212 Obmejno drevje.
Obmejno drevje.
Pravnogospodarski pogledi. Dt. Peter Pavlic.
Pri postavljanju norm glede drevja na meji in njega plodov je zakonodavec pred težko rešljivim problemom: nai eni strani naj bi bilo omogočeno lastnikn zemljišča čim l>olj izkoristiti vsak prostorček z nasadi, z druge plati pa naj bi to ne oviralo soseda v razpolaganju z njegovo ne-
Obmejno drevje. 213
jjremičnino. Težtive nastanejo zlasti, ker ima zakonodavec in opravka z živo naravo, ki raste, spreminja obliko in je ni moči vkleniti v mrtev kalup. Ozirati se mora pri tem na zahteve narodnogospodarskili, zlasti agrarnih Krogov, ki g^redo preko ozkega individualnega gledanja, češ naj meje ne bodo nepremostljivi zidovi ter naj nudijo vegetaciji čim manjšo oviro.^ Posebno v deželah z razvitim sadjarstvom je rešitev tega problema važna, ker bi kaika neumestna zakonodaja lahko mnogo škodila tej gospodarski panogi. Pomislimo le na velik obseg mejnih kompleksov zlasti v pokrajinah, ki so na drobno sparcelirane med razne lastnike.
Gospodarska važnost vprašanja obmejnega drevja kot problema meja sploh je vsekakor podana: kratek pregled ¦>o nekaterih evropskih civilnih zakonodajah nam bo po-cazal, kako se je reševalo to vprašanje v raznih državnih, pri čemer liomo upoštevali zlasti naše veljavno pravo.
I.
Naš odz. vsebnje predpise glede obmejnega drevja v §§ 421 in 422. Po teh določbah je moči zasajati drevje do meje in zalkon rešuje vprašanje, ki nastane, ako drevo raste na meji sami: predvideva namreč glede lastnine na takem drevesu, da se le-ia določa po deblu in ne po koreninah. — Naš zakonodavec je dal torej lastniku zemljišča možnost, da do skrajnosti izralji svoj svet. Da pa je zaščiten tudi sosed, je v naslednjem § določil, dai sme sosed kore-nike, ki segajo v njegov svet, iztrgati, veje pa, ki molijo v njegov zračni prostor, odrezati ali sicer porabiti. —¦ Ustreženo je torej obema mejašema, žrtvovano pa je drevo. Jasno je namreč, da stalno obrezovanje drevo v rasti ovira in da del plodov radi odrezanih vej sploh odpade. Da bosta pametna mejaša sporazumno uredila stvar tako, da bo za oba prav, je tudi res, a vemo, da so posestniki vprav v mejnih stvareh zelo občutljivi.
Stališče našega zakonodavca se tu močno razlikuje od romanske zalkonodaje (francoske, italijanske, španske). V teh deželah se je zakonodavec postavil na stališče, da je bolje, da lastnik zemljišča zasadi drevo le v primerni razdalji od meje, tako da veje kljub razraščanju ne bodo segale preko meje in jih torej ne bo treba odsekavati, pa
^ Catlegari Dante: Le distainze nelle piantagrioni —; Rivista agra-nia 194t2-2.
