550
MED KNJIGAMI
FRAN ALBREHT,  ODSEVI  ČASA
Skoraj se je res zdelo doslej, da je Albreht moral drobiti svoje delo v vrsto akcij in da je zaradi tega njegov opus v nekem smislu torzo; izbor njegovih člankov in kritik^ je to mnenje v dobršni meri ovrgel, saj je razkril, da je Albrehtova publicistika v svojem jedru notranje zaključena in da je avtor v neštetih in raznovrstnih situacijah svoj nazor izpričal in potrdil. Ne gre sicer zanikati, da je pisal največkrat iz trenutnih potreb in da je moral posegati na najrazličnejša področja, vendar je kljub raznovrstnim zunanjim vzpodbudam kazal pri tem presenetljivo uravnoteženost svojih idejnih pogledov in zvestobo svojim zgodnjim spoznanjem o literaturi in umetnosti sploli. Seve zvestoba še ni nujno tudi vrednota in utegne biti celo negativna postavka; Albreht se je že zgodaj povzpel do treznih spoznanj, ki so izključevala kakršna koli prenapeta in enostranska stališča. In nemara se je prav to, da je bila njegova beseda porojena največkrt iz polemične nuje, sprevrglo pri njem v svojevrstno prednost: temperamentna je in polna nemirne zavzetosti, ne pa akademsko toga in brezosebna. Presenetljivo pa je, da je kljub temu privzdignjena v načelno sfero in da se Albreht nikakor ni omejeval zgolj na polemično učinkovite obrate in napade: zunanji povod mu je le služil, da je zanesljivo prešel k idejni srčiki problema.
Dve stvari sta, ki ga nenehno vznemirjata in ki tvorita idejni živec njegovih meditacij:
Predvsem ga zaposluje razmerje umetnosti do družbenega življenja. Ali je literatura sama v sebi notranje zaključena, sama sebi namen? Torej umetnost zavoljo umetnosti? Preiskava literarnega gradiva mu kaže, da temu ni tako; književnost ni eksteritorialna, zvezana je z družbeno osnovo, avtor iz nje raste in spet povratno učinkuje nanjo.
Toda hkrati tudi ne gre zanikati posebnega položaja umetnosti. Albreht opozarja, da je nikakor ne gre poenostavljati na propagandno mobilizacijsko sredstvo, ki naj služi enodnevnim taktičnim potrebam; s svojo izjemno pravično   in   objektivno   govorico   naj   se   umetnost   dvigne   nad   kratkotrajne
' Fran Albreht, Odsevi časa. Uredil in spremno besedo napisal Bojan Stih. Cankarjeva založba. Ljubljana 1961.
potrebe in naj neizprosno in nepristransko kaže življenju njegovo pravo podobo.
Ta spoznanja se nenehno ponavljajo in tako zanesljivo kažejo, kako so ga ti problemi intimno vznemirjali in zaposlovali; Albreht je kot živ, s časom zrasel človek čutil, da je prav tedanja vrtinčasta doba terjala jasnih izhodišč in ostrih opredelitev. Vendar se je varoval pred ekstremnimi, dokončnimi odgovori; eksaktna, strogo razumska formulacija je tuja njegovi naravi, zategadelj niti ni skušal, da bi svoja spoznanja razvrstil v logične, smotrno urejene sisteme. Le v sproščeni, nepretenciozni govorici meritorno zagovarja svoj umetnostni nazor, ki si ga je izoblikoval v intimnem sožitju z umetnostjo.
Svoje načelne poglede je Albreht prenašal v praktično literarnokritično delo.
Ni slučaj, da se je tako korenito ukvarjal z gledališčem, z ustanovo, ki je nemara najbolj izpostavljena vsakovrstnim utilitarističnim in prakticistič-nim vplivom. Ob kritičnih preiskavah posameznih predstav je ponovil misli o izjemno pomembnem družbenem namenu gledališča, ki ga nikakor ne gre enačiti s poceni poučnostjo, saj je njegov namen globlji: drami naj moralno zavest gledalca in ga oblikuje v etično odgovornejšo osebnost. Hkrati se je Albreht tudi vztrajno boril zoper »demokratično« kretnjo, ki naj približa umetnost ljudskemu okusu in praktičnim, tako imenovanim ekonomskim interesom, ki naj bi obvladovali tudi umetnost. Zanimivo je, da se je prav v gledališki kritiki Albreht povzpel do največje analitične ostrine, čeprav je te vrste kritika nedvomno zelo zahtevna, saj terja tankega posluha in obilo izkustva, če skuša ocenjevalec pravično ločiti in vrednotiti tako raznovrstne in tako tesno spojene sestavine, kot so avtentično avtorjevo besedilo, režiserjeva idejna interpretacija in igralčeva upodobitev lika. Albreht se v svojih ocenah nikakor ni omejeval zgolj na literarno oceno teksta, ampak je posvečal pozornost prav  tej  kompleksni in nedeljivi  gledališki problematiki.
Toda kakor je bil oster in nedvoumen v načelnih vprašanjih, tako je za njegove ocene značilna strpna presoja, ki se ne da zapeljati čustveni raz-gretosti in ki ne presoja pojavov s kakršnega koli ekskluzivnega vidika. Ta notranja treznost je izraz urejene osebnosti, ki zna mirno, tako rekoč z neke daljave modro ločevati zrno od plevela. Albreht se ne da zapeljati blestečemu domisleku in tudi ni pristranski zagovornik tega ali onega gledališkega koncepta: preudarno skuša ne glede na stilno orientacijo dognati, kje so vrednote in kje jih ni.
Ta njegova mirnost in notranje ravnovesje sta narekovala tudi podobo in ustroj njegovim literarnim orisom. Albreht ni strasten analitik, ki bi drzno in vztrajno vrtal v literarno gradivo, seciral njegovo najbolj prikrito in najtanjše idejno tkivo in ga soočal z ostro zastavljenimi estetskimi merili, — ne, njegova moč je v široko zasnovanih sintetičnih orisih, v katerih z zanesljivimi potezami oriše tiste poteze, ki predstavljajo značilnost posameznega tvorca. Prav zavoljo te distance do gradiva pa je v svoji globalni oceni zanesljivejši in pri njem ni zaslediti spodrsljajev, ki jih zagreše pogostoma tudi veliki kritiki, nagnjeni k analitični razčlembi.
Za Albrehtovo publicistiko je značilna stilna ubranost; brez krčevitega napora, brez zavestnega, hotenega iskanja stilnega leska se povzpne do neprisiljene stilne elegance; zdi se, kot da bi se mu beseda sama po sebi z neko naravno samoumevnostjo ulegala v uravnotežene stavčne enote, ki se prelivajo
551
kakor val v notranje zaključene miselne komplekse. To kvaliteto, kakor se zdi morda sama po sebi nujna, velja posebej poudariti prav zdaj, ko cvete neokusni, pretenciozno našarjeni rokoko, na drugi strani pa nasilno »filozofsko« besedo-tvorje. Albrehtova beseda je prepričljiv dokaz, da se dajo tudi v slovenščini izraziti nekatere bolj zapletene misli in da velja neokusno jezikovno navlako pripisati zgolj neizrazitemu in nedognanemu mišljenju, ne pa nezadostnim izraznim možnostim našega jezika.
Marjan   Brezovar
552