ZNAČAJ, TISOČ TON TEŽAK Kari Gorčanec . . . Skratka, — počutil se je sijajno. Sedeč udobno iztegnjenih nog (kar sicer najbrž nikoli ne bi storil) na težkeim stolu z usnjeno prevlečenim sedežem in visokim naslonjalom, odmaknjen od mize, na kateri je bil zdaj edino še steikleni pladenj s pecivom in štiri na pol prazne skodelice za črno kavo, obrnjen naravnost proti Bredi, ki se je bila lagodno zidknila po temnoizelenem in na mestih nekoliko oguljenem kavču ter se še zmeraj rahlo smejala njegovi šali, obrnjen delno tudi proti stricu Maksu, ki je seveda imel na kolenih tisti neizbežni prozorni škrnicelj z rozinami, počasi grizljal s samimi sekalci ter prav sedaj tiho' pohmlkaval, kakor da je v Vilijevi lahkotni in smešni opombi odkril kdove kakoi tehtnost in je hotel tako izraziti svoje pritrjevanje, in s hrbtom popolnoma proti teti Lili, ki je v svojem običajnem kotičku ob visoki, isinje pološčeni peči še vednO' z razneženostjo prelistavala debeli album svojih ofooževancev iz baletnega sveta ..., v takem položaju torej, sproščen in najprijetnejšega razpoloženja, je zne-nada ugotovil, da mu ni bilo tako lepO' vse od valete sem. To ni biloi prvič, da ju je spravil v smeh in zanj je bila prav v tem vsa draž tega večera. (Toda smeh se je omejil izključno na njiju, na strica Maksa in na Bredi, kajti teta Lili je bila že ves dan »spet tam —«, kakor je njeno zamaknjenost v nelki povsem nepredstavljivi svet že bogve kdaj označil stric Maiks, in se je skoraj s popolno duhovno odsotnostjo gibala po hiši. Zato' tudi ni bilo pravzaprav nič čudnega v tem, da je po večerji poljuJbila dekle za njen osemnajsti rojstni dan bolj bežno kakor pa recimo tega popoldneva, ko se je Bredi pripeljala na ta »dolgo pričakovani« obisk, da je še bolj površno' izrekla čestitko, na darilce pa, ki ga je bila skrila v knjižno omaro-, bi sploh pozabila, ko je ne bi stric Maks opozoril. In medtem ko sta se ostala dva svečano gnetla okrog dekleta, je pobrala album, ki ga je med večerjo imela vseskozi na tleh pri nogah kakor poslušnega pinča, potegnila svoj stol k peči, sedla — in že so se ji na kolenih našopirili debeli rožnati listi ter se nazadnje sami od sebe ubrano razdelili na skoraj enako debela zvezka, kažoč s tem jasno na to, da je prvi in zadnji pogled tete Lili veljal zmeraj Ani Pavlovi v pozi arabesgue in sredi veličastnega tour en 1'air.) Te »intimne domače slovesnosti«, ki jo je že nekaj dni z vse večjo nestrpnstjo napovedovala teta Lili, se je kaj malo veselil, kajti nič mu ni bilo bolj neprijetno kakor seznanjanje s kakim novim človekom — in Bredi je bila zanj neznanka kljub temu, da jo je davno tega, v otro- 800 ških leitih, neikajkrat videl —, ker je ob takih priložnostih skoraj neizbežno vedno prišlo do tistih dolgih mučnih trenutkov, trenutkov, ko se novinčevi še raziskujoči pogledi spuste z običajne višine, prikrito in ugibajoče vse tja dol, dol... do njegovih nog, se po' hipnem zastanku naglo umaknejo, potem znova bliskoma zdrknejo na isto mesto, pa se zopet povzpno doi prejšnjega položaja, tO' pod; jasni in čisiti.... in Vili-jevemu bolestno tenkočutnemu in izvežbaneniu opazovanju je le malokdaj ušlo, 'kafco je v teh pogledih znenada zažarelo zaidovoljstvo, kakor ob rešeni zagonetki in se je hkrati prikazala tista mehka sinja barva, kar pa je še teže prenesel in si je zato znova in znova dopovedoval, da to ni niikaka sinja barva čustvovanja, kaikoT bi jo imenoval srečni