—    194
Božični gostje
(Spisal Vlado Vesnin.)
olgo je čakala Vidka,  a naposled je le doČakala.   Fočasno so ji minevali megleni, brezsolnčni zimski dnevi. a slednjič je vendar prišel tisti večer, ki ga je tako želela z nedolžnim hrepenenjem vseh otroških src.
Mračilo se je na ulicah in nebo je rdelo v krvavem zlatu poslednjega solnčnega pozdrava. In z mrakovi je prišlo med ljudi nekaj — - in bilo je povsod krog njih in v njihovih srcih kot sladka tajnost, presveta in prevzvišena skoro, da bi se pogovarjali o nji . . . Bil je bajni čar, ki pride na zemljo vsako leto tisti blagoslovljeni, srečni sveti večer . . .
In tudi devetletna Vidka je bila polna tega čuvstva, polna fistega božičnega hrepenenja, in letos Še prav posebno.
Ravnokar je prečrtala na listku papirja poslednji dan, ki je bil še ostal do božiča. Ravno pred enim mesecem si je bila napravila zapisnik, koliko dni je še, in vsak večer je prečrtala enega in računala natanko: Devetindvaj-setkrat, osemindvajsetkrat ... bo še zaspala, predno pride sveti večer. Kratka doba enega meseca se ji je dozdevala neskončno dolga, ker tako vroče si ni še nikdar ničesar želela, kakor takrat. ln česa si je želela tako zelo ? Pred dvema mesecema je ležal na mrtvaškem odru, med tančico in cvetkami, v svitu žalobnih voščenih sveč njen dragi, mali bratec Stanko. Nepozabna matnica ga je bila zapustila na svetu, ko so tudi njo pred tremi leti odnesli v svetli krsti tisti resni možje s črnimi suknjami in srebrnimi našitki.
O, kako je ljubila Vidka tega svojega bratca! Tako priden je bil, tako srčkan, a vedno žalosten, tih in bled, da se ji je kar smilil. Nepopisno je plakala za njim in njeni črni očesci sta se zasolzili, kedarkoli se je le spom-nila nanj.
Potem se je nekoliko potolažila. Sklenila je v svoji otroški priprostosti prositi Jezusčka, naj ji da drugega bratca. Ko bode hodil na sveti večer s svojimi darovi po širnem svetu, ji pač ne bo odrekel prošnje. Vsako jutro in vsak večer je izmolila na tihem vse molitvice, kar jih je znala, in zatrdno je upala, da se ji izpolni prošnja.
Zato je bila danes že ves dan vsa vznemtrjena. Nobena igrača je ni zanimala; poizkusila je zaspati, da bi ji prej potekel čas, — pa ni šlo; najbolj jo je mučila radovednost, kakšen bode novi bratec, ki ga prinese Jezusček nocoj . . . Prav tak bi moral biti kakor Stanko, samo močnejši in veselejši, da se bode ž njo igral in smejal.
!n kako bode ata vesel! Njen dobri, žalostni ata, ki se skoro nikdar
vcč ne nasmeje, ki jo gleda vedno tako otožno s svojimi blagimi očmi . . .
No, proti večeru je vseeno zadremala na naslonjaču. In soba je izgi-
nila  pred  njo.   Zdelo se ji je,   da stoji v veliki,   lepi  sobi in pred njo je
—    195    —
kakor lani tisto krasno božično drevesce, bliščeče se v lučkah in zlatih štrenicah, v lišpu papirnatih trakov in steklenih kroglic, bogato slaščic in darov ... A ona da ne gleda tega drevesca; ona objema Stanka, zdravega, čilega in veselega; ata stoji poleg in se veselo stnehlja, in vsi trije se radujejo brez konca in kraja.
Vidka je sanjala, njen ata pa je sedel zamišljen v svoji pisarni. Boga je lahko zahvalila, da ji je izbral tako bogatega ata, ki je bil najpremožnejši tovarnar v mestu in je imel več hiš, tako lepih, velikih in visokih, pa še na kupe stotakov in rumenega zlata. Bil je pa tudi priden. Ves dan je skoro presedel v pisarni pri naporncm delu, in vsi, ki so ga poznali, so ga tudi cenili in pravili o njem: To je mož, ki zasluži več kot ima!