214 Obmejno drevje.
tudi soseda ne bodo nadlegovale.' — B^rancoski in španski zakonik sta določila, kolikor ni posebnih predpisov in drugačnih običajev, razdaljo 2 metrov za višje drevje, ki je podano po francoskem zakoniku, kadair gre za „planta-tion dont la hauteur depasse deux metres", po španskem pa, kadar gre za drevje visoke rasti (v francoskem prevodu: plantation en arbres de hatit jet); za ostalo, torej nižje drevje, pa predvidevata oba razdaljo V2 metra. Novi iial. civ. zakonik pa razlikuje tri vrste drevja, ki jim predvideva iiistrezne razdalje, zopet kolikor ni drugih piredpisov ali krajevnih običajev: razdaljo 5 metrov od meje za drevje z deblom znatne višine kot so orehi, kostanji, hrasti, topoli, ciprese in slično, 1 meter in pol za drevje ne visokega debla, za kakršna se smaitrajo drevesa, katerih deblo se razširi v veje, ko doseže višino, ki ne presega treh metrov, Vn metra pa za trto, grmdčje, živo mejo in sadno drevje, če ni višje od 2 m in pol. Kadar pa gre za mejo iz jelš, kostanjev in sličnih dreves, ki se periodično obsekavajo blizu deblai, zadostuje razdalja 1 m od meje, za aikaicijo pa 2 metra. —
Kot vidimo, ima zlasti ital. zakonik to snov jako podrobno obdelano. Gotovo ima ta sistem zasajanja v le predvidenih razdaljah od meje svojo prednost, ker je prihranjeno drevju obsekavanje. Marsikak naš vrtnar zasaja drevje 2—3 metre proč od meje, da se izogne povodu za spor s sosedom odnosno sekanju vej. Prostor tik ob meji pa izralbi pač za drugo rastlinje. Med pomisleki^ zoper sistem, kot je uzakonjen v romanskih zaikonodajah, se navaja zlasti tai, da ni moči predvidevati z ozirom na različno kakovost tal, podnebja in sličnih okolnosti za isto vrsto drevja, kakšno višino bo doseglo. Čim pa drevo preraste svojo predvideno višino in torej razdalja od meje ne ustreza več, bo mogel sosed zahtevati, da ga lastnik izruje, kar bi bilo vprav tedaj, ko je drevo doseglo svojo najlepšo rast in daje mogoče največ plodov. Pripomniti je tu treba, da se bo to zgodilo le, ako bo to sosed zahteval. Zahteva pa to laliko v smislu vseh treh romanskih zakonodaj, čira razdalja od meje do drevesa ne ustreza več za drevo take in take višine, ne glede na to, ali visijo veje v sosedov zračni prostor ali ne. Koliko si bo moči pomagati z obrezovanjem drevesa ob vrhu, je vprašanje; vsekakor bo to nemožno v primerih,  kjer se razdalja od meje določa po
2 Confer: francoski Code civiil v čl. 671, ital. Codice civile, III. Pro-pricta § 85, španski Cd vil. zak. § 591.
Obmejno drevja 215
višini debla. — Vendai- nam že dejstvo, da je tudi novi ital. zakonik ostal pri istem sistemu, dokazuje, da težave dejanski ne bodo tako velike kot se mogoče na prvi pogled zdijo.
Nekako srednjo pot pri rešitv^i tega vprašanja sta šla švicarski in nemški civilni zakonik. Po švicarskem (§ 687) je moči načeloma saditi tik do meje. Sosed sme odsekati veje odnosno izruvati korenine, ki segajo v njegov svet, le tedaj, če mu povzročajo škodo in jih lastnik drevesa ne odstrani v danem mu roku. Vendar so pooblaščeni kantoni (688), da predpišejo po značaju zemljišča določene razdalje, do katerih se sme saditi ob meji, ter prisilijo mejaša, da trpi veje in korenike sosedovega drevesa na svojem svetn. Tudi po nemškem pravu (§ 910 nemšk. civil. zak.) je možna saditev prav do meje in prekosegajoče veje ter korenike more sosed (veje po danem roku) posekati le, če škodijo uživanju njegovega zemljišča.
V švicarskem zakoniku^ je izrecno povedano, da določbe glede rnvanja korenin in sekanja prekosegajočih vej ne veljajo za gozdove. V našem pra^m take določbe sicer nimamo, A^endar dunajska praksa* pri gozdnih drevesih ni dopuščala uporabe § 422 odz., pri čemer se je opirala na gozdni zakon, ki zabranjuje odnosno omejuje klestenje gozdov. V našem še veljajočem zakonu o gozdih iz 1. 1950 imamo zadeven predpis v § 39. Po tej določbi je dopuščeno klestiti le listovce, kjer in kadar je to potrebno in mogoče. Sme se to vršiti le v mesecu juliju, avgustu in septembru, pri čemer pa so v vsakem primeru izvzeti semenjaki in drevje, pod katerim se grabi stelja. V smislu tega § bodo verjetno tudi naša sodišča odrekla možnost klestenja obmejnega drevja, kadar gozd meji na gozd; teže bo, kadar gozd meji na negozdno zemljišče.
