META STERLE PLATNARSTVO NA LOŠKEM OD SREDINE 18. STOLETJA DO DANES Kultura lanu je bila na loškem ozemlju zelo razširjena, o tem pričajo že od 12. stoletja dalje dajatve. V urbarjih zasledimo lan kot pogosto podložniško dajatev, ki so jo podložniki največkrat dajali v povesmih. Arhivalije iz 18. stoletja poročajo, da je bilo mesto Škofja Loka središče gorenjskega platnarstva in da se je veliko Ločanov ukvarjalo s tkalstvom, prodajo platna in sukanca. Živahna je bila tkalska obrt tudi na podeželju. Veliko kmečkih hiš je imelo statve, na katerih so v poznih jesenskih in zimskih mesecih tkali gospodarji, njihovi odrasli sinovi in hlapci. Velikokrat je zmanjkalo domačega prediva, zato so ponj hodili na Koroško, na sejme v Celovec in Beljak. Loški podeželani so platno rabili za domače potrebe, ga prodajali na domačih sejmih in celo v Italijo. Prav zaradi te prodaje je prišlo do vedno pogostejših sporov med mestnimi in podeželskimi tkalci. Mestni tkalci, ki so se združili v ceh že sredi 18. stoletja, so videli v teh »šušmarjih« konkurenco in zahtevali, da prenehajo s prodajo. Leta 1773 je tkanje postalo svobodna podeželska obrt in prerekanja med njimi so dobila nekoliko milejšo obliko. V Skofji Loki je bilo sredi 18. stoletja 21 tkalcev; 15 jih je imelo svoje hiše, 6 pa je bilo gostačev.1 Na podeželju je bilo sredi 18. stoletja 374 tkalcev: 174 kajžarjev (K), 194 gostačev (G) in 6 gruntarjev (H).2 Sorsko polje Bavarska (bitenjska) župa Gadmarska župa Godeška župa Besniško ozemlje Polj Šiška župa Poljanska dolina Brojska župa Javorska župa Koroška župa Poljanska župa Hotaveljska župa Zirovska župa Hlevnovrška župa Osliška župa 65 K 18 K 4K 87 K 21 G 25 G 8G 54 G 1H 1 H = 86 = 44 = 12 142 18K 1 G H 24 3K 3 K 10K 11 K 6K 4K 15 G 11G 7G 28 G 14 G 13 G 4G 5G 37 K 97 G = 18 = 14 = 17 20 17 4 a 134 o 131 Selška dolina Strmiška župa Stirpniška župa Selška župa Rudenska župa Soriška župa Sredi 18. stoletja so bili na Sorskem polju najštevilnejše zastopani tkalci v krajih: Bitnje (37), Stara Loka (34), Puštal (16) in Zabnica (10). Na besniškem ozemlju je prednjačila Besnica z 21 tkalci. V Poljanski dolini je bilo največ tkalcev v vasi Log, 9 po številu. Na Selškem pa v vaseh: Selca (14), Ševlje (7) in Dolenja vas (6).3 Na loškem ozemlju je bilo proti koncu 17. stoletja, v 18. in 19. stoletju zelo razširjeno trgovanje s platnom. Platno so prodajali nekateri loški meščani in tudi nekateri kmetje, ki so imeli smisel za kupčevanje in prodajanje. Loški trgovci so prodajali platno v Trst, Videm in Reko. Mnogi med njimi so si ustvarili kar lepo premoženje, nekateri so si pridobili celo plemiški naziv. Tako je družina Demšar iz Žetine postala lastnica starološke graščine, Oblaki iz Lu- čen, kasnejši pl. Wolkenspergi, so kupili puštalski grad, družina Jenko, pl. Jenkensheimi, ki verjetno izvirajo s Sorskega polja, so bivali tudi v Loki. Proti koncu 18. stoletja in do konca 19. stoletja je bilo v Loki 10 trgovcev, od katerih jih je osem imelo svoje hiše na Placu, od preostalih dveh, je eden bival v Karlovcu in drugi v Kapucinskem predmestju.4 SIMON MIKLAVClC iz Mesta 23 (Na peklu) je bil rojen 1781, umrl je leta 1874. Kot trgovec s platnom je omenjen leta 1828. LOVRO GABER iz Mesta 25 (p. d. Anžkovc, Zigon) je postal lastnik hiše po sodni obravnavi leta 1827. Tu je živel do svoje smrti leta 1868. Poleg trgo vanja s platnom je bil tudi trgovec z vinom in je imel skladišče za platno. VALENTIN KARLIN iz Mesta 29 (p. d. Jagermojster, Štabel) je kupil hišo v letih 1798/99 od Jožefa Jenkensheima, prav tako trgovca s platnom. V hiši je Valentin živel do leta 1842. Imel je trgovski magacin. FRANC STABEL je prevzel trgovske posle od Valentina Karlina, ki mu je izročil svojo hišo med letom 1842/46. Verjetno se je Stabel ukvarjal s trgova njem do leta 1858, ko ga je dotekla smrt, saj hišo tega leta podeduje njegova žena Neža. JANEZ RANT iz Mesta 41 (p. d. Homan, farovž) je hišo po ženitovanjski pogodbi med leti 1819/23 dobil od svoje matere. Imel je tudi gostilno. JURIJ GUZELJ iz Mesta 120 (p. d. Bas) je hišo kupil leta 1844. Bil je glavnikarski mojster in trgovec z lanom. Imel je dva magacina, kjer je skla diščil lan. MIHAEL KARLIN iz Mesta 126 (p. d. Francel) je leta 1807 kupil hišo od trgovca Miillerja. V tej hiši je do leta 1842. Bil je gostilničar in je prav tako posedoval skladišče za platno. S platnom je v istem času kot Mihael trgovala tudi njegova žena Mica. JANEZ GRADIŠ iz Karlovca (p. d. Migot) je bil trgovec z platnom med leti 1801—1835. BLAŽ MOHOR iz Kapucinskega predmestja 20 (Stara prajerca) je trgoval s platnom med leti 1857—1895. Med leti 1872—1885 je bil tudi župan. Na uspešno trgovanje kažeta njegova dva magacina. 132 6K 12 K 7K 4K 3 K 1 G 9G 30 G 2G 7 21 37 4 5 32 K 42 G 74 Tarifa za tehtanje na mestni »javni pezenci« (tehtnici) v Komunu na Mestnem trgu, leta 1876. (Original hrani ZAL, enota v gk. Loki) 133 Nekateri Ločani so kupovali predivo, ga dali tkati in ga potem prodajali na sejmih. V 18. stoletju je bilo platnarstvo na Loškem izredno donosno, kljub pritož bam nekaterih kupcev, češ da loško platno ni več tako kvalitetno kot nekdaj. Tudi prva polovica 19- stoletja lan še zelo ceni. Sredi 19. stoletja so kmetje še vedno oblačijo v domačo platno. Iz kronike lučenske fare razberemo, da je bila okoli srede 19. stoletja »platnarija« v lučenskih hribih zelo »v cvetju«.5 Kmetje so pridno sejali »ozimec« in »jarec«, pozimi pa so predli in tkali, da je bilo veselje. V vsaki kmečki hiši so bile statve ali pa so imeli celo dvoje, na katerih sta tkala hlapca ali pa gospodar in njegov sin. Tako so natkali dovolj praznega in hodničnega platna za domače potrebe. Vso zimo so pridno delali in posli so se velikokrat pritoževali, da se jim hujše godi pozimi, ker ni spanja, kot poleti. Kasneje so se lotili še drugačne »platnarije«. Nekateri bolj premožni in pod jetni lučenski možje so začeli kupovati v Trstu »stopo« (konopljine tule) in kasneje »mašinsko« prejo. »Stopo« so zlasti po bajtah gredešali, predli, motali in prali posebno otroci in ženske, moški pa so skoraj vse noči tkali ter si tako nekaj zaslužili. V Lučinah se je s to vrsto platnarije posebno »medel« Janez Dolinar p. d. Pavlečkov, rojen v Lučinah leta 1811, ki je umrl dosti premožen leta 1877 na Dolgih njivah v hiši, ki jo je sam sezidal. V Luši, Vinharjih, Jazbinah, Gorenji vasi z okolico, v Davči in še v mnogih