Listek.                                                                 315
starinoslovjem, sestavljen je z redko natančnostjo in vestnostjo po vseh dozdaj tiskanih virih, in delo je bilo tem težavneje, ker se ti viri nahajajo ne samo po knjigah, ampak zlasti tudi po raznovrstnih strokovnjaških in političnih časopisih. A čem težavneje in ko-reniteje je to delo, tem hvaležnejši bodo zanje vsi prijatelji domače zgodovine njega se-stavljatelju gospodu c. kr. vladnemu svetovalcu Antonu Globočniku.
Anton Chittussi, sloveč češki slikar, razstavil je o Velikinoči v dvorani ljubljanske redute svojo pokrajinsko sliko: -»Pogled na Pragov.. Slika, ki obsega 20 ni1 in je cenjena baje na 30.000 gld., predočuje nam stostolpo prestolnico češkega kraljestva s prostrano okolično panoramo o pomladanskem jutru in sicer s takozvane ptičje perspektive. Spredaj po vsi širjavi slike je sadonosni vrt Stragovskega samostana. Po njem cvete raznovrstno sadno drevje : jablane, hruške, češnje, slive, breskve itd. Za tem vrtom pro-stira se po slikinem osredji počez takoimenovana Mala strana. Nji na levo gori na holmu stoje starodavni Hradčani s kraljevskim gradom in cerkvijo sv. Vida. In onostran Vltave, šumeče po sredini tja doli v megleno ozadje, razvrščeni so glavni predali zlate Prage: Staro in Novo mesto, takozvano Judovsko ali Jožefovo mesto, Zofijin otok, Karlinsko predmestje itd. Razprostranemu obmestju ob straneh in v perspektivnem njegovem ozadji okrog razgreba se brdovita, z nežnim pomladnim zelenjem prepredena okolica z raznimi predmestji in selišči. Nad obmestjem, iznad katerega se dvigajo mnogobrojne cerkve s svojimi kupolami, zvoniki in stolpiči, vale" se gosti dimovi oblaki iz raznih tovarniških dimnikov in po širni okolici, zlasti doli po Vltavinem obrežji kadi se zorna jutranja megla . .  .
Vsa slika je izdelana z veliko marljivostjo in z občudovanja vredno vztrajnostjo. Vešč strokovnjak v slikanji pokrajinskih prizorov izbral si je kaj ugodno stališče, od koder se mu je veličastna stolica njegove domovine prikazala v najslikovitejšem pokrajinskem položji. Jako mojsterski je ubral širno obmestno skupino z neprecizno okolično pokrajino v harmonično celoto veličastne panorame. In kakor je dal vsi svoji sliki, bodi v arhitektonskem ali v pokrajinskem pogledu, mehke in plemenite obrise, istotako jo je oblil z nežnim, prozornim in jasnobojnim koloritom, da se nam dozdeva, kakor bi jo bil nadihal na platno lahen pomladni vetrič .  .  .
Chittussi je specijalist v slikanji pokrajin. V kratki dobi svojega delovanja naslikal je nad tristo pokrajinskih prizorov. Njegovo ime slovi po vsi Evropi in njegove slike, katere razstavlja že celo desetletje v pariškem »Salonu«, razširjene so po vsem Francoskem, po Belgiji, da, i onostran oceana, po Ameriki. Slikarstvu se je učil najprej v Pragi, potem v Monakovem in naposled v Parizu. Zdaj biva zopet v Pragi. Ker se nahaja v najlepši dobi svojega življenja, nadejati se nam je od njega še mnogo jednakih umotvorov, s katerimi proslavlja preslikovito svojo domovino.                        V, H—z.
Janko Jurkovič, jeden prvih hrvaških književnikov, umrl je v Zagrebu dne 20. marcija t. 1. Janko Jurkovič se je porodil 1. 1827. v Požegi, kjer je dovršil ljudske in latinske šole. V Zagrebu je slušal tedanja filozofijska tečaja, šel v duhovno semenišče, a 1848. leta je izstopil ter se učil pravdoznanstvu na pravniški akademiji zagrebški. Že takrat je bil sotrudnik Gajevih »Narodnih Novin«. Za nemške vlade je opustil prava ter šel za suplenta na zagrebško gimnazijo; leta 1854. in 1855. se je na Dunaji pripravljal za skušnje iz klasične filologije; leta 1855. je postal profesor na gimnaziji oseški, potem na zagrebški, a leta I862. je prišel za tajnika k dvorski kancelariji na Dunaji. Odtod se je 1. 1865. šolski nadzornik vrnil v Zagreb, ter tu od 1. 1874. do svoje smrti bil vladni svetovalec Odkar se je hrvaško šolstvo postavilo na narodno podlago, »duša« mu je Jurkovič bil; on je delal osnove za vse šole, on jih je vodil, on jih je nadzoroval^
3i6
Listek.
