43
Premišljevanje Avstrijanca
o cesarskem listu od 9. septembra 1857.
rNjih Veličanstvo naš cesar so po dokončanem popotovanji po Ogerskem v listu pisanem iz Laksenburga 9. septembra 1857 do presvetlega nadvojvoda Albrehta, oger-skega poglavarja, naslednje izgovorili: „Terdne volje stanovitno načel se deržati, ki so me dozdaj pri vladanji moje deržave vodile, hočem, da se to vsestransko spozna in posebno vsem organom moje vlade za natanko pravilo velja. Zraven tega pa bo moja zvesta skerbnost tudi na to obernjena, da se bodo različni narodi o d-8 i h m a 1 v svojih narodnih posebnostih ohranjali in se bo na izobraževanje njih jezika spodobno oziralo".
5,0 teh besedah, ki jih je izgovoril ne kdor si bodi, ampak po natankem prevdarku avstrijanski cesar sam, kterih visoki politiški pomen je čez ogerske meje segel po vseh pokrajinah siroeega cesarstva, in ktere, čeravno zginejo čerke in glas razbobni, kadar blisk svoje znamnja z žarom in plamenom v oblake zapiše, in grom doneče besede vsemu svetu oznani, vendar one pisane od mogočne vladarjeve roke nezbrisljive in visokočastitljive ostanejo ter na zvesto pokoršino ven in ven bude, — o njih hočem tukaj nekoliko premišljevati, kolikor namreč narodnost zadevljejo in ž njo na tesno sklenjeni jezik".
„Avstrijanec ne po kronovini ampak v širjem pomenu, nisem zmed tistih Avstrijancov, kteri — oziroma na ces. nemško rodbino in glede na splošno imenovanje vseh deržavljanov poleg kronovine Avstrije — Avstrijaustvo v ekskluzivno nemštvo stavijo, in Nemec po kervi in odreji sem zmed tistih Nemcov, ki vsaki drugi narodnosti opravičenost in vrednost iz serca doznajo in velikosti nemškega naroda na pogin družin narodnost ne zidajo".
Tako piše v mični, branja res vredni knjižici z zgornjim naslovom Jožef Wen z i g, *•'") vodja realnih sol v Pragi, in iz teh „pr em islj evanj" menim, da ne bo napak, ako za „Novice" nekoliko posnamem in sicer tolikanj raji, ker je glas, povzdigovan s ptuje plati, za pravico in poštenost in potrebo narodnih prizadev brez dvombe toliko krepkeji bu-halo zoper stermo^ledne ovire naših domačih in unanjih nasprotnikov.
Ker cesarski list zapoveduje, da naj se različni narodi od si h m al v svojih narodnih posebnostih ohranjajo, pisatelj v I. razdelku vprašanje pretresuje, ki se v premišljevavcu nehote obudi:
„Kaj? ali se na Avstrijanskem zastran narodnosti in jezikov dozdaj ni ravnalo poleg teh cesarskih besed ?•*
Po napeijanji raznih dokazov , posebno s Češkega in z Ogerskega , da se je narobe godilo, sklene rekoč: „0b kratkem: na Avstrijanskem so poprej po šoli in vradnii, v opravništvu in občevanji, in celo v družinskem življenji gospodovali Nemec, Mažar in Lah, in vsa stiska je težila slovansko pa tudi rumensko narodnost in jezik, ako-ravno Slovani  polovico store avstrijanskih  prebivavcov^.
*) Knjižica Wenzigova je pravi biser med sedanjim slovstvom, in tako izverstna, da jo prestavljajo povsod v svoje jezike; tako v Zagrebu itd..                                                             Vred.
„ZIahkoma bi se velika pretresna podoba obrisala o<$ otožne nekdanjosii, in skoraj me mika to storiti; al pre-grenke spomine bi dramila, in namen tega spisa je naravnost ne zahteva, toraj risalo odložim".
