Izhaja ini j Mil poli V S. < t i ftlVIil-
IcL.
SLOVENSKA BCELA.
L è p o s 1 o v e ii t e d u i k.
Velja na leto 3 fl. 24 kr.
in po pošti
3 H. sr.
lis!o 12.
V četvertek 18. marca 1852. III. tečaj.
Z a 1
o s p e
I a v i) o m u p Ò s u i k u Jati Kolnrii.
V.
'i
*^ora mila, zora jasna! Oj kak lepo se vzdiguješ, •Svoja krila, rujna, jasna Veličastno razteguješ
Po širokoj žemljici. S listjem igra milen vètric Se zibàje po grančicah: Za potokom tužen slavit' Milo plače v žalostnicah,
Milo, oj, ko nigdar lak. Kaj je tebi pesnik nježen, Kdo le žalil ptič' ca moja ! Komu spevaš milo pesen, Komu žalostinka tvoja
Grč, povej mi slav ulj moj? „Prišla v gojzdič je zeleni — Slavulj zdiltne gèrla mila — Z Tatre gore deva k meni, Oj prelèpa deva Vila, Kraj potoka vsedla se.
Divno pésen mi zapoje, Pesen milo in žalobno : In ko sverši verste svoje, Vzdigne gerlo se turobno:
Jan K oliar a nejma več! Jan Kolara, Slave sina, Ki na strunah lire zlate Je proslavil Slavjanina,
V	kolo sbiral srodne brate — Ah Kolara nima več!
Vila z l'atre omolknila —
V	solzah serce jej potone. — Vieni žalost je zročila
Meni milolužne done
V mlado gčrlo vlila je. Kadar mlada zora vstaja, Pèvatn Jan Kolara nije; ln ko solnčice zahaja, Bledi mesec nočjo bdi je,
Spet žalujem: Jana ni. —<•
Oj le pèvaj slavulj mili, Pèvaj žalostinke svoje; Ziel i ptiček tje h gomili, Nesi tužne glase moje Jan Kolafu v tihi grob.
J. K.
Zadnja vojna cara ZoHmana.
Spisal J. Ter d ina.
"«žele, iz kterih sedanja Avstria obstoji, so bile enkrat vsaka za se, z lastnimi vladami in postavami, svojo zgodovino. Nar ntogočniši ste bile Ceska in Ogerska, una najpred pod vodstvom kraljev Premislove rodo-
vino, poznej na ludi slasti v busilskih vojskah svojim sosedom strašna in nevžugana. Se večo slavo si je pa ogerska krona pridobila. Bil je čas, ko ji je bila cela srednja Evropa podložna. Ogerska, Erdeljska, Horvaška, Slavonska, Dalmacija, Bosna, Serbia, Valahia, Bulgaria inen čas tudi celo veliko poljsko kraljestvo se je k njenim deželam štelo. Pa ta doba, tak svitla in veličanska za Ogersko kraljestvo, ni dolgo terpe-la. Stari, jaki vladarji iz domačih rodovin so pomerli, vlada je prišla na tujce, kterim je bila lastna veličast ne sreča dežele mar, takó je bila od kraljestva zopet ena dežela za drugo od t erga na in ogerska , krona le bogat rop, po kterim so od vsih krajev močni sosedi segali. Še enkrat se vbranijo Ogri sovražnikov, kralj Matija varuje ljudstvo, v jugu proti Turkom, ki so davnej pred že notranje prepire Serbov z njih podjar-menjem končali in zdaj od leta do leta hujši čez Savo in Donavo vdar-jali, na levi proti vladarjem Avstrie, i na severozapadu proti Čehom in njih verlemu kralju Podiebradu. Zopet veje ogersko bandero na Serbskem, Dunaj sedež ogerskega poglavarja poslane in Moravska in Sileška dežela ste krajni ogerske krone. Pa bilo je to le zadnji plani pojemajoče luči; s kraljem Matijem vgasne ogerska svitlost, brez mere in konca nadlog pride zdajci čez njegovo kraljestvo. Slare stranke se zbude. Nemški carji pregovarjajo i napadajo, Turki prederò meje in vihrajo kot valovi morja s svojim carjem Zolimanom v nesrečno deželo. Mladi kralj Ljudevit mu gre nasproti, pa le majhna truma ga spremlja, zakaj manjka mu ognja, neobhodno za kralje potrebnega, v taki nevarnosti ljudstvo nadušiti, manjka mu spoštovanja, da bi se njegova povelja slušala, manjka mu pred vsemi ljubezni naroda, ki je edini varh prestolov in vladarjev v ne.ihtah. Dan napoči, ki ima čez ogersko kraljestvo za stoletja razsoditi, bitva pri Mohaču se bije, Ljudevit pade, majhna truma zvestih tovaršev z njim; po Ogerskem ukazuje turški Car Žoliinan. Brez vpiranja se poda Buda, stari sedež ogerskih kraljev; sveti Ostrogon da lastni škof never-cem; terdno liabo Slovenec Lamberg izroči in Komorana še ni bila ta krat nevžugana terdnjava, da bi zamogla pribežališče ogerske samostojnosti in svobode bili.