svet, če bi jO' bil sposoben opaziiti, ampak mračna, zamolkla barva narejenega pomilovanja. Toda kako presenečenje: dekleta je bila sama lahkotna zgovomosit, deikleta je bil sam^ vedri smeh; do njega se je obnašala, kakor da ga že bogve kako dolgO' poizna, še več, opazil je, da mu izkazuje nekako spoštovanje, in on se je pri tem zavedel, da je že študent, ona pa šele sedniošolka, zavedel se je celo, da mu s takim odnosom do njega priznava — vsaj v neikem oziru — njegovo nadmočnost, in v kratkem času je začutil, da ga ni samo minila zaikrknjena, vnaprej pripravljena in že nešitetokral uprizorjena molčljivost, ampak se mu je tudi začela preibnjaii in nezadržno rasti olajšujoča sproščenost, tako da sam ni vedel, kdaj je stric Maks pot:ihnil in obzirno prepustil besedo njima, mladiima, sam ni vedel, kdaj se je znašla nit pogovora v njegovih rokah, sam ni vedel, kako se mu je moglo posrečiti, da ju je spravil v smeh, — in tO' ne samo enkrat. Ta njen smeh, — izzival je, vzpodbujal, da ga še izvabi iz nje, da ga sliši spet in spet. Ta njen smeh, — pomenil mu je toliko, kolikor pomeni čredi zvonček na vratu vodilne živali: njegova tokratna najrazličnejša drobna zadovoljstva, od tega, da mu je vse, kar je teta Lili kljub svojemu čudnemu stanju izborno pripravila, teknilo odlično, da je bilo neznansko' prijetno toplo v sobi, pa do njegove neutesnjenosti, do' njegovega občutka, da je to pot on gibalni duh celoftne družbice, vsa ta zadovoljstva torej, katerih število se je nenehno večalo, z vsakim njenim smehom najbrž, z vsako- njeno' besedo, se mu niso- kropila na vse konce ter se tako obsojala na naglo zamiranje, kakor se zapisujejo' pogubi izgubljene ovce, ampak so se držala drugo drugega, se med seboj celo podkrepljevala in se vsa skupaj pomikala v najprimernejšo smer, se vsa skupaj pretapljala v eno samo celoto, v enO' samo zadovoljstvo, — da, tako' se res ni počutil vse od takrat, ko je ves razred zadnjič ubral svoje glasove mogočno v Gaudeamus igitur —, eno samo- zadovoljstvo, ki ni bilo nič drugeiga kakor 'posledica tistega, kar je prepoznal zdaj, 801 v trenutkih, ko je ugašal smeh na njenih ustniicali in ko je stric Maks razglabljajoče momljal, posledica občutka, da je v tej hiši — »gospodar položaja«! Tako je bila torej osvojena prva, najbližja, a tudi najmanj zahtevna točka njegovega že davno do potankosti izdelanega načrta, kako bi dosegel »svojo urbanizacijo, položaj v družbi«, — kakor je bil zapisal v svojo skrivno knjigo —, »ki mora biti zaradi posebne značilnosti moje eksistence« — še nikoli se ni zgodilo-, da bi to- posebno značilnost vsaj v zapiskih naravnost imenoval — »daleč daleč nad položajem povprečnega mestnega inteligenta.« Toi res ni bila velika zmaga, zakaj življenje v tej hiši je bilo v marsičem povsem podobno življenju v hiši njegovih staršev in je zatorej potreboval le kak mesec, da se je popolnoina navadil na stara dva čudaka, na njuno hčer Valerijo in njenega moža, »pomembnega predstavnika politiČTiih in gospodarskih forumov naše občine«, kakor je pisalo pod sliko v lokalnem časopisu, ki mu jo je takoj prvi večer — slkupno z mnogimi drugimi izrezki — pokazal stric Maks, mlada zakonca, ki sta s tistim svojim dveletnim vražičkom (tega otroka ni trpel vse od svojega prvega srečanja z njim) stanovala v prvem nadstropju vile, in končno na hišno, ki pa je bivala s številno družino v kletnih prostorih in ki jO' je bilo vse dneve slišati, kako