Imenitniši je namreč tukaj drugo vprašanje, ki v premišljevavcu vstaja: „Ali je pač mogoče, da bi se stran narodnosti in jezika tudi odšle poleg cesarskega lista ne-ravnalo?" In žalibog! ne more se razun z glasnim: daf poterditi. Zakaj? razlaga pisatelj v II., ker vse naše oko-lišine resnični speljavi ces. volje niso ravno prijazne imenovati. Memo načela namreč narodnosti mora kakor v vsnki monarhii tudi za Avstrijo veljati načelo deržavne edinosti. Nad m n o g o te r n os t j o mora edinost kraljevati, se ve da ne v večji meri, kakor je ravno treba. Al kdaj je mera prava, in kdaj med načeli resnična harmonija? To utegne pač natora v svojem gospodinstvu gotoviti, — al slabostni človek! kako rade se mu vse njegove umetne dela peke-drajo, v kterih ali prevelika edinost ali pa premnoga različnost soglasje kazi; in kaj še le pri vladanji obširne deržave! Kolikanj le je treba, preden se prava mera zadene v redu, in osnuje priležna razstava moči! In ravno zavolj teh težavnost utegne deržavna edinost hram postati, v kterega se hoče vse pometati, — past, v ktero se vse prek zaganja in lovi. Naj zraven le še stranopetna misel pritisne, da bi vendar iz mnogo ozirov bolje biti utegnilo, ko bi se edinost na pr. po francozki obliki stro-jila, in  mnogotemost — po nji je!
Nadalje. Nemški jezik je za deržavnega povzdignjen *) Zoper to ni kaj ugovarjati. Splošen jezik v deržavi vprav-ništvo pospešuje, občevanje polajšuje in za to je nemški med vsemi gotovo najbolj pripraven. Verh tega — kter omikani človek je dandanašnji le z enim jezikom zadovoljen? — Vsi taki in enaki nagibi za učenje nemškega jezika na Avstrijanskem res niso prazni. Al ravno iz vslednjega njegovega častitanja se lahko spozna, kako rado da se zgodi, da nemški jezik namesti prijatelske vezi le veriga in okova postane, in da utegne že zavoljo svojega povzdig-njenja i\o te časti marsikje trinožiti. Z jezikom tovaršuje slovstvo, vse mišljenje, vsa človeška notranjost, vse človekovo izobraževanje, ves blažji del narodnosti. Jezik in narodnost se vzajemno vznašata, in kjer jezik zastaja, zamira tudi narodnost.
Privzemimo tudi navado. Navada je železna srajca. Opomnili smo, da se nekdaj v Avstrii ni ravnalo poleg cesarskega lista. Dolga navada pa — kako težko se je od nje ločiti, in kako lahko tudi z dobro voljo zopet va-njc-zajde človeška slabost!
Pomislimo nezložnost, s ktero je speljava unih cesarskih besed v mnogojezični Avstrii sklenjena, ki je posebno nepriležna in težavna za deržavne vradnike, — za ravno tiste organe tedaj, ki bi mogli cesarsko voljo spolnovati. Poznati bi mogli narod popolnoma, med kterim jim je mesto odločeno. Poznati njegov jezik, nrave in šege, slovstvo in zgodovino, značaj in življenje, dušo in telo vseh raznih avstrijanskih narodov prav in natanko. Al za pridob-Ijenje tacih potrebnih znanost na Avstrijanskem še zmiraj manjka pripomočkov in naprav. Avstrija ni samo za ptujcar ampak žalibog! tudi za domačina po mnogo in mnogo ozirih še 5?terra incognita" — neznana dežela. Yrišjim organom v njih višavah zginjajo posamesnosti in posebnosti, nižji se v svojih nižavah nad njimi spodtikajo in va-nje zadergujejo. V tacih tesnobah ni čuda, ako marsikteri organ serčuo hrepeni po francozki osnovi brezozirne strimbe in enoličnosti, in hrepeni tolikanj  bolj,  ker stran  vpravičenosti
*) „D. h. sie hat, wenn ich den Sinn recht fasse, als Commando-wort beim Militar und als Sprache der Behorden unter einanderzu dienen, suwie, von den Haui.tschnlen angefangen. an jeder Schule wenigstens einen Lehrgegenstand zu bilden". str. 14.
