenosti najdišč in vremenskih okoliščin ekspedicijski značaj, tako da so posebej naporne in drage. V Dachstein- skem pogorju so bili uporabljeni kar najbolj racionalni načini raziskovanja. Osredotočili so se predvsem na območja opuš- čenih planin. Odkrivanje najdišč je bilo mogoče predvsem z dobrim poznavanjem geografskih in klimatskih pogojev. Na odkritih lokacijah so risali na površini vidne tlorise objektov (kamnite temelje), območje pregledali z iskalcem kovin ter kopali majhne površinske sonde. V kulturno plast so posegli samo toliko, da so dobili vzorce oglja za radiokarbonske da-