požvižgava in požvižgava pa spet poje in poje, kot da bi bila res zmeraj tako dobre volje in kot da res ne bi imela drugega dela. Ali da se je prvič po' dobrih treh mesecih življenja v tem okolju zavedel tega, kar je doslej samo čutil, namreč, da se med temi ljudmi giblje neprisiljeno, udomačeno — kakor se je gibal v krogu svojih redkih znancev doma ali pa med sošolci v svojem, razredu —, med ljudmi, ki jih vse dobroi pozna, ki dobro poznajo njega in ki po njegovem prepričanju vsi dobro vedo ..., kako' je z njim, med ljudmi, v družbi katerih se edino lahkoi počuti enakovrednega, seveda nikoli s popolno gotovostjo..., da se je torej zavedel vsega, kar je doslej le čutil, je moirala priti ona, Bredi, moral je priti prav ta večer, kakršnega so v njenO' čast prosilavljali tu pri teti že vnsto let, moral je priti prav ta čas po večerji in morala je priti, končno, na vrsto- prav ta njegova nedolžna, neumna šala! Saj res ni bila niič duhovitega; o- tem je ibil prepričan že v tistem hipu, ko jo je izrdkel in od tega mnenja nd odstopil niti potlej, ko je vendarle učinkovaila, zakaj zavedal se je, da ji je pač — ka;ko'r se zgodi z marsikaterim dovlipom v zaključeni družbi — dajal vrednost svojski položaj, v katereni je nastala, v tem primeru neikaka — kakor je čutil ta večer — širokogrudnost in popustljivost skromnega omizja, drugače bi z njo za gotovo skoraj zmeraj dosegel prav nasprotno in bi zato z njo, 802 se razume, tudi ne prišel na dan. In zdaij se je vprašal, kaj je bilo neki jedro, kaj je bilo nelki posebnega v vsem njegovem duhovičeinju o njenili očeh, ki da »znajo gledati prav talko strmo kot Nietzschejeve« (kakor da ga je sam kdaj osebno srečal — je pomislil — in se prepričal o tem!). Na to ni vedel najti odgovora, a si je hkra;fci dejal, da nekaj le mora tičati v iej njegovi nenavadni primerjavi, najbolj še zategadelj, ker je pri njiju obeh, dasi na različen način, naletela na ugoden odmev. Toda komaj si je zastavil naslednje vprašanje, namreč, kako da se je sponmil prav tega filozofa, se mu je zasvitalo. Pojasnilo je utegnilo biti v izrazu njenega obraza, zakaj skoraj v vsaki potezi na njem je slutil nekako nenehno zamišljenost (zdaj ga je prešinilo', da bi jo prav tako' lahko primerjal z Rodinovim Mislecem); zlaisti še bi trdil tako glede njenih oči, morda zato, ker so se mu zdele tako' globokoi pod čelom — ali pa se je motil, kajti lahko da soi močne obrvi povzročale tak vtis ~^, teh oči, da, ki so mu celo dajale vtiis nečesa »filozofskega«, in zaradi tega vtisa najbrž, še bolj pa po' zaslugi zunanje podobnosti, ki jo- je opazil med njenimi in mislečevimi očmi, je sklepal, da ga je domišljija po kdove kakih poteh privedla do te primerjave. Po tem nepričakovanem in za njegovo vrednotenje pomembnem uspehu in po tistih nekaj trenutkih, ko je skoraj že potihnil njen smeh, je čutil toliko po^guma, da bi rekel še to, kako- se ji sicer preostra konica nosu zaobli vsakokrat, kadar izgovori kak zapornik, kar mu je edino, v nasprotju s celim njenim obrazom, vzbujalo vtis šegavosti in naviha-nosti; toda v zadnjem hipu se je zadržal, ker je znenada začutil, da je tako slikanje za posebnostmi na svojem bližnjem in govorjenje o njih nekam smešnoi in otročje, primernoi kvečjemu za Valerijinega paglavca (no, pa se mu je že spet prebudil v spominu tisti trenutek prvega srečanja z otrokom — ta nepridiprav mu res povzroča same sitnosti, tudi če ni prisoten —, ko je le-ta