44
in   vrednosti   različne   narodnosti   in   jezika   najbolj   napčne misli  po svetu oprezvajo.
Tudi ne prezirajmo neprikrivanega strahu pred velikim številom Slovanov   v Avstrii,   ko   bi   se  jeli   zavedati  in
v                                                         .
krepiti in strinjati. Ze v naši deržavi štejejo okoli 20 milijonov, po turških okrajinah jim je bratov dovelj in za njimi stopi ruski velikan. — Niso sicer tajiti nevarnosti, ki utegnejo iz teh okolišin nastopiti; al ta očitni strah, nam je nova oviravna prilika pri zverševanji cesarskih zapoved. Ali je pa tako — gotovo krivično — nasprotovanje pripraven pripomoček za odvračanje te dozdevne nevarnosti?  — je drugo vprašanje.
Pomislimo naposled žalostno resnico, pa vendar resnico, da različni avstrijanski narodi v manjši ali večji, iz zgodovine speljevanj, v zgodovino napeljevaui neprijaznosti in osornosti med saboj žive; da mora posebno Slovan to krivogledno ravnanje okušati. In da Slovan Jlo občuti, je znano. Ceski pregovor pravi: ,5Nemec ne bo Cehu prijazen, dokler se kača ne bode grela na ledu". Ta resnica mora avstrijanskega domoljuba spekati na dno serca in tolikanj huje. ako verh tega še hujskanje pomislimo marsikterih unanjih nemških časnikov, ki so jim nenemški avstrijanski narodi ravno ko priklateži in pritepenci v nemški domovini, ko zaničljivi helotje med izvoljenim ljudstvom; in zatoraj za ponemčenje Avstrije neprenehoma kerhajo strupeno zbadno pero. Ali ni moglo pekoče žaliti, ko se je ob nedavni vojski le od nemških bodal pisarilo, pa še s čerko ne opomnilo od trum in trum nenemskih vojakov, ki so za Avstrijo in Nemčijo po Laškem kri prelivali! — Ali mora taka samopfidnost in gerdobnost speljevanje cesarske volje pospeševati ?
In kolikor bi človek bolj vertal in se oziral po naših okolišinah, toliko več bi iz tamotne gošave prišumelo tistih ^mogoče da ne";  —  vendar bodi teh zadosti.
Zatorej se obernimo k tretjemu vprašanju: Ali se namreč pri obilnosti tistih „mogoče da ne" tudi res ne ravna stran narodnosti in jezika poleg cesarskih besed? „Res ne": pisatelj v III. na to vprašanje odgovori in resnico svojih besed z nekolikim razloženjem narodnostnih zadev na Ceskem dokaže, kjer ga posebno znimamo tako rekoč osorno obnašanje domačih plemenitašev proti češkemu ljudstvu prav v živo zbada, in mu popačevanje čeških krajskih itd. imen ter njih divjaško ponemčevanje ušesa jako žali.
Jaz pa menim, da bi iz te umetnosti memo vseh družili narodov Slovenci preizverstno skušnjo napravili in da morajo naše lepotinske čutnice že neznansko zabru-šene in oterpnjene biti, ker se enakim divjeglasnim spakam še ne moremo in nočemo odpovedati. Kakor bi namreč po-nemčeno ime kmeta pogospodilo in vaške lajnate ulice po-tlakalo; kakor bi enako preošemljene neugode selom še le obstatno pravico delile in v farmane pobožnega duha vlivale, se s ponosno urnostjo uboge slovenske reve devljejo na naklo, in pod kladvo ž njimi hiti. „Malenkosti! kdo bi se pameten nad njimi spodtikal!"   —  pravi ta in uni.
Prav, če so malenkosti; zatoraj pa naj poptujčevavna skerbnost že odneha nad njimi kerhati svoje škerbaste tesla, in narod ji bo za to veledušno prizanesljivost resnično hvalo vedil. Toliko memogrede.                                      (Kon. si.)
50
Premišljevanje Avstrijanca
o cesarskem listu od 9. septembra 1857.
(Konec.)