Le dva moža ne zgubila upa, si vkljub Zolimanu gospodarstvo čez Ogersko dobiti: avstrianski vladar in nemški cesar Ferdinand in Oger Capolia. Pa pot, po kteri svoje želje doseči mislila, je razločna: Ferdinand nabere vojsko in rabi silo, Capolia si pa zvoli gotovejši, če ravno sram o t niši pomoček, on se poda poveljem Zolimaaa in skuša z njegovo podporo svoje častilakomne naklepe spolnili. Dva sovražnika ima tedaj avstrianski vladar premagati, ko vender še enemu kos ni; zakaj njegovih vojščakov je malo, njegovi vodji so večidel neprevidni, ki jih vojska zaničuje in nasprotnik z lahkim trudom pobije, tedaj teče boj nesrečno, in neslaven mir se mora z neverci storili. Le majhen kos Ogerskega pri de pod avstriansko oblast, pa še iz tega kosa se mora Turkom 30,000 zlato v, kot letna šlibra plačevati.
1564 umerje cesar Ferdinand. Njegov naslednik je Maksimilian drugi, ki je bil slasti v novejih časih mnogo hvaljen i povzdigovan. Kar zadene značaj, tak je bilo tudi v resnici še malo vladarjev, ki bi v taki meri hvalo zaslužili. Bil je milostljiv, dobrotljiv, domač in učen; iinenitni-ki in reveži so mu bili enako dragi, že vunajna podoba je obudila zaup in ljubezen do njega. Tak je bil Maksimilian kot človek; pa slava, ki je je v tej razmeri brez dvombe vreden, se pa ne sme nanj tudi kot na
vladarja prenesti. Od vere ne govorim lu, da ni bil v resnici ne luteran nc katoljčan, da je o«J obeh odpadel, kakor so mu okolišine velevale, te , era je mu ne oponašam tukaj, ker se ne tiče namena tega spisa. Pa njegovo obnašanje proti Turkom je spotika, ki se ne da ovreči ali le količkaj veljavno izgovoriti, le od le bo tu govorjenje. Ko je bil mladeneč, mu je kipelo .serce v n jedru, od Turkov >lišati; goreča želja ga je navdajala, ko bi vladar poslal, njih gospodarstvo na Ogerskem končati in jih zopet nazaj v aziatsko domovino pregnali; ni se nehal jezili o peljan-ju turškega boja, ki je toliko sramote njegovemu očetu naklonilo, da se je ta clo sinu cara Zolimana spoznali moral. Hrepeneče so tedaj narodi dne pričakovali, ko bi .smeri Ferdinanda Maksimiliana na prestol posadila. Ogersko bi bilo zopel ole t o in bi hvaležno svojega rešenika vladarja spoznalo, Bosna in Serbia bi se zopet iz globokega pada povzdignule, kamor jih je njih nesložnost pahnula, polmesec bi otemnil, bi moral clo Carigrad popustiti, povsod bi veljal le križ, bi vladal mir in bi popred nepoznana sreča razcvetela. Tako so mislili narodi takrat i kdor je pomislil voljo Maksimiliana i moč, ki jo je v avstrianskih i nemških deželah na svoji strani imel, ni zamogel dvomili, da bo to, kar je bilo ta^ krat le želja narodov, tudi gotova resnica postalo.