Glede drevja na svetu, ki meji na"jaA"no pot, vsebuje ital. Codice civ. v § 84 tretje knjige določbo, da veljajo tudi za ta primer isti predpisi kot sicer za obmejno drevje, če ni posebnih določb ali krajevnih običajev. Naš odz. nima take določbe: v poštev bi prihajali predpisi javnopravne narave, kolikor urejajo to materijo (cestni zak. itd.).
Zanimivo je, da noliena od navedenih zakonodaj ni prevzela zamisli rimskega prava, da morejo veje drevesa segati čez mejo, toda le v višini nad 15 čevljev (quindecim
^ § 687 odst. 5 švic, civ. zak.: Aui WaldgTund;stiicke, die einander grenzen, finden diese Vorschriften keime Anvvendiing. * Odločba Slig. 7180.
216 Obmejno drevjei
pedes a terra altius).^ Priznati je treba, da ima ta rešitev z gospodarskega stališča nekaj za sebe, ker veje iznad določene višine ne ovirajo toliko nasadov kot veje pri tleh.
II.
Tudi X vprašanju, kako sme sosed odstraniti veje odnosno korenine, ki segajo v njegov svet, so rešitve različne.
Po § 422 odz. sme sosed izruvati korenine, ki segajo v njegovo zemljo, in odrezati veje, moleče v njegov zračni prostor, ter jih pridržati zase. Ne more prisiliti lastnika drevesa, da bi to storil. Nima torej actio negatoria, ampak zakon mu daje neko vrsto samopomoči, ki jo sicer dopušča odz. le z določnimi pogoji (§ 19 odz.). Zagrešil pa bi sosed motenje posesti, če bi postaA-il lestev pri tem na tuj svet ali jo naslonil ob drevo in se vzpel po njej." Da bo sosed pri izvrševanju te samopomoči dostikrat prišel v jako mučen položaj, je jasno. Lastnik drevesa bi to seveda na svojem drevesu storil neprimerno laže, aimpak po našem pravu ga sosed k temu s tožbo ne more prisiliti.
Romanska zakonodaja' pa daje sosedu tožijo zoper lastnika drevesa, s katero ga more prisiliti, da poseka veje in korenine, ki segajo v njegov svet; sme pa sosed tudi sam izruvati korenine, dočim te samopomoči glede vej nima.
Po nemškem pravu (§ 910 civ. zalk.), sme sosed odstraniti korenine sam; veje pa sme posekati, kot je že zgoraj omenjeno, šele, če jih lastnik v daneta roku ne odstrani. — Po švicarskem zak. (§ 687) sme sosed izrvivati tako korenine kot tudi posekati veje, če tega ne stori v danem mu roku lastnik sam.
iir.
Manjša razlika v raznih zakonodajah je v vprašanju plodov obmejnega drevja, ki se ga tudi na kratko dotaknimo.
Po § 422 odz. sme sosed korenine tujega drevesa izruvati, prekosegajoče veje pa odrezati ali „sicer porabiti". Pripadajo sosedu torej tudi plodovi od vej, ki segajo v njegov zračni prostor. Ni normirano, ali to velja le, če plodovi prekosegajočih vej naravno odpadejo, ali pa tudi,
^ Korošec, stran 223; confer Windscheid, Pandektenrecht, § 169.'" Razlaga navedenega citata je sporna; nekateri ga tolmačijo tudi tako, da je imel sosed pravico zahtevati, da se posekajo prekosegajoče veje v višini iznad 15 čevljev.
" Ehrenzweiig, 149.
^ Francosiki Code civil. čl. 673, ital. Codice civ. § 87 [11. Pq-oprieia, španski civilni zakon § 591.