čepe ob njegovih nogah uprl svoj prst v konico čevlja in izrekel tisto vprašanje, boleče vprašanje, tciko mirno in s prepričanjem, kakor je malo prej on izrekel opazko o njenih očeh). Raje bo speljal pogovor na drug tir, nemara spet na nekaj v zvezi z njeno šolo ali na karkoli, samo da bo lahko še kramljal, pa četudi bo tisto brez kaike posebne soli, samo da bo še slišal njen smeh, samo da se mu bodo zlatorumene tapete s svojimi srebrnolistimi viticami bršljana še naprej zdele tako svetle in da bo ogromna črna stenska ura še zmeraj nenavadno tiha, kot da je tudi ona prepustila besedo njima, mladima ..., skratka, vsaj še nekaj časa se naj počuti tako blaženega, samoizavest-nega; s tem v sebi naj tiho praznuje in se veseli v spoznanju, da se je pojem »gospodarja položaja« preibil iz njegovih zapiskov in načrtov v resničnost, pa čeprav za začetelk v ozko resmičnost novega doma. "* 803 Da, razpon tokrainega svojega počutja je res lahko primerjal edino z razponoim tistega počutja izza valete pred dobrimi šestimi meseci, kajti ko je takrat iproti jutru stopal čisto sam in izjemama nekoliko dkajen po stezi vzdolž rdke proti domu, je bil prenapolnjen z nekako nenavadno siovesnostjo in neizipodbitno' vero v uresmičitev tistega, kar se je s tisto jutranjo zarjo zanj — po njegovih načrtih — začelo ter se tega večera z zmagosilavnostjo, obsegu tiste slovesmoisiti in vere enakovredno zmago-slavnostjos zaključilo. ... Nekako priplavala je ipredenj, teta Lili, pritiskajoč si z levico razprti albura na prsi. >Ce serait merveilleux.../« je rekla s tihim, krhkim glasom. »Kodri bi ti valovali v rahlem vetriču»— hitro je pogledala v knjigo, kakor da se je iz nje naučila besedilo, nato pa zopet dvignila pogled, nagnila glavoi proti ramenu im si z vsO' dlanjo pokrila usta in brado, kot pač delajo ljudje, kadar so se predali poglobljeneirau opazovanju. Stric Maks je umiril svojo čeljust in seveda čakal trenutka, ko dojame, kaj ji je spet prišlo na um, ter si da duška z eno svojih običajnih opaizk. »Bila bi mesečina — oh, claire de lune! —,« je nadaljevala z navdihom, »in tvoj obraz bi bil kakor nalašč: sijal bi, kakor bi sijalo jezero pod žarki.. .< Stopila je za korak od njega in bila je še zmeraj v takem položaju, da Bredi ni mogel videti. Se je sedel kot doslej; v njem je bilo še zmeraj polno vedrosti, toda iz poidzavesti mu je vzlic temu že začelo pronicati v ospredje rahlo neugodje, kajti naj so se oči — pa kogarlkoli so bile — upirale Vanj s še taiko nedolžnimi in s še talko različnimii nameni, on se je vendarle ob takera mortrenju počutil i^koraj vedmo enato: neprijetno mu je bilo in postal je razdražljiv. »In — bon dieu! — tvoja vitka postava bi že sama po sebi izžarevala hrepenenje, le languissemeni, ei le desir, pO' njej, po labodji kraljici, in ti tvoji tenki dolgi prsti — kako- bi trepetali v nestrpnosti, ko' bi na-perjali lokoetrd! Merveilleux! MemeiUeux, oui...!« »Cujte jo! Cujte!« se je zdajci zarezal stric Maks, kar pa, se razume, ni zapustilo nobenega vtisa, ker so bili tega vsi že davno vajeni. V takih njegovih medmetih ni bilo 'kljub videzu nikoli čutiti niti sence zlobe ali posmehljivosti; to je bil kvečjemu njegov način, kako je sprejemal vse čudne domislice svoje žene, medteim ko so ostali v hiši prešli tak '¦ slučaj z ravnodušnim molkom ali največ s praznim nasnieho-m. Vili se je to pot raje nasmehnil, ker je v tem videl boljše sredstvo, da prikrije močno naraslo nejevoljo. Sicer ni videl Bredi v obraz, opazil pa je, kako s prsti mrvi debelo nit na poškodovanem mestu kavča, in 804 ob pomisli, da utegne dekle v svojem zaklonu goltati vsiljiv smeh, je še na tilniku začutil naval vročine. »Vili!