In zdaj ni bilo Ferdinanda več, Maksimilian je prišel na prestol očetov, podedovaje njih dežele, njih okolišine, njih svelo vojsko proli aziatskim divjakom i njih caru Zolimanii, ki je lakrat verh svoje slave dosegel in strah svojega imena v Evropi. Azii in Afriki razširil. Zdaj je bil čas Maksimilianu, se lega moško v djanju lotili, za kar se je kot mladeneč i podložnik svojega očeta lak nezmerno potegoval in gorel. Vse okolišine so bile uaročne. iz vsili krajev so vreli k njegovim ban-derom keršanski vojaki, i/.verslni vodji .so v njegovo službo stopili, na-dušeuje zanj in za vero ga je v kratkem času s hrabro, mogočno vojsko, z dnarjem i vsemi pripravami previdilo. Bodi si luteran ali katoljčan vsak je posvoji moči pripomogel; kolikor dražbe je tudi med njima bilo, sla se vender oba kristjana čutila, klerima je obema sveta dolžnost, razširenje divjih nevereov v Evropi »vreli, svoje brale rešili in tudi s svojim življenjem končanje vsega, kar je dobro svelo in pravo, od-vernuti. —	1 »1(1 .1
Take so bile tedaj okolišine Maksimiliana; v boljših še ni bil noben avstriansk vladar v turških bojih ne pred ne poznej. Toliko bolj inora tedaj človeka serce boleli. ker mu konec pokaže, da se cela ta mogočna vojska kot v dim m zid e, da sc bijejo namest iztočnih bitev male, nepomenljive, večidel nesrečne praske, da se ves up narodov skali in osvobodenje Ogerskega še stoletja zaostane, in da kristjani uukraj Save in Donave večidel še dan današnji rešenja pričakujejo.
Med turškim čarom i Avstrio je bival lakral sicer še mir, ki je bil Ferdinandu vsiljen; pa v idilo se je, da ne mora dolgo ostati. Dve leti zaporedoma že ne plača Maksimilian pogojenega daru 30,000 zlalov, cesarski poslanec v Carigradu Vis po imenu je veržen tedaj v terdo ječo. Vender še ne soroži to boja. ampak sin umerlega Capolia, Žiga, enako vdan Turkom kot oče i enako po ogerski kroni, ali saj po tistem delu dežele, ki je še v oblasti Avstrie bil, hrepeneč, zažene plamen v nezmerno vnetilo. Zbrav vojsko prepade Zatmar, mesto na gornem Ogerskem i se ga naglo brez vpora polasti. Neprenehoma dere proli Slovaškemu, pa njegovo napredovanje ravno tak hitro neha, kakor se mu je
12*
pospešilo. Maksimilian pošlje nanj svoja umna vodja Švendi-la in Andreja Batori-ta, ki ga naglo iz dobljene zemlje prerineta, mu po hudem vpiranju Tokaj vzameta, .Sereni brez truda posedela i se tudi Zatmara polastita, ki ga Capolijevi vojšcaki prestrašeni popuste. To pripravi Žiga. z Maksimilianom pogojevanje začeti i v resnici na mir misliti. Zdaj pa pride njegov poslanec v Carigradu «Bekeš nazaj i mu pove, pogodbe pustiti i se marveč še le krepko na boj pripravljali, ker je c»r Zoliman misil, mu pomagati.