vaseh na Loškem, so mnogi kmetje živeli od »predve«. Tudi po dvoje statev je teklo v hiši. Tkal je gospodar, ponekod hlapec, pa tudi ženske so se vsedle za statve. Ženske so pozimi predle pozno v noč. Dekleta pa so najraje vzela svoj kolovrat in predivo ter šla »na prejo«. Fantje in plesi so pripomogli, da so dekleta tako rada hodila na prejo. V drugi polovici 19. stoletja sejejo vedno manj lanu. Bombaž izpodriva lan; bombažni izdelki so cenejši in barvno bogatejši, zato jih podeželje rado kupuje na sejmih. Mesto Karlovcc Studenec Leto 1826 1869 1880 1890 12 2 1 Kapuc, predm. Trata Skupaj 25 1 4 3 Med cerkvenimi letnimi dajatvami — biro, ki jo je bil deležen predvsem župnik, dalje kaplani in cerkovniki, zasledimo med raznovrstnimi dajatvami tudi dajatve v predivu. V letih 1867—1876 so dajali vsako leto po 2 funta prediva gruntarji (H) v naslednjih krajih.7 Martinj Vrh Rudno O j stri Vrh Golica Stirpnik Luša Sv. Tomaž Rovt 21 H 9rf 5H 5H 3H 3H 3H 2H Log Nemilje Podblica Jamnik Kališe Lajše Bezovnica Zabrekve 2H 4H 6H 6H 7H 8H 2H 5H 134 Topole Praprotno Bukovica Še vi je 6H 4H 7H 4H Dolenja vas Studeno Češniica Škovine 13 H 9H 9H 2H in na Prtovču, kjer so dajali 4 gruntarji po 1 funt prediva letno. V letih 1872, 1887—1895 ter 1897 in 1901 so dajali letno po 2 funta prediva gruntari (H) v vaseh.8 Lajše Zirovski Vrh sv. Urbana Gorenja Dobrava Todraž Hotavlje 1872 1 1 4 2 — II 1887 3 1 i 2 5 1833 2 1 — — 13S9 2 — — — — 1890 3 1 3 1 5 1891 3 1 4 1 4 1892 3 1 4 1 5 1893 1 4 1 4 1894 — 4 — 2 1895 — 4 — 3 1897 3 — — — — 1901 2 1 3 2 5 Kraji iz tega območja: Kopačnica, Srednje Brdo, Hlavče Njive in Zirovski Vrh sv. Urbana (razen zgoraj omenjenega gruntarja) so dajali kot letno daja tev namesto prediva volno. Iz dohodkov in stroškov cerkve v Zalem Logu izvemo, da je leta 1890 stal 1 funt prediva 20 soldov, med leti 1893—1896 pa 18 soldov.9 Ker ni razvidno za kakšno vrsto prediva gre, je lahko razlika v ceni zaradi kvalitete. Zaradi prve svetovne vojne je lan postal spet priljubljena rastlina. V letu 1917 so nekateri zemljiški posestniki oddali v najem nekaj svojega zemljišča za setev lanu. Npr. v krajih: Lučine (1 posestnik), Brebovnica (5 posestnikov), Zadobje (6), Prelesje (1), Dolenja Dobrava (3), Gorenja Dobrava (1), Zirovski Vrh sv. Urbana (2), Srednje Brdo (1), Hlavče Njive (3). Istega leta je posejal en kmet na Dolgih njivah 2 ha lanenega semena, na Gorenji Dobravi pa tudi eden izmed 4 kmetov 4 are semena.10 Pomanjkanje blaga je narekovalo deželnemu odboru v Ljubljani, da je tudi takratna občina Zminec dobila okrožnico, datirano 10. 7. 1918, v kateri je bilo sporočeno, da se je treba poprijeti domače preje in pridelovanja predivnatih rastlin. Odbor je pozval na sejanje zimskega lanu v drugi polovici avgusta ali v začetku septembra. Cena za 1 kg lanenega semena je bila 1 krona 30 vinarjev do 1 krone 50 vinarjev (vinar ali heler je nekdanji avstrijski novec za pol krajcarja). Na podlagi te okrožnice je bil odboru poslan seznam posest nikov, ki so naročili različne količine semena, skupno 135 kg.11 Posestniki: Sv. Barbara Puštal Sv. Petra Hrib Sv. Ožbolt Breznica Sv. Andrej Bodo vije 2 posestnika 3 posestniki 1 posestnik 2 posestnika 1 posestnik 1 posestnik 2 posestnika 5 kg; 5 kg; 3 kg; 15 kg; 15 kg; 10 kg; 12 kg; 10 kg; 10 kg; 20 kg; 15 kg; 15 kg; 135 Nekaj let po prvi svetovni vojni sejejo lan le redkokje. V območju nekda nje občine Trate (Gorenja vas) in Zminca so sejali ozimni lan v letih 1922 in 1923. Lan v snopih je leta 1922 veljal 8 din; to je bila najvišja cena. Najniž ja je bila 6 din in 5 par.12 Le redki so sejali in tkali še do druge svetovne vojne. Mlajši niso hoteli več tkati zaradi premajhnega zaslužka in so odhajali v tovarno; predice pa so kolovrate zamenjale za klekeljne. Le v nekaterih vaseh se je tkanje ohranilo še po drugi svetovni vojni. Zlasti znani so bili tkalci iz Besnice ter Poljanske in Selške doline, nekateri od njih, npr. v vaseh Besnica, Gabrška gora, Bukov- ščica in Davča, so tkali še do nedavnega. V B e s n i c i je bilo še precej tkalcev po prvi svetovni vojni. Pri Tratarju v Spodnji Besnici so imeli kar troje statev. Po drugi svetovni vojni so bili v Besnici še trije tkalci. Zadnja znana besniška tkalca sta bila Peter Eržen, p. d. Tratar iz Spodnje Besnice in Gašper Mohorič, p. d. Mihov iz Zgornje Besnice. Njune statve so utihnile okrog srede 20. stoletja. Znan tkalec z Gabrške gore je bil Jaka Bogataj, p. d. Gornji Rovtar, rojen leta 1905, umrl leta 1973. Po poklicu je bil tesar in kmet, pozimi pa se je ukvarjal s tkanjem. Začel je tkati ob petih zjutraj in statve so »trkale« tja do polnoči. Tkal je za dom, sosede in kmete iz drugih vasi. Njegov rojstni kraj je bilo Kladje pri Zireh. Tam je kot dvanajstletni fantič pomagal očetu, p. d. Kočarju, pri tkanju. Leta 1931 se je priženil na Gabrško goro in kot »doto« pripeljal s seboj statve. Njegove statve z letnico 1805 so od leta 1971 v gostilni »Premetovc« v Logu. Kmetje so do leta 1931 nosili prejo v Besnico, potem pa k njemu. To so bili kmetje iz Martinj Vrha, Žetine, Mlake, Četere Ravni, Buko vega Vrha, Dražgoš in Sopotnice. Po letu 1947 je tkal zlasti za Dražgošane. Leta 1948 je zaračunal meter stkanega platna 30 din, potem pa vsako leto več. Tkati je naučil tudi svojega sina Valentina, ki je tkal zadnjikrat leta 1965. V letu 1969 je prenehal s tkanjem tudi Jaka. Zadnje metre je natkal za kmeta iz Črnega Vrha. Iz Selške doline je bil poznan tkalec Peter Gartner, p. d. Spilar, iz B u - k o v š č i c e , zaselka Dunaj. Do leta 1927 je bil gozdni delavec. Tega leta mu je umrl oče in Peter je zasedel njegovo mesto za statvami. Petrov oče, rojen leta 1862, je bil doma iz Golice, p. d. Lajbon. »Pri Lajbon« so imeli v »hiši« troje statev. Tkali so od »očeta oča, stric od oča in oča«. Petrov oče se je po ženitvi priselil na Dunaj. Hišo, v kateri stanujejo Spilarjevi, je kupila Pe trova mati Helena, roj. Pogačnik, doma iz Pozirnega. »Pri Špilarju« so imeli ene statve, ki jih je Petrov oče prinesel od »Lajbona«. Danes so v Loškem muzeju z letnico 1825. Peter, rojen leta 1899, je že kot otrok sukal »cveke« na sukalniku, mati je predla, oče pa je tkal. Peter je tkal le pozimi, preostale mesece pa je kmetoval. Tkati je začel ob petih zjutraj in prenehal ob desetih zvečer. Tkal je zlasti za kmete iz vasi: Pozirno, Topolje, Lajše, Kališe, Podlonk, Martinj Vrh in Osojnik. Veliko je tkal za gruntarja Kalana z Bukovice. V stari Jugoslaviji je računal 7 ali 6 dinarjev od lahti (276 cm). Tudi po 30 žakljev preje so mu prinesli kmetje v tkanje, pa je vse stkal čez zimo. Do leta 1966 je še veliko tkal, v zadnjih letih pa vse manj zaradi bolečin v nogi in zaradi bolnih oči. Zadnjikrat je tkal leta 1972 za kmeta na Dovjem. Izjemno pa leta 1974 za Loški muzej. Tudi v D a v č i so imeli skoraj pri vsaki hiši v prejšnjem stoletju ene ali dvoje statev. Tkali so gospodarji pozimi. 