Obmejno drevje. 217
Če jih n. pr. otrese vihar ali lastnik drevesa sam. Interpretira se to tako, da velja to za vsak slučaj, ker se izvaja iz pravice „sicer porabiti" prekosegajoče veje, iz pravice do teh vej (Uberhangsrecht).*'
Načelo germanskega prava: „\Ver den bbsen Tropfen geniesst, geniesst auch den guten", kdor torej trpi, da segajo tuje veje v njegov zračni prostor, naj dobi tudi plodove na teh, je prevzeto tudi po romanski za:konodaji.'' Sprejeto pa je to načelo z omejitvijo na plodove, ki odpadejo od prekosegajočih vej naravno (ital. zak.: i frutti caduti dai rami protest sul fondo...), ne pa, če jih kdo otrese, lastnik, vihar itd. Nemško in švicarsko pravo te omejitve nimata. Po nemškem zakonu (§ 911) ima sosed celo pravico sploh do vseh plodov, ki padejo čez na njegov svet, ne glede na to, ali so od prekosegajčih vej ali ne. Priznava se torej iz germanskega prava znani tJberfallsrecht. Vsekakor ima ta način ureditve to dobro stran, da sosed ni postavljen v težek položaj, da določi, kateri plodovi so od prekosegajočih vej, kot je to po našem in romanskem pravu, ampak so njegovi vsi plodovi, ki ]3adejo na njegov svet.
Po našem odz. nastane vprašanje, kaj je s plodovi, ki padejo na sosedov svet, pa ne od vej, ki segajo v sosedov zračni prositor. Sosed ni postal njih lastnik (primerjaj § 911 nemšk. zak.), torej jih bo lastnik drevesa vsekakor mogel zahtevati nazaj z rei vindicatio. Težava pa nastane, ako jih sosed noče pobrati in izročiti, česar res ni dolžan. Že rimsko pravo je tu predvidevalo možnost, da je lastnik drevesa šel vsak drugi dan — tertio quoque die — na sosedov svet pobirat svoje plodove (Edictum de alande legenda).^" Novi ital. zak. vsebuje jako široko možnost glede dostopa od-nosno prehoda preko tujega sveta, kadar je za i o stvarna ]>otreba." Po našem pravu si tu pomagamo z analog-i.jo po § 384 odz., ki določa, kdaj sme lastnik čebeluega roja — le-temu slediti na tujem zemljišču.'^
Primerjava določb raznih zaikonodaj nam kaže, kako so reševali zakonodavci pfobleme, ki so nujno v zvezi z mejnim sistemom. Vsekakor je zanimivo vprašanje, kakšen
* Ehreiizweiff, 150.
' francoski Code Civ. čl. 675, ital. Codice civ. 111. Proprieta § 8? odst 2.
" Korošec, 223.
Codice civ. III. Propriota § 54. '2 Klang 150, Randa Eigentumsrecht 106.
bo bodoči razvoj ureditve te materije. Ko motrimo jako elastično določbo švicarskega zakonika, ki omogoča kantonom, da izdajo z ozirom na krajevne razmere predpise, da mora sosed trpeti prekosegajoče veje, dalje zelo umestno določbo švicarskega in nemškega zakonika, da sme soised • >rekosegajoče veje posekati le, ako mu delajo škodo, in cončno sploh prepoved v nekaterih zakonodajah obsekavanje gozdnega drevja, vidimo da gre prav za prav razvoj v smeri splošnogospodarskih, agrarnih zahtev. — Vsekakor je težko najti ustrezajočo pot, ker mora zakonodavec ščititi tudi mejaša, na čigar področje segajo veje; še teže pa je postaviti enotno rešitev z ozirom na različne krajevne razmere, vrste kulture, na pravno tradicijo in blizu bomo resnice, ako smo mnenja, da bo zavisel v bodočnosti ves mejni sistem tudi od tega, kakšen bo odnos posameznika do nepremičnin, ki je podvržen zlasti v zadnjih desetletjih vedno večjim omejitvam v prid splošnosti.