Maksimilian je tedaj zdaj prinioran, ali cara potolažiti i na mirniši misli z darovi i prošnjami pripraviti, ali pa naglo, preden so še Turki skupej, bojevanje zaceli. Velika napaka je bila, da ni storil ne to ne uno. On pošilja le k Zolimanu poročnike, ki njegovo početje opravičujejo, ki jih pa sultan ne sluša ter jih večidel z genio odpravi. Jezi ga. da je Maksimilian upal se Capolia vstaviti, jezi ga, da je njegovega zvestnika zmagal, tudi da se je z njim v pogodbe spustil, ga v nevoljo pripravi. En čas hodijo tak avstrianski i turški poročniki sem ter tje, pogovorov je dosti, pa zastonj, zmir serditeji je obnašanje cara. Vender preden še Zoliman boj sklene, že njegov paša Mustafa Sokolovič čez meje vdari i horvaško lerdnjavo Krupo obleže. Truma, ki je notri, upa rešenja i se tedaj jako 16 dni brani. Zdaj pride res vodja Slovencev Herbart Turjaški s 7000 junaki i se lakraj vode vtabori. Pa ne da se vganiti, kaj bi ga bilo zmotilo, ne bliskoma na Turke pasti i jih s pomočjo posadke odgnati. Boječost ni bila, te ni Herbart poznal, pa bodi si kar hoče, gotovo je, da je bila to velika napaka, zavolj klere je terdnjava padla. Se se brani posadka devet dni, zdaj pa njena moč gine i Turki napadejo vsih strani že mnogft nazrušeno ozidje. Zastonj je nar serditeji bramba, zidovi so zavzeti, vojšaki v slavnem boju pobiti, žene i otroci razsekani, terdnjava v prah i pepel premenjena Vse to se godi pred očmi Turjačaiia, ki mirno divjanje gleda i še le po končanju Krupe zopet svojo junakost skazuje.	(Dalje sledi.;
I. bukve iz Iliade.
(Dalje.;
Jez naj pervi velim po tem se spravili z bogom, Atrejevič pa postane serdit i mahoma vstal mi Žuga z besedami, ki so vse že dopolnjene zdajci, Že namreč bislrooki Ahajci jo z jaderno ladjo 390. Spremljajo v Krizo ter peljejo sabo darove za kralja, Iz šotora speljala meni pa sla poročnika Ravno Brizovo hčer, ki mi dali Ahajcev jo sini, Toraj ak moč Ii je koli uzemi u brambo otroka. Prišla v Olimp poprosi mi. Cena, ak si v resnici 395. Kdaj zradovala njegovo serce al z besedo al djanjem ; Mnogokrat namreč sitn cul le v hiši očela S tem se ponašati, da si bila zmed bogov Kronoviča Cernomeg!enoga sama branila sramotne nadlege, Ko so storili naklep zvezali ga drugi bogovi,
400. Najpred Hero, potem Posejdaon i PalasAtena. — Pa ti, boginja, prišla si in mu odvezala poveže Naglo v visoki Olimp storoka poklicala k njemu. Ki Briarej reko mu bogovi, ljudje pa vesoljni Ajgiaon, prekosi ki otca še svojega v moči. 40.i. Ta se vsede potem h Kronoviču, vesel svoje slave; Njega zboje se presrečni bogovi. in ne z vezejo Cena. Zdaj spoumijoča na lo ga, se vsedi k njemii in okleni Mu kolena, a k hotel bi priti Trojanom na pomoč, Da bi palmili Ahajce na ladje- nazaj i na morje, 410. Jih more, da občutijo vsi hudobnost kraljevo,
In da spozna tud Atrejevič, silni vladar Agamemnon Svojo siepost, ker časti ni Ahnjcev nar boljšemu skazal. Njemu zapored potem govori lak Teliš jukaje: Jo j me, otrok moj, čirnu sini zredila nesrečna te mati, 415. Da bi vender ti dano bilo pri ladjah sedeti
Brez solza i nadlog, ker je kratka tak tvoja namera, Zdaj pa ob enem si kratkoživeč i nesrečen pred vsemi ;
V	to po osodi sini zli te, dete, rodila v poslopju, Tvojo prošnjo povedali Cenu, groma Ijubivcu,