2e priletni Ivan Prezelj, p. d. Pod- grivar, se spominja, da je njegov oče imel pozimi toliko dela, da je spal 136 vsega le štiri ure na dan. Znan davški tkalec je bil danes 83-letni Anton Bevk, p. d. Bičkar. Tkati je začel leta 1922, naučil pa ga je stric. Tkati za zaslužek je prenehal leta 1962. Ze ob treh zjutraj se je vsedel za statve in tkal pozno v noč, do desete ali enajste ure. Tkal je za domačine, »klopke« pa so mu prinašali tudi kmetje iz Martinj Vrha. Septembra 1969 so ga davški prireditelji ob »dnevu taric« povabili, da je radovednim obiskovalcem pokazal svojo izkuše nost na statvah. Vsako leto ob tem času se je z veseljem vsedel za statve in tkal, dokler ga ni bolezen odvrnila od tkanja. Domačini vedo povedati, da je kakšno zimo stkal tudi do 600 metrov platna. Tudi pok. Terezija Kejžar, p. d. Jokelc, je predla in tkala. Iz Moškrina je bil tkalec Peter Oman, rojen leta 1871. Tkati je začel z dvanajstimi leti. Njegova mati Helena, roj. Krelj, je pravtako tkala. Zadnjič je tkal leta 1914, ko je odpotoval v Ameriko. V njegovi hiši so začele statve teči leta 1782. V tej hiši so bile štiri generacije tkalcev: Jošt Krelj s Trnja, Jurij Krelj — Petrov stari oče, Luka Oman iz Zabnice — Petrov oče in kot zadnji tkalec Peter. Ostali najbolj znani tkalci, h katerim so nosili tkat, so bili: v Stari Loki »pri Kopčaverju«. V Selcah sta bila do začetka 20. stoletja znana Janez Krek, p. d. Blažon, in Simon Lotrič, p. d. Bobk; na Golem Vrhu »pri Urbanclju«, na Zirovskem vrhu »pri Curku« in »pri Šurku«, v Zmincu, Šefertu in Bodovljan Osebna imena Weber po Selškem in Kavčič, Tkavčič po Poljanskem kažejo, da so bili tkalci na Loškem številno zastopani že v davni preteklosti. OD LANU DO PLATNA Setev. Sejali so jari in ozimni lan. Jari lan, imenovan tudi pomladni, navadni, zgodnji ali jarec, so sejali proti koncu malega ali v začetku velikega travna (ob koncu aprila ali v začetku maja), po Jurjevem, ob Filipu in Jakobu ali okrog Florjanovega (Gabrška gora, Moškrin, Vinharje, Davča) ali celo ob trajacih — ledenih možeh (Besnica). V Vinharjih pravijo, da so sejali jarec, ko je bila zima mimo in je postala zemlja dovolj ogreta; v Besnici pa, ko je hrast ozelenel. Ozimni lan, zimski ali ozimec so sejali v drugi polovici velikega srpana (avgusta), najpogosteje na Jernejevo, ponekod tudi v sep tembru, ker so rekli, da ima še dovolj časa, da do zime obraste. Zimski lan je rad pozebel, dal je več semena in slabšo prejo, medtem, ko je bil jarec naj boljši za predivo in slabši za seme. Pri jarcu je bilo steblo visoko in je dalo močno predivo, pri ozimcu so bila stebelca nizka, debela; dal je veliko drob nega in lahkega semena, predivo pa je bilo kratko. Kmetje so zaradi prediva sejali največ jari lan. Večji kmetje so sejali po površini 50 arov, manjši kmetje nekoliko manj, pozneje pa vsaj 10 arov, to je en mernik posetve (20 do 25 kg semena). Najraje so ga sejali za deteljo, za krompirjem, koruzo ali na ledino, kjer je bilo najmanj plevela. Na isto njivo so sejali šele čez nekaj let, ker je lan zemljo zelo izčrpal. Zemlja je morala biti dobro gnojena. Svež hlevski gnoj ni bil dober, ker je zanesel veliko plevela, najboljši je bil gnoj od drobnice (ovac in koz). Pravijo, da je en koš ovčjega gnoja več vreden, ka kor trije goveji. Najslabši je bil konjski gnoj. Za setev so uporabljali predvsem domače seme, včasih pa tudi rusko, ki je dalo tanko in daljše vlakno. Preden so začeli sejati, so rekli, »bog in svet križ božji« ali pa so na začetku njive vtaknili v zemljo tri vejice od cvetnonedeljske butare in rekli »križ božji«. Sejal je gospodar ali gospodinja. Laneno seme, ki so ga imeli v pleteni košari 137 »sjavki«, so sejali enakomerno. Če so lan sejali zaradi semena, so sejali bolj na redko, na gosto so ga sejali zaradi prediva. Pravijo: »da gosta setev da lično prejo, pri redki setvi pa seme rožlja in predivo je bolj grobo«. Ko so sejali, so pravili, da morajo delati dolge korake, da bo lan dolg. Stari ljudje v Davči so menili, da je lan najlepši, če je gosto sejan, tako da pride devet zrn pod palec. To pomeni, da ko si prst oslinil in ga položil na posejano njivo, si imel devet semen na prstu. Ko je bila njiva posejana, so jo narahlo pobra- nali. Po njivi so posuli še pepel, zlasti če je bila zemlja bolj pusta, in pograbili z železnimi grabljami. Ker je lan zelo občutljiva rastlina, so ga le enkrat opleli. Plele so ženske samo z rokami, dve do tri na vsaki njivi. Za pletje so izbrale slabo vreme, ker je bila takrat prst mehka. Najlepši je bil lan ob koncu junija ali v začetku julija, ko je cvetel. Lan je imel svetlomodre cvetove, ki so cveteli le dopoldne, popoldne pa so se zaprli. Puljenje, godenje in sušenje. Ob koncu avgusta ali v začetku septembra, ko je lan zrel, so ga ob suhem vremenu populili, »poruvali«. Zeli so ga le takrat, kadar so ga sejali samo zaradi semena. V pesti so naenkrat držali 40 do 50 lanenih stebelc. Takšen snopek, »butarco« so prevezali z lanenimi bilkami. Snopke so naložili na voz in jih znosili v kozolec, kjer so se ob sonč nem vremenu sušili 14 dni, drugače pa 21 dni. V kozolec so snopke nalagali tako, da so bile glavice na soncu. V »enem štantu« je bilo 800—1000 snopkov. Ko je bil lan zadosti suh, so mu na rifalniku, »riflu, na gredašah, smukaču ali grebenu«, odstranili semenske glavice. Greben je okrog 40 cm široka in visoka, močna deska, v katero so v eni vrsti zabiti gosti železni zobje, dolgi 15 do 20 cm, na koncu zaostreni. Pri smukanju — riflanju so vzeli pest lanu in z njim potegnili parkrat skozi greben tako, da so glavice odletele na pod ali v ta namen pripravljeno rjuho. Delo ni bilo lahko, zato so riflali predvsem mlajši moški, ki so bili močni v rokah. Semenske glavice so potem omlatili, da so se izpraznile. Seme so očistili na vevniku. Nato so ga na rjuhah odnesli pred hišo na sonce ali na podstrešje, da se je posušilo. Med sušenjem so ga večkrat pre mešali. Posušenega so spravili na suh in zračen prostor (v kaščo). V Davči pa lanu niso riflali, ampak so seme odstranjevali s »tučilnico«, le seno pripravo, dolgo okrog 35 cm in široko okrog 5 cm. Ponekod so namesto »tučilnice« uporabljali cepec. »Tučilnica« za odstranjevanje lanenih semen 138 Ko je bil lan osmukan ali oriflan, so ga zapeljali na pokošen travnik, kjer se je godil. Pesti lanu so polagali po travniku od leve proti desni. Pogrnili so ga tako »na tanko«, da se je videla trava skozi bilke. Ko je bil ves položen, je imel obliko pravokotnika. Stranice so založili z lanenimi bilkami, na zadnjo vrsto pa so položili križ narejen iz lanenih bilk, »da bi veter ne odnesel lanu ali da ne bi hudič mogel hoditi po lanu.