„Ina — nadaljuje pisatelj v VI. — „in prišel sem do tje, kamor sem hotel priti. Da list presvitlega cesarja od 9. sept. 1857 splošno veljavo, presežno detje doseže, si mora slednji Avstrijan pole«: cesarskega gesla „viribus unitis" po moči prizadevati, da bode cesarska beseda resnica postala, kar se bo toliko prej zgodilo, ako se bo sprevidilo, da cesar s temi besedami, da naj se namreč razni narodi v svojih posebnostih narodnih ohranjajo in njih jeziki spodobno spoštujejo, niso samo
51
Izgovorili, kaj da je vsakomer modro in pravično in za Avstrijo naravnost potrebno, temuč, da so ž njimi tudi z deržavniško bistrostjo neogibljivo potrebno našega časa, živo vprašanje zdanjosti zaznamovali, kterega primerno rešenje se ne sme in ne more dle odlašati".
»Narodnost, v posesti natorne in deržavne pravice, naj se razvija in raste. Kaj pa med njo spada? Vse telesne, dušne, serčne in značajske narodove posebnosti, njegove posebnosti v noši, šegah itd., najbolj pa tisto, v kterem se vse njegovo unanje in notranje bistvo tako rekoč ver-hiini in je  z drnzimi posebnostmi   prav  na tesno sklenjeno
—  jezik. Čeravno je med temi posebnostmi veliko privajenega in pridobljenega, je vendar še veliko več prirojenega, česar se človek ali narod ne more po svoji volji navzemati ali znebivati, česar si z vsem prizadevanjem ne more pridobiti, se ga z vso silo ne more rešiti, in kar, čeravno ko oblikljivo in pregibljivo, vendar ko stanovitno znamenje na sebi nosi. Tukaj se nam razodevlje moč, ki kratkimal človeška ni. Tu stojimo pred natoro, ktere stvarnik je Bog. Človek utegne deržave sklepati, narodov ne more vlivati, narodnosti ne ustvarjati. Zatoraj ne ravnaj m o z narodnostjo tako preširno in brezvestno, kakor se dan današnji rado godi, ko se ona, če tudi ne za kak zleg (na Slovenskem pač!) vendar  za kaj nepomenljivega,  nepotrebnega, nekoristnega
-   otročjega celo razglaša; išimo marveč v nji zakon na-tore in modre Božje namene".
»Živali, rastlini, kamnu pravičnost prisojamo, in otrokom priporočamo, da naj ničesa po nepotrebnem ne ukončujejo, ker ima vsaka stvar s svojimi lastnostmi kako posebno ua-membo. Prisojamo vpravičenost lastnijam posamesnih družin in posamesnih ljudi, in se pri odgojevanji na-nje oziramo. In narodnosti, ktere znamnja so na množici družin, na trumi posamesnih ljudi očitne, nji naj bi pravice ne priznavali, ko ji je vendar Bog med stvarjenim svetom tolika**) imenitno in pomenljivo mesto odločil !a
In kako da je Bog poleg analogije potrebne mnogo-ternosti v natori tudi človeški rod razcepil v različne dele, kterih slednji bi poleg svojih lastnij splošne Božje namene človeštvu odločene veršil, — pisatelj nadalje razlaga. Al ker naši nasprotniki v svoji skerčenosti in neobčutnosti nobenega okusa nimajo za take sladke jedi, ker jim je višje duševno življenje že vse oterpnelo in le še iz razsušenih viter sebi in družim okorno obleko pleto, nočem „Novičnega" prostora z lepimi besedami v tej zadevi zastavljati in le konec tukaj pripišem:
»Na mnogoternosti narodov sloni blagor človeštva. Ko-likorkrat toraj mu je enoličnost protila, se je mnogoternost krepko oglasila. Človeštvu ni žugala večja enoličnost kakor po Rimljanih, ki so prav okrotno vsem premaganim narodom pečat svoje narodnosti na čelo pritiskali, — njihovo go-spodovanje je nehalo in nova narodovska mnogoternost se je pokazala. Narodnost toraj zaseda imenitno mesto v na-tornem gospodinstvu, v gospodarstvu Božjem; ima toraj pravico biti, vstati iu rasti".