« se je nemoteno im v povsem istem tonu oglasila teta Lili —• prav gotovo je bila v duhu sipet vsa v tiisti pariški baletni šoli —, >Vi-Ijeni! Vilibald! Oh, zakaj ti vendarle nilkodi ne boš mogel nastopiti kot p rine Siegf ried ?!« V prvem trenutku nato je po svečoniško' prekrižala rolke na albumu, stric Maks je zinil neikaj podobnega kot prej, Bredina roika fairNosce ie ipsum« nihče ne more niti površno uresničiti, verjel, da sebe dovolj pozna in je zatorej lahko z gotovostjo mnenja, da ima njegova duša prav zaradi »posebne značilnosti« telesa tudi sama neko posebno značilnost, da je tudi sama v nekem oziru okmela. Da se pa zna učinkovito braniti pred še tako močnimi utripi te svoje nenavadne duše, — to spoznainje je prišteval med najtrdnejše dosežke svojega saimospozna-vanja; še več, ta dragocena lastnost obvladovanja samega sebe mu je po njegovem mišljenju tako utrdila sposobnosti čustvovanja, da je prav-zaiprav v vsakršnem^ majhnem veselju (kalko malo je biloi celo take drobnarije!), v vseh majhnih bolečinah (kaka neskončna vrsta jih je za njim!), v vseh hrepenenjih in upih (no... zakaj jih pa ne bi imel tudi on?) in v vsem podobnem, kar oblači in vedri v človekovi notranjosti, komaj še videl možnost keiikega vpliva na svoja razpoloženja in na svoja dejanja. Z ogromnim, res ogromnim zadovoljstvom in celo- z veseljem je vedno' brskal po sebi. Tega večera pa je bilo v njem^ res vse na dovolj visoki stopnji; in posledica je bila, da je v njem vendarle nekaj prekipelo, da je izžareval najbolj sproščenega duha in da si potem tudi ni mogel kaj pomagati, ko mu je to razpoloženje s tolikšno naglico zdrsnilo skoraj vse do' ledi-šča. Zaman si je priizadeval, da bi pomenek še tekel in da bi ne bilo 806 opaziti nenadne spremembe, ki jo je on taiko očitno čutil: ni še minilo pol ure, ko je stric Maiks pripomnil, da »že čisto opravičeno vsi kinka-mo« (da, on je res gladko prezrl, zakaj pravzaprav je pogovor zastal), in to je bilo znamenje za odhod k počitku. Postelja torej ni doživela nikakršnega prizora; tudi to, da si je potem podprl glavo z rokami in v takem položaju mimo ostal nekaj časa, sklonjen nad še nepopisamo stranjo, ni napovedovalo nobenega >tragič-nega izliva«. Končno je vzel svoje Parker-pero (do^bra duša, njegov oče; jaistno, da se ne more razumeti z mamo, ga je bežno spreletelo) — iii že v mirnosti pa premišljenositi prviJi potez je bilo' res slutiti, da knjiga po> pravici nosi svoj neromantični naslov. Vdolž celotnega izunamjega roba je nastajala risba: strašno suha in strašno visoka postava, glava na dolgemL labodjem vratu, obraz ves v sladki zamaknjenosti, telo v — kaj? brez obleke? a, da! — telo v klasičnem tutu kostumu, noge v enem izmed petih osnovnih položajev, namreč — prekrižani druga čez drugo, noga z velikimi stopali, oziroma, da, s plavutma — prave labodje plavuti! —, na prsih pa razprta knjiga in čez njo prekrižane roke. Brez pomišljanja je spodaj zapisal: »SI. 28. Večer u znamenju umirajočega laboda.€ Preos.tali del strani je napolnil takole: »Sobota, 8. januarja 1955€; potem skopi opis pravkaršnjih dogodkov z ugotovitvijoi, da se je konec koncev le nekje trdno vgnezdil in da je zdaj že treba počasi »začeti s prvimi poleti v okolico«, in zaključek: »... To je bila zmaga, toda bila je tudi — kot Skoraj vsaka, ki sem jo kdaj dosegel — Pirova.