« Cas godenja je bil odvisen od vre mena. Navadno se je godil dva ali tri tedne. Najbolj ugodno vreme za goditev lanu je bilo, da sta se pogosto menjavala sonce in dež. Pravijo, da je bil lan zjutraj od rose premočen, opoldne od potu, zvečer pa od dežja. Ce je »lušina« odstopila od stebla, je bil zadosti goden. Ob suhem vremenu se je lan premalo zgodil, če je bilo vreme preveč deževno, je lan segnil, če pa je bil premalo goden, se ni dal treti, in če je bil predolgo na tleh, je vlakno začelo črneti in gniti. Takšno predivo je bilo slabo in se je pri trenju rado trgalo. Zato so hodili večkrat preizkušat, če je lan že zadosti goden. Ce se je bilka lepo in čvrsto prelomila in sta se kožica in vlakno lepo odluščila od nje, je bil lan goden. Ce so bilko zmleli med prsti, se je kožica pretrgala in lan je bil preveč goden; če pa se bilka ni dala prelomiti in so se vlekle dolge niti, lan še ni bil zadosti goden. Takšen lan je dal zadosti hodničnega prediva in tul. Predivo se je dobilo iz ličja lanenih stebel in se je s pomočjo godenja odločilo od lesa in skorje. Ko je bil goden, so ga dvignili s srpom, motiko ali grabljami. Dvigati so ga začeli na koncu travnika, od desne proti levi. To so delale ženske, moški pa so hodili za njimi in ga vezali v velike snope, ki so jih prevezah z rženo slamo. Snop je štel 10 ali 20 malih snopičev, težak je bil okrog 20 kg. Te snope, »bale«, so spravili na skedenj ali v vezan kozolec, v »križ« (pod ostrešjem je v nad stropju shramba za seno). Teritev. V pozni jeseni, ob koncu oktobra ali v začetku novembra, so začeli s teritvijo, »taritvijo« lanu. Gospodar ali gospodinja sta vabila na te ritev mlada dekleta in poročene, krepkejše žene, zlasti tiste, ki so se izka zale že pri žetvi in košnji. V preteklosti je bila teritev domač praznik, ki ga je napovedala hiša za hišo. Terice so se praznično oblekle in se vabilu rade odzvale, kljub napornemu delu, ki je povzročal otekle in boleče roke ter pokanje kože na ustnicah zaradi prahu. Ves ta napor so odtehtale dobra je dača in pijača, zbijanje šal in druga zabava z obilo smeha. Vsaka terica, »ta- rica«, je prinesla trlico s seboj. Terice so na delo prišle ob različnih urah. Prišle so ob polnoči, drugod ob štirih, petih ali šestih zjutraj. Ponekod so otrle v enem dnevu, drugod v dveh, le redkokje v treh dneh. Gospodarji so imeli najraje, da je bilo delo dobro in hitro opravljeno v enem dnevu, zato so najeli večje število teric (osem, deset ali dvanajst). Terice so trle na dvo rišču ali pod kozolcem — toplarjem; če je pritisnil mraz pa na podu ali v hlevu. V Besnici so imeli malo izven vasi postavljeno skupno vaško lopo, »frna- ža« ali »pajštva« imenovano. Ta »pajštva« je imela streho in bila razdeljena na sušilnico in terilnico. Terilnica je bila brez sten, v tleh so bili zabiti koli, na katere so bile v dveh vrstah postavljene trlice (deset do dvanajst). Te rice so delale stoje. Skupno vaško terilnico so imeli tudi v Jazbinah in še mnogokje. V Davči so imeli namesto kolov težke klopi; v eni klopi so bile tri trlice. Preden so terice začele treti, je bilo treba zakuriti laneno jamo in posu šiti lanene snope. Da je bilo lanarstvo včasih zelo razširjeno, govore tudi na 139 Vaška terilnica s sušilnico za lanene snope v Jazbinah pol razpadle, le redkokje pa še v celoti ohranjene sušilnice — »lanene jame«, ki so bile skoraj pri vsaki hiši. Danes ohranjene sušilnice za lan ne služijo več prvotnemu namenu, ampak v njih sušijo le hruške in jabolka. Lanene jame so bile narejene iz kamnov oziroma majhnih skal, oddaljene od hiše največ 20 metrov. Jama je bila globoka dva metra in široka meter, nad njo je bila strma streha narejena iz desk. Rov je bil dolg pet, včasih osem metrov. Nad izhodiščem kurilnega rova je bila iz leskovih palic narejena mreža, »lesa«. Kurjenje in sušenje je bilo zelo odgovorno delo, zato je največkrat kuril gospodar, včasih pa izkušen hlapec. Za kurjenje je uporabljal suha buko va drva, ki dajejo najmanj isker in dima. Na mrežo je gospodar postavil lanen snop s koreninami navzdol. Tik pod mrežo je bil zaključek rova, iz katerega je prihajala toplota. Nevarno je bilo, če je bil rov prekratek, kajti če so močno kurili, se je lan hitro vžgal. Gospodar je moral vseskozi paziti na ogenj, nala gati drva in previdno obračati snop, da se ni vnel ali zasmodil, ter da se je enakomerno posušil. Paziti je moral, da ni lanu preveč segrel, ker bi iz tak šnega, »spečenega« lanu bilo slabo predivo. Terice so zahtevale, da je bil lan dovolj suh, da so ga lažje otrle, kajti velikokrat se je zgodilo, da se je zaradi predolgega sušenja vžgal. Previdni gospodarji so imeli zraven jame »čeber« vode. Snop se je sušil 30 do 45 minut. Ponj je prišla terica z rjuho in ga odnesla v trenje. Terice so morale pravtako v 30 ali 45 minutah otreti po en lanen snop. Pri prenašanju snopov so se terice menjavale tako, da so večkrat prišle na vrsto. Včasih pa je snop prinesel tudi »sušilec«. Vsaka terica je vzela iz lanenega snopa po dve pesti lanu. Eno pest je začela takoj treti, drugo pa je spravila v dolgo krilo, da se lan ni ohladil. Z levico ga je položila čez žleb trlice, z desnico pa je držala ročaj noža od trlice; z nožem je tolkla po steblu, da ga je zdrobila. Najprvo je pod nožem posmukala tisti del stebla, kjer so 140 vršički. Nato je prijela šop na debelejšem koncu, ga z rokami parkrat zlomila in pričela treti. Ko ga je zdrobila do polovice, je šop pritisnila na nož in ga očistila še z rokami. Med samim trenjem je šop večkrat vzela iz trlice ven, ga močno otresla z rokami ali palico tako, da je odpadel pezdir, lesnati del stebla, ki se je pri trenju odluščil od vlaken. To