Memo druzega, kar pa ne sega tolikanj v našo reč, čeravno je resnično, piše Wenzig nadalje:
„A1 utegne kdo zaverniti: Akoravno naj mnogoternost sploh obstoji, ji vendar ne bo škodovalo, ako se temu ali unemu delu kterega naroda druga narodnost ali saj drug jezik vcepi. To utegnejo deržavni oziri velevati." Pregovor svari in opominja: »Z majhnim se začne, z velikim se jenja". Poterdim, da naj se odrastliki ali deli narodovi s kako vsem prilično vezjo sklepajo, kakor na pr. Nemci z občnim književnim jezikom, kajti to jih krepi; da bi se pa temu ali unemu narodovemu delu ptuja narodnost vsajala, tega ne morem poterditi. Bodi vsa cena, vse spoštovanje deržavnim ozirom, ki jo zaslužijo, vede, da druženje človeštva v deržave zgolj po narodih ni mogoče poleg vsega zgodovinskega razvitja,   celo poleg  zemeljnega obraza ne;
vede tudi, da narodnostno načelo ni ne pri odreji, ne pri vladanji najvišje in edino pravilo. Ker pa je vsaka narodnost pregibljiva in preoblikljiva za vse dobre in poštene namene, deržava pa le takošne namerja: ne sprevidim, iz kakošnih potreb bi deržavni oziri deržavljane prenaredo-vali. Ako ti oziri hočejo, da naj se nekteri narodovi udjey na pr., bolj oblikani, zraven maternega jezika tudi kterega druzega nauče, i! tedaj naj se oskerbe pametne, priležne naprave za to potrebo; al iz tega še ne izhaja, da bi se mogli domačega zavolj tega znebivati in odvajati. Ne bodo se ne branili učenja ptujega jezika, ako se jim ne bo bati, da se jim s ponujanjem ptujšine hoče m a ter ni jezik in ž njim vred tudi narodnost kolikortoliko jemati; zakaj z jezikom se zgublja narodnost, ker si oba neskerh-Ijivo tovaršijo delata. Kolikor narodov, toliko jezikov; in ko bi se danes nov narod obudil, svoj jezik bi govoril".
»Ima pa narodnost pravico do življenja in vsled tega tudi do rasti (pravi pisatelj v V.), ker se o njenem spodko-povanji narod v počasen, pa gotov pogin na duhu in telesu, po blagostanji in nravstvu obsoja, ko si nasproti z gojenjem svoje narodnosti narod vsestransko storivno sposobnost pridobiva; ima toraj ne samo pravice, ampak tudi dolžnost, pervega stanu ko za človeka nevrednega se braniti, in po druzem z vso močjo hrepeneti. Karkoli se tudi počne in zmišlja v vspešno prenaredbo, delo bo šlo le počasno spod rok in tolikanj bolj počasno, kolikor večje je narodovo število in posede krepkeji ohranivni nagon ter upornišo moč. Natora sama, hote mnogoternost narodov, je nenatornemu ravnanju neprestopljive ovire na pot zavalila. Koliko let so potrebovali siloviti Rimi j an i, da bi bili polatinčili nekoliko sveta, in vendar skor nikjer niso dela doveršili, najmanj pri Gerkih in Germanih, ki so naposled v zahvalo njih mo-goštvo razsuli. Kako dolgo je terpelo, preden so severne slovanske dežele ponemčili, al niso mogli ondašnjih slovanskih prebivavcov deloma z grozovito vojsko pokončati in vendar, še dan današnji so njih ostanjki sem ter tje raztreseni. Po navadi se prične prenarodovanje z vsilovanjem ptujega jezika. Z njegovim sprejetjem se zgodi ravno ko preselitev v ptuje slovstvo, v ptuje mišljenje, v drugo ob-čnijo, v inakoverstne pride. Onak preseljenec kos za kosom prirojene narodne obleke s sebe terga, akoravno se je nikdar ne more popolnoma znebiti, in mu duševna starina