« Kak hip zatem je upodabljal že novo domislico: sedi na stolu, on sam, na tleh je vse polno trirogih želbljev (take so takrat po< bojišču nasuli Rimljani) in enega si pravkar skremženega obraza puli iz — iz stopala, iz tistega stopala, podobnega slonovemu. A takoj nato je pero dvakrat hlastno švignilo čez risbo* in se potem zapičilo, kakor da se ne ve za kaj odločiti. Spet se norčuje iz samega sebe, ga je trpko prešinilo. Spet se spravlja še sam nase, dasi mu je že usoda dovolj nema-klonjena. In tako neposredno, tako- okrutno kot še nikoli doslej! Res pa je že precej časa opažal, da postaja vse bolj napadalen do svoje lastne osebe, prav kot da se mora njegov načrt uresničiti že kar zdaj, on pa se hoče medtem, v času, kolikor mu ga je še na razpolago, z naslado maščevati nad tistim črvom v sdbi, katerega je dotihmal krmil s tisočerimi potrpežljivostmi, samozaitajevanji in z zlagano mirnostjo, ne da bi pri tem mislil na to, da je ta črv on sam in da trpinči samega sebe. :>Ne!« si je dejal in ponovno začel uničevati podobo, izgovarjajoč pri vsaki potezi besedo ali dve. »To ni — podoba iz — mojega (o, pa je!) — sveta. — Ne sme — biti. — Ob vsalki — kretnji — manj. — Hidrocen- 807 trala — v gradnji — je to; — v Neviliito — se spremiinja, — v Snežni — metež, — v Maškarado; — Kompozicija — nastaja, — Fantazija..., — in spodaj, — napišimo: SI. 29. Misli si svoje. — Taiko. Ha ha!« Potem pa je malodane planil od mize in začel spet koračiti iz koiia v kot. Nemir. Nemir! Ven, ven iz domače hiše, v Ljuhljamo, samo to- si je želel še nedavnO'; proč od mame, da mu ne bo' treba še naiprej skrivatti vsakega svojega početja, da mu ne bo treba zaklepati knjige v predale pred njo; proč, proč, samo da ne bo- še kdaj prišlo do spopada, kakor na primer prav talkrat, ko jo je zalotil pri prelisitavamju njegovih skrivinih zapisov. (Seveda, če ni zvedela kako^ drugačei, je pa zvedela tamkaj, kaj misli o njej. Nemara je našla cefo tisti stavek: »Moja lastna mati, in niihče drug, je ikriva, da sem ob tistem bombnem napadu ostal v hiši in 60 mi zato ostale neizbrisne posledice za vse življenje.«) In res, ubežal je in usidral se je. Zdaj ve, kaj pomeni svoboda. Prostost, popolna prostost: stopiš, kamorikoli in kadarikoli hočeš; počenjaš, kar se ti zdi; delaš, študiraš, kadar je tebi po volji in ne kakor bi zahteval kak urnik in domače naloge; in končno — ravnaš se po svojem sistemu, ubadaš se s tistim, kar ti res leži pri srcu... Vse to< ima zdaj, še več, čuti, da je v določenem dkolju in med določenimi ljudmi zasedel mesto enakopravnega in povsem spoštovanega človeka. (In doma ni nikoli čutil kaj takega!) Da, ta občutek, to je poglavitno'. Ali ni bilo tako tudi na klasični? »Ali ve kdo?« je včasih obu/pano vprašal profesor. Marsikdaj se je dvignil on, Viljem Valentin Meran, odUčnjak od prvega razreda osnovne šole pa do mature. Kdo bo izpolnil članslce izkaznice LMS? Viljem Meran! Kdo bo diplomi vpisal tekst »Zmagovitemu moštvu košarkaškega prvenstva na gimnaziji« in datum in ostalo? Viljem Meran! Kdo bi znal moderno dekorirati dvorano za praznovanje novoletne jelke ali maškarade? Viljem Meran, kdo drugi pa? In plakati? In parole? Grafilkoni? Oprema in ilustracije mladimskega glasila? On, seveda! Vse tako on, Viljem Meran! (Ka!ko spoštljivo