Zamišljeno je zrl ata v pismo, ki je ležalo pred njim razprostrto na mizi. Obraz mu je bil resen, in oči so se mu tuintam porosile, ko je bral dobroznano mu pisavo, besedo za besedo in zopet od kraja:
Dragi bratl
Ne srdi se name sedaj, ko se pa preteku let zopet predrznem stopiti pred Tvojo dušo, zakaj božja volja ni, da bi priseb ziv k Tebi in  Te prosil odpuščanja.
Odpusti! Olej, neznana, hudobna moč me je prijela takrat, pred desetimi leti, vleklo me je v tujino, v daljne kraje, za lažnjivo srečo, in iztegnil sem roko po  Tvojetn denarju, ker ga sam nisem itnel.
Vetn, da nisi sodnijski poizvedoval za mano; čeravno zločinec, bil setn Ti vendarle še vedno brat. Posrečllo se mi je priti srečno v južno Afriko, in sreča, ki je nisem zaslazll, bila mi je tako mila, da sem v kratkem obogatel.
Na posestvu, ki sem si ga kupil v burski državi blizu Johannes-burga, sern našel velike množine zlata. K.er setn imel še dovolj Tvojih denarjev, sem si najel delavcev in ko je bila bogata žila izcrpana, sent bil tudi jaz odličen meščan, posestnik krasnlh hiš, bogate trgovine in srečen mož in oče.
A buknila je vojska s plenoželjnimi Anglezi. Tudi jaz semmoral skupno s hrabrlmi borilci v boj za pravico in svobodo. Toda tu tne je zadela božja kazen: krogla iz angleškega topa mi je odtrgala levo nogo in čeravno so ml zdravniki takrat še ohranili življenje, umiratn sedaj za posledicami. Pred dvema mesecemaje poklical Bogmojo ženo; sedemletnega slnčka Ivana pa posiljam k Tebi; sprejmi ga in skrbi zanj in pozabi to, kar je storil njegov nesrečni oče.
Prllagam Tl nakaznico za banko, kjer Ti izroče moje imetje. Prodal sem vse, kar sem imel, in Te prosim, da vzameš polovico sam, polovico pa da razdelis v dobrodelne liamene.
S poslednjim pozdravotn Tvoj skesani brat
Josip.
Johannisburg, dne 2. grudna 1901,
13*
—    196   —
Resni mož je zaplakal ob spominu na pisca teh vrstic. A zakaj ni pisal, kako da mu pošlje malega Ivančka ? Da bi ga vsaj vedel pričakovati! In ves v skrbeh je začel ugibati to in ono; saj je bil vse, vse že davno pozabil in v nepopisno radost mu je bilo, da mu brat izroča svojega otroka, saj mu bode ta nadomeščal sinčka in Vidki ljubljenega bratca. Kako se bode pač vzradostila, če ga pripelje za roko k njej in ji poreče: ,,Na, tu imaš novega Stanka! Kako ti ugaja? Rada se imejta in pridna bodita, pa bosta moja oba!"
Začel je hoditi po preprogah, ki so pokrivale gladka tla, semtertja s počasnimi koraki, in njegove misli so plavale tja čez širno, burno, nevarno morje, malemu nečaku naproti, ki se ravno gibije na njegovih valovih . . .
Tedaj pa je vstopil sluga:
,,Mlad mož iz Južne Afrike, kakor pravi, je tu in želi govoriti z go-spodom. Malega dečka ima pri sebi."
In še predno je mogel tvorničar kaj odgovoriti, je stopil v sobo mladenič zagorelega obraza in bistrih oči, v čedni popotni oblcki. Prijel je za ročico dečka, ki je boječe stal za njegovim hrbtom, ves zavit v debel kožušček, dvignil ga in dejal:
^Tukaj, gospod Strnad, vam izročam malega Bura, vašega nečaka. lvanček, daj stricu roko!"
Stric pa ga je prijel in vzel na roke in ga poljubil na zdravo, okroglo lice, da ga je Ivanček izprva debelo gledal, potem pa se nasmejal in si ga oklenil z ročicami okrog vratu:
^Počakaj, zdaj te bom pa še jaz, ker je rekel Tone, da se moj stric!"