je delala toliko časa, da je bilo pre- divo lepo čisto. Postopek je ponovila na isti način še pri drugem koncu stebla, tam, kjer so korenine. Potem je vzela še drugo pest lanu, ga pravtako strla, nakar je obe pesti prediva poravnala, pogladila in zvila skupaj. Dve pesti prediva je združila v par. Ponekod 12 parov, drugod 21 je sestavljalo »en pušel« prediva. Ko so bili vsi snopi otrti, so terice pobrale še vlakna pod trlicami, ki so med trenjem padala po tleh. Ta vlakna, imenovana tule, so še enkrat otrle. To je bilo slabše predivo. Na dan je terica napravila 10 do 12 kg prediva. Pre- divo so odlagale »križem«, eno čez drugo, da se predivo pri mikanju ni preveč zmedlo. Terice so med seboj tekmovale, katera bo več in lepše otrla. Ko je bilo delo končano, so predivo »zvagale na funtarcah«, stehtale pa so se tudi same. Terice so nekje izplačevali v denarju, drugod so delale zastonj; revnejše so dobile tudi nekaj prediva. Kadar so imeli terice pri hiši, je bila vedno boljša, izdatnejša hrana. Takrat so gospodinje kar tekmovale med seboj, katera se bo bolj izkazala, saj so vedele, da bodo terice po vasi govorile, kje so bile najbolje postrežene. Med delom so jih gospodinje postregle z moštom in žganjem. Terice so dobile čez dan pet obrokov: zjutraj okrog sedme ure, dopoldne okrog desetih »malco«, »južino« ob dvanajstih, popoldansko malico ob petih in večerjo ob osmih. Trlica za teritev lanenih snopov v predivo Terica iz Jazbin 141 Jazbine — na pol otrt lanen snop Nagajivost teric — lanen rep na fantovem hrbtu »Fruštkale« so ješprenj z mesom, zabeljene ajdove žgance in mleko ali koruzne žgance z mlekom. Za dopoldansko malico so dobile črn kruh in mleko, čaj in potico iz sorščične moke (zmes pšenice in rži) posuto z makom ali orehi. Za »južino« jim je gospodinja postregla z mlečnim rižem, zabeljenim z maslom, sladkim zeljem, sirovimi ali orehovimi štruklji in z belo kavo. Za popoldansko malico je bila potica, kava ali pa mlinci (iz pšenice, vrženi v krop, da se je naredila trda skorja) zabeljeni s »putrom« ali zaseko, koruzni sok in mleko. Največkrat je bila ta malica združena kar z večerjo, ali pa so jedle za večerjo zeljnato solato s krompirjem, mlečni riž ali koruzne žgance s kislim mlekom. Terice so slovele po svoji požrešnosti (terice niso nikdar site, so suhe kot trlice), razposajenosti in klepetavosti (teric se ogne še sam hudič; terice pri hiši, sv. duh od hiše); na prvem mestu pa so omenjali njihovo pridnost (prva terica, prva žanjica). Med delom so zbijale razne šale in si pripovedovale zgod be. Zlasti rade so nagajale fantom, ki so morali paziti, da niso odnesli repka iz odpadlega prediva na hrbtu, ali pa so dobili »pušeljc« iz pezdirja za klobuk. Fantje pa so dekletom zagodli tako, da so jim ponoči prinesli nagačenega »dedca« in ga postavili zraven trlic. V Davči so »tarice« mladim radovednežem ali pa nezaželenim fantom rade pripele na hrbet rep iz prediva. Za to so imele pripravljene ježu podobne bodice, imenovane »ovčja sitnost« ali »repincelj«. Na bodice so obesile predivo in rep se je prijel obleke kot klop. Ce je lanen snop namesto gospodarja sušil hlapec ali kakšen drug neporočen moški, so mu »tarice« pripravile »babo«. Dobil jo je ob koncu trenja, ko je prinesel zadnji snop ali »babo«. »Tarice« so ga prijele in ga povaljale v pezdirju, pezdir pa so mu nasule tudi za srajco. 142 Tudi »tarico«, ki je prinesla zadnji snop, so iz veselja, da je delo končano, povaljale v pezdirju. Navada je bila, da so ob koncu trenja prijele fanta, »ki je firbca pasel«, in »ga dale skozi trlico«. Rekle so, da so fanta pretrle. Držale so ga štiri »tarice«. Dve spredaj za roki, dve zadaj za nogi in ga potegnile skozi trlico, peta »tarica« pa je trla po revežu. V Davči je bila tudi navada, da je gospodinja po končani malici dala vsaki »tarici« kos potice, da so z njim pogostile fante, kajti »taricam« so med delom največkrat delali družbo fantje. Fantje so zelo radi dekletu, ki je bilo domišljavo, opravljivo, se hvalilo, koliko fantov ima, ali se kako drugače zamerilo fantom, navadno naredili slamna tega moža. Dekle je bilo potem zelo užaljeno. Največkrat pa so napravili »dedca« samo za šalo, da so potem »tarice« z njim uganjale razne neumnosti; plesale z njim, ga objemale, poljubovale, govorile, da se bodo z njim poročile, ga odnesle v posteljo, češ da je boljši mož kot marsikateri drugi od vaških fantov, ip. »Dedca« so fantje postavili k trlici kakšnega dekleta takrat, ko so šla dekleta malicat, južinat ali večerjat, najraje po ponoči. Včasih se je zgodilo, da so bili fantje pri postavljanju prepočasni, tako da so se »tarice« medtem vrnile. Tedaj so morali bežati in gorje tistemu, ki so ga »tarice« ujele. Znašel se je na tleh, »tarice« so mu natlačile pezdirja za srajco. »Tarica«, ki je dobila slamnatega moža, je z vso pravico zahtevala od gospodinje dvakratni obrok hrane, zase in »za moža«. Mikanje in predenje. Pozimi so ženske predivo razčesaie, mikale. Z mikanjem so odstranile najdrobnejše dele pezdirja in razčesaie predivo, ki je bilo še precej »tolsto«. Predivo so mikale na »kamplu, mikavniku, grebe nu«. Mikalnik je lesena deska, dolga okrog 50 cm in široka okrog 15 cm. Na enem koncu se zožuje v nekakšen ročaj, ki ima v sredini luknjico za pritr ditev, na drugem koncu pa v obliki kvadrata predstavlja »železno krtačo«, Davča »pri Vrhovcu« — terice »Ob dnevu teric«, turistični prireditvi v začetku septembra 1970 143 ki se sestoji iz okrog 10 cm dolgih, ostro zbrušenih žebljev, »zob« v treh ali štirih vrstah. V vsaki vrsti je deset zob. Da je mikalnik trdno stal, so ga pri- bili na klop. Pred mikanjem so predivo ogreli na peči. Mikanje ni bilo pri jetno delo, ker se je močno kadilo. Ženska je vzela pest prediva in z njim potegnila skozi zobe mikalnika. Najprvo je izpadlo najslabše in najkrajše predivo, precej zmedeno s pezdirjem vred. To predivo so bile tule, uporab ne za grobo prejo. Na zobeh je ostalo hodnično predivo, s krajšimi vlakni in še malo pezdirnato, za debelejšo prejo. Hodnično predivo so povezale v ko- delje. Kodelje so delale takole: v desnico so vzele približno meter dolgo, tan ko bukovo palico. S palico so zajele nekaj hodničnega prediva, ki je ležalo na kupu, ga dvignile, s palico močno stresale, da je odpadel pezdir, predivo pa se je razpustilo. Z levo roko so pazile, da predivo ni padlo med stresanjem na tla. Če so pravilno delale, so