420. Sama pojdem na Olimp snegokrili, če slušal me bode, Ti pa sede pri ladiah zdajci, pri urnogredočih Se na Ahajce serdi i se zderži celo bojevanja. Cen v Okea» se je k poštenim Etipejcem Včeraj podal na obed, z njim šli pa bogovi vesoljni, 425. Dne dvanajslogw pa vernil se bo zopet v Olimp gor ln takrat na jeklo-poslavljeiii Cenovi dom grem, Bom oklenila koleno mu; mislim, ga lud preverila. — Tak govori in odide, njegà je pa ondi pustila Se jezečega v sercu zavolj Iepula.se deklice, 430. Ki zoper voljo bila mu je siloj uzela. — Odisej Pa prijadra prot Krizi, pelječ svelò hekalombo; Ko pa dospeli so v loko že noter, v neskončno globoko Jadra doli snamó in jih spravijo v ladjo černelo, Drev pa veržejo v drevnik, z vervmi ga doli spustivši, 435. Nagloma, z vesli pa kermijo ladio na izhodišče Veržejo spod kamne, zad pa privežejo vezi, Ven pa sami se potem podado na brežino morja In vzamó hekalombo dalekoslrelca Apola, Krizova hčer tud prišla je iz ladie urno-gredoče, 440. Njo mnogosveti Odisej pelje potem k žertveiiiku Ino poda jo dragornu olcu u roke, mu «reče: Krizes, poslal me vladar možev Agamemnon je semkej Hčer pripeljati tebi, svelò hekatombo pa Felm, Jo za Danajce darili. da spravimo serd oblastnika, 445. Ki poslal je Argivom siok iztlačeče nadloge. —
Tak govori in mu v roke jo da, on radostno sprejme Hčer preljubo, hekatom'o pa slavno herž uni bogovu
V	red razstavijo tam pri oltarju, lepoga dela. Polle roke si vinijó in vzamejo ječmen svečani,
450. Roke kviško derži; pa glasno molil je Krizes:
— im —
Cuj nie, srebrolok, ki Krizo vzel si u brambo. In presveto Kilo, ki Tenedos močno vladuješ, .Slišal že enkrat popred si me, ko sim molil In si počastil mene in kaznil prestrašilo Ahajce, 455 Zdajci tedaj mi tudi to še željo dopolni:
Odverni od Danajcev zdaj neslavno nadlogo. — Tak je govoril mole, ga slišal je Febos-Apolnn, Pa potem ko so odmolili i ječmen potresti, So pa zavili glave nazaj in zaklavši oderli, 460. Proč pa odsekali stegna i z mreno inastnó jib ovili Dvakrat okrog, gor pa mesa volovskoga djati. Starček potem na gromadi sožge to i černoga vina VJije na verli, mladenči pa pet oz ob zraven deržijo, Ko pa sožgal je stegna ino so drob zaužili, 465. Zrežejo drugo na koščke in vtaknejo ono na ražen. Ter spekó kar umetno in vse spet snamejo doli. Ko pa od dela nehajo ino obed je napravljen Se pa gosté in nič pri gostii sercé ne pogreša, Ko pogasč pa željo si po napojilu i jedi <70. Pa napolnijo sluge kozarce do verha s pijačo In delé vsestran in začno potem zopet od desne Kupe dajati i cel dan spravljajo s petjem bogova, Pesem pejonsko lepó mu spevaje, mladenči Ahajski, Dalekostrelca slave: i on čuti, se razveseluje. 475. Ko gre pa solnce v zapad in v kraje temotne zaide Se pa vležejo doli k vervem t je, k ladje deržečim : Ko prisveti rožnopersta pa zaria ranorojena, Pa zakermé nazaj k širokomu tabru Ahajcev, Pošlje tud dober jim veter dalekostrelec Apolon, 480. Dvignejo drev zdaj oni in jadra bela razpnejo ; Veter veje naravnoma v plahto, okrog pa valovje Bagreno silno ob robu ječi, ki ladia dere, Ta pa derči čez valovje, doseči popotvanja konec, Ko dospeli pa so k širokomu tabru Ahajcev, 485. Pa potegnili so zdajci ladjo čemelo na suho, Gor na pešeno iu valarje silne podložili spodej. Se razkropijo sami pa okrog po šotorjih in ladjah. — On pa jezil se je tam sedeč pri ladiah hitrih Bogorojeni Pelej»vi sin, berzonogi Ahilej, 490. Šel nikdar ni ne na zbirališče možoslavilo
Tudi v vojsko nikdar, temuč grudil si drago je serre Ondj čakaje, pa gnala ga sija je po hrupu i boju.