zmiraj nagajljivo skozi novino poseva. Dolgo terpi in rod za rodom merje, preden se staro z novim v kaj kilovega zvari. Natora sama se pod takim teslom zvija in se bojuje in brani in kopotlja z vso močjo zoper tako grozovitost, ktere žalostne nasledke v spodtiki in okornosti jezika v očitno tožbo neutajljivo razodevlje. Veliko časa mine, in toliko več, kolikor priletniši je človek, preden svoj jezik pozabi in se ptujega privadi. Velikrat ima misel, al besede mu za-njo manjka; velikrat ve besedo, ali nezmožen je, da bi pravo misel z njo vezal in dopovedal; in ako ima tudi oboje, se mu naposled materialni jezik sam upira in mu pokoršino odpoveduje. Po notranjem in unanjem zaviran in zader-ževan v kipenji čutil le najraje po starem natornem pripomočku sega. Poprejšnje branje in občevanje, ter po-prejšni pridi mu čedalje bolj ptuji prihajajo in vendar se v nove okolišine ne more zložno vkiriti. Je namešana nadloga in reva, ne v starem ne v novem za rabo, za nobeno reč ne merzel ne gorak, za norčijo pomilovanja vreden, in vendar spaka zaničljiva dovolj! Exempla sunt odiosa. Kaj pa, kadar se taka nadložnost med narodom jame kužno širiti? Narod zastaja v duševnem življenji; duševno ubožtvo materialno tira za seboj: materialno pa rodi telesno in nravno nezgodo. Resnica je očitna. Spolnovanje svetih zapovedi »Spoštuj očeta in mater", in »ljubi bližnjega kakor sam sebe", jame pešati, zakaj sinovi in hčere narodove se vadijo jezik, in z jezikom ne samo slovstvo in zgodovine svojih preddedov, ampak tudi občevanje, pride, djanje in ne-hanje lastnih   staršev  in   sorodnikov znimar   pušati,   in   ko
52
jim spoštovanje do naroda ko širjega dražiustva ponehuje, jim tudi čislanje ožje domače družine čedalje bolj zginja. Hlapnjcnje narodne vezi tudi družinsko razpuša, in spoštovanje do vsega, kar posede in suče oblast, se naravnost spodkopuje.....u
„Kako krepko življenje pa se budi v narodu o gojenji narodnosti, ko namreč preiskuje in spoznava svoje last-Dlje, in v svojem djanji njih veljavo spričuje, ker one so moč! V domačem jeziku se razvija narodu duh in serce najložeje, najhitreje, najvarniše. Narod si po tem ne služi samo suhega kruha v potu obraza, in svoje otroke z nekoliko več ljubeznijo pestuje, kakor neumna žival, temuč obdeluje tudi slovstvo, se giblje v umetnostih, in znajduje koristne reči; materialno blagostanje raste, in rojaki se povzdigujejo od ljubezni do samih sebe in do domače družine, do darovavnosti celo za ves rod. Ali se naj oprem na izglede Gerkov in Rimljanov, ki jih [tolikanj občudujemo? Francozi se čutijo ko ,3grande nation", in to jih vnema; Anglež se je spoznal za Angleža, in to mu deli velikost, in Nemci — ali bi bili res kaj prida postali, ko bi se bili še nadalje ko nekdaj francoziii? Nikakor ne". In Slovenci! rad bi vidil vašo čudovitost, ako se bote v eno mer le po ptujem kopitili, bo vas le ptuje devalo na vlak, kakor dervar štorasto kladvo na rajs! — ?5Ali tedaj pre-narodovanje ni nespametno, škodljivo, neusmiljeno, grozo-vitno? In kdor se od naroda luši, ali ne ravna pregrešno, ker pervič sam sebe nevarno spakuje, in drugič narodu krivico dela, ker se mu bolj ali manj odteguje, mu svojo hasnovitost odre kuje, ko ima vendar sveto pravico do njegovih zmožnost in  moči!"