in on jim je tudi spisal nekoliko knjig. Jugoslovanska akademija ga je imenovala za uda svojega; pri ,,Matici hrvaški" je po smrti Senovi bil predsednik književnega odseka. Kot pisatelj bil je sotrudnik vsem beletrističnim listom hrvaškim, za katere je pisal pripovedke, zlasti dvame in estetične razprave. Poslednje je priobčeval v ,,Radu" jugoslo-venske akademije. Tudi je spital nekoliko prav dobrih prevodov iz francoskega. Slava  mu '
„Ljubljanski Zvon" in njegov urednik pred državntm zborom. Bralci naši se ne morejo pritoževati, da bi urednik »Ljubljanskega Zvona« velikrat govoril o svoji osebi v tem listu, ali zagovarjal se zoper razne napade, ki z domačih in tujih logov lete ndnj in na njegov list. Molčal je celo, ko so zadnjo jesen in preteklo zimo otrovane pušice metali vLnj skriti protivniki in javni sovražniki njegove osebe in njegovega delovanja. Od zlogolke vplivne »Neue freie Presse« in strupene »Deutsche Zeitung« na Dunaji do zadnjega židovsko-liberalnega psička v Celji in Beljaku — vse je lajalo nanj. Iz dobroznane zloglasne kovačnice ljubljanske se je nakopičilo na njega toliko perečega obrekovanja in toliko — sit venia verbo — zvitih lažij, da je bilo res treba mnogo samozatajevanja in mnogo poguma tistemu, ki je hotel vztrajati in si mirno svojo dušo ohraniti v tem huronskem kriku in divjem boji. A ker plemeniti ti možje niso dosegli tega,  kar so nameravali,  izgubili so naposled glavo ter se ujeli v svoje — zanke!
Ako pa vender danes povzdigamo glas »pro domo«, imamo dvojen razlog za to! Prvi je ta, da je »Ljubljanski Zvon« strastno napadel odličen državni poslanec v državnem zboru samem, in drugič se nam zdi dolžnost, spodobno zahvaliti se gosp. poslancu prof. Sukljetu,  ki je ta napad  krepko  in odločno zavrnil
Gospod baron Dumreicher je namreč v državnem zboru dne* 23. marcija t. 1. doslovno govoril tako:
»Fiir dieses Amt (eines Schulinspectors) in der Landeshauptstadt Laibach wurde der beriichtigte Redacteur einer slovenischen Zeitschrift erkoren, die in ihren Aufreizungen gegen das Andenken Anastasius Griin's und ihren Verleumdungen des deutschen Land-adels, in ihren Schmahungen des deutschen Volkes, in ihren Beschimpfungen der Kirchen-reformation keine Grenze der Scham oder des Ekels kennt. Da der prinzliche Herr Ab-geordnete fiir Hartberg die Beschaftigung mit den publicistischen Leistungen unser pacla-gogischen Kreise durch langere Verlesungen hier in Schwung gebracht (Sebr gut! links) und damit, wie jeder Anwesende sich iiberzeugen konnte, namentlich in den Reihen der slovenischen Herren Collegen freudige Bewegung erzielt hat, so mogen mir gleichfalls solche Citate gestattet sein (Sehr gut! links), die sich jedoch durch ihre Kiirze vor jenen anderen Verlesungen  auszeichnen \verden.
In der von jenem neuen Laibacher Bezirksschulinspector herausgegebenen Zeitschrift »Zwon« wird unter anderem von den Deutschen gesagt, sie stammten »von Lucifer, der Teufel Oberstem, und von zwei vervvorfenen Weibern, Geliebten von Finanzwachtern und Soldaten« ab. Die Kirchenreformation wird als »Gewachs der Holle«, die krainischen Re-formatoren werden als »Zwinglianerschweine, fiir Lucifer zubereitet«, bezeichnet (Rufe links: Scandal! — Schoner Schulinspector!), und die Angehorigen der evangelischen Be-kenntnisse werden als »Nachfolger Satans, fiir welche eine Keule auf den Kopf und eine Hellebarde in die Rippen das Beste   ware«,   clmrakterisirt.    (Rufe   der Entriistung links.)
Dem Zartgefiihle dieses Mannes sind gegemvartig die deutschen Schulen Laibachs an-vertraut, unter denen sich auch eine evangelische befindet. (Hort! hort! links.) Dieser Mann betritt als staatliches Aufsichtsorgan die Raume einer Schule, deren Lehrern und Schiilern er »eine Keule auf den Kopf und  eine Hellebarde in die Rippen«  gewunscht hatte. Was