so se mu na hodnikih umikali oni iz nižjih razredov!) To je bil mogočen občutek. In temu podobnega in še mnogo veličastnejšega si bo moral pridobiti spet tukaj — kako prijetno si je to zamišljati! — Da je pri tem nemimo< begal po sobi, si res ni mogel kaj. — Kar se tiče te hiše, ga že ima, ta oipogiim-Ijajooi občutdk, da... kljub temu, da la velika pridobitev zdaj ni videti iaiko bleščeča kakor bi to- veljato, recimo, še pred dvema urama, še pred ... tistim dogodkom v jedilnici. Pa to je šele začetek, kako skromen začetek proti veličini končnega uspeha, ki si ga predstavlja. Ljudje na ulicah se bodo vedli taiko kot pred leti, pravzaprav še lani, šolarji na hodnikih. In pri tem, pri tem bo pač lahko- pozabil, kakor je kdaj pa kdaj že pozabil, za čas vsaj bo pozabil na to da... da vzlic vsemu 808 nikoli ni bil in nikoli ne bo popoln človeik. Mogoče bo pa končno le prišlo' tudi do tega, da bo ta pozaba nenehno živela ... Toda — kolikšen bo tedaj moral biti ta občutek popolnosti, da se bo iz njega res nenelino napajala in nepretrgoma cvetela? Zdajci se je sunkoma dvignil s positelje, kamor je bil sedel, ne da bi se tega zavedal, ee pognal k miiizi, pospravil knjigo in jo' zaklenili (tej nezaupljivosti je botrovala mama in zaito se je ni mogel odvaditi), nato pa se je še bolj vneto spustil v korak. Pograbila ga je jeza. Le kaj počenja? Kam neki hlasta? Ali si boš s sanjarijami ustvaril bodočnost? Pri tem vprašanju se je ustavil, kaikor da mu hoče dati takoi še večjega poudarika. Celo rolko je vzdignil, stiskal jo je v pesit in si v kratkih presledkih zabadal nohte v dlan, ko da — ko da poželjivo čaka odgovora. V naslednjem hipu pa, ko se je prem^aknil, se je zgajnilo tudi neikaj na nasproitnii strani sobe. Ah, to je njegova podoba v velikeim ovalnem ogledalu! Pristopil je, držeč roko' v isitem položaju. S sanjarijami torej? Drugi ljudje sanjarijO' o tem, kaJto bodo' dosegli uspehe, ki jim bodo prinesli srečo. On pa sanjari, kako- bo' preko uspehov prišel do občutka popolnosti im šele nato doi neka'ke sreče, ki pa bo seveda tako varljiva, kalkor bo jalov tisti občutek popolnosti. Svetla bodočnost ;— pa take bedne sanje? Pri tem počasi razikreči dlan, isto siori mjegova podoba, in videti je, koi bi obe roki pričakovaiii, da na njiju pristane golob spoznanja. Nič. Roka omahne. Obraz izgubi napete poteze pričakovanja. Trepalnice se spet zbližajo. Dihanje se umiri. »S sanjarijaoni...« se zaničljivo' povesijoi ustnice. Skrbno oiblečena postava začne postopoma izgubljati svoj popolno-etni videz: suknjič obvisi na naslonu stola; rdeč metuljček zdrkne v enega izmed polkrožnih predalčkov, !ki, nanizani v obliki stebriča, z ene strani nudijo' oporo ogledalu; sivi pulover pade na sedež; zapestna gnimba zacvenkljala v isti predalček; ura odpotuje na mizo; čevlji in nogavice ostanejo^ na mestu ob vznožju stola; hlače se z neporavnanima robovoma pridružijo suknjiču (lepa temnoplava obleika; Gaudeamus igitur...); čez to se zgrne bela naškrobljena srajca (kako čudno bela se mu zdi v soju, ki ga namizna luč pošilja skozi polprozornost svojega svilenega, ob robu natracljanega senčnika; bela (kakor mrtvaški prt; in doda: »... n.os habebit humus...