nastale plasti prediva. Te plasti so zlagale na mizo. Plasti so pokladale toliko časa, da je nastala »ploskev« (okrog 60 X 40 cm), nato so s palico začele zavijati plasti, kot npr. štrukelj. Nato so palico potegnile ven, kodeljo pa nataknile na koželj kolovrata. V rokah je imela ženska najlepše, najdaljše in gladko predivo z enako dolgimi vlakni — pražnje predivo. Pražnje predivo so zvile v povesmo. »Povjesm«, ki je bil sestavljen iz desetih pesti prediva, so navile na koželj kolovrata (kot npr. venec okrog mlaja). Na konceh so predivo nekoliko zasukale, da so se napra vili nekakšni vozli — trde fige in tako ni bilo nevarnosti, če se je povesmo prekladalo, da bi se zmedlo. Predivo, ki je bilo dobro česano, je imelo svilen lesk, slabše predivo pa je imelo bolj motnega ali pa je bilo brez leska. Ženske so začele presti takoj po božičnih praznikih in predle tja do sredine marca. Preja je po prvi svetovni vojni skoraj zamrla, le sem in tja, kot npr. v vaseh Dražgoše, Martinj Vrh, Javorje, Zetina, se je »predva« obdržala vsaj do leta 1955. Ženske so se naj raje zbrale ob večerih v hiši, kjer je bilo veliko domačih deklet, aH pa je bila preja vsak večer v drugi hiši. Predice so prinesle s seboj kolovrate, ki so brneli pozno v noč. Med predenjem so rade zbijale šale in pripovedovale zgodbe. Predicam »v vas« so radi prišli fantje, s fanti pa godec, da so se ve selo zavrteli. Ob takih večerih se je bolj malo napredlo, zato so bila nekatera dekleta prebrisana in so prinesla s seboj že polno vreteno ter ga zjutraj po kazale domačim, češ kako so bile pridne. Včasih so predle ob slabi svetlobi. Svetili so s trskami, za razsvetljavo so uporabljali tudi »leščerbe«, v katere so nalili laneno olje, ali pa so svetili s svečami, ki so jih izdelali iz ovčjega ali kozjega loja, stenj pa je bil iz prediva. Kasneje so predle ob petrolejki. Navadno je gospodinja predla najlepše predivo —• povesmo, dekleta so predla kodelje, tiste, ki so se učile presti, pa tule. Tule je bilo najtežje presti, ker so se niti rade trgale. Če predica ni znala pravilno vrteti kolovrata, se je nit rada »krotovičila«. Na skrivaj so takšne niti dajale v žep predpasnika, kepe niti so imenovale »mežnarje« in so jih vrgle v ogenj. Včasih so predli tudi moški. Pri vsaki hiši so imeli po več kolovratov. V Davči jih je izdeloval pokojni p. d. Vrhove. Nov kolovrat je moral imeti se dem vreten, ker so jih toliko rabili za eno štreno. Predica je na dan napredla tri vretena. V Davči niso predli na dan Katarine (15. 11.), na Lucijin dan (13. 12.), ker je bila zavetnica za oči, na Pavlov dan (25. L), ker je bil zaščitnik vetrov, (da veter ne pomede lan z njive, ko se godi), na pustni dan, na sv. Jedrti dan (17. 3.), ker pregovor pravi: »Če predica na Jedrt prede, ji vse pre divo miši pojedo«. 144 »Tučilnica« pri pranju štren Motovilo, »kobilica« za navijanje klopčieev Štrene. Ko je predica napredla sedem vreten, je niti namotala na moto vilo. Motovilo je vrtela z desnico, pred motovilom je v levici vodoravno držala vreteno, katerega nit se je navijala na motovilo. Vsako vreteno je imelo svoj prostor na motovilu. Ko je bilo vseh sedem vreten navitih, je odvezala prvi konec, iz zadnjega pa iz večkrat prepognjene niti naredila »prevezo«, s katero je prevezala štreno, da se niti niso zmedle. Štreno je snela z motovila, jo ne kajkrat zasukala in prepognila čez pol. Pridna predica je naredila tri ali štiri štrene na teden. Na pomlad, ko je bilo že toplo, se je začelo pranje štren. Prale so ženske, kljub napornemu delu, saj je ena štrena tehtala 1 kg. Štrene je ženska na ložila v škaf, čezenj pogrnila platneno rjuho in nanjo nasula bukovega pe pela. Na pepel je vlila krop, ki se je cedil skozi pepel in rjuho na štrene v škafu. Štrene so bile v lugu namočene 12 do 24 ur. Nato jih je nesla na potok, kjer jih je trikrat izprala. Po izpiranju je štrene nalagala na lesene perilnike ali na ploščate skale, ki še danes spominjajo na to zvrst pranja. Po štrenah je tolkla s palico, »tučilnico«, toliko časa, da se je iz štrene izcedila voda in da so se niti, ki so se med izpiranjem sprijele, razpustile. Oprane štrene so potem ožemali še moški z dvema palicama. Rekli so, da mora štrena pri pravilnem stepanju peti »fant, fant«. Štrene so nato nataknili na dolge late, »štrenarce«, odvezali »preveslo« ter jih naravnali na latah, čimbolj »na tanko«, da so se na soncu lepo posušile, ali pa so jih položili kar na travo, kjer so se po sušile. Vsak večer so jih pobrali in spravili pod streho. Ko so bile popolnoma suhe, so jih ponovno prevezah z nitjo. Neoprane štrene so bile grobe, uma zano sivkaste ali rjavkaste barve. Oprane štrene so bile gladke, voljne in siv- kastobele ali rjavobele barve. Posušene štrene so ženske ali otroci navili na motovilo »kobilico«. »Kobilica« je trinožnik, manjša kakor motovilo za štre ne. Niti so najprej pretaknili skozi »vivčk, štritof«. To je bila naprava za debelino in kvaliteto niti, ki je zadrževala nit, da klobčič ni bil prerahlo na vit. Nit je tekla samo pod palcem desne roke. Nit se je tako enakomerno stegnila, slaba preja pa se je utrgala. Strgane konce so prevezovali s tkal skim vozlom. »Klovčki, klobki« so bili enako težki, lepo okrogli. Iz ene štrene 10 Loški razgledi 145 so naredili štiri do pet »klovčkov«. »Klovčke« so navijali na orehove lupine, na konce niti pa zataknili trskico, da je tkalec hitro našel konec niti. »Klovč- ke« so dali v vrečo in nesli k tkalcu. Tkanje. Tkalec je klobčiče najprvo stehtal in jih razdelil na dva enaka dela. En del je porabil za podolžne niti — za osnovo, drugi del za poprečne niti — za votek. Preden je začel tkati, je nasnoval niti. Za snovanje je rabil sno- valni zaboj, »trugco«, ponekod so namesto »trugce« imeli stojalo, »lojtro za špule« (Moškrin); deščico, »špriklo« ali namesto nje palico s »klamfcami« (Ga- brska gora) ter veliko motovilo, »remo«, »ta velk motoviv«. Priprava osnove, »snutka« je bila najvažnejša. Zahtevala je precej natančnosti, saj je bilo od pra vilne osnove odvisno tkanje. V »hišo« so prinesli snovalno »trugco«, v kateri je bilo dvanajst (Besnica) ali šestnajst (Gabrška gora, Davča) pregrad. V vsako pre grado so dali po en »klovček«. Pri snovanju so bili potrebni trije ljudje. Eden je imel opravka z remo, ki jo je počasi vrtel, drugi je držal »špriklo« in pazil, da so se niti v redu navijale, tretji, navadno otrok, je pazil na