v
„Utegne  pa   kdo ugovarjati:   „,5Cemu   le  se truditi z
odrejo narodov poleg njih lastnij, ko se pri sedanjih oko-lišinah sveta, pri pogostoma občevanji, neprenehoma stisko-vanji, in polagoma zrašanji narodov njih popolnoma z me sanje napoveduje44". — Težko težko se bode to zgodilo. Še je na svetu, v Evropi celo krepostnih narodov dovolj. Viditi je marveč, da se v Evropi natorno-sorodni življeji zadevajo in tudi sprijemljejo ne v pomešanje, ampak v natorno priležno sostavo. Ako se nevarnost, ki v tej prikazni zdanjim deržavnim okrožjem preti, ne more tajiti, je vendar iz popolnoma, hvala Bogu! čisto problematičnega pomešanja vzhajoča nezgodi še dokaj večja nevarnost. Pri pervi se utegne redoma tok in pristna struga napeljati veder, s kom da je opraviti; pri drugi pa bi vso pretečenost, vso zgodovino in oblastnijo razdjavna, prav kavtiška čobodra nastopila, in počakati bi se moglo, kakošne čudne nove prikazni da bi se iz nje izcimile. Najboljši pripomoček toraj za odvernjenje druge, in za čisto oslabljenje perve nevarnosti je spoznavanje, izobraževanje narodov ko tacih. Zanemarjeni in zatirani, zbudaljeni in sprideni narodi — ti edini so nevarni".
Ko je toraj pisatelj od „imenitnosti" govoril, ki jo narodi po svoji mnogoternosti med svetom premorejo, in v storivnosti, ki jo po gojenji svoje narodnosti zadobivajo, tudi njeno vpravičenost dokazal, spričuje vred tudi njeno vrednost. In kolikor bolj se dandanašnji narodno čutilo sem ter tje samopašno obnaša, toliko bolj se sprevidi, da zanemarjanje ali celo zatiranje narodnost le slab sad rodi, in da je njih skerbno izobraževanje potrebno", kar pisatelj v VI. bolj obširno izpeljuje.
„Ko namreč cesarski list Veli, da naj se različni av-strijanski narodi v svojih narodnih posebnostih ohranijo in naj se izobraževanje jezikov spodobno podpira, poterja res-uičnost naših dozdanjih razlag, list sam pa v teh mislih dobiva primeren komentar. Njegove besede pa očitno tudi tistim nasprotujejo, ki blagostanja Avstrije le v njeni p o-nemčbi išejocc.
Pisatelj tedaj nadalje napčnost te misli korenito dokazuje, in podpore, na ktere ponemčbiui verniki svoje modro-
vanje zidajo, dobro povija pretresovaje njih kerhkost, njih škodljivost in njih zblojenost naposled. Pravijo namreč, da bi bilo Avstrijo ložeje vladati, ko bi iz toliko mnogoverstnih delov ne bila sostavljena; ali pa, da bi potem zdanja osornost in neprijaznost med narodi nehala; da bi tudi Avstrija večjo posest in veljavnost v nemških zadevah s tem pridobila itd., kar še tistih piškavih teorij enaki glasovi po svetu trobentajo.
Ker se pa brušenje teh sanjarij nikakor ne splača, bo dovolj, ako se tem modrovačem skliče v kratki spomin minula in tekoča nemška zgodovina, ker si ravno med eno-narodnimi Nemci neminljive homatije in razpori roko podajajo, in oni sami nad svojo neslogo in svojim nesrečnim stanjem roke obupno sklepajo; čemu še druge pojati v ta nagujusni vertinec!
Opomnim le še, da naj bi že vendar nehalo tisto nadležno bahanje z „uemškim slovstvom" in ponemčbino zagovarjanje iz tega nagiba, ker imajo le Nemci slovstvo, Slovani na pr. pa ne. Naj bi se že vendar ta smešna in ostudna prevzetnost jela sama sebe sramovati! Al drugi narodi morda le zavoljo „nemškega" slovstva na svetu bivajo? I, tedaj naj se pa vsa zemlja v nemško knjigarno spremeni, s bukvarniškimi prevali zastavi in ves človeški rod v same bravce nemških knjig prestvari, ako je z neiu-štvom dodelan človeštva vek in tek sveta!          Rogač.