(Konec sledi.)
Književni pregled.
* Pri našem slovenskem knjigarju Janezu Leonu je ravno spet na svitlo prišla nova molitevna knjiga pod imenom: Venec lepih molitev pri sveti maši in v drugih raznih priložnostih. Obseže dokaj lepih molitev
zbranih iz pisem svetnikov in cerkvenih učenikov. Gospod A. Likar jo je prav izverstno iz ilirskega (duh kerstjanski) poslovenil. Nevezana velja 30 kr. sr. in terdo vezana v nožnicah 42 kr. sr. — Ravno lam je od našega prečastitega nadzornika ljudskih šol g. S. Rudmaša v nemškem jeziku izšla knjižica: Anleitung zum Leseunterrichte mit Berücksichtigung der neuen Lesebücher: posebno za učitelje je imenitna. Velja mehko vezana 8 kr. sr.
*	Izverstni literarni list: »Vesna« bo v prihodnjič le tedaj izhajati mogel, ako se do konca tega mesca dosti naročnikov oglasi. Kdor se misli laj na njega naročiti naj gotovo do konca I. m. vredništvu pod nadpisom: Hermenegild Jireček, Landstras.se, Waaggasse Nr. 662 Th. 10 v frankiranem listu svoje ime, stan, stanovali š če in poslednjo pošto na znanje da; naročivnih denarjev je šele tedaj poslati treba, kader bodo naročniki že perve liste v rokah imeli Pod tim pogojem bo Vesna dvakrat na teden izhajala in na vsako četverlletje po pošti prejemana 1 zl. (fl) 50 kr. sr. veljala. Kakor v resnici zasluži, priporočimo ti izverstni list vsim našim Slovencem, da bi tudi od naše strane kej pripomoči dobil in gotovejše izhajali zamogel. Velika škoda bi bila za vse Slavjane ga zgubiti, ker nam tako rekoč v središču cesarstva zvun povesti toliko literarnih in drugih imenitnih novic donaša. Če je ravno v češkem jeziku pisan, ga bo vendar vsak bolj izurjen Slovenec lahko razumil. Bratje1 storimo, kar zamoremo, da se nam poznej nemarnost oponašati ne more. Pravi domorodec domorodne naprave tudi v djanju podpira. —
*	Dr. Subotič sostavlja po nalogu vis. ministerstva uka »čitanko" za gimnazije serbske Vojvodine.
Z m e s.
Slajše reči na svetu ni, kakor je lepa pesem.
Slomšek
v
pred neklerimi letami je čudo imenovati bilo, ako se je kdo predrznul u Gradcu slavenski javno govorili: sadaj je, hvala Bogu! tomu druga. Sedaj se u obče dopadenje u javnih dvoranah péva: tako je bilo opet 7. marea t. I. O poldne rečenoga dana nastopi okolo trideset samih mladih pevcev oder u dvorani redutni i milozvučno se razlegajo domači glasi v prsa blagorodne pozornih poslušavcev. Pévalo se je' češki, serbski, slovenski i ruska: »Sarafan« od Mazlamova. Gospodična Kisling je to pesem po drugi krat peti morala. Gospa Hoffmann-Majeranovvska je malo prej, nego je se beseda počela, zbolela, in zato se je »večerna pesem« peteropév od Lisinskoga, i »mazur« opustiti moral.
Menim, da jedne pesmi posebno opomenuti moram, namreč „Savica« solo-četveropev od G. Itihara. Prav mnogo pesmi smo že od Rihara čuli, pak ta je Itila naj krasnejša. Ti častili mož zna domorodne občulke prav napeli, on seže globoko v naše srdce, da se vsaka žilca milo strese. Njegove pésmi ne hrume kakor davorije, temveč se glase kakor mile pastorice opominja je toga ljubezni, ki mu u srdcu klije, onega pak srdčnih bolečin, i ga tolaže. Hvala Vam visoko učeni g. Rihar za Vaše rodoljubje! I mladi g. B. Ipavic, premda je bolesten, je possal jeden napèv
za tenore solo s brunčečini koroni. To je pèsem „sirota«, in se je oil g. Früliaufa izvrstno pèvala. Tudi g. Ljubeč je bil blagovoljno, priponi» gal. Naj več zaslužbe o to besedo gre g. G. Ipavicu kormeštru in g. Siislersicu.