klobčiče, da se ni kateri izmuznil iz zaboja in da se ni kakšna nit pretrgala. »Rema« je le seno veliko motovilo, v sredini ima os, ki se zgoraj opira v strop, spodaj pa v tla. Zgoraj in spodaj ima »rema« pribite lesene kljuke. Konce niti so po vezali v snop ali prame, ga nataknili na zgornji leseni scvek« reme ter začeli navijati. Pri tem se je rema vrtela enkrat v levo, drugič v desno, ker se je Snovanje na remi — tkalec Peter Gartner iz Bukovščiee 146 enkrat snovalo zgoraj in drugič spodaj. Na »remo« so nasnovali tudi čez sto metrov dolg kos osnutka. Ko je bilo nasnovano, je bilo treba »snutk« sneti s kljuk in ga zvijati. Za vsako nit so najprej napravili zanko, »kambco«. Ko je bil osnutek (600 ali 800 niti) v zankah snet z »reme«, so ga skozi lesene »grablje« začeli navijati na zadnje vratilo v statvah. Z »grabljami« dosežejo enakomerno navijanje. Skozi vsak zob »grabelj« je šlo šest ali osem nitk. Dolžino platna so določili že pri snovanju. Čimveč ovojev so nasnuli na- »remo«, tem daljše je bilo platno. Platno so merili z leseno palico, ki je bila dolga 150 cm. »Rema« pa meri v obsegu dve palici. Če je bilo okrog »reme« 16 ovojev, je bilo to 32 palic ali 48 metrov platna. Širina platna je zavisela od debeline napredenih niti in od števila »pasem«. »Pasma« je imela pet »pramen«, »pramen« pa toliko niti, kolikor klobčičev je bilo v zaboju (12 ali 16). V eno »pasmo« je šlo 60 ali 80 nitk. Tkalec je osnutkove niti privezal na zadnje vratilo, pretaknil skozi zan ke v ničalnicah in skozi deščice v grebenu ter niti privezal na konec nitk, ki so ostale od prejšnjega tkanja na sprednjem vratilu. Prečne niti so navijali na cevke. Navijali so jih otroci s kolovratom, »na vijačem«, ki nima repetnic in vretena, ali pa na velikem kolesu, »sukaun- ku«. Čolniček, »vadka« je okrog 22 cm dolga, v sredini ima železno iglo, na katero se je nataknila cevka z nitjo, »duša, špula«. Od debeline niti je bila odvisna poraba votka. Če so niti bile tanjše so porabili manj, če so bile de belejše pa več. Če je bila osnova iz tankih niti, volkova nit pa debelejša, se je zelo hitro tkalo. Platno je bilo najlepše, če sta bile obe niti, osnova in votek, enako debele. Pod statvami so se nabirali odpadki, podobni volni, ki so bili neuporabni za tkanje. Če je tkalec natkal 50 metrov platna, je bilo takih odpadkov kar za kilogram; čim slabša je bila preja, tem več odpadkov je bilo. Pravijo, da je dober tkalec natkal v 10—12 urah nad 30 metrov platna. Verjetno je takšna govorica pretirana. Bogataj na Gabrški gori je dnevno natkal 10 do 15 metrov platna, če je bila preja slaba pa le 3 metre. Širina platna je bila 70 cm. Iz enega kg preje je naredil 3 metre platna. Gartner iz Bukovščice je natkal dnevno 10 metrov, če je bila preja slaba pa 5 metrov, širina platna je bila pravtako 70 cm. Pravi, da je pozimi natkal okrog 1'000 metrov platna. »Bičkar« iz Davče je na dan natkal 7 do 15 metrov platna, širine 70 cm. Poleg pražnjega in hodničnega platna so tkali tudi mezlan, iz pražnjega platna in volne ter raševino, kjer so med hodnične niti pomešali volnene. »Bičkar« je tkal »pisane tepihe«. Nekaj preje je pobarval črno in modro. Platno so belili. Gospodinje so platno razrezale na kose, navadno dolge tri do štiri metre in ga v sončnih dneh razgrnile po travi. Večkrat na dan so ga škropile z vodo in obračale, da je bilo obeljeno z obeh strani. Belile so po več dni, tudi po štirinajst dni. Najraje so belile v poletnih mesecih. V Davči so ga belile že v marcu, ko je ležal še sneg in tako platna ni bilo treba močiti. Potem so platno oprale in posušile. Obeljeno platno so zvile v »balce« ali pa zložile v kose ter spravile v skrinje. Tako zloženo platno je bilo največkrat pripravljeno za balo. Zdaj že pokojni tkalec Bogataj se je spominjal, da je dobil za balo 30 metrov platna, 20 platnenih vreč. 10 rjuh in plevnico, ko se je priženil iz Kladja na Gabrško goro. V prejšnjem stoletju so bili kmečki ljudje oblečeni v platneno obleko. Platnena obleka je bila pozimi mrzla, poleti pa vroča tako, da so jo stari 10« 147 ljudje radi imenovali kar »spokorna«. Včasih so imeli revni moški le dvoje platnenih hlač, ene za praznične dni in za v cerkev, druge za delovne dni. Otroci so nosili doma belo platneno obleko, za šolo pa črno pobarvano. De kleta so si iz gostega, belega platna največkrat same sešile obleke, saj je bil znan pregovor: »Le tako dekle kaj velja, ki iz domačega platna gvant ima«. Pozimi so nosili raševinasto delovno obleko, ki je bila toplejša in debelejša. Obleka iz mezlana je spadala med boljša praznična oblačila. Iz boljšega plat na so bile posteljne rjuhe, blazine, brisače, srajce, moške hlače in ženska kri la. Iz grobega, hodničnega platna so bile nosilne rjuhe, v katerih so na hrbtu prenašali seno po senožetih — ponekod še danes —, vreče, v katerih so vozili žito v mlin, grobe brisače in delovni predpasniki, ki so jih nosili moški in ženske pri poljskem delu in hišnih opravilih. Grobo platno so rabili tudi za konjske komate. Novo platno je bilo grobo in raskavo, z večkratnim pranjem in nošenjem pa se je ogulilo in obelilo. Navada je bila, da so mrliča pokrili z meter dolgim kosom platna, preden so ga zabili v krsto. Predli so tudi sukanec, »cvirn«. Zanj je predica vzela najlepše predivo, spredla tanko nit, jo posukala, zvila dve ali več niti skupaj, odvisno zakaj so ga rabili. Sukanec so tudi črno pobarvale. Črnile so ga z »žvirco« (zmes smole in saj iz petrolejke), ali pa so nit potegnile skozi košček oglja. Tako barva- nemu sukancu so rekli »ta požvircani«. Sukanec so uporabljali za šivanje de lovnih oblek, za čevljarsko dreto in za čipke. Tule so bile primerne za izdelavo vreč in vrvi; v Vinharjih so nosili srajce, »tulovke«. Vrvi so tkali iz ozimnega lanu, ker je bila ta preja za platno pregroba. Iz kodelj so v Vinharjih med obema vojnama delali prešite odeje, »kovtre«. Zgornje, rdeče rožasto blago so kupovali, spodaj so prisili platneno rjuho, vmes pa dali kodelje prekrite s starimi cunjami. Prisili so jih z doma barvanim su kancem. Na Gabrški gori so za izdelovanje prešitih odej uporabljali tule. V Davči so tkali trakove, s katerimi so si ženske izpodrencale dolga krila, ko so delala na poljih in v hlevih. Trakovi so bili široki dva centimetra in dolgi dva vatla (vatel 0,777 m). Trakovi za prevezovanje zibelk so bili široki tri centimetre in dolgi sedem vatlov. Včasih so pravili, da