Komaj se je spomnil gospod Strnad, da je ponudil prišlecu stol. Potem je pa slekel Ivančku kožuh, vzel ga na kolena in sedel neznanemu mladeniču nasproti. Ta mu je povedal, da je bil izprva delavec v Johannes-burgu, potem pa, da je prišel v službo ondotnega trgovca Strnada, ki mu je zavoljo njegove zvestobe in poštenosti naposled vse zaupal. Tudi v vojsko je moral ž njim, in ko je gospodar umiral, mu je izročil svoje edino dete, da ga spremi k novemu očetu v staro domovino.
»Ko je umiral", je sklenil mladenič svojo povest, nje rekel, naj vas pozdravim, sicer pa vam je itak že pisal vse. In tudi jaz se vračam sedaj domov k materi, ki živi in sameva v skrbeh in v strahu zamc; kar sem si prihranil v Airiki, bo menda zadostovalo za pričetek male trgovine; za težko delo tako nisem, odkar mi je šla angleška krogla skozi nogo — in kar je glavno: najbolje je doma!"
Gospod Strnad je medtem odprl miznico in vzel iz nje sveženj ban-kovcev:                 ¦*..'¦'                                                              =
,,Nate tudi od mene nekaj v zahvaio za skrb in kot majhen pripomoček, j če mislite kaj pričeti; prav vam bode prišlo, to vem najbolje jaz, ki sem i tudi z malim začel."
Tujec se je sicer nekoliko branil; a končno je vzel ponujeni denar j in se vidno ganjen poslovil od Strnada in malega nečaka, kateremu je šla 4 precej k srcu ta ločitev.                                                                                   I
—    197    —
No, potolažil se je kmalu; saj ga je znal stric tako lepo zabavati! In ko ga je tako ujčkal na kolenih, kakor bi bil pozabil na vse drugo, mu je priznal:
,,Veš ti, stric, jaz sem bil žalosten, ko mi je ata umrl; sedaj pa žc nisem več tako ...   Saj si ti čisto tak,   kakor on,  samo večje brke imaš!"
wVidiš, to je prav, da si zadovoljen. Ali boš pa imel tudi sestrico rad?" ga je vprašal stric.
nSestrico, kje pa jo imate? Seveda bi jo rad imel; prosim stric, pokaži mi jo!" In ves radoveden se je ozrl naokoli.
Stric pa ga je prijel za roko in ga povedel k Vidki.
,,Vidka! Glej, koga sem ti pripeljal!" ji je zaklical, da se je vzbudila iz sanj. Pomencala si je oči z ročicami in strme zagledala pred seboj ma-lega moža, ki jo je ogledaval z radovednimi očmi.
nOlej, novega bratca sem ti pripeljal, Ivanček mu je ime! Ivanček, daj Vidki rokb!" — Tako ju je seznanjal gospod Strnad, kar je bilo pa skoro ncpotrebno, ker sta bila otroka v nekoliko minutah popolnoma kot stara znanca.
To bi morali videti Vidko, kako je bila tisti večer vesela! In1 pod božičnim drevescem sta dobila z lvančkom vsak toliko slaščic in igrač, kakor še nikoli ne.
lvančku je bilo videti, da prav nič ne žaluje za Afriko. V par urah se je popolnoma privadil na novi dom. Samo to se mu je zdelo neverjetno, ko mu je Vidka pravila, da ga je ,,Bogec prinesel".
,,Beži beži, saj vendar vem," je dejal. In začel ji je pripovedovati o vroči Airiki, o širokem morju in o veliki ladji, na kateri se je vozil po njem.
In pri tem sta obirala sladke sadove z drevesca in se pogovarjala z atom, ki je sedel med njima, dobre volje kakor že dolgo ne.
Ko pa so lučke dogorele, je prišel zaspanec, in ljudje so hiteli k polnočnici. Sladki sen božičnega večera je priplaval v sobico, kjer sta zatisnila nova bratec in sestrica trudne oči.
Oče pa je prišel še enkrat v njuno sobico; srečen nasmeh mu je zaigral na licu, ko je pogledal na mali posteljici, kjer sta spala njegova srčka; obrnil se je k sveti podobi na steni in usta so mu zašepetala tiho molitev