U toni mèscu se če se jedna beseda deržali.	J. V.
* Iz Celja se piše v Novice: V pomoč pogorelcam v Lev cab so napravili po sporočilu tukajšniga ljudomiljga županjstva naši verli rodoljubi in prijatli umetnosti slovensko igro »Županova Micka«, za ktero si je spet po stari lepi navadi naš častiti bukvoliskar g. J er e t in s svojimi hvalevrednimi sinovi veliko prizadjal, kterini se moramo, kakor vsiin rodoljubnim g. igravkam in igravcain očitno zahvaliti; nar bolje sta se pa spet, kakor v vsili domačih igrali, skazala Jaka župan in njegova hči Micka. Glediše je bilo čez in čez polno; nabra'o se je 164 fl.°Ta skupšina znese s tistimi darovi, ki so se po hišah nabrali, 400 fl., razun zive/.a in oblačil, ki so se ubogim pogorelcam odrajtali. Bog poverni dobrotnikam stoterno njih milodar! Omenili moram tudi milošine, ki so jo bližnje vasi in Žavce s svojim neutrudljivim županain Sirca imenovanim revežem podari i in pripomogli, karkoli je v njih moči bilo. Ali Bogu bodi milo! vsi li obilni darovi ne bojo zamogli strašne nesreče dostojno polajšati. — Ta celi mesec slišimo zale fante ukaje in prepevaje po Celji koračiti, kleri notranje veselje in žalost v pesine razlivajo, — so rekruti, ki imajo ne za domači regiment Kinsky, ampak za druge polke srečkati.
S mesnic a.
— Učenik praša učenca: Jurček, ti si lako le modra glava, kaj praviš, kako je to: Takrat, ko je Jakob k Labanu šel, je vidil v sanjah angelce po lestvah ali lojtrah gori in doli hoditi. Veš, da imajo angelci perutnice, kakó je to, da so po lestvah lezli, da niso letali kaj praviš? „I« __ pravi Jurče, ko nekoliko pomisli — tiči se vsako leto enkrat movsajo, morebiti, da so se angelci tudi takrat.
Društvo sv. Rloliora v Celvocu.
Dalej so pristopili p. n. sledeči gospodi: 113. g. Jož. Koslanjovec, fajm. v Mariboru; 114. g. Fr. Simonie, kapi. v Mariboru; 115. g. Fr. Cajnker, kapi. v Mariboru; 116. g. Malia Vodušek, opat v Celju; 117. g. Ignac Orožen, vikar v Celju; 118. g. Dr. Janez Vošnjak, šolski vodja t Celju; 119. si. Celjska farna knjižnica; 120. g. Anton Yrečko, hatehet v Celju; 123. Jak. Duller, župn. v Žavcu; 124. g. Mat. Pintar, namestnik na Polzeli; 125. g. Mart. Sevnik, župn. v Artičah; 126. g. Fr. Juvančič, duhovni svetvavec in župn. v Ojniku; 127. g. Stef. Koče-var, zdravnik v Celju128. Ernst Sirca, tergovec v Zavcu; 129. Neža Klemen, dekla pri g. Sircu: 130. g. Liza Kuder, v Dobrijši vesi v Zavcu ; 131. g. Fr. Wolf, v Št. Pel ru ; 132. Jak. Kramer, kmet v Vernivesi.
(Dalje sledi.)
Odgovor vredn. g.g. S. v L. in K. v L., na Vaše vprašanje Vas zavernemo na 4. čislo »šolsk. prijatelja.«
Odgovorni izdate) in tiskar: F e r d. il. Klein m a j r v Celovcu.