« Tedaj pa, ko iz najnižjega in podolgovatega predala pri tleh, ki obenem služi koit podstavek zrcalu in vsemu ostalemu ob njem, vzame pidžamo, opazi poizlačenega okroglo-ličnega kupida, ki drži ogledaloi z druge strani in z rahlim nasimeškom škili proti podobi v njem. Pogleda ga, čemerno, ko da je živO' bitje, nato pa za njegovimi pogledi usmeri tudi svoje. In v nekaj trenutkih nagib- 809 noisti si spregovori: »Oh, ti revščina ti! ,Tvoja vitka postava!' Da: ta tvoja rebra, kokošje prsi, štrleče kolone kosti, suha stegna, tenke goleni, in... ta stopala, ... to stopalo, — kakor nalašč za v Labodje jezero.U Privzdigne stopalo ter ga približa steklu. »Pokveka — zanikrna.« Posili ga nekake vrste sm^eh. »Stric, zakaj imaš tako niajhno' nogo?« Sunko-ma jo odimakne in ponovnoi pogleda kipec, kakor da mu je res ta zastavil to vprašanje in ne tiisti Valerijin kupid takoj ob njeigovem prihodu v tO' hišoi. »Kaj se mi nasmihaš tako' sladko? Čemu se nasmihaš ...? Saj nisem Venera...! In ti nisi moj sin! In oba nisva vredna, da se nastavljava Velazquezu...! Kaj je tu občudovanja vrednega? Ali smešnega?« To vprašanje se je zopet obmito k podobi v ogledalu. A podoba nevedno molči. Toda le za hip. Zatem: »O, da, veliko smešnega! Ta pidžama s šiirokimi kaznjeniškimi črtami; tisto sanjarjenje malo prej; ta karika-lura pred ogledalom {Venera pred ogledalom, ha!) in vsa ta scena ... Ali ni to smešno? otročje?« Hitro se obleče in že na pol obrne, koi se še enkrat pastavi v prejšnji položaj. Napravi resen obraiz in pomisli: »Pravijo', da se človek do smrti uči. ToTej je zmožen tudi vse življenje delati otročarije. Saj je nevednost ali neizkušenost najčešče vzrok takim početjem. — In jaz se še zmeraj učim obvladovati samega sebe...« Malo je manjkalo, da si ni šel tega zapisat. Še Bredi, če je res tak filoizof, kot kaže njen obraiz, še ona ne bi mogla uganiti česa boljšega. Ali mu ni relkla, da je le podpovprečna sedmošolka, ki je ob prvi konferenci »cepnila« iz fizike? (Moj bog, kaka odkritosrčnost! In itisti kompliment med večerjo: »Samo mato vašega znanja. Vili, pa bi bila odličnjakinja.« (Gotovo jo je teta Lili obvestila o vsem.) Zopet se je pogledal, in podoba mu je to pot izkazala mnogo večjo spoštljivost. »No, hmimm..., saj pravzaprav nismO' videti tako otročji. Ne — ne... Ali če že smo: svet o tem ne ve!« Bodrilno se je izprsil, si podprl roke ob boke, si privoščil nekaj ocenjujočih pogledov, nato pa polglasno zamrmral: »To ti je — gospodar položaja!« Hitro se je odmaknil, kakor da hoče s tem nekaj preprečiti, ugasnil luč in zlezel v posteljo. »Karikatura!« se je zarezal pod odejo'. »Nemogoč tip... Nemogoč človek... Tisoč ton težak... Ha ha!« Bil je vendarle dovolj pomirjen, da se ga je kmalu začela lotevaiti dremavica in so se mu počasi nizale poslednje misli ... Da, predpoldne bo nemara obiskal Baka, se pravi — ker bo nedelja —, vrgel ga boi iz postelje. Popoldne pa vsekakor na likovno* razstavo', da ne boi še te zamudil, kot je prejšnjo. In v kino, da bo* slišal spet malo francoščine. Zvečer, — zvečer pa v kavarno. Saj vendar ne more samo zdeti sredi učenosti! Potem pa na avtobus in v pičle pol ure bo doma... V pol ure, da-a... Torej, kakor rečeno, zjutraj z zgodnjim avtobusom v Ljub- 810 Ijano. De'kle se bo vraičailoi od tete Lili kdaj pozneje. Ne bosta se mogla videti. To pa pravzaprav hoče. Ne mara nikakršnega pomilovanja... Tiho, za hrbtom strica Maksa, ki se je davil s tistim svojim neozdravljivim kaši jem, na hodniku, ona, ko so šli spat...: j^Vili, upam ... vendarle, da vam je bilo- prijetno... Ta večer ...« Noče eočustvovanja ... Noče ... Noče... titste iis'te ... sinje sinje... bar — v ... 811