nobeno drugo blago ni tako blagodejno za človekovo zdravje kakor ravno platno. Za trganje v udih so segrevali na vroči peči kodeljo in boleči ud z njo na debelo povili, čez pa zavili še platneno brisačo. Pri zdravljenju z vodo (knajpanju) so rabili domače platno. Platno je potegnilo iz telesa vso nezdravo vročino. Platneno brisačo so namočili v mrzlo okisano vodo in z njo ovili vročičnega otroka. Laneno seme. Iz lanenega semena so izdelovali laneno olje. Olje so rabili v prehrani ljudi, za izdelavo firneža, oljnatih barv in kot zdravilo. Nekateri kmetje so ga pridelovali sami, za sebe in druge; v ta namen so imeli stopo in prešo (Žirovski Vrh, Gorenji Novaki). Laneno seme so najprvo očistili na posebni pripravi, »šajtrgi«, ki se sestoji iz štirih kladiv, »kladuc«, mreže in ročaja. V štirih urah so očistili osem kg semena. Preden so laneno seme dali v prešo, so ga segreli na peči. V stopah so laneno seme »uhali«. Tri kg semena so vsuli v luknjo in obdelovali toliko časa, da je nastala mokra grnota, »moka«. »Moko« so zavili v dve platneni krpi, »bleka«, in ju dali v prešo ob železen obroč. Pod obročem je bila na stolu ali kar na tleh posoda, v katero je zaradi privitja kapljalo olje (3 kg semena, »moke«, je dalo pol litra olja). 148 Laneno olje je bilo odlično sredstvo za opekline in zdravljenje živine. Včasih so ga uporabljali tudi v prehrani, za cvrtje bobov in krofov. Krompir in kruh so pomakali v sveže laneno olje. Ljudje, ki so uživali laneno olje, niso bili nikdar bolni na želodcu. Laneno olje ni bilo priljubljeno zaradi posebnega vonja. Brejim kravam so dajali olje, da so teletile ob pravem času. Olje so uporabljali tudi za razsvetljavo. Zmleto laneno seme so uporabljali proti želodčnim kamnom. Priporočljivo je bilo za obkladke pri tvorih, ker je zbralo gnoj, hladilo in zdravilo. Čaj iz lanenega semena, zmešan z janežem in medom, je bilo zdravilo proti hudi za prtosti. Seme je bilo odlično hranilo za prašiče, »špeharje«. Živino so krmili s tropinami. V začetku, ko so prešali seme, so tropine metali proč. Takrat še niso vedeli, kako dobra krma so za molzno in pitano govedo. Poparjeno laneno seme so dali na platneno krpo in ga polagali na ture in bule. Olje so uporab ljali tudi pri zlomljenih kosteh. Starejši ljudje so v hudi zimi ovili čez čevlje v laneno olje namočeno staro platneno krpo in se tako obvarovali ozeblin. Lan je človeka oblačil, ga deloma hranil in zdravil, mu razsvetljeval hišne prostore ter zdravil in krmil živino. Podeželju sta skupno trenje in predenje prinašala praznično vzdušje, revnemu kmetu pa je tkanje dalo dodaten zaslužek. Industrija je vedno bolj izpodrivala domačo prejo in tkalstvo, vse dotlej, dokler nista brnenje kolovrata in ropot statev popolnoma utihnila. Opombe in viri 1. Arhiv Slovenije, Ljubljana (AS), RDA, N. 2. II. Th. (N. 59 — 13. 1. 1752). — 2. Na podlagi seznama, ki mi ga je posredoval dr. Pavle Blaznik iz Ljubljane (Bekanntnuss Tabellen — RDA, G, lase. 2 v AS, Ljubljana) narejena razporeditev tkalcev na podeželju. — 3. Istotam. — 4. Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota v Škof ji Loki (ZAL); Knjiga hiš in v AS, Ljubljana, L 129, Skofja Loka. — 5. Loški muzej, Skofja Loka; Anton Dolinar: Kratka zgodovina župnije sv. Vida v Lučinah, 1915, str. 82 in 83. (Kopija. Originalna kronika je v NSALJ.) — 6. AS, Ljubljana, Franciscejski kataster VII, 129 (za leto 1826) in v ZAL — popis pre bivalcev za leto 1869. 1880, 1890. — 7. Nadškofijski arhiv, Ljubljana (NSALJ), Selca, Fl. — 8. NSALJ. Gorenja vas — Trata: Razpisek za kolekturo 1872; Go renja vas — Trata: Bira 1887—1899 in Bira 1893—1907. _ 9. NSALJ: Kronika, Zali log (KR 24). — 10. ZAL, Skofja Loka, Skofja Loka F 18, t. e. 9 — 11. ZAL, Skofja Loka, Občina Zminec F1, t. št. 22. — 12. ZAL, Skofja Loka. Skofja Loka F 18, t. e. 9 in občina Zminec F 1, t. št. 22. Ustne ali pismene podatke so dali: Ambrožič Terezija, Davča 19; Bevk Anton, Davča 20; Biček Stane, Davča 52; Bogataj Frančiška, Dolenja Dobrava 10; Bogataj Valentin, Gabrška gora 11; Frlic Marija, Vinharje 6; Gartner Peter, Bukovščica 24; Jemec Rozalija in Alojzij, Davča 25; Jenko Marija, Todraž 2: Jeram Janez, Idrija; Koder Alojzij, Davča 10; Kožuh Ivan st., Skofja Loka, Kopališka 8; Kejžar Andrej, Davča 17; Lahajner Franc, Davča 14; Osnovna šola, Davča; Prezelj Peter, Davca 46; Pcternelj Milan, Davča 12; Peternelj Franc, Davča 9; Pezdir Neža, Dobravšce 16; Prezelj Ivan, Davča 51; Seljak Frančiška, Todraž 1; Seljak Rudolf, Todraž 6; Tav čar Janez, Gorenja Dobrava 13. Biografski podatki o platnarjih na Loškem in terenski zapiski so v Loškem muzeju v Škof j i Loki. Topla zahvala dr. Pavletu Blazniku za njegov seznam tkalcev na podeželju iz srede 18. stoletja. 149 Zusammenfassung DIE LEINENWEBEREI IM GEBIET VON SKOFJA LOKA VON DER MITTE DES 18. JH. BIS HEUTE DaB der Flachsanbau im Gebiet von Škof j a Loka sehr verbreitet war. bezeugen schon vom 12. Jh. an die Abgaben, welche die Untertanen meistens in Biind_ln ab- lieferten. Im 18. Jh. war Škofi a Loka der Mittelpunkt der Oberkrainer Leinemve- berei und so\vohl die Burger als auch die Landbewohner beschiiftigten sich mit cUr Weberei und dem Verkauf von Leinen und Z\virn. In der Mitte des 18. Jh. g :b es in der Stadt 21 Weber, auf dem Lande (im Seica- und Poijanetai. am Sorafeid and im Gebiet von Besnica) beschaftigten sich 374 Personen mit Weberei, vor allem Hausler und Mieter. Die stadtischen Kaufleute wie auch jene auf dem Lande han- delten mit Leinen in Triest, Udina und Rijeka. Viele von ihnen ervarben damit ein schones Vermogen. einige erlangten sopar den Adelstitel. In der Mitte des 19. Jh. kleidete man sich auf dem Lande noch immer in Lei nen heimischer Erzeugung. In der z\veiten Halfte des 19. Jh. wurde immer weniger Flachs gesat, die BaunrjroUe begann ihn zu verdrangen. Wahrend des ersien Welt- krieges genoB der Flachs fur einige Jahre erneute Wertschatzung, danach ist aber ein allmahlicher Verfall seines Anbaus und seiner Produkte zu verzeichnen. Wah- rend des zweiten Weltkrieges und nach ihm verlegte sich nur selten jemand auf den Anbau und die Verarbeitung des Flachses. Bis vor kurzem arbeiteten nur noch einzelne Weber in den Dorfern Davča und Bukovščica in Selcagebiet, Gabrška gora im Poljcnetal und Besnica im gleichnamigen Gebiet. Das Summen der Spinnrader und der Larm der Websti;hle sind im Gebiet von Skofja Loka verstummt. 150